Eva Dobovičnik: Ali sploh vemo, kdo smo v resnici?
Transcription
Eva Dobovičnik: Ali sploh vemo, kdo smo v resnici?
Ali sploh vemo, kdo smo v resnici? Avtor: Eva Dobovičnik Že od majhnega so nas učili, da moramo vedno poslušati druge in jim slediti: »Ubogaj mamico in očija, poslušaj in ubogaj učiteljico, upoštevaj, kar ti je rekla tetica…« Če nam starši in drugi bližnji v otroštvu niso dovolili, da svobodno izražamo svoja mnenja, predloge, ideje, želje in potrebe, smo se sčasoma naučili, da naše mnenje, razmišljanje in dojemanje vsega ni pomembno, ne šteje. Posledica tega je, da smo enostavno odnehali poslušati sebe in si zaupati. Torej nismo več zaupali svojim občutkom, čustvom, mislim, ampak smo namesto tega vedno bolj zaupali čustvom, besedam, prepričanjem in vrednotam drugih. Ja, kmalu, že zelo zgodaj, ko smo bili še čisto majhni, smo postali ovce. Ne sicer v takem pomenu kot tiste ovce, ki sledijo celotni čredi (v tem primeru družbi), ampak kot majhne ovčke, ki slepo sledijo svoji mamici in očku. Zakaj? Ker jim seveda stoodstotno zaupamo. Celo bolj kot samim sebi. Le komu bo mala ovčka oziroma mali otročiček bolj verjel? Mamici in očku, ki mu vsak dan govorita, da na primer ni sposoben, ali svojemu slabotnemu, tihemu glasku v sebi, ki sicer ve, da vse to, kar mu govorita starša ni res, in da v resnici je sposoben? Na začetku morda še verjame sebi, vendar ko to neresnično in popačeno prepričanje o njem znova in znova izgovarjata njegova starša, nebogljeni otrok kaj kmalu začne verjeti v to. To prepričanje otrok ponotranji, ga torej vzame za svojega in tako postane neločljivi del njega. In potem si ta ničhudegasluteči otrok to nerealno prepričanje »vrže vase«, ga potlači globoko v svojo podzavest in ga nosi s seboj še dolgo v odraslo dobo. In ko bi si zakopal vase le eno tako težko in zanj izjemno škodljivo prepričanje! Problem je v tem, ker si jih naložimo kar precej več. Eni manj, drugi več. A dejstvo je, da jih imamo vsi kar nekaj. In potem nam ta nekoristna prepričanja o nas samih, ki smo jih podzavestno prevzeli od svojih staršev, starih staršev, vzgojiteljev, učiteljev in drugih pomembnih ljudi v našem zgodnjem otroštvu, otežujejo in nam tako ali drugače grenijo življenje v odrasli dobi. Seveda nam vsega tega kot cent težkega materiala starši in drugi ne dajo zato, ker bi si oni to želeli ali zato, ker nas imajo tako zelo radi. Sploh ne. Oni se tega sploh ne zavedajo. Kajti tudi oni so te vzorce in prepričanja dobili od svojih staršev in drugih prednikov ter so nam jih samo podzavestno predali naprej. Kot štafetno palico. In začaran krog je sklenjen. Torej vse to poteka iz generacije v generacijo. Luštno, a ne? Niti najmanj. Če mene vprašaš, je to kar za zjokat. OK, tako hudo pa spet ni. Vendar dejstvo je, da so ta prepričanja in vzorci res korenito zakopani v nas. In jih ni tako lahko izkopati ter jih spraviti na plano, kot bi si morda kdo mislil. Ni pa seveda nemogoče. Ampak zakaj bi si človek sploh tega želel? Zakaj bi si sploh želeli kopati po sebi, po svoji preteklosti, sploh če je boleča? No, če nam je vseeno zase, potem nam tega res ni treba početi. Če pa želimo sebe bolje (s)poznati, se vedno izboljševati in osebnostno rasti, potem se je pač vredno ubadati s temi stvarmi. Za začetek je seveda super, če se vsega tega »prenosa vzorcev« sploh zavedamo. Naslednji korak je, da te vzorce in prepričanja ozavestimo in prepoznamo pri sebi. Da točno vemo, za katera gre npr. nisem dovolj dober/dobra, ne zaslužim si, nič ne bo iz mene, štor sem in podobno. Sama sem na primer do odgovorov prišla preko meditacije. Je pa seveda še veliko drugih možnosti. Ko to ugotovimo, se trdo delo na sebi šele zares začne. Kajti zdaj jih je treba še nekako izruvati ven iz sebe. Če so lahko prišli notri, lahko tudi ven, a ne? Na kakšen način to storimo, pa ugotovi vsak zase, kajti tukaj ni enega univerzalnega recepta. Verjamem pa, da je to precej dolgotrajen proces, saj če so bili v nas naloženi dvajset, trideset, štirideset ali celo več let, mi je jasno, da se jih ne moremo znebiti kar čez noč. Vendar sem prepričana, da je vredno. Zares vredno. Ker na ta način, kot sem že prej omenila, spoznavaš samega sebe, se spreminjaš, rasteš, sebe in druge pa tudi bolje razumeš. Marsikaj ti je veliko bolj jasno kot prej. Na primer, nekoga lažje razumeš, zakaj se je zaradi tebi zelo nepomembne stvari razjezil, ali zakaj ti je nekdo zameril, ali pa se popolnoma zaprl vase. Ker mu je ena stvar pri tebi – lahko beseda, dejanje, odločitev, karkoli, v njem pritisnila na en sprožilec, zaradi katerega se je potem odzval tako, kot se je. In ravno v družinskem krogu drug v drugem največkrat pritiskamo na ta stikala oziroma sprožilce. In podobno tudi drugi pritiskajo na ta stikala v nas. Najlažje in najhitreje je prepoznavati svoje vzorce ravno v odnosih z našimi najbližjimi. Seveda se lahko opazujemo tudi v službi, v prijateljskih in drugih odnosih. Vendar, ker smo si s parterjem oziroma z otroki po navadi bližje, smo z njimi bolj pristni, zato tudi lažje ugotovimo, na katere sprožilce nam pritiskajo in kako potem mi zaradi svojih vzorcev podzavestno reagiramo. No, zdaj se bom spet malo vrnila nazaj na majhnega otročička in njuna starša. Če predpostavimo, da mu starši niso pustili, da se svobodno izraža, je otrok sebe »izgubil«. Namesto da bi poslušal in sledil samemu sebi, je začel poslušati in slediti svojim staršem. Torej, ni bilo več pomembno, kaj on doživlja, čuti, misli, kaj si želi, ampak kaj doživljajo, čutijo, mislijo in želijo njegovi starši. Primer: Otrok reče staršem, da se mamica in očka veliko kregata. Starša mu odgovorita, da to pa že ni kreganje, ampak pogovarjanje. Namesto da bi otroku potrdila njegove pristne zaznave, jih v kali zatreta, izničita. In za piko na i še dodata, da se tudi drugi starši v drugih družinah tako pogovarjajo. Torej gre tukaj ne samo za zanikanje otrokovih občutkov in zaznav, temveč tudi za neko nerealno posploševanje. Če otrok nekajkrat izrazi svoje opažanje, od staršev pa vedno dobi zanikanje svojega mnenja, se otrok nauči, da ni pametno povedati tistega, kar čuti, saj to staršem ni všeč. In tako otrok posledično vedno manjkrat izrazi svoje stališče, opažanje, čutenje, saj ga je strah odziva staršev. Strah ga je, da bi ga starši zapustili, ga ne bi ljubili, ga ne bi sprejeli, strah ga je, da bi ostal sam. In kot vemo vsi, so otroci čustveno, mentalno, fizično in materialno popolnoma odvisni od svojih staršev. Torej, če bi jih starši v resnici zapustili, bi brez njih umrli. Ker se tega otroci globoko v sebi zavedajo, so pripravljeni iti preko sebe, potlačiti svoje občutke, potrebe in želje samo zato, da bi ugajali svojim staršem, da bi jim bili všeč, da bi jih sprejeli in imeli radi. Za to so otroci pripravljeni storiti marsikaj, skoraj vse. Če ne že vse. Zato so tudi pripravljeni »izgubiti« sebe in slepo sprejeti in slediti navodilom, pravilom, prepričanjem, normam in vrednotam svojih staršev. Kljub temu, da so vsa ta prepričanja za otroka neresnična, škodljiva in v nekaterih primerih celo uničevalna. Vendar otrok takrat tega ni sposoben razumeti, še manj pa je sposoben jih ne ponotranjiti ter ne živeti v skladu z njimi. In tako se ta otrok razvije v odraslo osebo, ki je tako rekoč »copy paste« svojih staršev, ki pa se tega po navadi sploh ne zaveda. Oziroma se zaveda le malo. Lahko pa se začne sčasoma tega vedno bolj zavedati, vse to ozaveščati in pri sebi tudi odpravljati. Ja, odpravljati, stran metati, odlagati, odmetavati iz sebe ven vso to nesnago, ves balast, nepotrebno kramo, ki jo je s seboj vlačil praktično vse svoje življenje. In potem ima nekdo o sebi popačeno sliko o tem, da ni dovolj dober, da ni sposoben, da si ne zasluži ljubezni, uspeha ali obilja. Zase na primer misli, da je len, grd, štorast, neumen in ne vem kaj še vse. Ali ni težko shajati z vsemi temi »nalepkami«? Z nalepkami, ki so nam jih v otroštvu podarili ravno tisti ljudje, ki naj bi nas najbolj ljubili. Ampak kako naj pod vsemi temi prepričanji, ki jih imamo o sebi, vemo kdo smo v svojem globokem bistvu? Kaj je resnično srž našega bitja? Ali lahko vemo, kaj smo v resnici? Da smo Svetloba? Ja, Svetloba. Ljubezen. Radost. Božanskost. Večnost. Vsemogočnost. Brezmejnost. Enkratnost. Edinstvenost. Ja, vse to smo. Pravzaprav, to ugotoviti še niti ni tako težko. Vendar, če pa želimo vse to tudi živeti, potem moramo odstraniti vse svoje težke okove in spone (beri: vzorce in prepričanja), ki so nas toliko let hromile in nam niso pustile, da bi bil svobodni. Da bi bili resnično svobodni. Da bi lahko bili to, kar smo v resnici in v skladu s tem tudi živeli. Dobra novica je, da se vsega tega lahko »spomnimo« in to zaživimo. Ko to dosežemo, začnemo: imeti resnično radi samega sebe in se popolnoma sprejemati, poslušati sami sebe, slediti sebi oziroma svoji intuiciji ter se na podlagi tega tudi odločati, delovati ter uresničevati svoje želje in cilje. Ne sledimo več drugim kot ena ovčica, ne poslušamo drugih ter se ne odločamo na podlagi njihovih mnenj in nasvetov. V vsakem trenutku verjamemo vase in si zaupamo. Verjamemo, da smo mi tisti, ki najbolje vemo, kaj je za nas najboljše. Vemo, da so vsi odgovori v nas. Zase si želim, da bi čim prej stopila na to pot. Na pot osvoboditve. Kaj pa si zase želite vi? Eva Dobovičnik. Že kar nekaj let raziskujem, vrtam in kopljem po sebi, se spoznavam ter pri tem neznansko uživam. V bistvu je to postalo že kar moj način življenja. Ne znam si predstavljati niti dneva več, da se ne bi ukvarjala sama s sabo. Nekateri bi lahko pomislili, da se mi je malo zmešalo, ampak ne, nisem se še naveličala same sebe. In mislim, da se me tudi nikoli ne bom. Ker je to raziskovanje zame tako zanimivo in zabavno, da vam ne znam povedati. In seveda je tudi zelo koristno in vredno truda. Kajti zavedam se, da bolj kot bom razumela sebe, bolj bom razumela druge in seveda tudi svet okoli sebe. Kaj me je najbolj zaznamovalo? To so bili sigurno moji dragi starši. Namreč »podarili« so mi veliko nekoristnih vzorcev, ki se jih zdaj hočem znebiti. Čisto vseh. Ker vem, da mi ne služijo, ampak me samo omejujejo. Kljub temu sem staršem zelo hvaležna, saj ravno zaradi njiju spoznavam samo sebe in odkrivam svoje globine. Moja največja neumnost, ki sem jo naredila: Očitno sem bila preveč »pridna« punčka, saj se ne spomnim prav nobene kakšne večje neumnosti, ki bi jo ušpičila. Morda pa je zdaj prišel čas, da jo naredim? Hmmm… Kateri super junak bi najraje bila? Definitivno Pika Nogavička. Ker je pristna, iskrena, spontana, igriva, zelo pogumna in ima veliko domišljije. In seveda, ker sprejema samo sebe, verjame vase, se posluša ter si popolnoma zaupa. Kako bi prispevala svetu? Ko bom našla svoj notranji mir in svobodo ter ko bom v sebi resnično srečna in izpolnjena, bi tudi drugim rada pomagala, da dosežejo to.