Po slo vo d no raču n o vodstvo - Tax-Fin-Lex

RAČUNOVODSKO ANALIZIRANJE ZA PODJETNIKE
VLOGA ANALIZE POSLOVANJA PRI OCENJEVANJU VREDNOSTI PODJETJA
ANALIZA POSLOVANJA Z DAVČNEGA VIDIKA
POSLOVNI TOKOVI KOT TEMELJNO ORODJE ANALIZE POSLOVANJA
VLOGA ANALIZE POSREDNIH STROŠKOV PRI ODLOČANJU
VLOGA INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE PRI ODLOČANJU V ZDRUŽBAH
1234
Letnik 6 • Številka 4 • Oktober 2013 • ISSN 1855 – 4032 • UDK 657
Poslovodno računovodstvo
RAČUNOVODSKO POROČILO KOT PODLAGA POSLOVNE ODLOČITVE
Poslovodno računovodstvo, revija o poslovodnem računovodstvu, št.4/2013, Letnik 6
Oktober 2013
Revija izhaja štirikrat letno
Glavni in odgovorni urednik: doc.dr. Branko Mayr, pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij; CPR; Abc revizija,
d.o.o. Ljubljana in Visoka šola za računovodstvo, Ljubljana
Uredniški svet:
Predsednik:
doc.dr. Živko Bergant, pooblaščeni revizor, CPR, Visoka šola za računovodstvo Ljubljana
Člani:
prof. ddr. Neven Borak, Univerza v Ljubljani
dr. Vida Mayr, odvetniška pisarna Mayr & Pavlovič, d.o.o. Ptuj; odvetnica specialistka gospodarskega prava
prof. dr. Marko Hočevar, Ekonomska fakulteta Ljubljana
prof. dr. Gordana Ivankovič, Turistica - Fakulteta za turizem Portorož, Univerza na Primorskem
Srdan Tovornik, Nova Gorica
Aleš Hauc, NKBM d.d.
Tibor Šimonka, Slovenska industrija jekla Ljubljana
prof.dr. Hans Ferk, podjetniški svetovalec, München, Nemčija
Ben Marr, Msc, CIMA, Buckinghamshire, Velika Britanija
Izdajatelj: Visoka šola za računovodstvo, Stegne 21c, Ljubljana
Založnik: ABC revizija, d.o.o. Dunajska 101, Ljubljana
Oblikovanje in jezikovni pregled: Svetovanje in izobraževanje Mayr, d.o.o., Stegne, 21c Ljubljana
Navodila piscem prispevkov
1. Prispevke pošljite v elektronski obliki (Word for Windows) na naslov [email protected]
2. Tehnični napotki:

na začetku vsakega prispevka mora biti zapisano ime in priimek avtorja, naslov prispevka, akademski in strokovni naziv avtorja,
naziv njegovega delovnega mesta, naziv pravne osebe, pri kateri avtor dela, in njegov domači naslov;

obseg prispevka je omejen na eno avtorsko polo. Uporabi se Times New Roman, 10pt, Obojestransko, Razmik vrstic:
Enojno, Presledek Pred: Samodejno, Po: Samodejno, Obravnava osamljenih vrstic, Slog: Hitri slogfont; velikost strani je
B5. Naslovi se začno z– nivojem 2. Prispevku je obvezno dodati povzetek v slovenskem in tujem jeziku ter ključne besede v
slovenskem in tujem jeziku. Seznam literature je urejen po abecednem redu priimkov avtorjev (če avtorja ni, se upošteva
naslov dela) – citiranje po standardu APA (vzorec lahko dobite po e-pošti).

Pisec je odgovoren za svoje navedbe in vse morebitne kršitve avtorskih pravic.

Krajšave (izjema: str.) v besedilu niso dovoljene.

Uporaba narekovajev: dvojni narekovaji za dobesedne navedke, enojni narekovaji (') za različne poudarke.

Pri zapisu datumov je treba izpisovati mesec (4. april 1983)
3. Prispevki, uvrščeni v poglavje EMPIRIČNE RAZISKAVE, IN PRISPEVKI K RAZVOJU POSLOVODNEGA RAČUNOVODSTVA se
strokovno recenzirajo. Uporablja se anonimni recenzentski postopek (brez navajanja recenzenta in institucije). Recenzent lahk o brez
avtorjevega dovoljenja prispevek dopolni terminološko in stilistično. Vsebinske spremembe mora odobriti avtor. Pisec mora upoštevati
recenzentove pripombe, preden ponovno odda besedilo.
4. Z besedilom je treba poslati tudi službeni ali zasebni naslov, telefonsko številko, elektronski naslov, številko transakcijske računa, naziv in
naslov banke, davčno številko in EMŠO.
5. Prispevki se ne vračajo.
RAČUNOVODSKO POROČILO KOT PODLAGA
POSLOVNE ODLOČITVE
RAČUNOVODSKO ANALIZIRANJE ZA PODJETNIKE
VLOGA ANALIZE POSLOVANJA PRI OCENJEVANJU
VREDNOSTI PODJETJA
ANALIZA POSLOVANJA Z DAVČNEGA VIDIKA
POSLOVNI TOKOVI KOT TEMELJNO ORODJE
ANALIZE POSLOVANJA
VLOGA ANALIZE POSREDNIH STROŠKOV PRI
ODLOČANJU
VLOGA INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE PRI
ODLOČANJU V ZDRUŽBAH
1
Poslovodno računovodstvo 4/2013
Iz vsebine
ZBORNIK REFERATOV
KONFERENCA O ANALIZI
POSLOVANJA
Uredil:
dr. Živko Bergant
Organizatorja
Odbor za pripravo konference:
Ddr. Neven Borak (predsednik), Ana Gruden, dr. Živko Bergant
Ljubljana, 24. 10.2013
2
DR. BRANKO MAYR
RAČUNOVODSKO POROČILO KOT PODLAGA POSLOVNE ODLOČITVE ................................... 6
1 UVOD............................................................................................................................... 6
2 LETNO PROROČILO IN POSLOVANJE ................................................................................. 7
3 OBLIKOVANJE NEKATERIH POSLOVNIH ODLOČITEV NA PODLAGI POENOSTAVLJENE
ANALIZE RAČUNOVODSKIH POROČIL ................................................................................. 19
4 SKLEP ............................................................................................................................. 26
TOMAŽ GLAŽAR,
RAČUNOVODSKO ANALIZIRANJE ZA PODJETNIKE............................................................... 27
1 UVOD............................................................................................................................. 28
2 ZNAČILNOSTI PODJETNIKA ............................................................................................. 28
3 RAČUNOVODSKE INFORMACIJE, KI JIH POTREBUJE PODJETNIK ....................................... 31
4 KAKOVOST RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ Z VIDIKA PODJETNIKA .................................. 36
5 SKLEP ............................................................................................................................. 38
IRENA VIHER,
VLOGA ANALIZE POSLOVANJA PRI OCENJEVANJU VREDNOSTI PODJETJA ........................... 40
1 UVOD............................................................................................................................. 40
2 METODOLOŠKA IZHODIŠČA ............................................................................................ 41
3 PROCES OCENJEVANJA IN VLOGA ANALIZIRANJA ............................................................ 42
MAG. DEJAN PETKOVIČ,
ANALIZA POSLOVANJA Z DAVČNEGA VIDIKA...................................................................... 52
1 UVOD............................................................................................................................. 53
2 ANALIZA IN DAVČNO POSLOVANJE PODJETJA ................................................................. 53
3 UMESTITEV DAVČNE FUNKCIJE V POSLOVNI SISTEM ....................................................... 54
4 POSLOVNA ANALIZA Z DAVČNEGA VIDIKA ..................................................................... 55
5 SKLEP ............................................................................................................................. 63
DR. ŽIVKO BERGANT,
POSLOVNI TOKOVI KOT TEMELJNO ORODJE ANALIZE POSLOVANJA ................................... 65
1 UVOD............................................................................................................................. 66
2 TEORETIČNE OSNOVE RAČUNOVODSKO IZRAŽENIH POSLOVNIH TOKOV ......................... 68
3
3 POJASNJEVANJE POSLOVNIH TOKOV .............................................................................. 77
4 TIPOLOGIJA POSLOVNIH TOKOV ..................................................................................... 78
5 POMEN IN SLABOSTI POSLOVNIH TOKOV ....................................................................... 80
MAG. NATAŠA PUSTOTNIK,
VLOGA ANALIZE POSREDNIH STROŠKOV PRI ODLOČANJU.................................................. 85
1 UVOD............................................................................................................................. 85
2 PROBLEMATIKA RAZPOREJANJA POSREDNIH STROŠKOV................................................. 86
3 ODLOČUJOČI STROŠKI ZA SPREJEMANJE ODLOČITEV ...................................................... 88
4 DODAJANJE ALI OPUŠČANJE PROIZVODNIH LINIJ IN ODDELKOV...................................... 91
5. ODLOČITEV O PROIZVODNJI ALI NAKUPU ...................................................................... 96
6. RAZPOREJANJE SKUPNIH PROIZVAJALNIH STROŠKOV (ODLOČITEV PRODATI ALI
NADALJEVATI S PROIZVODNJO) ......................................................................................... 98
7. RAČUNOVODSTVO AKTIVNOSTI IN ODLOČUJOČI STROŠKI ............................................ 100
8 SKLEP ........................................................................................................................... 101
MAG. BORUT PUKLAVEC,103
VLOGA INFORMACIJSKE TEHNOLOGIJE PRI ODLOČANJU V ZDRUŽBAH ............................. 103
1 UVOD........................................................................................................................... 104
2 POSLOVNA INTELIGENCA ............................................................................................. 105
3 OPREDELITEV PREDNOSTI PIS NA PRAKTIČNIH PRIMERIH.............................................. 108
4 SKLEP ........................................................................................................................... 113
VISOKA ŠOLA ZA RAČUNOVODSTVO ................................................................................ 114
INŠTITUT ZA POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO PRI VŠR .................................................. 116
ABECEDA SVETOVANJE ................................................................................................... 117
ABC REVIZIJA .................................................................................................................. 119
RAČUNOVODSKA HIŠA CONTALL ..................................................................................... 122
ABECEDA RAČUNOVODSTVO........................................................................................... 124
CERIFICIRANO ZNANJE: CERTIFICIRANI POSLOVODNI RAČUNOVODJA CPR ....................... 125
ZALOŽBA IPR ................................................................................................................... 136
4
UVODNIK
SPOŠTOVANE KOLEGICE, KOLEGI
Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo je povečal
obseg svoje dejavnosti na področju analize poslovanja organizacij. Ena od oblik te
dejavnosti je Konferenca o analizi poslovanja, ki jo bomo skupaj z Zvezo
ekonomistov Slovenije, predvidoma organizirali vsako leto.
Tej konferenci bomo posvetili eno od rednih številk revije Poslovodno
računovodstvo, po možnosti pa posebno številko. S tem bomo, kot specializirani
izobraževalni zavod na področju računovodstva, prispevali na eni strani k
poglobljenem študiju in širjenju znanja študentov, po drugi strani pa bomo
zainteresiranim uporabnikom poslovnih informacij ponudili tako teoretično, kot tudi
praktično uporabno znanje in dobro prakso.
Ker smo tretjo letošnjo številko revije že natisnili, pričujoča, letošnja številka revije
prinaša zbornik referatov letošnje prve konference.
Zaradi objektivnih težav v njej manjka referat prof. dr. Dejana Jelovca (Poslovna
etika in analiza poslovanja), ki pa bo natisnjen v naslednji številki revije.
Tako letošnja konferenca prinaša sedem tem, ki zajemajo različna področja analize
poslovanja organizacije, ki pa že kažejo vso širino analize poslovanja kot stroke.
Zato le-ta zasluži posebno mesto posebno v povezavi z računovodskim
informacijskim sistemom.
Pričakujem ploden odziv udeležencev konference in tudi bralcev revije, v smeri
kritičnih pripomb, zlasti pa v obliki predlogov tem, ki bi jih lahko obravnavali na
naslednjih konferencah.
Želimo vam veliko novih idej ob branju zbornika in njegovo koristno uporabo.
Živko Bergant
5
Dr. Branko Mayr1
Računovodsko poročilo kot podlaga poslovne odločitve
Financial report as the basis for business decisions
Povzetek: V kriznem času je oblikovanje predlogov poslovnih odločitev vedno bolj
tvegano. Kakovostne odločevalne podlage, med njimi nedvomno tudi informacije iz
računovodskih poročil so pomembne pri oblikovanju poslovnih odločitev.
Informacijske podlage so praviloma skromne. Pri oblikovanju odločitve o
poslovanju z nekim podjetjem praviloma razpolagamo le z javno objavljenimi
informacijami za zunanje uporabnike. Uporaba teh informacij je tvegana, lahko pa
prispeva k zmanjšanju tveganja.
Ključne besede: računovodska poročila, oblikovanje odločitev, bilanca stanja, izkaz
poslovnega izida, analiza.
Abstract: Making the proposals for business decisions is more and more risky,
especially in the crisis. Good basis for decision making is very important, but
unfortunately the basic information is regularly poor. When we decide whether to do
business with a new partner we have only public information regularly. Although
the use of this information is risky, it can help by reducing the risk.
Key words: financial reports, decision making process, balance sheet, profit and
loss account, analysis.
1 UVOD
Poslovodje med drugim sprejemajo odločitve o prodaji na odloženo plačilo, o
nakupu z dobavo enkrat v prihodnosti ali kaj podobnega. V prvem primeru tvegajo,
da ne dobijo plačano, v drugem primeru, da naročeno ne bo pravi čas dobavljeno itd.
Tveganje se zmanjša z boljšim poznavanjem finančnega položaja poslovnega
partnerja. Praviloma odločevalci ne razpolagajo z notranjimi informacijami o
poslovanju poslovnega partnerja, zato se oprejo na informacije, razvidne v
računovodskih poročilih za zunanje uporabnike. Najpogosteje so to statistična
poročila, objavljena na spletnih straneh AJPES.
Laž, velika laž, BILANCA! Ta misel v celoti razkriva razloge previdnosti pri
uporabi računovodskih podatkov. Računovodska poročila prikazujejo neko stanje v
skladu z uporabljenimi računovodskimi standardi in uporabljenimi računovodskimi
usmeritvami. Zaradi tega prihaja do napak pri vrednosti premoženja (nepravilno
1
Dr. Branko Mayr je pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij,
državni notranji revizor, stalni sodni izvedenec, docent na Visoki šoli za računovodstvo,
certificirani poslovodni računovodja, pridruženi član ACFE.
6
oblikovane amortizacijske stopnje, metode vrednotenja obratnih sredstev,
spremembe tržnih cen v preteklosti pridobljenih prvin itd.). Druga slabost je, da
sistem računovodstva ne vsebuje kategorij, ki bi merile vrednost posla (komercialne
pogodbe, kvaliteta delavcev, razvojni dosežki itd.). Poznavanje teh slabosti pomaga
pri pridobivanju manjkajočih informacij, ki so lahko skupaj z rezultati tradicionalne
finančne analize dobra osnova za sprejem ustreznih poslovnih odločitev.
Podrobna obravnava oblikovanja poslovnih odločitev na podlagi računovodskih
poročil je zelo obsežna. Omejili se bomo na informacije, ki so razvidne v sintetičnih
kategorijah bilance stanja in izkaza poslovnega izida. Izhajamo iz poenostavljene
bilance stanja in poenostavljenega izkaza poslovnega izida. Na kratko predstavljamo
njune sestavine in njihov vpliv na sprejemanje poslovnih odločitev. V nadaljevanju
prikazujemo temeljna orodja, ki so potrebna za branje računovodskih izkazov in
oblikovanje poslovnih odločitev.
Za poslovodjo je pomembno znanje uporabe pridobljenih informacij pri oblikovanju
poslovnih odločitev. V tem prispevku mu želimo pomagati na področjih odločitev o:
 prodaji na odloženo plačilo,
 nakupu na odloženi rok dobave,
 naložbenju v vrednostne papirje drugih poslovnih subjektov.
Uporabili bomo javno razpoložljiva računovodska poročila.
2 LETNO PROROČILO IN POSLOVANJE
Letno poročilo je sestavljeno iz računovodskih izkazov, pojasnil, v katerih so
vsebovana razkritja posameznih postavk računovodskih izkazov in poslovnega
poročila. Ključna javno dosegljiva računovodska izkaza sta bilanca stanja in izkaz
poslovnega izida. Njuna strukturiranost je odvisna od velikosti poročevalskega
subjekta. Posamezne kategorije temeljijo na evidentiranih poslovnih dogodkih, ki
nastajajo v poslovanju podjetja.
Prvine poslovnega procesa (delovna sredstva, predmeti dela, delo in storitve)
moramo obvladovati. Pri tem nam pomaga računovodstvo. V razvitih gospodarstvih
pravijo, da je računovodstvo jezik poslovnežev2. Zato je sestavina podjetništva.
V računovodstvu se obravnavajo vsi poslovni dogodki, ki vplivajo na velikost
sredstev in njihovih virov, poslovni izid ali na denarni tok.
O stanju in spremembah v kategorijah, ki jih spremlja računovodstvo, se oblikujejo
računovodska poročila. Nesporno so ta poročila pomemben vir informacij.
Zato so se razvila številna pravila računovodskega poročanja (poznana pod imenom
računovodski standardi). Pri podjetjih, ki so zavezana reviziji, to jamstvo poda
2
To najbolje prikazuje slogan Visoke šole za računovodstvo, ki pravi: »Znam
računovodstvo, torej sem«.
7
revizor, ko pravi, da računovodska poročila prikazujejo pošteno sliko poslovanja v
skladu z uporabljenimi standardi. Težava pa so arbitrarne obravnave nekaterih
ekonomskih kategorij. Zanje računovodski standardi določajo le okvir, ki se
podrobneje opredeli v računovodskih usmeritvah, ki jih določa podjetje samo.
Bilanca stanja
Bilanca stanja prikazuje stanje sredstev in njihovih virov v obravnavanem trenutku.
Sredstva so v različnih oblikah prikazana na sliki 1.
Slika 1: Aktiva bilance stanja
Neopredmetena sredstva in dolgoročne časovne
razmejitve
DS
Opredmetena osnovna sredstva in naložbene
nepremičnine
DOLGOROČNA
SREDSTVA
Dolgoročne finančne naložbe
in naložbene nepremičnine in druga dolgoročna sredstva
Denar
Terjatve
Zaloge
OBRATNA
KS
SREDSTVA
S
KRATKOROČNA
Aktivne časovne
razmejitve
SREDSTVA
Kratkoročne finančne naložbe
Najpogostejši viri financiranja sredstev so prikazani na sliki 2:
8
SREDSTVA
Slika 2: Pasiva bilance stanja
VPOKLICANI
OSNOVNI KAPITAL
MINUS
NEVPOKLICANI,
MINUS
LASTNE
KAPITALSKE REZERVE
DELNICE
REZERVE
REZERVE IZ DOBIČKA
K
KAPITAL
REZULTAT
POSLOVANJA
TEKOČEGA LETA
PRETEKLIH LET
PREVREDNOTOVANJE
DOLGOROČNE REZERVACIJE in PČR
O
OBVEZNOSTI
DOLGOROČNE OBVEZNOSTI
IZ POSLOVANJA
KRATKOROČNE OBVEZNOSTI
IZ
FINANCIRANJA
PASIVNE ČASOVNE RAZMEJITVE (PČR)
Pomembno je, da so dolgoročna sredstva financirana z ustreznimi dolgoročnimi viri
financiranja (kapital in dolgoročni dolgovi).
Vsak bralec bilance se najprej vpraša, ali je bilanca poštena? Nesporna je trditev, da
vsaka bilanca laže. To je posledica slabosti sistema vrednotenja (merjenja) v bilanci
prikazanih kategorij (izpostavljamo tako imenovane arbitrarne kategorije). Slabosti
je veliko. Značilne so predvsem za dolgoročna sredstva.
Zgled:
Prav lahko si omislimo primer, ko smo kupili neko zemljišče pred 20 leti po ceni
50 evrov/ m2. Današnja poštena vrednost tega zemljišča je 200 evrov. V bilanci
izkazujemo zemljo po 50 evrov/m2. Vsak vidi, da bilanca ni poštena, saj razlika
med pošteno vrednostjo zemljišča in njegovo nakupno vrednostjo predstavlja
skrito rezervo (skriti dobiček).
Računovodska stroka si prizadeva te slabosti omiliti s pomočjo načela poštene
vrednosti. Po tem načelu se pomembne dolgoročne premoženjske postavke
9
vrednotijo (merijo) po pošteni vrednosti (v zgornjem zgledu bi zemljišče izkazovali
po vrednosti 200 evrov/m2). Težava je oceniti poštene vrednosti za posameznosti na
dan bilanciranja (dan bilance). Praviloma so ocene bolj ali manj natančne, torej je
bilanca bolj ali manj poštena. Zelo nevarno je, če bi bile posamezne oblike
premoženja prikazane po vrednostih, ki so višje od poštenih (prikazan je navidezen
dobiček oziroma v bilanci je skrita izguba). Pravila računovodenja to prepovedujejo.
Pri kratkoročnih postavkah praviloma ni večjih razlik med prikazano in pošteno
vrednostjo. Izjema so zaloge nedokončane proizvodnje in gotovih izdelkov. Njihovo
vrednost izračunavamo v skladu z računovodskimi standardi in na njihovi podlagi s
pravili merjenja, ki so oblikovana v podjetju. Praviloma je izkazana vrednost zalog
manjša od njihove iztržljive vrednosti. V tem primeru so v bilanci skriti dobički.
Sredstva brez časovnih razmejitev
Vrednost postavke, ki je izkazana v bilanci stanja, je njihova knjigovodska vrednost,
merjena po modelu nabavnih vrednosti ali po modelu poštenih vrednosti.
Pomembno je, da bralec bilance ve, kateri model merjenja je uporabljen. Načeloma
velja, da model merjenja po nabavnih vrednostih omogoča skrite dobičke, model
poštenih vrednosti pa ne.
Pri presojanju vsebine bilančnih postavk si pomagamo s:
 kazalniki investiranja (ugotavljamo udeležbo obravnavane kategorije v
želeni celoti);
 kazalniki vodoravnega finančnega ustroja - presojamo način financiranja
sredstev (predvsem ali je financirano z ustreznimi viri);
 kazalniki obračanja - presojamo vezavo v času;
 kazalnikom odpisanosti, ki prikazuje knjigovodsko odpisanost sredstev;
 kazalnikom letne stopnje odpisa, amortizacije – pri sredstvih, ki se
amortizirajo.
Glede na opredeljene slabosti računovodstva (ne meri tržnih vrednosti, ne meri
dobrega ali slabega imena podjetja, sposobnosti kadrov, tržnega položaja itd.), je pri
presojanju obravnavanih postavk pomembno spoznati:
 Njihovo vsebinsko povezanost z obstoječo dejavnostjo podjetja. Tako so
pogosti primeri, da so med sredstvi izkazovana sredstva, ki ne izpolnjujejo
pogojev pripoznavanja, saj nekatera niso več uporabna, nekatera bodo le
potencialno uporabna, uporaba posameznih je neuresničljiva in podobno.
Take postavke bi morale obremenjevati stroške, odhodke podjetja.
 Obdobje uporabe - uporabnosti kakega sredstva. Če to ni realno opredeljeno,
prihaja do vrednostno napačnega izkazovanja sredstev v bilanci stanja. To
velja predvsem za opredmetena osnovna sredstva, naložbene nepremičnine
in neopredmetena sredstva ter dolgoročne aktivne časovne razmejitve.
 Tržno vrednost obravnavane postavke.
 Drugo, po oceni presojevalca.
10
Pomembna je primerjava opazovanih vrednosti s primerljivimi
(načrtovanimi, uresničenimi, z drugimi podjetji in dejavnostmi).
podatki
Na osnovi opravljenih analitičnih postopkov, potrebnih za oblikovanje mnenja o
obravnavani kategoriji smo ocenili kakovost ocenjevane postavke v bilanci stanja.
Pri opredeljevanju vpliva smo se omejili le na vplive, vezane na tveganje poslovanja
s podjetjem. Pri tem pa je treba opredeljene vplive obravnavati celovito. Možna
stanja so:
 bilančna postavka je previsoko izkazovana;
 bilančna postavka je prenizko izkazovana;
 bilančna postavka je pošteno izkazovana.
Vplive nepoštenega prikazovanja sredstev na poslovno odločitev prikazujemo na
sliki 3.
Slika 3: Vplivi izkazovanja vrednosti sredstev na odločitev
SREDSTVA
IZKAZOVANA VREDNOST V
BILANCI STANJA
VPLIV NA IZKAZOVANE
PRIHODKE
ODHODKE
REZULTAT
VPLIV NA POSLOVNO
ODLOČITEV
tvegano / netvegano
tvegano:
skrita izguba:
previsoka
/
prenizki
previsok
/
previsoki
prenizek
prenizka
nevarno, potrebno je
ugotovi učinek
prevrednotenja
netvegano:
skrita rezerva
Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z
utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja
vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5
prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje).
Za bralce bilanc je bistveno, da spozna vpliv odmikov med pošteno in izkazovano
vrednostjo obravnavane kategorije na sprejemanje poslovne odločitve. Zato se pri
ocenjevanju postavke osredotočijo na ugotovitev odklona med izkazovano in
pošteno vrednostjo.
11
Kapital
Kapital v računovodskem smislu je lastniška vloga v enoti računovodskega
obravnavanja in s tem njena obveznost do lastnikov, ki se sestoji zlasti iz:
 osnovnega kapitala,
 vplačanega presežka kapitala,
 rezerv,
 prenesenega čistega dobička (manj izgube) prejšnjih let,
 prehodno nerazdeljenega čistega dobička (manj izguba) tekočega
poslovnega leta,
 popravkov kapitala za lastne deleže, delnice.
Vse oblike skupaj so celotni kapital družbe, ki izraža lastniško financiranje podjetja
(družbe) in z vidika podjetja njegovo obveznost do lastnikov. Če v primeru stečaja
vrednost premoženja ne zadošča za vračilo dolgov upnikom, se slednji poravnavajo
le delno, kapitalu pa ne pripada nič.
Slika 4: Odločitvena shema pri kapitalu
KAPITAL
IZKAZOVANA
VREDNOST V BILANCI
STANJA
VPLIV NA IZKAZOVANE
PRIHODKE
ODHODKE
REZULTAT
VPLIV NA
POSLOVNO
ODLOČITEV
tvegano / netvegano
tvegano:
previsoka
previsoki
prenizki
previsok
prevrednoteno
premoženje ali
podvrednotene
obveznosti (skrita
izguba):
nevarno, potrebno je
ugotovi učinke in
možne posledice
prenizka
premajhni
previsoki
prenizek
netvegano:
skrita rezerva
Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z
utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja
vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5
prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje).
Poslovni izid (čisti dobiček ali izguba) vpliva na celotni kapital podjetja. Čisti
dobiček povečuje kapital, čista izguba pa ga zmanjšuje.
12
Pri presojanju vsebine kapitala si pomagamo s:
 kazalniki financiranja (ugotavljamo udeležbo obravnavane kategorije v
želeni celoti);
 kazalniki vodoravnega finančnega ustroja - presojamo način financiranja
kategorije (v kakšnem delu je financirana s kapitalom) in na ta način
sklepamo o primernosti oblikovanega kapitala;
 kazalniki donosnosti (presojamo čisto donosnost kapitala) ipd.
Tudi tu je pomembna primerjava opazovanih vrednosti s primerljivimi podatki.
Za presojevalca je bistveno, da spozna vpliv odmikov med pošteno in izkazovano
vrednostjo kapitala na sprejemanje poslovne odločitve. Pri opredeljevanju vpliva se
omejimo le na vplive, vezane na tveganje poslovanja s podjetjem. Zato se pri
ocenjevanju postavke osredotočimo na ugotovitev odklona med izkazovano in
pošteno vrednostjo. To je načelno prikazano na sliki 4.
Obveznosti
V osnovi delimo obveznosti na dolgoročne in kratkoročne. Vedno morajo biti
izkazovane samo z zneski, do katerih so upniki upravičeni. Če so prikazane v
prevelikih vrednostih, bo ta presežek oblikoval prihodke. V primeru, da je obveznost
prikazana v premajhnih zneskih, pa bo za razliko treba oblikovati odhodke. Tako
preveliko kot prenizko izkazovanje bo vplivalo na poslovni izid.
Pomembna je presoja ustreznosti upniških (dolžniških virov). Načeloma so ti viri
cenejši kakor lastniški. Zato bi normalno pričakovali težnjo po čim večjem obsegu
teh virov. Dolgove je treba plačati v točno določenih obdobjih. V primeru, da takrat
družba ni sposobna poravnati svojih obveznosti, je to povezano s težavami. Ugled
družbe je omajan. To vpliva na sposobnost pridobivanja upniških virov. Zahtevajo
se dodatna jamstva. Vse skupaj vpliva na stroške poslovanja in s tem na poslovni
izid.
Zelo pomembno je spoznati stopnjo zadolženosti neke družbe in njeno odplačilno
sposobnost.
Cena dolgov se izraža v obrestih. Te so sestavina izkaza poslovnega izida. Pri
obravnavi cene dolgov je pomembno spoznati razliko med donosnostjo angažiranih
sredstev in ceno dolgov. Če je cena dolgov nižja (upoštevati je treba obresti po
davkih) od donosnosti sredstev, razlika vpliva na večji poslovni izid in obratno. Pri
tem pa ne smemo zanemariti odplačilne sposobnosti družbe.
Pri presojanju vsebine obveznosti si pomagamo s:
 kazalniki financiranja (ugotavljamo udeležbo obravnavane kategorije v
želeni celoti);
 kazalniki vodoravnega finančnega ustroja - presojamo način financiranja
kategorije (kaj financiramo z dolgovi);
 kazalniki donosnosti;
 ipd.
13
Tudi tu je pomembna primerjava opazovanih vrednosti s primerljivimi podatki.
Dodatno je treba presoditi kakovost dolgov. Pri tem analiziramo njihovo zapadlost
(ročnost). V primeru, da veliki dolgovi zapadejo v istem obdobju, je pričakovati, da
bo družba imela likvidnostne težave in obratno.
Za bralca bilance je bistveno, da spozna vpliv odmikov med pošteno in izkazovano
vrednostjo obveznosti na sprejemanje poslovne odločitve. Zato se pri ocenjevanju
postavke osredotočijo na ugotovitev odklona med izkazovano in pošteno vrednostjo.
Pomen odklona prikazujemo na sliki 5.
Slika 5: Odločitvena shema pri obveznostih
OBVEZNOSTI
IZKAZOVANA
VREDNOST V BILANCI
STANJA
VPLIV NA IZKAZOVANE
PRIHODKE
ODHODKE
REZULTAT
VPLIV NA
POSLOVNO
ODLOČITEV
tvegano / netvegano
tvegano:
skrita izguba:
prenizka
/
prenizki
previsok
nevarno, potrebno je
ugotovi učinek
prevrednotenja
previsoka
prenizki
previsoki
prenizek
netvegano:
skrita rezerva
Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z
utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja
vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5
prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje).
Časovne razmejitve (aktivne in pasivne)
Ločimo aktivne3 in pasivne4 časovne razmejitve. Lahko so kratkoročne ali
dolgoročne. Vrednost postavke, izkazana v bilanci stanja predstavlja knjigovodsko
3
4
Z aktivnimi časovnimi razmejitvami so zajeti odloženi stroški (odhodki) ali prehodno
nezaračunani prihodki.
S pasivnimi časovnimi razmejitvami so zajeti vnaprej vračunani stroški (odhodki) ali
kratkoročno odloženi prihodki.
14
vrednost časovnih razmejitev. Po vsebini gre za prihodnje prihodke oziroma
odhodke.
Pri presojanju vsebine navedenih bilančnih postavk si pomagamo s:
 kazalniki navpičnega finančnega ustroja s katerimi želimo ugotoviti
delež kratkoročnih časovnih razmejitev v želeni celoti;
 kazalniki vodoravnega finančnega ustroja - presojamo delež v želeni
kategoriji ipd.
Tudi tu je pomembna primerjava opazovanih vrednosti s primerljivimi podatki.
Vpliv ugotovljenih razlik med pošteno in izkazovano vrednostjo časovnih
razmejitev na odločitve prikazujemo na sliki 6.
Slika 6: Odločitvena shema pri časovnih razmejitvah
ČASOVNE RAZMEJITVE
IZKAZOVANA
VREDNOST V BILANCI
STANJA
prevelike pasivne časovne
razmejitve
VPLIV NA IZKAZOVANE
PRIHODKE
ODHODKE
REZULTAT
premajhni
previsoki
premajhen
tvegano / netvegano
netvegano:
ali
bilanca ima skrite
rezerve
premajhne aktivne časovne
razmejitve
prevelike aktivne časovne
razmejitve
VPLIV NA
POSLOVNO
ODLOČITEV
tvegano:
ali
previsoki
premajhni
previsok
v bilanci so skrite
izgube
premajhne pasivne časovne
razmejitve
lahko pride do težav v
poslovanju
Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z
utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja
vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5
prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje).
15
Izkaz poslovnega izida
Izkaz poslovnega izida je vsebinsko gledano pojasnitev v bilanci stanja izkazane
postavke letnega poslovnega izida. V njem se prikazujejo številne vrste prihodkov in
odhodkov (pred tem tudi stroškov). Računska razlika med prihodki in odhodki je
poslovni izid, dobiček ali izguba. Druge pomembnejše vrste poslovnega izida so
prispevek za kritje, celotni kosmati dobiček, dobiček iz rednega delovanja in
kosmati donos iz poslovanja.
Poslovneži pogosto uporabljajo izraze EBIT (zaslužek pred obrestmi in davki),
EBITDA (zaslužek pred amortizacijo, odpisi, obrestmi in davki), EBT (zaslužek
pred davki) in E (zaslužek – pri nas čisti dobiček). Ti izrazi na preprost način
izražajo vsebino ustvarjenega dobička. Tehniko izračuna nekaterih vrst poslovnega
izida prikazujemo na sliki 7.
Ločimo več vrst prihodkov in odhodkov. Razlike med posameznimi skupinami
prihodkov in odhodkov se izkazujejo kot EBIT (poslovni prihodki, zmanjšani za
poslovne odhodke), I (izid iz financiranja, ki ga izračunamo kot razliko med
finančnimi prihodki in finančnimi odhodki) itd.
Slika 7: Tehnika izračuna nekaterih kategorij poslovnega izida
POSLOVANJE
FINANCIRANJE
DRUGO,
IZREDNO
SKUPAJ
PRIHODKI
Poslovni prihodki
(PP)
Finančni prihodki
(FP)
Izredni prihodki
(IP)
Celotni prihodki
ODHODKI
Spremenljivi
odhodki (VS)
Finančni odhodki
(FO)
Izredni odhodki
(IO)
= prispevek za kritje
(Pk)
Celotni odhodki
Odpisi (amortizacija
in drugi odpisi =
DA)
Ostali poslovni
odhodki (POo)
=IZID
Izid iz celotnega
poslovanja - (EBIT,
OP …)
Izid iz
financiranja
(obresti,
interes…) - I
IZID IZ
ZUNAJREDNEGA
DELOVANJA
CELOTNI POSLOVNI IZID
(EBT)
IZID IZ REDNEGA DELOVANJA
EBIT+DA=EBITDA
DAVEK IZ CELOTNEGA
POSLOVNEGA IZIDA ( T )
ČISTI DOBIČEK
16
(E)
Potroški, stroški in odhodki
Najpomembnejše sestavine izkaza poslovnega izida so prihodki in odhodki. Prvih in
drugih je veliko vrst. V izkazu poslovnega izida jih združujemo po njihovi vsebini.
Stroški so cenovno izraženi potroški prvin poslovnega procesa. Potroški so fizično
porabljene količine.
Pogosto želimo ugotoviti vsebino poslovnega izida. Zato zbiramo vsebinske
prihodke in odhodke v različne skupine in kot razliko med njimi izračunavamo
različne vrste poslovnega izida.
Iz izkaza poslovnega izida lahko s primerjavo med posameznimi prikazovanimi
kategorijami merimo učinkovitost poslovanja. Pri tem si pomagamo s:
 kazalniki obračanja,
 kazalniki gospodarnosti,
 kazalniki proizvajalnosti,
 kazalniki dobičkonosnosti.
Slika 8: Odločitvena shema pri stroških materiala in storitev
STROŠKI IN ODHODKI
IZKAZOVANA
VREDNOST V IZKAZU
POSLOVNEGA IZIDA
VPLIV NA IZKAZOVANO
AKTIVO
PASIVO
VPLIV NA
POSLOVNO
ODLOČITEV
tvegano / netvegano
tvegano:
skrita izguba:
PREMAJHNA
PREVISOKA
-
nevarno, potrebno je
ugotovi učinek
prevrednotenja
netvegano:
PREVISOKA
PREMAJHNA
-
skrita rezerva
Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z
utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja
vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5
prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje).
17
Prihodki
Podjetja razčlenjujejo prihodke na prihodke od poslovanja, prihodke od financiranje
in izredne prihodke. Vsoto prihodkov od poslovanja in prihodkov od financiranja
opredeljujemo kot redne prihodke. V načelu so seštevek zmnožkov prodanih
poslovnih učinkov z njihovimi cenami, z upoštevanjem vseh ustreznih popravkov.
Pri opredeljevanju vpliva razlik med pošteno in izkazovano vrednostjo obravnavane
kategorije na sprejemanje poslovne odločitve se omejimo le na vplive, vezane na
tveganje poslovanja s podjetjem, katerega računovodske izkaze beremo.
Prodajne cene so tiste, ki jih prodajalec proizvodov ali storitev kot poslovnih
učinkov dosega na trgu oziroma pri njihovem prevzemniku. Če poslovni sistem daje
kake popuste, je dosežena prodajna cena tista, ki je že znižana zanje.
Slika 9 kaže zgled ocenjevanja vpliva vrednotenja prihodkov.
Slika 9: Odločitvena shema pri prihodkih
PRIHODKI
IZKAZOVANA
VREDNOST V IZKAZU
POSLOVNEGA IZIDA
VPLIV NA IZKAZOVANO
AKTIVO
PASIVO
VPLIV NA
POSLOVNO
ODLOČITEV
Tvegano / netvegano
Tvegano:
Skrita izguba:
PREVISOKI
PREVISOKA
-
Nevarno, potrebno je
ugotovi učinek
prevrednotenja
Netvegano:
PRENIZKI
PREMAJHNA
-
Skrita rezerva
Ugotovljeno stanje v večji ali manjši meri vpliva na poslovno odločitev. Njen vpliv se opredeli z
utežmi (na primer: velik vpliv ++ ali --; majhen vpliv + ali -; ni vpliva 0. Drugi primer tehtanja
vpliva je lahko ocena npr. od -5 do +5, pri čemer ima ocena 0 nevtralno vrednost, ocena -5
prikazuje visoko tveganje, ocena +5 pa majhno tveganje).
18
Poslovni izid
Poslovni izid je v glavnem razlika med prihodki in odhodki v obračunskem obdobju.
Poleg razlike med poslovnimi prihodki in poslovnimi odhodki pa poslovni izid
sestavljajo tudi razlika med finančnimi prihodki in odhodki ter izrednimi prihodki in
odhodki.
Sklep
Računovodska poročila je treba pred analiziranjem kritično pregledati in se popraviti
posamezne postavke na realne vrednosti (za to je potreben obisk pri poslovnem
partnerju, dobro poznavanje predmeta poslovanja, okolja v katerem posluje poslovni
partner in vsebine računovodskih kategorij).
3 OBLIKOVANJE NEKATERIH POSLOVNIH ODLOČITEV NA
PODLAGI POENOSTAVLJENE ANALIZE RAČUNOVODSKIH
POROČIL
Pri odločanju o prodaji na odloženo plačilo, o vlaganju v neko podjetje, ob nakupih
v nekem podjetju in podobno se vprašamo ali bomo nameravano uresničili. Potem,
ko smo preverili lastne sposobnosti, se srečamo s tveganji uresničitve s strani
poslovnega partnerja. Tveganje zmanjšamo, če poslovnega partnerja poznamo. Med
drugim si pri tem pomagamo z analizo računovodskih poročil. Cilj analize je ocena
bonitete poslovnega partnerja.
Kakšna naj bo ta analiza? Enoznačnega odgovora ni. Nekateri avtorji dajejo
prednost tradicionalni finančni analizi, ki se opira na:
 analizo absolutnih podatkov, tako, da jih primerja z načrtovanimi
vrednostmi, ocenjuje jih v času, primerja jih z okoljem itd.;
 kazalnike rasti;
 ugotovljene strukturne deleže;
 sodila vodoravnega finančnega ustroja;
 druge finančne kazalnike.
Njena slabost je, da ne upošteva pričakovanj. Temelji na preteklosti. S svojimi
tehnikami in orodji obdeluje preteklost, zgodovino.
To slabost odpravlja sodobna finančna analiza, ki temelji na pričakovanjih, ki
izhajajo iz jasno postavljenega cilja poslovanja. Tej metodi daje prednost večina
finančnih strokovnjakov, saj temelji na preračunavanju pričakovanih koristi na
današnjo vrednost (diskontiranje). Seveda pa ne smemo spregledati njenega
prispevka pri analizi strukture virov financiranja in njihovem prispevku k
oblikovanju maksimalne vrednosti podjetja. Slabost sodobne finančne analize je, da
terja od analitikov veliko finančnega znanja, ki bo omogočilo kvalitetno načrtovanje.
Prav tako pa je redko uporabljana pri kratkoročnem finančnem načrtovanju.
19
Pri ocenjevanju bonitete poslovnih partnerjev običajno nimamo zadostnih
podatkovnih osnov za uporabo orodij sodobne finančne analize. Zato uporabimo
orodja tradicionalne finančne analize. Zaradi slabosti tradicionalne finančne analize
moramo vse izsledke previdno obravnavati. Drugi razlog previdnosti so podatki na
katerih temelji analiza. Najpogosteje razpolagamo z računovodskimi podatki, ki jih
razberemo iz računovodskih poročil.
Med razlogi odločitve za prodajo na odloženo plačilo bomo v nadaljevanju
izpostavili sposobnost kupca, da poravna svojo obveznost v dogovorjenem roku.
Med razlogi za nakup pri nekem poslovnem partnerju pa bomo izpostavili
sposobnost prodajalca, da svojo obveznost izpolni v dogovorjenem roku. Z
upoštevanjem zgolj predpostavljenih razlogov pa ne zmanjšujemo pomena ostalih.
Pri oblikovanju odločitve ali bomo nekemu poslovnemu partnerju prodajali na
odloženo plačilo, je treba preveriti plačilno sposobnost kupca, da prejeto tudi plača.
Plačilno sposobnost kupca lahko ocenjujemo:
 s koeficientom lastniškosti financiranja;
 s koeficientom dolgoročnosti financiranja;
 s koeficientom dolgoročnega financiranja stalnih sredstev;
 s posredniškim položajem ( PosPj ), ki smo ga opredelili kot razmerje med
časom plačevanja terjatev iz poslovanja in časom plačevanja obveznosti do
dobaviteljev;
 s sposobnostjo odplačevanja posojil.
Posamezni kazalniki pomenijo:
Koeficient lastniškosti financiranja
Med viri financiranja podjetja so lastniški in upniški viri. Koeficient LF kaže delež
lastniških virov financiranja (Kj) v vseh virih financiranja (Pj) v danem obdobju (j).
Izračunamo ga s pomočjo enačbe 1:
LFj 
Kj
(1)
Pj
Izračun se razlikuje od podjetja do podjetja. Za sprejem odločitve o odloženem
plačilu je dobro, da je kapitala čim več.
Koeficient dolgoročnosti financiranja
Koeficient (DFj) pomeni udeležbo vseh dolgoročnih virov financiranja v vseh virih
financiranja. Med dolgoročne vire financiranja štejemo lastniški kapital in druge
dolgoročne obveznosti (Odj). Sodilo izračunamo s pomočjo enačbe 2:
20
DFj 
K j  Od j
(2)
Pj
Za oblikovanje odločitve o odloženem plačilu je dobro, da je dolgoročnih virov čim
več.
Koeficient dolgoročnega financiranja stalnih sredstev
Normalno je, da se z dolgoročnimi viri financirajo predvsem dolgoročna sredstva
(SSj). Kakovost financiranja lahko merimo s pomočjo koeficienta dolgoročnega
financiranja dolgoročnih sredstev ( DPDS ), ki ga izračunamo s pomočjo enačbe 3:
K j  Od j
DPds j 
SS j
.
(3)
Posredniški položaj
Pri oblikovanju poslovne odločitve je potrebno upoštevati tudi posredniški položaj
poslovnega partnerja. Poenostavljeno obravnavamo le njegove vsebine, ki se
nanašajo na roke plačevanja terjatev in obveznosti oziroma vpliv, ki ga imajo ti roki
na obračanje kratkoročnih terjatev in obračanje kratkoročnih obveznosti. Omejitev
so razpoložljivi podatki. V statističnih računovodskih poročilih nimamo vseh
potrebnih podatkov za izračun koeficientov obračanja terjatev do kupcev in
obveznosti do dobaviteljev. Zato vzamemo širše kategorije in izračunamo razmerje
med koeficientom obračanja kratkoročnih terjatev in kratkoročnih obveznosti.
Praviloma so v teh postavkah najpomembnejše postavke terjatev do kupcev in
obveznosti do dobaviteljev. Prav tako pričakujemo, da je v poslovnem interesu
prodajalca, da dobi svoje terjatve čim prej plačane in kupca, da svoje obveznost
plača čim kasneje. Plačilni roki se odražajo v njegovem posredniškem položaju. S
pomočjo prikazanega razmerja opredeljujemo vpliv posredniškega položaja na
kakovost financiranja poslovanja. Prilagojeni izračun se izvede s pomočjo
naslednjega izraza:
PPj
PosPj 
Tek j
(4)
PO j
Ok j
pri čemer smo s PP razumeli prihodke od poslovanja, PO odhodke iz poslovanja,
Tek so kratkoročne terjatve in Ok so kratkoročne obveznosti.
21
Sposobnost odplačevanja posojil (Odplpos):
Odplpos j 
EBITDA j
ANUITETE j
Izračunamo jo kot razmerje med zaslužkom pred obrestmi, davki, amortizacijo in
odpisi (EBITDA) in anuitetami.
Povsem se zavedamo slabosti predstavljenih sodil, ki so posledica slabih
podatkovnih podlag, vendar v statističnih računovodskih poročilih ni boljših
podatkov. Podatkovna podlaga oblikovanih odločitev so javno objavljene baze
računovodskih poročil (statistična poročila). Njihova razčlenjenost je omejena.
Orodje za ocenjevanje poslovnih partnerjev lahko oblikujemo v Excelu. Ključne
kategorije bilance stanja, potrebne za presojo, prikazujeta sliki 1 in 2. Pri tem
kategorije, kot so popravki kapitala zaradi nakupa lastnih delnic ipd., vnesemo v
vsebinsko najbližje kategorije.
Poleg prikazanih sintetičnih kategorij se dodatno opredeli podatek o številu
zaposlenih v posameznih obdobjih (j). Na osnovi navedenih kategorij lahko
izračunamo zlasti naslednje kazalnike:
1.
KAZALNIKI DONOSNOSTI:
EBIT/(AKTIVA-FIN.NAL)
Primerjamo donos iz poslovanja (EBIT = izid pred davki in obrestmi)) s sredstvi,
ki so bila potrebna za njegovo ustvaritev. Pove, koliko smo ustvarili z enoto
uporabljenih sredstev. Vrednost naj bi bila višja od tržne obrestne mere.
EBITDA/(AKTIVA-FIN.NAL)
Primerjamo donos iz poslovanja (EBIT) povečan za amortizacijo in odpise
(EBITDA) s sredstvi, ki so bila potrebna za njegovo ustvaritev. Pove, koliko smo
ustvarili z enoto uporabljenih sredstev. Čim višja je vrednost, bolje je. 5
EBT/SREDSTVA
Primerjamo donos iz poslovanja (EBT = izid pred davki) s sredstvi, ki so bila
potrebna za njegovo ustvaritev. Pove, koliko smo ustvarili z enoto uporabljenih
sredstev. Čim višja je vrednost, bolje je.
E/KAPITAL (ROE)
Primerjamo čisti dobiček (E) s kapitalom, ki je bil potreben za njegovo
ustvaritev. Pazljivi moramo biti na obseg kapitala, saj velja, da je to sodilo višje
pri podjetjih, ki imajo med svojimi viri malo kapitala. Vrednost kazalnika lahko
na hitro primerjamo s ceno kapitala na trgu.
5
Več o EBITDA v Bergant (2011, 77).
22
E/SREDSTVA (ROA)
Primerjamo čisti dobiček (E) s sredstvi, ki je bil potreben za njegovo ustvaritev.
Čim višja je vrednost, bolje je. Pri tem moramo upoštevati različno strukturo
financiranja, zato v števcu običajno prištejemo še obresti. 6
2.
KAZALNIKI FINANCIRANJA:
DD/KAPITAL
Kazalnik kaže strukturo dolgoročnega financiranja. Pri tem je treba primerjati
referenčne vrednosti, ki jih upoštevajo banke pri ocenjevanju kreditne
sposobnosti. Visoke vrednosti kažejo visok delež dolgoročnih dolgov (DD) in
obratno.
FINANČNA NEODVISNOST
Izračunamo jo kot razmerje med kapitalom in obveznostmi do virov sredstev.
Višja, kot je vrednost, večji je delež kapitala v virih sredstev in obratno.
Razlikuje pa se tudi po dejavnostih. Pomembno je njegovo spremljanje v času,
saj kaže spremembe v kakovosti financiranja. Ta kazalnik se pogosto obravnava
kot sodilo finančne varnosti.
3.
KAZALNIKI VODORAVNEGA FINANČNEGA USTROJA:
ZADOLŽENOST
Izračunavamo jo kot razmerje med obratnimi sredstvi in obveznostmi do tujih
virov. Nizke vrednosti povedo, da podjetje financira obratna sredstva pretežno z
lastnimi viri in obratno.
STOPNJA INVESTIRANJA
Izračunamo ga kot razmerje med osnovnimi sredstvi in kapitalom. Njegova
izraznost je podobna kot pri sodilu zadolženosti. Visoke vrednosti povedo, da
imamo malo lastnih virov financiranja osnovnih sredstev in obratno. To je sodilo
je pomembno pri ugotavljanju kreditne sposobnosti. Banke uporabljajo njegovo
izpeljanko, tako, da primerjajo kapital z dolgoročnimi sredstvi povečanimi za
zaloge (kapital / (dolgoročna sredstva + zaloge). Ta kazalnik je uporaben
predvsem v dejavnosti proizvodnje in trgovine. Pogosto izračunavajo različico, ki
primerja dolgoročne vire z dolgoročnimi sredstvi ((kapital+dolg.
obveznosti)/(dolg. sredstva+dolg. terjatve)).
ČISTA OBRATNA SREDSTVA
Čista obratna sredstva se izračunajo kot razlika med kratkoročnimi sredstvi in
kratkoročnimi obveznostmi. Izračun pove, koliko kratkoročnih sredstev je
financiranih z dolgoročnimi viri. Kazalnik je pomemben sestavni del ocene
kapitalske ustreznosti podjetja.7
6
7
Več v Bergant (2012, 102).
Več o tem v Bergant (2012).
23
KAKOVOST ČISTIH OBRATNIH SREDSTEV
To sodilo je povezano s prejšnjim. Izračunamo ga kot razmerje med
dolgoročnimi obveznostmi in čistimi obratnimi sredstvi. Višja je vrednost
kazalnika, večji je pritisk odplačevanja dolgoročnih dolgov na porabo dobička.
HITRI KOEFICIENT8
Izračunamo ga kot razmerje med likvidnimi sredstvi in kratkoročnimi dolgovi.
POSPEŠENI KOEFICIENT
Kazalnik je razmerje med (likvidnimi sredstvi + kratkoročnimi terjatvami) in
kratkoročnimi dolgovi.
KRATKOROČNI KOEFICIENT
Kazalnik prikazuje razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi
dolgovi.
4.
KAZALNIKI OBRAČANJA SREDSTEV:
OBRAČANJE TERJATEV
Kazalnik se izračuna kot razmerje med prihodki iz poslovanja in povprečnim
stanjem terjatev. Rezultat je koeficient obračanja, ki pove, kolikokrat v časovnem
obdobju se terjatve obrnejo. Višji kot je, hitreje se terjatve unovčujejo in obratno.
Z njim je povezan izračun trajanja obračanja v dnevih.
OBRAČANJE KRATKOROČNIH SREDSTEV
Kazalnik se izračuna kot razmerje med (odhodki − amortizacija) in povprečnim
stanjem kratkoročnih sredstev. Njegova izraznost je enaka navedenemu pri
terjatvah. Tudi to sodilo se lahko izrazi v dnevih.
OBRAČANJE KRATKOROČNIH OBVEZNOSTI
Opazujemo obračanje kratkoročnih obveznosti. Izraznost sodila je enaka že
obravnavanim sodilom obračanja.
Posamezni kazalniki so prešibka osnova za zanesljivo oblikovanje odgovorov na
ključna vprašanja. So pa dobra osnova za nadaljnja proučevanja. Pridobiti moramo
čim več dodatnih informacij. Skupaj so dobra osnova za oblikovanje zlasti
naslednjih odločitev:
1. Ali bomo nekemu podjetju prodajali na odloženo plačilo
Pri odgovoru na to vprašanje je treba biti pozoren na sposobnost poslovnega
partnerja, da nam prodano plača. Uporabili bi lahko:
 sodila vodoravnega finančnega ustroja - če ugotovimo, da je podjetje
slabo financirano, da ima likvidnostne težave bomo zahtevali ustrezna
zavarovanja plačil;
 kazalnike v zvezi z obratnim kapitalom.
8
Več o hitrem, pospešenem in kratkoročnem koeficientu v Bergant (2012, 72−103).
24
2. Ali bomo od nekega podjetja kupovali
Pomembno je ugotoviti ali bo poslovni partner sposoben dobaviti naročeno
v nekem prihodnjem času. Pri ocenjevanju sposobnosti nam lahko pomaga
vrsta kazalcev in kazalnikov. Pomembna je vrsta dobička. Če podjetje
ustvarja prihodke iz poslovanja sklepamo, da opravlja svojo dejavnost. Torej
je načeloma sposobno dobaviti naročeno. Pomagamo si tudi s koeficienti
obračanja, ki nam prikazujejo aktivnost podjetja. Ne smemo pa zanemariti
presojo sposobnosti podjetja, da bo poslovalo tudi v prihodnje.
3. Ali bomo vlagali v kapital nekega podjetja
V primeru vlaganja v kapital podjetja (smiselno podobno je razmišljanje pri
nakupu podjetja) se kot finančni investitor vprašamo po donosu vloženega.
Zato so pomembna sodila donosnosti. Obdobje obravnave naj bo prihodnost.
S poslovnim načrtom moramo dokazati, da bo podjetje sposobno zagotoviti
želeni donos.
Nekaj možnih slik pri branju računovodskih poročil
Bralec bo pogosto imel v rokah računovodska poročila. Prikazujemo nekaj možnih
ugotovitev in primer njihovega komentarja.
Podjetje prikaže pozitiven izid iz financiranja
Ugotovili smo, da je podjetje ustvarilo pozitiven izid iz financiranja. Je to dobro?
Večina podjetnikov meni da ne, saj niso bankirji. Pozitiven izid nastane takrat, ko so
prihodki od financiranja večji od odhodkov iz financiranja. To pomeni, da ima
podjetje preveč sredstev, ki jih nalaga v različne oblike finančnih naložb (Tukaj
nimamo v mislih vlaganj, ki so posledica organiziranosti (holdingi, koncerni ipd.).
Verjetno se vlagajo občasni ali celo trajni presežki likvidnih sredstev. Tudi ti nase
vežejo vire financiranja. Zelo malo je verjetno je, da so ti cenejši od donosa, ki ga
dajejo naložbe, zato je bolje razmišljati o njihovem vračilu financerjem.
Podjetje je izkazalo neki prispevek za kritje fiksnih stroškov
Podjetje je izkazalo neki prispevek za kritje fiksnih stroškov (Pk). Ta prispevek je
koristen pri opredeljevanju uspešnosti podjetja. V točki, ko s prispevkom pokrijemo
vse fiksne stroške je tako imenovana točka preloma. Ugotovimo jo lahko ali v masi
ali pa v količini izdelkov, ki jih moramo narediti, da bo dobiček enak nič. Če so
instalirane zmogljivosti in tržne možnosti večje od količine, ki jo je treba proizvesti
(točka preloma) potem lahko enostavno ugotovimo znesek, ki nam bo ostal. Tega
lahko uporabimo, če želimo, tudi za vračilo posojil. Torej lahko uporabimo
prispevek za kritje tudi pri oceni kreditne sposobnosti.
Ocena vrste dobička
Bilanca pogosto ne prikazuje resnične slike poslovanja. To je lahko posledica
napačno ocenjenih potroškov osnovnih sredstev (napačno oblikovane amortizacijske
stopnje). Zato je izkazani poslovni izid napačen. To je še posebej problematično pri
primerjavi uspešnosti poslovanja med leti ali med več podjetji. Rešitev je EBITDA.
25
Ta kategorija je nevtralna in izključuje nepravilnosti pri opredeljevanju
amortizacijske stopnje.
4 SKLEP
Prikazali smo samo nekatera pomembnejša analitična orodja, ki so primerna za
oblikovanje informacij, ki zmanjšujejo tveganja pri sprejemu poslovne odločitve.
Pri njihovi uporabi pa ne smemo pozabiti, da je računovodstvo tudi "umetnost"
prikazovanja poslovanja v vsebini, kot si želimo. Te skrite vsebine je treba razkriti
in ugotoviti čim bolj pošteno sliko poslovanja.
LITERATURA
Bergant, Živko (2011): Kaj je EBITDA? Poslovodno računovodstvo št. 3/2011, str.
77−86. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo.
Bergant, Živko (2012): Kaj je ROA in ROI? Poslovodno računovodstvo št. 3/2012,
str. 102−108. Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo.
Bergant, Živko (2012a): Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja.
Ljubljana: IPR − Inštitut za poslovodno računovodstvo.
Mayr, Branko (2007): Uvod v računovodstvo. Ljubljana: IPR − Inštitut za
poslovodno računovodstvo.
Mayr, Branko (2012): Finančno računovodstvo. Ljubljana: IPR − Inštitut za
poslovodno računovodstvo.
Mayr, Branko (2012a): Stroškovno računovodstvo z osnovami oblikovanja
poslovnih odločitev. Ljubljana: IPR − Inštitut za poslovodno računovodstvo.
O Hare, Jim (2013): Analysing Financial Statements for Non-Specialists, New York,
Routledge.
OGLAS
26
Tomaž Glažar,1
Računovodsko analiziranje za podjetnike
Accounting analysis for entrepreneurs
Povzetek: Vsak, ki ustanovi podjetje ni podjetnik. Značilnosti, ki določajo
podjetnika, so, da kupuje po znani in prodaja po neznani ceni, da deluje v
negotovih okoliščinah, da prevzema tveganje, reorganizira družbene in
ekonomske potenciale, da je inovativen, da vztraja pri poslovni ideji in, da ceni
neodvisnost. Treba je tudi ločevati med podjetjem in podjemom. Za pridobitev
ustreznih računovodskih informacij za podjetnike je treba izdelati predračune,
obračune in analize. Vse tri računovodske funkcije se morajo izvajati za potrebe
spremljanja financiranja, investiranja in poslovanja. Računovodske informacije
zmanjšujejo stopnjo tveganja. Kakovost informacij za podjetnike opredeljuje
njihova dostopnost, točnost, pravočasnost, popolnost, zgoščenost in ustreznost
ter razumljivost.
Ključne besede: informacije, analiza, podjetnik, podjem, financiranje,
investiranje.
Abstract: Anyone who founds a company is not an entrepreneur yet.
Entrepreneur buys and sells according to the known price, works in uncertain
environment, takes risk, reorganizes social and economic potentials, is
innovative, insists on business idea and respects independence. It is also
necessary to distinguish between the company and the entrepreneurial
undertaking. In order to obtain relevant accounting information for entrepreneurs
is necessary to prepare estimates, calculations and analysis. All three accounting
functions have to be implemented to monitor financing, investments and
business. By using accounting information entrepreneur can reduce the risk.
Quality of information for entrepreneurs is defined by availability, accuracy,
timeliness, completeness, conciseness, relevance and comprehensibility.
Key words: information, analysis, entrepreneur, entrepreneurial undertaking,
financing, investment, business.
1
Univerzitetni diplomirani ekonomist, Specialist za poslovodenje malih podjetij,
predavatelj na Visoki šoli za računovodstvo Ljubljana, svetovalec za organiziranje
računovodstva proizvodnje, direktor Sotočja d.o.o., direktor Zdravstvenega doma
Vrhnika, član Inštituta za poslovodno računovodstvo.
27
1 UVOD
V Sloveniji prevladuje splošno mnenje, da je podjetnik vsak, ki ustanovi
podjetje. Vendar to ni vedno točno. Čeprav je podjetništvo relativno mlada veda,
ima že globoke korenine. Po tej vedi je jasno določeno, koga se lahko imenuje
podjetnika. Ena od značilnosti podjetnika je ta, da preračunljivo prevzema nase
tveganje. To pa pomeni, da se ne poda brezglavo v ustanovitev podjetja in v
poslovanje brez jasnih ciljev in izdelave analiz. Ena od pomembnejših analiz je
analiza predračunov financiranja investiranja in poslovanja v okviru podjema.
Že na osnovi tega določila je jasno, da je pri nas malo podjetnikov. Med njimi je
veliko uspešnih, ki so celo bolj priznani v tujini kot pri nas. Del svojega uspeha
pripisujejo preglednemu spremljanju svojega finančnega poslovanja. Tudi po
doseženem uspehu si ne znajo predstavljati poslovanja brez računovodskega
analiziranja.
Temeljni cilj računovodskega sistema je oblikovanje računovodskih informacij
za podporo poslovnemu poročanju (Bergant, 2010, str. 82). Napačno je
prepričanje, da je računovodstvo namenjeno potrebam države. Računovodske
informacije so namenjene notranjim in zunanjim uporabnikom. Zunanji
uporabniki so tisti, ki poslujejo s podjetjem, so njegovi investitorji ali pa
kreditodajalci. Zunanji uporabnik računovodskih informacij je tudi davčna
uprava in socialne ustanove, ki od podjetja prejemajo prispevke in davke.
Notranji uporabniki pa so zaposleni, vodje oddelkov in uprava.
Računovodsko analiziranje za podjetnika ima svoje posebnosti. Informacije, ki
se pripravijo na osnovi analiziranja, morajo biti jasne, kratke in pregledne. Zato
so za podjetnike neprimerna poročila, ki skupaj zajemajo področja financiranja,
investiranja in poslovanja. Za vsako področje je treba pripraviti poročila posebej
in jih omejiti samo za namen, za katerega jih podjetniki uporabljajo. Zaradi
pravočasnosti in enostavnosti informacij niso potrebne obsežne analize.
2 ZNAČILNOSTI PODJETNIKA
Cantillon v: Essai sur la nature de commerce (1734) pravi, da je podjetnik
posameznik, ki vstopa v menjalna razmerja s profitnim namenom. Podjetniki
kupujejo po znani ceni ter prodajajo po neznani ceni; razlika med obema je
bodisi dobiček bodisi izguba. (Drnovšek at al.: 2006, 28).
Še nekaj opredelitev podjetnika (Sisan, 2000, 5−8; Chell, Haworth, Brearley,
1994, 12−68.):
 Podjetnik sodeluje v menjavah za dobiček in je nekdo, ki poslovno presoja
v negotovih okoliščinah (Richard Cantillon, 1755);
 Podjetnik je oseba, ki inovira in uporablja nove tehnike, da bi znižala
stroške ter tako povečala dobiček (Baudeau, 1730-1792);
 Podjetnik je oseba, ki kombinira proizvodne dejavnike v proizvodni
organizem (Jean-Baptiste Say, 1767-1832);
28
 Vloga podjetnika je enaka vlogi kapitalista; deluje marljivo in varno,





poslovno špekulativno in poslovno inovacijsko (Adam Smith, 17231790);
Podjetnik je oseba, ki prevzema tveganje, upravlja posle in deluje kot
poslovni človek - poslovodja (Alfred Marshall, 1842-1924);
Podjetnik je človek, ki se česa loti; človek, ki kaj spravi v tek, razvije,
odpre dostop do česa, kaj spremeni. Je človek, ki je ustvarjalen in
revolucionaren (Joseph Schumpeter, 1883-1950);
Podjetnik je nekdo, ki se specializira za koordiniranje redkih virov
(Casson, 1982);
Podjetnik je nekdo, ki prevzema odgovornost in presoja o stvareh, ki
zadevajo lokacijo, obliko in uporabo dobrin, virov ali institucij (Hebert in
Link, 1988);
Podjetnik, soočen s tveganjem in negotovostjo, kombinira vire na nove in
različne načine, da bi ustvaril vrednost; to pogosto izvede tako, da
ustanovi novo podjetje in ga razvija (Zimmerer, Scarborough, 1996).
Z ekonomskega vidika je podjetnik oseba, ki združuje delovno silo, materiale in
druga sredstva tako, da z njimi poveča vrednost. Ob tem vpeljuje spremembe,
inovacije in nov red. S psihološkega vidika ima podjetnik potrebo doseči in
dobiti nekaj novega, eksperimentirati in zbežati avtoriteti drugih. (Antončič et
al., 2002, 29).
Iz zapisanih definicij so razvidne osnovne značilnosti podjetnika:
Kupuje po znani ceni in prodajajo po neznani ceni
To pomeni, da podjetnik kupuje sredstva, delo in storitve po cenah, ki so
poznane vnaprej za izdelavo izdelka, izvedbo storitve ali prodajo blaga, za katere
ni znano v naprej po kakšnih cenah jih bo prodal. Razlika med vsemi vložki v
poslovni proces in vrednostjo prodaje je dobiček ali izguba, ki ju ustvari
podjetnik.
Deluje v negotovih okoliščinah
Podjetnik ne ve zanesljivo vnaprej, ali bo dobil kupce, ki bodo pripravljeni
kupiti rezultat podjetniškega procesa po višji vrednosti, kot je sam vložil v ta
proces. Na poti od podjetniške ideje do ustvarjenega dobička je veliko preprek in
neznank, ki jih podjetnik ne more upoštevati pri snovanju podjetniške ideje.
Spremembe so danes del vsakdanjika. Edina stalnica je to, da se vse spreminja.
Ta značilnost je bila izpostavljena že pred več kot 250 leti, toda v današnjih dneh
je stopnja negotovosti znatno višja, kot je bila takrat, prav zaradi hitrih
sprememb.
Prevzema tveganje
Podjetnik v negotovih okoliščinah ne ve, ali bo za vložen kapital, čas, kariero in
drugo res prišel do želenega rezultata. To je tveganje, s katerim podjetnik vstopa
v posel. Večje, kot je tveganje, manjše so možnosti, da podjetniku uspe in večji
je dobiček, če mu uspe. Zato je dobiček običajno obratno sorazmeren s
29
tveganjem in možnost izgube sorazmerna s tveganjem. Podjetnik lahko na
različne načine znižuje tveganje. Eden od najpomembnejših načinov zniževanja
tveganja je pridobitev informacij o kupcih, dobaviteljih, okolju, v katerem deluje
in, ne nazadnje, o svojem poslovanju. Od informacij so najpomembnejše
računovodske informacije, saj ob njihovi pomoči podjetnik spoznava dobavitelje
in kupce in predvsem svoj poslovni položaj. Računovodske informacije so za
podjetnika tako pomembne kot luči pri avtu. Pri tem sposobnost voznika ne
pomaga kaj dosti. Značilnost podjetniškega tveganja je v tem, da ga ni možno
zavarovati.
Reorganizira družbene in ekonomske potenciale
V času krize in družbeno ekonomskih sprememb prihaja do odpuščanja delavcev
iz večjih podjetij, ki se težko prilagajajo nastalim spremembam. To je v večini
primerov glavna spodbuda, da podjetniki ustanovijo svoja podjetja in v njih
zaposlijo bivše sodelavce. Podjetniški pristop k organizaciji dela, zaradi novih
načinov, bolj ekonomično uporabi delo in sredstva v prizadevanju za izdelavo
tržno zanimivih izdelkov ali storitev. Zaradi boljše izkoriščenosti potencialov se
poveča dodana vrednost na zaposlenega, s tem pa tudi gospodarska uspešnost
družbe. Podjetniki se dosti hitreje prilagajajo spremenjenim pogojem kot velika
podjetja in zato lahko hitreje prehajajo iz manj uspešnega izkoriščanja lastnih
potencialov v bolj uspešno. To sicer pomeni, da v obdobju krize propade tudi
večje število podjetnikov, vendar jih nadomestijo novi, uspešnejši, brez hujših
družbenih pretresov.
Ustvarja nekaj novega - inovativnost
Podjetnik stalno razmišlja, kako neko stvar izboljšati ali drugače izvesti, da bo
prehitel konkurenco. Ustvarjanje novitet ni vezano le na nove izdelke ali
storitve, ampak tudi nove načine organiziranja in nove trge. Inovativnost
podjetniku pomaga prodreti na trge, ki jih drugi še niso odkrili. Prav tako so
včasih zelo pomembni novi pristopi pri organiziranju izvajanja storitev, izdelavi
izdelkov ali prodaji blaga. Značilnost podjetnikov pa ni samo v tem, da so
inovativni, ampak, da znajo inovacije tudi izvesti in ponuditi trgu. V tem je
bistvena razlika med izumitelji in podjetniki.
Vztraja pri poslovni ideji
Značilnost uspešnih podjetnikov je vztrajnost pri izpeljavi ideje do končne
uporabe in realizaciji pričakovanega dobička. Podjetniški proces potrebuje čas,
da se izpolni pričakovani rezultat. Kupci le v redkih primerih hitro in v zadostni
meri reagirajo na storitve, izdelke ali druge rešitve, ki jih podjetnik ponudi na
trg. Zato nekateri podjetniki hitro obupajo in iščejo nove ideje za realizacijo
dobičkov. Skoki iz enega posla v drugega in občutek neuspeha, ekonomsko in
psihično izčrpava podjetnika in ga prej ko slej odvrne od podjetniških aktivnosti.
Tisti, ki vztrajajo pri izvedbi posla dlje časa, imajo bistveno več uspeha in
možnosti, da pridejo do želenih rezultatov. Pri tem mora biti podjetnik pozoren
na to, da ne izčrpa podjetja pri čakanju na ugoden rezultat. Računovodske
informacije mu pri tem lahko zelo pomagajo, saj ga opozarjajo, kdaj mora
spremeniti svojo poslovno pot, da ne bi ogrozil celotnega podjetja.
30
Ceni neodvisnost
Za podjetnike velja, da pri odločanju o realizaciji podjetniške ideje delujejo
neodvisno od drugih. Niso odvisni od odločitev nadrejenih in druge okolice. Ta
neodvisnost po eni strani omogoča svobodo odločanja, po drugi strani pa
nevarnost, da zaradi preozkega pogleda podjetnik zaide v težave.
3 RAČUNOVODSKE INFORMACIJE, KI JIH POTREBUJE
PODJETNIK
Podjetnik mora za realizacijo ideje organizirati podjetje in načrtovati izvedbo
podjema. Med značilnostmi podjetnika je treba izpostaviti značilnost, da deluje v
negotovih okoliščinah in prevzema tveganje. Podjetnik nujno potrebuje
računovodske informacije zato, da lahko hitro reagira, ko se okoliščine
spremenijo in, da na osnovi teh informacij lahko zmanjša tveganje. Potrebuje jih
že v pripravi podjema, v obliki predračunov ob pripravi poslovnega načrta. Na
osnovi računovodskih predračunov podjetnik predvidi, koliko kapitala mora
zbrati, kako se mora zadolževati na začetku poslovanja in koliko mora zaslužiti v
prvih letih, da bo uresničil idejo. Kasneje podjetnik z letnim računovodskim
načrtovanjem dopolnjuje poslovni načrt. Pri spremljanju virov financiranja posla
pa ne zadostujejo samo predračuni. Vire za obveznosti do sredstev in njihovo
gibanje je treba tudi sproti spremljati in primerjati s predračuni. Podjetnik mora
vedeti, kdaj je zaradi pomanjkanja ali nepravilne strukture virov njegovo
poslovanje bolj ali manj ogroženo.
Pomemben del računovodskega predračunavanja za podjetnika predstavljajo
investicijski načrti ob nabavi sredstev. Še posebej pri investicijah v dolgoročna
sredstva, ki obremenjujejo poslovanje skozi daljše obdobje, so predračuni
pomembni. Na njihovi osnovi se podjetnik odloča, v katera sredstva bo vlagal in
katerih se lahko odpove zaradi omejenih virov. Po izvedbi investicij mora
podjetnik prejemati informacije o tem, ali je investicija donosna v planiranih
okvirih, kdaj je treba sredstva nadomestiti z novimi investicijami in podobno.
Investicije negativno vplivajo na denarni tok in likvidnost podjetja, zato so
računovodske informacije, ki spremljajo investicije in porabo sredstev v
delovnem procesu zelo pomembne.
Ko podjetnik izvaja svojo dejavnost, porablja in preoblikuje sredstva, delo in
storitve v nova sredstva in ustvarja dobiček ali izgubo. Za ohranjanje in razvoj
podjetja je zelo pomembno, da se sproti preverja uresničevanje poslovnega
načrta. Zato mora podjetnik neprestano spremljati informacije o tekočem
poslovanju in jih primerjati s poslovnim načrtom. S pomočjo analize
računovodskih podatkov podjetnik spoznava razloge za razlike glede na
načrtovane vrednosti in odstopanja od poslovanja v preteklih letih ali
konkurence.
31
Za uspešno poslovanje mora podjetnik obvladovati tri sklope aktivnosti, ki so
medsebojno povezani in soodvisni. Ti sklopi so (Kimmel, 2008, 10):
 financiranje,
 investiranje,
 izvajanje.
Računovodski informacijski sistem mora slediti vsakemu sklopu posebej in
omogočati podjetniku:
 predračunske informacije,
 sprotne informacije,
 računovodske analize poslovanja.
Financiranje
Podjetnik mora za začetek poslovanja zbrati ustrezna finančna sredstva. Tudi
kasneje mora za tekoče poslovanje in širitev posla priskrbeti vire, s katerimi bo
financiral investicije in stroške, ki nastajajo s poslovanjem in zanje podjetje
nima ustreznih denarnih sredstev. V okviru financiranja si podjetnik zagotavlja
vire od vlagateljev v podjetje, bank oziroma kreditodajalcev, dobaviteljev in
včasih tudi subvencij države. Financiranje se lahko izvede na osnovi lastniškega
ali dolžniškega kapitala (Antončič, 2002, 303). Banke in dobavitelji zagotavljajo
dolžniški kapital v obliki posojil ali dolgov z odloženimi plačili. Lastniški
kapital zagotavljajo podjetnik in drugi vlagatelji. Skoraj obvezno je, da za
financiranje prispeva lastna sredstva tudi podjetnik, saj s tem poveča zaupanje
drugih vlagateljev in posojilodajalcev.
Zaradi omejenih virov financiranja mora podjetnik dobro načrtovati potrebo po
njih in porabo za investiranje in izvajanje poslovanja. Zelo pomembno je, da
spremlja gibanje in izpolnjevanje obveznosti do virov sredstev, predvsem glede
dolžniškega kapitala, sicer lahko podjetje propade zaradi neizpolnjevanja
obveznosti. Za vrnitev dolžniškega kapitala podjetniki pogosto jamčijo z lastnim
premoženjem. Podjetnik na Danskem je z lastniškim in dolžniškim kapitalom
financiral turistično kmetijo za vzrejo in jahanje konj. Banka mu je posodila 1
milijon € dolžniškega kapitala. Ker posojila ni mogel vrniti, mu je banka pobrala
5 milijonov € premoženja od 6 milijonov €, kot je bilo vredno celo podjetje.
Podjetniki zato potrebujejo več vrst računovodskih informacij, ki jih mora
zagotavljati računovodski sistem. V okviru načrtovanja financiranja mora
računovodstvo zagotoviti predračune o potrebnih finančnih sredstvih za
investiranje in izvajanje poslovanja. Na osnovi pričakovanih možnosti morajo
predračuni podati informacije o potrebnem obsegu in razmerju lastniškega in
dolžniškega kapitala. Predračuni morajo podjetnika informirati tudi o
načrtovanem zagotavljanju sredstev za vračilo dolžniškega kapitala in donosov
na lastniški kapital. Na osnovi tovrstnih informacij se podjetnik lahko odloča,
kakšen kapital bo izbral za financiranje podjetja in kakšen donos bo predvideno
prejel od vloženih lastnih sredstev. Res je, da vsak podjetniški podvig nosi
tveganje, da se ne bo pričakovano izpolnilo. Toda, če že predračuni pokažejo, da
bo donos na vložena sredstva minimalen ali ga sploh ne bo, se racionalni
podjetnik ne bo odločil za vložek lastnega kapitala in svojega časa v podjem. Na
32
osnovi računovodskega predračuna virov financiranja se lahko predvidi stopnja
tveganja podjema. Če se podjem lahko financira predvsem iz dolžniškega
kapitala, je stopnja tveganja višja, kot če se financira predvsem iz lastniškega
kapitala. Finančni vzvod, ki v primeru uspešnega poslovanja poveča donosnost
lastniškega kapitala, v primeru manj uspešnega od predvidenega, lahko povzroči
propad podjetja, ki je pretežno financiran iz dolžniškega kapitala.
Računovodstvo mora, s sprotnimi informacijami o preteklem poslovanju,
podjetnika informirati o pridobivanju planiranih finančnih sredstev, ter
poravnavanju obveznosti do virov financiranja. Sprotne informacije zajemajo
podatke o prejetih sredstvih iz naslova financiranja, kot je nakazilo denarja iz
banke za najeti kredit, nakazilo denarja vlagateljev in podobno. Podjetnik mora
prejemati sprotne informacije o odplačilu dolga banki in pripadajočih obrestih
ter informacije o neodplačanem dolgu. Kadar se lastniki kapitala odločijo za
izplačilo dobička ali njegovega dela, mora podjetnik prejeti informacijo o
izvedbi plačil.
Z analiziranjem se ugotavlja možna odstopanja od načrta in opredeli vzroke za
nastanek razlik in posledice, ki jih bodo ta odstopanja povzročila. Pri zbiranju
finančnih sredstev iz lastniškega kapitala je treba analizirati posledice premalo
zbranega in vplačanega kapitala. Prav tako je podjetnika potrebno informirati o
posledicah izplačila dobička lastnikom kapitala in analizirati posledice za razvoj
podjetja. Računovodsko analiziranje mora podjetniku zagotoviti informacije v
primeru možnega odstopanja od predvidenih vračil dolžniškega kapitala in
vzrokih, ki so povzročili, da se krediti in obresti ne morejo redno plačevati. S
pravočasnimi informacijami o tem se lahko prepreči stečaj podjetja. Podjetnik se
na osnovi analize plačevanja dolžniškega kapitala lahko odloči za dodatna
sredstva iz naslova financiranja ali pa sklene dogovor z upniki o prestavitvi
plačila obveznosti.
Investiranje
Investicija je znesek s katerim se nabavi dobrine, ki niso namenjene končni
porabi, ampak uporabi za nadaljnjo predelavo (Investiranje, 2011). To pomeni,
da so dobrine namenjene izdelavi izdelkov, opravljanju storitev ali prodaji.
Podjetnik zbrana sredstva s financiranjem torej investira v dobrine, ki mu
omogočijo izvedba posla. Vsaka investicija pomeni tveganje, da se vložena
sredstva ne bodo povrnila ali, da investicija ne bo prinesla pričakovanih
dobičkov.
Zaradi teh značilnosti investiranja mora računovodstvo podjetniku ponujati
ustrezne informacije pri pripravi investicijskega načrta, kakor tudi informacije,
na osnovi katerih se spremlja donosnost investicije in druge pomembne
kategorije, ki opredeljujejo vračanje investiranih sredstev. Informacije, ki jih
mora posredovati računovodstvo v okviru priprave investicijskega načrta,
spadajo v okvir računovodskega predračunavanja. Za investicijski načrt se, v
okviru računovodskega sistema, izdela predračun vrednosti investicije, vire
financiranja, doba vračanja in donosnost.
33
Omenjeni predračuni se delijo na tako imenovane gospodarske in finančne
(Turk, 1998, 316). Predračuni, ki opredeljujejo gospodarske kategorije,
obravnavajo dobiček na vložena sredstva. Kazalnik, ki opredeljuje te
informacije, je Kazalnik dobičkonosnosti (Turk, 1998, 316). Za izbiro pri
odločanju, katera od možnih investicij je primernejša, so pomembnejše
informacije, ki jih opredeljujejo finančni predračuni. Pri finančnih predračunih
sta za podjetnika pomembna predračun dobe vračanja naložb in predračun
sedanje vrednosti investicije (Turk, 1998, 318). Običajno ima podjetnik na
razpolago manj denarnih sredstev, kot je na razpolago želenih ali potrebnih
investicij. Na osnovi finančnih predračunov se podjetnik odloči za
najprimernejšo investicijo. Pogosto pa se mora podjetnik zaradi izpolnitve
podjetniškega cilja, odločiti za manj donosno investicijo. V tem primeru mu
finančni predračun pokaže, ali se bo investicija sploh povrnila. S tem se bistveno
zniža tveganje podjema.
Po sprejetju odločitve o investiranju, mora računovodstvo investicije spremljati
na dveh področjih (Turk, 1998, 352):
 ali se vrednost investicije giblje v planiranem obsegu;
 ali bo investicija zaključena v predvidenem roku;
 ali se dobiček in amortizacija gibljeta v skladu s predvidenim planom?
Prvo področje pomeni izvedbo investicije. Podjetniku morajo biti na razpolago
informacije o obsegu že vloženih sredstev in potrebnih do konca investicije ter
možna odstopanja od predračunov. Vendar to ni dovolj. Podana mora biti tudi
analiza, v kateri je pojasnjeno, zakaj prihaja do odstopanj in kakšne bodo
posledice. V primeru velikih odstopanj mora računovodstvo izdelati nove
predračune, ki pojasnjujejo, ali bo investicija še dovolj donosna.
Pomembno je, da je investicija pravočasno zaključena in bo sredstvo dano v
uporabo, kot je bilo načrtovano. Če izvedba investicije traja dlje časa, se iz
računovodskih podatkov lahko razbere, kolikšen del sredstev, namenjenih
investiciji, je porabljen. Iz te informacije se lahko približno ugotovi, ali bo
investicija zaključena pravočasno. Približno zato, ker se poraba finančnih
sredstev ne sklada vedno s časovno dinamiko. Vendar računovodske informacije
lahko opozarjajo na odstopanja od predvidene dinamike. Pri tem je treba
upoštevati tudi odstopanja od vrednosti investicije, sicer se iz računovodskih
podatkov ne da ugotavljati možnosti zakasnitve izvedbe investicije.
Obračunavanje gospodarskih in finančnih koristi investicije je bistveno bolj
zahtevno. Dejansko se investira v posamezna sredstva, ki so med seboj povezana
in le tako lahko vplivajo na uspešnost poslovanja. Investiranje v dolgoročna
sredstva običajno povzroči tudi zahtevo po investiranju tudi v kratkoročna
sredstva, kot so, na primer, zaloge. Zato je izračunavanje donosnosti ali dobe
vračanja na posamezno sredstvo skoraj nemogoče. S podjetniškega vidika to niti
ni potrebno. Za podjetnika je pomembno, da investicije skupaj prinašajo v
kasnejših obdobjih ustrezne donose. Uspešnost investicij se, za potrebe
34
podjetnikovih informacij, računa glede na donosnost vloženih finančnih sredstev
v investicije, torej njihovo donosnost.
Zelo pomembno je, da so poročila o uspešnosti investicij metodično usklajena z
predračuni (Turk, 1998, str. 353). S tem se obračuni lahko primerjajo s
predračuni. Ker običajno računovodstvo pripravlja predračune in obračune, so že
predračuni odgovorno in kakovostno pripravljeni, ker se s primerjavo zlahka
odkrijejo tudi pomanjkljivosti predračunov. Primerjava uresničene uspešnosti
investicije z načrtovano pripomore k ugotavljanju neželenih odklonov, ki jih je
možno vsaj zavreti, če ne preprečiti. Računovodske informacije o uspešnosti
investicije, poleg tega, usmerjajo odločitve podjetnika glede novih investicij
(Turk, 1998, 353).
Izvajanje
Ko podjetnik zbere finančna sredstva in jih investira v sredstva, s katerimi lahko
proizvaja izdelke, prodaja blago ali opravlja storitve, začne poslovati. V
poslovnem procesu podjetnik porablja vhodne dobrine, da iz njih pridobi
izdelke, opravi storitve ali izvaja trgovsko dejavnost. Cilj poslovanja je prodaja
izdelkov, storitev ali blaga.
V okviru računovodskega sistema je treba organizirati računovodsko
predračunavanje, poročanje in analiziranje izvajanja poslovanja. Računovodske
informacije morajo zajemati porabo sredstev preko stroškov, nastajanje
odhodkov in prihodkov ter ustvarjanje poslovnega rezultata. Za razliko od
računovodskih informacij o financiranju in investiranju, ki so povezane
predvsem z bilanco stanja, so računovodske informacije o izvajanju povezane
predvsem z izkazom poslovnega izida.
Podjetniku je treba posredovati predračunske informacije o gibanju stroškov,
odhodkov in prihodkov v določenem obdobju, glede na predviden poslovni načrt
podjetja. Predračuni lahko zajemajo krajša obdobja, kot je mesec, četrtletje ali
leto, lahko pa daljša obdobja od leta. Predračuni izkaza poslovnega izida, ki so
daljši, kot pet let so že dokaj nezanesljivi, zato njihova priprava za daljše
obdobje od tega ni smiselna. Računovodski predračuni morajo podjetniku
zagotoviti ustrezne informacije, na osnovi katerih postavi prodajne cene
izdelkov, blaga ali storitvam. Če podjetnik nima teh informacij, cene določa
samo na osnovi primerjave s konkurenco. Podjetnik mora imeti na razpolago
informacije o stroškovni ceni svojih izdelkov in storitev, sicer se lahko pripeti,
da prodaja pod lastno ceno, kar privede do negativnega rezultata poslovanja in
propada podjetja.
Za potrebe sprotnega spremljanja poslovanja računovodstvo pripravlja obračune
poslovnega izida, ki morajo biti narejeni z isto metodologijo, kot predračuni.
Računovodska analiza poslovanja mora podjetniku posredovati informacije, na
osnovi katerih se podjetnik lahko odloča o nadaljnjem poslovanju. Informacije o
izvajanju poslovanja morajo biti tako pogoste, da zagotavljajo pravočasno
35
reagiranje podjetnika na možne negativne odklone, ki jih lahko povzročijo
previsoki stroški, prenizki prihodki, večanje zalog ali druga odstopanja.
Za izvajanje poslovanja pa niso pomembne samo računovodske informacije,
povezane s poslovnim izidom. Izvajanje je lahko ogroženo, če podjetje nima
dovolj likvidnih sredstev, da zagotovi nove nakupe zalog materiala, kritje
terjatev, plačilo dela in storitev. Zato so za podjetnika pomembne tudi
računovodske informacije, s pomočjo katerih spremlja denarni tok in plačilna
sposobnost podjetja. Kot je bilo že povedano, prihodki ne povečujejo samo
stanja denarja, ampak praviloma tudi terjatve, ki so manj likvidne, kot denar.
Prav tako je treba sproti vračati dolžniški kapital, kar, ne glede na poslovni
uspeh, niža obseg denarja. Brez ustreznih denarnih sredstev ni možno ponovno
investirati v dolgoročna sredstva in zagotoviti ustrezne zaloge materiala za
neprekinjeno izvajanje dejavnosti. Računovodstvo mora zagotavljati
računovodske predračune, obračune in analize za gibanje denarja v prihodnosti
in v preteklosti. Na osnovi kakovostnih računovodskih informacij o likvidnosti
izvajanja poslovanja v prihodnosti, podjetnik lahko pravočasno reagira in si
zagotovi nova denarna sredstva ali pa na drug način izboljša plačilno sposobnost
podjetja.
4 KAKOVOST RAČUNOVODSKIH INFORMACIJ Z VIDIKA
PODJETNIKA
Značilnost računovodskih informacij je v tem, da so izražene v denarju. S tem se
doseže primerljivost med posameznimi ekonomskimi kategorijami v podjetju in
med podjetji.
Računovodstvo podjetnikov je namenjeno predvsem notranjim uporabnikom,
konkretno podjetnikom, ki običajno vodijo podjetje in hkrati izvajajo dejavnost.
To pa pomeni, da je namenjeno zbiranju podatkov in oblikovanja informacij, ki
jih potrebuje podjetnik pri odločanju o vodenju podjetja in izvedbi podjetniške
ideje. Računovodski sistem, ki tega ne omogoča, ni podjetniški računovodski
sistem.
Kakovostne informacije imajo zlasti naslednje značilnosti (Gradišar, 1993, 47):
 dostopnost,
 točnost,
 pravočasnost,
 popolnost,
 ustreznost,
 razumljivost,
 objektivnost.
Dostopnost
Uporabnikom mora biti omogočen hiter dostop do informacij. Danes si na
osnovi, tako imenovanega e - poslovanja, uporabnik lahko sam postreže z
36
informacijo in za to ne potrebuje drugih posrednikov. Pomembno je tudi, da ima
uporabnik enostaven dostop do pripravljenih informacij in podatkov. Najboljše
rešitve omogočajo dostop do pripravljenih informacij celo brez posebne zahteve.
Na primer, podjetnik prejme nekaj najpomembnejših dnevnih informacij takoj,
ko si prižge računalnik.
Točnost
Točnost informacij je odvisna od stopnje zanesljivosti informacijske vsebine
poročila. Netočno informacijo sicer lahko povzroči napaka pri delovanju
računalniške opreme ali pri elektronskem prenosu informacije, vendar je v
osnovi vir napake neznanje, napačna razlaga ali površnost oblikovalcev
informacij ali programerjev programske opreme (Gradišar, 1993, 47). Zato je
treba v informacijske rešitve vgraditi kontrolne mehanizme, ki omogočajo
odkrivanje in popravljanje logičnih napak.
Pravočasnost
Prezgodnja ali prepozna informacija nima nobene vrednosti. Prezgodnji
informaciji uporabnik ne verjame, na prepozno pa se ne more odzvati.
Uporabnik mora informacijo prejeti takrat, ko jo potrebuje. Le tako lahko
podjetnik pravočasno reagira na možne odklone od začrtanega poslovanja.
Sodobne informacijske tehnologije omogočajo hitro odzivnost in s tem
neposredno prispevajo k pravočasnosti dostave informacij (Gradišar, 1993, 48).
Povečevanje odzivnosti je neposredno povezano z dostopnostjo do informacij.
Popolnost
Popolna informacija je tista informacija, ki daje uporabniku vse potrebne
elemente za sprejem ustreznih odločitev (Gradišar, 1993, 48). Informacija mora
imeti dovolj veliko izrazno moč, da bi bila ob primernem zanju in določitvi
namena, uporabniku informacije osnova za odločitev. To pomeni, da je treba
pridobiti čim boljša pojasnila za opredelitev določenega pojava. S pomočjo
računalniških rešitev je možno dopolnjevati informacije z manjkajočimi podatki
iz informacijskega sistema s pomočjo primernih programskih orodij, ki brskajo
po bazah podatkov.
Zgoščenost
Nepotrebni podatki uporabnikom jemljejo dragoceni čas, ki ga porabijo za
pregledovanje preglednic, obširnih poročil in iskanje koristnih informacij
(Bergant, 2010, 374). Zato je treba informacije, glede na namen uporabe,
pripraviti na način, da uporabnikom nudijo samo tiste podrobnosti, ki jih
potrebujejo (Gradišar, 1993, 49). Sodobna programska orodja omogočajo, da
uporabniki pridejo do popolnih informacij. Za obdelovanje manjših količin
podatkov so primerna orodja za sprotno analitično obdelavo podatkov (On-Line
Analytical Processing - OLAP). Za obdelovanje večjih količin podatkov so
potrebna dražja orodja. Ta orodja omogočajo rudarjenje podatkov (Data
Mining), ki je proces avtomatiziranega iskanja prej nepoznanih informacij,
vzorcev, pravil in povezav v velikih količinah podatkov (Gradišar, 2005, 226).
37
Ustreznost in razumljivost
Ustreznost informacij je neposredno povezana z namenom, s katerim se
pridobiva informacija. Kadar je dosežen namen informacije, da v uporabniku
vzbudi občutek priložnosti ali nevarnosti, v zvezi z določeno poslovno
odločitvijo, gre za koristno informacijo (Bergant, 2010, 57). Namen je odvisen
od uporabnika.
Razumljivost informacij je odvisna predvsem od znanja uporabnika in načina
podajanja informacij iz strani oblikovalca informacij. Zato je pri oblikovanju
informacij treba upoštevati znanje podjetnikov in podajanje informacij
prilagoditi njihovemu razumevanju.
5 SKLEP
Računovodsko analiziranje, kot eden od delov računovodenja je nepogrešljivo za
pridobivanje ustreznih informacij za podjetnika, na osnovi katerih se lahko
odloča o zagonu podjema, njegovem financiranju, potrebnih investicijah in
samem poslovanju. Brez ustreznih analiz ni možno priti do informacij, kako naj
se financira podjem, s kapitalom ali dolgovi. Z analiziranjem investicij je treba
zagotoviti informacije na osnovi katerih se bo podjetnik odločal kakšne
investicije mu bodo prinesle največje učinke. Analiziranje poslovanja podjetja je
usmerjeno v pridobivanje informacij o stroških, ki podjetniku omogočajo, da
hitro reagira pri odstopanjih od predvidenih kategorij.
Računovodje morajo analize izvesti ob precej skopih podatkih o poslovanju. Pri
tem si morajo pomagati tudi z neračunovodskimi podatki. Računovodsko
analiziranje za podjetnike ni poglobljeno, saj je običajno treba zelo na hitro priti
do informacij. Informacije za podjetnika ne smejo biti obsežne, mu pa morajo
dati jasno opozorilo ali usmeritev pri odločanju.
LITERATURA
Antončič, Boštjan et al (2002): Podjetništvo. Ljubljana: GV Založba, d.o.o.
Bergant, Živko (2010): Organiziranje računovodstva v povezavi s finančno
funkcijo. Ljubljana: ABECEDA Svetovanje.
Chell, Elisabeth; Haworth, Jean; Brearley, Sally (1994): The Entrepreneurial
Personality. London : Routledge.
Drnovšek, Mateja et al. (2006): Podjetniška teorija: včeraj, danes, jutri.
Učbenik. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Gradišar, Miro; Resinovič, Gortan (1993): Osnove informatike. Ljubljana:
Ekonomska fakulteta.
38
Gradišar, Miro; Jaklič, Jurij; Damij, Talib; Baloh, Peter (2005); Osnove poslovne
informatike. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.
Investiranje, [URL: http://en.wikipedia.org/wiki/Investment], (8.11.2011).
Kimmel, Poul D.; Weygandt, Jerrj J.; Kieso, Donald E. (2008): Accounting,
Toolsfor Bussines Decision Making, 2nd Edition. ZDA: John Wiley & Sons, Inc,
Sisan, Ana (2008): Podjetniška kultura v Sloveniji. Magistrsko delo. Ljubljana :
Ekonomska fakulteta.
Turk, Ivan; Kavčič, Slavka; Kokotec-Novak, Majda (1998): Poslovodno
računovodstvo. Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.
OGLAS
39
Irena Viher,2
Vloga analize poslovanja pri ocenjevanju vrednosti
podjetja
The analysis and business valuation
Povzetek: Pri ocenjevanju vrednosti podjetja ima analiza poslovanja pomembno
vlogo. Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti podajajo okvirne napotke
glede analiziranja poslovanja ocenjevanega podjetja, primerljivih podjetij in
širšega okolja. Analiziranje je po vrsti in obsežnosti različno glede na metode
ocenjevanja, ki jih lahko izbiramo. Le-te izhajajo iz različnih namenov
ocenjevanja. Prispevek prikaže njihove prednosti in slabosti ter v nadaljevanju
vlogo analiziranja ter posameznih kazalnikov v procesu ocenjevanja vrednosti
podjetij. Analiziranje je še posebej pomembno pri ocenjevanju različnih vrst
vrednosti podjetja.
Ključne besede: analiza poslovanja, kazalniki, ocenjevanje vrednosti podjetij.
Abstract: A business analysis has important role in assessing the company's
value. The International Valuation Standards provide indicative guidance on the
analysis of the assessed company, comparable companies and the wider
environment. Analyzing the type and scale differently depend on the assessment
methods that can be selected. They arise from the different purposes of
assessment. The article shows their strengths and weaknesses and hereafter, the
role of analyzing individual indicators in the process of business valuation.
Analysis is especially important in the evaluation of different types of valuation.
Key words: business analysis, indicators, business valuation.
1 UVOD
Da bi lahko ocenili vrednost podjetja, moramo v postopku ocenjevanja opraviti
analizo poslovanja. Analiziranje poslovanja za potrebe ocenjevanja vrednosti
podjetja je usmerjeno tako v spoznavanje podjetja in njegovega poslovanja v
preteklosti kakor tudi v analiziranje napovedi prihodnjega poslovanja.
Namen članka je opozoriti bralca na vsa področja analiziranja poslovanja
podjetja, ki so nujno potrebna, da ocenjevalec podjetje korektno oceni.
2
Univ. dipl. ekon., pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij, certificirani poslovodni
računovodja, direktorica Abeceda Svetovanje d.o.o., predavateljica na Visoki šoli za
računovodstvo.
40
Bergant (2013, 15) analizo poslovanja opredeli kot temeljno informacijsko
funkcijo, ki v procesu analiziranja podatkov o poslovanju poslovnega sistema
oblikuje informacije kot strokovne podlage za odločanje, z namenom doseganja
ciljev uporabnikov informacij.
V nadaljevanju bom poskušala sistematično uvrstiti analiziranje v proces
ocenjevanja vrednosti podjetij.
2 METODOLOŠKA IZHODIŠČA
Z ocenjevanjem vrednosti podjetij se ukvarjajo strokovnjaki z znanjem
poslovnih financ. V Sloveniji se z ocenjevanjem vrednosti podjetij ukvarjamo
tudi pooblaščeni ocenjevalci vrednosti podjetij.
Slovenski inštitut za revizijo (v nadaljevanju Inštitut) je določil hierarhijo pravil
ocenjevanja vrednosti (Ur.l. RS št. 106/2010 in št. 91/2012). Hierarhija določa,
da moramo pri svojem delu upoštevati določila naslednjih zakonov, standardov
in ostalih strokovnih virov:
1. Prva raven:
 Zakon o revidiranju;
 Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti;
 Drugi zakoni, ki urejajo ocenjevanje vrednosti posameznih oblik
premoženja, in predpisi, izdani na njihovi osnovi;
 Slovenski poslovno finančni standardi za ocenjevanje vrednosti;
 Kodeks etičnih načel za ocenjevalce vrednosti.
2. Druga raven:
 Strokovna informativna gradiva Odbora za mednarodne standarde
ocenjevanja vrednosti;
 Pojasnila Strokovnega sveta Inštituta;
 Navodila Strokovnega sveta Inštituta;
 Metodološka gradiva Inštituta in priročniki Inštituta.
3. Tretja raven:
 Strokovna literatura in objavljeni strokovni prispevki (doma in v tujini);
 Splošno sprejeta načela ocenjevanja vrednosti v tuji praksi.
Bergant (2013, 21) navaja, da je namen analiziranja tisti, ki določa, kakšne
podatke je treba za posamezno analizo zbrati (za kakšno časovno obdobje, kako
podrobne ipd.). Določa torej obseg in globino analize.
Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti 2011, v poglavju MSOV 102 Izvajanje in poglavju MSOV 200 - Podjetja in poslovni deleži, določajo nekatere
usmeritve glede analize poslovanja podjetja za namen ocenjevanja vrednosti.
Poudarjajo pomen analiziranja zgodovine podjetja, gospodarskega razvoja in
specifičnih trendov dejavnosti, preteklih in bodočih donosov, kazalnikov,
enkratnih dogodkov….
41
Da je v okviru ocenjevanja vrednosti podjetja potrebna temeljita analiza
njegovega poslovanja, ki jo je treba vključiti tudi v pisno poročilo o ocenjevanju,
je razvidno tudi iz Pojasnila 4 – Podrobnejša vsebina pisnega poročila o
ocenjevanju vrednosti podjetja, ki ga je izdal Slovenski inštitut za revizijo marca
leta 2003 in je bilo objavljeno v Uradnem listu RS.
O pomenu analiziranja za potrebe ocenjevanja govori tudi Slovenski
poslovnofinančni standard 1- Ocenjevanje vrednosti podjetij iz leta 1998, ki
določa postopke in načela, ki jih je treba upoštevati pri ocenjevanju vrednosti,
izdelovanju analiz in oblikovanju mnenj, pa tudi način predstavitve analiz in
mnenj naročniku ocenjevanja.
3 PROCES OCENJEVANJA IN VLOGA ANALIZIRANJA
Pred začetkom ocenjevanja vrednosti podjetja moramo določiti:
• predmet ocenjevanja vrednosti,
• velikost lastniškega deleža, ki se ocenjuje (večinski ali manjšinski delež),
• namen ocenjevanja vrednosti (nakup, prodaja, prevzem, stvarni vložek…)
• v skladu z namenom ocenjevanja vrednosti se določi ustrezna podlaga
vrednosti (tržna, poštena…),
• datum ocenjevanja vrednosti,
• morebitne predpostavke in omejevalne okoliščine pri ocenjevanju.
Od namena ocenjevanja vrednosti je odvisna izbira podlage vrednosti.
Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti (MSOV 2011) razlikujejo naslednje
podlage vrednosti:
• tržna vrednost,
• vrednost za naložbenika,
• poštena vrednost,
• posebna vrednost in
• sinergijska vrednost.
Tržna vrednost je ocenjeni znesek, za katerega naj bi voljan kupec in voljan
prodajalec zamenjala sredstvo na datum ocenjevanja vrednosti v poslu med
nepovezanima in neodvisnima strankama po ustreznem trženju, pri katerem sta
stranki delovali seznanjeno, preudarno in brez prisile.
Vrednost za naložbenika je vrednost sredstva za lastnika ali možnega bodočega
lastnika za posamezno naložbo ali poslovne cilje.
Poštena vrednost je ocenjena cena za prenos sredstva ali obveznosti med
prepoznanima dobro obveščenima in voljnima strankama, ki je odraz ustreznih
interesov teh strank.
Posebna vrednost je znesek, ki je odraz določenih lastnosti sredstva, ki imajo
vrednost samo za posebnega kupca.
42
Sinergijska vrednost je dodatna sestavina vrednosti, ki jo ustvari kombinacija
dveh ali več sredstev ali deležev, pri čemer je skupna vrednost večja od seštevka
posameznih vrednosti. Če so sinergije na voljo le enemu posebnemu kupcu, je to
primer posebne vrednosti.
V naslednji tabeli je prikazano, kakšne podlage vrednosti se izberejo glede na
različni namen ocenjevanja vrednosti.
Tabela1: Nameni ocenjevanja in podlage vrednosti
Namen ocenjevanja vrednosti
Nakup ali prodaja
(za neodvisnega kupca in
prodajalca)
Kupoprodaja za specifičnega
kupca
Davčni namen
Prevzem podjetja ali
menedžerski odkup
Stvarni vložek
Izstop družbenika
Stečaj in likvidacija
Iztisnitev delničarjev
Določitev menjalnega razmerja
(pri pripojitvi ali delitvi)
Za potrebe računovodskega
poročanja
Podlaga vrednosti po MSOV
Tržna vrednost
Vrednost za naložbenika
(na podlagi lastništva nad sredstvom)
Tržna vrednost
Tržna vrednost
Tržna vrednost
Tržna vrednost
Tržna vrednost
Poštena vrednost
Poštena vrednost
Tržna vrednost po MSOV oz. poštena
vrednost po SRS in MRS
Ocenjevalci glede na namen ocenjevanja, vrsto podjetja, ki se ocenjuje in glede
na razpoložljive podatke, izbiramo med naslednjimi načini in metodami
ocenjevanja:
1. na donosu zasnovan način ocenjevanja:
- metoda diskontiranja,
- metoda kapitalizacije,
2. na tržnih primerjavah zasnovan način ocenjevanja:
- metoda primerljivih podjetij uvrščenih na borzi,
- metoda primerljivih kupoprodaj podjetij,
3. na sredstvih zasnovan način ocenjevanja:
- metoda čiste vrednosti sredstev,
- metoda presežnih donosov.
43
V naslednjih tabelah so opisane glavne značilnosti posameznih metod.
Tabela 2: Značilnosti metod ocenjevanja vrednosti podjetij
METODA DISKONTIRANJA
METODA KAPITALIZACIJE
Temelji na predpostavki, da je vrednost
naložbe enaka vsoti vseh prihodnjih donosov,
ki jih naložba zagotavlja lastniku, pri čemer se
vsak donos diskontira na sedanjo vrednost z
diskontno mero, ki izraža časovno vrednost
denarja in mero tveganja, povezano z
možnostjo uresničitve pričakovanega donosa.
Prednosti:
 teoretično najbolj korektna,
 množična uporaba,
 naročniki jo sprejemajo kot temeljno
metodo.
Temelji na normaliziranem letnem donosu, ki
bo naraščal ali padal po neki povprečni stopnji
v teoretično neskončnost.
Slabosti:
 zahteva napoved poslovanja,
 zahteva napoved diskontne mere,
 za naročnika včasih težko razumljiva.
Slabosti:
 preveč poenostavlja metodo diskontiranja,
 ves čas enak donos,
 spornost donosa in mere donosa.
Uporabnost:
 primerna za ocenjevanje proizvodnih in
storitvenih podjetij,
 primerna za ocenjevanje obvladujočega in
manjšinskega deleža.
Uporabnost:
 primerna za ocenjevanje proizvodnih in
storitvenih podjetij,
 primerna za ocenjevanje obvladujočega in
manjšinskega deleža.
Prednosti:
 pogosta uporaba,
 ne zahteva dolgoročnih napovedi,
 je enostavna.
44
METODA PRIMERLJIVIH PODJETIJ,
UVRŠČENIH NA BORZI
Temelji na predpostavki, da dajejo kupoprodaje
podobnih premoženj kot je ocenjevano,
empirične dokaze o vrednosti ocenjevanega
premoženja.
Prednosti:
 trg je najboljši razsodnik za določanje
vrednosti,
 cene delnic uvrščenih na borzi so na voljo
za kateri koli datum ocenjevanja,
 posebno primerna za ocenjevanje vrednosti
manjšinskega deleža.
Slabosti:
 ni razpoložljivih podatkov za posamezne
panoge,
 težko najti resnično primerljiva podjetja,
 sporna uporaba pribitka za obvladovanje.
Uporabnost:
 primerna za ocenjevanje
obvladujočega in manjšinskega
deleža.
METODA PRIMELJIVIH KUPOPRODAJ
PODJETIJ
Ta metoda temelji na enakih osnovah kot
metoda primerljivih, na borzi uvrščenih
podjetij, vendar običajno obravnava
kupoprodaje obvladujočih deležev.
Prednosti:
 primerna je za ocenjevanje vrednosti
obvladujočega deleža, ker ni treba
uporabiti pribitka za obvladovanje.
Slabosti:
 slaba razpoložljivost podatkov,
 drugi čas transakcij,
 sporen odbitek za obvladovanje,
 ne poznajo se vsi pogoji kupoprodaje,
 prisotnost sinergij.
Uporabnost:
 primerna za ocenjevanje obvladujočih
deležev in za ocenjevanje vrednosti za
naložbenika.
METODA PRILAGOJENIH
KNJIGOVODSKIH VREDNOSTI
Temelji na načelu substitucije, po katerem
kupec za določeno sredstvo ni pripravljen
plačati več, kot bi bil strošek nadomestitve s
sredstvom z enako uporabnostjo.
Prednosti:
 enostavna za razumevanje,
 ustrezna za ocenjevanje vrednosti
podjetij, katerih vrednost temelji na
vrednosti sredstev oziroma naložb,
 primerna za ocenjevanje likvidacijske vr.
Slabosti:
 delovno intenzivna,
 lahko je sporna pri ocenitvi
neopredmetenih sredstev in potencialnih
obveznosti,
 ni primerna za poslujoča podjetja, pri
katerih njihova vrednost ni odvisna
pretežno od materialnih sredstev.
Uporabnost:
 primerna za ocenjevanje holdingov ob
predpostavki delujočega podjetja in za
ocenjevanje proizvodnih in storitvenih
podjetij ob predpostavki likvidacije,
 običajno se uporablja za ocenjevanje
vrednosti obvladujočih deležev.
45
METODA PRESEŽNIH DONOSOV
Ocenimo tržno vrednost opredmetenih
osnovnih sredstev in presežek donosov.
Prednosti:
 primerna za oceno majhnih družinskih
podjetij.
Slabosti:
 kaj opredeliti kot donos, kaj kot sredstva,
 ni statističnih osnov za določanje mere
kapitalizacije presežnih donosov,
 ne omogoča vključevanja pričakovane
rasti,
 redko se uporablja.
Uporabnost:
 običajno se uporablja za ocenjevanje
vrednosti obvladujočih deležev.
Pooblaščeni ocenjevalci najpogosteje uporabljamo:
 metodo diskontiranja čistih denarnih tokov;
 metodo primerljivih podjetij na borzi;
 metodo čiste vrednosti sredstev ob predpostavki likvidacije podjetja, kot
kontrolno metodo s katero preverimo, ali vrednost ob predpostavki
likvidacije ne presega vrednosti ugotovljene z ostalimi metodami (metoda
je primerna le v primeru, ko ocenjujemo nad 75-odstotni lastniški delež, ki
po določilih ZGD-1 lahko odloča o morebitni likvidaciji podjetja).
Obseg in vrste analiziranja poslovanja podjetja so odvisne od izbrane metode
ocenjevanja in pa tudi od količine razpoložljivih podatkov.
Kot razpoložljive podatke za ocenjevanje imamo lahko samo javno dostopne
podatke, lahko pa imamo na razpolago vse potrebne podatke, ki jih pridobimo
od ocenjevanega podjetja. V primeru, ko ocenjujemo manjšinski lastniški delež,
nam lahko zadostujejo javno dostopni podatki (manjšinski lastniki namreč
nimajo vpliva na bistveno spremembo uspešnosti poslovanja). V primeru
ocenjevanja večinskega lastniškega deleža je običajno, da ima ocenjevalec
kontakt s poslovodstvom ocenjevanega podjetja in tako pridobi čim več
podatkov, ki lahko vplivajo na končno oceno vrednosti.
Pri uporabi metode diskontiranja čistih denarnih tokov analiziramo:
• preteklo poslovanje podjetja,
• preteklo poslovanje primerljivih podjetij,
• dejavnost v katero spada podjetje,
• makroekonomsko okolje podjetja,
• funkcije podjetja (program, prodaja, nabava, tehnologija, kadri),
• napoved prihodnjega poslovanja podjetja.
Analizo preteklega poslovanja ocenjevanega podjetja začnemo tako, da od
ocenjevanega podjetja pridobimo letna poročila. Običajno je obdobje
analiziranja preteklega poslovanja pet let. Tako dolgo obdobje obravnavamo
zato, da ugotovimo trende v poslovanju. Iz računovodskega dela letnega poročila
črpamo računovodske izkaze in pojasnila posameznih postavk v računovodskih
izkazih, iz poslovnega dela letnega poročila pa razberemo vzroke za spremembe
oz. izboljšanje ali poslabšanje poslovanja ocenjevanega podjetja.
Prvi korak pri analiziranju je prilagoditev preteklih računovodskih izkazov
ocenjevanega podjetja tako, da:
 izločimo ali pojasnimo izjemne oz. enkratne kategorije (na primer učinki
v izkazu poslovnega izida od prodaje poslovno nepotrebnih osnovnih
sredstev, tožb, enkratnih subvencij…);
 opravimo prilagoditve z vidika obvladovanja (morebitne potrebne
prilagoditve stroškov dela, izločitev stroškov, ki niso neposredno potrebni
za poslovanje podjetja…);
46
 ugotovimo poslovno nepotrebno premoženje (ko gre za ocenitev z vidika
večinskega lastništva in zato lahko predpostavimo, da se razumen večinski
lastnik odloči, da bo poslovno nepotrebno premoženje prodal).
Podatke o preteklem poslovanju ocenjevanega podjetja primerjamo s
poslovanjem panoge kot celote in poslovanjem konkretnih primerljivih podjetij.
Proučiti moramo razmere v širšem gospodarskem okolju in v panogi podjetja, ki
vplivajo ali utegnejo vplivati na ocenjeno vrednost podjetja.
Kot osnovo za primerjavo običajno uporabljamo:
 v odstotkih prikazane računovodske izkaze (strukturo izkaza poslovnega
izida in bilance stanja);
 stopnje rasti posameznih kategorij v računovodskih izkazih;
 računovodske kazalnike, ki nam omogočajo analiziranje premoženjsko–
finančnega položaja ter poslovne in finančne uspešnosti.
Praznik (2011, 120-121) navaja, da je pri ocenjevanju vrednosti podjetja
pomembno analiziranje predvsem naslednjih računovodskih kazalnikov:
 kazalniki učinkovitosti poslovanja podjetja,
 kazalniki gospodarnosti,
 kazalniki dobičkovnosti,
 kazalniki stanja financiranja,
 kazalniki plačilne sposobnosti,
 drugi kazalniki.
Bergant (2013, 174) ugotavlja, da je analiziranje razlik med primerjanimi
kazalniki načeloma koristno na naslednjih področjih:
1. analiziranje sprememb kazalnikov v preteklosti. S tem želimo ugotoviti
pretekla gibanja, njihove smeri, jakost, vzroke in značilnosti poslovne
politike podjetja (analiziranje učinkovitosti v preteklosti);
2. analiziranje načrtovanih sprememb kazalnikov oziroma načrtovanih gibanj.
Pri tem primerjamo trenutno stanje v razmerju do predvidenih oziroma
načrtovanih stanj. S tem želimo ugotoviti učinkovitost in uspešnost
načrtovanih poslovnih odločitev že v procesu načrtovanja, v sprejetem
načrtu pa s kazalniki pokažemo pričakovane posledice načrtovanih
poslovnih odločitev in s tem dodatno utemeljimo poslovni načrt;
3. analiziranje odmikov ostvarjenih kazalnikov od načrtovanih ali želenih stanj.
S tem želimo ugotoviti vzroke odmikov od načrtovanega, in opredeliti
področja nadaljnjih poslovnih ukrepov (analiziranje uspešnosti v
preteklosti),
4. analiziranje razlik do primerljivih kazalnikov (benchmarking). S tem želimo
pridobiti informacije o uspešnosti z vidika okolja, s katerimi lahko umestimo
podjetje v razmerju do:
 tekmecev,
 stanja v dejavnosti (panogi),
 širšega poslovnega okolja.
47
Pri ocenjevanju vrednosti podjetja z metodo diskontiranja čistih denarnih tokov
se osredotočimo na analiziranje naslednjih kazalnikov:
1
 EBIT marža, ki nam kaže dobičkovnost poslovnih prihodkov
(primerjamo preteklo in planirano EBIT maržo ocenjevanega podjetja z
EBIT maržami primerljivih podjetij);
 kazalniki obračanja zalog, terjatev do kupcev, obveznosti do dobaviteljev
in kazalnik obratni kapital v primerjavi s poslovnimi prihodki –
analiziramo jih za potrebe napovedi potreb po obratnem kapitalu;
 razmerje med finančnim dolgom in lastniškim kapitalom (debt to equity D/E), ki je je pomembno za določitev tehtanega povprečja stroškov
kapitala;
 ROE – dobičkonosnost lastniškega kapitala;
2
 ROA – dobičkonosnost sredstev;
 kazalniki plačilne sposobnosti podjetja.
Pri uporabi na donosu zasnovanega načina vrednotenja nam analiziranje trendov
in računovodskih kazalnikov ocenjevanega podjetja, panoge in primerljivih
podjetij omogoča, da kritično ocenimo napoved denarnih tokov, ki jo dobimo od
poslovodstva ocenjevanega podjetja. Ugotoviti moramo, ali je napoved, ki smo
jo pridobili, realna.
Poleg podatkov, ki jih pridobimo iz letnih poročil in drugih potrebnih analitičnih
podatkov pa od podjetja pridobimo tudi podatke o:
 tržišču proizvodov/storitev,
 dobaviteljih,
 kupcih,
 zaposlenih,
 planiranju,
 investicijah,
 dividendah,
 tožbah,
ki nam omogočijo kakovostnejšo analizo poslovanja zlasti v pogledu tveganj.
Če uporabljamo na tržnih primerjavah zasnovan način ocenjevanja in
razpolagamo z računovodskimi izkazi primerljivih podjetij, moramo analizirati
ali je potrebno prilagajanje računovodskih izkazov, na primer zaradi uporabe
različnih računovodskih standardov (Slovenski računovodski standardi,
Mednarodni računovodski standardi, Mednarodni standardi računovodskega
poročanja, Ameriški finančno računovodski standardi) ali enkratnih dogodkov,
ki so vplivali na poslovanje ocenjevanega in primerljivih podjetij.
Pri uporabi metode primerljivih podjetij na borzi moramo izbrati podjetja:
 s primerljivimi značilnostmi glede stopnje tveganja,
 s primerljivim trgom,
 primerljivimi proizvodi ali storitvami,
1
2
Več o EBIT v Bergant (2013, 117).
Več o ROA v Bergant (2012, 102).
48
 na primerljivem geografskem območju delovanja,
 primerljive velikosti,
 s primerljivimi preteklimi podatki.
Ko izberemo primerljiva podjetja, izračunamo mnogokratnike lastniškega
kapitala in/ali mnogokratnike celotnega kapitala. Prikazani so v tabeli 3.
Tabela 3: Mnogokratniki lastniškega in celotnega kapitala
MNOGOKRATNIKI
LASTNIŠKEGA KAPITALA
Tržna cena delnice / Čisti dobiček
na delnico
Primeren za podjetja, ki imajo
podoben način obračunavanja
amortizacije in sestavo celotnega
kapitala
Tržna cena delnice / bruto denarni
tok na delnico
Primeren za podjetja, ki imajo velik
delež amortizacije v stroških in
primerljiva in ocenjevano podjetje
uporabljajo različne načine
obračunavanja amortizacije
Tržna cena delnice / dobiček pred
obdav. na delnico
V primeru različnih davčnih stopenj
Tržna cena delnice / prihodki od
prodaje na delnico
V primeru ocenjevanja storitvenih
podjetij, katerih ključna značilnost
je stalnost kupcev – revizijske
družbe
Tržna cena delnice / knjigovodska
vrednost delnice
Za ocenjevanje finančnih institucij
in podjetij s področja trgovine na
drobno
MNOGOKRATNIKI
CELOTNEGA KAPITALA
Tržna vrednost celotnega kapitala /
EBITDA3
Tržna vrednost celotnega kapitala /
EBIT
Tržna vrednost celotnega kapitala /
knjigovodska
vrednost
celotnega
kapitala
PRI TEH MNOGOKRATNIKIH
MORAMO NA KONCU ODŠTETI
TRŽNO VREDNOST DOLGA
Pri metodi primerljivih podjetij je pomembno, da:
 pri izračunu mnogokratnikov upoštevamo enako časovno obdobje pri
ocenjevanem podjetju in pri primerljivih podjetjih,
 izkaze primerljivih podjetij je potrebno analizirati in jih po potrebi
prilagoditi izkazom poslovanja ocenjevanega podjetja,
3
Več o kazalniku v Bergant (2011).
49
 kadar vrednotimo obvladujoči delež je bolje izbrati med mnogokratniki
celotnega kapitala, prav tako, če vrednotimo manjšinski delež in je sestava
kapitala različna,
 ker dobimo vrednost za popolnoma tržljivi manjšinski delež je potrebno,
če vrednotimo lastniško zaprto podjetje, uporabiti še odbitek za
pomanjkanje tržljivosti.
Ocenjeno vrednost podjetja s to metodo dobimo tako, da posamezni
mnogokratnik, ki smo ga izračunali za primerljiva podjetja, ki kotirajo na borzi,
pomnožimo s finančno spremenljivko ocenjevanega podjetja na podlagi katere
smo izračunavali mnogokratnik.
Če ugotavljamo tržno vrednost podjetja z metodo čiste vrednosti sredstev ob
predpostavki likvidacije podjetja, analiziramo, kakšna je tržna vrednost
posameznih sredstev in obveznosti podjetja in v kakšnem času bi bilo možno
sredstva prodati in poplačati dolgove. Analizirati je treba, ali so v podjetju
prisotna tudi kakšna neopredmetena sredstva, ki niso zavedena v knjigah in bi jih
bilo v postopku likvidacije podjetja možno prodati (na primer blagovne
znamke).
Pri ocenjevanju vrednosti podjetja je zelo pomembno, kako velik lastniški delež
ocenjujemo, saj so z velikostjo povezani odbitki za pomanjkanje obvladovanja in
tržljivosti.
Ravni vrednosti pri ocenjevanju so prikazane v tabeli 4.
Tabela 4: Ravni vrednosti pri ocenjevanju
STRATEŠKA ALI SINERGIJSKA VREDNOST
- sinergije
VREDNOST ZA OBVLADUJOČEGA LASTNIKA
- odbitek za pomanjkanje obvladovanja
VREDNOST ZA MANJŠINSKEGA LASTNIKA OB PREDPOSTAVKI
POPOLNE TRŽLJIVOSTI
- odbitek za pomanjkanje tržljivosti
VREDNOST ZA MANŠINSKEGA LASTNIKA OB OMEJENI
TRŽLJIVOSTI
Zgoraj naštete ravni vrednosti, razen prve, veljajo za tržno vrednost ob
predpostavki poslujočega podjetja. Strateška ali sinergijska vrednost pa se
nanaša na vrednost za naložbenika. Le 100 % lastnik v celoti obvladuje podjetje
in pri oceni le tega ni potreben odbitek za pomanjkanje obvladovanja.
Pri ocenjevanju vrednosti podjetij obstajajo naslednje meje za določitev odbitka
za obvladovanje:
50
nad 75-odstotni lastnik ne more samostojno odločati o zadevah, ki
zahtevajo 90 % glasov (iztisnitev delničarjev),
• nad 50-odstotni lastnik ne more samostojno odločati o zadevah, ki
zahtevajo 75 % glasov (statutarne spremembe, likvidacija podjetja…),
• pod 50-odstotni lastnik ne more samostojno odločati o zadevah za katere
je potrebna navadna večina (delitev dobička),
• nad 25-odstotni lastnik lahko onemogoči odločitve, ki zahtevajo 75 %
glasov.
•
Po različnih raziskavah je odbitek za obvladovanje do 25 % oziroma pribitek za
obvladovanje do 35 %.
Pri določitvi odbitka za obvladovanje so pomembne tudi določbe v statutu
oziroma družbeni pogodbi, ki jih je treba podrobno analizirati.
Odbitek za pomanjkanje tržljivosti se določi, ker so deleži v lastniško zaprtih
družbah manj tržljivi in ker zanje ni trga, na katerem bi jih bilo možno takoj in
brez dodatnih stroškov prodajati in kupovati. Na odbitek za pomanjkanje
tržljivosti vpliva velikost deleža. Za manjšinske deleže so odbitki do 45 % (nanje
vpliva izplačevanje dividend, možni kupci, velikost deleža, možnost uvrstitve na
borzo, dostopnost do informacij, statutarna določila). Za večinske deleže so
odbitki manjši, in sicer od 3 do 33 % (gre za možnost neunovčljivosti in stroške
pri prodaji).
LITERATURA IN VIRI
BERGANT, Ž. (2013): Analiza poslovanja od teorije do prakse (računovodski
in finančni vidik). Inštitut za poslovodno računovodstvo. Ljubljana.
BERGANT, Ž. (2012): Kaj je ROA in ROI?. Poslovodno računovodstvo, št.
3/2012, str. 102−107.
BERGANT, Ž. (2011). Kaj je EBITDA? Poslovodno računovodstvo, št. 3/2011,
str. 70−77.
MSOV − Mednarodni standardi ocenjevanja vrednosti (2011). 2011.
International Standards Committee. London. Prevod: Slovenski inštitut za
revizijo
PRAZNIK, B. (2011): Priročnik za ocenjevanje vrednosti podjetij (dopolnjena
izdaja). Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.
SRS-Slovenski poslovnofinančni standardi (2001): Ur. list RS št. 56/2001.
Pojasnilo 4 (2003): Podrobnejša vsebina pisnega poročila o ocenjevanju
vrednosti podjetja. Ur. list RS št. 40/2003.
51
Mag. Dejan Petkovič,1
Analiza poslovanja z davčnega vidika
Business analysis from tax point of view
Povzetek: Obdavčitev je pomemben dejavnik razvoja podjetja in davčno
analitske informacije so pomemben dejavnik pri upravljanju subjektov. Davčno
računovodstvo naj bo del računovodske funkcije. Za kakovostno vzpostavitev
sistema davčnega računovodstva je nujno razumeti tudi poslovni vidik
podjetniške obdavčitve. Tudi davčne obremenitve moramo obravnavati na
podlagi analize poslovnih izidov na ravni posameznih poslovnoizidnih enot,
prodajnih programov, investicij, proizvodov in storitev. Poslovanje podjetja
prinaša tudi poslovna in davčna tveganja, s katerimi mora biti podjetje
seznanjeno. Davčno načrtovanje je usmerjeno k iskanju rešitev, ki omogočajo
optimalne davčne obremenitve ob hkratnem upoštevanju poslovne
sprejemljivosti odločitve. Z vedno večjo globalizacijo je postalo tudi davčno
načrtovanje in optimiziranje pomembno področje, s katerimi se danes ukvarjajo
vsa, zlasti pa mednarodna podjetja in v smislu nadziranja tudi davčne oblasti.
Analizirati moramo tveganje napačnega davčnega načrtovanja.
Ključne besede: davčna analiza, davčno svetovanje, davčno načrtovanje,
upravljanje davčnih tveganj
Abstract: Taxation is important issue and tax analysis information are important
part of corporate development. Tax accounting should be a part of accounting
function. To establish a quality tax accounting system, it is necessary to know
and understand a business aspect of taxation. Tax obligations have to be
discussed on the base of analyses of operating results of specific business, such
as production and selling units, investments, products and services. Business
performance of a company always involves some degree of business and tax risk
and companies have to be cautious when defining and announcing their results.
Tax planning is turned towards achieving the best results from the tax point of
view and towards optimum business results as well. In the growing globalization
environment, tax planning and tax optimizing have become one of the main
issues of concern for both multinational enterprises and tax authorities. We have
to analyse risk of false tax planning.
Key words: tax analysis, tax consulting, tax planning, tax risk management.
1
Abeceda Svetovanje d.o.o. Magister ekonomskih znanosti, specialist za javne finance
in davčno svetovanje, davčni svetovalec Zbornice DSS, certificirani poslovodni
računovodja, višji predavatelj na Visoki šoli za računovodstvo, direktor Inštituta za
poslovodno računovodstvo.
52
1 UVOD
Starejša literatura opredeljuje analizo v prvotnem pomenu besede. Pri analizi gre
za razstavljanje celote (snovnega predmeta) na njene dele, da bi določili
strukturo in pomembnost posamičnega dela za celoto. Ugotovitev notranjega
sestava celote ne pove veliko, če ni podana v neki zvezi s celoto. Zato
povezujemo analizo s sintezo, torej na osnovi spoznanja lastnosti delov
sklepamo o značilnosti celote. Analiziramo torej z namenom, da bi prišli do
sklepov o sestavi celote in o razmerjih med njenimi deli (Jurejevčič, 1981, 1).
Avtor Viel (v delu Jurejevčičeve, 1981, 2) pravi, da je analiza poslovanja
raziskava in ocean dogajanj in pojavov na področju gospodarjenja podjetja s
pomočjo statistično analitičnih metod. Gospodarjenje podjetja je hkrati empirični
predmet in področje analize.
Avtor Schnettler (v delu Jurejevčičeve, 1981, 3) meni, da mora analiza
poslovanja razsvetliti podjetje in dati podlago za boljše in racionalnejše tekoče
vodenje podjetja ter za važne poslovno – politične odločitve, katerih posledice
so večje finančne, personalne in strukturne spremembe.
Končni izdelek analiziranja poslovanja je torej informacija (Bergant, 2013, 16).
Analiziranje poslovanja z izložkom (to je informacija) pomeni končno fazo
informacijskega procesa v poslovnem sistemu, v vmesnih fazah pa daje del
podatkov tudi za predračunavanje. Analiziranje se torej pojavi pred vsako
poslovno odločitvijo (Bergant, 2013, 16).
2 ANALIZA IN DAVČNO POSLOVANJE PODJETJA
Davčno poslovanje na mikro ravni ima pomembnejše posledice, kot si morda
predstavljamo. Neposredno je povezano s podjetniškimi izdatki in hkrati s
proračunskimi dohodki držav. Evropska unija (če se omejimo le na to skupnost
držav, čeprav je proračunski problem pereč tudi izven EU) se sooča z velikimi
izpadi proračunskih dohodkov tudi zaradi davčnih zatajitev, sive ekonomije ter
posledično nezakonitega pridobivanja premoženja. Pustimo ob strani dejstvo, da
so zakonito izogibanje davkom omogočile prav države z lastno zakonodajo in
različnimi konvencijami. Že pet držav EU je bilo prisiljenih zaprositi za
mednarodno pomoč, določene razloge gre iskati tudi v povečanem obsegu
davčno-kriminalnih dejanj v teh državah ter tudi nezadostni skrbi davčnih oblasti
pri sankcioniranju teh (nezakonitih) pojavov. Ocene gredo že tako daleč, da je
bilo v evropskem parlamentu slišati podatek, po katerem oblasti v EU danes
zasežejo manj kot en odstotek nezakonito pridobljenega premoženja (Princl,
2013 b, 13−16).
A davčnega načrtovanja in davčnega analiziranja (kot del proučevanja pred
sprejemanjem poslovnih odločitev z davčnimi učinki) nikakor ne gre enačiti z
nezakonito dejavnostjo in davčnim utajevanjem. Takšno razumevanje bi bilo
53
škodljivo. Davčno načrtovanje in analiziranje opredeljujemo kot zakonito
dejanje davčnega zavezanca v smeri zmanjšanja davčnih obveznosti. Znane
mednarodne korporacije imajo prav zaradi učinkovitega mednarodnega
davčnega načrtovanja pomembne prihranke, saj dosegajo globalno obdavčitev
po zelo nizki stopnji.
Vendar se je dojemanje tovrstnih dejanj v obdobju po letu 2012 zelo spremenilo.
Zakonito izogibanje davka, ki je bilo doslej sprejeto kot nekaj povsem
sprejemljivega, je postalo v zadnjem času sporno z moralnega vidika. Dobili
smo celo nov (uvedle so ga davčne oblasti) in po mojem mnenju neustrezen
pojem – to je "agresivno davčno načrtovanje". Spomnimo se na negodovanja
širše javnosti v Veliki Britaniji nad dejanji multinacionalk Amazon, Google in
Starbuck. Celo predstavniki omenjenih podjetij so morali pričati pred
parlamentom. Poudarjamo, da je nastal politični problem, ne glede na to, da
doslej pri teh podjetjih niso bile ugotovljene nobene nezakonitosti. Podjetja so le
izkoriščala praznine v davčni zakonodaji Velike Britanije in v povezavi z
izdelanimi davčnimi strukturami v tujini (Luksemburg, Nizozemska, Bermudi,
Irska) plačevale nižje davke. Kljub temu se izpostavlja vprašanje spornosti
neplačevanja davka v državi, kjer se dejansko ustvarjajo milijardni dobički
(Princl, 2013a, 16−19).
3 UMESTITEV DAVČNE FUNKCIJE V POSLOVNI SISTEM
Davčna funkcija je usmerjena tako na davčno predračunavanje, kot tudi na
obračunavanje. Zaradi finančnega pomena za podjetje skrb za davčno
upravljanje (kamor lahko uvrstimo tudi analiziranje za davčne potrebe)
uvrščamo med finančne naloge. Pri davčnem analiziranju (informacijah) gre za
oblikovanje informacij o preteklih, sedanjih in prihodnjih izdatkih, torej nujnih
informacijah pri odločanju o finančnem vodenju podjetja (Petkovič, 2010, 69).
Pri tem gre tudi za tesno povezavo z računovodsko funkcijo in z bilančno
politiko podjetja. Od bilančne politike podjetja so odvisne predvsem davčne
obveznosti za davek od dobička (korporacisjki davki), poročanje ter učinki v tej
povezavi. Bilančna politika naj zasleduje naslednje cilje (Fraberger, 1996, 81):
- finančno – politične cilje,
- informacijske cilje.
Predlagatelj bilančne politike (kot skupka vsebine računovodskih usmeritev) je
vodja finančne funkcije, v manjših podjetjih pa vodja računovodstva, vendar o
tem načeloma ne bi smel sam odločati. Odločanje o bilančni politiki je naloga, ki
pripada poslovodstvu podjetja, ki je odgovorno za celotno poslovno politiko
podjetja.
Kdo so dejansko uporabniki davčnih analitskih informacij? Sorodno kot
uporabnike računovodskih informacij, lahko razvrstimo tudi uporabnike davčnoanalitskih informacij. Uporabniki davčnih informacij so:
54
-
upravni (davčni) organi (kjer so lahko pomembne informacije na
področjih tveganj – v Sloveniji denimo vezano na projekt horizontalnega
monitoringa);
poslovodstvo podjetja;
nižje ravni odločanja v podjetju.
Pri vodenju podjetij se srečujemo z dvema nasprotujočima se ciljema.
Poslovodstva stremijo k visokemu poslovnemu izidu, kar prinaša tudi višjo
obremenitev z davkom. Hkrati pa bi poslovodstva želela tudi čim nižje davčne
obremenitve. Podjetje sicer izkazuje visok poslovni izid, z višjimi izdatki za
davke pa slabi plačilno sposobnost. Zato je tudi pravilna opredelitev, da davčni
strokovnjaki (ki so lahko ali specializirani le za to področje ali so to
računovodje) v podjetjih s svojimi informacijami (svetovanji) ne stremijo k
nižanju davčne obremenitve, temveč je njihova svetovalna naloga v
maksimiranju donosa po davkih (čistega dobička). Zato se davčno svetovanje
dejansko večkrat premika v sklop celovitega podjetniškega svetovanja (Petkovič,
2009, 45).
Davčni elementi so vključeni v številne računovodske kazalnike in modele, ki
izhajajo iz računovodskih podatkov. Omenimo samo nekatere tovrstne kazalnike
in računovodske modele:
- E (čisti dobiček),
- EBIT (čisti dobiček pred obrestmi in davki),
- WACC (model tehtane povprečne cena kapitala),
- AFTER TAX CASH FLOW TO THE FIRM (denarni tok po davkih;
Damodaran 1997, 144 in 668).
- pomembne so davčne analize v primerih prevzemov in statusnih
preoblikovanj podjetij (M&A, Takeovers).
4 POSLOVNA ANALIZA Z DAVČNEGA VIDIKA
4.1 Davki v podjetniški analizi
Že v uvodu je bilo poudarjeno, da mora podjetniška analiza razstaviti celoto
(podjetje) na posamezne dele, zato da bi iz tega lahko ugotovila zakonitosti
delovanja celote.
Tako tudi davčnih obremenitev ni mogoče obravnavati samo na ravni podjetja,
temveč je izvor davčnega bremena treba ugotoviti po posameznih delih
(povzročiteljih). Gre za analizo davčnih obremenitev po poslovnoizidnih enotah
ali drugih ravneh (izdelkih, procesih). Tako so lahko davčno odločilna dejstva
vezana na podjetje kot celoto ali pa na posamično dejavnost, naložbo ali
proizvodni program. Zato je v tej povezavi treba spremljati in analizirati davčne
informacije. Neupoštevanje davčnih informacij na nižjih ravneh (poslovne enote,
produkti), ne daje kakovostnih podlag za odločanje.
55
4.2 Analiza davčnih tveganj
Podjetja se pri sprejemanju odločitev soočajo z negotovostmi in poslovnim
tveganjem. Nekatere tovrstne negotovosti so povezane tudi z upravljanjem z
davki. Upravljanje z davčnimi tveganji v organizaciji zato ne sme biti ločeno od
upravljanja z drugimi tveganji, temveč je del skupne politike (Hauptman, 2011,
64−65).
Zato veliko poslovodij zahteva od računovodij informiranje o potencialnih
davčnih obveznostih v povezavi s preteklimi poslovnimi odločitvami.
Poslovodje torej večkrat izražajo pomisleke o morebitnih dodatnih davčnih
obveznostih v podjetju. Praviloma računovodja težko sam poda takšno
informacijo, temveč je nujen zunanji davčni skrbni pregled neodvisnega
strokovnjaka. Menimo namreč, da računovodja, ki operativno izvaja davčna
opravila v podjetju, ne more zaznavati tudi obstoječih davčnih tveganj, temveč
praviloma le zunanji sodelavec. Davčni svetovalec lahko diagnosticira davčna in
tudi druga tveganja, odločitev poslovodstva pa je, kako bo informacije o
morebitnih premalo izkazanih davčnih obveznostih in davčnih tveganjih
obravnavalo. Tovrstne analize in informacije so za poslovodstvo nujne in naloga
poslovodstva je, da vzpostavi zadosten kontrolni mehanizem, ki bo nevarnosti
zaznal.
Davčna tveganja se pojavljajo pri davčnih zavezancih (družbah, podjetnikih),
kakor tudi pri davčnih organih. Avtorji pogosto poudarjajo, da je davčno
tveganje v poslovnem okolju osrednje poslovno tveganje. Posledice davčnih
nepravičnosti (realiziranih tveganj) so različne kazni, neustrezne ocene davčne
osnove, dodatne davčne obveznosti, škodovanje ugledu organizacije, izgubljene
priložnosti ter večja izpostavljenost finančnim posledicam (zaradi višjih davčnih
izdatkov). Upravljanje z davčnimi tveganji pomeni razumevanje, kje davčna
tveganja nastajajo (analiza davčnih tveganj) ter sprejemanje ocen, kako naj
davčna tveganja obvladamo. Davčne negotovosti so lahko povezane z uporabo
davčne zakonodaje in davčne prakse ter negotovosti, ki izhaja iz delovanja
sistema s pomočjo katerega želimo poslovnih aktivnosti in pri izvajanju
dejavnosti doseči želen davčni rezultat.
Analizo davčnih tveganj lahko razdelimo takole:
- Analiza splošnih davčnih tveganj:
o analiza dejanske točnosti davčno relevantnih podatkov;
o analiza ustreznosti/upravičenosti davčnih izdatkov, analiza
strukture davčnih obveznosti;
o analiza formalne pravilnosti davčnih ravnanj v okviru davčne
funkcije, pravočasna oddaja napovedi in podobno;
o analiza izvedbe davčnega načrtovanja, tudi analiza "agresivnosti"
davčnega načrtovanja, analiza realizacije davčnega načrtovanja.
- Analiza davčnih tveganj glede na vpliv:
56
o analiza notranjih davčnih tveganj: le ta lahko nastanejo zaradi
nevarnosti, ki so posledica sprejemanja poslovnih odločitev, tudi na
podlagi napačnega razumevanja davčne zakonodaje;
o analiza zunanjih davčnih tveganj, ki lahko nastanejo zaradi
izpostavljenosti okolju na katere podjetje ne more vplivati
(predvsem gre za zakonodajne spremembe, zaradi katerih ustrezno
davčno načrtovanje podjetja več ne bo možno).
- Analiza davčnih tveganj glede na organizacijsko raven:
o analiza davčnih tveganj na najvišji ravni podjetja (tovrstna tveganja
so širše narave, vplivajo na celotno organizacijo ter zajemajo
strateški in makroekonomski vidik; davčno tveganje na ravni
podjetja se lahko nanaša predvsem na politiko transfernih cen v
sistemih povezanih oseb;
o analiza davčnih tveganj na taktični ravni (raven procesa), tovrstna
tveganja so povezana z delovanji znotraj procesa; pojavijo se v
primerih ko odgovorni posamezniki nimajo možnosti pravočasnega
dostopa do podatkov ali pridobitve ustreznih informacij.
4.3 Analiza davčnih tveganj glede na organizacijsko raven
Zaradi velikega pomena za podjetja, ki imajo povezane osebe v tujini in tudi v
Sloveniji (lastniško povezani subjekti), posebej poudarjamo pomen analitskega
pristopa pri pojasnjevanju višine transakcij med povezanimi osebami. Gre za
posamične analize, ki sicer niso klasično davčne oziroma računovodske, a so
izjemno davčno relevantne in zato pomembne za obstoj in razvoj gospodarskega
subjekta.
Pri pojmu povezane osebe v tem prispevku mislimo na določila in opredelitve, ki
se v posameznih državah uporabljajo v materialnih davčnih zakonodajah (v
Sloveniji npr.: v Zakonu o dohodnini in Zakonu o davku od dohodkov pravnih
oseb). Problematika cen med povezanimi osebami je pomembna v vsaki davčno
samostojno državi (trenutno v EU še govorimo o celotni davčni avtonomiji
držav), saj nespoštovanje tržnega principa pomeni prelivanje dobičkov v davčno
bolj ugodna območja. V tem prispevku ne obravnavamo, kako se morajo
pojasnjevati tržne cene. Opozorili bomo le na nujen davčno analitski pristop, ki
ga pri tem nujno uporabiti. Gre za nujno uporabo analize primerljivosti s katero
si pomagamo pri davčno tako pomembnem dejstvu, kot je dokazovanje
spoštovanja tržnega principa pri zaračunavanju med povezanimi osebami.
Neupoštevanje pomeni davčne posledice v obliki previsoko izkazanih davčnih
odhodkov ali prenizko izkazanih davčnih prihodkov.
Pri ugotavljanju primerljivih tržnih cen se mora primerjati pogoje iz povezane
oziroma povezanih transakcij s pogoji v enakih ali primerljivih transakcijah med
nepovezanimi osebami. Šteje se, da so povezane in nepovezane transakcije
primerljive, če nobena od razlik med transakcijami ne more bistveno vplivati na
dejavnik, ki se proučuje (npr. cena, čisti dobiček), ali če je mogoče bistvene
vplive teh razlik odpraviti z ustreznimi prilagoditvami. Primerljivost transakcij
57
se presoja na način, kot ravnajo nepovezane osebe, ki primerjajo možne
transakcije z razpoložljivimi alternativami in se za transakcijo odločijo le, če
nimajo na voljo drugih, boljših alternativ.
Stopnja primerljivosti, vključno s potrebnimi prilagoditvami, s katerimi se
vzpostavijo pogoji, kot bi veljali med nepovezanimi osebami, se ugotovi na
podlagi primerjave značilnosti transakcij ali oseb, ki bi lahko vplivale na pogoje
v transakcijah med nepovezanimi osebami.
Pri ugotavljanju primerljivosti je treba opraviti primerjalno analizo dejavnikov,
ki določajo primerljivost transakcij. Le-ta obsega:
 značilnosti prenesenih sredstev oziroma storitev;
 funkcije, ki jih izvajajo povezane in nepovezane osebe (ob upoštevanju
porabljenih sredstev in prevzetih tveganj);
 pogodbene pogoje;
 gospodarske okoliščine;
 poslovne strategije.
Analiza značilnosti prenesenih sredstev in storitev
Razlike v posebnih značilnostih sredstev ali storitev so pogosto deloma razlog za
razlike v njihovi ceni na trgu. Podobnost značilnosti prenesenih sredstev ali
storitev je najpomembnejša pri primerjavi cen povezanih in nepovezanih
transakcij, manj pomembna pa pri primerjavi stopenj dobička.
Značilnosti prenesenih sredstev in storitev so zlasti:
 pri transakcijah s sredstvi, ki niso neopredmetena sredstva: njihove
fizične in tehnične značilnosti, kakovost, trpežnost, zanesljivost,
dostopnost in obseg dobave, možnost izvedbe popravil, dana jamstva,
standardizacijo, embalažo, oblikovanje, celostno grafično podobo;
 pri transakcijah s storitvami: njihova vrsta in obseg, razpoložljivost,
dana jamstva, usposobljenost izvajalcev, zanesljivost, tveganja, dodatne
in servisne storitve;
 pri transakcijah z neopredmetenimi sredstvi: oblika transakcij glede na
način izkoriščanja neopredmetenega sredstva (prodaja oziroma nakup
celotnih pravic iz neopredmetenega sredstva, nakup oziroma prodajo
licence za pravico do uporabe neopredmetenega sredstva), vrsta
neopredmetenih sredstev, dolžina trajanja in stopnja zaščite, pričakovane
koristi od uporabe teh sredstev.
Analiza pristojnosti
V transakcijah med nepovezanimi osebami velja, da je višina plačila navadno
odvisna od nalog, ki jih je izvedla ena od oseb, vključenih v transakcije, ob
upoštevanju porabljenih sredstev in prevzetih tveganj. Zato je treba pri
ugotavljanju, ali so povezane in nepovezane transakcije ali osebe, ki jih izvajajo,
primerljive, primerjati naloge, ki jih prevzemajo ali jih bodo prevzele
nepovezane in povezane osebe. Zato je treba proučiti tudi sestavo in
58
organiziranost povezanih oseb (skupine) ter pravni položaj osebe, ki izvaja
naloge.
Pri analizi pristojnosti je treba ugotoviti glavne naloge, ki jih izvaja oseba, pri
kateri se proučujejo povezane transakcije, in izvesti prilagoditve za vse
pomembne razlike glede na naloge, ki jih prevzemajo v enakih ali primerljivih
okoliščinah nepovezane osebe, s katerimi se primerja oseba, pri kateri se
proučujejo povezane transakcije. Pri tem je ključna ekonomska pomembnost
nalog, ki je odvisna od njihove pogostosti, narave in vrednosti za osebi, ki
sodelujeta v transakciji.
Analiza porabljenih sredstev
Analiza porabljenih sredstev vključuje:
- analizo vrste sredstev, kot so zlasti proizvajalna in druga oprema,
objekti, zemljišča, neopredmetena in druga sredstva;
- analizo značilnosti sredstev, kot so zlasti lastništvo, starost, tržna
vrednost, kraj razpolaganja, varovanje premoženjskih pravic in druge
značilnosti.
Analiza prevzetih tveganj
Pri poslovanju med povezanimi osebami morajo ustvarjeni donosi ustrezati
porazdelitvi tveganj med pogodbenimi strankami, ki veljajo pri poslovanju med
nepovezanimi osebami v enakih ali primerljivih okoliščinah.
Analiza prevzetih tveganj (ki imajo vpliv tudi na določanje davčno relevantnih
cen) vključuje zlasti:
- tržna tveganja;
- tveganja izgub, ki bi lahko nastale v povezavi z vlaganjem in uporabo
sredstev;
- tveganja uspešnosti ali neuspešnosti vlaganja v raziskave in razvoj;
- finančna tveganja.
Analiza pogodbenih pogojev
Pri analizi pogodbenih pogojev je nujno ugotoviti, kako se dogovorjeni
pogodbeni pogoji v povezani transakciji razlikujejo od pogojev v primerljivi
nepovezani transakciji. V pogodbenih pogojih je navadno natančno opredeljeno
ali nakazano, kako se med strankami delijo odgovornosti, tveganja in koristi.
Pogoji transakcije (na primer porazdelitev tveganj, odgovornosti in koristi med
udeležence transakcije) se ugotovijo na podlagi dejanskega ravnanja pogodbenih
strank, na podlagi pogodb in druge dokumentacije, ki dokazuje pogoje
transakcije.
59
Analiza gospodarskih okoliščin
V tem okviru so pomembne zlasti:
- analiza poslovnih strategij povezanih oseb;
- analiza zemljepisne lega in velikost trgov, stopnje konkurence na trgih
ter relativni konkurenčni položaji kupcev in prodajalcev;
- analiza ravni ponudbe in povpraševanja na trgu kot celoti in na
posameznih delnih trgih, analize kupne moči potrošnikov;
- vrsta in stopnja urejanja trga s strani države.
4.4 Davčne informacije pri podjetniškem odločanju
Opažamo, da so davčne informacije prepogosto spregledane pri sprejemanju
odločitev v podjetju. Podobno je zapostavljena tudi analiza davčno relevantnih
dejstev pri celoviti analizi poslovanja podjetja. Davčna zakonodaja in davčne
omejitve morajo vplivati tudi na odločanje. V nadaljevanju podajamo
razmišljanja in primere, kjer moramo v celovito podjetniško analizo vključiti
tudi davčne elemente.
1. Analiza načrtovanih in že sprejetih zakonskih sprememb na področju
podjetniških obdavčitev. Pogoste davčne spremembe škodijo razvoju
podjetništva, a vendar so v EU stalnica. Brez pravočasnih informacij o
prihajajočih davčnih spremembah, poslovne odločitve ne bodo dovolj
kakovostne. Ena od značilnosti dobrega davčnega sistema naj bi bila
stalnost z le nujnimi spremembami. Tudi zaradi izražene proračunske
krize in krize povpraševanja temu cilju države več ne morejo slediti.
2. Analiza začasnih razlik med računovodskimi in davčnimi kategorijami v
računovodskih izkazih – kot posledica specifičnosti določil v davčni
zakonodaji in računovodskih standardih. Poznamo veliko primerov le
začasno davčno nepriznanih odhodkov, ki bodo ob izpolnitvi nekaterih
pogojev v prihodnosti pomenili tudi davčno ugodnost (zmanjšanje
davčne osnove). Ker imamo torej že danes terjatev do države (za
prihodnje zmanjšanje davčne osnove) lahko oblikujemo terjatve za
odložene davke. Govorimo o davčnih in ločeno o knjigovodskih
vrednostih sredstev. Oblikovane terjatve za odložene davke krepijo
sestavine kapitala, v konkretnih primerih povečujejo tudi razpoložljivi
bilančni dobiček. V tej fazi je pri dividendni politiki tudi nujna realna
presoja ali je smiselno razdeliti med lastnike tudi tisti del bilančnega
dobička, ki izhaja iz terjatev za odložene davke.
3. Analiza davčnih učinkov poslovnih odločitev ter pravočasne informacije
o davčnih prejemkih in izdatkih. Od računovodij in davčnih svetovalcev
ter drugih, ki so vpeti v davčno funkcijo, je nemogoče pričakovati
analizo davčnih učinkov poslovnih odločitev, če s temi odločitvami niso
seznanjeni že v procesu sprejemanja odločitev.
4. Analiza virov financiranja in investiranja (lastni viri, tuji viri; tudi
problem tanke kapitalizacije, uporaba poslovnega in/ali finančnega
najema). Pri odločanju o investiranju je treba upoštevati najprej vidik
60
5.
6.
7.
8.
9.
donosnosti sredstev (ROA), pri kategoriji donosa pa je potrebno
upoštevati seveda tudi (nižje) davčne obveznosti, vezano tudi na
kategorijo davčnega ščita.
Analiza politike cen med povezanimi osebami (poslovanje rezidenčnih in
nerezidenčnih podjetij in poslovanje rezidenčnih podjetij).
Analiza uspešnosti podjetja po poslovno - izidnih enotah (v odvisnosti
od organiziranosti tudi po oddelkih, obratih, dejavnostih..) Nujno je
vključiti tudi natančno razdelitev davčnega bremena v poslovnoizidnih
enotah. Za natančne informacije je torej treba izdelati tudi področne
davčne obračune.
Analiza poslovnega okolja. Lokacija podjetja (davčna jurisdikcija), ki je
odvisna od ponujenih davčnih ugodnosti (gre za zahteven vidik
mednarodne obdavčitve, davčne konkurence med državami, včasih pa
tudi znotraj posamezne države, kjer z davčnimi ugodnostmi poskušajo
privabiti naložbenike).
Analiza povezanih oseb ter politike podružnic. Pomembna je odločitev,
kje locirati sedež podjetja in kje poslovne enote, ali v tujini organizirati
le podružnico ali kar hčerinsko podjetje. Ta odločitev je odvisna od
domače in konkretne tuje davčne zakonodaje, sistema uporabe
transfernih cen, sporazuma o izogibanju dvojnega obdavčenja, stopenj
davka od dobička, možnosti uporabe različnih metod bilanciranja v
davčnih izkazih, obdavčitve kapitalskih dobičkov, sistema davka na
dodano vrednost in njegove usklajenosti v državah, kjer podjetje posluje.
Davčno načrtovanje in analiziranje je veliko bolj učinkovito v
mednarodnih korporacijah, ki delujejo v več državah, kjer je mogoče
uporabiti različne opcije in migracije proizvodnje, zaposlenih, kapitala.
Analiza davčnih učinkov pri različnih statusno pravnih spremembah
(združitve, pripojitve, oddelitve).
4.5 Analiza ustreznosti davčnega načrtovanja
Pri poslovnih davčnih tveganjih smo omenili tudi tveganje (ne)pravilnega
davčnega načrtovanja družbe. Analizi tovrstnih tveganj je treba posvetiti
posebno pozornost v družbi. Neustrezno davčno načrtovanje lahko povzroči tudi
nezakonito izmikanje davčnim obveznostim in tveganje še višjih izdatkov
(globe, kazni, morda tudi prepoved nadaljnjega delovanja).
Davčno načrtovanje se je uveljavilo kot pomembna poslovna funkcija. Predvsem
to velja v velikih podjetjih ter podjetjih, ki imajo svoje hčere (in ostale povezane
osebe) in/ali podružnice v več različnih državah. Aktivnosti davčnega
načrtovanja so usmerjene k iskanju rešitev, ki omogočajo najboljši rezultat z
vidika davčnih obremenitev, ob istočasnem upoštevanju poslovne
sprejemljivosti rešitve.
Opaziti pa je, da davčno načrtovanje postaja tudi del notranjega načrtovanja
podjetij, ki ga izvajajo strokovnjaki v podjetju. Naraščajoči obseg in raznolikost
poslovanja, raznolikost pravnih podlag, raznolikost in zapletenost davčnih
61
sistemov in s tem povezano administriranje (na nivoju države in mednarodnem
okolju) terja stalno načrtovanje, spremljanje, analiziranje in na tej podlagi
spremljanje odločitev, povezanih z obdavčenjem. Pri tem neenotnost obdavčitve
posameznih dejavnosti, proizvodov, investicij, znotraj proučevanih odsekov,
vlaganja kapitala v druge države, opravljanje dejavnosti v drugih državah terja
od podjetij več kot samo davčno načrtovanje na ravni podjetja (Jerman, 2005,
115).
Davčno načrtovanje je proces, ki interaktivno združuje dve funkciji:
 odločanje s ciljem davčnega optimiranja v prihodnosti, ki je sestavni del
poslovodne funkcije načrtovanja;
 davčno predračunavanje s ciljem oblikovanja informacij za potrebe
odločanja o davčnem optimiranju, ki je sestavni del informacijske
funkcije
računovodskega
predračunavanja
v
poslovodnem
računovodstvu. Pri oblikovanju informacij lahko sodelujejo tudi zunanji
strokovnjaki.
Davčno predračunavanje je po vsebini povratna informacija za potrebe
poslovodstev na vseh ravneh odločanja.
Davčno načrtovanje je usmerjeno k doseganju najboljšega rezultata z vidika
davčne obremenitve. Pri tem je najboljši rezultat potrebno obravnavati kot
najmanjšo možno davčno obveznost, ki vključuje tudi prednosti povezane z
denarnim tokom, ki je pri davčnih obremenitvah mnogokrat izjemnega pomena.
Postopek davčnega načrtovanja obsega (Jerman 2005, 116−117):
 opredelitev specifičnega problema, ki terja sprejem odločitve;
 opredelitev vseh davčno relevantnih dejavnikov v danih okoliščinah oz.
pri določenem dejanskem stanju;
 upoštevanje in uporaba vseh davčno relevantnih predpisov in druge
zakonodaje, neposredno ali posredno povezane z dejanskim stanjem;
 vrednotenje različnih možnih rešitev, ki so ciljno usmerjene k najnižji
davčni obveznosti;
 upoštevanje vseh ostalih pravnih, poslovnih in finančnih vplivov ob
predpostavki najboljšega davčnega rezultata.
V model (varnega) davčnega načrtovanja je potrebno vključiti tudi možnost
prihodnjih sprememb davčne zakonodaje. V EU je bilo v preteklosti zaznati
trend zakonskega zmanjševanja davčnih stopenj davka od dohodka (dobička).
Vendar, ali zmanjšanje davčne stopnje nujno res pomeni tudi zmanjšanje
davčnega bremena? Velikokrat ne, saj je bistveno vprašanje v načinu
ugotavljanja davčne osnove in predhodno tudi v bilančni politiki. Tudi na to
vprašanje mora odgovoriti davčna analiza. Enostavna primerjava davčnih
stopenj držav ne more dati odgovora na vprašanje o ugodnosti davčnega sistema
in s tem privlačnosti za vlagatelje (Petkovič, 2004, 10).
62
5 SKLEP
V prispevku smo poudarili pomen vključitve davčne analize v celovito analizo
poslovanja podjetja. Gre za splet davčno analitskih aktivnosti v smeri
preprečitve davčnih tveganj ter iskanja in načrtovanja prihodnjih poslovnih
aktivnosti, ki bodo prinesle najnižje davčne izdatke za gospodarski subjekt.
Ugotovili smo, da učinkovita davčna analiza pomeni del obvladovanja prisotnih
davčnih tveganj v podjetju ter tudi iskanje morebiti novo nastalih davčnih
tveganj ter hkratno analizo optimalno izkazanih davčnih obveznosti. Seveda vse
na osnovi predhodnega kakovostnega davčnega načrtovanja.
Pri tem je pomemben tudi zasuk v pojmovanju davčnega načrtovanja po letu
2012. Davčno načrtovanje je velikokrat napačno pojmovano kot le iskanje
neobdavčenih poslovnih rešitev. Pomembna je podjetniška usmeritev, da v
davčno načrtovanje vključujemo le poslovno sprejemljive rešitve in kar je še
pomembneje - pri tem zasledujemo načelo zakonitosti. Naloga davčne analize je
tudi, da ugotovi odstopanja od teh usmeritev.
LITERATURA
Bergant, Ž. (2013): Analiza poslovanja od teorije do prakse (računovodski in
finančni vidik). Ljubljana: Visoka šola za računovodstvo Ljubljana.
Damodaran, A.(1997): Corporate Finance, theory and practice. New York: John
Wiley&Sons.
Fraberger, F. (1996): Bilanzpolitik in theorie und in der praxis. Zbornik
referatov 11. Posvetovanja DRFD Maribor. Str. 81–88. Maribor: DRFD.
Hauptman, L. (2011): Davčni management in upravljanje z davčnimi tveganji.
Zbornik referatov 26. posvetovanja DRFR Maribor. Str. 62–81. Maribor: DRFD.
Jerman, S. (2005): Davčno načrtovanje z zornega kota optimiranja izidov.
Zbornik 37. Simpozija o sodobnih metodah v računovodstvu, financah in reviziji,
str. 115−135. Portorož: DRFR Slovenije
Jurejevčič, T. (1981): Kompleksna analiza poslovanja. Maribor: Ekonomskoposlovna fakulteta UM.
Petkovič, D. (2004). Davčna stopnja pri obdavčitvi pravnih oseb in ugodnost
davčnega sistema. Davčno finančna praksa. Letnik V, št. 10/2004, str. 10−12.
Petkovič, D. (2009): Obdavčitev podjetij. Ljubljana: Abeceda Svetovanje d.o.o.
in IPR.
63
Petkovič, D. (2010). Pomen davčnih informacij v podjetju. Poslovodno
računovodstvo. Letnik 3, številka 2/2010, str. 65−75.
Princl, B. (2013a). Prihodnost čezmejnega davčnega načrtovanja in prelivanja
dobičkov. Davčno finančna praksa. Letnik XIV, številka 4/2013, str. 16−19.
Princl, B. (2013b). Izogibanje plačilu davka na primeru Googlove davčne
strukture. Davčno finančna praksa. Letnik XIV, številka 5/2013, str. 13−16.
OGLAS
64
Dr. Živko Bergant,1
Poslovni tokovi kot temeljno orodje analize poslovanja
Business flows as basic tool of business analysis
Povzetek: S prispevkom želimo umestiti in ovrednotiti poslovne tokove v
okviru analize poslovanja. V najširšem smislu jih opredelimo kot vsako
spremembo kazalcev stanja. Nekateri računovodsko izraženi tokovi so
standardizirani, še več pa jih je nestandardiziranih. Njihova izrazna moč za
potrebe poslovnega odločanja še ni dovolj proučena. Prispevek daje osnovna
izhodišča tako za oblikovanje poslovnih tokov kot tudi za njihovo urejanje.
Posebej so podana izhodišča za njihovo pojasnjevanje. Prikazan je model
tipologije poslovnih tokov kot sistematični pregled njihovih tipičnih pojavnih
oblik z navedbo njihovih značilnosti. Posebej so obravnavane slabosti in
prednosti poslovnih tokov kot informacij za odločanje.
Ključne besede: analiza poslovanja, poslovni tok, denarni tok, standardizacija,
tipologija, izrazna moč.
Abstract: The article deals with the role and evaluation business flows in the
context of the analysis of the business. In the broadest sense every business flow
is defined as a change in the status of the indicators which are expressed in
absolute values. Only some financial flows are standardized. Their information
power for the purposes of business decision-making is not yet sufficiently
examined. The author gives the basic starting points for the formulation of
business flows as well as for their editing and processing. In particular, a
platform for their interpretation is offered. A model of the typology of business
flows as a systematic review of their typical forms indicating their characteristics
is showed. Weaknesses and advantages of business flows are discussed as well.
Key words: business analysis, business flow, cash flow, standardization,
typology.
1
Doktor poslovno organizacijskih znanosti, preizkušeni finančnik, certificirani
poslovodni računovodja, dolgoletni pooblaščeni revizor, veščak Zveze ekonomistov
Slovenije, pridruženi član ACFE, predsednik sveta Inštituta za poslovodno
računovodstvo, docent na Visoki šoli za računovodstvo v Ljubljani.
65
1 UVOD
Kodeks poslovnofinančnih načel opredeljuje poslovni tok kot »vsako
spremembo bilančnih ali zunajbilančnih sredstev in/ali obveznosti do virov
sredstev« (Kodeks PFN, točka 0.3).
Z vidika celotne analize poslovanja je taka opredelitev preozka, saj lahko na
primer spremembo v višini danih ali sprejetih ponudb tudi obravnavamo kot tok
oziroma gibanje. Zato lahko za potrebe analize poslovanja opredelimo poslovni
tok kot vsako spremembo kazalcev stanja.
Glede na to kako so izražena posamezna stanja, lahko razlikujemo naslednje
poslovne tokove:
1. vrednostno izražene;
2. številčno (količinsko) izražene (z imenovanimi števili);
3. opisno izražene (povečanje, zmanjšanje, izboljšanje, poslabšanje,
krčenje, razširjanje itd.).
Nekatere poslovne tokove lahko opišemo na vse tri načine (npr. povečanje
prodaje), nekatere samo na dva (npr. povečanje števila delavcev), druge pa le na
en način (npr. poslabšanje organizacijske kulture).
Temeljni namen poslovnih tokov kot informacij je dopolnitev izrazne moči
kazalcev stanja. Na ta način analiza poslovanja pridobi izrazno moč glede
možnosti celovitejšega spoznavanja poslovanja.
V nadaljevanju bomo zaradi pomembnosti obravnavali predvsem računovodske
informacije o poslovnih tokovih. Nekateri računovodsko izraženi poslovni
tokovi so celo standardizirani (SRS 25, SRS 26 in SRS 27). To so izkaz
poslovnega izida (v njegovem okviru poslovni izid iz prodaje, iz celotnega
poslovanja, iz rednega delovanja, celotni poslovni izid, čisti poslovni izid), izkaz
denarnih tokov (v njegovem okviru denarni izid iz prodaje, iz celotnega
poslovanja, iz naložbenja iz financiranja, celotni denarni izid) ter izkaz gibanja
kapitala.
Številne vrste poslovnih tokov v SRS niso posebej opredeljene, so pa rezultat
različnih možnosti oblikovanja (izvedeni tokovi).
Za potrebe analiziranja poslovnega izida za poslovodstvo bi lahko na primer
opredelili dobiček iz tekočega poslovanja kot poslovni izid, opredeljen z dvema
pogojema:
 je izid tekočega obdobja;
 je posledica samo osnovne dejavnosti podjetja.
Zato za analizo izkaza poslovnega izida tekočega poslovanja oblikujemo
naslednji načelni obrazec:
1. Računovodsko izkazan celotni dobiček
2. Prihodki iz preteklih let
66
3. Odhodki iz preteklih let
4. Celotni dobiček tekočega obdobja (1 – 2 + 3)
5. Prihodki zunaj rednega (osnovnega) poslovanja
6. Odhodki zunaj rednega (osnovnega) poslovanja
7. Celotni dobiček tekočega poslovanja (4 – 5 + 6)
8. Pozitivni vpliv inflacije
9. Negativni vpliv inflacije
10. Celotni dobiček tekočega poslovanja, če ne bi bilo inflacije (7 – 8 + 9).
V tem modelu je dovoljena velika svoboda presoje analitika, kaj bo zajeto v
posamezni postavki prihodkov in odhodkov zunaj osnovnega poslovanja. Zato
pa rezultat pokaže najbolj oster pogled v ogledalo, ki je lahko tudi neprijeten.
Kritičen in nevtralen prijem analitika je torej izredno pomemben. Nedvomno
lahko na zgornji način bistveno izboljšamo primerljivost dobička med več
obdobji, hkrati pa dobimo tudi boljšo osnovo za njegovo načrtovanje.
Izvedene tokove pri analiziranju denarnega izida lahko oblikujemo na primer
glede na:
1. izhodišče (denarna sredstva, čista monetarna sredstva, obratni kapital, vsa
sredstva, čista sredstva),
2. pobotanost podatkov (kosmati ali čisti izkaz),
3. skupinjenje (po različnih dejavnostih),
4. obdobje (krajše od enega leta, eno leto, več kot eno leto),
5. organizacijsko enoto ali področje,
6. časovni vidik (preteklo obdobje, prihodnje obdobje).
Očitno se lahko prikazane izvedbene možnosti med seboj tudi združujejo, kar
načelno privede do skoraj neomejenega števila mogočih konkretizacij (Heath,
1978, 98) in v praksi se številne različice dejansko pojavljajo. 2 Zato je smotrnost
njihove uporabe odvisna od različnih potreb uporabnikov (npr. Seed, 1984, 30)
po eni strani in različne izrazne moči teh različic po drugi strani. S tem smo
nakazali široko področje, ki pa še ni dovolj proučeno. Strokovna literatura o
poslovnih tokovih je sicer razmeroma obširna, vendar sta teorija in praksa na
tem področju še vedno nedorečena.3
2
Nekaj podmodelov je prikazanih v Turk, (1986, 37) in Kokotec–Novak, (1991,
398−404).
3
Več o tem v Bergant (2013, 70).
67
2 TEORETIČNE OSNOVE RAČUNOVODSKO IZRAŽENIH
POSLOVNIH TOKOV
2.1 Izhodišča
Temeljno izhodišče celovitega obravnavanja poslovnih tokov z računovodskega
vidika je bilanca stanja, saj je računovodski izkaz vseh sprememb v podjetju in s
tem računovodski prikaz poslovanja podjetja kot celote.
Če ne opazujemo sprememb poslovnega sistema kot celote, ga lahko
proučujemo z različnih drugih vidikov (kot delne sisteme). En od teh je vidik
rasti (spreminjanja) čistega premoženja podjetja kot rezultata poslovanja, saj je
le-ta neposredno povezan s cilji poslovanja podjetja. Tako pridemo do tokov
prihodkov in odhodkov in njihove razlike, to je poslovnega izida ter s tem do
izkaza le-tega.
Drugi je vidik rasti (spreminjanja) stanja denarnih sredstev podjetja kot rezultata
poslovanja s finančnega vidika. Tako pridemo do tokov prejemkov in izdatkov
in njihove razlike ter s tem do izkaza denarnega izida. Razmerje obeh tokov z
bilanco stanja je prikazano na sliki 1.
Slika 1: Povezanost temeljnih računovodskih izkazov
BILANCA
DENARNEGA IZIDA
PREJEMKI IZDATKI
1.400
1.300
BILANCA STANJA
AKTIVA
PASIVA
2.400
BILANCA
POSLOVNEGA IZIDA
ODHODKI
PRIHODKI
2.300
800
1.000
DOBIČEK
200
DENARNA
SREDSTVA
100
S slike 1 je razvidno, da so denarna sredstva postavka, ki je skupna bilanci
poslovnega izida in bilanci stanja. Z njo sta obe bilanci povezani kot "siamska
dvojčka". Podobno je dobiček skupna postavka bilance poslovnega izida in
bilance stanja in ju s tem tudi povezuje.
Dva temeljna poslovna toka, izkaz denarnega izida in izkaz poslovnega izida (v
obliki bilanc), sta samo analitični, dopolnilni informaciji, ki razlagata vsaka
samo eno postavko v bilanci stanja.
68
Bilanca denarnega izida je usmerjena v razlago sprememb denarnega dela
premoženja (denarnih sredstev), torej aktivne strani bilance stanja. Bilanca
poslovnega izida pa je usmerjena v razlago sprememb kapitala iz poslovanja
(zaradi dobička ali izgube), torej pasivne strani bilance stanja.
Tokovi prejemkov in izdatkov so denarni tokovi, medtem ko so prihodki in
odhodki poslovnoizidni tokovi. Med njimi ni neposredne zveze, saj ima lahko
podjetje dobiček in kljub temu prazen žiro račun. Povezanost poslovnega izida s
finančnim izidom je torej posredna in jo je mogoče analizirati samo s pomočjo
drugih poslovnih tokov.
Statičnost bilance stanja na sliki 1 nekoliko omilimo, če od posameznih postavk
končne bilance stanja odštejemo začetno stanje teh postavk. Tako dobimo novo
bilanco, in sicer bilanco poslovnih tokov (BPT). Pri tem upoštevamo naslednji
algoritem:
 priskrba sredstev: vsako povečanje pasivne postavke (Financiranje: +P) in
vsako zmanjšanje aktivne postavke (Dezinvestiranje: –A);
 poraba sredstev: vsako zmanjšanje pasivne postavke (Definanciranje: –P)
in vsako povečanje aktivne postavke (Investiranje: +A).
Na podlagi tega algoritma dobimo torej tokove iz dveh ali več bilanc stanja.
Tokove priskrbe in porabe imenujemo tokovi gibanja sredstev (Kodeks PFN,
točka 0.16).
V čisti bilanci poslovnih tokov je mogoče zamenjati znesek denarnega izida z
vsemi zneski prejemkov in izdatkov tega obdobja (torej z izkazom denarnega
izida), tako da le-ti ustrezno označujejo priskrbo in porabo. Prav tako lahko
zamenjamo znesek poslovnega izida z vsemi prihodki in odhodki tega obdobja
(torej z izkazom poslovnega izida). Tako pridemo do kosmate bilance poslovnih
tokov, ki jo v starejši literaturi običajno najdemo kot kosmato bilanco finančnih
tokov oziroma kosmati izkaz finančnih tokov.
Kosmata bilanca poslovnih tokov (če jo podrobno razčlenimo po njenih
posameznih postavkah) predstavlja bazen (skladišče podatkov) vseh poslovnih
tokov v podjetju, ki jih lahko vrednostno izrazimo. S tem bilanca poslovnih
tokov prevzema izhodiščno vlogo za proučevanje in analiziranje vseh drugih
računovodsko izraženih poslovnih tokov. Tako zbirko (bazo) podatkov je možno
za potrebe analiziranja računovodskih podatkov koristno vzpostaviti zlasti z
računalniško podporo.
Na zgornji način se slika 1 spremeni, kar je prikazano na sliki 2.
69
Slika 2: Prikaz temeljnih poslovnih tokov
Spremembe kategorij
delnega poslovnega
sistema z vidika:
Spremembe kategorij
celotnega poslovnega
sistema:
Čistega premoženja podjetja
Denarnih sredstev podjetja
DENARNI IZID
Spremembe kategorij
delnega poslovnega
sistema z vidika:
KONČNA BIL.
POSLOVNI IZID
STANJA
–
=
PREJEMKI
=
ZAČETNA BIL.
PRIHODKI
STANJA
–
−
=
IZDATKI
ČISTA BILANCA
POSLOV. TOKOV
Poraba
Priskrba
KOSMATA BILANCA
POSLOVNIH TOKOV
70
ODHODKI
Načeloma so mogoče tri osnovne različice kosmate bilance poslovnih tokov:
1. čista bilanca poslovnih tokov, razširjena s prihodki in z odhodki;
2. čista bilanca poslovnih tokov, razširjena s prejemki in z izdatki;
3. čista bilanca poslovnih tokov, razširjena s prihodki in z odhodki ter s
prejemki in z izdatki.
Zgornje različice (z nekoliko združenimi bilančnimi postavkami zaradi
preglednosti) kaže slika 3.
Slika 3: Kosmata bilanca poslovnih tokov
PORABA
Izdatki
 pri poslovni dejavnosti
 pri naložbeni dejavnosti
 pri dejavnosti
financiranja
PRISKRBA
Prejemki
 pri poslovni dejavnosti
 pri naložbeni dejavnosti
 pri dejavnosti financiranja
Bilanca
denarnega
izida
Denarni izid
Povečanje denarnih sredstev
Zmanjšanje denarnih sredstev
Povečanje kratkoročnih
terjatev
Zmanjšanje kratk. obveznosti
Povečanje zalog
Povečanje obratnega
kapitala
Povečanje neodpisane
vrednosti osnovnih sredstev
Zmanjšanje dolgoročnih
dolgov
Zmanjšanje kapitala zunaj
izkaza poslovnega izida
Zmanjšanje kratkoročnih
terjatev
Povečanje kratk. obveznosti
Zmanjšanje zalog
Zmanjšanje obratnega
kapitala
Zmanjšanje neodpisane
vrednosti osnovnih sredstev
Povečanje dolgoročnih dolgov
Povečanje kapitala zunaj
izkaza poslovnega izida
Čista
bilanca
poslovnih
tokov
Poslovni izid
Čisti dobiček
Čista izguba
Odhodki
 iz poslovne dejavnosti
 iz dejavnosti financiranja
 iz izredne dejavnosti
Prihodki
 iz poslovne dejavnosti
 iz dejavnosti financiranja
 iz izredne dejavnosti
Bilanca
poslovnega
izida
Vidimo, da kosmata bilanca poslovnih tokov vsebuje vse poslovne tokove v
procesu poslovanja podjetja, zlasti, če si jih predstavljamo kot vsako posamezno
spremembo (vknjižbo). S tem bilanca poslovnih tokov (kot zbirka vseh osnovnih
podatkov o tokovih) prevzema izhodiščno vlogo za proučevanje in analiziranje
vseh drugih poslovnih tokov. Zato spada med temeljne poslovne tokove. Po
drugi strani pa ima slabost, da vsebuje veliko število poslovnih tokov (ki je v
71
praksi odvisno od števila analitičnih kontov podjetja) in zato je lahko
nepregledna. Seveda je v razmerah računalniške podpore tako zbirko podatkov
za potrebe analiziranja računovodskih podatkov kljub temu mogoče in koristno
vzpostaviti.
Izrazna moč bilance poslovnih tokov je zlasti v naslednjem: 1
1. kaže nam vpliv okolja na strukturo financiranja;
2. kaže podrobnejše vzroke in posledice sprememb finančnoposredniškega
položaja;
3. kaže na možnost skritih izgub ali skritih dobičkov (npr. spremembe zalog,
časovnih razmejitev, rezervacij, neopredmetenih dolgoročnih sredstev);
4. kaže na podrobnejše vzroke in posledice sprememb strukture
dolgoročnega financiranja;
5. pomeni izhodišče za podrobnejšo analizo posameznih kategorij (gre za
analizo večjih sprememb);
6. je neodvisna od časovnega obdobja (seštevamo bilance poslovnih tokov
različno dolgih obdobij, le predhodne je treba revalorizirati z ustreznim
indeksom inflacije);
7. pomemben je presek bilance finančnih tokov po ročnosti, ki kaže
spremembo dolgoročnih virov kratkoročnih naložb (analiziramo ga tako z
dolgoročnega vidika – vzroki, kot tudi s kratkoročnega vidika –
udejanjenje). Kaže spremembo obratnega kapitala podjetja, ki ga bomo še
obravnavali;
8. je osnova za oblikovanje vseh drugih poslovnih (finančnih, denarnih,
poslovnoizidnih in mešanih) tokov.
Proučevanje poslovnih tokov pravzaprav pomeni proučevanje celotnega
poslovnega procesa podjetja v njegovi dinamiki, seveda z računovodskega
vidika. Ta ugotovitev daje tokovom in njihovemu proučevanju posebno težo in s
tem ustrezno mesto tako v računovodski analizi kot disciplini kot tudi v vsakem
procesu analiziranja poslovanja.
2.2 Urejanje poslovnih tokov
Osnovna opredelitev poslovnih tokov vsebuje številne možnosti, kar lahko
pomeni tudi določeno nepreglednost, zato jih je treba sistematično obravnavati
in ustrezno razvrstiti. To bomo na kratko storili v nadaljevanju. Pri tem bomo
izhajali iz računovodsko opredeljenih kategorij, kar omogoča uporabiti poslovne
tokove kot pomembno orodje računovodske analize poslovanja podjetja.
V urejevanje poslovnih tokov lahko štejemo zlasti njihovo:
 standardiziranje,
 združevanje,
 razdruževanje,
 preoblikovanje,
1
Več o izrazni moči bilance poslovnih tokov v Bergant (2003, 76−80).
72
 prikazovanje,
 razvrščanje.
Splošni namen standardiziranja je »povečati učinkovitost določenega procesa in
njegovih rezultatov« (Turk, 1983, 407). Standardiziranje poslovnih tokov je
pomembno zlasti zaradi:
 vzpostavljanja enotnega in preglednega sistema poročanja;
 enostavnejšega prikazovanja in posredovanja informacij o poslovnih
tokovih;
 možnosti učinkovitejšega in računalniškega obravnavanja poslovnih
tokov;
 večje možnosti primerjanja poslovnih tokov v času in prostoru;
 večje možnosti združevanja poslovnih tokov na višjih ravneh poročanja;
 lažjega usposabljanja za pojasnjevanje posameznih poslovnih tokov.
Standardiziranje pa lahko ima tudi nekatere negativne posledice, na primer: 2
 samodejno oblikovanje splošne standardne informacije, brez upoštevanja
posebnosti posameznih primerov, kar zmanjšuje njeno izrazno moč;
 oblikovanje standardnih informacij brez poglobljenega pojasnjevanja za
uporabnika, ki morda ni usposobljen za njihovo celotno razumevanje;
 (pre)hitro zadovoljstvo uporabnika zaradi površnega razumevanja
informacij, ki ga ne motivira k zahtevam po dodatnih pojasnilih ali po
novih informacijah;
 površno obravnavanje informacij, ki ne motivira oblikovalca k njihovemu
nadaljnjemu razvijanju in večji kakovosti.
Če se zavedamo naštetih nevarnosti in se jim uspešno izognemo, vodi
standardizacija informacij nedvomno k njihovi večji učinkovitosti in kakovosti.
Za informacijske potrebe je nujno združevanje poslovnih tokov. Tokove lahko
združujemo predvsem na dva osnovna načina, in sicer:
 v skupine, glede na skupno osnovno lastnost; tako na primer seštevamo
vse prihodke določenega obdobja ali prihodke posameznih organizacijskih
enot oziroma podjetij;
 glede na namen združevanja; tokove lahko medsebojno prištevamo ali
odštevamo ali celo množimo z določenimi faktorji oziroma količniki.
Tako združeni tokovi pogosto dobijo svoja posebna imena (npr. izkaz
poslovnega izida, izkaz denarnega izida). Tudi seštevek ali razlika dveh tokov je
torej tok.
Razdruževanje tokov je načeloma možno na dva načina:
1. s presekom bilance tokov glede na določeno sodilo, če je tok podan v
bilančni obliki (imenujemo ga presečni tok);
2. z izvzemanjem posameznih vrst tokov iz skupin oziroma združenih tokov
glede na določeno sodilo (imenujemo ga izvzeti tok).
2
Navedene slabosti veljajo za standardiziranje vseh vrst informacij, ne samo poslovnih
tokov.
73
Razdruževanje tokov je očitno pomembna analitična metoda v procesu
analiziranja tokov, saj na ta način nastajajo novo oblikovani tokovi in s tem nove
informacije.
Preoblikovanje poslovnih tokov je namenjeno zlasti zagotovitvi njihove
primerljivosti s preteklimi obdobji.3
Prikazovanje poslovnih tokov je namenjeno k večji kakovosti analiziranja
oziroma predstavitve ugotovitev. Možnosti so zlasti grafične, tabelarične,
bilančne, in matematične.
2.3 Razvrščanje poslovnih tokov
Vse poslovne tokove, ki so združeni za različne namene, lahko razvrščamo glede
na različne načine. 4 Med njimi so pomembna zlasti naslednja sodila:
 smer poslovnega toka,
 vsebina združevanja,
 ročnost,
 izrazna moč (vidik pojasnjevanja).
Z vidika smeri poslovnega toka ločimo priskrbo in porabo (primer bilance
poslovnih tokov).
Po vsebini združevanja poznamo:
1. poslovnoizidne tokove, ki jih sestavljajo posamezni prihodki in odhodki
ter njihove skupine (Kodeks PFN, točka 0.14);
2. finančne tokove, to so vsi drugi poslovni tokovi (pritoki in odtoki), ki niso
poslovnoizidni (Kodeks PFN, točka 0.13), razen nedenarnih tokov;
3. mešane tokove, sestavljene deloma iz finančnih in deloma iz
poslovnoizidnih tokov.
Kodeks poslovnofinančnih načel loči samo poslovnoizidne in finančne tokove,
vendar se pojavlja tudi tretja pomembna vrsta združenih tokov, ki jo je treba
poimenovati. Poleg tega predlagani naziv "mešani tokovi" kaže tudi na eno od
njihovih značilnosti (ki je pomembna pri analiziranju in pojasnjevanju), to je
povezava obeh zgornjih vrst tokov.
Denarni tokovi (prejemki in izdatki) so na primer lahko:
 poslovnoizidni (npr. prejemek v blagajni za prodano blago ali izdatek iz
blagajne za izplačilo potnih stroškov);
 finančni (npr. prejemek posojila ali vračilo posojila);
 mešani (npr. čisti denarni tok iz poslovanja).
3
4
Več o preoblikovanju poslovnih tokov v Bergant (2013, 117−122).
Bergant (2013, 83−95) obravnava 17 različnih sodil za razvrščanje poslovnih tokov.
74
Denarni tokovi se bistveno razlikujejo od finančnih tokov (kljub visoki
medsebojni povezanosti) ravno zaradi možnosti vsebovanja poslovnoizidnih
tokov.
Z vidika ročnosti ločimo kratkoročne in dolgoročne poslovne tokove, ki
opisujejo spremembe kratkoročnih oziroma dolgoročnih kategorij. Sodilo
ročnosti je lahko knjigovodsko (eno leto) ali pa uporabimo finančno logiko
(vezava sredstev oziroma zapadlost obveznosti s finančnega vidika). V zgornjem
okviru predpostavljamo, da imajo poslovnoizidni tokovi (prihodki in odhodki)
dolgoročen značaj.
Z vidika pojasnjevanja (izrazne moči) poslovnih tokov ločimo:
1. vzročno posledične tokove, ki kažejo funkcijsko odvisnost enega toka od
drugega oziroma od drugih tokov. Posebno so pomembni zato, ker jasno
ločijo, katere kategorije pomenijo vzroke, katere pa posledice nekih
sprememb. S tem so jasno podana tudi področja mogočih poslovnih
ukrepov;
2. izvedbene tokove, ki niso vzročno-posledično povezani, vendar kažejo na
izvedbo neke spremembe;
3. analitične tokove, ki kažejo mogočo (ali potrebno) spremembo neke
neodvisne spremenljivke v razmerju do želene odvisne spremenljivke;
4. računske tokove, ki kažejo samo določene računske povezave zaradi lažje
predstavljivosti oziroma izračunljivosti.
Zgled vzročno-posledičnega toka
Ta vrsta tokov odgovarja na vprašanje, zakaj se je nekaj spremenilo oziroma od
česa (od katerih sprememb) je neka sprememba sploh odvisna. Tako je na primer
sprememba obratnega kapitala podjetja (OBK) v nekem obdobju odvisna
izključno od sprememb trajnega kapitala (TK), sprememb dolgoročnih terjatev
(DT), sprememb dolgoročnih dolgov (DD) in sprememb osnovnih sredstev
(OS):
OBK = TK + DD  DT  OS.
(1)
Enačba 1 kaže funkcijsko odvisnost. Na levi strani je odvisna spremenljivka, na
desni strani enačbe pa so neodvisne spremenljivke. Obratnega kapitala podjetja
torej ne moremo spreminjati drugače kot s spremembami na navedenih štirih
področjih, kar natančno opredeljuje manevrski prostor mogočih ukrepov
poslovne politike podjetja.
75
Zgled izvedbenega toka
Ta vrsta tokov odgovarja na vprašanje, katere kategorije so se spremenile kot
posledica nekih vzrokov oziroma kako se je podjetje odzvalo na te vzroke. Odziv
na neke vzroke je namreč lahko najrazličnejši.
OBK = KN  KO.
(2)
Enačba 2 ne kaže funkcijske odvisnosti, temveč možnost, da lahko podjetje
spremembo obratnega kapitala udejanji samo s spremembo kratkoročnih naložb
(KN) in/ali s spremembo kratkoročnih obveznosti (KO).
Zgled analitičnega toka
Matematično gledano, so analitični tokovi inverzne funkcije vzročnoposledičnih tokov. Ta vrsta tokov omogoča analitične razlage, za koliko se mora
neka kategorija (neodvisna spremenljivka) spremeniti, če želimo doseči točno
določeno spremembo neke druge kategorije (odvisne spremenljivke).
Če vzamemo za izhodišče enačbo 1, lahko (ob predpostavki nespremenjenega
obratnega kapitala) zapišemo naslednji analitični tok:
DD = TK − OS  DT.
(3)
Očitno enačba 3 ne kaže funkcijskega razmerja. Kaže pa, za koliko se moramo
dolgoročno zadolžiti, če želimo ohraniti obseg obratnega kapitala pri
predvidenih spremembah trajnega kapitala, osnovnih sredstev in dolgoročnih
terjatev. Podobno lahko v enačbi 3 izpostavimo TK za oceno, koliko je treba
povečati trajni kapital ob spremembah ostalih treh kategorij pri pogoju
nespremenjenega obratnega kapitala.
Zgled računskega toka
Ta vrsta tokov nekaj kaže, čeprav brez mogočega vsebinskega pojasnjevanja kot
pri zgornjih zgledih. Če vzamemo za izhodišče enačbo 2, lahko zapišemo:
KN = OBK + KO.
(4)
Tako je sprememba kratkoročnih naložb enaka spremembam obratnega kapitala
in spremembam kratkoročnih obveznosti.
Očitno je enačba 4 ohranila samo eno lastnost, to je računsko točnost. Vendar je
lahko tudi taka lastnost tokov v procesu analiziranja koristna, bodisi pri
izračunavanju manjkajočih podatkov pri analiziranju, bodisi pri izkazovanju
določenih struktur sprememb za nadaljnje analiziranje.
76
3 POJASNJEVANJE POSLOVNIH TOKOV
S pojasnjevanjem poslovnih tokov že oblikujemo informacije. Temu primerno je
treba upoštevati nekatera načela, da bi lahko zagotovili ustrezno kakovost
informacij oziroma, da bi se izognili nekaterim pastem pri pojasnjevanju tokov.
Pomembno je upoštevati splošne in vsebinske lastnosti tokov. V nadaljevanju
bomo obravnavali računovodsko izražene poslovne tokove. Splošne lastnosti
takih poslovnih tokov so zlasti:
1. smer gibanja toka je lahko samo priskrba ali poraba, skladno z algoritmom
bilance poslovnih tokov;
2. jakost poslovnega toka izraža denarni znesek, ki kaže obseg spremembe
neke kategorije;
3. obdobje, na katerega se tok nanaša (preteklo, tekoče, prihodnje);
4. namen oblikovanja poslovnega toka kot informacije opredeljuje tako
njegovo oblikovanje (ustrezno obravnavanje podatkov) kot tudi njegovo
pojasnjevanje in podajanje informacije.
Z vsebinskega vidika pojasnjevanje poslovnih tokov temelji na:
1. temeljnih značilnostih toka, ki smo jih pojasnili že v poglavju o
razvrščanju tokov:
 priskrba ali poraba (najpomembnejša značilnost toka je njegov vpliv
na stanje oziroma strukturo sredstev in obveznosti do virov podjetja),
ki omogoča logično slediti gibanju sredstev in obveznosti do virov
sredstev podjetja;
 vzročno-posledični, izvedbeni, analitični ali računski tok (vsaka od
teh značilnosti je ključnega pomena za oblikovanje informacije kot
podlage za poslovno odločanje);
 tok dejanske ali želene kategorije oziroma tok odmikov od želene
kategorije (temeljni pogoj za oblikovanje informacije je analiza, ki
vsebuje ustrezna sodila, kar zagotavlja dobro podlago za uspešno
odločanje);
 ročnost toka, ki je skladen z namenom odločanja.
2. drugih značilnostih toka, ki omogočajo podrobnejšo usmeritev in
vsebino informacije (npr. področja poslovanja, naložbenja, financiranja,
učinkovitosti, uspešnosti, plačilne sposobnosti).
Pomembno je opozoriti, da ima vsaka sprememba svoje pozitivne in negativne
strani v odvisnosti od sodila, še posebej, če ločimo njene kratkoročne in
dolgoročne posledice. Tako ima lahko najem kratkoročnega posojila ugoden
učinek na dobičkonosnost podjetja, saj je cenejši od dolgoročnega posojila,
obenem pa lahko poslabšuje kapitalsko ustreznost podjetja. Temu primerno je
treba pojasnjevati posledice vsakega poslovnega toka. Pri vsakem poslovnem
toku (in tudi pri vsaki poslovni odločitvi) imamo namreč praviloma opraviti z
dvema nasprotno usmerjenima procesoma, ki v podjetju stalno potekata.5
5
Več o tem v Bergant (2013, 124).
77
4 TIPOLOGIJA POSLOVNIH TOKOV
Tipologija poslovnih tokov pomeni sistematični pregled tipičnih pojavnih oblik
tokov in pomembno prispeva k njihovi standardizaciji.
Pomembnost takega pristopa je v opredeljevanju temeljnih značilnosti in izrazni
moči tipičnih poslovnih tokov, kar prispeva k njihovi pravilni in učinkoviti
uporabi pri analiziranju in oblikovanju ustreznih informacij.
Tipologija vsebuje temeljne značilnosti poslovnih tokov: 6
1. Namen poslovnega toka kot informacije. Vsak poslovni tok ima kot
informacija praviloma največjo izrazno moč samo za določen namen
odločanja.
2. Analitična značilnost poslovnega toka. Vsebuje opredelitev temeljnih
informacij, ki jih poslovni tok vsebuje, in njihov pomen (težo).
3. Vrsta poslovnega toka z vidika pojasnjevanja izrazne moči.
4. Izvor podatkov za izračun poslovnega toka. Ta značilnost poslovnega toka
je pomembna z vidika zagotavljanja podatkov za njegov izračun.
5. Načelo izračuna in analiziranja poslovnega toka. V tem okviru je podano
osnovno načelo z načinom oziroma algoritmom za izračun poslovnega
toka.
6. Posebne lastnosti in omejitve izrazne moči poslovnega toka.
7. Osnovne izvedene informacije v povezavi s poslovnim tokom. V tem
okviru je pomembno pokazati na povezanost posameznega poslovnega
toka z različnimi vrstami pomembnejših informacij ali kazalnikov in iz
njih izvedenih informacij.
Povezanost poslovnih tokov grafično prikazuje slika 4, ki je nadaljevanje slike 2,
saj ima izhodišče v treh, na njej prikazanih, temeljnih tokovih: bilanci poslovnih
tokov in v njenih dveh delnih sistemih, toku denarnega izida in toku poslovnega
izida.
Na sliki 4 so prikazani izvedeni tokovi, ki smo jih obravnavali v prejšnjih
poglavjih in njihove povezave s temeljnimi tokovi. Povezave so posledica
izvzemanja, združevanja ali razdruževanja posameznih tokov in so ponazorjene
z ustreznimi puščicami.
6
Razvrstitev 21 najpomembnejših vrst poslovnih tokov v skladu s to tipologijo je
prikazana v Bergant (2013, 128−138).
78
Slika 4: Povezanost temeljnih in izvedenih poslovnih tokov
79
Ločitev temeljnih od izvedenih tokov kaže vodoravna lomljena črtkana črta.
Kosmati tokovi so izvedeni iz kosmate bilance poslovnih tokov, zato vsebujejo
tudi poslovnoizidne in/ali denarne tokove. Čisti poslovni tokovi so izvedeni
samo iz čiste bilance poslovnih tokov.
Posebej velja opozoriti, da je mogoče iz toka poslovnega izida pridobiti tudi
grobo oceno toka ekonomske dodane vrednosti (EVA), kar je razvidno iz
povezave na sliki 19. Ekonomska dodana vrednost je pravzaprav ocena
investicijskega denarnega toka (investment cash flow), le z nekoliko drugačnih
izhodišč (Stewart, 1990, 3).
Zato je pokazana tudi črtkana povezava toka ekonomske dodane vrednosti s
čistim denarnim tokom. Zadnji je pravzaprav posebna oblika toka finančnega
izida in od tod je tudi črtkana povezava.
5 POMEN IN SLABOSTI POSLOVNIH TOKOV
Iz naštetih in obravnavanih poslovnih tokov in njihovih vrst je vidna velika
vloga poslovnih tokov kot orodja analize, čeprav smo se deloma omejili na
tokove v zvezi s finančnim položajem podjetja.
Pomen poslovnih tokov kot orodja analize računovodskih podatkov je zlasti v
naslednjem:
1. Že zgodaj so spoznali, da ima statična bilančna teorija številne slabosti, zato
so nastajale dinamična in potem še organska teorija, a s tem novih zamisli na
tem področju še ni konec.1 Ne glede na take poskuse dajejo poslovni tokovi
analiziranju računovodskih podatkov povsem novo razsežnost – gibanje in
zato bistveno prispevajo k izboljšanju računovodskih informacij.
2. Osnovni cilj analiziranja poslovnih tokov je ugotoviti zlasti:
 smer gibanja finančnega položaja podjetja kot celote,
 posamezne ugodne smeri gibanja,
 posamezne neugodne smeri gibanja,
 temeljne vzroke gibanj,
 temeljne značilnosti poslovne politike podjetja,
 vpliv gibanj na učinkovitost podjetja,
 vpliv gibanj na tveganje plačilno sposobnostjo podjetja.
3. Tokovi so pravzaprav nosilci informacij o (ne)ugodnosti gibanj v poslovanju
podjetja. Pri tem sta v analiziranju računovodskih podatkov načelno mogoči
dve osnovni sodili ugodnosti, in sicer plačilna sposobnost ter učinkovitost
poslovanja podjetja.
4. Na podlagi teh gibanj je možno (v povezavi z drugimi informacijami)
oceniti sedanje denarne tokove in možnosti njihovega prihodnjega gibanja
(Chasteen et al., 1995, 1104).
1
Več o različnih bilančnih teorijah v: Koletnik, Kokotec-Novak, (1994, 212−225).
80
5. Poslovni tokovi so medsebojno povezani z bilanco poslovnih tokov, kar daje
možnost dodatnega analiziranja in izkoriščanja sinergije sklopa informacij,
ki temelji na poslovnih tokovih.
6. Poslovne tokove lahko medsebojno združujemo ali razdružujemo in dobimo
nove tokove ter nove informacije.
7. Poslovni tokovi so neodvisni od časovnega obdobja, saj jih lahko
primerjamo in združujemo tudi med različnimi časovnimi obdobji, odvisno
od osnovnih razpoložljivih računovodskih podatkov. Pri tem so zelo
pomembna medletna računovodska poročila.
8. Analiziranje poslovnih tokov na zgornj način daje bistveno več kot klasična
oblika analize gibanj (trend analysis2) določenih postavk v časovno
zaporednih računovodskih izkazih, saj pokaže tudi vzroke in načine izvedbe
sprememb, ne le smeri gibanj.
9. Poslovni tokovi so medsebojno povezani, kar omogoča izračun iste
kategorije na različne načine. Med njimi je najpomembnejša vzročno
posledična povezava, ki omogoča opredeliti področja možnih poslovnih
ukrepov.
10. Nekateri poslovni tokovi (npr. čisti denarni tok) niso oziroma so manj
občutljivi na različne metode bilanciranja, kar omogoča večjo objektivnost
informacij.
V okviru uporabe tokov kot orodja pri analiziranju računovodskih podatkov je
treba opozoriti na nekatere nevarnosti pri njihovem pojasnjevanju:
1. Z združevanjem poslovnih tokov lahko za neki namen napačno združimo
tudi vsebinsko neustrezne tokove, zlasti če ne poznamo dobro
računovodskih usmeritev oziroma nimamo na razpolago pojasnil k
računovodskim izkazom.
2. Napačno (ali pa sploh ne) ocenimo poslovni tok z vidika njegove notranje
vzročno-posledične povezave in izrazne moči na tej osnovi. Pogosto, zlasti v
podjetjih, neki izvedbeni ali samo analitični tok pojasnjujejo, kot da je
vzročno-posledični. Za primer Heath navaja čisti denarni tok, ki ga
izračunamo tako, da dobičku prištejemo amortizacijo. Pogosto se to
pojasnjuje, kot da amortizacija povečuje denarna sredstva podjetja, kar je
seveda popoln nesmisel (Heath, 1978, 127). Povsem podobna napaka je
razumeti dobiček kot izvor denarnih sredstev. Dobiček je res izražen
vrednostno, vendar ni sredstvo (Heath, ibid.). Dodamo lahko tudi
razmeroma pogosto napako, da spremembo obratnega kapitala pojasnjujemo
s spremembami kratkoročnih sredstev in/ali kratkoročnih obveznosti
(Bergant, 2007).
3. Pri pojasnjevanju tokov je treba upoštevati njihove morebiti kakovostno
različne sestavine. Napačno lahko na primer razumemo in pojasnjujemo čisti
denarni tok iz poslovanja, če ne ločimo dveh njegovih temeljnih sestavin.
2
Trend analysis običajno obravnava samo spremljanje sprememb z indeksnimi števili
(npr. Newton, 1996, 44 ali Petty et al., 1993, 450).
81
Prvi del vpliva na spremembo dejanskega obratnega kapitala, drugi pa kaže
spremembo potrebe po obratnem kapitalu.
4. Posebej je pomembno ustrezno ločiti kratkoročne obveznosti podjetja na:
 pogodbene obveznosti (obveznosti iz financiranja),
 spontane oziroma samodejno nastale obveznosti (poslovne obveznosti).
5. Prav tako je pomembno ločiti kratkoročne terjatve podjetja na:
 pogodbene terjatve (terjatve iz financiranja),
 spontane oziroma samodejno nastale terjatve (poslovne terjatve).
Samodejne obveznosti in samodejne terjatve so neposredno povezane s
spremembami obsega poslovanja (npr. obveznosti do dobaviteljev ali terjatve do
kupcev), kar je pomembno pri oblikovanju informacij o plačilni sposobnosti
podjetja.3 Pogosto o teh nimamo dovolj natančnih podatkov (ni pa tudi vedno
preprosto ugotoviti, kakšne vrste je neka obveznost), kar zmanjšuje izrazno moč
informacij.
Slabosti poslovnih tokov z vidika njihove izrazne moči so zlasti naslednje:
1. Pri združevanju tokov lahko izgubimo nekatere značilnosti posameznih
tokov, kar je treba upoštevati pri oblikovanju informacij na njihovi osnovi.
2. Običajno niso poznani datumi zapadlosti posameznih terjatev in
obveznosti, kar bi nedvomno izboljšalo ustrezne informacije.
3. Pogosto je težka ali neznana pravilna opredelitev tako ročnosti posamezne
kategorije kot tudi njenega tveganja, še posebej to velja v primerih
različnih hibridnih finančnih instrumentov, o katerih ni dovolj informacij
v pojasnilih k računovodskim izkazom.
4. Tokovi iz različnih časovnih obdobij so podvrženi inflacijskim vplivom,
česar z revaloriziranjem ne moremo v celoti odpraviti.
5. Nekateri tokovi (npr. tok denarnega izida) z daljšanjem obdobja izgubljajo
izrazno moč, saj je vedno več tokov med seboj pobotanih, učinek gibanja
(spremenljivost) se zmanjšuje.
6. Zaradi posebnosti računovodskega izkazovanja nekaterih kategorij jih je
za potrebe analiziranja računovodskih podatkov v določenih primerih (ne
pa vseh) treba popraviti. To velja na primer za popravke (zmanjšanje)
vrednosti terjatev zaradi tveganja njihove unovčljivosti.
7. Zaradi določenih vplivov so nekateri tokovi časovno manj primerljivi. V
takih primerih je treba moteče vplive na ustrezen način izločiti. Po drugi
strani na ta način dobimo nove informacije (kot razliko med prejšnjimi in
novimi – popravljenimi kategorijami), in sicer o teži (pomembnosti)
izločenih vplivov v obravnavanem obdobju.
8. Nekaterih tokov ne moremo ugotavljati (ali pa jih lahko samo
ocenjujemo), ker za to ni razvite ustrezne računovodske evidence, kot je
na primer računovodstvo denarnih tokov ali evidenca o poslovnoizidnih in
finančnih tokovih za posamezno naložbo (Kokotec-Novak, 1989, 115).
3
Več o samodejnih terjatvah in obveznostih v Bergant (2012, 123−124).
82
Seveda pa se na poslovne tokove prenašajo tudi nekatere slabosti, ki so posledica
konkretnih računovodskih usmeritev ali sistema računovodenja kot takega.
LITERATURA
Bergant, Živko (2007): Nekaj stranpoti teorije in prakse analiziranja plačilne
sposobnosti podjetja. Economic and Business Review for Central and SouthEastern Europe, december, 2007. Posebna številka, str. 409−429.
Bergant, Živko (2012): Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja.
Ljubljana: IPR − Inštitut za poslovodno računovodstvo.
Bergant, Živko (2013): Analiza poslovanja od teorije do prakse. Ljubljana:
Visoka šola za računovodstvo.
Chasteen, G. Lanny in Flaherty, E. Richard in O'Connor, C. Melvin (1995):
Intermediate Accounting. 5. izdaja. New York: McGraw-Hill.
Heath, C. Loyd (1978): Financial Reporting and the Evaluation of Solvency.
New York: American Institute of Certified Public Accountants.
Kodeks PFN − Kodeks poslovnofinančnih načel. Slovenski inštitut za revizijo.
Ljubljana, 1998.
http://www.si-revizija.si/financniki/dokumenti/kodeks_posfin_nacel-celotno.pdf.
Kokotec-Novak, Majda (1989): Finančni tokovi v naložbenih elaboratih, njihova
analiza in nadzor uresničevanja. Zbornik 21. simpozija o sodobnih metodah v
računovodstvu in poslovnih financah. Portorož: Zveza ekonomistov Slovenije in
Zveza društev računovodskih in finančnih delavcev Slovenije, str. 107−116.
Kokotec-Novak, Majda (1991): Bilanca finančnih tokov in uporaba njenih
informacij za odločanje o financiranju. Naše gospodarstvo. Maribor, št.
3−4/1991, str. 393−405.
Koletnik, Franc in Kokotec-Novak Majda (1994): Bilanciranje in bilančna
politika. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.
Newton, W. Grant (1996): Bankruptcy and Insolvency Accounting. 5. izdaja.
New York: John Wiley&Sons.
Petty, J. William et al. (1993): Basis Financial Management. 6. izdaja. London:
Prentice Hall.
Seed, H. Allen III (1984): The Funds Statement, Structure and Use. New Jersey:
Financial Executives Research Foundation.
SRS − Slovenski računovodski standardi. Ljubljana: Slovenski inštitut za
revizijo, 2005 (Ur. list RS št 118/2005, 27. 12. 2005). http://www.sirevizija.si/publikacije/index.php.
Stewart, G. Bennet III (1990): The Quest for Value. New York: HarperBusiness.
83
Turk, Ivan (1983): Teoretske osnove standardiziranja v informacijskem sistemu.
Organizacija in kadri, št. 6/1983, str. 407−414.
Turk, Ivan (1986): Međunarodni način sastavljanja iskaza kretanja sredstava.
Beograd: Knjigovodstvo, št. 1/1986, str. 36−51.
OGLAS
84
Mag. Nataša Pustotnik,1
Vloga analize posrednih stroškov pri odločanju
Analyzing indirect costs for decision making
Povzetek: Sprejemanje poslovnih odločitev pomeni izbirati med vsaj dvema
alternativama, za sprejem odločitve pa moramo stroške in koristi ene alternative
primerjati s stroški in koristmi druge. Stroške, ki se med alternativama
razlikujejo, imenujemo odločujoči stroški. Da bi bili pri svojih odločitvah
uspešni, mora biti poslovodstvo sposobno razlikovati med odločujočimi in
neodločujočimi podatki, pri analiziranju alternativ pa uporabiti le odločujoče.
Namen članka je prikazati uporabo odločujočih stroškov pri sprejemanju
nekaterih poslovnih odločitev.
Ključne besede: posredni stroški, odločujoči stroški, izogibni stroški, nepovratni
stroški, prispevek za kritje, odločanje.
Abstract: Every decision involves choosing from among at least two
alternatives. In making a decision, the costs and benefits of one alternative must
be compared to the costs and benefits of other alternatives. Costs that differ
between alternatives are called relevant costs. To be successful in decision
making, managers must be able to tell the difference between relevant and
irrelevant data and must be able to correctly use the relevant data in analyzing
alternatives. The purpose of this article is to develop these skills by illustrating
their use in some decision-making situations.
Key words: indirect costs, relevant costs, avoidable costs, sunk costs,
contribution margin, decision making.
1 UVOD
V podjetju povzročeni stroški so vedno povezani z nekim namenom, ki mu
pravimo stroškovni objekt. Strošek nastaja zaradi ustvarjanja proizvoda ali
storitve, uresničevanja notranjega ali zunanjega projekta, dejavnosti v nekem
oddelku podjetja, zadovoljitve kupčevih potreb in podobno. Za obvladovanje
stroškov moramo vedeti, katere stroški ti stroškovni objekti povzročajo. To pa
1
Magistrica znanosti, univerzitetna diplomirana ekonomistka, certificirana poslovodna
računovodkinja, direktorica svetovalnega podjetja Palma in drugi d.n.o., predavateljica
na Visoki šoli za računovodstvo, Fakulteti za podjetništvo in Gea College – Centru
višjih šol.
85
pomeni, da moramo evidentirati neposredne in posredne stroške za vsak objekt
posebej, če želimo ugotoviti njihovo gospodarnost in morda še uspešnost.
Za neposredne stroške je značilno, da jih že ob njihovem nastanku razvrstimo po
stroškovnih objektih, zato je njihovo razporejanje enostavno. Več težav je pri
razporejanju posrednih stroškov, saj so skupni dvema ali več stroškovnim
objektom in jih zato ne moremo neposredno razporediti na stroškovne objekte.
Če želimo na objektu spoznati zgolj stroškovno vrednost, njegovo gospodarnost
in morda še uspešnost, ne da bi nas zanimala odgovornost, govorimo o
stroškovnem objektu kot o stroškovnem mestu, če pa želimo ugotavljati tudi
odgovornost za povzročene stroške na stroškovnem objektu, pa govorimo o
stroškovnih mestih odgovornosti (Koletnik 2007, 186). Stroškovni nosilec je
računovodski pojem za posamezne vrste ali skupine proizvodov, torej za
poslovne učinke, zaradi katerih se pojavljajo stroški ter jih je potrebno z njimi
tudi povezovati. Kadar ustvarjamo proizvode ali storitve, ki še niso namenjeni
tržišču, govorimo o začasnih stroškovnih nosilcih, sicer pa o končnih.
Stroške pripisujemo stroškovnim mestom in stroškovnim nosilcem zaradi
različnih razlogov: za določanje stroškovnih in prodajnih cen, za izdelavo
poročil, ki ugotavljajo dobiček posameznih delov podjetja ali posameznih
proizvodov, za potrebe kontrolinga, za potrebe vrednotenja zalog in tako naprej.
2 PROBLEMATIKA RAZPOREJANJA POSREDNIH STROŠKOV
Posredni stroški (indirect costs) so tisti stroški, ki se nanašajo na več stroškovnih
nosilcev in jih ob njihovem nastanku ne moremo neposredno pripisati
stroškovnim nosilcem. Za potrebe obračunov in za ustrezno razdelitev teh
stroškov po stroškovnih mestih in stroškovnih nosilcih moramo uporabiti različne
razdelilnike oziroma koeficiente dodatka. Splošen obrazec za razdelitev
posrednih stroškov je:
Izbrana osnova naj bi bila kar najbolj v smiselni povezavi s stroški, ki jih je treba
deliti, saj lahko napačno izbrana osnova pripelje do napačnih obračunov stroškov
po stroškovnih mestih in/ali stroškovnih nosilcih. Najbolj tradicionalne osnove,
ki se uporabljajo za delitev posrednih stroškov, so na primer neposredni stroški
(dela, materiala ali skupni neposredni stroški), delovne ali strojne ure, količine
proizvedenih proizvodov ter prihodki (predvsem pri ocenjevanju dobička
posameznih delov podjetja se pogosto dogaja, da enote, ki imajo več prihodkov,
pokrivajo večji delež posrednih stroškov uprave). Slabost teh tradicionalnih
osnov je, da velikokrat ne odražajo prave vzročno-posledične povezave med
stroški, ki jih je treba deliti, in izbrano osnovo, kar lahko privede do nevarnosti,
da učinkom pripišemo netočne stroške, posledično pa to lahko pomeni tudi
sprejemanje napačnih poslovnih odločitev. Metoda, ki to slabost skuša odpraviti,
86
je metoda z razporejanjem stroškov na podlagi aktivnosti (ABC metoda), o kateri
je nekaj povedanega na koncu tega prispevka.
V splošnem obstajata dve vrsti posrednih stroškov: (1) stroški, ki so v celoti
neodvisni od obsega dejavnosti podjetja (npr. stroški uprave podjetja) in (2)
potrebne prvine oziroma zmogljivosti in z njimi povezani stroški, ki so v
določeni meri odvisni od obsega dejavnosti podjetja (npr. stroški vodenja
posameznega oddelka podjetja). Prvih ne pripisujemo direktno na stroškovne
nosilce, saj so skupni celotnemu podjetju in neodvisni od spremembe obsega
poslovanja podjetja. Drugi pa so potrebni za npr. delovanje nekega oddelka v
podjetju in se lahko z obsegom poslovanja tudi spreminjajo. Če poznamo obseg
poslovanja v enotah proizvodov ali storitev, lahko izračunamo višino teh
stroškov na posamezen proizvod ali storitev (Kaplan & Atkinson 1998, 22).
Ni vedno ustrezno, da želimo razdeliti prav vse stroške na stroškovne nosilce.
Običajno to naredimo, kadar nas zanima polna lastna cena nekega izdelka za
potrebe poslovodskih odločitev glede dolgoročne ustreznosti našega
proizvodno/prodajnega asortimaja (na dolgi rok moramo s prihodki pokriti vse
stroške); skladno z izbrano metodo vrednotenja učinkov je razporejanje
posrednih stroškov na stroškovna mesta in stroškovne nosilce potrebno za
pravilno vrednotenje zalog (torej za potrebe finančnega računovodstva). Pri
določenih odločitvah pa se z razporejanjem posrednih stroškov na podlagi
tradicionalno izbranih osnov oblikujejo neustrezne ali celo zavajajoče
informacije. To zamegli presojo odločevalcev in vodi do napačnih odločitev, ki
lahko pomembno vplivajo na trenutni poslovni izid in na nadaljnje poslovanje
podjetja. Tako Kaplan in Atkinson (1998, 64) opozarjata, da morajo biti za
potrebe nadzora nad stroški in ocenjevanja uspešnosti delov podjetja merila za
razporejanje stroškov (npr. stroškov storitvenih oddelkov podjetja na proizvodne
oddelke) izbrana zelo skrbno in v tesni povezavi s porabljenimi prvinami (npr.
ločeni števci za merjenje porabljene električne energije). Ocene in razporeditev
teh stroškov, ko vzamemo recimo povprečno porabo električne energije v vseh
oddelkih2 (glede na število ugotovljenih strojnih ur po oddelkih), so lahko
uporabne za potrebe vrednotenja zalog in kalkuliranja stroškovnih cen, niso pa
ustrezne, kadar želi poslovodstvo skrbno spremljati proizvodnjo in uporabo
produkcijskih tvorcev.
Za potrebe sprejemanja odločitev pa stroške razvrščamo še na druge načine, ne le
na neposredne in posredne, kar si bomo pogledali tudi v nadaljevanju. Stroški,
povezani z odločanjem, so pričakovane "žrtve", ki bodo posledica določenih
aktivnosti, medtem ko so stroški za potrebe nadzora (kot je bilo predstavljeno
zgoraj) pretekli stroški, ki izvirajo iz glavnih dejavnosti oziroma aktivnosti
2
Avtorja navajata primer bowling centra, kjer bi računalniško lahko merili le vse podrte
keglje v eni uri, ne bi pa znali šteti podrtih kegljev na posamezni stezi. Če bi potem
izračunali, da je en igralec v povprečju podrl 278 kegljev v eni uri, seveda ne bi dobili
nobene informacije o uspešnosti posameznega igralca.
87
podjetja. Bistvo sprejemanja odločitev je v prikazu stroškov in koristi
posameznih alternativ.
V članku želimo poudariti pomen ustrezne obravnave posrednih stroškov v
združbah, ko mora poslovodstvo razmišljati o situacijah, kot so:
 ukinjanje organizacijske enote ali oddelka v združbi,
 ukinjanje proizvoda ali storitve iz prodajnega sortimenta združbe,
 odločitev o lastnem proizvajanju ali nakupu pri dobavitelju,
 odločitev o prodaji (pol)proizvodov ali nadaljnji proizvodnji le-teh.
Pri tem se poslovodstvo srečuje z različnimi vrstami poročil, v katerih so lahko
stroški prikazani na različne načine. Za razumevanje teh poročil in za
sprejemanje optimalnih odločitev za podjetje, je pomembno ločevati med
različnimi koncepti stroškov in z njimi povezanimi pojmi.
3 ODLOČUJOČI STROŠKI ZA SPREJEMANJE ODLOČITEV
Poslovodstvo se pogosto srečuje z odločitvami, ki so lahko za podjetje
strateškega pomena: katere proizvode proizvajati in prodajati, ali bodo sestavne
dele proizvajali sami ali jih bodo raje kupovali na trgu, katere distribucijske
kanale bodo uporabili, ali naj sprejmejo posebno naročilo po posebni (običajno
nižji) ceni in tako naprej. Sprejemanje takih odločitev je pogosto zahtevno, saj se
poleg različnih alternativ, ki jih je treba proučiti, poslovodstvo sooča tudi z
veliko količino podatkov, ki pa niso vsi tudi relevantni za sprejem odločitve.
Vsaka končna odločitev je rezultat tehtanja vsaj dveh alternativ, med katerima
moramo primerjati koristi in stroške vsake od njih; stroški, ki se med
alternativama razlikujejo, so tako imenovani odločujoči stroški.3
Razlikovanje med odločujočimi in neodločujočimi stroški je pomembno vsaj iz
dveh razlogov: (1) nerelevantne podatke lahko zanemarimo – kar odločevalcem
prihrani veliko časa in napora; (2) napačne odločitve so pogosto posledica
napačno vključenih stroškov in koristi, ko tehtamo posamezne alternative. Da bi
bili uspešni pri sprejemanju odločitev, mora biti poslovodstvo sposobno
razlikovati med relevantnimi in nerelevantnimi podatki, hkrati pa mora znati
relevantne podatke uporabiti pri ocenjevanju različnih alternativ.
Če se podjetje odloča, ali bo zaposlilo računovodjo ali pa bo raje najelo zunanji
računovodski servis, je povsem nepomembno, kakšna je mesečna najemnina za
najem poslovnih prostorov podjetja. Strošek mesečne najemnine je v primeru te
odločitve za podjetje neodločujoč strošek in hkrati neizogibni strošek. Podjetje se
izogne strošku plače računovodje, če se odloči za najem računovodskega servisa,
oziroma se izogne strošku računovodskih storitev, če se odloči za zaposlitev
računovodje, zato te stroške imenujemo izogibni4 stroški, ki so pri sprejemanju
odločitev torej tudi odločujoči stroški.
3
Ang. relevant costs; v naši literaturi srečamo izraz »odločujoči stroški«, večkrat se
uporablja tudi izraz relevantni stroški.
4
Ang. avoidable costs
88
Pri sprejemanju odločitev se srečamo še z dvema širšima kategorijama stroškov,
ki so vedno neodločujoči in jih moramo zato pri odločanju o alternativah
zanemariti:
 Nepovratni5 stroški; so stroški, ki so že nastali in se jim ne da izogniti, ne
glede na trenutne ali nadaljnje odločitve poslovodstva. Že nastali stroški,
povezani z razvojem in raziskavami, so nepovratni stroški, ko se
poslovodstvo odloča, ali nadaljevati s proizvodnjo in trženjem novega
izdelka, zato so za to odločitev neodločujoči. Ko pa se poslovodstvo šele
odloča o vpeljavi novega proizvoda, ki zahteva tudi vlaganje v raziskave in
razvoj (in z razvojem še ni začelo), pa je strošek R&R odločujoč strošek te
odločitve.
6
 Prihodnji stroški, ki se med alternativami ne razlikujejo; če se vrnemo na
primer odločanja o zaposlitvi računovodje: če smo se odločili, da bomo
potem kupili tudi neki računalniški program, ki bo v pomoč odločanju
poslovodstvu (direktorski informacijski sistem) je to popolnoma
neodločujoč strošek za odločitev v zvezi z zaposlitvijo računovodje
oziroma izbiro računovodskega servisa. To ne more biti nepovratni
strošek, ker se še ni zgodil, je pa popolnoma neodločujoč za opisano
odločitev, saj bo v obeh primerih enak.
Stalni stroški niso nujno nepovratni stroški: podjetje lahko spremeni prihodnje
plače poslovodstva, ki jih sicer obravnavamo kot stalne stroške, zato za potrebe
investicijskih odločitev to niso nepovratni stroški. Podobno tudi nepovratni in/ali
prihodnji stroški, ki niso odločujoči, niso nujno stalni stroški: ko se npr.
poslovodstvo odloča o nakupu ali najemu proizvodnih prostorov, to na
spremenljive stroške električne energije ne bo vplivalo, zato so to neodločujoči
prihodnji stroški te odločitve.
S tem pravzaprav pridemo do pomembne ugotovitve, da je v okviru
poslovodnega računovodstva treba razumeti koncept "različni stroški za različne
potrebe": v primeru neke odločitve je odločujoč neki sklop stroškov, za primer
druge odločitve pa je odločujoč povsem drug sklop stroškov. To pomembno
zlasti pri pripravi različnih poročil, na podlagi katerih sprejemamo odločitve, kjer
se stroški preračunavajo na enoto (na primer na prevožen kilometer v logističnih
podjetjih, ali na enoto proizvoda v proizvajalnih podjetjih) saj se ob vključevanju
neodločujočih stroškov lahko zamegli presoja in posledično sprejme napačne
odločitve.
Priporočljivo je, da se pri pripravi poročil osredotočimo le na odločujoče stroške
in koristi, kar pa v praksi naših podjetij ni vedno običajno. Zelo pogosto se
poročila pripravljajo na enak način, kot smo vajeni priprave izkaza poslovnega
izida za potrebe finančnega računovodstva – lahko, da smo sicer vključili
informacije za oddelke, a oblika izkaza je enaka. Veliko bolj priporočljiv je
5
6
Ang. sunk costs
Ang. future costs
89
prikaz stroškov za odločanje v obliki izkaza poslovnega izida na osnovi
prispevka za kritje7. Poglejmo vse skupaj na primeru.
Pohištveno podjetje razmišlja o najemu novega stroja za 3.000 € letno, ki bo
pomenil prihranek pri stroških dela. Stroj bodo uporabili v rezalnem oddelku
podjetja. Podatki o letni prodaji in o stroških rezalnega oddelka brez ali z novim
strojem so prikazani v tabeli 1.
Tabela 1: Podatki o poslovanju rezalnega oddelka
Število proizvedenih in prodanih enot
Prodajna cena na enoto
Neposredni stroški materiala na enoto
Neposredni stroški dela na enoto
Spremenljivi posredni stroški na enoto
Stalni stroški (ostali)
Stalni stroški (najemnina stroja)
Sedanje
stanje
5.000
40
14
8
2
62.000
-
Stanje z novim
strojem
5.000
40
14
5
2
62.000
3.000
Po prikazanih podatkih lahko pripravimo izkaz poslovnega izida na osnovi
prispevka za kritje, kot je to prikazano v tabeli 2. Ugotovimo, da je razlika v
dobičku iz poslovanja 12.000 € v prid alternativi z najemom novega stroja.
Vse ničle v stolpcu označujejo stroške ali koristi, ki na izbor alternative nimajo
vpliva, zato bi vse te kategorije pri odločanju med obema alternativama lahko
zanemarili in pripravili primerjavo zgolj na podlagi dveh kategorij.
Tabela 2: Alternativi, prikazani z uporabo prispevka za kritje
Sedanje
stanje
Prihodki od prodaje
Spremenljivi stroški:
Neposredni stroški materiala
Neposredni stroški dela
Spremenljivi posredni stroški
Skupaj spremenljivi stroški
Prispevek za kritje
Stalni stroški
7
200.000
Stanje z
novim
strojem
200.000
Razlika v
stroških ali
koristi
0
70.000
40.000
10.000
120.000
80.000
70.000
25.000
10.000
105.000
95.000
0
15.000
0
Ang. contribution margin; izračuna se kot razlika med prihodki in spremenljivimi
stroški; predstavlja razpoložljivi del prihodka, ki je namenjen za pokrivanje stalnih
stroškov in dobička; je ključni podatek za večino odločitev, povezanih z analizo
stroškov, obsega in dobička (ang. Cost-Volume-Profit Analysis).
90
Drugi
Najem stroja
Skupaj stalni stroški
Dobiček iz poslovanja
62.000
0
62.000
18.000
62.000
3.000
65.000
30.000
0
-3.000
12.000
Ta primerjava je prikazana v tabeli 3.
Tabela 3: Prednost alternative z najemom novega stroja
Zmanjšanje neposrednih stroškov dela (5.000 enot s
prihrankom 3 €/enoto)
Porast stalnih stroškov
Neto letni prihranek pri stroških, če se odločimo za najem
stroja
15.000
-3.000
12.000
Zakaj je koristno, da znamo uporabiti prikazani način analize v tabeli 3? Če si
predstavljamo veliko podjetje, ki je močno decentralizirano in ima razvejan
prodajni asortima, bomo za potrebe odločanja zelo težko prišli do vseh podatkov,
ki jih potrebujemo za pripravo delnega izkaza poslovnega izida v povezavi z
izborom neke alternative, odločitev pa je včasih treba hitro sprejeti. Če znamo
izpostaviti le relevantne stroške in koristi, je odločitev lažja, poleg tega pa za
uporabnika poročila tudi bolj pregledna, saj mu ni treba proučevati poročila z
vsemi navedenimi podatki (za katere velikokrat niti ne ve, da pri odločitvi niso
pomembni).
Uporabo analize odločujočih stroškov v kombinaciji s prikazom poslovnega izida
na osnovi prispevka za kritje si bomo v nadaljevanju pogledali pri nekaterih
strateških poslovnih odločitvah, s katerimi se srečuje poslovodstvo podjetij.
4 DODAJANJE ALI OPUŠČANJE PROIZVODNIH LINIJ IN
ODDELKOV
Tovrstne odločitve so za poslovodstvo ene najtežjih, saj je poleg vrednostno
izraženih dejavnikov treba upoštevati tudi kvalitativne. Končna odločitev pa je
praviloma vendarle odvisna od vpliva tovrstne odločitve na poslovni izid
podjetja. Za oceno tega vpliva je treba skrbno analizirati stroške. V teh
odločitvah pride do izraza poznavanje obnašanja posrednih stroškov, ki lahko
nastopajo kot odločujoči ali neodločujoči stroški, kot nepovratni ali prihodnji
stroški, kot izogibni ali neizogibni stroški, kot stalni ali spremenljivi stroški.Rekli
smo že, da je pri pripravi poročil o stroških priporočljivo uporabljati shemo
poslovnega izida na osnovi prispevka za kritje, vendar le-ta še ne zadošča za
sprejemanje odločitev, kar si bomo ogledali na naslednjem zgledu.
Podjetje, ki proizvaja zdravila, kozmetiko in čistila za gospodinjstva, za pretekli
mesec izkazuje naslednje rezultate poslovanja po posameznih oddelkih:
91
Tabela 4: Prikaz poslovnega izida po proizvodnih linijah
Prihodki od prodaje
Spremenljivi stroški
Prispevek za kritje
Stalni stroški
Plače
Oglaševanje
Obratovalni stroški
Amortizacija opreme
Najemnina
Zavarovanje
Splošna administracija
Skupaj stalni stroški
Dobiček (izguba) iz
poslovanja
Skupaj
250.000
105.000
145.000
50.000
15.000
2.000
5.000
20.000
3.000
30.000
125.000
20.000
Proizvodna linija
Zdravila
Kozmetika
Čistila
125.000
75.000
50.000
50.000
25.000
30.000
75.000
50.000
20.000
29.500
1.000
500
1.000
10.000
2.000
15.000
59.000
16.000
12.500
7.500
500
2.000
6.000
500
9.000
38.000
12.000
8.000
6.500
1.000
2.000
4.000
500
6.000
28.000
-8.000
Hitri pogled na tabelo razkrije, da bi ukinitev linije "Čistila" povečala dobiček iz
poslovanja podjetja za 8.000 €. Toda to bi bila napačna odločitev, saj zgornja
tabela ne razlikuje med izogibnimi stalnimi stroški, ki z ukinitvijo oddelka
odpadejo, in neizogibnimi stalnimi stroški, ki so skupni celotnemu podjetju in so
bili med oddelke razdeljeni po nekem dogovorjenem ključu. Taki stroški seveda
ostanejo tudi po ukinitvi enega oddelka, le da jih porazdelimo na druge oddelke v
podjetju.
V zgornjem primeru sta alternativi torej dve: ohraniti ali ukiniti proizvodno linijo
"Čistila", pri čemer so pomembni le tisti stroški, ki se med alternativama
razlikujejo – zanimajo nas torej izogibni stroški, ki jih ne bo več, če to linijo
ukinemo. Vprašati se moramo, katerim stalnim stroškom se izognemo, če
ukinemo linijo (npr. plače in oglaševanje) in znesek primerjati s prispevkom za
kritje, ki ga izgubimo. Če je prihranek pri stroških večji od izgubljenega
prispevka za kritje, se odločimo za ukinitev linije, sicer ne, saj bi se zmanjšal
dobiček celotnega podjetja.
Predpostavimo, da so v zgornjem primeru v podjetju po analizi stroškov
ugotovili, da so izogibni stroški plače na oddelku, oglaševanje in stroški
zavarovanja (gre za zavarovanje zalog). Obratovalni stroški, najemnina in splošni
administrativni stroški so stroški celotnega podjetja in so bili na linijo razdeljeni
po prej dogovorjenih ključih. Stroški amortizacije opreme ostanejo, saj je bila
oprema narejena po naročilu in nima nobene prodajne vrednosti, če ustavimo
proizvodnjo. S pomočjo teh informacij lahko poročilo pripravimo na način v
tabeli 5.
92
Tabela 5: Prikaz poslovnega izida z izogibnimi in neizogibnimi stroški
Prihodki od prodaje
Spremenljivi stroški
Prispevek za kritje stalnih
stroškov
Izogibni stalni stroški
Plače
Oglaševanje
Zavarovanje
Skupaj izogibni stalni
stroški
Prispevek za kritje
neizogibnih stalnih
stroškov
Neizogibni8 stalni stroški
Obratovalni stroški
Amortizacija opreme
Najemnina
Splošna administracija
Skupaj neizogibni stalni
stroški
Dobiček (izguba) iz
poslovanja
Skupaj
250.000
105.000
145.000
Proizvodna linija
Zdravila Kozmetika
Čistila
125.000
75.000
50.000
50.000
25.000
30.000
75.000
50.000
20.000
50.000
15.000
3.000
68.000
29.500
1.000
2.000
32.500
12.500
7.500
500
20.500
8.000
6.500
500
15.000
77.000
42.500
29.500
5.000
2.000
5.000
20.000
30.000
57.000
500
1.000
10.000
15.000
26.500
500
2.000
6.000
9.000
17.500
1.000
2.000
4.000
6.000
13.000
20.000
16.000
12.000
-8.000
Iz zgornje tabele je zdaj lepo razvidno, da bi se v primeru opustitve proizvodne
linije "Čistila" dobiček iz poslovanja podjetja znižal za 5.000 €, torej za toliko,
kot s to linijo ustvarijo prispevka za kritje neizogibnih stalnih stroškov. Ostalih
13.000 €, ki predstavljajo neizogibne stroške podjetja, in so bili razporejeni na
linijo "Čistila", bi morali prerazporediti na liniji "Zdravil" in "Kozmetike".
Z enostavnejšo tabelo to lahko prikažemo tudi takole:
Tabela 6: Učinek ukinitve linije "Čistila"
Izgubljeni prispevek za kritje ob ukinitvi linije
Stalni stroški, ki se jim izognemo, če opustimo linijo
Zmanjšanje izida iz poslovanja celotnega podjetja v
obdobju
8
-20.000
15.000
-5.000
Ti stroški predstavljajo ali nepovratne stroške ali prihodnje stroške, ki se ne bodo
spremenili, ne glede na izbrano alternativo.
93
Pregledna primerjava koristi in stroškov obeh alternativ (t.i. inkrementalna
analiza 9) je prikazana v tabeli 7:
Tabela 7: Primerjava dveh alternativ za linijo »Čistila«
Prihodki od prodaje
Spremenljivi stroški
Prispevek za kritje
Stalni stroški
Plače
Oglaševanje
Obratovalni stroški
Amortizacija opreme
Najemnina
Zavarovanje
Splošna administracija
Skupaj stalni stroški
Dobiček
(izguba)
iz
poslovanja
Obdržimo
linijo
50.000
30.000
20.000
8.000
6.500
1.000
2.000
4.000
500
6.000
28.000
-8.000
Ukinemo
linijo
0
0
0
Razlika v
dobičku
-50.000
30.000
-20.000
0
0
1.000
2.000
4.000
0
6.000
13.000
-13.000
8.000
6.500
0
0
0
500
0
15.000
-5.000
Na prvi pogled se zdi, da prihaja do neskladnosti pri poročanju. Iz tabele 4 izhaja,
da linija nedonosna, iz tabel 6 in 7 pa je videti, da bomo ob ukinitvi te linije
znižali dobiček podjetja. Zakaj bi obdržali nedonosno linijo?
Razlaga za to navidezno nelogičnost leži v stalnih stroških, ki smo jih razporejali
med posamezne produktne linije. Še vedno se namreč pri pripravi poročil v
podjetjih pogosto uporablja način, prikazan v tabeli 4, ki pod črto prikaže slabšo
uspešnost posameznih oddelkov, kot je le-ta v resnici (to smo prikazali tudi v
našem primeru). Če bi torej poslovodstvo sprejelo odločitev o ukinitvi linije
"Čistila", bi prišlo do zmanjšanja poslovnega izida celotnega podjetja. Temu se
lahko izognemo, kar kaže zgled v tabeli 8.
9
Ang. incremental analysis: postopek, ki ga uporabimo za identifikacijo finančnih
podatkov (stroškov in/ali prihodkov), ki se spremenijo pri proučevanju različnih
alternativ; imenujemo ga lahko tudi "differential analysis", ker obravnava razlike.
94
Tabela 8: Prikaz poslovnega izida s segmentno maržo
Prihodki od prodaje
Spremenljivi stroški
Prispevek za kritje
Neposredni10 stalni
stroški:
Plače
Oglaševanje
Amortizacija opreme
Zavarovanje
Skupaj neposredni stalni
stroški
Segmentna marža
produktne linije11
Skupni stalni stroški:
Obratovalni stroški
Najemnina
Splošna administracija
Skupaj skupni stalni
stroški
Dobiček (izguba) iz
poslovanja
Skupaj
250.000
105.000
145.000
Proizvodna linija
Zdravila Kozmetika
Čistila
125.000
75.000
50.000
50.000
25.000
30.000
75.000
50.000
20.000
50.000
15.000
5.000
3.000
73.000
29.500
1.000
1.000
2.000
33.500
12.500
7.500
2.000
500
22.500
8.000
6.500
2.000
500
17.000
72.000
41.500
27.500
3.000
2.000
20.000
30.000
52.000
20.000
Iz tabele 8 je razvidno, da linija »Čistila« pokriva vse svoje stroške, ustvarja pa
tudi dobiček za pokrivanje skupnih stroškov podjetja.
Poročilo torej oblikujemo tako, da posebej prikažemo stalne stroške, ki jih
povzroča delovanje nekega oddelka in da tistih stalnih stroškov, ki so skupni
celotnemu podjetju (najpogosteje so to stroški uprave in podobni), ne
razporejamo na oddelke. S tem dobimo bolj jasno sliko, kateri oddelki oz.
proizvodne linije so dobičkonosne in katere ne.
10
11
Izraz »neposredni« v tem primeru morda ni najboljši, v tuji literaturi (npr. Garrison et
al.) najdemo izraz »traceabale fixed expenses«, kar bi lahko prevedli tudi kot
"sledljivi stalni stroški", vendar menimo, da smo tudi z izrazom "neposredni stalni
stroški" zadeli bistvo: gre za tiste stalne stroške, ki jih lahko neposredno pripišemo
oddelku oz. proizvodni liniji, torej jih na oddelke nismo razporejali s pomočjo
razdelilnikov oz. ključev.
Ang. product-line segment margin: izračuna se kot prihodki minus spremenljivi in
neposredni stalni stroški; je dolgoročna mera dobičkonosnosti mesta odgovornosti.
Sestoji se iz prihodkov in stroškov, ki jih ne bo več, če bomo segment opustili (Meigs
& Meigs 1999, 1123).
95
Segmentna marža linije "Čistila" je 3.000 €, amortizacija opreme na tej liniji pa
je 2.000 €, tako da bi ukinitev te linije zmanjšala dobiček podjetja za 5.000 €,
vsaj kratkoročno. Seveda se poslovodstvo lahko odloči, da namesto te linije
začne z neko drugo, bolj dobičkonosno proizvodnjo ali pa razširi liniji "Zdravila"
ali "Kozmetika".
Vendar so to odločitve, ki bodo rezultat prinesle kasneje in jih je treba temeljito
pripraviti, raziskati tržne možnosti in razmisliti o njihovih učinkih, vse do takrat
pa nam v konkretnem primeru linija "Čistila" vsak mesec prispeva 3.000 € za
pokrivanje skupnih stalnih stroškov in sama po sebi torej ne ustvarja izgube.
Stalnim stroškom se z odločitvami na kratek rok ne moremo izogniti, zato je
kratkoročni učinek poslovnih odločitev enak spremembi v prispevku za kritje.
Dolgoročno pa sprejete odločitve vplivajo tudi na stalne stroške segmentov (v
našem primeru proizvodnih linij), zato se učinek sprejetih poslovnih odločitev
lahko meri s segmentno maržo.
Pri sprejemanju kratkoročnih odločitev naj bi veljalo, da se pospešuje prodaja
tistih segmentov, ki ustvarjajo največji prispevek za kritje. Pri ocenjevanju
segmentov kot dolgoročnih naložb pa naj bi poslovodstvo upoštevalo sposobnost
segmenta, da pokriva svoje stalne stroške, da se torej več pozornosti posveča
segmentom, ki ustvarjajo največjo segmentno maržo12 oziroma največjo stopnjo
segmentne marže.
5. ODLOČITEV O PROIZVODNJI ALI NAKUPU
Vse aktivnosti, ki so potrebne za izdelavo enega proizvoda, lahko povežemo v
"verigo vrednosti". Nekatera podjetja nadzorujejo vse aktivnosti v verigi
vrednosti, vse od proizvajanja ustreznega materiala do proizvodnje in distribucije
končnega izdelka, vključno z opravljanjem poprodajnih aktivnosti. Bolj pogosta
pa je vertikalna integracija, ko podjetje nadzoruje le nekaj posameznih faz znotraj
verige vrednosti in se raje odločajo za nakup materiala, sestavnih delov in
določenih storitev.
Odločitev poslovodstva, da bo podjetje eno od faz raje izvajalo znotraj podjetja,
kot pa kupovalo pri dobaviteljih, se imenuje odločitev o proizvodnji ali nakupu.
Te odločitve so pogosto povezane z izdelavo nekaterih sestavnih delov, potrebnih
za proizvodnjo svojih izdelkov, pa tudi z odločanjem o tem, ali naj razvoj,
poprodajne in druge storitve prepustimo zunanjim izvajalcem, ali jih bomo raje
izvajali sami.
Večja vertikalna integracija (obvladovanje več faz) je lahko za podjetje prednost
v primerih, ko si s tem zmanjša preveliko odvisnost od posameznih dobaviteljev
12
Gre tudi za mero, ki jo uporabljamo pri ocenjevanju uspešnosti naložbenih centrov
odgovornosti, kjer kot merilo uspešnosti upoštevamo razmerje med segmentno maržo
(obvladljivim dobičkom) in uporabljenimi sredstvi proučevanega segmenta.
96
in zagotovi nemoten pretok materiala in sestavnih delov, potrebnih za
proizvodnjo, poleg tega je lahko tudi nadzor njihove kakovosti boljši. Prednost
nabav pri dobaviteljih pa je predvsem ta, da lahko le-ti zaradi večje ekonomije
obsega dosegajo večjo kakovost in nižje stroške, kot bi jih imelo podjetje z lastno
proizvodnjo. Vsekakor je treba vse te faktorje skrbno pretehtati, ko se odločamo
med lastno proizvodnjo ali nakupom pri dobavitelju.
Poglejmo zgled podjetja Kozorog, proizvajalca gorskih koles, ki proizvaja tudi
zadnje menjalnike za njihovo najbolj popularno linijo gorskih koles. Za letno
proizvodnjo 8.000 menjalnikov so znani naslednji stroški:
Tabela 9: Stroški proizvajanja zadnjih menjalnikov za gorska kolesa
Na enoto
Neposredni stroški materiala
Neposredni stroški dela
Spremenljivi posredni stroški
Plača nadzornika
Amortizacija specialne opreme
Razporejeni
posredni
stroški
uprave
Skupaj stroški
Za 8.000 enot
6
4
1
3
2
5
48.000
32.000
8.000
24.000
16.000
40.000
21
168.000
Zunanji dobavitelj je podjetju Kozorog ponudil dobavo menjalnikov po ceni le
19 € na kos. Naj se podjetje Kozorog odloči za nabavo pri dobavitelju, ali naj
nadaljuje z lastno proizvodnjo menjalnikov?
Kot smo opozorili že v prejšnjem delu prispevka, se je tudi tu treba nasloniti na
odločujoče stroške, torej tiste, ki se med alternativama razlikujejo. To so v tem
primeru tisti stroški, ki se jim v podjetju lahko izognemo, če se odločimo za
nakup pri dobavitelju; če so ti stroški nižji od 19 €, potem naj podjetje Kozorog
nadaljuje z lastno proizvodnjo menjalnikov.
Amortizacija specialne opreme sodi med nepovratne stroške, saj je oprema
kupljena v preteklosti in ne vpliva na sedanjo odločitev. Če bi opremo lahko
uporabili za proizvodnjo nekega drugega izdelka, bi morali to pri odločitvi
upoštevati, prav tako, če bi imela oprema kakšno prodajno vrednost.
Predpostavili bomo, da oprema nima nobene prodajne vrednosti in da je ni
mogoče uporabiti za neko drugo proizvodnjo. Pomembno velik strošek so
posredni stroški uprave, ki jih je treba analizirati in ugotoviti, če bi se lahko delu
teh stroškov izognili ob odločitvi za nakup od dobavitelj. To bi bilo treba pri
odločitvi upoštevati. Zelo verjetno pa je, da vsi ti posredni stroški uprave
ostanejo tudi v primeru, če se odločimo za nakup pri dobavitelju in to bomo
predvidevali tudi v tem zgledu. Odločujoči stroški so vsekakor vsi spremenljivi
stroški (material, delo in posredni stroški), zelo verjetno pa tudi plača nadzornika.
Analizo odločujočih stroškov med obema alternativama prikazujemo v tabeli 10.
97
Tabela 10: Prikaz alternativ nabava ali lastna proizvodnja
Odločujoči stroški za 8.000 enot
Proizvodnja
Nabava
48.000
32.000
8.000
24.000
152.000
112.000
152.000
40.000
Neposredni stroški materiala
Neposredni stroški dela
Spremenljivi posredni stroški
Plača nadzornika
Nabavna vrednost pri dobavitelju
Skupaj stroški
Razlika v korist lastne proizvodnje
Zaradi 40.000 € nižjih stroškov v primeru lastne proizvodnje se bo poslovodstvo
podjetja odločilo za zavrnitev ponudbe dobavitelja in še naprej samo proizvajalo
menjalnike.
Pred sprejetjem končne odločitve pa bo morda želelo proučiti še oportunitetne
stroške prostora in opreme, ki se zdaj uporablja za proizvodnjo menjalnikov.
Oportunitetni stroški bi bili v tem primeru enaki dobičku, ki bi ga v sedanjih
prostorih, kjer se proizvajajo menjalniki, lahko ustvarili z neko drugo
dejavnostjo.
Vzemimo, da bi podjetje Kozorog lahko namesto menjalnikov proizvajalo novo
treking kolo, ta proizvodna linija pa bi letno prinesla 60.000 € dobička. V tem
primeru bi bilo smotrno sprejeti ponudbo dobavitelja za nakup menjalnikov in se
lotiti proizvodnje novega treking kolesa, saj bi bili skupni stroški odločitve za
lastno proizvodnjo menjalnikov 172.000 € in bi bili bistveno višji od stroškov
nabave pri dobavitelju v višini 152.000 €. Vidimo, da je oportunitetne stroške
koristno upoštevati pri sprejemanju strateških odločitev.
6. RAZPOREJANJE SKUPNIH PROIZVAJALNIH STROŠKOV
(ODLOČITEV PRODATI ALI NADALJEVATI S PROIZVODNJO)
V nekaterih dejavnostih podjetja iz ene surovine izdelajo več različnih končnih
proizvodov (npr. v naftni industriji). V procesu proizvodnje tako pridemo do
faze, ko iz ene surovine začne nastajati več polizdelkov, ki so že v taki obliki, da
se lahko odločamo, ali jih bomo prodali na tej stopnji ali dali v nadaljnji proces
obdelave s pričakovanjem, da jih bomo kasneje prodali po višji ceni.
Poimenujmo to točko kot "točko razdelitve13". Do te faze so v proizvodnji
nastajali stroški, ki jim lahko rečemo tudi skupni proizvajalni 14 stroški, običajno
13
Ang. Split-off point (glej Garrison et al., 598): je točka v proizvodnem procesu, v
kateri iz prej skupnega proizvoda lahko prepoznamo več posamičnih (pol)izdelkov.
14
Skupni proizvajalni stroški so tako vsi stroški, ki so nastali, preden se je v proizvodnem
procesu dosegla točka razdelitve.
98
je večji del teh stroškov strošek materiala. Ker je stroškovno nesmiselno (in
včasih praktično težko izvedljivo), da se ti stroški že v zelo začetnih fazah
predelave ugotavljajo kot neposredni stroški stroškovnih nosilcev, jih običajno
šele v točki razdelitve s pomočjo izbranega koeficienta dodatka razporedimo med
nastale proizvode. Velikokrat se kot ključ za razdelitev uporabi relativna
prodajna vrednost končnih proizvodov. Ta razdelitev stroškov je sicer potrebna
zaradi pravilnega vrednotenja zalog, je pa izredno nevarna za sprejemanje
vsakovrstnih odločitev. Poglejmo zgled.
Podjetje s sedežem v Mehiškem zalivu proizvaja izdelke iz mila. Njegovih šest
glavnih proizvodnih linij izhaja iz skupne surovine, zato skupne proizvajalne
stroške, ki jih ugotavljajo do točke razdelitve, razdelijo na posamezne proizvodne
linije na podlagi relativne prodajne vrednosti proizvodov, ugotovljenih na točki
razdelitve. V proizvodnji nastajajo tudi odpadki, ki so jih doslej odlagali v morje.
V razvojnem oddelku so ugotovili, da bi odpadke z nekaj nadaljnje predelave
lahko prodali za gnojila. Stroški nadaljnje predelave bi znašali 175.000 €, na trgu
pa bi za odpadke dosegli prodajno vrednost 300.000 €. V oddelku računovodstva,
ki je odgovorno za razporejanje skupnih proizvajalnih stroškov, so prodajno
vrednost odpadkov vključili kot dodaten proizvod (poleg že prej znanih šestih
proizvodov) in tudi na njih razporedili del skupnih proizvajalnih stroškov,
skladno z načrtovano prodajno vrednostjo odpadkov. Tako so na odpadke
razporedili za 150.000 € skupnih proizvajalnih stroškov in pripravili poročilo za
poslovodstvo, kot je prikazano v tabeli 11.
Tabela 11: Prikaz učinka odpadkov kot novega proizvoda
Prodajna vrednost odpadkov po fazi nadaljnje predelave
Stroški nadaljnje predelave
Del razporejenih skupnih proizvajalnih stroškov
Neto izguba
300.000
175.000
150.000
-25.000
Po tej analizi, ki je prikazovala navidezno izgubo od prodaje odpadkov, se je
poslovodstvo odločilo, da se predelava odpadkov ustavi in da se odpadki
ponovno odlagajo v morje.
Skupni proizvajalni stroški, ki so nastali do točke razdelitve, niso relevantni pri
odločitvah, kaj bomo z izdelki počeli od točke razdelitve dalje (ali jih prodamo
ali jih obdržimo v procesu nadaljnje proizvodnje), saj so ti stroški že nastali in ne
moremo storiti ničesar več, da se jim izognemo. Tudi če se odrečemo nadaljnji
proizvodnji katerega od izdelkov, moramo plačati vse stroške, ki so nastali v
skupnem proizvajalnem procesu. Skupni proizvajalni stroški so skupni vsem
vmesnim (začasnim) in končnim izdelkom in jih na njih ne bi smeli razporejati z
namenom sprejemanja odločitev o posamičnem izdelku. Celo če zanemarimo
okoljevarstveni vidik odlaganja odpadkov v morje, bi moralo poročilo biti
pripravljeno na naslednji način (brez razporejenih skupnih stroškov):
99
Tabela 12: Prikaz alternativ za ravnanje z odpadki
Prodajna vrednost odpadkov po fazi nadaljnje
predelave
Stroški nadaljnje predelave
Prispevek za kritje
Razlika v korist nadaljnje predelave
Odlaganje
v morje
0
Nadaljnja
predelava
300.000
0
0
175.000
125.000
125.000
Tovrstne odločitve so znane kot "prodati ali nadaljevati s proizvodnjo". Podjetju
se po doseženi točki razdelitve, ko iz skupne surovine dobimo ločene proizvode,
splača dati proizvode v nadaljnjo obdelavo, kadar dodatni prihodki od načrtovane
prodaje teh proizvodov presegajo dodatne stroške, ki so potrebni za proces
nadaljnje obdelave. Stroškov, ki so nastali pred točko razdelitve, pri tem ne
upoštevamo.
7. RAČUNOVODSTVO AKTIVNOSTI IN ODLOČUJOČI
STROŠKI
Med zelo priporočljive metode pri razporejanju posrednih stroškov na stroškovne
nosilce uvrščamo ABC metodo, 15 ki stroške razporeja na podlagi aktivnosti,
povezanih npr. z izdelavo nekega izdelka. CIMA16 opredeljuje ABC metodo kot
pristop ugotavljanja in spremljanja stroškov po aktivnostih, ki vključuje
spremljanje porabe prvin in ugotavljanje končnih stroškov proizvodov. Stroški se
pripisujejo aktivnostim, aktivnosti pa končnim stroškovnim nosilcem, in sicer s
pomočjo razporejanja stroškov na podlagi ocenjene porabe povzročiteljev
stroškov.
S pomočjo ABC metode lahko podjetje razmeroma natančno določi stroške
posameznih aktivnosti, potrebnih za proizvodnjo nekega proizvoda ali
opravljanja storitve in tako pomaga pri naslednjih odločitvah poslovodstva:
 Opredeliti in opustiti tiste proizvode in storitve, ki so nedobičkonosni in
zmanjšati cene tistim, ki so precenjen (namen določanja ali optimiziranja
portfelja proizvodov in storitev)
 Opredeliti in opustiti proizvodne ali storitvene procese, ki se izkažejo za
neučinkovite in spremeniti proizvodne koncepte v smeri, da bomo z istim
proizvodom ali storitvijo dosegali večje donose (namen reinženiringa
procesov).
15
"Activity Based Costing" se pri nas prevaja tudi kot kalkuliranje stroškov na podlagi
sestavin dejavnosti (glej Turk et al., 2006).
16
CIMA (Chartered Institute of Management Accountants).
100
S pomočjo ABC metode razporedimo stroške podjetja na proizvode in storitve, ki
jih prodajamo kupcem in jo zato uporabljamo kot orodje za razumevanje
stroškov enote proizvoda, stroškov posameznega kupca in dobičkonosnosti
proizvodnih ali storitvenih procesov. Zato se ABC metoda prvenstveno uporablja
pri strateških odločitvah, kot so določanje cen, zunanje opravljanje dejavnosti
(outsourcung), ter identifikacija in ocenjevanje predlaganih procesov izboljšav.
Za razliko od tradicionalnih računovodskih metod, ki za osnovo pri razporejanju
posrednih stroškov uporabljajo neposredne stroške, delovne ali strojne ure,
prodajno vrednost ali količino proizvedenih enot, je bistvo ABC metode, da
ugotovimo vse potrebne aktivnosti v delovnem procesu in stroške povežemo s
temi aktivnostmi. Nato jih razdelimo na proizvode ali storitve (ki so le porabniki
teh aktivnosti, ne povzročitelji stroškov), skladno z dejanskim obsegom teh
aktivnosti. V primerjavi s tradicionalnim kalkuliranjem, ABC metoda omogoča
več posrednih stroškov pripisati stroškovnim nosilcem v obliki neposrednih
stroškov, s tem pa je končna informacija o stroških proizvoda ali storitve precej
bolj točna.
Pri tem je treba opozoriti, da s tem, ko smo stroške uspeli pripisati kot
neposredne (ali sledljive) stroške stroškovnega mesta ali stroškovnega nosilca, to
še ne pomeni, da gre tudi za izogibne stroške, ki so pri odločanju edini odločujoči
(v tabeli 8 smo pokazali, da so med neposrednimi stroški linije »Čistila« tudi
stroški amortizacije opreme, ki pa niso izogibni stroški, če poslovodstvo sprejme
odločitev o ukinitvi te linije).
Dobra analiza stroškov z ABC metodo torej pomeni, da smo šele opredelili vse
potencialno odločujoče stroške, ki pa jih mora poslovodstvo pred sprejemom
odločitve še natančno proučiti in ugotoviti, kateri od njih so dejansko izogibni in
samo te pri analiziranju alternativ tudi upoštevati.
8 SKLEP
Kot ključno ugotovitev lahko izpostavimo naslednje: ni toliko pomembno, katero
metodo uporabimo za razporejanje posrednih stroškov na stroškovna mesta in
stroškovne nosilce, saj metoda sama po sebi ne spremeni narave nekega stroška.
Nepovratni strošek amortizacije neke stare opreme bo še vedno nepovratni
strošek, ne glede na to, ali smo ga na neko produktno linijo ali na neki proizvod
razporedili s pomočjo strojnih ur, neposrednih stroškov ali uporabili neko drugo
metodo. Načela, ki smo jih obravnavali v tem članku, moramo uporabiti za
določitev izogibnih stroškov pri sprejemanju vsakovrstnih strateških odločitev v
podjetju.
Še enkrat opozorimo na ugotovitve, da je določen strošek lahko odločujoč v neki
odločitvi, v drugi pa nastopa kot neodločujoč. Na kratek rok se bo dobiček
celotnega podjetja povečal, če bodo dodatni prihodki od izbrane alternative večji
od dodatnih stroškov, povezanih z njo. Pri tem pa seveda velja, da pri
101
sprejemanju strateških odločitev niso pomembni le kvantitativni izračuni, temveč
je treba temeljito pretehtati tudi druge, kvalitativne dejavnike, ki so z odločitvijo
povezani.
LITERATURA
CIMA Official Terminology, Activity Based Costing (2005);
http://www.cimaglobal.com/Documents/ImportedDocuments/cid_tg_activity_bas
ed_costing_nov08.pdf.pdf, (pridobljeno 20.9.2013).
Drury C. (2000): Management & Cost Accounting. Peta izdaja. London:
Thomson.
Garrison, R.H.; Noreen, E.W.; Brewer, P.C. (2010): Managerial Accounitng.
Trinajsta izdaja. New York: McGraw-Hill/Irwin.
Kaplan, R.S.; Atkinson, A.A. (1998): Advanced Management Accounting. Tretja
izdaja. New Jersey: Prentice Hall.
Koletnik, F. (2007): Računovodstvo za notranje uporabnike informacij.
Ljubljana: Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije.
Meigs, R.F.; Meigs, W.B. (1999): Računovodstvo: Temelj poslovnog
odlučivanja. Deveto izdanje. Zagreb: Mate.
Turk, I.; Kavčič, S.; Kokotec-Novak, M. (2006): Poslovodno računovodstvo.
Ljubljana: Slovenski inštitut za revizijo.
Weil, R.L.; Maher, M.W. (2005): Hanbook of Cost Management. Druga izdaja.
New Jersey: John Wiley & Sons.
Weygandt, J.J.; Kieso, D.E.; Kimmel, P.D. (2002): Managerial Accounitng:
Tools for Business Decision Making. Druga izdaja. New York: John Wiley &
Sons.
102
Mag. Borut Puklavec,1
Vloga informacijske tehnologije pri odločanju v
združbah
The role of information technology in organizations
Povzetek: S prispevkom želimo umestiti in ovrednotiti informacijsko tehnologijo
kot pomemben del sodobne poslovne inteligence ter navedeno podpreti s
praktičnimi primeri. Sam nakup programske opreme še ni rešitev, ki bo združbi
prinesla koristi. Potrebne so tudi ostale komponente poslovne inteligence, kot je
izobražen uporabnik, kvalitetni podatki itd. Praktični primeri kažejo, da se je
ciljem kvalitetnega odločanja mogoče približati z uporabo poslovnointeligenčnih sistemov, ki izkazujejo lastnosti, kot so zmožnost napredne grafične
predstavitve, zmožnost hitre obravnave večjih količin podatkov, prilagodljivost,
enostavnost uporabe in zmožnost različne obravnave različnih uporabnikov.
Ključne besede: poslovna inteligenca,
informacijska tehnologija, odločanje.
poslovno-inteligenčni
sistemi,
Abstract: This paper defines and evaluates information technology as an
important part of today's business intelligence, supported with practical
examples. Just purchasing the proper software is not enough to bring benefits to
an organization; other components of business intelligence are required as well,
including trained users and quality data. Real-life cases show that good decisionmaking is attainable through the use of business intelligence systems with
features like advanced graphical representations, fast processing of large
quantities of data, ease of use, configurability and per-user customizability.
Key words: business intelligence, business intelligence systems, information
technology, decision making.
1
Magister znanosti informacijsko-upravljalskih ved; študent doktorskega programa
informacijsko upravljalskih ved na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani.
Produktni vodja za poslovno inteligenco v Datalab Tehnologije d.d.; član
usmerjevalnega odbora podsekcije Poslovne informatike Alumni kluba Ekonomske
fakultete.
103
1 UVOD
S prispevkom želimo umestiti in ovrednotiti informacijsko tehnologijo, kot
pomemben del sodobne poslovne inteligence ter navedeno podpreti s praktičnimi
primeri. Za doseganje poslanstva prispevka je najprej treba opredeliti pojem
poslovno-inteligenčnih sistemov (PIS), ki predstavljajo informacijsko tehnologijo
(IT) v smislu poslovnega odločanja. Poleg PIS bomo opredelili še druge pojme,
ki nas bodo spremljali skozi prispevek. V pomoč pri doseganju poslanstva
prispevka nam bo primer celovite informacijske rešitve (CIR) Pantheon, podjetja
Datalab.
Pregled literature nam nudi bogat izbor definicij PIS, za potrebe prispevka pa se
osredotočimo na naslednjo: kvalitetne informacije v dobro zasnovani shrambi
podatkov, združene z uporabniškimi aplikacijami, ki uporabnikom omogočajo
pravočasen dostop, učinkovito analizo in intuitivno predstavitev pravih
informacij, kar jim omogoča ustrezno ukrepanje ali pravilne odločitve (Popovič
et al., 2012).
Informacijska tehnologija in znotraj nje informacijski sistemi predstavljajo
pomemben del investicij podjetij, investicij, za katere upajo, da bodo prinesle
doprinos na področjih, kot sta učinkovitost in učinkovitejše vodenje (Agarwal &
Prasad, 1998). Tehnološke inovacije so pogosto zaznane kot glavno gonilo
produktivnosti podjetij. Zato je razumevanje pomena PIS, kot vrste IS v smislu
vloge pri poslovnemu odločanju, zelo pomembno.
V smislu podpore odločanju so se poslovno-inteligenčni sistemi (PIS) pojavili
kot tehnološka rešitev, ki ponuja podatkovno integracijo in analitične sposobnosti
za oskrbo deležnikov na različnih organizacijskih nivojih s koristnimi
informacijami za namene odločanja (Turban, Sharda & Delen, 2010). Raziskave
s področja IS že dalj časa poudarjajo pozitiven učinek informacij, ki izvirajo iz
uporabe PIS, na poslovno odločanje, še posebno v primerih, ko podjetje deluje v
visoko konkurenčnem okolju (Popovič et al., 2012).
Obstoječe znanstvene raziskave kažejo na razlike med PIS in drugimi IS v več
pogledih (Popovič et al., 2012). Ključne razlike lahko združimo v naslednje
glavne točke. Kot prvo je uporaba PIS v osnovi prostovoljna, koristi PIS pa so v
primerjavi z operativnimi IS izražene bolj posredno in dolgoročno. Kot drugo so
uporabniki tipično intelektualni delavci na višjih organizacijskih ravneh. Nadalje:
zbrane informacije so bolj agregirane skozi celotno organizacijo in več je
souporabe teh informacij. Kot naslednje lahko navedemo strukturiranost
uporabniških potreb in procesov, v katerih so IS uporabljani, ki je v primeru PIS
precej nižja. Prav tako pa je nižja tudi strukturiranost navodil za uporabo PIS, saj
je uporaba praviloma orientirana bolj raziskovalno in inovativno. Ne nazadnje je
PIS usmerjen bolj proti potrebnim podatkom in njihovi ustreznosti in ne toliko
proti tehnološki rešitvi. Prav tako podatki v kontekstu PIS prihajajo tudi iz
zunanjih virov, ne samo iz samega procesa.
104
2 POSLOVNA INTELIGENCA
Pozornemu bralcu zgornja opredelitev PIS hitro razkrije, da so za doseganje
ciljev poleg samega PIS potrebne še druge komponente, neizogibne za odločanje.
V prvi vrsti je tu sam odločevalec oz. drugi uporabnik PIS, kar bomo natančneje
opredelili v nadaljevanju prispevka. Samo orodje je seveda neuporabna mrtva
naložba, če nima uporabnikov. Pa tudi IS in uporabnik še ne tvorita zadovoljive
celote. Če PIS primerjamo z orodjem, uporabnika pa z osebo, ki orodje upravlja,
nam po isti analogiji manjka še material, oz. v smislu poslovnega odločanja
vhodni podatki, ki jih bomo "predelali" v izhodne podatke in/ali informacije,
kakor material predelamo v izdelek. Ko torej združimo te tri komponente (PIS,
uporabnika in podatke) se približamo širšemu pojmu, kot ga predstavlja sam PIS,
in sicer poslovni inteligenci (PI), ki je v praksi velikokrat neupravičeno
uporabljana namesto pojma PIS. Slika 1 nazorno prikazuje, da je pojem poslovna
inteligenca širši pojem od pojma PIS in poudarja sodelovanje uporabnikov in
podatkov v procesu tehnološko podprtega odločanja, kjer so prisotne tudi
komponente metodologije, teorije, arhitekture (Business intelligence, 2013), ki
pa jih za potrebe tega prispevka ne bomo podrobneje obravnavali.
Slika 1: Poslovna inteligenca in njene komponente
Poslovna inteligenca
uporabnik
metodologije
PIS
teorije
podatki
arhitekture
105
procesi
2.1 Uporabnik kot del poslovne inteligence
V svojih začetkih je bila poslovna inteligenca predvsem v uporabi odločevalcev
višjih ravni organizacijskih struktur združb. Skozi razvoj pa se je vse bolj
uveljavljalo mnenje, da je treba prednosti poslovne inteligence izrabiti tudi na
operativni ravni in tako izboljšati poslovne procese (Levinson, 2006). Tako v
smislu uporabe poslovne inteligence v sodobnem podjetju več ne moremo
govoriti o poslovodstvu kot izključnemu uporabniku PIS in je uporaba pojma
"uporabnik" primernejša. Tipičen primer liberalizacije PI je uvedba PIS v
poslovni proces vodenja zalog s strani skladiščnika. Pri učinkovitem upravljanju
zalog je namreč zelo pomembno, da ima skladiščnik pri svojem delu vedno
pravočasne in točne podatke o zalogah, ki so tudi nazorno prikazani, da je
ukrepanje pri odstopanjih, predvsem pa načrtovanje izdaje optimalno.
Tudi vse tri ključne komponente PI seveda še niso dovolj za končni uspeh
namena PI. Sama prisotnost uporabnika v procesu namreč ni zadostna.
Uporabnik mora posedovati tudi ustrezno poznavanje tematike, sistema, narave
podatkov, kakor tudi znanje glede ustrezne uporabe PIS. Le-to dodatno znanje v
povezavi z ostalimi komponentami PI, bo končno prispevalo neposredne koristi
za združbo, kot so na primer nižji stroški.
2.2 Podatki
Podatki, kot tretja komponenta poslovne inteligence, se v samem procesu
tehnološko podprtega odločanja pojavljajo na različne načine. Delimo jih lahko
na vhodne in izhodne, planske in realizirane, notranje in zunanje itd.
V vseh primerih morajo podatki podlegati sodilom, kot so:
- verodostojnost,
- ustreznost,
- pravilnost,
- zanesljivost.
Predvsem pri izhodnih podatkih pa sta pomembni še sodili:
- pravočasnost,
- nazornost.
Analiza podatkov se lahko odvija na različnih ravneh glede na namen uporabe,
saj lahko analiziramo:
1. vhodne podatke in sicer v smislu ustreznosti, pravilnosti, kakovosti itd.,
kar obravnavamo kot nadziranje;
2. podatke iz preteklosti (realizirane podatke), kjer nas zanimajo kazalniki,
ocene učinkovitosti itd.;
3. načrtovane podatke, kjer verificiramo načrtovane podatke skozi podobne
postopke, kot pri analizi preteklosti, z namenom da dobimo informacije,
106
kam nas bo bodoče poslovanje pripeljalo ob predpostavki, da bo plan
izpolnjen;
4. uspešnost z vidika doseganja ciljev, kjer primerjamo realizirane in
načrtovane podatke.
2.3 Poslovno-informacijski sistemi
Informacijska tehnologija oziroma natančneje poslovno-informacijski sistemi
imajo v procesu poslovnega odločanja vlogo orodja. Kot takšni logično
podlegajo zahtevi po pomoči in koristnosti pri opravljanju človeškega dela. Da bi
PIS to zahtevo upravičili, morajo neposredno ali posredno prispevati k različnim
koristim, kot so:
- povečana nazornost informacij,
- zagotavljanje dodatnih informacij,
- prihranek časa,
- lažje nadziranje,
- zniževanje stroškov ipd.
Da bi sledili zgornjim zahtevam, morajo PIS imeti značilnosti, kot so:
- zmožnost napredne grafične predstavitve,
- zmožnost hitre obravnave večjih količin podatkov,
- prilagodljivost,
- enostavnost uporabe,
- zmožnost različne obravnave različnih uporabnikov ipd.
2.4 Obseg PIS
Poslovno-informacijske sisteme sestavljajo različna informacijsko-tehnološka
orodja, ki izpolnjujejo parcialne naloge tovrstnih sistemov. V praksi največkrat
govorimo o orodjih za:
- poročanje,
- analiziranje,
- načrtovanje,
- nadziranje.
Že sama poimenovanja orodij PIS v veliki meri pričajo o njihovi uporabi. Orodja
za poročanje so v prvi vrsti namenjena izdelavi poročil, bodisi za notranje
uporabnike, kot za zunanje deležnike, ki jim je potrebno poročati (država,
banke…). Orodja za analiziranje so prvotno namenjena izdelavi analiz, ki nam
dajejo napredne informacije, to je informacije, ki neposredno iz podatkov niso
razvidne. Sem vsekakor sodijo izračuni kazalnikov, analize odstopanj,
predvidevanja prihodnega stanja itd. Orodja za načrtovanje so tista, ki pomagajo
pri postavitvi smernic poslovanja. S pomočjo tovrstnih orodij sestavimo načrte,
ki jih kasneje v poslovanju spremljamo in se tako gibljemo proti zastavljenemu
cilju. Posebna orodja so tista, ki pomagajo pri nadziranju. Največkrat so to tako
imenovane nadzorne plošče (dashboards), katerih prva značilnost je nazornost in
časovna ažurnost.
107
Na sliki 2 je predstavljen primer iz prakse, in sicer poslovno-inteligenčni sistem
ZEUS, ki je integriran v celovito informacijsko rešitev (CIR) za podjetja
Pantheon. Kot je moč razbrati s slike, obsega PIS ZEUS štiri glavne skupine
orodij PIS: nadzorno ploščo kot orodje, ki je primarno namenjeno nadzoru
poslovanja, podsistem za poročanje, ki je primarno namenjen sestavljanju in
distribuiranju poročil, orodja za analiziranje ter orodja za izdelavo planov in
spremljanje le-tega v primerjavi z realizacijo.
Slika 2: Primeri posameznih IT orodij v CIR Pantheon
3 OPREDELITEV PREDNOSTI PIS NA PRAKTIČNIH PRIMERIH
Kot je bilo predhodno opisano, mora PIS prinašati koristi, ki uporabniku
pomagajo v procesu odločanja. Za doseganje koristnosti pa mora PIS izkazovati
različne lastnosti. Nekatere od njih v nadaljevanju opisujemo na praktičnih
primerih.
108
V CIR Pantheon je prisotna nadzorna plošča na sliki 3, ki na zemljevidu grafično
prikazuje poslovna potovanja zaposlenih v poljubnem obdobju. Obravnavana
nadzorna plošča je dober primer nazornosti prikaza podatkov, obenem pa nam
nudi dodatne informacije, ki jih iz nanizanih številčnih podatkov ne moremo, ali
jih le stežka razberemo. Primer uporabe take nadzorne plošče lahko prikažemo z
analizo »sorodnih« poti, ki jih je določeni zaposleni naredil v dovolj majhnem
časovnem razponu, da lahko razmišljamo o možnosti njihove združitve v skupno
pot. Posledično bi to seveda znižalo potne stroške združbe.
Slika 3: Nadzorna plošča Kam potujejo zaposleni
Podobno lahko rešujemo tudi druge podobne logistične probleme.
Tudi naslednji primer na sliki 4 izkazuje nazornost. Gre za naložen ploščinski
graf obveznosti do virov sredstev v zadnjih 52 tednih, ki je v CIR Pantheon
prisoten, kot del tedenskega poročila, ki se avtomatsko izdeluje in pošilja na
želene e-poštne naslove. Kot je razvidno s slike 4, predstavljajo eno izmed
kategorij obveznosti do države.
109
Slika 4: Graf obveznosti do virov sredstev
Če se na primer povečuje ploščina dela grafa, ki predstavlja te obveznosti na
desni (se razpira), to pomeni, da združba povečuje dolg do države (ne plačuje
redno obveznosti), kar jo lahko pripelje v težak položaj. Pravočasna informacija
te vrste je lahko zelo pomembna, celo v smislu preživetja združbe. Glede na to,
da je tak graf v okviru poročila mogoče dobivati periodično in avtomatično (brez
posredovanja uporabnika), pa lahko govorimo tudi o prihranku časa.
Poročila v CIR Pantheon so tudi dober primer prilagodljivosti. Poleg že prednastavljenih poročil ima uporabnik možnost oblikovanja poročil po svojih željah.
Preprosto orodje za oblikovanje poročil je zasnovano tako, da je mogoče v
poročilo dodajati podatke iz različnih področij in v različnih predstavitvenih
oblikah (grafikoni, tabele, števci, zemljevidi…). Poleg tega je k vsakemu podatku
mogoče dodati komentar ter tako dodatno razložiti prikazane podatke.
Kot smo predhodno že omenili, je pomembna lastnost PIS tudi enostavnost
uporabe. Orodje kot tako ne sme zahtevati previsokih naporov za uporabo, ki
zmanjšajo uporabnost, prihranek časa itd. Enostavnost in intuitivnost uporabe
PIS je torej treba zagotoviti.
110
Kot primer vzemimo nadzorne plošče v CIR Pantheon. Za uporabo nadzorne
plošče, kot je prikazana na sliki 5, PIS od uporabnika ne sme zahtevati več kot
osnovnega znanja uporabe IT.
Slika 5: Nadzorna plošča Aktivnost poslovanja
V smislu prilagodljivosti je zelo pomembno, da lahko uporabnik nadzorno ploščo
izdela ali priredi po svojih željah in potrebah. Enostavnost uporabe je v tem
primeru prav tako pomembna. Kot primer navedimo postopek izdelave "po meri"
nadzorne plošče, kot ga opisujejo Navodila za uporabo CIR Pantheon (Pantheon
navodila, 2013):
1. Kliknemo gumb za nadzorne plošče in izberemo "Nova nadzorna
plošča".
2. Določimo ime nadzorne plošče.
3. S pritiski na gumba prazno ploščino nadzorne plošče delimo
horizontalno in vertikalno na poljubno število razdelkov.
4. V nastalih razdelkih iz seznama izbiramo poljubne prednastavljene
gradnike (kazalnike, grafe, tabele…).
Rezultat zgornjega, relativno enostavnega, postopka je izdelana poljubna in
poljubno nastavljiva nadzorna plošča, kot na primer nadzorna plošča s slike 5, ki
prikazuje kazalnike obračanja sredstev, obračanja zalog, obračanja in dneve
111
vezave terjatev, dneve vezave zalog in dobaviteljevega »kreditiranja« ter
obračanje sredstev, zalog in terjatev po mesecih (slednje v obliki grafikonov).
Kot naslednji primer vloge IT pri odločanju navedimo še primer spremljanja
realiziranih podatkov v primerjavi z načrtovanimi. Ko primerjamo podatke, kot je
na primer načrtovan in udejanjen izkaz uspeha, gre za veliko količino podatkov,
ki jih je treba preračunati. Že v primeru, da imamo v združbi politiko spremljanja
enotnega izkaza uspeha samo za celotno združbo, gre navzgor po hierarhiji
izkaza za veliko preračunavanja. Če pa dodamo še razsežnost, na primer,
oddelkov, torej izkazov uspeha po posameznih oddelkih, je izdelava take
primerjave brez IT praktično nemogoča. V tem primeru spet lahko govorimo o
pomembnih prihrankih časa, pa tudi nazornosti prikaza, posebno ko se
osredotočimo na urejenost parcialnih oddelčnih izkazov uspeha, urejenih po
zavihkih, ali barvno nazorni izpostavljenosti indeksov, kot kaže slika 6.
Slika 6: Orodje za planiranje ter primerjavo realiziranega s planiranim
V poglavju o uporabnikih kot delu poslovne inteligence smo poudarili, da se
uporaba PIS izvaja na različnih ravneh odločanja in posledično organizacijske
strukture združbe. Da bi vsakemu uporabniku zagotovili tiste podatke, ki jih
potrebuje in mu preprečili nepooblaščen dostop do podatkov, ki niso v njegovi
pristojnosti, mora biti v PIS vgrajen mehanizem avtorizacij, s katerimi dosežemo
112
zmožnost različne obravnave različnih uporabnikov. Tudi v tem pogledu lahko
govorimo o prednostih IT, saj je več nivojska zaščita elektronskih podatkov
nedvomno superiorna fizični različici podobne zaščite.
4 SKLEP
Poslovno-informacijski sistemi v sodobnem poslovnem okolju predstavljajo
praktično neizogibni del odločevalskega procesa. Prednosti, ki jih tovrstni
informacijski sistemi predstavljajo, soustvarjajo dodano vrednost celotne
poslovne inteligence, v katero poleg ostalih komponent sodi tudi izobražen
uporabnik ter kakovostni podatki. Orodja, ki jih poslovno-informacijski sistemi
obsegajo, so lahko različna, mednje pa vsekakor lahko prištevamo orodja za
analizo, orodja za poročanje, orodja za nadziranje ter orodja za načrtovanje in
primerjanje realiziranega z načrtovanim.
Na koncu je treba poudariti, da so opisani primeri le del vsebine sodobne PI in jih
je kot take potrebno obravnavati kot delni in ne celovit oris PI.
LITERATURA
Agarwal, R., & Prasad, J. (1998): The antecedents and consequents of user
perceptions in information technology adoption. Decision Support Systems,
22(1), 15-29.
Business intelligence. Wikipedia: The Free Encyclopedia.
http://en.wikipedia.org/wiki/Business_intelligence], 20.09.2013.
[URL:
Interna gradiva podjetja Datalab Tehnologije d.d. Ljubljana, 2013.
Levinson, M. (2006): Business Intelligence - Not Just for Bosses Anymore.
[URL:
http://www.cio.com/article/16544/Business_Intelligence_Not_Just_for_Bosses_
Anymore], 15.1.2006.
Pantheon navodila, PANTHEON U-SITE Informacijsko središče uporabnikov
PANTHEON-a,
[https://usersite.datalab.eu/Wiki/tabid/178/language/slSI/Default.aspx], 20.09.2013.
Popovič, A.; Hackney, R.; Coelho, P. S. & Jaklič, J. (2012): Towards business
intelligence systems success: Effects of maturity and culture on analytical
decision making. Decision Support Systems, In Press.
Turban, E.; Sharda, R. & Delen, D. (2010): Decision Support and Business
Intelligence Systems (9th ed.): Upper Saddle River, NJ: Prentice Hall Press
.
113
PREDSTAVITVE
VISOKA ŠOLA ZA RAČUNOVODSTVO
Naše temeljno poslanstvo je podajati profesionalna znanja in prakse, ki gradijo
računovodske in finančne strokovnjake, delujoče znotraj informacijske in finančne
funkcije poslovnega sistema. Želimo postati ena vodilnih računovodsko-finančnih
šol ameriško-evropskega tipa v centralni in vzhodni Evropi. Prispevati želimo k višji
ravni računovodskega in finančnega znanja ter praktičnih izkušenj med različnimi
ciljnimi skupinami že uveljavljenih in prihodnjih podjetnikov, direktorjev,
finančnikov, računovodij ter drugih, ki se neposredno ali posredno vključujejo tako
na domače kot tudi na mednarodne trge. Prepričani smo, da je to prava pot za še
večjo uporabnost in prispevek računovodstva v procesu poslovnega odločanja.
Namen visokošolskega programa računovodstvo
Po svoji vsebini je program računovodstva zelo širok in zajema celotno poslovanje.
V relativno širokem naboru pridobljenih znanj je posebej poudarjeno poslovodno
računovodstvo in finance (poslovne finance in davki).
Namen visokošolskega programa računovodstvo je študentom omogočiti pridobitev
strokovnega znanja in usposobljenost za reševanje zahtevnih strokovnih in delovnih
problemov, razvijanje zmožnosti za sporazumevanje v stroki in med strokami,
strokovne kritičnosti in odgovornosti, iniciativnosti in samostojnosti pri odločanju in
vodenju. Študenti bodo svoja znanja nadgradili s praktičnim izobraževanjem v
delovnem okolju.
Diplomanti bodo torej:




usposobljeni s poslovodstvom sodelovati in mu z zanesljivimi in
pravočasnimi informacijami pomagati pri sprejemanju čim boljših
poslovnih odločitev;
usposobljeni poročati o poslovanju poslovnega sistema na način, da bodo
prikazana računovodska poročila izražala resnično in pošteno sliko
poslovanja poslovnega sistema;
znali organizirati in voditi računovodstvo kot osrednjo informacijsko
dejavnost v poslovnem sistemu.
Podrobnosti: www.vsr.si ali po telefonu 059 090 960
114
O Visoki šoli za računovodstvo so povedale naše študentke:
Klavdija Plestenjak
Zaposlena je v Komunalnem podjetju Vrhnika,
Delovno mesto: Vodja finančno računovodskega sektorja
V današnji »učeči se družbi« res ni več veliko dvomov o
smiselnosti naložb v pridobivanje novih znanj. A vendar
uspešnost tovrstnih podvigov ni nujno sama po sebi
zagotovljena. Ob pestri ponudbi različnih programov in
izvajalcev je namreč izbira pravega kar zahtevna naloga.
Meni je to uspelo! Šolanje na VŠR mi je v relativno kratkem
času omogočilo pridobiti celo vrsto novih znanj in mi
privzgojilo sodobnejši, celovitejši, bolj sistematičen pogled na
računovodstvo. Vse to je bistveno pripomoglo k moji tako
strokovni kot osebnostni rasti, kar se je (z nekaj sreče, seveda :) ) zelo hitro odrazilo
tudi v napredovanju na delovnem mestu. Uspešno se namreč lahko spopadam z
izzivi vodenja finančno računovodskega sektorja v vrhniškem komunalnem
podjetju, ki ima približno 90 zaposlenih in prek 20.000 uporabnikov.
Sabina Hren Voglar
Zaposlena je v podjetju Eureka d.o.o.,
Delovno mesto: Direktorica in lastnica računovodske hiše
Eureka
Kot lastnica računovodske hiše Eureka d.o.o., Žalec sem
pri svojem delu spoznala, da je potrebno kontinuirano
izobraževanje za potrebe zadovoljitve svojih strank ter
zunanjih uporabnikov računovodskih informacij. Zato sem
se leta 2010 odločila, da svoje znanje nadgradim na Visoki
šoli za računovodstvo. Glavni razlog za izbiro šole je bil
pester nabor predmetov, ki smiselno zaokrožijo vse potrebe
po poslovanju v podjetjih. Opozorim naj, da predavatelji na VŠR izobražujejo
bodoče računovodje kot «pomočnike« vodstvenemu kadru, zato je največji poudarek
celotnega študija na poslovnem računovodstvu in financah. Študij sem leta 2013
uspešno zaključila z diplomsko nalogo po lastni izbiri, seveda ob pomoči in
usmerjanju s strani mentorja.
115
INŠTITUT ZA POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO PRI VŠR
VIZIJA: Postati osrednja strokovna specializirana institucija v Republiki Sloveniji
za področje poslovodnega računovodstva.
Na spletni strani www.poslovodnoracunovodstvo.si spremljajte:
-
objavo brezplačnih e-knjig
-
najave seminarjev
-
knjižnico strokovne literature
-
strokovne članke
-
in druge zanimive vsebine
116
ABECEDA SVETOVANJE
Naša vizija je preprosta. Biti v svojem delu najboljši in prvi v vrsti. Največje
zadovoljstvo nam prinašajo uspehi naših strank.
Z nami boste lažje obvladovali davčna tveganja in sprejemali pravilne poslovne
odločitve.
Praktične izkušnje našega kadra vam zagotavljajo dobro izvedbo storitev:
Irena Viher, pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij, certificirana poslovodna
računovodkinja, predavateljica Visoke šole za računovodstvo in Visoke poslovne
šole ERUDIO, z delovnimi izkušnjami na področju vodenja kontrolinga,
ocenjevanja vrednosti podjetij, revidiranja, poslovnega in finančnega svetovanja.
mag. Dejan Petkovič, davčni svetovalec z licenco, certificirani poslovodni
računovodja, član upravnega odbora Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije, z
delovnimi izkušnjami s področja računovodstva, financ in davkov. Je predavatelj
Visoke šole za računovodstvo, direktor Inštituta za poslovodno računovodstvo ter
avtor knjige Obdavčitev podjetij.
Simona Valenko, pooblaščena ocenjevalka vrednosti podjetij z delovnimi
izkušnjami v računovodstvu, reviziji in ocenjevanju vrednosti podjetij.
Paleta naših storitev je široka:
DAVČNO SVETOVANJE






svetovanje v davčnem postopku,
preventivni davčni pregledi,
izbira optimalnih davčnih rešitev,
davčna pojasnila strankam,
izdelava pravilnika o transfernih cenah,
davčno svetovanje pri pripravi internih aktov.
POSLOVNO IN FINANČNO SVETOVANJE










izdelava skrbnega finančnega in pravnega pregleda podjetja,
priprava ekonomskega dela pripojitvenega ali združitvenega elaborata,
sanacijski programi,
izdelava dolgoročnega strateškega načrta podjetja,
izdelava letnega poslovnega načrta podjetja,
priprava investicijskih programov,
podrobna analiza računovodskih izkazov podjetja,
izdelava delitvenega načrta,
načrt finančne reorganizacije,
uvajanje računovodskih sistemov oz. podsistemov,
117




izdelava pravilnika o računovodenju,
ocenjevanje vrednosti sredstev pri uporabi,
izdelava poročil finančnega svetovalca pri zadolževanju občin in fakultet,
izdelava izvedeniških mnenj.
OCENJEVANJE VREDNOSTI





ocenjevanje vrednosti podjetij,
ocenjevanje vrednosti nepremičnin,
ocenjevanje vrednosti strojev in opreme in
ocenjevanje vrednosti intelektualne lastnine (blagovnih znamk,
patentov….),
mnenje pooblaščenega ocenjevalca vrednosti podjetij v zvezi s 146. členom
ZFPPIPP, kot obvezne sestavine vloge za prisilno poravnavo.
Verjamemo, da je poleg dela treba skrbeti tudi za razvoj zaposlenih, tako na
osebnem kot profesionalnem nivoju. Zato podpiramo izobraževanje zaposlenih,
hkrati pa tudi sami izobražujemo preko Inštituta za poslovodno računovodstvo in
tako svoje izkušnje iz prakse prenašamo na druge.
ABECEDA SVETOVANJE d.o.o.
Stegne 21c
1000 LJUBLJANA
Telefon:00386 (0)2 74 92 650
Fax:: 00386 (0)2 74 92 680
e-mail: [email protected]
http://www.abeceda-svetovanje.si
Poslovna enota MARIBOR
Cankarjeva ulica 24
2000 MARIBOR
Poslovna enota PTUJ
Osojnikova c. 3
2250 PTUJ
Telefon:: 00386 (0)2 22 98 082
Fax: 00386 (0)2 22 98 084
Telefon: 00386 (0)2 74 92 650
Fax: 00386 (0)2 74 92 680
118
ABC REVIZIJA
Smo revizijska družba, ki deluje na različnih področjih revidiranja. V register
revizijskih družb smo vpisani vse od začetka delovanja revizijske stroke v Sloveniji.
ABC revizija je svoje poslovanje začela leta 1989 kot revizijska družba Abeceda
Ptuj. Kasneje se je prek združevanj z revizijskimi družbami ITEO revizija, Valuta in
Simam revizija preoblikovala v zdajšnjo revizijsko družbo ABC revizija.
Že od leta 2000 smo člani enega najuglednejših svetovnih združenj računovodskih
in revizijskih družb JPA International, s čemer smo razširili prepoznavnost na vse
celine sveta razen Avstralije. V letu 2006 smo poglobili svoje sodelovanje z JPA
(Jacques Potdevin &Associés). Dogovorili smo se, da predstavljamo interese JPA
tudi na drugih trgih nekdanje Jugoslavije. Tako imamo v Beogradu lastno družbo,
prek katere opravljamo enake storitve kot v Sloveniji (revizija, ocenjevanje
vrednosti, davčno svetovanje, računovodenje in druga svetovanja).
JPA International predstavlja mrežo (pretežno) srednje velikih neodvisnih
revizijskih in svetovalnih družb. Sedež ima v Parizu in je nastala leta 1988, ko se je
vanjo včlanilo sedem družb iz štirih držav. Do danes je število članic mreže naraslo
na sto trideset družb, ki delujejo v štiridesetih državah. Predsednik in 'gonilna sila'
JPA International je g. Jacques Potdevin, ki je izredno aktiven v francoskih in
svetovnih strokovnih združenjih ter organih; tako je bil v letu 2008 predsednik v
Zvezi evropskih revizorjev in računovodij (Fédération des Experts Comptable
Européens – FEE44) s sedežem v Bruslju, največjem združenju predstavnikov
nacionalnih računovodskih in revizijskih strokovnjakov (skupno okrog 500.000
članov), trenutno pa je član predsedstva IFAC45.
Razvejanost mreže JPA International je zelo velika, saj najdemo njene članice –
poleg Evrope – na vseh celinah (razen v Avstraliji). JPA International je
polnopravna članica najuglednejšega FORUM OF FIRMS pri IFAC 46. Člani JPA
International mreže se redno dobivamo na strokovnih srečanjih, ki jih organiziramo
v različnih državah članicah. Bilo nam je v veliko čast, da smo od 11. do 14. junija
2009 takšno srečanje organizirali tudi v Sloveniji.
Naše storitve so najrazličnejše oblike REVIDIRANJA in vse, kar je povezano z
revidiranjem.
44
FEE je zlasti na računovodskem, revizijskem in davčnem področju svetovalka Evropske komisije.
45
IFAC je globalna računovodska organizacija. Ima 159 članov iz 124 držav, ki združujejo interese
2.5 milijona računovodij.
46
Polnopravni člani so: Baker Tilly International Limited, BDO International, Constantin Associates
Network, Crowe Horwath International, Deloitte Touche Tohmatsu, Ernst & Young Global Limited,
Grant Thornton International Ltd, HLB International, IEC, INPACT Audit Limited, JHI, JPA
International, KPMG International, Mazars, Moore Stephens International , Limited, PKF International
Limited, PricewaterhouseCoopers International, RSM International Limited, Russell Bedford
International, SMS Latinoamérica, Talal Abu Ghazaleh & Co. International, UHY International
Limited.
119
Kot smo zapisali v uvodu, dajemo strokovnosti velik poudarek. Naše vodilo so
najvišji standardi kvalitete opravljanja revizijskih storitev. Pri svojem delu
spoštujemo smernice kvalitete, ki jih določa Certifikat AFAQ Service Covenant
audit statutaire Premium, ki predstavlja standard najvišje kvalitete opravljanja
revizijskih storitev. Te smernice so:
-
zagotavljanje strokovne podpore zunanjih specialistov za specifična
področja;
ponujanje storitev na mednarodni ravni; zagotavljanje neodvisnosti delovnih
timov brez konflikta interesov;
ponujanje visoko kvalificiranih delovnih timov/kadrov;
razvijanje utečenih skupin/timov, ki so prilagojene strankam;
ponujanje optimalne odzivnosti na vaša vprašanja, želje in potrebe;
metodika dela, prilagojena vašemu načinu dela;
angažiranje (zavzemanje) za dodano vrednost sorevizijskih storitev s
pomočjo zunanjih strokovnjakov;
ponujanje kvalitetne revizijske ali druge podpore strankam;
utrjevanje obstoječih odnosov in vezi s starimi strankami;
ponujanje, zagotavljanje kakovostnega revizijskega pregleda pred izdajo
poročila;
spremljanje zadovoljstva in spoštevanje predlogov strank.
Zelo radi se pohvalimo tudi s ključnimi kadri v podjetju, ki predstavljajo gonilno
silo naše družbe in so naša glavna konkurenčna prednost. Ti so:
Pooblaščeni revizorji v delovnem razmerju:
Mag. Darinka Kamenšek, pooblaščena revizorka, državna notranja revizorka,
certificirana poslovodna računovodkinja, visokošolska učiteljica;
Dr. Branko Mayr, pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij,
certificirani poslovodni računovodja, državni notranji revizor, pridruženi član
ameriškega združenja forenzičnih računovodij, stalni sodni izvedenec, visokošolski
učitelj izvoljen v naziv docent;
Natalija Pestiček Bohorc, pooblaščena revizorka, državna notranja revizorka,
visokošolska učiteljica;
Vid Plohl, pooblaščeni revizor, notranji revizor
in
revizorji v delovnem razmerju: Albina Hojski Ilijevec, Simona Valenko in Darinka
Meško.
Vabimo vas, da nas podrobneje spoznate na naših spletnih straneh www.abcrevizija.si ali nam pišete na e-mail: [email protected]. Veseli bomo, če nas
boste povabili k sodelovanju, in vas pričakujemo na sedežu družbe, ki je v Ljubljani,
Dunajska 101, 1113 Ljubljana (Tel: +386 1 59 091 400, Fax: +386 1 59 091 401).
Dejavnost opravljamo po vsej Sloveniji, zato smo oblikovali poslovno enoto v
MARIBOR-u in na PTUJ-u.
120
121
RAČUNOVODSKA HIŠA CONTALL
Računovodstvo
Celovite računovodske storitve za vse statusne
oblike gospodarskih subjektov, kakovostna
računovodska poročila za zunanje deležnike in
poslovodstva - krojene po potrebi naročnika.
Finančno svetovanje in
kontroling
Ocena finančne stabilnosti podjetja, spremljanje in
analiza finančnih kazalnikov, izdelava finančnih
načrtov, nadzor in analiza finančnega in
nefinančnega poslovanja, skrbni finančni pregledi.
Davčno svetovanje
Celovito davčno svetovanje, načrtovanje,
spremljanje in obveščanje, priprava elaboratov o
uporabi transfernih cen, davčna optimizacija,
preventivni davčni pregledi, zastopanje v davčnih
postopkih.
Pravno svetovanje
Svetovanje na področju civilnega oz.
obligacijskega, gospodarskega, korporacijskega in
delovnega prava, sestava različnih vrst pogodb,
izvršb, poizvedb, internih aktov, sklepov
direktorjev in družbenikov, aktov o ustanovitvi,
družbenih pogodb in drugih dokumentov.
Razpisi in poslovni načrti
Priprava razpisne dokumentacije, pomoč pri izbiri
ustreznega sklada EU in drugih virov financiranja,
priprava vlog in poslovnih načrtov.
Krizno upravljanje in
sodelovanje v stečajnih
postopkih
Preventivni pregledi in analiza in ocena
finančnega stanja, predlogi za finančno
reorganizacijo ter sodelovanje v postopkih prisilne
poravnave in stečajev.
Izobraževanje in
usposabljanje
Organizacija seminarjev, predavanj in delavnic s
področja računovodstva, davkov in financ.
122
IPR Ljubljana,
PE Nova Gorica
Erjavčeva 2,
5000 Nova Gorica
Contall svetovanje d.o.o.
PE Nova Gorica
Ul. Jožeta Jame 14,
Šentvid
1210 Ljubljana
Družba Contall je pristopila med ustanovitelje
Inštituta za poslovodno računovodstvo in na
svojem sedežu registrirala tudi njegovo poslovno
enoto. Vizija inštituta je postati osrednja
strokovna specializirana institucija v Republiki
Sloveniji, za področje poslovodnega
računovodstva.
Vljudno vas vabimo na seminarje Inštituta, ki jih
bomo v večini organizirali tudi na PE Nova
Gorica.
V sodelovanju s partnersko družbo Datarevi s.r.l.,
priznano računovodsko hišo iz Italije, svetujemo
na vseh področjih poslovanja družbe v Sloveniji,
predvsem nerezidentom. Družba ima odslej svojo
podružnico tudi v Ljubljani.
Contall svetovanje d.o.o.
Erjavčeva 2
5000 Nova Gorica
123
ABECEDA RAČUNOVODSTVO
Poslanstvo družbe je pomagati tistim, ki računovodijo ali po SRS ali po MSRP.
Prizadevamo si biti koristni. Naš slogan je:
Računovodenje ni strošek, je prispevek k uspešnosti poslovanja.
Svoje poslanstvo in vizijo uresničujemo z naslednjimi storitvami:
-
Vodenje poslovnih knjig.
Vodenje posameznih analitičnih evidenc.
Pomoč tistim, ki sami knjižijo, potrebujejo pa pomoč pri sestavi posameznih
poročil (letna poročila, obdobna poročila, enkratna poročila itd.).
Oblikovanje poslovodnih informacij in sodelovanje z upravami pri
oblikovanju poslovnih odločitev.
Izdelava najrazličnejših vlog, elaboratov itd.
Davčno svetovanje.
Notranje revizije.
Pregledi računovodstva in ocena njegovega delovanja.
Vzpostavitev sistema notranjih kontrol.
Preveritev delovanja notranjih kontrol.
Izvedba preiskovalnih revizij (forenzične revizije).
Uvedba celovitega kontrolinga ali področnih kontrolingov.
In še veliko drugega.
Pri izvajanju storitev sodelujejo učitelji Visoke šole za računovodstvo, delavci
revizijske družbe ABC revizija, d.o.o. in člani Inštituta za poslovodno
računovodstvo pri VŠR.
Informacije:



na sedežu VŠR,
v družbi ABC REVIZIJA, D.O.O.,
na INŠTITUTU ZA POSLOVODNO RAČUNOVODSTVO
ali po telefonu 059 091 400 ali 031 338 149.
124
CERIFICIRANO ZNANJE: Certificirani poslovodni
računovodja CPR
NE SPREGLEJTE – ZAČNEMO NOVEMBRA 2013
Poslovodenje, uspešnost poslovanja, poslovanje v pogojih krize, potrebe po
kriznem vodenju in tako naprej narekujejo znanja, ki jih nudi tudi CIMA. Za
tiste, ki ne potrebujejo mednarodno uveljavljenega certifikata, smo pripravili
izobraževanje za pridobitev naziva Certificirani poslovni računovodja.
Znanja, ki jih daje CPR: CPR zagotavlja poslovna znanja, ki so potrebna za
oblikovanje predlogov poslovnih odločitev, in znanja, potrebna za oblikovanje
najrazličnejših finančnih analiz. Izobraževanje je usmerjeno v prakso, kar
pomeni, da se znanja pridobivajo z obravnavo praktičnih primerov in njihove
povezave s teorijo. Uspeh je zagotovljen z izborom predavateljev, ki so praktiki
z ustreznimi strokovnimi in teoretičnimi znanji. Veliko od njih je nosilcev
najrazličnejših strokovnih certifikatov (pooblaščeni revizor, pooblaščeni
ocenjevalec vrednosti podjetij, preizkušeni davčnik, certificirani poslovodni
računovodja itd.).
Poklici, kjer potrebujete znanja, ki jih daje CPR. Poklicna pričakovanja nosilcev
certifikata CPR so bogata. Izpostavljamo le najrazličnejše vodstvene položaje v
financah, računovodstvu in poslovodstvu poslovnih subjektov.
Kaj in zakaj? Certificiranje poslovnih znanj je po svetu že uveljavljeno.
Certifikati so jamstvo, da zna nosilec certifikata v praksi uresničiti pridobljena
znanja. Prav zaradi tega je poudarek izobraževanja na praksi. To izobraževanje
se izrazito razlikuje od izobraževanja na fakultetah, kjer je poudarek na
teoretičnem usposabljanju.
Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo je začel
jeseni 2010 usposabljanje za pridobitev Certifikata poslovodnega računovodje
- CPR.
Pridobljene sposobnosti: Nosilci certifikata CPR so usposobljeni za praktično
uporabo znanj s področja:
-
poznavanja in razumevanja podjetja,
poznavanja in razumevanja poslovnega procesa,
poznavanja in razumevanja poslovanja;
razumevanje profesionalnih dolžnosti izvajanja različnih nalog na
področju računovodstva in poslovnih financ;
sposobnost reševanja najzahtevnejših problemov na področju
poslovodnega računovodstva, poslovnih financ in poročanja;
sposobnost oblikovanja predlogov poslovnih odločitev;
sposobnost oblikovanja najrazličnejših poslovnih poročil;
125
-
sposobnost komuniciranja z odločevalnimi ravnmi v podjetju.
Kako poteka študij? Študij je kombinacija individualnega dela in pogovora o
obravnavanih vsebinah (kontaktne ure po programu). Vsebina predmetov je na
razpolago na Visoki šoli za računovodstvo. Celotna obremenitev slušatelja je
450 ur, od tega 125 kontaktnih ur (ostalo je individualno delo slušatelja).
Na prvem srečanju se oblikuje podroben program študija. Nadaljnja kontaktna
srečanja so namenjena razpravi v zvezi s študijem, obravnavi praktičnih nalog in
reševanju problemov.
Program se od novembra do junija v prostorih Visoke šole za računovodstvo v
Stegnah 21 c, Ljubljana. Lahko priključite le pri posameznih predmetih
(pridobite delne certifikate). Delni certifikat predstavlja potrdilo o znanju
vsebine predmeta, na katerega se nanaša.
Pogoj za pridobitev certifikata CPR so pridobljeni delni certifikati iz vseh
predmetov programa CPR.
Tabela: Datumi izvajanj CPR-ja 2013/2014
URA
DATUM
PREDMET
OD
DO
št.ur.
torek, 12. nov
15:30 19:45
5
Podjetje in poslovanje
torek, 19. nov
15:30 19:45
5
Podjetje in poslovanje
torek, 26. nov
15:30 19:45
5
Podjetje in poslovanje
torek, 10. dec
15:30 19:45
5
Načrtovanje
torek, 17. dec
15:30 19:45
5
Analiza poslovanja
torek, 7. jan
15:30 19:45
5
Analiza poslovanja
torek, 14. jan
15:30 19:45
5
Analiza poslovanja
torek, 21. jan
15:30 19:45
5
Analiza poslovanja
torek, 28. jan
15:30 19:45
5
Računovodstvo
torek, 4. feb
15:30 19:45
5
Računovodstvo
torek, 11. feb
15:30 19:45
5
Računovodstvo
126
torek, 11. mar
15:30 19:45
5
Poslovne finance CPR
URA
DATUM
PREDMET
OD
DO
št.ur.
torek, 18. mar
15:30 19:45
5
Poslovne finance CPR
torek, 25. mar
15:30 19:45
5
Poslovne finance CPR
torek, 1. apr
15:30 19:45
5
Poslovne finance CPR
torek, 8. apr
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 15. apr
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 22. apr
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 6. maj
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 13. maj
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 20. maj
15:30 19:45
5
Proces oblikovanja odločitev
torek, 27. maj
15:30 19:45
5
Načrtovanje
torek, 3. jun
15:30 19:45
5
Gospodarsko pravo in poslovna etika
torek, 10. jun
15:30 19:45
5
Gospodarsko pravo in poslovna etika
torek, 17. jun
15:30 19:45
5
Načrtovanje
Certifikat CPR podeljuje Inštitut za poslovodno računovodstvo pri Visoki šoli za
računovodstvo iz Ljubljane.
Več informacij o vsebinah, poteku študija, pogoji pa je na razpolago na:
www.poslovodno-racunovodstvo.si, www.vsr.si
Vsebine izvaja:
127
REGISTER CERTIFICIRANIH POSLOVODNIH
RAČUNOVODIJ (CPR)
V register certificiranih poslovodnih računovodij pri Inštitutu za poslovodno
računovodstvo pri Visoki šoli za računovodstvo so bili ob izdaji te revije
vpisani:
Številka
vpisa
Številka
vpisa
Naziv, ime in priimek
Naziv, ime in priimek
1. doc.dr. Živko Bergant
11. Gregor Jus
2. doc.dr. Branko Mayr
12. Mag. Bernarda Grahek Ličer
3. mag. Darinka Kamenšek
13. Terezija Kvas
4. mag. Dejan Petkovič
14. prof.dr. Bojan Tičar
5. mag. Nataša Pustotnik
15. Irena Viher
6. mag. Vladimir Bukvič
16. Klavdija Urek
7. prof.dr. Marko Hočevar
17. Olga Strmole
prof.dr. Gordana
Ivankovič
18. Matjaž Logar
9. prof.dr. Franko Milost
19. Mirko Jenko
8.
10. Vili Perner
128
CERTIFICIRAN POSLOVODNI RAČINOVODJA (CIMA)
Skupaj z londonskim inštitutom za poslovodno računovodstvo (CIMA) omogočamo
pridobitev svetovno enega najuglednejših certifikatov, to je certifikat certificiranega
poslovodnega računovodje (CIMA). Izobraževanje poteka v angleškem jeziku.
Omogočeno je tudi individualno usposabljanje za izpit.
Gonilna sila pridobitve CIMA v Sloveniji je Ben Marr, MBA (Edin), (CIMA trained).
Benovo predstavitev CIMA prikazujemo v izvirniku.
Njegove besede so:
ESSENTIAL COMPANY FINANCE: A
WORLD IN EVOLUTION
The need for “finance transformation” within
companies has been recognized for over a
decade. This is a journey toward a situation
where the efficiency of finance operations has been maximized, management
information is insightful and actionable and finance is seen less as a necessary overhead
and more as an important management discipline that enables value creation.
The recession has intensified companies’ critical examination of their finance functions
in recent years to determine how best to align them with changing business needs.
Technological improvements in communications means that commodity finance
transactions, such as invoicing, payroll, historical reporting, can be outsourced to
specialist service providers, whether in Iceland or India. For those who want to remain
pivotal within their company’s finance function in this global finance evolution, a classic
finance qualification may no longer be enough.
When everyday accountancy queries can now be effectively outsourced and are
increasingly, globally, becoming so, finance positions are increasingly reserved for
finance staff who provide a great deal more than in a traditional finance function.
Finance departments must increasingly operate as “business partners”, adding significant
value by improving the quality of decisions and ensuring that the chosen business option
delivers the highest financial value at an acceptable level of risk. This is not about
delivering highly technical or complicated analysis but more a matter of supporting
business decisions with the right analysis, insights and judgements so that better
decisions are made.
Driving the evolution of the finance business partner is the global phenomenon of
management accounting. For those outside the accounting profession, it is common to
refer to finance staff as if they were all one type. A distinction has to be made here
between the classic model of financial accounting and the evolutionary animal, the
management accountant.
Louise Ross, former Senior Auditor at the National Audit Office UK and CIMA
technical specialist, explains: “The difference between them is one of emphasis.
Financial accountants prepare information ultimately for external reporting purposes, to
record transactions which have taken place and report the financial performance of the
organisation. Consistency of the financial statements is vitally important, so there is a
129
regime of standards which govern how transactions are recorded and financial reports
are produced. Financial accountants are expected to master these standards and justify
occasional deviations from a reporting standard in order to present a truer and fairer
account.
“Management accountants, on the other hand, prepare information to support
management decisions. They have to be skilled in understanding manager’s needs and
providing data on which managers can make decisions. Management accountants have to
be future orientated: which means that they have to be comfortable handling uncertain,
qualitative or probabilistic information, not merely historic numerical data.
Overall, the top tools most likely to be introduced were:
Balanced scorecard
Customer profitability analysis
Rolling forecasts
Activity based management
Environmental
management
accounting
Product/service profitability analysis
Activity based costing
Post-completion audits
Business process re-engineering
CIMA strategic scorecard
They have to use their professional judgment about which measurement or evaluation
techniques to use according to the decision being made. The responsibility for the best
possible management information available to the company becomes exactly the
responsibility of the management accountant.”
Speaking in the Slovenian context, Dr. Branko Mayr, senior Slovenian auditor at ABC
Revizija and Dean of the Visoka Sola za Racunovodstvo in Ljubljana, explains: “In
Slovenia to date, the focus has been for preparing students interested in finance for the
profession of financial accountant. The highly regarded Slovenian xxx syllabus mirrors
the American CPA in many respects and is an excellent grounding for financial
reporting. What we are seeing, however, is an extraordinary demand from leading
Slovenian and international companies for a new type of finance animal within the
finance department, one who is expected to master financial reporting but additionally to
move far beyond the scope of the financial accountant’s role.
“The term commonly used in industry is “business partner” – a finance person who
provides the necessary financial analysis which allows management to accurately predict
the company’s future. The finance business partner is by no means a financial astrologer.
She is the equivalent of a trusted and innovative scientist, predicting outcomes based on
sound testing of empirical financial data.”
In teaching the traditional Slovenian accounting syllabus, the focus is heavily on
financial reporting standards. What governs the syllabus for management accounting in
the absence of management accounting standards? The answer is best practice. In
addition to understanding standards, the management accountant acquires a variety of
tools and techniques which they learn about during their professional qualification and
subsequent continuing professional development.
Mayr & Marr, d.o.o. is actively pioneering the qualification offered by the Chartered
Institute of Management Accountants. Said Managing Director of Mayr & Marr
Ben Marr, “We found that study after study on management practices and
130
organisational performance show that companies which used widely accepted
management techniques that feature on the CIMA syllabus and in part in the
curricula of the good business schools do consistently outperform their
competitors. These studies invariably conclude that better management practices
(the right techniques, properly implemented) were significantly associated with
higher productivity, profitability, rate of sales growth and survival rates. Rather
than just studying how an organization has performed in the past, students of the
CIMA management accountancy programme are geared to analyzing
performance, assessing business possibilities, grasping opportunities and shaping
the future.
“Staff qualified as management accountants, with their business focused skills,
have much to offer a company. Besides adding value to the business finance
staff will also benefit from performing broader roles that offer them more
professional satisfaction and an opportunity to apply their skills on a wider
business canvas. Shell, CISCO, Tesco, BPO, Deloitte Consulting form just a few
examples of global companies currently partnered with CIMA to train their
staff.”
Mayr & Marr expect a healthy interest in this new offering on the Slovenian
scene. “Slovenian finance is quick to adapt to global business demands. There
has been a global explosion of interest in CIMA from persons already in industry
finance positions, who may already hold other accounting qualifications or
MBAs. There is also strong demand worldwide from high achieving finance or
business students interested in a career in business finance or management. We
expect this trend to continue in Slovenia.”
INFORMACIJE O IZOBRAŽEVANJU ZA NAZIV CIMA
Za podrobnejše informacije kontaktirajte z referatom VŠR – www.vsr.si ali
pokličite na telefonsko številko 05 90 90 960.
131
CERTIFIKATI IN DIPLOME IAB
Vodilna svetovna izobraževalna organizacija na različnih strokovnih področjih
računovodenja je našemu Inštitutu podelila akreditacijo za usposabljanje za
pridobitev certifikata IAB:
132
Informacije o vpisu www.vsr.si ali pokličite na telefonsko številko 05 90 90 960.
INFORMACIJE O IZOBRAŽEVANJU ZA NAZIVE IAB
Za podrobnejše informacije kontaktirajte z referatom VŠR – www.vsr.si ali
pokličite na telefonsko številko 05 90 90 960.
Certifikati in diplome IAB, ki jih lahko pridobite v Sloveniji
IAB Level 1 CERTIFIKAT
Certifikat 1. Stopnje iz knjigovodstva (Certificate Boook-keeping)
IAB Level 2 – CERTIFIKAT
certifikat 2. stopnje iz knjigovodstva (Certificate in Book – keeping)
IAB Level 3 DIPLOMA
diploma 3. stopnje iz zahtevnih področij finančnega računovodstva in
knjigovodstva (Diploma in Acc. & Adv. Book – keeping )
IAB Level 4 - DIPLOMA
diploma 4. stopnje iz računovodenja v skladu z Mednarodnimi
računovodskimi standardi (Diploma in Accounting to International
Standards )
IAB Level 3 – DIPLOMA
diploma 3. stopnje iz stroškovnega in poslovodnega računovodstva
(Diploma in Cost & Management Accounting )
IAB Level 3 - CERTIFIKAT
certifikat 3. stopnje iz financ za nefinančnike (Certificate in Finance for
non-Financial Managers)
IAB JE MEDNARODNO PRIZNAN CERTIFIKAT!
133
STROKOVNI SEMINARJI
Na Inštitutu za poslovodno računovodstvo pripravljamo različne strokovne
seminarje, krajše strokovne šole in delavnice s področja računovodstva, davkov,
financ in aktualnih vsebin. Vrhunsko kakovost izvedbe in predavateljev
dokazujejo izvedbe naših seminarjev pri različnih izvajalcih izobraževalne
dejavnosti (Contall Nova Gorica, GV Planet, Združenje delodajalcev Slovenije,
Educa Nova Gorica, Nebra Ljubljana, Ambicij in drugi).
Koledar strokovnih seminarjev je objavljen na spletni strani www.poslovodnoracunovodstvo.si, kjer si lahko preberete tudi podrobnejše vsebine seminarjev.
Po vaši želji izvedemo dogovorjene oblike izobraževanja v vašem podjetju.
Vsebina teh srečanj je prilagojena vašim potrebam. Vsebine programov, ki jih
izvajamo, so povzete iz programov CIMA, CPR, IAB in VŠR.
Popusti na kotizacijo:



za člane Inštituta za poslovodno računovodstvo: 30 % popusta,
za študente Visoke šole za računovodstvo: 30 % popusta,
člani Zbornice računovodskih servisov: 10 % popusta.
134
SVETOVANJA
Inštitut za poslovodno računovodstvo izvaja s svojimi sodelavci različna
strokovna svetovanja. Cena svetovanja je odvisna od zahtevnosti in ocene
potrebnega časa. Na podlagi vaših potreb oblikujemo ponudbo, v kateri
določimo predmet, roke, izvajalce in ceno storitve.
Svetovalna področja in nosilci svetovalne dejavnosti znotraj njih so:
Svetovalno
področje:
Nosilec svetovalne dejavnosti:
kontroling,
analiza,
vrednotenje,
organizacija
poslovanja
Dr. Branko Mayr, pooblaščeni revizor, pooblaščeni
ocenjevalec vrednosti podjetij, državni notranji revizor,
certificiran poslovodni računovodja, stalni sodni
izvedenec za ekonomska področja, docent na VŠR;
Dr. Živko Bergant, pooblaščeni revizor, preizkušeni
poslovni finančnik, veščak Zveze ekonomistov
Slovenije, certificirani poslovodni računovodja, docent
na VŠR;
Irena Viher, univ.dipl.oec., pooblaščena ocenjevalka
vrednosti podjetij, predavateljica na VŠR.
knjigovodstvo in
revizija
Mag. Darinka Kamenšek, pooblaščena revizorka,
državna notranja revizorka, certificirana poslovodna
računovodkinja, višja predavateljica na VŠR;
Katarina Kolarič, univ.dipl.oec., pooblaščena
revizorka, državna notranja revizorka, predavateljica na
VŠR.
gospodarsko
pravo
Dr. Vida Mayr, odvetnica specialistka gospodarskega
prava, višja predavateljica na VŠR.
davki
Mag. Dejan Petkovič, davčni svetovalec, certificirani
poslovodni računovodja, višji predavatelj na VŠR.
delovno pravo
Zdenka Pavlovič, odvetnica
Poleg navedenega svetovanja partnerska podjetja za IPR nudijo posamezne
storitve, razvidne iz spletnih strani družb.
135
ZALOŽBA IPR
Založniška dejavnost IPR je usmerjena v strokovno literaturo s področja
delovanja Inštituta. Kakovost edicij Inštituta zagotavlja založniška politika, ki jo
vodi uredniški svet. Vse izdaje so strokovno recenzirane. S tem je zagotovljena
visoka kakovost edicij IPR.
Izdane edicije so najboljša podlaga za osvojitev znanj, ki jih nudijo diplome
VŠR in certifikati IPR-ja.
Novo na spletni strani www.poslovodno-racunovodstvo.si:
Dr. Živko Bergant
Pooblaščeni revizor, preizkušeni poslovni finančnik, veščak Zveze
ekonomistov Slovenije, certificirani poslovodni računovodja, docent na
VŠR Je tudi avtor knjig:
Plačilna sposobnost in kapitalska
ustreznost podjetja (računovodska
analiza)
Analiza poslovanja od teorije do prakse
(računovodski in finančni vidiki)
Organiziranje računovodstva v povezavi s
finančno funkcijo
136
Osnove analize poslovanja
Mag. Dejan Petkovič
mag Dejan Petkovič, davčni svetovalec, Abeceda Svetovanje d.o.o. in
Inštitut za poslovodno računovodstvo (IPR), član upravnega odbora
Zbornice davčnih svetovalcev Slovenije
in avtor knjige
Obdavčitev podjetij
Dr. Branko Mayr
pooblaščeni revizor, pooblaščeni ocenjevalec vrednosti podjetij,
državni notranji revizor, certificiran poslovodni računovodja, stalni
sodni izvedenec za ekonomska področja, docent na VŠR.
In avtor knjig:
Uvod v računovodstvo, 5
ponatis.
Stroškovno računovodstvo
137
Finančno računovodstvo
Dr. Branko Mayr in
Mag. Darinka Kamenšek
NAPOVEDUJETA DVE NOVI
KNJIGI
RAČUNOVODSTVO
Celovit prikaz računovodskih vsebin s področja finančnega računovodstva,
stroškovnega računovodstva in poslovodnega računovodstva. V knjigi bo
zajeto: Podjetje in njegov pojem, ekonomske kategorije, kot jih obravnava
finančno računovodstvo (opredelitev iz Slovenskih računovodskih standardov in
Mednarodnih standardov računovodskega poročanja), stroški, odhodki, prihodki
itd. kot podlaga stroškovnega računovodstva, oblikovanje poslovnih odločitev
(metode in tehnike kot jih obravnava poslovodno računovodstvo), osnovna
pravila financiranja poslovanja (statični in dinamični princip), koliko je vredno
podjetje (metode in tehnike), analitična orodja in njihova uporaba pri odločanju
(temeljna in tehnična analiza), knjiženje in tehnike knjigovodenja,
računovodska poročila za zunanje in notranje uporabnike. Sestavina prikazov je
strokovna obravnava in praktični primeri.Priloga knjige je CD, na katerem so
vaje in njihove rešitve ter pripomočki s pomočjo katerih se izračunavajo
(različne metode amortiziranja osnovnih sredstev, vrednotenja zalog, analitični
pripomočki za izračunavanje najrazličnejših kazalnikov, orodje za analiziranje
poslovanja podjetja, orodje za oceno bonitetnega položaja podjetja, orodja za
izračunavanje podlag za oblikovanje poslovnih odločitev itd. Predviden obseg
knjige je okoli 1000 strani.
BILANCA KOT PODLAGA OBLIKOVANJA POSLOVNIH
ODLOČITEV (BRANJE BILANCE ZA NEEKONOMISTE)
Knjiga je namenjena tistim, ki se ne srečujejo vsak dan z bilancami in
računovodskimi vsebinami. V knjigi avtorja, ki imata bogate izkušnje pri
prenosu znanj računovodstva in poslovnih financ na neračunovodje,
obravnavata najpomembnejše ekonomske kategorije računovodskih poročil
(bilanc). Prikaz je poenostavljen, prilagojen pravnikom, tehničnim kadrom,
zdravnikom, direktorjem in drugim, ki se pri svojem delu srečujejo z bilancami.
Izhaja iz Mayrjeve opredelitve bilance, ki je »laž, velika laž, bilanca«. V knjigi
so utemeljene te trditve in tveganja, ki jim je izpostavljen uporabnik bilance.
Odločevalci v podjetjih sprejemajo vrsto poslovnih odločitev, ki temeljijo na
bilancah. Odločajo ali lahko nekemu podjetju prodajo na odloženo plačilo
(tveganje je, da ne dobijo plačano), ali smejo pri nekom naročiti blago, material
ali storitev z rokom dobave v prihodnosti (tveganje je, da naročenega ne bodo
prejeli) ali odločitev o nakupu nekega podjetja, delnice (pomembna je
donosnost). V knjigi bo bralec našel pripomočke, ki mu pomagajo oblikovati
odgovore na postavljena vprašanja. Priložen je CD, na katerem so uporabni
pripomočki za branje bilanc, ocenjevanje bonitete podjetja, obrestni izračuni,
finančno načrtovanje in podobno.
138
Cenik knjig
Cena z DDV v €
Naslov dela
Uvod v računovodstvo
40
Osnovno analize poslovanja
35
Obdavčitev podjetij
40
Organiziranje računovodstva
50
Plačilna sposobnost in kapitalska ustreznost podjetja
(računovodska analiza)
45
Analiza poslovanja od teorije do prakse (računovodski in
finančni vidik)
35
Stroškovno računovodstvo s temelji oblikovanja odločitev
– elektroska izdaja
Cena na CD-ju 15 €
Finančno računovodstvo – elektroska izdaja
Cena na CD-ju 20 €
Knjige v prednaročilu
Računovodstvo (v pripravi)
50
Bilanca kot podlaga za oblikovanje poslovnih odločitev (v
pripravi)
35
POPUSTI:
Cena z DDV v €
Člani IPR in Študenti visoke šole za računovodstvo
20 %
Člani Zbornice računovodskih servisov
10 %
KNJIGE V PREDPRODAJI
Za prednaročila za člane IPR in študente
25 %
Za vse druge
15 %
Knjige lahko naročite preko elekronskega obrazca na spletni strani
www.poslovodno-racunovodstvo.si.
139
Postanite člani IPR!
-
Prejemal bom izvod revije Poslovno računovodstvo.
Uveljavljal bom ugodnosti pri nakupu strokovnih publikacij Inštituta.
Uveljavljal bom ugodnosti pri obisku predavanj, šol in delavnic, ki jih
organizira Inštitut.
Uveljavljal bom ugodnosti pri šolnini VŠR za člane Inštituta.
Prijavnica na www.poslovodno-racunovodstvo.si
140
Pridobite si naziv:
Diplomirani ekonomist/ekonomistka (VS)
smer: RAČUNOVODSTVO
Temeljni cilj je izobraziti študenta v lik, ki bo znal organizirati, voditi in izvajati različne
naloge s področja računovodstva v gospodarskih družbah, javnih podjetjih, zavodih,
državnih organih in pri drugih zavezancih za vodenje računovodstva.
Kontakt:
Visoka šola za računovodstvo, Stegne 21c, II/nadstropje, Ljubljana
Telefon: 00386 (0) 59 090 960
Faks: 00386 (0) 059 090 962
Elektronska pošta: [email protected]