Milena Golavšek Križnik, kolesarka
Transcription
Milena Golavšek Križnik, kolesarka
Jaz bom zmeraj zmagala (3) Tekst in foto: Urška Krišelj Grubar, mail: [email protected] Kakšna je razlika med tisto, ki zmaguje, in tisto, ki se začenja prepuščati malodušju ter na koncu nemočno preda? Kakšna življenjska prepričanja nosijo v glavi zmagovalke? Tu so, da nam to povejo in da stopimo za njimi. da nam čas polzi iz rok. Na kolesu, kot okuša ona, kjer se izpostavljamo novim, nepričakovanim okoliščinam, pa se čas upočasni. Za letošnje poletje si je zastavila cilj, da bo ona, ki sploh ni navajena prosjačiti in ji tega tudi ni treba, prosila dobre ljudi po Sloveniji, ali si lahko na njihovem dvorišču postavi šotor in v njem prespi. Ali si bo upala, jo je malček plašilo. Ona, intelektualka, gospa v zrelih letih, ki si je šele pred petimi leti dovolila, da se za več dni odpelje od vsakodnevnih obveznosti, končno prepričana, da bodo doma »preživeli« brez nje. Upala si je tudi to poletje in se navduševala nad takojšnjim zaupanjem, ki ga je vzpostavljala s tujci (ki to sploh niso), nad zgodbami, ki jim je prisluhnila v krajih z res zanimivimi imeni (Murnski Črnci, Huda Južina, Mrzla Luža, Medvedja sela, Mačji Dol, Kačji Dol …). Na letošnjih odklopljenih počitnicah na kolesu po Sloveniji je v desetih dneh zapravila 34 evrov, pa še od teh 10 za žlikrofe. M ilena je rojena leta 1965, po poklicu specialna pedagoginja, zaposlena kot učiteljica drugega razreda v osnovni šoli s prilagojenim programom v Celju, kamor se, če se le lahko, odpelje s kole- Milena Golavšek Križnik, kolesarka Milena je to poletje v desetih dneh prekolesarila 1000 kilometrov. Tokrat po Sloveniji, ki jo je uzrla z novimi očmi. Prečudovita dežela prijaznih ljudi jo je ljubeče sprejela in ji ponudila nove priložnosti za globoke notranje uvide. Kako lepa in prijazna dežela smo, a kaj ko nas vodijo nepridipravi, zaradi katerih se sprašuje, ali bo v prihodnosti sploh še imela svojo domovino. som. 17 kilometrov v eno smer. Birokracija jo ubija, delo z otroki pa še vedno izpolnjuje, ker jo zmorejo sprejeti tako, kakršna je. Samosvojo, brez maske na obrazu in z na ježka postriženimi lasmi, s čimer jasno izraža, da ne potrebuje zunanjega okrasja. Ničesar ne prikriva ta izjemna individualistka, zgled mnogim vrstnicam na njenem koncu, ki se vse pogosteje odločajo za nakup kolesa in ji sledijo. Milenino sporočilo je, da lahko vse izstopimo iz vsakdanje rutine, kjer imamo občutek, Kakšna prepričanja nosijo v glavi zmagovalke? Moje prepričanje o meni nekoč in danes: Ko sem bila predšolski otrok, sem verjela, da name pazita Sonce in Luna, da so vse moje želje uresničljive in da sem kot Pika Nogavička. Vmes sem tudi dvomila … Danes vedno bolj verjamem prepričanju tega istega majhnega otroka v sebi. Moje prepričanje o moških: Moški so druga polovica nas samih. Včasih je z njimi nemogoče shajati, a brez njih tudi ne gre. Verjamem, da je moški prinašalec hrane, ženska pa varuhinja ognjišča. Tako se zgradi Dom. Moje prepričanje o denarju: Je plačilno sredstvo za vsakdanje reči, ker smo namerno zanemarili menjavo dobrin. Dobro je, če denarja ni ne premalo ne preveč in da se vselej iskreno zaveš, da vsega ni mogoče kupiti z njim! Moje prepričanje o delovanju v skupini: Skupina je žal vse prevečkrat alibi za posameznike, ki sledijo črednemu nagonu in nimajo svojega prepričanja. V skupini se praviloma varno počutijo ljudje brez hrbtenice. Seveda je lahko v izjemnih okoliščinah skupina močan povezovalni element. 26 Moje prepričanje o ženskah: Navidezno in po zgradbi telesa smo še vedno šibkejše od moških, a to je samo videz … Da smo zavoljo naloge rojevanja potomcev bolj vzdržljive, vztrajne in v povprečju z daljšo življenjsko dobo, to drži. Prepričana sem, da sta moški in ženska šele skupaj Celota. Če gre. Če pa ne gre, zmorejo ženske tudi same podpirati vse štiri vogale hiše. Moje prepričanje o odnosih: Šele v razmerju do Drugega se prepoznavamo. Čas, ki ga trenutno živimo v družbi, ni naklonjen pristnim odnosom med ljudmi. Zato je na osebni ravni toliko bolj treba udejanjati resnične vrednote. Sama se trudim vrednote živeti, ne da bi o njih govorila. Moje prepričanje o otrocih: Odrasli pozabljamo, da nas otroci ne poslušajo, ker govorimo preveč in mnogokrat neiskreno, da pa nas vselej posnemajo. Njihova prva zaznava sveta je zame čista čarovnija. Kadar sem z majhnim otrokom, zaupam, tako kot na kolesu, da je človek v svojem bistvu dober! Moje prepričanje o uspehu in obilju: Uspeh mi predstavlja uspešno opravljeno zastavljeno osebno nalogo. Tudi obilje je stvar pogleda. Zame: plavice v zreli pšenici, napolnjena struga po dolgotrajni suši, oreh, ki polno obrodi … Obilje najlepše ponazori slovenska ljudska pravljica o beli kači s kronico. Dokler so rodovi v hiši z belo kačo, ki je otrokom pustila kronico, lepo in prijazno ravnali, so imeli vsega dovolj … Moje prepričanje o zdravju: Zdravje je treba negovati in vzdrževati, ko ga imaš, ne, ko ga nimaš. Človek je, navkljub sodobni medicini, še vedno precej neraziskan fenomen. To, kar velja za enega, ne velja za drugega. Optimistično naravnan človek, ki zaupa v dober izid ob bolezni (in pri zdravljenju aktivno sodeluje), ima večje možnosti kot drugi, ki je potrt in nesrečen. Moje prepričanje o staranju in smrti: Kronološka starost je relativna reč in govori o linearnem dojemanju časa. Ta pa ni v povezavi s posameznikovim doživljanjem sebe. Na kolesarski poti po Sloveniji sem spoznala 86-letno gospo Zmago (ima pet pravnukov) iz bližine Mosta na Soči, ki ima postavo in misli mladenke. Povedala mi je, da se od pozne pomladi do zgodnje jeseni vsak dan mladi (kopa) v reki v neposredni bližini svoje hiše.