prenos - NLP kongres 2014

1
2
nevrologija
3
Simon Brezovar
[email protected],
univerzitetni diplomirani psiholog,
Nevrološka klinika UKC Ljubljana
SPREHOD SKOZI ČUDOVITI SVET MOŽGANOV:
od kod smo prišli, kje smo in kam gremo
Že stari Grki so vedeli, da so možgani sedež
naših duševnih procesov in da v veliki meri usmerjajo naše vedenje. To je najbolj slikovito dokazal starogrški zdravnik Galen, ki je v znamenitem
javnem eksperimentu pokazal, kako prašič izgubi
sposobnost vokalizacije, če se mu prekine povratni laringealni živec. Kot začetek sistematičnega proučevanja človeških možganov v povezavi z
duševnimi procesi pa lahko štejemo 19. stoletje.
Italijanski zdravnik Angelo Mosso je pri bolniku
s poškodbo glave ter posledično operativno odstranjeno lobanjo ugotovil povečanje utripa v arteriji, ko je bolnik izvajal matematične račune ali
pa ko je slišal cerkvene zvonove. Francoski nevrolog Paul Broca je obravnaval bolnika po možganski kapi, ki ni bil sposoben tvoriti govora. Karl
Wernicke je obravnaval bolnika, ki govora ni bil
sposoben razumeti. Danes imenujemo področje
za produkcijo govora Brocovo področje, področje za razumevanje govora pa Wernickejevo področje. Znamenita sta tudi dva paradigmatska
primera; eden iz sredine 19., drugi pa iz sredine
20. stoletja. Prvi govori o železničarskem delavcu
Phineasu Gageu, ki je v delovni nesreči utrpel
hudo poškodbo sprednjega dela možganov. Čeprav je na začetku kazalo, da poškodba nima
bistvenih vplivov, se je začel Gage počasi osebnostno spreminjati. Od urejenega, delovnega
in družinskega človeka je postajal vse bolj zanemarjen, neodgovoren in impulziven. Drugi primer
pa govori o bolniku Henryju Molaisonu, ki so mu
zaradi hudih epileptičnih napadov kirurško odstranili oba hipokampusa. Od takrat dalje si Henry
M. ni bil več sposoben ustvarjati novih spominov.
Zgornjim primerom pravimo paradigmatski primeri v kognitivni nevroznanosti (disciplina, ki se
ukvarja z razumevanjem nevrofizioloških osnov
kognitivnih procesov), saj so bistveno pripomogli k razumevanju funkcionalne nevroanatomije možganov. Poleg tega, da so nas napeljali k
ideji, kako zelo specializirane funkcije opravljajo
naši možgani, so spodbudili tudi številne nove
4
raziskave, ki so še dodatno poglobile naše razumevanje možganov. Tehnološki napredek je
prinesel na področje nevroznanosti številne nove
metode, ki nam omogočajo slikanje možganov
med delovanjem, simulacijo možganskih procesov v računalniškem okolju, manipuliranje z
možganskimi procesi …
Z uporabo široke palete nevroznanstvenih metod
danes ne razumemo dobro le psihičnih procesov,
povezanih z možgani, temveč tudi nekatere
nevrološke bolezni. Parkinsonovo bolezen in
multiplo sklerozo znamo danes že zelo dobro
zdraviti, vedno bolje poznamo tudi patofiziologijo
Alzheimerjeve bolezni. Po zaslugi nevroznanosti
danes zelo dobro poznamo tudi proces nevroplastičnosti (tvorjenje novih možganskih celic) ter
pogoje, v katerih proces nevroplastičnosti poteka. Trenutno tečejo trije veliki nevroznanstvenimi
projekti, ki so si zastavili visok cilj: razumeti prav
vse povezave med nevroni v človeških možganih.
Vložek je velik, morebiten uspeh pa bi imel lahko
za posledico upanje za bolnike s težkimi neozdravljivimi nevrološkimi boleznimi.
V pričujočem prispevku se bomo na kratko sprehodili skozi zgodovino proučevanja možganov,
pri čemer bodo predstavljeni nekateri najpomembnejši poudarki, ki so ključno prispevali k razumevanju anatomije možganov in njihovega delovanja. Pogledali si bomo, kaj pravzaprav možgani
sploh so, kako so sestavljeni, kaj so ključni pogoji
za njihovo normalno delovanje. Spoznali se bomo
z osnovno nevroanatomijo človeških možganov,
predstavili bomo nekatere njihove najpomembnejše funkcije (motorične in senzorične funkcije,
spomin, pozornost, mišljenje, empatija). Spoznali
se bomo z nekaterimi najpomembnejšimi nevroznanstvenimi metodami, ki nam omogočajo
proučevanje človeških možganov – od pionirskih
metod, ki temeljijo na opazovanju nevrološkega
bolnika in sklepanju na lokacijo lezije, do novejših metod snemanja živih možganov (MRI, fMRI,
PET, EEG, TMS). Videli bomo lahko, kako je prav
eklektična uporaba vseh teh metod ključna za
celostno poznavanje naših psihičnih procesov.
Nakazali bomo, da proučevanje psihičnih procesov v možganih ni zgolj v funkciji akademskega poslanstva, temveč ima lahko tudi pomembne
praktične implikacije. Prispevek bomo zaokrožili
z razmislekom, kaj dobrega nam je nevroznanost
prinesla in katera so najpomembnejša odkritja
na področju nevroznanosti. Zazrli se bomo tudi
v prihodnost in se vprašali, kaj si lahko obetamo
od nevroznanosti v bodoče. Razmislili pa bomo
tudi o nekaterih moralno etičnih vprašanjih, ki jih
prinaša nevroznanost z vse boljšim razumevanjem vzročno posledičnih mehanizmov človekovih
duševnih procesov.
Ključne besede: možgani, kognitivna nevroznanost, paradigmatski primer, psihične funkcije,
nevroznanstvene metode
Temeljna literatura
Kandel, E. R., Schwartz, J. H., Jessell, T. M.,
Siegelbaum, S. A. in Hudspeth, A. J. (2013).
Principles of Neural Science, 5. izd. New York:
McGraw Hill.
Kolb, B. in Whishaw, I. Q. (2009). Fundamentals
of Human Neuropsychology, 6. izd. Lethbridge:
Worth Publishers
coaching
5
Aneja Štrukelj
ustanoviteljica podjetja Dosezi sanje,
vodja Facebook strani Dosezi sanje z več kot 18.000 všečki,
NLP coach ter avtorica elektronskih tečajev Razkrij svoj sijaj ter Zbudi se in zaživi.
Spletna stran: www.dosezisanje.si
E-pošta: [email protected]
COACHING PREKO SPLETNEGA IZOBRAŽEVANJA
Od nekdaj sem bila tak tip človeka, ki je na čas
gledal kot na zelo pomembno vrlino. Vedno sem
iskala možnosti, da bi se minute, ki jih porabim na
cesti, čim manj kopičile. Želela sem postati gospodar in ne suženj ur, ki jih imam na voljo. Ko sem
julija 2013 odprla svoje podjetje Dosezi sanje,
sem tako imela, poleg drugih stvari, začrtano tudi
pot, ki bi mi vse to omogočila.
Želela sem si, da bi lahko preživela več časa s
svojimi bližnjimi, si vzela odmor, ko bi jaz želela,
ob vsem tem pa še vedno služila denar. Želela
sem svobodo, da bi lahko upravljala s svojimi
dnevi tako, kot bi si jaz zamislila in da ne bi bila
nenehno prikovana na časovno rutino.
Spletno učenje in elektronski tečaji so eden
izmed najbolj neverjetnih načinov, kako »zapakirati« vse, kar že znate in pri tem ohraniti tisto
tako pomembno svobodo. Tečajnikom omogočijo, da nove informacije pridobijo v udobju svojega
doma, ne da bi pri tem izgubljali dragocene ure
na poti do kraja predavanja.
V Sloveniji ta vrsta poslovnega modela ni tako
poznana kot v tujini, kjer vse več podjetnikov
usmerja svoje znanje in čas v ustvarjanje elektronskih produktov, s katerimi lahko dosežejo in
pomagajo večjemu številu ljudi.
Od lanskega poletja sem tako ustvarila dva elektronska tečaja in pomagala znanje o doseganju
zdravega samospoštovanja in zastavljanju ciljev
razposlati po celotni Sloveniji. Oba tečaja pa sta,
na podlagi pohval, pripomb, dodatnih vprašanj in
mnenj tečajnikov v letu 2014 dobila nadgradnjo, v
katero so vključene še dodatne strategije in točni
koraki, kako priti do želenih rezultatov na področju teme, ki se jo v programu obravnava.
Stopimo zdaj korak nazaj in si oglejmo, kako so
ti elektronski tečaji sploh videti. Mogoče ste zanje
že slišali, mogoče se ravno pripravljate ustvariti enega, mogoče so bile ravno zgornje besede
prve, ki so vam predstavile to področje. Najprej
takoj definirajmo, kaj ti tečaji niso. Internetni video
treningi niso nekaj, kar se lahko na hitro »spac-
6
ka« skupaj, njihovo glavno vodilo naj bo vedno
pomagati ljudem in spreminjati njihova življenja
na bolje.
Na poti ustvarjanja elektronskih tečajev se lahko
pojavi veliko vprašanj in eno izmed tistih, ki se
najpogosteje prikrade v naše misli, se glasi »Kdo
sem jaz, da bom karkoli učil? Saj vendar nisem
ekspert.« Dejstvo je takšno - če ste kadarkoli naredili nekaj in dobili ob tem rezultate – mogoče ste
izgubili kilograme, ste pridobili temeljito znanje o
določeni tehniki fotografiranja, mogoče ste nekoga naučili kako organizirati enkratno poroko – imate že neko vsebino, ki jo lahko delite naprej. Izberete si lahko katerokoli znanje, ki ste ga nabrali
v življenju. Vsakdo ima namreč neko zgodbo, ki jo
lahko deli dalje in s tem pomaga drugim. Obstaja
nešteto tečajev na nešteto različnih področjih, od
vzgoje predšolskih otrok, do deskanja na snegu,
online pasjih šol, interaktivnega učenja tai chi-ja
do treningov s poslovnega področja, tako da tukaj
resnično ni nobenih omejitev.
Sama sem se v programu Razkrij svoj sijaj osredotočila na področje samospoštovanja, v programu Zbudi se in zaživi pa na področje doseganja
ciljev. Prvi klienti, ki so se septembra 2013 vpisali
na tečaj, so začeli svoje samospoštovanje graditi
preko 8 modulov, ki so jih v osmih tednih dobili
v elektronski poštni nabiralnik v obliki interaktivne datoteke, ki je vključevala vse informacije
in vaje. Decembra sem začela ustvarjati novo
spletno stran, kjer so se januarski tečajniki lahko
prijavili in od koder so lahko po novem nabirali
svoje znanje. V februarju pa se je začela temeljita nadgradnja programa v elektronske tečaje, ki
ne bodo vključevali samo golega besedila in vaj,
temveč tudi dodatne video treninge in delovne
zvezke za določen modul. Kar vam želim s tem
povedati je, da ni popolnega časa, kdaj začeti
promocijo, prav tako se morate zavedati, da tečaj
ne bo nikoli popoln. Vedno bo kaj, kar bi se lahko
dodalo, popravilo, mogoče drugače oblikovalo.
Naj ne bodo to izgovori, ki bi vam preprečevali
slediti svojim sanjam.
Zgodilo se bo, da bodo tečajniki, kljub veliki želji
po spremembah, kdaj izgubili svojo zagnanost ali
jih bo mogoče ravno v tistih tednih, ko bo potekal
tečaj, presenetilo življenje. Ravno zato je tako
zelo pomembno, da vsak elektronski tečaj vključuje dodatno individualno elektronsko podporo,
kamor lahko naslovijo kakršna koli vprašanja, ki
se pojavijo tudi po preteku tečaja. Cilj elektronskega video treninga ni le podati teorijo in nato
oditi, temveč tudi spodbujati prisotne in slediti njihovemu napredku.
Živimo v času, ko lahko s pomočjo interneta
naš glas seže do druge strani Zemlje. Izkoristite
njegovo moč, stopite korak naprej, strnite svoje
znanje in začnite spreminjati svet že danes.
Aneja Štrukelj
Viri:
Spletna stran tečaja Razkrij svoj sijaj: www.razkrijsvojsijaj.si
Spletna stran tečaja Zbudi se in zaživi: www.
zbudise.si
Ključne besede:
Elektronsko izobraževanje, coaching, spletno
učenje, cilji, internet, video trening, čas, podajanje informacij
Sklep:
Kako podati ljudem znanje za osebni razvoj, ne da
bi se bili za to primorani pojaviti na točno določen
dan ob točno določeni uri na točno določenem
kraju? Prispevek vam bo povedal, kako zgraditi
poslovni model, ki temelji na elektronskih produktih, katere pasti in izzivi se pojavljajo na poti, kje
se ne sme zaspati ter kam je treba usmeriti moči,
da tak produkt poda informacije, ki bodo klientu
pomagale napredovati. Spoznajte svet elektronskih tečajev, ki omogoča pridobivanje novega
znanja v udobju doma.
Glotta Nova d.o.o.
Poljanska 95, 1000 LJ
I: www.glottanova.si
E: [email protected]
NA POTI K SREČI S SAMOCOACHINGOM
Kaj je sreča? Vprašanje, ki me vznemirja že od
otroških let. Kot otrok sem verjela, da ljudje postanejo zlobni takrat, ko so nesrečni in da sreča
prebuja najboljše in najbolj vredno v nas ljudeh.
Odrasla to verjamem še bolj. In gotovo prav zato
velik del svojega raziskovalnega in strokovnega
dela posvečam iskanju odgovora na vprašanje,
kaj je tisto, kar nas osrečuje in kako lahko vplivamo na to, kako srečno in kakovostno bomo
preživeli svoje življenje. Del odgovora se skriva v
zgodbi Cherokee indijanca, ki je govoril svojemu
vnuku o borbi, ki se odvija v vsakem od nas. Rekel
je: »Vnuk, poglej, gre za dva volka. Eden je hudoben: jeza, zavidanje, žalost, obžalovanje, pohlep,
vzvišenost, samopomilovanje, krivda, maščevalnost, vzvišenost, lažnivost, lažen ponos, oblastništvo in egoizem. Drugi je dober: veselje, mir,
ljubezen, upanje, zdrava pamet, ponižnost, prijaznost, radodarnost, zmožnost vživeti se v čustva drugega, plemenitost, resnicoljubnost, sočutje
in zaupanje.« Vnuk za kakšno minuto razmišlja in
nato vpraša starega očeta: »Kateri volk zmaga?«
»Tisti, katerega hranim.«
Veliko ljudi meni, da je sreča začasno stanje, ki
ga lahko dosežemo v nekaj trenutkih in lahko
prav tako hitro izgine. Poznamo tudi pregovor, ki
pravi, da je sreča opoteča, ki namiguje na razširjeno prepričanje, da na doživljanje dolgotrajne
sreče in notranje izpolnitve ne moremo vplivati. Med občutkom sreče in srečnim počutjem je
pomembna razlika. Ed Diener, ki skupaj s svojimi
sodelavci že od leta 1984 razvija model »subjektivnega blagostanja«, ki je strokovni sinonim
za poljuden izraz sreča, pojem subjektivnega
blagostanja opredeljuje kot trajno občutenje, da
je življenje bilo in da je dobro, da je sedanji čas
življenja ali celo življenje v celoti polno, smiselno
in prijetno.
O sreči je razširjenih veliko mitov in zmotnih predstav razširjenih med ljudmi. Občila in svet zabave
dajejo napačen vtis, da k srečnemu in zadovoljnemu življenju prispevajo predvsem denar, lep-
ota in mladost, in če k temu dodamo še slavo,
je medijska slika popolna. Številne raziskave v
okviru pozitivne psihologije, psihološke discipline
, ki se ukvarja s preučevanjem človeške sreče,
zadovoljstva in blagostanja, so takšno splošno
razširjeno mnenje, predvsem o vplivu denarja
na srečo, ovrgle. Kot najboljši napovednik sreče
so se namreč izkazali družabni odnos, rezultati
govorijo tudi o tem, da je partnersko življenje zelo
verjetno srečnejše od samskega in da k sreči
največ prispeva preživljanje časa s prijatelji in
družino.
Kar zadeva kakovost življenja, v nasprotju s
splošnim prepričanjem, sreča ni povezana z lagodnim življenjem. Mihaly Csikszentmihalyi je
ugotavljal, da se občutenje sreče in zadovoljstva, ki nas povsem prevzame, najpogosteje
pojavi pri aktivnostih z določenim ciljem, v katere vlagamo svojo psihično energijo, napor in
določene spretnosti. Stanje globoke vključenosti
v aktivnost imenuje stanje »zanosa«, vrhunske
izkušnje, ki je sama sebi namen. V stanju zanosa
posamezniki opisujejo, da točno vedo, kaj želijo
narediti v vsakem trenutku, tako da so popolnoma osredotočeni na nalogo in imajo občutek
samonadzora. Zanos je tako prijetna izkušnja za
posameznika, da jo skuša vedno znova doživeti.
Omogoča nam, da se razvijamo in damo kar največ od sebe.
Raziskovalci tudi ugotavljajo, da imajo na zadovoljstvo z življenjem pomemben vpliv osebni dejavniki. Zlasti ekstravertnost, ki se odraža v zgovornosti, odprtosti, izražanju čustev, aktivnosti in
družabnosti in nevroticizem, ki se kaže v visoki
stopnji negativnih čustev, hitri razburjenosti in
živčnosti. Obe osebnostni značilnosti sta dedno
pogojeni, kar daje slutiti, da se vsak človek rodi
z »izhodiščno stopnjo sreče«. Vse številnejše raziskave o enojajčnih in dvojajčnih dvojčkih domnevo potrjujejo. Dedni zapis je osnova ali potencial za srečo, kamor se navadno vračamo tudi po
večjih zastojih in zmagoslavjih. Toda izhodiščna
stopnja sreče je podobna izhodiščni stopnji teže.
Nekateri ljudje so blagoslovljeni z nagnjenjem k
vitkosti. Težo ohranjajo zlahka, brez posebnega
truda. Drugi za svojo vitkost garajo in vložijo veliko energije, da bi težo ohranili na želeni ravni.
In brž ko popustijo, se kilogrami priplazijo nazaj.
Če gre torej srečo pripisati genetiki, ali se bomo
vdali in rekli, da preprosto nimamo sreče, da bi
bili srečni? Odgovor je »ne«! Sonja Lyubomirsky
, ki je kot eksperimentalna psihologinja vodila
prve kontrolne študije z eksperimentalnimi posegi, ki naj bi stopnjevali in ohranjali raven sreče
nad izhodiščno vrednostjo, dokazuje nasprotno.
Skupaj s sodelavcema (Kenom Sheldonom na
Univerzi v Mossouriju in Davidom Schkadejem na
Univerzi v San Diegu), so ugotovili, da izhodiščna vrednost določa le 50% sreče, pičlih 10% gre
pripisati razlikam v življenjskih razmerah – glede
na to, ali smo bogati ali revni, zdravi ali nezdravi,
poročeni ali razvezani itn. Tako ostane presenetljivih 40% sposobnosti za srečo v naših rokah –
če smo le pripravljeni razvijati pozitivno miselno
naravnanost in usmerjeno delovati. Zelo podobno
kot trajna izguba teže in čilost, trajnostna sreča
zahteva nekaj trajnih sprememb, vsakdanje
prizadevanje in zavezanost. Kar pa je še pomembneje, vsak od nas potrebuje odkriti lasten recept
sestavin, ki nas osrečujejo.
Dobra novica je, da je naše življenje in odnosi, ki jih ustvarjamo z drugimi, podaljšek naših
misli, zato je od nas samih odvisno, kakšna bo
realnost, ki jo ustvarjamo. Prej ko prevzamemo
odgovornost za spremembe, ki jih želimo v življenju, hitreje jih bom dosegli in lažje (za)živeli življenje, ki si ga želimo globoko v sebi. Vsakomur,
ki vztraja pri tem, da so za spremembe odgovorni drugi, bo slej ko prej spodletelo, kajti nihče
ne more pridobiti nova zmagovalna vedenja in
navade, razviti nove sposobnosti in veščine, ali
pa zadovoljiti naše vrednote in ustvariti zmagovalna prepričanja, ter okrepiti samozavedanje in
7
občutek pripadnosti namesto nas.
Učinkovito orodje, veščina in umetnost, ki nas
lahko pri tem podpira, je samocoaching, saj se
opira na naše notranje vire, to je na dane sposobnosti in na osebno moč posameznika, da zmore
preseči lastne omejitve. Kot je zapisala Terry Levin , najboljši samocoaching v ospredje postavlja
naše “osebno jedro” in neguje naš notranji jaz.
Ta jaz je otrok, ki so mu starši, učitelji, župnik
in družba govorili “ne”, “nikar”, “moraš” in “ne
smeš”. Ta pristni jaz še vedno živi globoko v nas.
Ko vzpostavimo stik z njim, lahko odločitve sprejmemo bistveno hitreje, saj lahko takoj ugotovimo,
kaj nam ustreza in kaj ne, saj naš pristni jaz v ospredje postavlja vrednote in prednosti, “spojene”
s stvarmi, ki jih resnično želimo izkusiti in doživeti.
Res je, da uporaba samocoachinga zahteva dobro izurjene veščine osredotočenja in samousmerjanja ter zmožnost distanciranja - veščine, ki
so temeljna orodja in znanja nevrolingvističnega
programiranja. V praksi pa se zastavlja vprašanje, kako te veščine prebuditi in uporabiti ravno
takrat, ko jih potrebujemo. Prebujanje in negovanje stika z »notranjim jazom«, našimi notranjimi
»mentorji« moči namreč predstavlja vedno dostopen vir, ki je na voljo pri reševanju kateregakoli
življenjskega izziva.
Veščine samocoachinga nas naučijo dvoje:
•
Kako lahko prekinemo in opustimo
negativne, omejujoče in neučinkovite miselne
vzorce, zaradi katerih smo manj učinkoviti in bolj
ranljivi,
•
ter kako jih lahko nadomestimo s podpornimi miselnimi procesi, pozitivno, ciljno naravnanostjo in samozaupanjem
Prvi korak k razvijanju veščine samocoachinga
je »prekinitev toka misli« , ki ga je razvil Joseph
Luciani, za usmerjanje miselnih procesov in
doseganje sprememb. Prekinitve toka misli uporabljamo takrat, ko želimo nadomestiti negativno,
samoomejujoče in problemsko razmišljanje, ki ga
žene negotovost, z bolj proaktivnim delovanjem.
Ko se znebimo zmešnjave “pretiranega razmišljanja”, namesto izpraševanje o tem, kaj bi, če bi
… (“Mogoče bi bilo dobro, da začnem …. Samo
mogoče zdaj še ni pravi čas … ali pa mogoče raje
…”), bomo začeli, ne le razmišljati in “predelovati”, kar se nam dogaja v življenju, pač pa se predvsem odzivati na življenje na bolj neposreden in
spontan način. “Predelovanje” življenjskih situacij
v mislih se zdi precej bolj varen način, kako lahko živimo življenje, kot če se odločimo živeti brez
generalke. Vendar se tako le zdi. Pred nami je 6
milijonov let instinktivnega, intuitivnega delovanja, ki nas ne bo pustilo na cedilu, seveda, ko se
naučimo zaupati, kar je eden od pomembnih
ciljev samocoachinga: da se povežemo s svojo
notranjo intuitivno sposobnostjo samozaupanja. Le če zaupamo sami sebi, bomo pripravljeni
tvegati več in ravnati skladno s svojimi notranjimi
vzgibi in hotenji.
Prekinitev toka misli lahko dosežemo z različnimi
tehnikami:
8
•
STOP TEHNIKA
Pomembno, da znamo potegniti zavoro, ko naš
miselni tok dela proti nam in prepoznati, da je
čas, da ustavimo svoje misli. V filmih glavni junak, ko želi ustaviti vlak, ki brzi z veliko hitrostjo,
običajno le zgrabi rdečo zavoro za nujne primere, ki visi s stropa, jo potegne in vlak se hipoma
ustavi s cvilečim zvokom. Ko naše misli začnejo
bežati po svoje, si lahko predstavljamo, da je živo
rdeča zavorna ročka tik pred nami in da jo lahko
preprosto potegnemo!!! In nato, s točke odločitve
in moči, rečemo »stop!« Poteg zavore je dejanje
naše trdne volje, ki simbolizira, da nismo pripravljeni storiti niti koraka več v smeri samoomejujočega razmišljanja.
•
OPAZOVANJE Z RAZDALJE
Postavimo se v vlogo neodvisnega, pasivnega
opazovalca. Namesto »jaz« postanemo »on/
ona«. O sebi smo tako zelo navajeni razmišljati
v prvi osebi, da nam že droben korak vstran - v
vlogo »njega« ali »nje« omogoči, da se vidimo z
določene razdalje in nove perspektive.
•
PREKLOP NA DRUG PROGRAMA
Preklop na drug program je še ena učinkovita
tehnika vizualizacije, ki nam lahko pomaga, da
preusmerimo svoj samoomejujoč miselni tok.
Lahko si predstavljate, da poslušate radijsko
oddajo. Napovedovalec apokaliptično poroča
o nevarnostih globalnega segrevanja, ki pretijo
človeštvu in njegovih usodnih vplivih. Sedite v
dnevni sobi in postajate vse bolj napeti in ko še
naprej poslušate oddajo, se zavedate, da postajate vse bolj zaskrbljeni. Nazadnje ne zmorete
več in odločite se zamenjati kanal. Slišite radijskega napovedovalca, ki napoveduje lepo sončno
vreme za konec tedna in začutite, kako se vaše
telo spet sprošča …
•
TEHNIKA DIHANJA ZA UMIRJANJE
Tehnika izvira iz joge in je učinkovit način, kako
lahko izstopimo iz lastnih misli samoomejujočega, negativnega načina razmišljanja in prekinemo
miselno zanko.
Kako izvajamo tehniko?
Usedite se vzravnano, zaprite desno nosnico z
desnim palcem, vdihnite skozi levo odprto nosnico in štejte do tri. Nato zaprite obe nosnici s palcem in kazalcem in zadržujte dih tri sekunde tako
da štejete do tri. Nato palec, ki zapira desno nosnico, sprostite in izdihujte skozi desno nosnico
dokler ne preštejete do šest. Ponovite isti proces
v obratni smeri: vdihujte tri sekunde skozi desno
nosnico, zadržujte dih tri sekunde in izdihujte šest
sekund skozi levo nosnico. Nadaljujte toliko časa,
dokler niste popolnoma sproščeni in osvobojeni
negativnih, samoomejujočih misli. Meditacijski
učinki te tehnike so zelo globoki, učinek na naš
miselni tok, ko se “zaciklamo”, pa zelo hiter.
Ključno izhodišče procesa samocoachinga je
premik iz stanja, kjer smo sedaj, tja, kjer želimo
biti, zato prekinitev toka misli ni dovolj. Za premik
potrebujemo vprašanja, usmerjena k cilju – potrebno je misliti pozitivno in naprej. Vprašanja, ki
nas bodo pri tem podprla, so: »Kaj želim? Kaj je
zame pomembno v tem trenutku? Kako lahko to
dosežem? Kakšen načrt lahko naredim? Kdo mi
pri tem lahko pomaga? Kaj mi to lahko prinese?
Kako lahko s svojim ravnanjem prispevam k svojemu večjemu zadovoljstvu in sreči v svojem življenju? Za vsakega posameznika premik pomeni
nekaj drugega in vsak od nas bo za premik uporabil svoje vire notranje moči, ki so mu na voljo.
Tako kot ne obstaja čudežni recept za srečo, tudi
ni magične formule na področju samocoachinga in razmišljanja o sebi in izzivih. Postavljanje
vprašanj in razmišljanje o sebi in izzivih imata
vedno nek namen. Cilj je ugotoviti, kako dobro se
zavedamo situacije, kaj nam ta razkriva o našem
trenutnem stanju in točki, ki jo želimo doseči. S
postavljanjem vprašanj in razmišljanjem o sebi
in izzivih se posvetimo oviram in prednostim, da
bi ugotovili, kaj potrebujemo za napredovanje.
Vsako od naštetih orodij je posledica naše želje
vedeti, kaj je najpomembnejše, kar v tem trenutku
lahko storimo, da bi napredovali.
Samoizpraševanje predstavlja trden temelj rasti,
sprememb in napredovanja, ker nam pomaga
osredotočiti se na ključne vire, ki nam prinašajo
srečo in zadovoljstvo v življenju, in prepoznati
svoje omejitve in ovire. Lahko ugotovimo, katere
spremembe so potrebne in tudi, kako bi jih izvedli.
S pomočjo pomembnih vprašanj in poglobljenega
razmišljanja lahko prepoznamo, kdo smo in kar
želimo postati, in se naučimo zaznati in zaživeti
skladno s svojo resnico in osebno srečo.
Receptov ni, so pa bližnjice, ki jih nudi tudi Sonja
Lyubomirski, ki je s svojimi sodelavci na osnovi
dolgoletnih raziskav izluščila aktivnosti in strategije, ki prežemajo življenja srečnih ljudi, v knjigi
Kako doseči srečo .
Aktivnosti srečnih ljudi vključujejo:
•
Izražanje hvaležnosti in pozitivno mišljenje.
•
Negovanje optimistične naravnanosti.
•
Izogibanje »pretiranemu« in neplodnemu razmišljanja o sebi in primerjanju z drugimi.
•
Vlaganje v socialne odnose, kar vključuje dajanje pomoči in negovanje dobrih medosebnih odnosov.
•
Obvladovanje stresa, težavnih situacij
in travm, ki vključujejo strategije za obvladovanje
lastnega življenja in sposobnost odpuščanja.
•
Življenje v sedanjosti, pogosto doživljanje zanosa in predajanje radostim življenja.
Srečni ljudje so zavezani svojim ciljem in znajo
skrbeti za svoje telo in dušo. So fizično aktivni in
negujejo tudi svoje versko oziroma duhovno življenje.
Zadovoljstvo z življenjem namreč ni pomembno le zato, ker se ob tem počutimo dobro, pač
pa predvsem zato, ker ima koristne posledice.
Izsledki dolgoletnih raziskav subjektivnega blagostanja namreč kažejo , da so želeni rezultati,
tudi ekonomski, pogosteje posledica subjektivnega blagostanja kot narobe. Ljudje, ki izražajo visoko raven zadovoljstva z življenjem, so kasneje
v življenju bolj uspešni kot tisti, katerih zadovoljstvo je nižje. Zadovoljni ljudje so pogosteje pripravljeni pomagati svojim sodelavcem, sosedom in
soljudem na različne načine. Poleg tega izsledki
tudi kažejo, da imajo ljudje, katerih raven zadovoljstva z življenjem je visoka, tudi boljše socialne
odnose kot ljudje z nižjo stopnjo zadovoljstva z
življenjem. Zadovoljstvo z življenjem pa je povezano tudi z zdravjem in dolgim življenjem. Zdi
se, da končni cilj iskanja sreče ni le to, da smo
srečni, pač pa je pomembno, da smo srečni, zato
da živimo bogato, raznoliko in izpolnjeno življenje, ki daje našemu človeškemu obstoju pomen in
smisel.
VIRI IN LITERATURA
Bormans, L. ur. (2012) Sreča: velika knjiga o sreči:
znanje in modrost stotih strokovnjakov sreče z vsega
sveta. Ljubljana: Mladinska knjiga, str.64-65.
Csikszentmihalyi, M. (1990). Flow: The Psychology of
Optimal Experience. New York: Harper and Row.
Diener, E., Biswas-Diener, R. (2008). Happiness. Unlocking the Mysteries of Psychological Wealth. USA,
UK, Australia: Blackwell Publishing.
Diener, E., Seligman, M.E.P. (2004). Beyond Money:
Toward an economy of well-being. Psychological Science in the Public Interest, 5(1), 1-31.
Levine, T. (2010) Coaching je za vsakogar: Kako
postati sam svoj coach ne glede na starost. Ljubljana:
Lisac&Lisac.
Luciani, J. J. (2007) Self-coaching. The Powerful Program to Beat Anxiety and Depression. 2. izdaja. e-knjiga. New Jersey: John Wiley & Sons, Inc. str. 95.
Lyubomirski, S. (2008) The How of Happiness. A Scientific Approach to Getting the Life You Want. New
York: The Penguin Press.
Musek, J. (2005a). Psihološke in kognitivne študije
osebnosti. Ljubljana: Znanstveni inštitut filozofske
fakultete, str. 177-178.
Musek, J. (2005b) Generalne dimenzije osebnosti in
subjektivno emocionalno blagostanje. Anthropos, ¼,
319-338.
Tansini, R. (2010) Coach di te stesso. e-knjiga. www.
brunoeditore.it.
Predstavitev avtorice:
mag. Bernarda Potočnik, NLP coach in certificirani
NLP trener (licenca mednarodnega združenja za NLP
- INLPTA), v Glotta Novi izvaja celostne programe usposabljanja za NLP praktike, NLP mojstre praktike in
program usposabljanja za poklicne coache, Coach, ki
je licenciran s strani Mednarodne federacije coachev
(International Coach federation - ICF).
Specializirana je tudi za izvajanje programov za uporabo veščin coachinga pri vodenju, pri kariernem razvoju zaposlenih in za coaching programe po
meri za osebni in profesionalni razvoj.
Na področju nevrolingvističnega programiranja in coachinga deluje že več kot 10 let in z
njim pomaga posameznikom in skupinam, da izboljšajo svojo učinkovitost in osebnostno zadovoljstvo na
svoji življenjski poti. V zadnjem obdobju pa se posveča
predvsem razvijanju programov samocoachinga za
vodenje lastne karierne poti in doseganje zdravega življenjskega sloga. Njena izjemna sposobnost je v tem,
da zna prepoznati in prebuditi potenciale v vsakem
posamezniku in okrepiti njihovo zaupanje vase, da
zmorejo preseči svoje lastne meje.
Musek (2005a:177-178)
Izraz pozitivna psihologija je prvi uporabil Abraham
Maslow leta 1954 v knjigi Motivacija in osebnost. Za
začetek pozitivne psihologije kot novega področja psihologije pa štejemo leto 1998, ko jo je Martin Seligman, oče pozitivne psihologije, znan po teoriji naučene
nemoči, izbral za temo njegovega predsedovanja
Ameriškemu psihološkemu združenju.
Csikszentmihalyi (1990)
Musek (2005b:319-338)
Bormans (2012:64-65)
Levine (2010)
Luciani (2007:95)
Lyubomirski (2008)
Diener, Seligman (2004)
Ključne besede: sreča, pozitivna psihologija, subjektivno blagostanje, samocoaching, tehnike prekinitve
toka misli, zadovoljstvo z življenjem, notranji viri moči.
9
Nada Mulej
prof. slov. j. in prim. knjiž, NLP trenerka in
NLP Master coach (INLPTA), limbični coach, praktik EFT,
avtorica knjig o osebnostni rasti in učenju, vodi treninge NLP-ja na vseh
stopnjah, izobražuje trenerje in coache, izvaja poslovni
in osebni coaching in je direktorica podjeta SLEDI iz Žalca.
Spletna stran: www.sledi.si,
e-pošta: [email protected]
IZ MOJE ORODJARNE COACHINGA
Dober coach je agent sprememb v poslovnem
ali zasebnem okolju, je dobro usposobljen, učljiv, empatičen, proaktiven in coaching povezuje z
znanjem in izkušnjami drugih področij. Pri delu se
osredotoča na klientove cilje in rešitve.
Je prožen, kreativen in uporablja pester nabor
tehnik, intervencij, orodij in pripomočkov.
Pogledali bomo v orodjarno NLP-ja, v rešitev
usmerjenega pristopa in kreativnega coachinga,
izbrali nekaj novih orodij, pristopov in pripomočkov in jih praktično preizkusili v coachingu, samocoachingu ali pri učenju coachinga.
Coaching je v zadnjem desetletju dinamična,
kompleksna, rastoča in več področij povezujoča
dejavnost. Korenine coachinga segajo že v antiko, ko so na olimpijskih igrah filozofi že izvajali
coaching za boljše športne dosežke atletov.
V 70-ih letih našega stoletja se je coaching pojavil v hitro spreminjajočem se svetu in povezal
filozofijo, psihologijo, poslovne vede, andragogiko
in celo šport. Pomembni terapevti, svetovalci in
psihologi, ki so vplivali na nastanek coachinga
kot samostojnega področja pri delu s človeškimi
viri, so Carl Rogers (pogovorna terapija), Timothy
Leary, Ida Rolf, Buckminister Fuller, Virginia Satir,
Fritz Perls, Gregory Bateson, Stanislav Grof,
Seth Godin itn. Seveda ima pomembno mesto
v razvoju coachinga tudi NLP (nevrolingvistično
programiranje) s svojimi najpomembnejšimi predstavniki Richardom Bandlerjem, Johnom Grinderjem in Robertom Diltsom.
Od leta 1995 je coaching doživel svoj razcvet na
poslovnem in osebnostnem področju.
V ZDA in tudi pri nas večina ljudi pričakuje instantne uspehe in pogosto težje sprejmejo
proces, povezan z nalogami, lastno aktivnostjo
in evalvacijo. Morda družbene krize prinašajo
čas, ko bomo coachi dobili svojo priložnost in
pomagali ljudem prenoviti njihovo življenje/kariero in izboljšati odnose na delovnem mestu.
10
4MAT za coaching
V kvadrantu KAKO coach z različnimi intervencijami, metodami in pristopi doseže premik v mišljenju,
čustvovanju, vedenju ali uporabi virov moči.
Pred kratkim so v reviji Manager Seminare opravili zanimivo raziskavo med 2480 trenerji in coachi, kjer
ugotavljajo, katere so najpogostejše metode in orodja coachev in kakšen je pomen uporabe teh metod
za uspešnost dela. Pomen so ocenjevali z lestvico od 1-6 in dobili takle rezultat:
Opravili so tudi anketo med klienti, ki so spregovorili o tem, kaj so njihovi najpomembnejši kriteriji
za izbor coacha.
Odgovori so bili:
1. Večkratne izkušnje v coachingu
2. Metodična kompetentnost (pestrost pris
topov)
3. Priporočilo zaupne osebe (ne menedžerja
ali šefa!)
Coachi so podcenjevali vlogo metodičnih kompetenc in precenjevali pomen izobraževanja pri
odločanju strank.
Pogledali bomo v orodjarno NLP-ja, v rešitev usmerjenega pristopa in kreativnega coachinga, izbrali nekaj novih orodij in jih praktično preizkusili.
Poglejmo in preizkusimo dve:
a) Kolo alternativ
c) Spremenimo skupaj
a) Kolo alternativ
Ko klient pride na coaching, si želi hitrih zmag.
Včasih novih možnosti ne vidi in se počuti zataknjen v sedanjem stanju. V takih situacijah je preprosto orodje Kolo alternativ, ki pospeši odločitve
in ustvari novo perspektivo in občutek napredka.
Pri uporabi izhajamo iz predpostavke, da so vse
rešitve v nas, saj je, kot ugotavljajo v coachingu
(Asgodom, 2013) 80% virov moči implicitnih (torej
že prisotnih v klientu) in samo 20 % eksplicitnih
(zunanjih).
Cilji: ustvariti hiter pregled nad sitaucijo, pojasnitev alternativ za odločanje, povezovanje s
svojim “notranjim coachem” in občutki, njihova
uporaba za načrtovanje mini ciljev v želeno smer,
pomoč pri odločanju.
Navodilo: Klient nariše krog (glej risbo) in na njej
označi sedanje stanje. Skupaj s coachem naredi-
ta pregled možnih alternativ, rešitev.
V naslednjem koraku klient oceni s številkami od
0-10 primernost in uporabnost izbranih alternativ.
Tako dobi pregled nad možnostmi v primerjavi z
odločitvijo, da vse ostane, kot je.
Vizualna predstavitev da dobro iztočnico za nove
prioritete in naloge, s čimer klient uri svojo “mišico
odločanja”, hkrati pa si takoj postavi mini cilje, ki
mu bodo pokazali napredek.
c) Spremenimo skupaj: NLP in narativna terapija
(ali slabijo) osebne življenjske zgodbe.
4. Pripovedovanje takšnih “vtisnjenih” zgodb oblikuje identiteto.
“Strah pred zavrnitvijo je tako močan, da me je
pripeljal k samozatajevanju, k samozavračanju,
da ne povem stvari, ki so mi pomembne in ki jih
imam za pravilne.
Strah pred zavrnitvijo mi jemlje samospoštovanje.”
V nadaljevanju iščemo vrata k drugačni zgodbi,
v kateri npr. skozi iskanje izjem pomagamo iskati
drugačne perspektive.
Klient si ustvari npr. “dnevnik samospoštovanja” v
katerem opiše svoje zmage nad zavrnitivjo – tako
tiste iz preteklosti kot novejše. Tako vzpostavi
novo ravnovesje.
Tudi v coachingu mnogi coachi uporabljamo moč
zapisovanja, tako pri oblikovanju ciljev klienta kot
pri dokumentiranju njegovih “domačih nalog” ali
dnevnih zapisih, ki jih le-ta vodi.
Tako je nastala zanimiva in močna NLP vaja, ki
jo uporabljam pri timskem coachingu in pri izobraževanju coachev.
Ob upoštevanju načela, da odkrivamo in uporabljamo, kar je učinkovito, sem odkrila zanimive
impluze za coaching v pristopih narativne terapije.
“Narrare” (lat.) pomeni “pripovedujoče, predstavljeno v obliki pripovedi.” V ZDA in Avstraliji je
omenjeni pristop precej bolj razširjen kot v Evropi. Izvorna oblika metode prihaja od avstralskega
družinskega terapetva Michaela Whitea, le-ta pa
je povezana s kibernetskim modelom Gregorya
Batesona in socialnim konstruktivizmom.
Osnovne ideje pristopa:
1. Resničnost in indentiteta nista splošno, utrjeno, nespremenljivo stanje, temveč proces.
2. Na realnost vpliva med drugim uporaba jezika.
Način, kako ga uporabljamo, zrcali razmerja moči
v nas in okrog nas.
3. Pripovedi se vtisnejo v osebno resničnost.
Nezavedno išče dogodke in zgodbe, ki podpirajo
Iz teh idej in izkušenj s problemskimi zgodbami je
nastala tehnika “novega pripovedovanja”.
Klient pripoveduje zgodbo, ki je imela pomemben
vpliv na njegovo življenje, pri čemer je “obelodanjenje” (eksternaliziranje), izražanje teme pomemben korak.
To ubesedenje pomeni, da o problemu govorimo
kot o nečem, kar “živi svoje lastno življenje” in se
vmešava v življenje klienta – problem tako rekoč
poosebimo.
Ob tem klient občuti sebe kot bitje z identiteto, ki
je nedotaknjena in nima nič opraviti s problemom.
To olajša dostop do njegovih virov in pozitivnih
izkušenj.
Primer: Klient opiše nesporazume s svojim šefom, ob katerem se počuti prezrtega. Iz strahu
pred nadaljnjimi težavami se izmika vsakemu
izražanju lastnih idej in predstav.
11
c) SPREMENIMO SKUPAJ
4-6 udeležencev tvori razmišljujočo skupino
poslušalcev, ki je empatična in spodbuja vire
moči.
Priprava:
Oseba A pripoveduje o dogodku, misli ali prepričanju, ki jo omejuje.
Skupina posluša. Nato vsak član s svojimi besedami povzame, kar je slišal. Ob tem A ob različnih
pripovedih (in realnostih) občuti prostor za spremembe.
V nadaljevanju poslušalci predlagajo preokvirjenja, metafore ali vizije za prihodnost.
Ta ponudba različnih možnosti in vizij za prihodnost sproži ideje za oblikovanje nove zgodbe.
Nazadnje A novopridobljene uvide in predstave
svoje prihodnosti po svoje oblikuje,
jo kratko zapiše in o njej pripoveduje, podobno
kot pri “koraku v prihodnost” (Future pace) v NLP.
Pri tej vaji je koristno, da imajo udeleženci nekaj
izkušenj z NLP-jem.
To je eden od mnogih učinkovitih načinov, kako
lahko pri praktičnem delu povezujemo NLP z
drugimi metodami, da bi klientom omogočili še
hitrejši dostop do njihovih virov moči in s tem prevzemanje odgovornosti za spremembe.
Viri:
Revija Trainingaktuell 2013-2014: www.managerseminare.de
Revija Choice, letnik 2013-2014:
Asgodom, Sabine: So coache ich, Muenchen,
Koesel-Verlag, 2012
Mulej, Nada: interno gradivo za izobraževanje
NLP Master coachev (INLPTA) in gradivo Tržnica idej za trenerje, predavatelje in coache, april
2014 (spletna revija)
Mulej, Nada: Rdeča nit – sam svoj coach v času
sprememb, Žalec, 2012
Schmid, Bernd, Koenig, Oliver: Train the Coach,
ManagerSeminare GmBh, Wiesloch 2014
Sklep:
“Kraljevske poti” v coachingu ni; obstajajo različni
coachingi in različne poti. Različne metode dela
vnašajo pestrost, omogočajo boljše naravnavanje na potrebe klienta in njegovo osebnostno
strukturo, obenem pa ohranjajo coacha ves čas
prožnega, kreativnega in v stiku s spremembami,
katerih nosilec je. Z njimi se uči, kaj deluje in kaj
ne.
“Kralji” coachinga se odlikujejo tudi po tem, da v
nekem trenutku prenehajo iskati kraljevske poti in
gredo raje – po neznanih, novih poteh.
Temu se z drugo besedo reče tudi UČENJE.
12
Potek:
Cilj: sprememba omejujočih prepričanj, ki vplivajo
na identiteto
Uporaba: timski coaching, delo z identiteto,
uravnovešanje.
1. Oseba A pripoveduje zgodbo o svojem problemu, omejitvi, temi (prepričanja!)
2. B,C, D, E stojijo v vrsti in poslušajo.
3. A se nato postavi na konec vrste in B pripoveduje, kar je slišal, tako da začne: “Pravkar sem
poslušal zgodbo moškega/ženske, ki ...”
Potem pripoveduje s svojimi besedami, kar je
slišal-a od A.
4. C, D, E nadaljujejo v vlogi pripovedovalca s
Ključne besede: coaching, coach, viri moči,
metode coachinga, sprememba, NLP, v rešitev
usmerjeni pristop, ciljna usmerjenost, skaliranje,
vizualiziranje, sprememba prepričanj.
tem, kar so sami slišali od A.
5. A pove drugim, česa se zdaj zaveda, ko je
slišal različne variante svoje pripovedi
(npr. prepričanj, posplošitev, omejitev, popačenj ,
vrednotenj ...) in kakšen nove možnosti in cilje je
morda ob tem zagledal.
6. Skupina (B, C, D, E) se poveže, da bi skupaj
oblikovala in pripovedovala zgodbo IZ prihodnosti
A-ja, potem ko je le-ta SPREMENIL omejujoča
prepričanja in dosegel cilj.
Pri tem uporabijo preokvirjenja, metafore, besedne spretnosti itn. A tiho posluša.
7. A pove, kaj je nova zgodba v njem premaknila.
8. A zdaj iz svoje nove prihodnosti pripoveduje,
kaj JE naredil, da je dosegel cilj (skupina vskoči,
če je potrebno).
Dr. Zora Rutar Ilc
dipl. univ. psihologinja in doktorica sociologije,
NLP mojster in NLP coach, soavtorica
knjige o (kolegialnem) coachingu v funkciji
profesionalnega in osebnostnega razvoja
(Kolegialni coaching, priročnik za profesionalni in osebnostni razvoj) in
avtorica več člankov o coachingu,
avtorica monografij, priročnikov ter zbornikov in številnih domaših in
mednarodnih člankov s področja učenja in
poučevanja, vodi treninge kolegialnega coachinga v
šolstvu in knjižnicah, izvaja poslovni in osebni coaching za pedagoške
delavce in druge. Zaposlena je kot
višja svetovalka na Zavodu RS za šolstvo.
e-pošta: [email protected]
COACHING V ŠOLSTVU
Uvod
V svojem prispevku nameravam opisati, na
kakšne načine smo na Zavodu za šolstvo v zadnjih letih uvajali coaching na področje šolstva in
kakšni so bili odzivi pedagoških delavcev nanj.
Pričeli smo s timskim coachingom, ki smo ga
najprej pričeli uvajati z gimnazijskimi šolskimi
razvojnimi timi v okviru projekta Posodobitev
gimnazij. S timskim coachingom smo time podprli
pri raziskovanju in izboljševanju njihovih odnosov
ter pri iskanju rešitev za učinkovitejše razvojno
delovanje v kolektivih. Vsem članom timov, ki
so bili za to zainteresirani, in ravnateljem, smo
omogočili tudi individualni coaching. Nato pa smo
za time, ki so že imeli izkušnjo timskega coachinga, pripravili še program usposabljanja iz veščin
kolegialnega coachinga in izvedli adaptacijo za
ravnatelje oz. ravnateljice splošnih in strokovnih
gimnazij in tudi njim omogočili možnost individualnega coachinga.
V okviru mednarodnega partnerstva Regio
(Comenius Regio partnerstvo) pa v šolskih letih
2013/14 in 2014/15 s projektom Kolegialni coaching za učitelje v podporo stimulativnemu učnemu
okolju za učence (Peertner) vstopamo v kolektive
(dveh osnovnih šol) in preizkušamo, kako lahko z uporabo kolegialnega podpiranja po načelih
coachinga šola izboljša klimo, okrepi sodelovalno
kulturo in poveča opolnomočenje pri razvojnem
delu.
V timskem coachingu so člani timov raziskovali in
krepili medsebojne odnose, se pozorno poslušali
in si pojasnjevali poglede na zanje pomembne
zadeve, raziskovali svojo vlogo in vloge vsakega člana posebej, največja pozornost pa je bila
usmerjena na iskanje čim bolj ustreznih strategij
za doseganje razvojnih nalog, za katere so bili
zadolženi ter za aktiviranje sodelavcev in preseganje odporov, ki se pri tem običajno pojavijo.
Pomemben del aktivnosti je bil usmerjen v natančno opredeljevanje ciljev, načrtovanje strategij
ter njihovo preizkušanje in reflektiranje.
Timski coaching smo praviloma izvajali v 4
zaporednih 4-urnih srečanjih (enkrat mesečno,
skupaj 16 ur) z možnostjo še enega dodatnega
refleksivnega srečanja čez nekaj mesecev.
Nekaj značilnih izzivov, na katerih so delali timi:
-
poiskati boljše organizacijske pogoje
za delovanje, zagotoviti pregledno delovanje tima
in kolektiva,
-
doseči večjo doslednost, jasnejšo delitev vlog in odgovornosti v timu/kolektivu,
-
rešiti konkretne probleme, poiskati
strategije, narediti načrt,
-
izpeljati zadane naloge,
-
ugotoviti, kaj je sploh vloga in kaj so
naloge tima,
-
spoznati nova orodja, dobiti izkušnjo,
-
uvideti zadeve še s kakšnega drugega
zornega kota, začeti o čem drugače razmišljati,
-
pridobiti nekaj zase, napolniti baterije,
-
imeti možnost izraziti stiske in skrbi in
iskati rešitve,
-
delati na odnosih in občutkih,
-
izboljšati sodelovanje v timu, bolj se
spoznati in razumeti,
-
prispevati k boljši klimi in odnosih v kolektivu,
-
prispevati k izboljšanju komunikacije v
kolektivu,
-
doseči večjo povezanost v kolektivu,
-
ponovno prebuditi kolektiv, prenesti
„dobro energijo“,
-
preseči odpore v kolektivu, vključevanje večjega števila sodelavcev,
-
najti boljše načine sporazumevanja z
vodstvom,
-
ohranjati in nadgrajevati doseženo,
-
ugotoviti, kakšna so realna pričakovanja do kolektiva,
-
poiskati prioritete - v kaj je vredno
vlagati in kako,
-
ugotoviti, kje se lahko prihrani čas oz.
se ga bolje načrtuje (Povzeto po Rutar Ilc 2012).
Za vse time, ki so se vključili v timski coaching
(približno četrtina timov iz vseh slovenskih gimnazij), smo v nadaljevanju izvedli tudi usposabljanje
za kolegialni coaching in ponudili možnost izvajanja individualnega coachinga za vse zainteresirane.
V zadnjih letih je možnosti individualnega
coachinga uporabilo že več deset učiteljic oz.
učiteljev in ravnateljev oz. ravnateljic. Največkrat
so se za coaching odločali z namenom:
-
reflektirati, raziskati, kaj se mi dogaja in
ugotoviti, kaj nas ovira in preseči ovire;
-
zastavljati si prioritete in cilje, izdelati
načrt in se aktivirati;
-
razjasniti lastne cilje in prizadevanja,
oblikovati vizijo osebnega ali profesionalnega
razvoja;
-
olajšati si sprejemanje pomembnih odločitev;
-
izboljšati samozavedanje
-
izboljšati samodisciplino in motivacijo;
-
razbremeniti se in sprostiti, zmanjšati stres, izboljšati zdravstveno stanje in dobro
počutje;
-
prispevati h krepitvi občutka »zmorem«
(občutka lastne vrednosti, samozavesti, odločnosti, preseganju treme …) ;
-
poiskati (bolj) učinkovite strategije za
soočanje z izzivi in problemi;
-
rahljati omejujoča prepričanja;
-
izboljšati odnose na delovnem mestu in
v svojem okolju;
-
iskati poti za izboljšanje kvalitete življenja;
-
vzpostavljati ravnovesje med življenjem in delom, ki nas izpolnjuje ... (Povzeto po
Rutar Ilc, Tacer in Žarkovič Adlešič 2014).
13
Zlasti ravnateljice so v coachingu raziskovale
procese vodenja, odnose s sodelavci, vprašanje
odgovornosti in meja (kaj je »moje«, kaj pa ni več
moja skrb in odgovornost), reflektirale ravnanja
in strategije v zahtevnih ali interventnih situacijah
ter tehtale pomembne odločitve i.p.d.
Odzivi udeležencev timskega in individualnega
coachinga o tem, kako pomembna je bila ta izkušnja za njihov profesionalni in osebnostni razvoj in kako zelo bi si želeli tudi sami osvojiti osnove veščin coaochinga, nas je navedla na to, da
smo pripravili 5- dnevni program usposabljanja iz
kolegialnega coachinga za tiste, ki so že imeli izkušnjo timskega (nekateri pa tudi individualnega)
coachinga. Program je zasnovan izkustveno in
na poudarjeno aktivni vlogi udeležencev. V njem
je poudarek na osvajanju osnovnih coaching
veščin, kot so: aktivno poslušanje, zastavljanje
močnih vprašanj, rahljanje omejujočih prepričanj,
delo z metaprogrami ter uporaba spodbudne povratne informacije. Udeleženci že med posameznimi srečanji intenzivno vadijo v »domači« sredini
14
(drug z drugim, s kolegi ali pa z domačimi,
nekateri pa so preizkusili veščine kolegialnega
coachinga tudi z dijaki in starši) in o tem pišejo
refleksije, na katere dobijo od izvajalk temeljito
povratno informacijo v obliki coaching vprašanj in
komentarjev, kar jim omogoča izboljševanje.
Za zaključek naj omenimo, da je za uvajanje
coachinga v šolstvo (kot domeno javnega dobrega in vzvoda za splošno izobrazbo) zelo
pomembno, da ne izhaja iz tržnih interesov,
ampak iz emancipatornih vzgibov. S tem da se
posameznikom in timom razširi pogled, s tem da
se povečuje ozaveščenost za to, „kaj se mi/se
nam dogaja“ in asertivnost (zmožnost zavzeti se
za to, kar mislim, da je dobro in prav) in s tem da
se spodbuja k preseganju omejitev in mobiliziranju virov, se spodbuja samostojnost in avtoregulativnost ter krepi opolnomočenje šol, timov, skupin
in posameznikov. Izjemen potenical za spodbujanje solidarnosti in skupnostne skrbi vidimo prav
v kolegialnem coachingu, s katerim je mogoče
prepričljivo presegati pogosto opaženo zbornično
kulturo „jamranja, pritoževanja, iskanja krivcev in
igranja žrtev in deljenja nasvetov“.
Viri:
Z. Rutar Ilc (2012).Timski coaching – priložnost
za razvoj kapacitet šolskih razvojnih timov. V
Vzgoja in izobraževanje, 3-4, str. 88-93.
Z. Rutar Ilc (2014). Coaching v šolstvu ob primerih iz prakse. V Vzgoja in izobraževanje, 1-2, str.
29-41.
Z. Rutar Ilc, B. Tacer, B. Žarkovič Adlešič (2014).
Kolegialni coaching. Priročnik za strokovni in
osebnostni razvoj. Zavod Republike Slovenije za
šolstvo. Ljubljana.
K. Šemrl, Z. Rutar Ilc, B. Žarkovič Adlešič (2013).
Veščine coachinga za izobraževalce odraslih. Elektronski priročnik. Ljubljana: Glotta Nova.
Ključne besede: coaching v šolstvu, timski coaching, individualni coaching, kolegialni coahing, šolski razvojni timi, refleksija, profesionalni in osebnostni razvoj.
Špela Grohar
kulturologinja, NLP coach, osebni trener
in coach za zdrav življenjski slog,
direktorica zavodaTRI – NITI
spletna stran: www.spelagrohar.com
e-pošta: [email protected]
KAKO VZPOZTAVITI RAVNOVESJE IN
ŽIVETI V STANJU PRETOČNOSTI
oblikovanje zdravega življenjskega sloga
V lastnem iskanju ravnovesja in sreče sem ugotovila, da je ključ zdravega življenjskega sloga v
celostnem pristopu k posamezniku.
Pomembna sta osebni razvoj in delo na področju uma, telesa in duha. Ko so vsi trije nivoji v ravnovesju oziroma v želenem stanju, je
posameznik v stanju pretočnosti.
Neskladje zaznavamo, kadar ne živimo vrednot,
ki so nam pomembne, ali jih kršimo. Na poti do
lastnega osebnega ravnovesja in dela s klienti, ki
so osredotočeni na spremembo življenjskega sloga, je to neskladje v večini primerov izpostavljeno
na področjih zdravja, gibanja, prehrane in osebne
rasti. Te vrednote se odražajo v ciljih klientov, ki
se osredotočajo na uvajanje novih vedenjskih
vzorcev. Le-ti jih vodijo do samozadovoljstva in
posledično do stanja pretočnosti.
‘Flow’ ali stanje pretočnosti je notranje stanje,
ki je sinteza mentalnih in fizioloških elementov.
Vpliva na uspeh in spodbuja naše nezavedne
procese. Ko je posameznik v stanju pretočnosti,
občuti srečo. Izboljša se mu kvaliteta življenja.
Raziskovalec pretočnosti Csikszentmihalyi trdi,
da je sreča povezana z osebnim razvojem in rastjo in prav stanje pretočnosti omogoča izkušnjo
osebnega razvoja. S tem ko se poveča čas, ki
ga naj bi preživeli v stanju pretočnosti, se poveča tudi občutek sreče, zadovoljstva in uspeha.
Izkušnja pretočnosti naj bi torej imela pozitiven
učinek na delovanje posameznika in njegovo
odličnost in nekatere študije so že pokazale povezanost med njima. Vendar pa so povezanosti
še nejasne in potrebne so nadaljne empirične raziskave, ki se osredotočajo na nevro-psihološke
vidike pretočnosti.
Stanje pretočnosti je torej pozitivna izkušnja oz.
stanje intenzivne radosti, ki naj bi dolgoročno
vplivala na srečo posameznika. Ko je posameznik
v stanju pretočnosti, izkorišča svoj polni potencial
in je zelo osredotočen na to, kar počne. To stanje
se doseže tako, da se zagotovi ravnotežje med
posameznikovimi sposobnostmi oziroma občutkom varnosti ter izzivi, s katerimi se sooča. Za
ohranitev stanja pretočnosti posameznik zato
išče nove in večje izzive, ki posledično vodijo
do razvoja posameznikovih veščin ter občutka
izredne sposobnosti in učinkovitosti.
Csikszentmihalyi izpostavlja, da je za pretočnost
ključno, da so izpolnjeni sledeči pogoji:
1.
jasni cilji
2.
takojšnje povratno sporočilo
3.
ravnovesje med priložnostmi in
zmožnostmi
Pri vzpostavljanju ravnovesja in oblikovanju zdravega življenjskega sloga gre za dolgoročen proces. Posameznik gre skozi celovito preobrazbo,
ki naj bi vodila v trajne življenjske spremembe.
Na začetku je pomemben temeljit pregled trenutnega stanja. Posameznik oceni vsa področja
v svojem življenju, prepozna škodljive navade
in omejujoča prepričanja, kaj deluje in kaj je potrebno spremeniti. Sledi oblikovanje specifičnih
(S.M.A.R.T.) ciljev in spodbujajočih prepričanj, ki
vplivajo na posameznikovo vedenje, in ki vodijo
do zdravege življenskega stila. V delu s klienti je
ključno takojšnje povratno sporočilo in izpostavljanje napredka, ki se uporablja kot vir za premagovanje ovir. Pomembno je dnevno samoopazovanje in spremljanje. S pomočjo osebnega
treninga in coachinga posameznik prepoznava
svoj model sveta in hkrati ustvarja novo realnost,
kot si jo želi. Pri tem je nevrolingvistično programiranje (NLP) izrazito učinkovito, saj zagovarja načelo, da ima vsak posameznik vsa sredstva
in možnosti za spremembe, ki jih želi doseči.
NLP ponuja širok spekter tehnik, ki posamezniku
omogočajo, da se programira z viri, ki jih potrebu-
je za doseganje svojih ciljev.
Za ‘flow’ je ključna varnost, kjer je med drugim
zelo pomembno, da se posameznik dobro počuti
v svojem telesu. Pri tem gre tako za fizični kot
psihološki vidik. Na področju telesa se uvajajo
predvsem spremembe v prehrani in gibanju, kar
hkrati vpliva tudi na stanje uma in duha. Snovi, ki
jih vnašamo s hrano, vplivajo na naše kognitivne
sposobnosti, izrazito pozitiven učinek pa imajo
tudi dihalne, meditativne in druge relaksacijske
vaje.
S pravilno in zdravo prehrano, skrbjo za telo
in um, gibanjem, relaksacijskimi tehnikami ter
nenehnim ‘delom na sebi’ se posameznik poveže s poljem vseh zmožnosti in si ustvari življenje, kakršno si ga želi. Ko so vsi trije nivoji v
ravnovesju, se vzpostavi stanje pretočnosti in
občutek sreče. Posameznik živi v prostoru, kjer
je vse povezano. Hkrati pa se pri tem ustvari tudi
ideja ‘dobro delo’ (kot jo navaja Coert Visser v
“Good Business: Leadership, Flow, and the Making of Meaning), kjer posameznik uživa v tem, kar
počne in hkrati prispeva k višjemu dobremu.
Viri:
Csikszentmihalyi, M., Finding Flow: The Psychology of Engagement With Everyday Life, 1998
Gardner, H., Csikszentmihalyi, M., and Damon,Good Business: Leadership, Flow, and the Making of Meaning, 2002
Interno gradivo za izobraževanje NLP coachev,
Glotta Nova
Ključne besede: coaching, osebni trening, NLP,
ravnovesje, pretočnost - flow, zdrav življenjski
slog
15
drugi pristopi
16
Gregor Guštin
NLP coach praktik, moderator po metodi Postavitev
družine, delavnice “Postavitev družine” in osebni
coaching mladim za večjo učinkovitost in uspešnost
pri delu in študiju.
GSG, Gregor Guštin s.p.
Voglje 3, 6221 Dutovlje
www.celovit.si
[email protected]
SISTEMSKE POSTAVITVE - VELIKA SLIKA
1. Uvod
Medtem ko je NLP bolj individualističen, in sicer
tako, da išče vire in rešitve pri posamezniku,
je pristop imenovan Sistemske postavitve ali
Postavitev družine usmerjen širše - na večjo
sliko, ki vključuje tako posameznika kot njegove
sorodnike in druge ljudi in odnose, ki na tega
posameznika bistveno vplivajo. To sliko sistema
dobimo tako, da s pomočjo predstavnikov ali
predmetov v fizičnem svetu prikažemo dogajanje znotraj sistema. Na podlagi tega ugotovimo,
kaj je potrebno premakniti in spremeniti, da bi
posameznik dosegel svoje cilje, pri tem pa ga
bi njegov sistem tudi učinkovito podpiral. Vsi
natančno vemo, kdaj nismo usklajeni s svojim
sistemom, vendar ne vemo, zakaj in kako naj se
ponovno uskladimo. Tukaj pridejo na pomoč sistemske postavitve.
2. Zgodovina
Pristop je do današnje oblike najbolj razvil in
oblikoval psihoterapevt Bert Hellinger, ki pa te
metode ni izumil. Pred njim so podobno obliko
terapije uporabljali J.L. Moreno (psihodrama) in
Virginia Satir (družinska terapija, rekonstrukcija
družine). Hellinger je dodal spoznanja, ki jih je
dobil pri delu s plemenom Zulu glede njihovega
globokega spoštovanja staršev in prednikov. V
skoraj štiridesetih letih razvoja je s praktičnimi eksperimenti prišel do mnogih spoznanj o tem, kako
družina deluje, kaj vpliva pozitivno (povezuje) in
kaj vpliva negativno (razdiralno) znotraj sistema.
Danes je ta metoda poznana po vsem svetu in se
uporablja poleg dela z družino tudi pri organizacijah in drugih socialnih skupinah.
3. Sistemske postavitve
Sistemska postavitev je praktična intervencija,
ki ustvari živ (4D) zemljevid, s pomočjo katerega
pridobimo nove informacije in uvide, sprostimo
sveže vire moči, razpletemo težavne dinamike in
vzpostavimo koherenco znotraj sistema.
Vsakdo, ki dela s katerokoli NLP tehniko, dejansko dela tudi na sistemu, ne samo na posamezniku, če se tega zaveda ali pa ne. Sprememba
posameznika bo namreč vplivala tudi na delovanja njegove okolice. Pri sistemskem pristopu je
razlika ta, da se že od samega začetka moderator zaveda tudi sistema, da prednost zemljevidu
sistema in aktivno “posluša” sistem in ne nujno to,
kar govori sam klient.
4. Praktični potek
Delo poteka s posameznikom, klientom v skupini,
ki običajno šteje med 10 in 20 oseb. Načeloma
se prisotni med seboj ne poznajo, kar omogoča
veliko bolj učinkovito in “čisto” delo, saj izbrani
predstavniki nimajo v glavi zgodbe o klientu in
kako bi mu lahko pomagali.
Vsi prisotni se usedejo v sklenjen krog. S tem tudi
razmejijo prostor na sistem in zunanjost sistema.
Klient nato predstavi svoj problem, pri čemer
je pomembno, da je ta predstavljen s čim manj
besedami. Tako je klient povabljen, da natančno
razmisli, kaj je bistveno pri problemu in izbere ustrezne besede. Običajno je dovolj kratek stavek
ali celo samo beseda: “Partnerstvo.”, “Odnos s
starši.”, “Strah” ...
To omogoča tudi, da sam coach-moderator, predstavniki in pa opazovalci ostanejo nevtralni glede
vsebine. Seveda ima moderator skozi samo
postavitev vedno možnost še dodatno povprašati
o stvareh in dogodkih iz življenja klienta.
Glede na to, koliko predstavnikov je potrebnih
(kar določi moderator), klient izbere predstavnike
in jih postavi v prostor znotraj kroga. Predstavniku
od zadaj položi roke na ramena in ga premakne v
prostor glede na svoj notranji občutek (zemljevid
sistema). Ko so vsi predstavniki, tudi predstavnik
za klienta, na svojem začetnem mestu, se usede
in celotno sliko pogleda iz disociiranega, tretjega zaznavnega položaja. Že samo ta slika da
ogromno informacij o dogajanju znotraj klientovega sistema. Od tu dalje so predstavniki svobodni,
da se gibljejo po svojih notranjih občutkih. Pri tem
gibanju, ki je načeloma počasnejše od običajne
gibanja, lahko izražajo:
- čustva (veselje, žalost, osamljenost, jezo ...),
- občutek moči / nemoči in lahkotnosti / teže,
- občutek mraza / toplote,
- ali bolečino na nekem delu telesa.
Vse to predstavniki počnejo brez govorjenja in
tudi brez informacij klienta. So torej na nek način
kanal za informacije iz sistema klienta.
Sistemske postavitve delujejo, ker vsi mi nosimo v sebi nezavedni zemljevid vsega in vseh,
s katerimi smo ali smo bili v odnosu. (1) Je pa
tudi več, namreč ni zgolj zemljevid, ampak prikaže tudi polje. Če si predstavljamo magnet in
kovino, opazimo, da je nekaj tudi vmes - polje,
ki vleče magnet in kovino skupaj. Podobno je pri
postvavitvi viden odnos med določenimi elementi
sistema - nekateri se privlačijo, drugi se odbijajo.
Hellinger imenuje ta pristop fenomenološki, pri
čemer gre za študij in zaupanje izkušnji v sedanjem trenutku. Če nekaj izkusimo kot resnično za
nas v sedanjem trenutku, potem to je resnično za
nas.
Moderator ima na voljo tri glavne intervencije, s
katerimi vpliva na sistem in sam potek postavitve.
Prva intervencija je premik določene osebe na
drugo mesto in opazovanje, kakšen vpliv ima ta
premik na sistem. Ali je prišlo do spremembe?
Morda celo olajšanja znotraj sistema?
Druga intervencija so posebni stavki, tako imen-
17
ovani jezik sistemskih postavitev. Tudi tu moderator opazuje, kakšen vpliv ima stavek na celotno
postavitev. Tak stavek, izrečen staršem za primer
otroka, ki je prevzel odraslo vlogo in nosi odgovornosti odraslega, bi lahko bil: “Jaz sem samo
otrok. Vi ste veliki in jaz sem majhen. To, kar je
med vama, ni moja stvar. V to se ne bom več
vpletal.” Tako predstavniku lahko pade breme z
ramen in se postavi na mesto, ki mu pripada.
Tretja intervencija pa je v obliki ritualnega priklanjanja. Skozi poskuse se je namreč pokazalo, da
ima globok poklon v nekaterih situacijah izjemno
pozitiven učinek.
V zadnji fazi postavitve se običajno preveri
ekologija rešitve, tako da se postavi predstavnika
za prihodnost. Če je do predstavnika prihodnosti
pozitivna povezava, potem je postavitev uspešno
zaključena, sicer pa so potrebne še dodatne intervencije. Na samem koncu postavitve vstopi v polje namesto svojega predstavnika tudi klient sam
in pogleda celoten sistem iz prvega zaznavnega
položaja ter tako bolje integrira rešitev v svoje
življenje.
5. Kateri primeri težav so primerni za sistemsko
postavitev?
Niso vse težave primerne za sistemske
postavitve in za nekatere težave imamo v NLP
izjemno učinkovite tehnike. So pa teme, ki jih je
veliko lažje osvetliti in razrešiti s pomočjo sistemskega pristopa: to so težave, ki se neprestano
ponavljajo v vzorcu, težave, kjer je očitno, da je
posameznik ali nekdo drug v njegovem sistemu
zavzel vlogo/mesto, ki mu ne pripada, ko vzroki
težav niso znani ali jasni in podobno.
(1) Whittington, John. Systemic Coaching and
Constellations: An introduction to the principles,
practices and application. London, Philadelphia,
New Delhi: Kogan Page Limited, 2012.
Ključne besede:
Sistem, sistemske postavitve, postavitev družine,
zemljevid sistema, praktična intervencija,
reševanje sistemskih zapletov.
18
aplikacija NLP-ja na
posameznem
področju
19
Tatjana Koropec
profesorica slovenskega in angleškega jezika,
lektorica za angleški jezik na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru,
NLP mojster coach, NLP mojster
praktik.
[email protected]
UPORABA NLP TEHNIKE PRI DELU S ŠTUDENTI
primer dobre prakse
1.UVOD
V prispevku je opisan primer dobre prakse, ki je
povezan z učenjem in poučevanjem tujega jezika stroke – poslovne angleščine na Ekonomsko
poslovni fakulteti v Mariboru.
Dejstvo je, da je znanje angleškega jezika izredno pomembno na skoraj vseh področjih mednarodnega poslovanja. V svetu, v tej globalni
vasi, poteka komunikacija med posamezniki neprestano, brezmejno in skozi različne kanale. Z
globalizacijo trgovine in ekonomije hkrati narašča
neprestana potreba po mednarodni komunikaciji na različnih področjih. V Sloveniji potreba po
znanju angleščine za posebne potrebe igra še
posebno pomembno vlogo vsaj iz dveh razlogov:
prvič - angleščina je za nas tuji jezik, in drugič
- naši diplomanti morajo biti dobro opremljeni
z vsemi potrebnimi znanji in veščinami za vse
izzive in okoliščine, ki jih čakajo v zelo zahtevnem
poslovnem svetu.
Morda bodo predavali, prodajali, vodili skupine,
predstavljali izdelke in storitve, nastopali v vlogi
mentorja … In v katerikoli od naštetih vlog bodo
bolj ali manj redno tudi predavali ali predstavljali.
Pripravljati in podajati bodo morali dobre predstavitve.
2.
PREDSTAVITVE
Kaj je dobra predstavitev?
Pri vsaki predstavitvi, pa naj bo to učna ura,
predavanje ali predstavitev projekta oziroma
proizvoda, namenjenega prodaji, gre v bistvu za
komunikacijo. Komunikacijo med tistim, ki snov
podaja, in tistimi, ki ga poslušajo.
Dober govornik upošteva dejstvo, da prav vsak
človek informacije zaznava in predeluje na svoj
način. Svojo predstavitev mora pripraviti za vse
20
tipe poslušalcev. Zato, da ga bodo poslušalci razumeli, mora temo postavil v pravi okvir in jo predstaviti na primeren način. Vsakdo, tudi neizkušen
govornik, lahko, če upošteva nekatere nasvete,
pripravi učinkovito in tako dobro predstavitev, da
bo pritegnila prav vsakega posameznika v občinstvu.
Dandanašnji imamo na voljo različna orodja in
sredstva, ki nam pomagajo pri pripravi in podajanju predstavitev. In eden od teh pristopov je
nevrolingvistično programiranje ali na kratko NLP.
3.
NLP IN COACHING PRI POUČEVANJU POSLOVNE ANGLEŠČINE
V prispevku je opisan primer dobre prakse, ki je
povezan z učenjem in poučevanjem tujega jezika
stroke – poslovne angleščine v 2. letniku bolonjskega visokošolskega programa.
Na Ekonomsko poslovni fakulteti v Mariboru je
v okviru predmetov Poslovna angleščina 1 in
Poslovna angleščina 2, oba univerzitetni program, ter Poslovna angleščina 2 - visokošolski
strokovni program ena od obveznosti študentov,
da pripravijo predstavitev in jo v toku študijskega leta predstavijo svojim kolegom in profesorju.
Rezultat, ki ga študenti dosežejo s predstavitvijo, je del njihove zaključne ocene. Predstavitev
predstavlja 15% zaključne ocene, pisanje eseja
med študijskim letom predstavlja naslednjih 15%,
pisni izpit z ustnim zagovorom pa predstavlja
70% zaključne ocene.
Študenti radi povezujejo javno nastopanje s
tremo in blagimi napadi panike. Za nekatere je
predstavitev pred publiko prava nočna mora. Po
večletnih izkušnjah z ocenjevanjem predstavitev,
opažam, da študenti v skupini Poslovna angleščina 2 – visokošolski program pri predstavitvah dosegajo zelo slabe rezultate. Zato sem se
v študijskem letu 2010/11 odločila, da v okviru te
skupine izvedemo eksperiment, namen katerega
je bil dvigniti kakovostni nivo predstavitev in hkrati
s tem doseči boljše ocene pri predstavitvah.
Vloga učitelja
V dveh urah predavanj sem študente seznanila
z osnovnimi postopki, kako pripraviti dobro predstavitev, in jih opozorila na nekatere klasične
napake in spodrsljaje pri pripravi in izvedbi predstavitev, kot so branje besedila, preveč besedila
na prosojnicah ali Power Point predstavitvah,
premajhna velikost pisave na prosojnicah ali tabli,
premalo stika s poslušalci, težave z računalniško
opremo in podobno.
Vloga študenta
Po teoretičnem uvodu so imeli študentje en
teden časa, da razmislijo in si izberejo dve do
tri možne teme, ki bi si jih lahko izbrali za predstavitve. O teh temah smo se na naslednjih predavanjih pogovorili in pregledali različne možnosti. Po tem pogovoru se je vsak posamezni študent
odločil za eno temo, o kateri je nato pripravil desetminutno predstavitev. Za to so imeli študentje
dva tedna časa.
V tem obdobju dveh tednov so študentje zbirali
razno gradivo o izbrani temi, raziskovali, izločali in izbirali primerne vsebine, načrtovali in pisali vsak svojo predstavitev. Večino tega dela so
opravili sami, doma in v knjižnici, zunaj rednih ur
predavanj in vaj Poslovne angleščine. Vse, kar
so pripravili, so mi lahko posredovali po e-pošti v
pregled in popravek, ali pa so prišli na pogovorne
ure in me vprašali za nasvet.
Ko so bile predstavitve napisane in pripravljene
za nastop pred publiko, sem študente seznanila z
nevrolingvističnim programiranjem, razložila sem
jim ime, podala nekaj citatov, predstavila vlogo
coacha in predstavila NLP tehniko, s katero se
da zelo povečati uspešnost nastopa in dvigniti
kakovost podajanja.
Navajam dva citata, ki ju je podal Richard Bandler
v knjigi »Using Your Brain for a Change«, ki sem
ju predstavila študentom:
“Nevrolingvistično programiranje je fraza, ki sem
jo skoval zato, da bi se izognil specializaciji na
eno ali drugo področje. … Ena od stvari, ki jih
NLP predstavlja, je način, kako gleda na človekovo učenje. … V osnovi razvijamo načine, da ljudi
poučimo, kako naj uporabijo svoje možgane.”
“Želim, da ugotovite, kako se lahko naučite
spremeniti svojo lastno izkušnjo in da si pridobite kontrolo nad tem, kaj se godi v vašem umu.
Ljudje so ujetniki svojega lastnega uma. Kot da
so priklenjeni na zadnji sedež avtobusa, ki ga
vozi nekdo drug. Želim vas naučiti, kako voziti
svoj lastni avtobus. Če svojega uma vsaj malo
ne usmerite, bo kar po svoje brezciljno begal
tjavendan ali pa bodo drugi ljudje našli načine,
da ga vodijo za vas - in morda ne bodo vedno
imeli v mislih, kaj je najboljše za vas. Pa tudi, če
z najboljšim namenom za vas, ga morda lahko
narobe razumejo.”
Iz pisane palete različnih NLP pristopov sem za
študente izbrala naslednjo tehniko, ki sem jo lahko predstavila vsem študentom naenkrat v okviru
enih predavanj.
Korak v prihodnost
Korak v prihodnost je vnaprejšnje doživljanje
določene situacije. Posameznik v domišljiji stopi
v prihodnost in si situacijo predstavlja tako, kot
bi jo rad doživel. Situacijo v domišljiji doživlja z
vsemi čutili (npr.: vidi osebe in okoliščine, sliši
govorjenje in hrup, čuti dež in piš vetra, okuša
hrano,…).
Korak v prihodnost je oblika mentalnega preigravanja. Miselna priprava in vaja v mislih tvorita
trden vzorec. Najdemo ga pri vseh ljudeh, ki so
se v življenju izkazali in dosegali vrhunske rezultate: pri igralcih, glasbenikih, trgovcih in še posebej pri športnikih (npr. pevec v domišljiji izpelje in
odpoje cel koncert, športnik v mislih odigra tekmo, preteče progo, odvozi slalom in to doživlja
z vsemi čutili). Celi programi urjenja so izdelani
okrog tega elementa. Mentalno preigravanje je
vaja v domišljiji in ker telo in razum tvorita en
sistem, miselna priprava usposobi in izuri telo za
resnično situacijo.
Če možgani dobivajo močne pozitivne slike uspeha, jih to programira, da tako mislijo in s tem
povečajo možnost uspeha. Pričakovanja so
samouresničljive prerokbe. Korak v prihodnost in
miselno ponavljanje lahko uporabimo za to, da se
iz vsakega dogodka, vsakega srečanja z drugimi
vsak dan nekaj naučimo in razvijamo nove načine
vedenja.
Študenti lahko pristopijo k vaji iz dveh različnih
smeri. Če so že imeli predstavitve, se lahko na
novo predstavitev pripravijo po naslednjih korakih:
1.
Spominjanje preteklega dogodka in
preigravanje (v mislih si ogledajo pretekli prizor
še enkrat in poskušajo podoživeti dogodek z
vsemi čutili – vonj, sluh, okus, tip, …)
2.
Preigravanje - kaj bi lahko naredil drugače? (Študent izstopi iz te pretekle izkušnje in
se vpraša, kaj bi se dalo izboljšati, katere so še
druge izbire ali odločitve v takem primeru. Če je
bila pretekla predstavitev neuspešna, kaj bi lahko
popravil, dodelal, spremenil, opustil,…? )
3.
Ponovno preigravanje in ustvarjanje
nove možnosti izbire - zdaj si študent izkušnjo
predvaja v celoti, toda tako, da se v njej vede drugače in vključi boljše odločitve in pozitivne slike
uspeha. Ta proces ponuja izbire – prihodnji dogodek lahko v mislih preigramo na več različnih
načinov.
4.
Preverjanje – ali imam občutek, da
je dobro, da je popolno? Študent preveri svoje
občutke, kako je videti, kako se sliši, kako reagira
publika.
Če študenti v preteklosti niso imeli slabih izkušenj
s predstavitvami ali pa predstavitev še sploh niso
imeli, potem začnejo kar z drugim korakom in si
v mislih predstavljajo potek popolne, kvalitetno
izpeljane predstavitve.
Predstavitve in ocenjevanje
Po predstavitvi NLP tehnike Korak v prihodnost
so imeli študenti dva tedna časa, da so se z uporabo in vajo pripravili na predstavitev v predavalnici. V študijskem letu 2010 – 2011 je bilo v skupini
21 študentov, ki so v naslednjih tednih v času vaj
in predavanj iz Poslovne angleščine 2 – BV program predstavili, kaj so pripravili. V okviru enih
predavanj so se navadno zvrstile tri predstavitve,
nato je stekel pogovor, ki je zajemal mnenje
poslušalcev, študentovo presojo predstavitve in
profesorjevo (mojo) oceno njegovega dela.
Poslušalci – študenti so iz svoje perspektive izrazili, kako so doživeli vsako predstavitev. Povedali so svoja mnenja, opažanja in pohvale, ki
so izpostavila predvsem naslednje: da so vse
predstavitve bile res zanimive, da ni bilo dolgočasnih tem ter da so nastopajoči predstavljali
samozavestno in sproščeno. Opozorili so tudi na
stvari, ki bi se dale pri naslednjih predstavitvah
še izboljšati. ( Npr.: dolžina predstavitve, izstopajoče oblačenje nastopajočega, ponavljanje besede OK, ponavljajoče in moteče kretnje - kot je
npr. potiskanje očal navzgor ali pa popravljanje
pramena las, količina besedila na posamezni
sliki,…)
Nato je vrednotenje svoje predstavitve podal študent, ki je predstavitev opravil. Svoj nastop je ustno ovrednotil in presodil v okviru naslednjih štirih
vprašanj:
1.
Kako sem doživljal današnjo predstavitev?
2.
S čim sem danes izredno zadovoljen?
3.
Kaj bi danes lahko še izboljšal?
4.
Ali opazim kakšne spremembe v primerjavi z mojimi preteklimi izkušnjami pri predstavitvah in javnem nastopanju?
Velika večina študentov je v svoji oceni najbolj
izpostavila in izrazila visoko stopnjo sproščenosti, s katero so začeli in podali svojo predstavitev.
Predstavitev so v svoji domišljiji opravili 5 do 10
krat (odvisno od posameznega študenta). Čutili
so samozavest in sproščenost, kot da so to že
večkrat v resnici opravili pred publiko. Vsem je
bila tehnika Korak v prihodnost v veliko pomoč,
da so se dobro pripravili na predstavitev v predavalnici.
Vsi študentje – poslušalci in nastopajoči - so
v razpravah po predstavitvah zelo dejavno
sodelovali, kar se po mojih izkušnjah ne dogaja
pogosto in poslušalci se navadno sploh ne vključijo v pogovor, v smislu, da se jih predstavitev
ne tiče.
Po odzivu študentov- poslušalcev v pogovorih po
predstavitvah, po izražanju mnenj, postavljanju
vprašanj, podajanju novih idej, je bilo jasno, da
so se študentje počutili, kot da so del skupine,
ki je skupaj pripravila večji projekt. Bili so motivirani, da sodelujejo, čeprav to ni bila njihova
predstavitev.
Temu je sledila še profesorjeva ocena predstavitve. Študent je bil ocenjen na podlagi ocenjevalnega lista, s katerim je bil seznanjen, preden
je začel pripravljati svojo predstavitev. Študent je
bil ocenjen s točkami od 0 do 5 po desetih področjih, ki so navedena v razpredelnici:
21
22
Študenti so zelo motivirano sodelovali v vodenem procesu priprave predstavitve in v poteku podajanja predstavitve so to opravili s svojim polnim potencialom in maksimalno uporabo vseh tehnik in znanj, ki so jih v danem trenutku poznali. Ocene, ki so jih študenti dosegli s pomočjo ocenjevalnega lista, so
jasno in vidno pokazale, da se je v študijskem letu 2010/11 kvalitetni nivo predstavitev v primerjavi s preteklima dvema letoma zelo izboljšal.
Predstavitev in uporaba NLP tehnike Korak v prihodnost je postala del učnega gradiva, ki ga uporabim pri študentih, ko pripravljamo predstavitve. Dodala
sem rezultate, ki so jih študenti dosegli pri predstavitvah v naslednjih študijskih letih.
izgovorjavi, pri vrstnem redu besed, slovnične
napake in podobno, vendar študentje svojih predstavitev niso brali in so sproščeno in samozavestno nastopali kljub zavedanju, da delajo napake.
4.SKLEP
Z vajo in uporabo NLP tehnike Korak v prihodnost
je bilo mogoče študente tako motivirati, da so se
zelo dobro pripravili na svoje predstavitve in jih
odlično podali pred publiko. V celotnem procesu
so sodelovali zelo motivirano, aktivno in ustvar-
jalno.
Učenje s pomočjo NLP tehnik pa ni koristno in
uporabno samo pri usvajanju tujih jezikov, pri
pripravah na predstavitve pri tujem jeziku, ampak tudi pri drugih predmetih in tudi zunaj okvirov
šole, predmetnikov in študijskih programov. Koristno, uporabno in uspešno je na vseh področjih
življenja: pri ustvarjanju in razvijanju kariere, na
športnem področju in pri zabavi, pri vzpostavljanju osebnih odnosov in oblikovanju družinskega
življenja ter pri osebni rasti posameznika.
Ključne besede: predstavitve, nevrolingvistično
programiranje, mentalno preigravanje, samozavest, Korak v prihodnost.
Viri
Bandler R. (1985). Using Your Brain For a
Change. Real People Press.
O’Connor, J. in J. Seymour. (1990). Introducing
Neuro-linguistic Programming. Mandala.
O’Connor, J.in J. Seymour. (1990). Spretnosti
sporazumevanja in vplivanja. Žalec.Sledi.
23
Judita Bendelja
IZKUŠNJE S SUPERVIZIJO V ZDRAVSTVENI NEGI
Lepota življenja je skrita v ljubezni do življenja.
Brez nje je vsako življenje le dolgočasen sprehod.
(Rudi Kerševan)
Uvod
Pri svojem delu na področju zdravstvene nege
sem se pogosto spraševala, kako izboljšati kvaliteto dela in povečati zadovoljstvo izvajalcev
zdravstvene neg ter spodbuditi njihov profesionalni razvoj. V strokovni literaturi lahko najdemo
mnogo prispevkov, ki obravnavajo empatijo, komunikacijo in partnerski odnos pri delu s pacienti.
Vendar kljub zelo razviti, strokovni in kakovostni
zdravstveni negi velikokrat zaposleni v zdravstveni negi odpovejo ravno na področju medsebojnih odnosov in k pacientu obrnjenemu pristopu.
Pri študiju supervizije sem spoznala, da je supervizija ena od metod, ki daje veliko možnosti
za napredek v kakovosti izvajanja zdravstvene
nege.
Opredelitev supervizije
Supervizija je učna, razvojna in podporna metoda, ki posamezniku omogoča, da preko lastnih
izkušenj prihaja do novih strokovnih in osebnih
spoznanj (Kobolt in Žorga 2000).
Za razvojno-edukativni model supervizije, ki se
izvaja tudi na področju zdravstvene nege, je
značilno, da spodbuja profesionalno rast in razvoj strokovnega delavca. Usmerjena je predvsem
na proces učenja in profesionalne integracije,
veča se profesionalna kompetentnost strokovnjaka. Supervizija omogoča razvijati sposobnost
samostojnega razmišljanja o delu, pomaga pri
učinkovitejšem obvladovanju stresa in pri oblikovanju poklicne identitete (Žorga, 2002).
Pomen supervizije za zaposlene v zdravstveni
negi
Strokovni delavci, ki se pri svojem delu srečujejo
24
s človeškim trpljenjem, boleznijo, nemočjo, psihosocialnimi stiskami so bolj izpostavljeni stresu in
izgorevanju, kar lahko ogrozi njihovo psihofizično
ravnovesje in zdravje (Vodeb Bonač, 1999).
Zaposleni v zdravstveni negi opravljajo poklic, ki
sodi med »poklice pomoči«, strokovni delavci v
poklicih pomoči so bolj izpostavljeni dejavnikom,
ki ogrožajo psihofizično ravnovesje, ali celo
zdravje. S supervizijo si strokovni delavec v
poklicih pomoči pridobi boljši vpogled, podporo in
strokovno vodenje za svoje delo (Klasinc, 2003).
Predstavitev supervizijskega procesa
Supervizijska srečanja morajo temeljiti na natančnih dogovorih, slediti morajo ciljem, ki bodo
zadovoljili potrebe udeležencev. Potrebna je motivacija strokovnega delavca, zato je pomembno,
da je vključitev v proces prostovoljna. Supervizija
mora potekati kot kontinuiran proces, zato je
pomemben dogovor o pogostosti, trajanju in številu supervizijskih srečanj. Pomembna je velikost
skupine, vsak član naj ima dovolj prostora zase,
zagotoviti je potrebno varno vzdušje (Kobolt in
Žorga, 2000).
Za supervizijska srečanja, ki sem jih vodila s
skupino zaposlenih v zdravstveni negi, sem
načrtovala ustaljeno strukturo: pregled notranjega vremena, dogovor o poteku srečanja, pregled
refleksij, obravnava gradiva, analiza srečanja in
dogovor za naslednje srečanje.
Vključila sem tudi obravnavo tem s področja komunikacije in ponudila več dejavnosti (socialne
igre, vprašalniki …), ki prispevajo k spoznavanju
in prepoznavanju lastnega delovanja in boljšemu
razumevanju odzivanja drugih.
Pričakovanja udeležencev supevizijskih procesov, ki sem jih vodila, so se nanašala na:
•
Znati zaznati problem in ga na najbolj
učinkovit način razrešiti, znati videti problem z
drugega zornega kota.
•
Sposobnost razvijanja in sprejemanja
drugačnega mnenja v timu.
•
Razvijanje strpnega medsebojnega sodelovanja, razvijanje spodbujanja med
sodelavci.
•
Iskanje virov za delovanje v delovnem okolju in zboljšanje sposobnosti soočanja z
zahtevami delovnega okolja.
•
Povečati občutek učinkovitosti v delovnem okolju, predvsem, kadar so zaposleni redko
deležni pohvale, podpore in priznanja za opravljeno delo.
•
Razvijati učinkovito komunikacijo s
sodelavci in vsemi vpletenimi v delovnem procesu.
•
Osebna rast.
Kot svoje osebne cilje so udeleženci navajali:
•
Učinkovitejše reševanje poklicnih problemov, manj subjektivnega in čustvenega doživljanja v povezavi s poklicnimi problemi.
•
Izboljšanje samozavesti, znati v kolektivu zagovarjati svoje stališče, zmanjšati dvom v
dobro opravljanje dela.
•
Spreminjanje svojih vzorcev odzivanja.
Gradiva, ki smo jih obravnavali v procesu supervizije, so se je nanašala na: odzivanje v odnosih
med sodelavci, dajanje kritične povratne informacije, vrednotenje dela in priznavanje rezultatov
od vodstva, dajanje pohvale, področje zaupanja
in podpore vodstva, doseganje ravnovesja med
kvantiteto in kvaliteto dela.
Posamezna gradiva je povezovalo skupno doživljanje občutka nemoči v različnih situacijah, razmišljanje, da se ne da nič narediti drugače.
Pri zaposlenih v poklicih pomoči se srečamo tudi
s sindromom pomaganja, ki ga opisuje Vodeb
Bonač (1999), pod tem pojmom razumemo
preveliko odgovornost za rešitev uporabničinega problema, ki si ga naloži strokovni delavec.
Strokovni delavec se ukvarja predvsem s tem,
kaj mora sam storiti, da bo prišlo do rešitve problema. Avtorica navaja, da lahko gre za pomanjkljivo strokovnjakovo razmejevanje odgovornosti
navzven. Strokovnjak je lahko preveč odvisen od
čustev, pričakovanj in predstav drugih, in premalo
trden v lastnih stališčih.
Udeleženke supervizijskih srečanj so superviziji
so dajale velik pomen za profesionalni razvoj;
ena od supervizantk je zapisala, da je bila supervizijska skupina nekaj najboljšega, kar je v zadnjem času doživela v delovnem okolju.
Na evalvacijskem srečanju so sam proces primerjale s poezijo in za evalvacijo izbrale naslednjo
pesem.
Neža Maurer ~ Živa beseda
VABIŠ ME KOT ČISTA VODA
s svojo bistrostjo,
da se ti prepustim
za vedno.
Mamiš me kot skrit tolmun
z zvijačnostjo,
da se utopim
v temo.
Čez leta – kot lokvanj na gladini –
ti zacvetim v očeh.
Supervizantka je zapisala: »Supervizija me vabi
kot čista voda, pri tem moram skozi tolmune, da
bo lokvanjev cvet zacvetel«.
Namesto zaključka naj navedem del zapisa refleksije ene od udeleženk, ki je odprla svoje intimne misli in občutke tudi z osebnega področja
in jih povezala s svojim delovanjem v delovnem
okolju. Zapisala je: »Velike potrebe po reševanju
ljudi in hkrati uveljavljanju svojega prav za vsako
ceno se znižujejo, marsikaj ne jemljem več tako
osebno in hitreje predelam kakšno neprijetno
situacijo. Pravzaprav je tudi teh zadnje čase
vedno manj. Moč navade je globoko usidrana v
nas. Kljub vedenju, da ravnam prav, so občutki
nezadostnosti in manjše storilnosti v delovnem
timu bili še dolgo prisotni, pričeli so najedati tudi
samozavest. Pravzaprav sem ponovno veliko pridobila na samozavesti odkar imamo supervizijska srečanja.
Ključne besede: supervizijski proces, učenje,
strokovni razvoj, poklici pomoči.
Avtorica: Judita Bendelja, dipl. m. s., NLP praktik,
absolventka mag. študija Supervizija, osebno in
organizacijsko svetovanje na Pedagoški fakulteti
v Ljubljani.
Zaposlena: Srednja zdravstvena šola Celje, Ipavčeva 10, 3000 Celje
e-naslov: [email protected]
LITERATURA
Klasinc M. Potrebe po superviziji v timu zdravstvene nege. In Čas P, eds. Supervizija in različni
nivoji komunikacije v socialnih zavodih. Ljubljana:
Zbornica zdravstvene nege Slovenije; 2003: 3742.
Kobolt A, Žorga S. Supervizija – proces razvoja in
učenja v poklicu. Ljubljana: Pedagoška fakulteta;
2000.
Vodeb Bonač M.: Nekatere teoretične teme,
pomembne za supervizijo. In: Miloševič Arnold
V, Vodeb Bonač M, eds. Supervizija – znanje za
ravnanje. Ljubljana: Socialna zbornica Slovenije;
1999: 49 – 76.
Žorga, S., Modeli in oblike supervizije. Ljubljana:
Pedagoška fakulteta; 2002.
25
mag. Marija Turnšek Mikačić
univ. dipl. ekonomistka in magistrica znanosti
s področja poslovne politike in organizacije,
NLP trenerka (INLPTA), NLP coach, in
certificiran praktik hipnoze
e-pošta: [email protected]
IZOBRAŽEVANJE O KARIERNEM NAČRTU
Z ORODJI NLP-ja
Ugotovitve doktorske disertacije
Potencial osebnega kariernega načrta je opisal
Noer (2009, str. 22−27), ko pravi, da nova karierna pogodba ni sporazum s podjetjem, temveč je
sporazum s seboj in svojim delom. ‘Pot do vrha’
je zamenjala ‘pot s srcem’. Shepard (1984, str.
25−46) uporablja ta izraz za opis uspeha v smislu
lastne vizije in osrednjih vrednot. Pot s srcem vključuje najbolj izražene talente posameznika. To je
tisto, kar bomo lahko zdaj ali v prihodnosti storili
z odličnostjo, ki bo izpolnila našo osebnost. V 21.
stoletju se bo povpraševanje na trgu dela usmerilo od tistih, ki imajo znanje in izkušnje, k tistim, ki
se nenehno učijo (Hall 1996, str. 10−14).
Najpomembnejši karierni pristojnosti sta identiteta in prilagodljivost (Hall & Chandler, 2005).
Za uresničitev potenciala nove kariere razvija
posameznik nove pristojnosti v zvezi z upravljanjem sebe in svoje kariere. Ker bo pri novi karieri
vedno bolj prisoten proces učenja, bodo osebe,
ki se učijo, najprej spoznale, kako razviti lastna
znanja in prilagodljivost (str. 155−176).
Osebni karierni načrt je zasnovan na osebnih
lastnostih, izkušnjah, opravilih, znanjih, treningih,
veščinah, ciljih in filozofiji vsakega posameznika.
Ta zbirka nastaja in se izpopolnjuje vse življenje
in pomaga udeležencem, da načrtujejo in sledijo svoji karierni poti. To je ‘karierna zakladnica’
(Turnšek Mikačić, 2010a, str. 24−29), iz katere
vsak jemlje svoje zaklade, si oblikuje svoj karierni
portfolij kot temelj načrtovanja prihodnje kariere.
Karierni načrt pomaga prepoznati lastne vzorce
vedenja in gradi samozaupanje, daje večjo
možnost doseganja življenjskih ciljev in pomaga
spremeniti življenje na bolje. Posameznika usmerja k osebni odličnosti, ko želi preseči zgolj
26
doseganje posameznih ciljev.
Namen znanstvene raziskave je bil spoznati
učinek izobraževanja o kariernem načrtu, ki je bil
kvantitativno in kvalitativno empirično preverjen
na 252 udeležencih in 253 neudeležencih izobraževanja. Izobraževanje o osebnem kariernem
načrtu (neodvisna spremenljivka) je bilo osnovano na lastnem modelu, pri katerem smo testirali
odnos udeležencev do kariere, porast njihove
samozavesti in zaznavanje osebne odličnosti
(odvisne spremenljivke) (Mikačić, & Ovsenik,
2013).
Ugotovitve raziskave bodo praktično uporabne
za posameznike, da se izognejo kariernemu
prelomu, ki ga predstavlja brezposelnost, in ga
nadomestijo s kariernim prehodom, ki ponuja različne vzorce karier (Brousseau, Driver, Eneroth,
& Larsson, 1996, str. 52−66). Linearni karierni
vzorec, ekspertni karierni vzorec, spiralni karierni
vzorec in tranzicijski karierni vzorec so novi izzivi
za obuditev gospodarske rasti.
Richards in Rodgers (2001, str. 126-130) sta
raziskovala NLP, kot dodatno tehniko pri učenju
drugega jezika in Millroad (2004) je opredelil to
tehniko kot “ Bližnjico k učenju jezika, ki ustvarja
odličnost v učenčevih rezultatih”(p. 28) in razveseljiv potencial za poučevanje in učenje drugega
jezika. Tosey in Mathison (2003) raziskujeta odnos do sebe in učenja pri študentih pred in po
NLP izobraževanju. Sprememba se pripeti v mišljenju o sebi kot učencu. Spremembe so včasih
dramatične, včasih pa le rahle. Pomembnejše so
spremembe v odnosih na višjih logičnih ravneh
(vrednote, identiteta, misija). Z analizo sta dobila naslednje vzorce reakcije učencev: moč tem-
atike neuspeha, spremembe v prepričanjih ljudi
o učenju, spremembe v videnju samih sebe kot
učencev, spremembe v pogledih na sposobnost
in bodeče aktivnosti, jasne povezave med tem,
kar se dogaja pri višjih logičnih ravneh in notranjim dojemanjem podmodalnosti. Tosey, Mathison
in Michelli, (2005, str. 145) so pri tem opredelili
nevrolingvistično programiranje kot pomemben
koncept v medčloveških odnosih, ki proučuje
strukturo osebnih izkušenj. Opredelili so NLP, kot
serijo komunikacijskih tehnik in strategij za gradnjo odnosov, osebnih sprememb in učenja.
Izkušnje z uporabo nevrolingvističnega programiranja kot pomembne tehnike pri izobraževanju izkazujejo pozitiven vliv na odnos
oseb do sebe, drugih in svoje prihodnosti.
Udeleženci izobraževanja imajo priložnost, da
modelirajo enkratne in odlične lastnosti soudeležencev, pa tudi ljudi, ki jih poznajo.
Pri mnogih raziskavah je poudarjen pomen medsebojnega vpliva med učiteljem in udeležencem
izobraževanja. Predhodne raziskave so pokazale, da je vpliv kariernega izobraževanja tako
velik, kot osebna razlaga in povratno sporočilo,
modeliranje in pozornost za dosego podpore. Raziskave ugotavljajo, da učinkovito učenje goji in
ustvarja dobre odnose z učenci. Učenci odprejo
svoj um učiteljem, ki vodijo njihova srca in duše.
Raziskava je sestavljena iz teoretskega in empiričnega dela (Slika 1). Teoretski del je uvod v
preučevani problem, ki predstavlja izhodišča in
ozadje raziskave problema z empiričnim delom.
Teoretski del sestoji iz teorije in modelov o karieri
in teorije in modelov o načrtovanju osebnega razvoja in osebne odličnosti.
Slika 1. Faze raziskovanja
V sliki 2 pojasnjujemo pristop k teoretskemu delu
raziskave, opredelimo pojem kariere in analiziramo osem velikih teorij. Zakaj je teorija o karieri
pomembna? Pomaga nam, da spoznamo pomen
svojih izkušenj. Solidna baza znanja o karieri je
pomemben okvir in kontekst za izobraževanje o
karieri. Bolje razumemo posamezne strategije,
pristope in orodja pri svetovanju. Pomagajo nam
opredeliti, kako, kdaj in zakaj jih uporabljamo.
Ko znamo uporabljati številne teorije in pristope,
smo bolje opremljeni, da sledimo potrebam vsakega posameznika. Pri gradnji osebne odličnosti
poudarimo pot pozitivnega razvoja samega sebe,
vlogo nevrolingvističnega programiranja pri razvoju osebne odličnosti. Predstavimo NLP kot
model delovanja, ki ponuja način razmišljanja o
uporabi jezika uma, da lahko spodbujamo lastne
možgane, upravljamo svoja stanja in dosledno
dosegamo želene cilje. NLP, kot metoda nam je
bilo izziv za oblikovanje izobraževalnega modela za dosego osebne odličnosti na podlagi izobraževanja o kariernem načrtu. Na tej osnovi smo
oblikovali tudi kvalitativno analizo med udeleženci izobraževanja, ki nam je pokazala, kako so
posamezniki doživljali oblikovanje svojega kariernega načrta in kako je ta vplival nanje.
Slika 2. Načrt teoretskega dela raziskave
27
Na podlagi ugotovitev kvalitativne analize smo
oblikovali vprašalnik za kvantitativno analizo. S
povezavo ugotovitev nevroznanosti in nevrolingvističnim programiranjem smo utrdili dejstva,
da lahko vzbudimo kateri koli občutek v nekom
drugem ali on v nas, kar je dokaz o močnem
mehanizmu širjenja občutij z ene osebe na drugo.
Takšna stanja so glavna transakcija v emocionalni ekonomiji, to je živahno izmenjevanje občutkov, ki spremlja vsako medčloveško srečanje.
Biološki vpliv, ki se prenaša z ene osebe na drugo, prikazuje novo dimenzijo življenja in kako ga
dobro živeti. Do drugih se vedemo tako, da imajo
naši odnosi dober učinek na vse, s katerimi se
povežemo. Tudi odnosi med ljudmi dobivajo nov
pomen, zato o njih razmišljamo na nov način.
Karierni načrt kot gradnik osebne odličnosti, zgrajen na podlagi modela kariernega izobraževanja
z vgrajenimi elementi nevrolingvističnega programiranja, potrjenimi v okviru najnovejših raziskav nevroznanosti, predstavlja novost in še ne
dovolj raziskano področje. Raziskava predstavlja
izvirni prispevek in daje nova spoznanja, temelječa na rezultatih raziskav, ki opozarjajo na nove
paradigme razumevanja kariere in pomena njenega načrtovanja kot motiva odličnosti. Za karierno
načrtovanje smo za razvoj in dosego osebne odličnosti uporabili nevrolingvistično programiranje,
ki se je izkazalo kot učinkovito orodje. Udeleženci
izobraževanja so prevzeli nadzor nad svojim življenjem, pridobili visoko stopnjo samozaupanja in
samozavesti ter zaznali svojo osebno odličnost.
Viri:
Noer, D.M.: Healing the Wounds: Overcoming the
Trauma of Layoffs and Revitalizing Downsized
Corporations. San Francisco: Jossey-Bass. 2009
Shepard, H. 1984): On the realization of human
potential: a path with a heart . V M. Arthur, M.
B. Bailyn, I., Levinson, Shepard, H. (ur.). Working with careers. New York: Columbia University
School of Business. (str. 25−46). 2009
Hall, D.T.: Protean Careers of the 21st Century. The Academy of Management (1993-2005),
10(4), 8−16. doi: 1.5465/AME.1996.3145315.
1996
Hall, D. T., Chandler, D. E.: Psychological Success: When the Career is a calling. Journal of
Organizational Behavior, 26.2). 155−176. doi:
1.1002/job.301. 2005
Turnšek Mikačić, M. Osebni karierni načrt kot
orodje kariere 21. stoletja. V M. Kokel (ur.) Zbornik
prispevkov Konferenca o učinkovitem razvoju kariere zaposlenih in priložnostih za rast podjetij
(str. 24−29). Ljubljana, Državni svet, Republike
Slovenije, 11.-12. november 2010. Pridobljeno
20. november 2011 na http://kariernicenter.si/
tl_files/2010/Zbornik-prispevkov-konferenca-final.pdf. 2010
Turnšek Mikačić, M., & Ovsenik, M. Carreer planning as a building block of personal excellence.
Organizacija 46(6), 235-252. doi: 10.2478/orga2013-0024. 2013
Brousseau, K. R., Driver, M. I., Eneroth, K., &
Larsson, R.: Career pandemonium: Realigning
organizations and individuals. Academy of Management Executive 10(4), 52−66. Pridobljeno 17.
12. 2012 na http://citeseer.ist.psu.edu/ 374819.
html. 1996.
Richards, J.C., Rodgers T.S.: Approaches and
Methods in Language Teaching. Cambridge University Pres. 2001
Millroad, R.: The role of NLP in teachers-classroom discourse. ELT Journal, 58(1), 28-37. 2004
Tosey, P., Mathison, J.: Neuro-linguistic programming: Its potential for
learning and teaching in formal education. European Conference on Educational Research, University of Hamburg, 17-20 September 2003.
Tosey, P., Mathison, J. Michelli, D.: Mapping
transformative learning: the potential of Neuro-Linguistic Programming. Journal of Transformative Education, 3, 140- 167. 2005
Ključne besede: izobraževanje, karierni načrt,
NLP, osebna odličnost, karierni prelom, karierni
prehod, zaposljivost
Mag. Marija Turnšek Mikačić, univ. dipl. ekonomistka in magistrica znanosti s področja poslovne
politike in organizacije, NLP trenerka (INLPTA),
NLP coach, in certificiran praktik hipnoze, vodi
treninge NLP-ja, izvaja poslovni in osebni coaching, in je predavateljica Fakultete za organizacijske študije FOŠ Novo mesto. Z uporabo orodij
NLP-ja in coachinga vodi delavnice o poslovnem
načrtu, osebnem kariernem načrtu in na temo
‘Delovno mesto, ki sem si ga sam ustvaril’.
28
29
NLP v športu in jogi
30
Vesna Jarc
soc. pedagoginja in
dipl. psihoterapevtka,
specializirana za delo s travmami in
seksualno terapijo, NLP Master Coach,
Licened Sports performance Coach,
Sistemski Coach, Business Coach,
Integrativni Coach in Hipnoterapevt
ŠPORTNI MENTALNI TRENING™
MENTAL SPORT PERFORMANCE COACHING™
Telesa ne tekmujejo, ljudje tekmujejo; s telesom,
umom in čustvi!
Danes profesionalni športniki ne trenirajo več le
svojega telesa, temveč tudi svoj um in vse več
rekreativcev se zaveda, da šele celostni trening
zagotavlja zares dobre rezultate.
Mentalni športni trening je trening, ki je osredotočen na bazične psihološke in mentalne spretnosti s ciljem, da se izboljša športna izvedba.
Lahko je prilagojen individualnim tekmovalcem,
ekipam, trenerjem ali pa rekreativcem. Učenje
in izboljšanje teh veščin pomaga športnikom pri
pripravi in izvedbi na najvišjem nivoju. Obvladovanje mentalnih veščin nudi tekmovalcem psihološko prednost pred nasprotnikom in razvija
dodatne vire za uspeh.
Dodatna uporaba NLP-orodij za boljšo športno učinkovitost postaja vse bolj pogosta in že
veliko znanih športnih osebnosti se je odločilo
za uporabo NLP-tehnik, ki so izboljšale njihovo
učinkovitost, in zato ti ljudje danes prisegajo na
pomembnost psihološke pripravljenosti. Za mentalni trening se zadnja leta zanima tudi vse več
vrhunskih plavalcev, boksarjev, profesionalnih
igralcev golfa in tenisa, nogometašev, plavalcev
pa tudi padalcev, smučarskih skakalcev, tekačev
in kolesarjev.
Ključ za doseganje vrhunskih rezultatov v športu
ni le rezultat drugačne prehrane, spremenjenega
režima treningov in pomoči napredne tehnologije,
temveč tudi zmožnost vzpostavitve in vzdrževanja fizičnega, emocionalnega ter mentalnega zagona k uresničevanju osebne športne vizije. Nove
raziskave so namreč pokazale, da raznolikost
treningov daje boljše rezultate kot konstantni trdi
trening. Boljši rezultati so lahko doseženi z manj
napora.
Obstaja veliko dejavnikov, kot so genetika,
kondicija, tehnične spretnosti in seveda mentalne
sposobnosti, ki vplivajo na športne sposobnosti
posameznikov. Mnogi športni izvajalci bodo porabili veliko časa za trening fizičnih in tehničnih
veščin, mentalna plat pa je pri športu še vedno
pogosto zanemarjena, tako na svetovni kot tudi
na olimpijski ravni, čeprav je bilo na zadnjih olimpijskih igrah končno mogoče le opaziti znaten
porast tudi zelo uspešnih atletov, ki jih je zanimalo sodelovanje s športnimi psihologi.
Ena najpomembnejših stvari, ki loči zmagovalce
od drugih, je to, da zmagovalci močno verjamejo
oz. so prepričani, da zmorejo in tako dosežejo cilje, ki so si jih zastavili.
Kako na primer dirkači oz. tekači vedo, kako hitro
startati v dirki, s kakšno hitrostjo? Ali je to sposobnost presoje ali pa neverjetna natančnost? Kot je
znano, so izkušeni dirkači/tekači sposobni predvideti čas zaključka v sekundi. Ali to pomeni, da
človeški um natančno ve, kje leži fizični limit in
regulira hitrost v skladu s tem? Ali pa to pomeni,
da smo se preprosto navadili na konsistentni nivo
napora?

 Kot že rečeno, NLP ponuja vrsto orodij in tehnik, ki omogočajo posameznikom, da izzovejo
in spremenijo omejujoča prepričanja, vedenja,
navade in da si v tem procesu povečajo športno
uspešnost.
Večini športnikov je znan tisti občutek, ko so v
elementu, »in the zone«, na višku psihične in
fizične moči, kar nekateri opisujejo kot stanje
»flowa«. Flow je optimalna izkušnja in stanje, v
katerem si izzvan na način, ki je enakovreden
tvojim veščinam.
Če bi vprašali vrhunske športnike, kako dosežejo »flow«, bi mnogi odgovorili, da ne vedo, kako
31
pridejo do takšnega stanja, da se to preprosto
zgodi. To pomeni, da gre za nezavedni proces, ki
je zunaj njihovega običajnega zavedanja. V sodobnem športu sposobnost doseganja stanja »flow«
in optimizacijo mentalne sposobnosti pomeni razliko med zmagovalcem in poražencem.
Flow ni nekaj, kar počnemo, temveč kako to
počnemo. Ljudje ga doživljajo v najbolj nenavad-
nem kontekstu ravno zaradi svoje sposobnosti,
da se osredotočijo in zavežejo določenim aktivnostim in s tem potisnejo v mislih na stran vse
drugo ter se fokusirajo samo na to.
NLP nam pomaga, da preučimo vse te mentalne
strategije ter nam omogoča, da opišemo in prenesemo modele odličnosti. Osredotoča se na
odkrivanje in kodiranje teh modelov, ki razliku-
Vesna Jarc, soc. pedagoginja in dipl. psihoterapevtka, specializirana za delo s travmami in seksualno terapijo, NLP Master Coach, Licened Sports
performance Coach, Sistemski Coach, Business
Coach, Integrativni Coach in Hipnoterapevt.
Izvaja psihoterapijo, športne mentalne treninge
za športne klube in posameznike ter poslovni in
osebni coaching. Je direktorica EMDR Inštituta
Ljubljana in ustanoviteljica Body Mind & Spirit –
coaching instituta pod okriljem EMDR-a
Spletna stran:http://ljubljanapsihoterapija.com/
http://www.bms-institut.si
E-mail: [email protected]
[email protected]
Piper, Anders: Shortcut to flow, CreateSpace,
2011
Charvet, Shelle Rose: Words that change minds,
Kendall Hunt Pub Co, 1995
Arne Maus: Identity Compass, http://www.identitycompass.com/trainer/index.php?intSubNr=110
Piper, Anders: interno gradivo za izobraževanje
Licence Sport Performance CoachTM, Level 1,
2012 in Level 2, 2013.
Viri:
O`Connor, Joseph: NLP & Sport, Thorsons, 2001
Csikszentmihal Mihaly, Flow: The psychology of
optimal experience, Harper Perennial, 2008
32
Ključne besede: športni mentalni trening, šport,
športnik, in the flow, in the field, in the zone, v
elementu, coaching, coach, zmagovalec, tekmovalec mentalne strategije, športna zmogljivost, trening, optimizacija mentalnih sposobnosti,
model odličnosti, višek psihične in fizične moči,
omejujoča prepričanja.
jejo odlične izvajalce od povprečnih. Z uporabo
NLP-tehnik v športu ljudi dobesedno naučimo, da
lahko gredo v stanje flowa, se pravi, da zavestno
vstopijo v stanje največje športne zmogljivosti, ko
je to potrebno. Prav tako ga uspešno uporabljamo za ohranjanje in vzdrževanje motivacije.
NLP je pogosto tista razlika, ki naredi razliko.
NLP in družba
33
mag. Džemal Durić
NLP trener, NLP Master coach
Policijska akademija Tacen
[email protected]
Področja dela: proučevanje in razvoj
vodenja, predavanja na področju
menedžmenta in vodenja, mentorstvo,
NLP izobraževanja, NLP coaching,
razvijanje magistrskih študijskih
programov, svetovanje na področju
razvoja organizacij
www.metaleadership.si
NLP IN VODENJE
ETIČNO VPLIVANJE ZA SKUPNO DOBRO
Povzetek
Prispevek obravnava potencial NLP pri razvijanju odgovornega vodenja in odgovornih vodij.
Najprej sta opredeljena menedžment in vodenje
ter njuna pomembnost. V nadaljevanju je predstavljena problematika neetičnega in neodgovornega vodenja, ki se odraža v osebnih, družbenih,
ekonomskih, moralnih, ekoloških in drugih krizah.
Kot odgovor na vprašanje “Za kaj in komu so
odgovorni vodje?” je predstavljen model globalno
odgovornega vodenja, ki ponuja tudi odgovor na
vprašanje, kako se odgovorno vodenje izvaja v
praksi in kdo so odgovorni vodje.
V drugem delu je opredeljena vloga NLP-ja pri
razvijanju odgovornega vodenja in odgovornih
vodij. Avtor predstavi svoja osebna prepričanja o
vlogi NLP-ja pri razvijanju odgovornega vodenja
in odgovornih vodij in poziva vse akterje na področju NLP k etični uporabi NLP orodij v skladu z
univerzalnimi moralnimi prepričanji.
V zadnjem delu prispevek odgovarja na vprašanje, kako lahko z NLP modeli, vzorci in tehnikami
razvijamo odgovorno vodenje.
34
Ključne besede: vodenje, proces vplivanja, etika, razvoj vodenja, odgovorno vodenje, etično
vodenje
Kaj je vodenje in zakaj je pomembno
Beseda vodenje ima v vsakdanjem in strokovnem
življenju različne pomene. V vsakdanjem jeziku,
ko se pogovarjamo o tej temi, imamo predstavo: da je nekdo glavni in drugi mu sledijo; nekdo
sprejema odločitve in drugi jih izvajajo; nekdo
vodi radijsko ali televizijsko oddajo in drugi ga
poslušajo ali gledajo na televizijskih ekranih itn.
V vsakdanjem pogovoru o vodenju je torej poudarek na vodji, osebi, ki je za nekaj odgovorna.
Na strokovnem področju, kjer bi pričakovali, da
je vse temeljito definirano, obstaja zmeda zaradi
neustreznega prevajanja in/ali razumevanja po-
jmov menedžment (angl. management) in vodenje (angl. leadership). V tuji literaturi se ta dva pojma največkrat omenjata skupaj, v našem jeziku
pa je zmeda zaradi tega, ker angleško besedo
za menedžment največkrat prevajamo v vodenje
in posledično enačimo menedžment in vodenje.
In potem v praksi vodimo organizacije, vodimo
posle, vodimo projekt, vodimo ljudi. Kaj pa je potem menedžment, če je vse vodenje?
Menedžment (slika 1) lahko razumemo kot proces oziroma niz funkcij: načrtovanje, organiziranje, vodenje in kontroliranje, usmerjeno v organizacijske vire: človeške, finančne, materialne in
informacijske; z namenom doseganja organizacijskih ciljev na uspešen in učinkovit način (Griffin
in Moorhead 2007).
V okviru te opredelitve je vodenje ena izmed
funkcij menedžmenta, ki se nanaša na človeške
vire in se ukvarja s procesom vplivanja in motiviranja zaposlenih za dosego organizacijskih ciljev.
Menedžerji torej izvajajo proces menedžmenta z
namenom doseganja organizacijskih ciljev.
V okviru te opredelitve menedžmenta je vodenje
ena izmed funkcij menedžmenta, ki se nanaša na
človeške vire in se ukvarja s procesom vplivanja
in motiviranja zaposlenih za dosego organizacijskih ciljev. Vodenje je proces mobilizacije
človeških virov za izvajanje aktivnosti (vedenja) z
namenom doseganja skupnih ciljev (slika 2).
Skupni elementi definicij vodenja so: vodenje
je proces medsebojne interakcije med vodjo in
vodenimi, vodenje vsebuje namerno vplivanje,
vpliv vodje je lahko usmerjen na eno ali več oseb,
vpliv je usmerjen k doseganju skupnih ciljev. Če
poenostavimo, menedžment je proces, ki je usmerjen v sistem ali organizacijo ali organizacijsko
enoto, vodenje pa je proces, ki je usmerjen neposredno v delo z ljudmi. Uspešen menedžment in
vodenje sta neločljiva, oba koncepta vključujeta
vplivanje na ljudi z namenom doseganja ciljev.
Uspešnost menedžerjev v modernih organizacijah je v zelo veliki meri odvisna od komponente
vodenja. V nadaljevanju prispevka bom obravnaval menedžment in vodenje kot dva ločena, a
prekrivajoča se procesa. Pojma menedžer in
vodja bom uporabljal kot sinonima (ista oseba) in
ne bom poudarjal razlik med njima.
Vodenje je pomembno zato, ker vpliva na vse
vidike našega življenja. Odločitve in način, kako
osebe, ki jim je zaupano vodenje, vplivajo na nas,
lahko kritično pozitivno ali negativno določajo
naše počutje, razvoj, identiteto, kariero in nazadnje tudi usodo. V različnih fazah življenja na nas
vplivajo ljudje, ki jim je v različnih vlogah zaupano
vodenje: starši, učitelji, vzgojitelji, vrstniki, prijatelji, menedžerji, vodje, politiki itn., torej se procesi
vodenja ali vplivanja z namenom doseganja ciljev dogajajo na vseh področjih našega zasebnega in profesionalnega življenja.
35
Problematika neetičnega
in neodgovornega vodenja
Po definiciji je videti vse lepo in prav. In tudi je,
če so cilji, ki naj bi bili doseženi, legitimni in legalni, če so vodje zavzeti za doseganje teh ciljev,
če proces vplivanja izvajajo na človeku prijazen
način. Zgodovina (vojaška, politična, poslovna
itd.) nas uči, da so veliki vodje sposobni videti
in ustvariti lepšo skupno prihodnost in da veliki
vodje lahko mobilizirajo ne samo posameznike,
ampak tudi večje skupine in narode.
Živimo pa v času, ko je vsakdo od nas očividec
ali pa celo žrtev neodgovornega in neetičnega
vodenja. Ta dva pojma ali pojava sta tesno povezana. Za kaj in komu so odgovorni vodje? Kako
vodje vplivajo? V tradicionalnem poslovnem
modelu so vodje odgovorni za dobiček, odgovorni so pa lastniku oziroma ustanovitelju. Okvir
odgovornosti naj bi se nanašal samo na posel,
ki ga izvaja podjetje (ekonomska odgovornost).
Glavni interes je torej dobiček. Dobiček za kakšno
ceno? Način izvajanja procesov menedžmenta in
vodenja pa je povezan tudi s sprejemanjem odločitev. Problem je, če je v ospredju dobiček kot
edini pravi kriterij za sprejemanje odločitev in če
so moralne vrednote in principi o tem, kaj je prav
in kaj ni prav, drugotnega pomena. Naštevanje
primerov neetičnega in neodgovornega vodenja,
ki se odraža v osebnih, družbenih, ekonomskih,
moralnih, ekoloških in drugih krizah, je odveč.
Živimo v času, ko vse našteto vidimo vsak dan
36
pred svojimi očmi.
Model odgovornega vodenja na vidiku
Model odgovornega vodenja (Mirvis, DeJongh,
Googins, Quinn in Van Velsor 2010), ki ga bom
predstavil v nadaljevanju (slika 3), predstavlja
enega od globalnih odzivov ali iniciativ za spremembe na tem področju. Veliko kritik zaradi neetičnega in neodgovornega vodenja leti na tiste, ki
se ukvarjajo z razvojem vodenja, še posebej na
elitne poslovne šole. Model odgovornega vodenja predstavlja skupno vizijo teoretikov in praktikov
(akademska sfera, družbeno odgovorna podjetja,
ozaveščeni vodje itd.), ki iščejo ustrezne odgovore na vprašanja, za kaj in komu so odgovorni
(odgovorni)vodje, kako naj poteka (odgovorno)
vodenje, kdo naj (odgovorno)vodi.
1. vektor: Odgovorno vodenje je funkcija
ekonomije, politike, ekologije in morale. Obseg
odgovornosti odgovornega vodenja zajema interakcijo med poslovno, družbeno, ekonomsko, socialnopolitično, ekološko in moralno sfero. Poleg
lastnikom in ustanoviteljem (ekonomska sfera)
so vodje odgovorni različnim deležnikom (socialnopolitična sfera), za vdiranje v naravne sisteme
(ekološka sfera) in za posledice (škodo in dobro)
njihovega poslovanja (moralna sfera). Odgovornost vodij je, da odločajo tako, da bogatijo in
uravnavajo vse navedene sfere.
2. vektor: Odgovorno vodenje je funkcija
posameznika, organizacije in kolektivne skupno-
sti. Odgovorno vodenje je stvar posameznika (the
“Me), odgovornih organizacij (the “We”), odgovornost poslovnega sistema je za širši ekosistem investitorjev, potrošnikov, konkurence, regulatorjev
in drugih zainteresiranih (the “Us”), ki zagotavljajo kontekst in so tudi soodgovorni za legitimno
in dolgotrajno odgovorno poslovno vodenje. Poudarek je torej na usklajevanju interesov in spodbujanju poštene konkurence in sodelovanja.
3. vektor: Odgovorno vodenje je funkcija časa,
kulture in konteksta. Modeli vodenja so socialne
konstrukcije in odražajo vrednote in razmišljanja v
določenem času in prostoru. Tretji vektor umešča
odgovorno vodenje v čas, prostor (narod in kultura) in kontekst (ekonomska sfera, družbeno
ekonomska sfera, ekološka sfera itd.). Pomembna ideja je ta, da lahko odgovorno vodenje, ki
je produkt svojega časa in prostora, tudi usmerjeno naprej v prihodnost in deluje zunaj okvirjev
trenutnih kulturnih omejitev. Odgovorni vodje,
tako kot veliki vodje v človeški zgodovini, imajo
jasno vizijo, kako uporabiti svoje organizacije za
vplivanje na socialne spremembe.
Koncept odgovornega vodenja je na horizontu
pred nami. Glavni kriterij (moralnega) odločanja
je skupno dobro in organizacije težijo k maksimiranju skupnega blagostanja - kapital, ki vključuje družbo in planet. Zveni utopično, ampak
pridružujem se avtorjem, da že obstajajo številne
sile in akterji, ki poganjajo organizacije in vodje v
odgovoren način poslovanja.
Odgovorni vodje
Odgovorno vodenje zahteva tudi odgovorne
vodje, ki imajo določene osebnostne lastnosti.
Predpogoj za etično in odgovorno vodenje je,
da je vodja ali nekdo, ki se izobražuje za vodjo,
dosegel ustrezno stopnjo moralnega razvoja. V
mislih imam tri razvojne stopnje Kohlbergove teorije moralnega razvoja (Kohlberg 1984):
1.
Predkonvencionalna moralnost (do 10
let)
o
strah pred kaznijo
o
korist
2.
Konvencionalna moralnost (večina vse
življenje)
o
odobravanje drugih
o
družbeni zakon in red
3.
Postkonvencionalna moralnost
o
družbeni dogovor
o
univerzalni moralni principi
Če združimo ideje modela odgovornega vodenja
in stopnje moralnega razvoja, lahko ugotovimo,
da so samo vodje, ki so na stopnji postkonvencionalne moralnosti, sposobni odgovornega
vodenja in ustvarjanja blagostanja za celotno
človeštvo.
Vloga NLP pri razvijanju odgovornega vodenja in
odgovornih vodij
Kaj imata skupnega vodenje in NLP? NLP
proučuje, kako uspešni ljudje dosegajo rezultate. Osnovni interes preučevanja Grinderja in
Bandlerja je bilo področje človeške genialnosti,
uspešnosti in uresničevanje človeškega potenciala. Spraševala sta se, kako odkriti način
uresničevanja potenciala vsakega posameznika,
kako potekajo procesi osebnostnega spreminjanja in razvoja ter kako posamezniku omogočiti,
da razvije svoje potenciala. Zakaj sta za svoje
preučevanje izbrala najboljše psihoterapevte
(vodje)? Njuno izhodišče je bila komunikacija
(proces vplivanja). Kako odlični psihoterapevti
samo s komunikacijo pomagajo drugim ljudem
narediti osebnostne spremembe (cilji)? Kako v
kratkem času v procesu komunikacije z lahkoto pomagajo drugim, da odpravijo različne psihološke težave? V začetnem preučevanju sta
se torej osredotočila na odlične komunikatorje
(vodje) in si postavila vprašanje, kako to počnejo oni. Razvila sta metodologijo za modeliranje
odličnosti, ki se izvaja v treh osnovnih fazah: 1)
nezavedno modeliranje - razvijanje lastne intuicije o tem, kako modelirana oseba to počne, 2)
ugotavljanje specifičnih kognitivnih in vedenjskih
korakov za doseganje istih rezultatov - razvijanje
minimalnega modela in 3) oblikovanje in testiranje vzorcev, tehnik, modelov, formatov, ki se lahko
prenašajo na druge ljudi v procesih svetovanja in
izobraževanja (Dilts, 1998).
Pozneje v razvoju NLP so Grinder in Bandler s
sodelavci (prvi učenci) modelirali odlične ljudi na
različnih področjih in razvili zakladnico učinkovitih NLP tehnik, vzorcev in modelov. Če povzamem, ustanovitelja NLP sta torej modelirala, kako
izjemni posamezniki vplivajo na druge (ali sami
nase) z namenom doseganja ciljev in na podlagi
proučevanja razvila številna orodja za uspešno
vplivanje.
Če primerjamo definicije, proces, vsebino in namen vodenja in NLP, lahko rečemo, da sta vodenje in NLP skoraj identična procesa:
o
NLP: (odlični) posamezniki dosegajo
cilje
o
VODENJE: vodje vplivajo na
posameznike ali skupino, da dosegajo cilje.
Tudi tukaj je po definiciji videti vse lepo in prav.
In tudi je, če se tehnike NLP uporabljajo za doseganje legitimnih ciljev, če jih uporabljajo etično
zreli ljudi in če jih uporabljajo etično. NLP je kot
nož (orodje), ki ga lahko uporabimo za rezanje
kruha ali pa zato, da nekoga zabodemo. Od etike
in odgovornosti tistega, ki uporablja NLP orodja,
je odvisno za kateri namen uporablja NLP. Tudi
vodje lahko uporabljajo NLP pri svojem delu, saj
NLP ponuja najbolj praktična znanja, kako izvajati proces vplivanja. Tudi na tem področju nas
zgodovina uči, da lahko posamezniki dosežejo
velik osebni in poslovni uspeh z etično in odgovorno uporabo NLP orodij. Res pa je tudi, da lahko
posamezniki dosežejo veliko osebno in poslovno
... uporabil bom besedo korist (predkonvencionalna moralnost) z uporabo orodij NLP.
Moja osebna prepričanja o vlogi NLP pri razvijanju odgovornega vodenja in odgovornih vodij:
1.
Prvi psihoterapevti, ki sta jih modelirala
Grinder in Bandler, so svoja življenja posvetili za
dobrobit človeštva. Vsi trije so etično vplivali na
posameznike in skupine in upoštevali univerzalne
moralne principe.
2.
Namen ustanoviteljev NLP je bil spremeniti svet na bolje, in sicer tako, da bi lahko vsak
posameznik lahko razvil svoje potenciale.
3.
NLP vsebuje najučinkovitejše tehnike, vzorce, modele itd. za izvajanje procesa
vplivanja.
4.
Poslanstvo vsakega NLP trenerja je, da
prenaša znanja NLP etično način in v skladu z
univerzalnimi moralnimi principi.
5.
Poslanstvo vsakega NLP praktika,
mojstra, coacha je, da uporablja NLP etično in v
skladu z univerzalnimi moralnimi principi.
6.
NLP ima ogromen potencial za razvijanje odgovornega vodenja in odgovornih vodij.
NLP modeli, vzorci in tehnike
Kako lahko z NLP modeli, vzorci in tehnikami razvijamo odgovorno vodenje in odgovorne vodenje? Najenostavnejši odgovor je preko procesov
NLP izobraževanj in usposabljanj in preko NLP
coachinga pri delu s posamezniki. V tabeli 1 so
navedena le nekatera orodja NLP in značilnosti
ali koristi teh orodij v smislu ozaveščanja in inštaliranja procesov (varovalk) etičnega odločanja
oziroma etične uporabe NLP. Podrobnejša razlaga značilnosti in koristi posameznih orodij bodo
podana na predavanju.
37
Zaključek
Ključ problema in ključ rešitve se skriva v istih
osebah in v procesih, ki jih izvajajo. Vse osebne,
družbene, ekonomske, moralne, ekološke in druge krize so rezultat človeških neetičnih odločitev.
Vodje (starši, učitelji, menedžerji, vodje itd.), ki
ravnajo neetično, so odgovorni za posledice svojih odločitev. Njihove odločitve nam krojijo usodo.
Po drugi strani pa, če bi živeli na “zeleni” Zemlji,
brez vojn, brez lakote, brez revščine, brez korupcije, če bi živeli tako, da bi bili vsi svobodni in
uresničevali svoje potenciale, tudi v tem primeru,
bi bili za to odgovorni isti ljudje, odgovorni vodje,
ki ravnajo etično. Rešitev je zelo preprosta: etično
vplivanje za skupno dobro. Ko bo tako ravnal sleherni vodja, se bo naša vizija uresničila: zelen
planet, svobodni ljudje, blagostanje za vsakogar.
V prispevku sem želel prikazati, da ta vizija ni
utopična. Obstajajo posamezniki, skupine, organizacije, združenja, ki se zavedajo posledic
neetičnega in neodgovornega vodenja. Model
odgovornega vodenja, ki sem ga predstavil, predstavlja izziv za vse, ki se ukvarjamo s preučevanjem in razvojem vodenja. Prepričan sem, da
ima NLP ogromen potencial in da se moramo
vsi, ki prenašamo NLP, dobro zavedati, da smo
38
soodgovorni za (ne)etično uporabo NLP orodij in
da soustvarjamo prihodnost bodočih generacij.
Zato bom še enkrat ponovil: vplivajmo etično za
skupno dobro.
Literatura
1.
Dilts, R. (1998) “Modeling With NLP”.
Capitola: Meta Publications.
2.
Griffin, R.W. in Moorhead, G. (2007)
“Organizational behavior: managing people and
organizations”. 8th ed. Boston: Houghton Mifflin
Company.
3.
Kohlberg, L. (1984) “The Psychology of
Moral Development: The Nature and Validity of
Moral Stages. San Francisco: Harper & Row.
4.
Mirvis, P.H., DeJong, D., Googins, B.,
Quinn, L. in Van Velsor, E. (2010) “Responsible
Leadership Emerging: Individual, Organizational,
and Collective Frontiers”. www.grli.org.
5.
Pierce, J.L. in Newstrom, J.W. (2008)
“Leaders & the Leadership Process: Readings,
Self-assessment & applications”. 5th ed. New
York: McGraw-Hill/Irwin.
mag. Jordi Magrinyà Domingo
dipl. slovanski filolog
(Univerza Barcelona),
ag. Jezikoslovja in komunikacije
(Univerza Barcelona), specializacija:
sociolingvistika, večjezičnost,
medkulturnost, publicist (kretaivec), učitelj tujih
jezikov, kantavtor.
E-naslov: [email protected]
NLP ZA UPRAVLJANJE Z VEČKULTURNOSTJO
Namena delavnice sta obravnavanje pojavov večkulturnosti in medkulturnosti iz perspektive nevrolingvističnega programiranja ter odkrivanje pristopov, s
katerimi ustvariti medkulturno sodelovanje.
Nekaj uvodnih podatkov
O dejstvu, da se nahajamo v večkulturnih časih, v globaliziranem svetu, spregovori več podatkov.
1.
Ali ste vedeli, da je na svetu med 5.000 in več kot 7.000 živih jezikov?
Točnega števila jezikov je pravzaprav nemogoče oceniti, saj je velikokrat težko določiti, kaj je jezik in kaj je narečje drugega jezika.
2.
Ali ste vedeli, da je v Sloveniji več narodnostnih opredelitev?
3.
Ali ste vedeli, da je v Sloveniji več veroizpovedi?
39
Večkulturnost: medkulturnost in 6. Gravesov
nivo.
V strokovni literaturi pogosto naletimo na rabo
besed večkulturnost in medkulturnost kot sinonima.
V delavnici razumemo večkulturnost kot sobivanje pripadnikov različnih kultur na določenem
območju. Medkulturnost razumemo kot sobivanje
in sodelovanje med pripadniki različnih kultur
na določenem območju. V dobi, ko prevladujejo
vrednote močnega individualizma (5. Gravesov
nivo), lahko pripomoremo k človeškemu razvoju
s spreminjanjem večkulturnosti v medkulturnost,
v sodelovanje (6. Gravesov nivo).
Primerov, v katerih je medkulturnost pokazala
izredne prednosti in velike koristi, je veliko. Med
njimi najdemo kulinariko.
Svetovna kulinarika je po mojem mnenju (in
najbrž mnogih kinestetov) eden izmed največjih dosežkov človeške kulture. Medkulturnost v
kulinariki je očitna ne zgolj zaradi prisotnosti tujih
restavracij, ampak je posebej izrazita v lastni kulinariki. Kaj bi jedli namesto »golaža« ali »štrudla«, če ne bi bilo zbliževanja med slovensko in
madžarsko ali nemško kulturo? Kaj pa bi Katalonci jedli namesto nacionalnega »pa amb tomàquet
(kruh s paradižnikom) «, če ne bi sprejeli tega
rdečega ameriškega sadeža?
In še to: Kako osiromašena bi bila umetnost brez
medkulturnega sodelovanja? Kakšni bi pa bili us-
pehi najboljših nogometnih ekip ali ameriških univerz, če ne bi v svojih vrstah razpolagali s talenti
iz vseh celin?
Pogled skozi svoja očala ali posploševanja, prepričanja in različni modeli sveta
Pri ustvarjanju medkulturnega sodelovanja, hitro
opazimo dva pomembna dejavnika, ki ju v NLP
imenujemo prepričanja in posploševanja (predsodki).
Na spodnjih slikah si lahko preberete moj vpogled
v slovensko kulturo v treh različnih obdobjih mojega življenja v Sloveniji.
Zgornja prepričanja so se zaradi takšnih in drugačnih izkušenj začela spreminjati. Zato sem v določenem obdobju imel prepričanja iz spodnje slike. Pozor:
spodnja prepričanja so lahko tudi neprijetna za slovenskega bralca, zato vam predlagam, da ste posebej pozorni na svoje občutke ob pogledu skozi moja
druga očala!
40
Zanimivo bi bilo opazovati, kakšni so ti občutki in kakšna očala o meni bi vam ti občutki nadeli. Pri tem je pomembno, da lahko opazujemo vlogo lastnih
prepričanj pri zbujanju prepričanj drugih o nas samih.
Jasno je, da zgornja prepričanja niso najbolj podpirala moje sreče v Sloveniji. Šele pogovor s prijateljem, ki je tudi tujec, mi je omogočil rušiti zgornja prepričanja in začeti ponovno in sproščeno opazovati slovensko družbo.
Dandanašnji, ko sem 100 % sprejel slovensko družbo, imam o njej tako pozitivna kot negativna prepričanja.
Dobro je odkriti prepričanja in posploševanja, ki jih splošna javnost goji do drugih kultur in se vprašati, katera bi bila bolj koristna za ustvarjanje medkulturne
družbe. Vabim vas, da preizkusite naslednjo vajo.
1.
Vaja: Dopolnite očala s splošnimi slovenskimi prepričanji o npr. Albancih, Hrvatih, Bošnjakih, Srbih, Romih, Muslimanih ...
2.
Vaja: Sedaj pa napišite, kakšna prepričanja, kakšna očala bi bila zares koristna za spreminjanje večkulturnosti v medkulturnost?
Zaključek, ki je začetek.
V delavnici raziskujemo preko drugih vaj moč NLP
orodij pri ustvarjanju medkulturne družbe, kot so
na primer: aksiomi, zaznavni položaji, dober stik,
Diltsova piramida, razne tehnike, časovna črta,
SOM-i, modeliranje uspešnih primerov, SMART
cilji ipd. Ti odgovori lahko služijo kot začetek o
upravljanju večkulturnosti s pomočjo NLP-ja.
Čeprav se nekatere javne ustanove že ukvarjajo z vprašanjem medkulturnosti, je dobro vedeti,
da se nekateri naši kolegi v tujini že ukvarjajo z
vprašanjem medkulturnosti iz takšne ali drugačne
perspektive .
Ključne besede: večkulturnost, medkulturnost,
prepričanja, zaznavni položaji, Diltsova piramida,
sodelovanje, Graves, posploševanja, raziskovanje.
Podatki o številih jezikov so prevzeti iz publikacije Ethnologue, ki se že vrsto let ukvarja z določanjem števila in situacije jezikov po svetu. V akademskih krogih velja kot referenca
na tem področju. http://www.ethnologue.com/statistics
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva,
gospodinjstev in stanovanje 2002.
Vir: Statistični urad Republike Slovenije, Popis prebivalstva,
gospodinjstev in stanovanje 2002.
Vir
fotografije:
http://www.pinterest.com/
pin/520447300659697347/
Primer tega je ta javna spletna stran: http://www.medkulturnost.si/
http://minhaslifeservices.com/what-we-do/workshops/ ,
http://www.international-hr.de/eng/nlp-techniques-for-intercultural-trainers.html
41
dr. Andrej A. Lukšič
prof. politoloških znanosti,
mojster NLP,
e-naslov: [email protected]
ONSTRAN INDIVIDUALNIH IN KOLEKTIVNIH
TRAVM IN NOSTALGIJ
(KONCEPTUALNI PREMISLEK)
Povzetek: Posameznik in njegova vpetost v
sodobno družbeno tkivo predstavljata izziv za
različne discipline in doktrine. Če posameznika
razumemo kot nemočnega nad svojo biološko
določenostjo, potem ta ne more biti odgovoren
za svoje obnašanje in delovanje, saj nanj nima
vpliva. Pri tem je življenje v skupnosti rezultanta delovanja te narave. Če pa si lahko zamišljamo uspešno intervencijo, tako v njegov notranji
svet kot tudi v samo družbeno tkivo, v katerega
je na različne načine vpleten, se odprejo nova
vprašanja; kako in koliko lahko posameznik s
svojim obnašanjem in ravnanjem spreminja sebe
in družbeno tkivo, kako in koliko to družbeno tkivo deluje nanj, na njegovo konstituiranje kot enkratnega posameznika. Čeprav se tehnike NLP
ukvarjajo predvsem z vprašanjem posameznikovega notranjega sveta in oblikovanja skupin za
delovanje, pa bo naše premišljanje bolj usmerjeno na tiste tehnike NLP, ki intervenirajo v svet
posameznika, da bi se spremenil tudi svet skupnosti. V osredju bo predvsem premišljanje točke,
ki jo mora posameznik preiti, da se vedenja, informacije ipd. prelijejo v delovanje; kako se iz opazovalca prelevi v sooblikovalca boljšega življenja
skupnosti, kako iz travmatizirane in nostalgične
skupnosti, ki je zazrta v preteklost, preiti v skupnost, ki je sposobna misliti o svoji prihodnosti .
Če je družbeno tkivo prepojeno s travmami in z
nostalgijo, potem se posameznikovo vedenje in
ravnanje temu prilagodi. Zazrtost v preteklost,
kjer so nastale kolektivne travme za ene in ki je
za druge vir nostalgije, preprečuje, da bi sploh
bili sposobni skupaj živeti življenje tu in zdaj, kaj
šele da bi tu in zdaj živeli iz prihodnosti. Gre za
vprašanje rekonceptualizacije samorazumevanja, ki posameznika opolnomoči za intervencijo v
družbeno tkivo, v katerega je na različnih ravneh
vpleten. Način izvedbe predavanja bo že prakticiranje tehnike NLP.
Ključne besede:
42
individuum, notranji svet
posameznika, travma, nostalgija, skupnost,
spreminjanje, percepcija časa, rekonceptualizacija samorazumevanja, politika zgodovine
Uvod
Nevrolingvistično programiranje (NLP) je model
človeškega obnašanja in kognicije, ki opisuje,
kako si ljudje predstavljajo svoj svet, kako komunicirajo in so v interakciji z njim in med seboj,
kako lahko pri tem izkušajo razočaranje in doživljajo stres, zaradi katerega lahko postanejo bolni
(mentalno ali fizično), in kako se jim lahko pomaga, da spremenijo svojo predstavo sveta tako,
da zmanjšajo stres in se učinkoviteje soočajo s
svojim življenjem. Opredelitev NLP na tak način,
pomeni, da je njegovo poslanstvo vezano na prilagajanje posameznika obstoječim, vedno znova
spreminjajočim se kulturnim in družbenim okoliščinam, ki tudi predstavljajo ekologijo in okvir
etičnega premisleka o uporabi tehnik NLP.
Naš namen je, da v tem tekstu, ki je napisan
v obliki tez, problematiziramo temeljno predpostavko razumevanja NLP, ki je usmerjen le
na posameznika in njegovo ravnanje, spregleda
pa družbene dimenzije individualnih dejanj in
ravnanj. Družba in posameznik sta povezana preko družbenih (kulturnih) norm, ki jih posameznik
ponotranji skozi procese socializacije in udejanja/
ne udejanja v določeni družbene klime, ki ljudi
pripravi do tega, da se ravnajo po njih oziroma
jih opuščajo. Prav opuščanje vnaša v kulturo in
družbo razliko, ki sproža njuno notranje spreminjanje. Posameznik torej vendarle ni le nekdo, ki
se naj prilagaja kulturnim in družbenim normam,
pač pa je lahko tudi nosilec njihovih sprememb.
Ta vloga posameznika kot nosilca diskontinuitete
kulturnih in družbenih norm se v premišljanju
uporabe NLP postavlja na stranski tir, mi pa ga
hočemo v nadaljevanju afirmirati.
Izhajamo iz ugotovitve, da družbena klima v
Sloveniji, ki je zgrajena na travmi in/ali nostalgiji in tako v sedanjosti ohranja preteklost,
posameznikom otežuje oz. celo onemogoča, da
bi zaživeli sedanjost skozi prihodnost. Premik individualno-kolektivne pozornosti iz preteklosti na
prihodnost je nekaj, kar je v moči posameznikov
in zato lahko zarežejo v obstoječo družbeno klimo.
Besedilo v tezah
1.
Slovenija je v 90-ih letih izstopila iz sedanjosti, ki se je napajala iz bodočnosti, in vstopila v sedanjost, ki je črpala iz preteklih svetov.
Zaželela si je posnemati dobre prakse z Zahoda,
iz razvitih ekonomskih in demokratičnih dežel, in
se s tem odpovedati avtonomnemu razvoju, ki
bi bil utemeljen na ekoloških, ekonomskih in socialnih specifikah. S takšno zamenjavo časovne
dimenzije se seveda spremeni tudi družbena
klima in v ospredje stopi duh posnemanja, ponavljanja, prepisovanja, torej duh starega in uveljavljenega, ki s svojim uveljavljanjem izriva duha
inovativnosti, samosvojosti, izvirnosti, kreacije,
samoiniciativnosti, skratka, izrine duha odprtosti
v prihodnost.
2.
Socializem (komunizem) je bil sedanjost iz prihodnosti od leta 1945 do 1990, od tedaj
dalje pa postal ali travma ali nostalgija, in sicer
predvsem za tiste, ki so ga živeli in preživeli.
Generacije, rojene po letu 1990, so se rodile v to
kulturno in družbeno klimo oz. kolektivno zavest.
Danes poudarjeno živimo sedanjost iz spominov
na preteklost. Oblikovaje in nenehno obnavljanje
travmatične in/ali nostalgične družbene klime ni
nekaj, kar bi bilo politično naključno ali celo nevtralno; ima pomemben politični učinek. Političnim
in družbenim akterjem, ki so vključeni v nenehno
proizvajanje takšnega družbenega razpoloženja,
pravzaprav uspeva, da vzpostavljajo in ohranjajo
odlične pogoje za druge, da ne delujejo in s tem
istočasno oblikujejo pogoje, da lahko delujejo le
oni sami. Dokler je pozornost ljudi usmerjena v
preteklost, so s svojimi mislimi tam, in ne tu, so
ujeti v preteklost in zato nesposobni za delovanje
tukaj in zdaj, v sedanjosti.
3.
Ljudski rek »od besed k dejanjem«,
je tu na mestu, če delovanje razumemo najprej
kot rekonceptualizacijo časovne dimenzije. Ali
je treba to rekonceptualizacijo izpeljati najprej
na kolektivni ravni s spreminjanjem družbene
klime, torej od zgoraj, ali se spremembe lotiti na
ravni posameznika in/ali skupin, torej od spodaj,
je past, v katero se hitro ujame zdrav razum;
lažno dilemo, zoperstavljanje teh dveh pristopov, je treba odločno zavrniti. Naše izhodišče
torej je, da je edino s spreminjanjem na ravni
posameznika, torej, da se iztrga iz nostalgičnega ali travmatičnega oklepa preteklosti, mogoče
sčasoma spremeniti tudi skupinsko in družbeno
klimo, torej rekonceptualizirati časovno dimenzijo
in spremeniti dojemanja sedanjosti. Naš cilj je
pravzaprav narediti prve korake v smeri odgovora, kako opolnomočiti posameznika za reševanje
individualnih in/ali kolektivnih travm in nostalgij skozi psihološko dojemanje časa. Zavrnitev
vsiljene lažne alternative, ali si za ali proti (npr.
partizanom – domobrancem / totalitarizmu (komunizmu-socializmu) -demokraciji ipd.), je nujna,
saj ne omogoča spremembe časovne dimenzije
same, pač pa jo ohranja.
4.
Delovanje posameznika usmerja psihološko dojemanje časa, ki se ga niti ne zaveda,
trdi ameriški psiholog Philip Zimbardo, ki je postal
znan s svojim zaporniškim eksperimentom v začetku sedemdesetih let, ki ga je izvajal na univerzi
v Stanfordu. Sicer ponesrečeni eksperiment je
potisnil v ospredje vprašanje, zakaj so se popolnoma normalni študentje tako hitro spremenili v
pasivne zapornike in krute paznike. Vsi so vedeli,
da gre le za eksperiment, ki bo trajal vsega le 14
dni. Toda njihovo dojemanje časa v zaporu se je
samo v nekaj dneh popolnoma spremenilo; njihova pozornost je bila zožena le še na nevzdržno
sedanjost, »pozabili« pa so na prihodnost, torej
na trenutek, ko bo eksperimenta konec.
Ekskurz: Eksperiment v zaporu
•
Zbral je 24 študentov, ki niso imeli problematičnega otroštva ali psihičnih težav, in jim naključno dal vlogo ali paznika ali zapornika, jih za
14 dni zaprl v improviziran zapor v kleti univerze.
Študentje so se hitro vživeli v svoje zaporniške
vloge. Pazniki so postali vse bolj avtoritarni,
zaporniki pa vse bolj pasivne žrtve; zapornike so
pazniki poniževali, jih psihično mučili, zaporniki
so ubogali ukaze paznikov in se celo znašali nad
drugimi zaporniki. Dva zapornika sta se psihično
zlomila in zapustila zapor, po šestih dnevih pa je
bil poskus predčasno prekinjen. Tudi Zimbardo
se je začel obnašati kot vodja zapora in ker ni
takoj posredoval kot vodja eksperimenta, se je
moral zagovarjati pred etično komisijo.
•
Udeleženci eksperimenta so vedeli, da
bo poskus trajal 14 dni in da se bo vse skupaj
kmalu končalo. Pričakovanje, da bodo udeleženci
sposobni v tem času prenesti tudi kakšne neprijetne trenutke, se ni uresničilo. Že po dveh dneh
so udeleženci postali »ujetniki zaporniškega
časa«. Za nekatere od njih je bivanje v zaporu
postalo tako neznosno, da so se psihično zlomili.
•
Po tem eksperimentu in na osnovi
dogodkov, ki so sledili (Zimbardo je bil zaslišan
celo pred etično komisijo), se je usmeril na raziskovanje psihologije časa in opozarjal na družbene
okoliščine, v katerih ljudje spremenijo časovno
dojemanje in celo pozabijo na človečnost.
Eksperiment ima za nas pomembno sporočilo,
namreč v relativno kratkem času posamezniki
lahko spremenijo dojemanje prostora in časa in
temu primerno spremenijo svoje ravnanje, celo
tako temeljito, da prestopajo etične meje, ki jih v
nespremenjenih okoliščinah sicer ne bi.
5.
Zimbardo je na tej izkušnji ponesrečenega eksperimenta razvil vrsto terapij in programov, ki pomagajo posameznikom, da se rešijo travma, ki so nastale v nekih izrednih okoliščinah, in
da lahko zaživijo življenje v novih okoliščinah, v
katere so se vrnili:
TERAPIJE: V osemdesetih letih je začel razvijati
posebno terapijo, s katero je pomagal tistim, ki
so zaradi travme ali nesreče ostali ujetniki preteklosti. Pomaga tudi zasvojencem z igrami na
srečo in ljudem, ki jih je močno prizadela zadnja finančna kriza. Pomaga vojnim veteranom, ki
trpijo zaradi post travmatskega sindroma, žrtvam
spolne zlorabe, udeležencem hudih nesreč ali
naravnih katastrof, vsi ti ostajajo ujeti v preteklem
travmatičnem trenutku.
PROGRAMI: Po upokojitvi je oblikoval program
za spodbujanje junaštva, ki ga predstavlja šolarjem po vsem svetu (ZDA, Madžarska, Poljska
ipd.).
Ekskurz: Program za spodbujanje junaštva
•
Otrokom pokažejo posnetek, kjer
neznanec leži na prometni ulici ali podzemni
železnici in čaka, da bi mu kdo pomagal. Ko se v
množici mimoidočih čez čas le najde nekdo, posnetek prekinejo in nadaljujejo debato: zastavijo
jim tri vprašanja: zakaj mislijo, da je moški/ženska ležal na tleh, zakaj mu/ji ni nihče pomagal,
kaj bi storili oni, če bi se znašli v takšni situaciji?
Odgovori otrok so zanimivi in govorijo bolj o tem,
da so le redki slišali doma, da je treba pomagati
sočloveku, ali doživeli pozitivni zgled.
Iz tega Zimbardo ugotavlja, da v modernih urbanih družbah pomoč sočloveku ni več družbena
norma. Namesto tega se uveljavlja norma, da
naj vsak posameznik skrbi samo zase in druge
prepušča svoji usodi.
S projektom spodbujanja junaštva želi otroke
naučiti, da bodo sprožilci takšnih pozitivnih sprememb: pomagati sočloveku, prijaviti zlorabo, upreti se avtoriteti, če zahteva od drugih nesprejemljiva dejanja.
V projekt so vključeni tudi drugi koncepti, ne le
učinek opazovalca, pritisk skupine, poslušnost
avtoriteti, učinki predsodkov, učinki rasizma ipd.
•
Razlaga: psihološki mehanizem učinka
opazovalca
Če opazovalec noče pomagati (NAMERA 1), bo
podzavestno hotel verjeti, da je neznanec pijan,
omamljen, brezdomec ipd. in si tako racionalno
opravičil svojo pasivnost ; gre za RACIONALIZACIJO NEDELOVANJA
Če pa opazovalec hoče pomagati (NAMERA 2),
ga tudi takšni pomisleki ne bodo ustavili.
Poskusi so pokazali, da takoj, ko se prvi odloči za pomoč in bo tako prekršil pasivnost kot
družbeno normo, mu bodo sledili tudi drugi (MOČ
POSAMEZNIKOVEGA DELOVANJA – iz kulture).
6.
Po drugi strani pa lahko s spreminjanjem zunanjih okoliščin močno vplivamo na obnašanje posameznikov.
Lahko oblikujemo okolje (npr. zapor), ki iz ljudi
potegne najslabše, kot je agresija, sadizem, slepo podrejanje avtoriteti, razčlovečenje žrtev.
Lahko pa tudi oblikujemo družbeno ali delovno
okolje, ki spodbuja pozitivno delovanje
posameznikov. (MOČ OKOLIŠČIN – iz strukture). Tako je npr. v Detroitu, kjer je ljudi gospodarska kriza najbolj prizadela, prebivalcem
pomagal poiskati pot v prihodnost, saj je mesto
že močno čutilo posledice družbenega razpada.
Vprašanje prihodnosti je vprašanje o tem, kako
bodo ljudje ravnali v tej novi situaciji: se bodo solidarizirali ali individualizirali do konca.
Verjamemo, da dobro in zlo nista odvisna le
od posameznika, torej od usode ali genov ali
človeške narave, ampak lahko v določenih okoliščinah vsak postane dober ali slab, kar pomeni,
da človek sam lahko vpliva na svoje obnašanje in
da lahko z ustreznimi okoliščinami spodbujamo
dobro v človeku. Na tej predpostavki temeljijo tudi
projekti in programi Zimbarda.
7.
Zimbardo govori o štirih tipih ljudi, ki so
vezani na različne načine na preteklost, sedanjost in prihodnost. Skupaj z Johnom Boydom sta
oblikovala štiri kategorije:
Kategorija = HEDONISTI (živijo za ta trenutek)
Kategorija = FUTURISTI (sedanjost podrejajo prihodnim načrtom)
Kategorija = FATALISTI (sedanjost se nikamor ne
premakne)
Kategorija = UJETNIKI PRETEKLOSTI (ujeti
zaradi travme ali nostalgije v preteklost)
Ekskurz: Različni primeri dojemanja časa
PRIMER 1 : Psihološko dojemanje časa v finančnem sektorju se je v zadnjem času močno spremenilo. Ko je prišlo do zloma sistema, mu je sledil
moralni zlom posameznikov-finančnikov.
43
•
Normalno dojemanje časa: v tem sektorju delajo posamezniki, ki razmišljajo strateško
in so usmerjeni v prihodnost. Razmišljati morajo
o donosih in strankam zagotoviti dobiček.
Njihov cilj je, da denar nalagajo tako, da v prihodnosti dobijo več denarja, kot so ga vložili.
•
Dojemanje časa tik pred finančnim zlomom: pred gospodarskim zlomom so se finančniki začeli obnašati drugače. Radikalno so spremenili dojemanje časa. Njihova časovna perspektiva
se je skrajšala; prihodnost se je zbila na trenutni
hedonizem in na tekmovanje za visokimi kratkoročnimi obrestmi (prinašali so jih slabi krediti).
Iz futuristov so se prelevili v hedoniste.
PRIMER 2: Če je kdo po dojemanju časa hedonist, bo izjemno težko vztrajal pri dejavnosti, ki
zahteva samodisciplino, še posebno če je prisotna bolečina in počasen napredek, še posebno, ko
gre npr. za rehabilitacijo.
•
Nekdo je operiran in ga čaka rehabilitacija (nekdo gre na dieto, jemlje zdravila, športno vadi ipd.): trimesečno razgibavanje sklepa
po navodilih fizioterapevta. Če bo vaje delal, bo
sklep enako gibljiv kot prej, sicer bo otrdel.
•
Raziskave kažejo, da več kot polovica
takšnih pacientov predčasno prekine rehabilitacijo. Zakaj? Zagotovilo zdravnika, da bo čez tri
mesece bolje, nanj ne deluje. Je pač hedonist in
usmerjen na sedanjost.
Če je kdo po dojemanju časa futurist bo zlahka
vztrajal pri predpisani dejavnosti terapevta.
•
Terapija z obljubo v prihodnosti deluje
samo na paciente –futuriste, na druge pač ne.
•
Za futuriste so pisani tudi nasveti za
zdravo prehrano, priporočila za varno vožnjo,
pobude za varovanje okolja in druge kampanje
namenjene prihodnosti.
•
Na novo osmislijo sedanjost.
•
Jih motivira, da začnejo razmišljati o
prihodnosti, kaj bi radi počeli jutri, čez teden ,
mesec ipd.
Udeleženci niso več
•
nagnjeni k samomorilnosti,
•
depresivni,
•
začenjajo se družiti z drugimi ljudmi,
•
pripravljajo načrte za prihodnost.
Eksurz: Primer opuščanja družbene norme ali
odsotnost družbene norme očetovstva v računalniški dobi
Najbolj učinkoviti terapevtski programi so tisti, v
katerega so vključeni tudi vaši prijatelji ali družinski člani. Toda danes so ljudje vse bolj izolirani
in družbeno izolirani. Zdi se nam, da smo edini
z neko težavo, ker preprosto nimamo sogovornikov, s katerimi bi lahko delili naša občutja in
nimamo ljudi okoli sebe, ki bi nas spodbujali.
V to stanje vstopajo družbene aplikacije kot nek
nadomestek. Računalniški programi lahko nadomestijo živega prijatelja ali vas povežejo v skupnost drugih uporabnikov, s katerimi vas družijo
podobni interesi ali težave. Te skupnosti vzbujajo
varljiv občutek povezanosti. Ves čas se nekaj
dogaja, prijatelji in sledilci so nenehno prisotni, v
resnici pa sedimo sami v zaprti sobi in smo sami
z računalnikom; namesto z živimi ljudmi preživljamo vse več časa z računalniki, mobilnimi telefoni
in drugimi priročnimi tehnološkimi izdelki.
Družbene aplikacije so koristne le, če pomagajo
vzpostaviti živo družbeno mrežo, če vas spodbuja pri uresničevanju ciljev. Za mlade fante so
spletne skupnosti, mobilne aplikacije, računalniške igrice nevarno okolje. Vse te aplikacije so
Argumenti, ki se opirajo na boljše stanje v pri- postale dobro premišljene in so tako zanimive,
hodnosti, zgrešijo večino posameznikov. Zato da se resnično življenje zdi vse bolj dolgočasno.
Zimbardo trdi, da bi morali pri zasnovi rehabilitac- Delo, šola, druženje z vrstniki ipd. nikoli ne morejo
biti tako zabavni in prilagojeni našim željam, kot
ijskih programih upoštevati časovno dimenzijo.
Tudi pri okoljskih nasvetih in kampanjah, v kater- so virtualni svetovi. Ti virtualni svetovi se lahko
ih se govori iz katastrofične prihodnosti, bi morali po vznemirjenosti kosajo le z realnim življenjem
pisati tudi v »jezikih«, ki jih enoznačno razumejo v tolpi, v vojski ali zaporu. Veliki spletni ponuddrugi tipi posameznikov, ki jim je tuje futuristično niki pornografije ponujajo na desetine različnih
kategorij spolnih praks. Tam najdemo seksualne
dojemanje časovne perspektive.
podvige, ki jih verjetno ne bomo nikoli doživeli
PRIMER 3: Zdravljenje travme na individualni na resničnem zmenku, še zlasti ne na prvem.
ravni. Tisti, ki so ujeti v pretekli travmatični tre- Možnost takojšnje nenavadne seksualne izkušnnutek, ta trenutek nenehno podoživljajo, se mu je, ustrojene po lastni želji, mlade moške v visoko
ne morejo iztrgati. Razvili so nekakšno negativno tehnologiziranih družbah vodi v to, da raje izbirajo
raztegnjeno sedanjost in ne znajo več živeti svo- elektronske utvare kot dolgočasno realnost.
jega življenja. Kako poteka terapija s časovno
perspektivo? (terapije s časovno črto (Time Line) Primer JAPONSKA: Psihologi ugotavljajo, da
iz nabora tehnik NLP-ja so podobno koncipirane) se je na Japonskem že več sto tisoč mladeničev
Udeleženci najprej ugotovijo, kakšno časovno odločilo za življenjski slog hikikomori. Ti mladi
nikoli ne zapustijo svojega stanovanja, ne iščejo
perspektivo imajo, v nadaljevanju pa:
službe, nočejo spoznati partnerjev in si ustvariti
•
Jo počasi spreminjajo.
•
Tako ozavestijo lastno dojemanje časa družine. So popolnoma družbeno izolirani. Ves
in spoznajo, da nanjo lahko vplivajo, jo spremeni- dan preživijo za računalnikom.
Primer JUŽNA KOREJA: Podobno je tudi tu.
jo.
Skozi pogovor in asociacije na novo povežejo Vsako leto odpirajo nove tabore, kamor starši
pošiljajo svoje otroke na odvajanje od interneta.
preteklost in sedanjost,
Primer ZDA in EU: Še ni tako hudo. Kljub temu pa
44
so zgovorni podatki. Ameriški fantje do 21 leta v
povprečju porabijo za igranje iger več kot 10 000
ur/ leto in pred zasloni so več kot 40 ur/ teden.
Hikikomori kot umik je odgovor mladih moških
na zahteve mater, pravi Zimbardo, in to je le
simptom tega, da v glavnem ti fantje odraščajo
brez očeta. Odsotnost očeta ni toliko fizična odsotnost, torej posledica ločitev ali enostarševske
družine. Veliko bolj pomemben razlog je odsotnost družbene norme očetovstva. Ta norma ne
izginja le iz družine, pač pa tudi iz popularne
kulture. Ni več očetov v filmih, ki bi bil stari 30
let, če so, smo nad tem presenečeni; očeta ni niti
v družinskih nanizankah, če so, so pa prikazani
kot karikature. Odsotnost očetovstva je za družbo izredno škodljiva, trdi Zimbardo. Mladeniči
potrebujejo odrasle moške, po katerih bi se zgledovali in jim tako pomagajo odrasti v samostojne
in odgovorne posameznike. Tako deluje moška psihologija. Z očeti izgubljamo tudi junake.
Matere so pravi nasprotniki junaških dejanj, ker
bodo svojim otrokom raje svetovale, da se ne
vmešavajo, da poskrbijo za svojo varnost, da se
umaknejo. Matere otroka naučijo altruizma, dobrodelnosti, pomoči, sodelovanja in spoštovanja
družbenih norm. Za velika ali vsakdanja junaštva
pa se je treba upreti pritisku skupine in prekršiti
njene družbene zapovedi.
Ta primer nam govori, da so prakse vsakdanjega
življenja posameznika ujete v okvire kulturnih in
družbenih norm, ki se lahko skozi čas spreminjajo
in za katere družba poskrbi preko socializatorjev
(npr. družina, mediji, šola ipd.), da se modificirane
prenesejo na novo generacijo (moških in žensk),
da jih ta ponotranji. Te spremembe v kulturnih in
družbenih normah so rezultat in potreba družbe
po njenem nadaljnjem razvoju, jih je pa mogoče
različno vrednotiti.
8.
Zdravljenje travme na družbeni
ravni (kar je posebej zanimivo za politologe in
zgodovinarje)
Celotne družbe lahko ostanejo ujete v preteklost, v pretekle travme. Ni samo Slovenija ujeta v
preteklost v tem smislu. Tudi na Madžarskem se
prerekajo, ali je bil upor proti Rusom junaštvo ali
neumnost, na Poljskem pa, ali je bilo prav, da so
ustanovili Solidarnost ipd.
Postsocialistične države so ujete v zapletene
kolektivne občutke; tako nekateri podoživljajo
nacistične poboje, spet drugi komunistične čistke
in zapiranje, tretji občutijo nostalgijo za komunizmom (kjer so bili vsi enaki, vsak je imel službo
– zanemarjajo pa cenzuro, strahovlado tajne
policije, zaprtost ipd.) Celotna nacija kot kolektiv
je lahko vklenjena v nezdrav preplet nostalgije in
travme, zaradi katerih ne zmore živeti v sedanjosti in misliti na prihodnost.
Tu naj poudarimo, da so v travmo ali nostalgijo
ujete različne kulturne in družbene norme in vrednote, ki so se v nekem prelomnem zgodovinskem
trenutku ene uveljavile kot prevladujoče, druge
pa so to pozicijo izgubile. Takšna družba, ki na
terenu preteklosti še vedno bije bitko o različnih
družbenih normah in vrednotah, pravzaprav potrebuje predvsem spremembo časovne dimenzije
in tu odpre novo bitko za hegemonijo družbenih
norm in vrednot.
9. Z refleksijo tega problema se je začela ukvarjati nova disciplina politologije, ki so jo poimenovali
politika zgodovine. Nova disciplina se usmerja v
analizo politično-legitimacijske funkcije, ki jo imajo različne interpretacije zgodovine. Nova disciplina se ukvarja z zgodovino, ki igra integracijsko
funkcijo za družbi, drugo področje proučevanja
je usmerjeno na zgodovinske predpostavke
političnega delovanja, ki ima konstitutivno funkcijo za politični sistem, tretje področje pa raziskuje načine in cilje, zaradi katerih se nekateri
zgodovinski dogodki neposredno uporabljajo v
politiki (zaradi legitimiranja političnega delovanja,
zaradi distanciranja od pretekle politične ureditve
ali zaradi uporabe zgodovine kot arzenala argumentov v dnevnopolitičnih strankarskih spopadih).
V novi disciplini se uveljavljata dva pristopa, ki
izhajata iz dveh različnih spoznavnih teorij in ki
sta sicer uveljavljeni tudi v drugih družbenih znanostih. Gre za realistično in konstruktivistično
paradigmo. Realistična paradigma predpostavlja,
da so ljudje kot spoznavni subjekti sposobni neposredno spoznati stvarnost, ki jih obdaja, in zato
lahko svoja spoznanja preverjajo neposredno v
sami realiteti. Realisti mislijo, da je objektivno
spoznanje mogoče, čeprav priznajo, da ne morejo imeti povsem gotovo znanja o svetu, pa tudi
ne trdijo, da so spoznanja identična svetu. Konstruktivisti pa vztrajajo na stališču, da neposredno izkustvo sveta ni možno in da je spoznanje
vedno rezultat naše konstrukcije; mi lahko le
predpostavljamo, da je svet enak naši predstavi
o njem, trdijo. Na tej paradigmi je utemeljen tudi
»kulturni obrat«, ki preusmerja pozornost na kulturno dimenzijo političnih procesov. Prav tako pa
je tej spoznavni teoriji zavezano tudi NLP (prisega na konstruktivistično paradigmo - ukvarja se s
posameznikovimi predstavami, ki jih je treba uskladiti med seboj in s skupinskimi oz. družbenimi
predstavami).
Ekskurz: primeri politoloških analiz zgodovine
Nemški politolog Horst-Alfred Heinrich odgovarja na vprašanje, zakaj posamezniki ali družbene
skupine potrebujejo za konstrukcijo svojih
identitet »veliko in slavno zgodovino«. Odgovor je avtor našel v teoriji družbene identitete, ki
razkriva, da imajo ljudje in družbene skupine potrebo po samospoštovanju. Ta identiteta izhaja iz
družbenega vrednotenja, kjer določena skupina
doživlja sebe kot boljšo od drugih. Za to pa potrebuje svojo podobo zgodovine, zgodovina, ki bo
velika in slavna.
Johannes Marx izhaja iz stališča, da širjenje
določenih predstav o zgodovini prispeva k uspehu posameznik političnih odločitev, ki imajo
tudi ekonomske posledice, ali pa so imele že od
samega začetka jasne ekonomske cilje. Avtor
ugotavlja, da določena politika zgodovine vpliva
na način razumevanja stvarnosti, torej na subjektivno doživljanje resničnosti, s tem pa na način
političnega odločanja in delovanja. Iz določene
predstave zgodovine bo posameznik izbral tisto
delovanje, s katerim bo povečal svojo korist. Kultura in z njo povezana percepcija zgodovine so
torej tu opredeljene kot proizvod in tudi kot predpostavka individualnega delovanja.
Mark Arenhoevel razvija svoje stališče s pomočjo teorije družbenih sistemov. Ta teorija omogoča spoznanje o tem, kdo so nosilci socialnega
spomina, v kakšnih medsebojnih odnosih so
različni podsistemi spominjanja in kako naj se
dojame spreminjanje podobe zgodovine, ki jih je
izzvala globalizacija. Avtor trdi, da se družbenih
sistemov ne da predstavljati brez lastnega spomina, ki oblikuje njihovo identiteto. Vsak sistem
se mora razlikovati od drugih, kar pa lahko stori
le, če jasno razlikuje svojo preteklost od svoje
prihodnosti. V tem odnosu do preteklosti pa si
mora biti na jasnem, česa se ne sme pozabiti oz.
česa se je treba spominjati. Spominjanje je tu
dojeto kot predpostavka za dobro komuniciranje
znotraj sistema, na kateri temelji javni diskurz in
politično odločanje. Politika zgodovine v političnem sistemu je tako politični rezultat; obveza,
da se določenim dogodkom iz zgodovine izkazuje javno spoštovanje. Vsak politični sistem, če
hoče biti stabilen, neguje spomin na dogodke iz
zgodovine, ki ga legitimirajo, in jih dojema kot najboljši izhod zgodovinskega dogajanja.
Harald Schmid poudarja, da je treba za pojasnjevanje delovanja političnih subjektov dobro
raziskati povezavo med podobo zgodovine in
njihove povezave s političnimi interesi, kar je
mogoče le, če se poveže raziskovanje politike z
raziskovanjem kulture. Na ta način je mogoče odkriti simbolne plati politične moči, kar je v sodobnem času vladavine medijev izjemnega pomena.
Mediji in politika simbolov so postali pomemben
subjekt legitimacije politične ureditve. Premislek
o načinu, na katerega se konstituira politično,
je tu usmerjen na enega od najpomembnejših
aspektov, namreč gre za razumevanje boja za
oblast nad formiranjem javnega diskurza. Jasno
je , da tisti, ki ima monopol nad označevanjem
in definiranjem družbenih fenomenov, praviloma
dominira v politiki in postavlja družbene norme in
hierarhijo vrednot v družbi.
Zaključek in izziv za premislek
Ključna vprašanja, ki si jih moramo zastaviti pri
premišljanju o kulturnih in družbenih normah,
vezanih na preteklost, so:
•
kdo odloča o tem, kakšna podoba
zgodovine se bo v javnosti predstavljala,
•
v čigavem interesu se potiskajo oz.
poudarjajo določeni dogodki iz preteklosti,
•
kako se oblikuje določen sklop pomenov, vezanih na zgodovino ,
•
kako določena percepcija preteklosti
vpliva na delovanje političnih subjektov,
•
kako se lahko s pomočjo hegemonske
podobe zgodovine vpliva na stališča in delovanje,
•
kako velik je prostor za manipulacijo z
različnimi interpretacijami zgodovine? To so seveda vprašanja za politološko raziskovanje, toda ali imajo tisti, ki se ukvarjajo z uporabo tehnik NLP-ja, ko premišljajo o ekologiji
(družbeni sprejemljivosti), le preprosto nalogo, da
vsakokrat znova za ekološko vrednotenje svojega početja, sprejemajo referenčni okvir, ki jim ga
narekuje prevladujoča interpretacija zgodovine?
V tekstu dajem nastavke za drugačen odgovor.
Literatura:
•
Arenhoevel, Mark (2008): “Das
Gedächtnis der Systeme”, v: Heinrich, Horst-Alfred/Michael Kohlstruck (ur.), Geschichtspolitik und sozialwissenschaftliche Theorie, Franz
Steiner Verlag, Stuttgart, 2008.
•
Bandler, Richard (2014):The Ultimate
Introduction to NLP: How to build a successful
life, na: http://www.nlplifetraining.com/book/richard-bandler/theultimateintroductiontonlp
•
Dr. Philip Zimbardo’s professional website (2014)č
•
Heinrich, Horst-Alfred/Michael Kohlstruck (ur.), Geschichtspolitik und sozialwissenschaftliche Theorie, Franz Steiner Verlag, Stuttgart, 2008.
•
Heinrich,
Horst-Alfred
(2008):
“Erklärung von Geschichtspolitik mittels der Theorie sozialer Identität” , v: Heinrich, Horst-Alfred/
Michael Kohlstruck (ur.), Geschichtspolitik und
sozialwissenschaftliche Theorie, Franz Steiner
Verlag, Stuttgart, 2008.
•
Marx, Johannes (2008):“Geschichtspolitik und Rational Choice-Theorie. Zur ökonomischen Betrachtung kultureller Phänomene”,
v: * Heinrich, Horst-Alfred/Michael Kohlstruck
(ur.), Geschichtspolitik und sozialwissenschaftliche Theorie, Franz Stein Heinrich, Horst-Alfred/
Michael Kohlstruck (ur.), Geschichtspolitik und
sozialwissenschaftliche Theorie, Franz Steiner
Verlag, Stuttgart, 2008.er Verlag, Stuttgart.
•
Murry, Gerry and Bryce Redford (2014):
Discover NLP, na www.gerrymurray.com.
•
O’Connor, Joseph (2014): Introducing NLP Neuro-Linguistic Programming, na:
http://www.amazon.co.uk/Introducing-Neuro-Linguistic-Programming-Joseph-OConnor/
dp/1855383446.
•
Schmid, Harald (2008): “Konstruktion,
Bedeutung, Macht. Zum kulturwissenschaftlichen
Profil einer Analyse von Geschichtspolitik” , v:
Heinrich, Horst-Alfred/Michael Kohlstruck (ur.),
Geschichtspolitik und sozialwissenschaftliche
Theorie, Franz Steiner Verlag, Stuttgart, 2008.
•
Zimbardo, Philip (2014): Zakaj običajni
ljudje postanejo angeli ali demoni, intervju Lenart
J. Kučić, Delo, Sobotna priloga, 1. 2. 2014.
45
Nara Petrovič
je uveljavljen predavatelj, pisatelj, publicist in
mnenjski vodja, ki premika meje osebne in
družbene integritete. Leta 2009 je bil iniciator
akcije Očistimo Slovenijo v enem dnevu! Kot
pobudnik prvih ekoloških naselij v Sloveniji redno
predava in vodi odmevne delavnice, pri katerih
uporablja vrsto modularnih tehnik: Zmajevo sanjanje, Spiralno dinamiko, Mitodramo, Kolektivno
inteligenco ipd.
E-naslov: [email protected]
MOČ KOLEKTIVNE INTELIGENCE
Živimo v vse bolj kompleksnem svetu, obenem
pa smo vse bolj oddaljeni drug od drugega in
nezmožni spontano sodelovati. Ostali smo brez
zgodbe o nas in s tem brez temeljne identite
družin, lokalnih skupnosti, pokrajin, naroda.
»Zgodba« je več kot razvedrilo, vzgojni, moralni,
učni pripomoček, več kot spomin. Zgodba je to,
kar smo, iz nje črpamo pogum in strast, z njo se
predstavljamo drugim. V zgodbi se izgubimo in
najdemo, brez nje nimamo dostojanstva duše.
Zgodba je os vsake skupnosti, kar so vedeli vsi
stari narodi, zato so iz roda v rod predajali pripovedi – nekatere zgodovinske, mitske, druge
vsakdanje, včerajšnje. Podkrepili so jih z rituali in
praznovanji. S tem so povezovali duha vseh, s
katerimi so si delili bivanjski prostor, delo, zrak,
vodo, čas. V ozadju je v skupini vzniknila kolektivna inteligenca, s katero je skupina postala več
kot vsota posmeznikov – postala je prepleten
človeški ekosistem.
Individualna inteligenca zadostuje za bistroumnost, premetenost, iznajdljivost, za reševanje
logičnih problemov in tehničnih nalog, ne zadostuje pa za zbliževanje z drugimi, reševanje
medosebnih konfliktov, izražanje odgovornosti v
kontekstu, kolektivno prožnost, preživetje vrste.
»Modrost pridobimo, ko nismo pod vplivom izkušnje.«
-- Anthony de Mello
S kolektivno inteligenco povezujemo levo in
desno možgansko polovico, prepletamo znano
s pravkar odkritim, dopuščamo intuiciji, da seže
v razum, in razumu, da seže v intuicijo. Vse to
se dogaja izključno, če ustvarimo identiteto, večjo
od sebe kot posameznika, če se odpremo drugim
46
ljudem.
Ker sedanja družba temelji na individualizmu in
s tem na razkroju skupne zgodbe, je srečanje
z novo paradigmo kot srečanje z nenavadnim
jezikom ali kulturo. Zato obujanje kolektivne inteligence temelji na preprostih vajah in igrah, s
katerimi postopoma razvijamo to zanemarjeno
področje našega intelekta.
Prvi korak je usklajevanje vizij – iskanje presekov med individualnimi vizijami in kasneje širjenje
teh vizij na podlagi višjega namena. Pomembni
vprašanji sta tukaj: »O čem sanjam?« in »Čemu
sem se pripravljen odpovedati, da bi živel svoje
sanje?« Ko se vizije uskladijo, s tem skupina dobi
os gibanja.
Drugi korak je izčiščenje individualnosti. Navidezni paradoks vsake močne skupine je, da temelji na močnih posameznikih. Šibki posamezniki, ki samo sledijo drugim, ne morejo graditi
močnih kolektivov.
Pri določenih vrstah mravelj v primeru uničenja
mravljišča, ko izgubijo osrednjo točko fokusa, se
posamezne mravlje vrnejo k najbolj temeljnemu
preživetvenemu instinktu: sledijo mravlji pred
seboj. S tem se ujamejo v strahovit tok gibanja
tudi več kilometrov daleč, pri čemer samo tekajo
za mravljo pred seboj. Uiti je nemogoče. Nazadnje vse umrejo od same izčrpanosti.
Le zreli posamezniki z zdravim čutom osebne
vrednosti lahko gradijo močne skupnosti. Kolektivna inteligenca ima za izhodišče pogumno in
divjo svobodo individualnih misli, čustev, govora
in delovanja. Obenem je ta svoboda globoko
zakoreninjena v sočutju in pripravljenosti objeti
blaginjo celote.
Tretji korak je objemanje raznolikosti. Logična
posledica izčiščenega individualizma je velika
raznolikost posameznikov. Med njimi se porodi
vezivo v obliki zaupanja in naklonjenosti ljudem,
takim kot so.
Naredite naslednjo vajo, da ugotovite, kje ste
trenutno: Obiščite javni prostor z zelo intenzivnim
pretokom ljudi in opazujte svoje nezavedne reakcije na tiste, ki hodijo mimo. Zavedajte se svojega
osnovnega odnosa zaupanja ali nezaupanja v
potencial ljudi. Ali verjamete, da je v teh ljudeh
dovolj močno notranje hrepenenje po zdravem
odnosu do sebe, drugih in narave, da omogoči
skupno oblikovanje trajnostne kulture?
Končni cilj ni sentimentalna ljubečnost do vseh,
temveč iskreno zaupanje v človeški potencial in
odprtost do sočloveka.
Četrti korak je odprtost za intuitivni navdih. Za
to moramo priznati, kako malo v resnici vemo.
Poznamo zelo majhen reženj stvarnosti, vemo pa
še za malo debelejši reženj stvarnosti, ki ga ne
poznamo. Največji del stvarnosti pa je preprosto
nedoumljiv – niti ne vemo, da ga ne poznamo.
Ne moremo najti odgovorov na vprašanja našega
časa le na podlagi tega, kar vemo.
Prav tu pride najbolj do izraza naša zgodba.
Družbena stvarnost so le zgodbe, ki si jih pripovedujemo in jih ponavljamo. Tisti, ki se mu posreči
svojo zgodbo vsaditi v kolektivno intuitivno realnost množic, s tem spremeni svet.
Zgodba je močnejša od vsakega orožja. Pripovedovalci zgodb so, bolj kot bojevniki, vplivali na to,
kako smo se razvijali kot rasa.«
-- Jeff Gomez
Zgodba določa perspektivo našega pogleda nase
in na svet. Naše zgodbe nikoli ne zajemajo celotne resnice – zato prihaja do trenj in konfliktov:
nikoli med resnicami, vedno le med zgodbami.
Da presežemo lastne omejitve, se moramo odpreti tujemu – temu, kar se spogleduje z našo
pozornostjo na robu naše zavesti.
Peti korak je priznanje medsebojne povezanosti. Ustavimo se za trenutek in se vprašajmo, kje
se končamo mi in kje se začne svet okoli nas;
pozorno spremljajmo svoj dih. Kdaj zrak postane
del nas in neha biti del okolice? Ko vstopi v naše
nosnice in steče po sapniku, nam napolni pljuča,
preide v krvni obtok, ali takrat ko ga absorbirajo naše celice? Ni absolutne meje – vsi dihamo
isti zrak. Vsa snov, iz katere je naše telo, je bila
nekoč del mnogih drugih bitij, rastlin, mineralov,
ozračja, zvezd …
Resnična intimnost ni odsotnost drugih, tujih,
temveč zadovoljstvo s samim seboj tukaj in zdaj
– z ljudmi ali brez njih. Nenehno smo povezani
z okolico in ločeni od nje z ohlapnimi mejami.
Meje včasih omejujejo, včasih pa tudi varujejo.
Veliko energije lahko izgubimo, če rinemo meje
predaleč, ko čas za to še ni zrel.
Šesti korak je zaveza služenju celoti. Posamezniki, ki skozi naštetih pet korakov izostrijo kolektivno inteligenco v svojih skupinah, timih, kolektivih, družinah, s tem še niso na cilju. Mehki
notranji procesi se strdijo in postanejo trajni le
skozi konkretno skupno aktivnost. Ta aktivnost je
neizogibno vezana na skupno blaginjo.
Mnogi so nagnjeni k enačenju služenja s samozanikanjem. V tem primeru govorimo o služenju,
ki izhaja iz ljubezni do življenja in notranjega impulza, ki se poraja naravno.
Marshall Rosenberg (snovalec metode nenasilne
komunikacije) je ugotovil, da nas najbolj osrečuje
pozitiven prispevek k življenju drugih ljudi. Ljudje naravno želimo drugim prinašati radost in ne
bolečino. Da bi se porodila in razvila kolektivna
inteligenca, moramo skrbno in ustvarjalno objeti
polno odgovornost.
Sedmi korak je omogočanje povratnih tokov informacij. Naravni sistemi dopuščajo odprt pretok
podatkov v vse smeri. Transparentni so in spodbujajo zaupanje. Stanovitno delujoči krogotoki
povratnih informacij podpirajo pozitivne učinke
in brzdajo negativne učinke. Procesi kolektivne
in individualne refleksije vodijo v vse večje
izčiščevanje. Celo tako imenovane »napake«
postanejo dragocene priložnosti za učenje.
47
Nastja Mulej
univ. dipl. ekon., univ. dipl. soc., mag. komunikol.,
ekskluzivna licencirana trenerka de Bonovih orodij
razmišljanja v Sloveniji in tudi prevajalka
istoimenskih del: Šest klobukov razmišljanja,
Lateralno razmišljanje, Enostavnost/Simplicity in
CoRT (orodja za poučevanje razmišljanja v šolah)
ČAS JE ZA POZITIVNO (R)EVOLUCIJO!
Nedavno smo v poljudnem časopisju lahko
prebrali naslednjih osem najpogostejših miselnih
napak in kognitivnih pristranosti:
1.
Ne moremo si pomagati, da se ne bi
osredotočali na negativno.
2.
Vidimo vzorce tam, kjer jih ni.
3.
Ne vidimo stvari, ki jih imamo pred nos
om.
4.
Pristranski smo do tistega, kar nam us
treza.
5.
Sebe postavljamo v središče pozornos
ti.
6.
V svojih izbirah smo pristranski.
7.
Spominu ne moremo zaupati.
8.
(Preveč) pristranski smo do svojih najbližjih (Delo, via Huffington Post, 29. 1. 2014).
Ustavimo se kar pri prvi: „Ne moremo si pomagati, da se ne bi osredotočali na negativno”. Eni
pravijo, da je to ostanek pračloveka v nas – ki
je za svoje preživetje moral biti vedno previden,
skoraj prestrašen, in ni rad tvegal poti v neznano. Dr. Edward de Bono, zdravnik in psiholog, ki
se najraje predstavlja kot mislec, in je svetovna
avtoriteta na področju ustvarjalnosti in poučevanja razmišljanja, pravi, da to velja predvsem za
celinsko Evropo in Bližnji Vzhod in je ostanek
načina razmišljanja, ki so ga začeli Sokrat, Platon
in Aristotel. Tako je napisal v knjigi Šest klobukov
razmišljanja:
»Osnovna ideja zahodnjaškega načina razmišljanja je bila izoblikovana pred približno dva
tisoč tristo leti in temelji na argumentih. Sokrat
je poudarjal dialoge in argumente. V štirih petinah dvogovorov, ki se jih je udeleževal (kot jih
je zapisal Platon), ni konstruktivnega zaključka.
Sokrat je videl svojo vlogo kot tisti, ki pokaže,
kaj je 'narobe'. Želel je pojasniti pravilno upora-
48
bo konceptov, kot sta pravičnost in ljubezen tako,
da je izpostavljal nepravilno uporabo. Platon je
verjel, da je 'končna' resnica skrita pod videzom.
Znana je njegova analogija človeka, vklenjenega
v jami tako, da vidi samo črno steno jame. Pri
vhodu v jamo gori ogenj. Ko človek vstopi v jamo,
ogenj njegovo senco projicira na črno steno jame
in to je vse, kar vklenjena oseba vidi. Platon je
uporabil to analogijo, da nam pove, da v življenju
vidimo samo 'sence' resnice.
Aristotel je sistematiziral logiko vključevanja/izključevanja. Na podlagi prejšnjih izkušenj bi združili
'predale', definicije, kategorije ali principe. Ko bi
naleteli na nekaj, bi ocenili, v kateri predal sodi.
Nekaj je lahko v predalu ali izven njega. Ne more
pa biti na pol notri in na pol zunaj – niti kjerkoli
drugje.
Rezultat tega je, da je zahodnjaško razmišljanje
obremenjeno s tem, 'kar je', kar določajo analize,
ocenjevanja in argumenti.
To je vse lepo in prav, metoda je čisto koristna.
Toda obstaja še drug pogled na razmišljanje, ki
ga zanima, 'kaj bi lahko bilo', in vključuje konstruktivno razmišljanje, kreativno razmišljanje,
'oblikovanje poti vnaprej'.”
Da debatiranje o tem, kaj se je zgodilo in obtoževanje, kdo je kriv, nadomesti skupno razmišljanje in načrtovanje, kakšne so lahko rešitve, je
dr. Edward de Bono ustvaril metode paralelnega
razmišljanja, pri katerem misleci razmišljajo v isto
smer, z istim orodjem razmišljanja naenkrat. Ko
si delimo dejstva, si vsi delimo samo dejstva, in
jih ne mešamo s čustvi in kritiko. Ko generiramo
ideje, vsi generiramo samo ideje, in jih ne presojamo istočasno. Ko presojamo, najprej iščemo vsi
hkrati samo prednosti in šele po tem vsi hkrati
samo slabosti. Na koncu vsi hkrati še možne alternativne rešitve … Tako ne izpostavljamo samo
pomanjkljivosti, kot jih zaznavamo pri drugem, ki
razmišlja drugače od nas – ker ima pač drugačne
življenjske izkušnje, izobrazbo, vrednote in trenutno razpoloženje, ampak razmišljamo.
To je edini način, da se znebimo negativnosti, ki
nam je naravna; analiziranja, kritiziranja in argumentiranja, ki so nam privzgojene; in neučinkovitosti, pri kateri je uporabljeno ogromno energije
za izjemno majhne korake naprej – če sploh. De
Bono pravi, da je po desetletjih, v katerih je znanost neverjetno napredovala, družba pa le malo,
če sploh (samo razmislite, koliko generacij se že
vlečejo spori, v katere so ljudje zavedeni v imenu
religije, narodnosti ali drugih ideologij, čeprav je
resničen razlog zanje seveda ekonomski interes
nadvlade in posledičnega izkoriščanja?!?), čas
za pozitivno revolucijo.
Za Brazilijo je leta 1989 napisal knjigo z naslovom
Priročnik pozitivne revolucije, ki je praktična in
preprosta. V Sloveniji je izšla leta 2005 pri založbi IPAK in bi jo najkasneje danes moral prebrati
vsak državljan, ki si želi kakršnokoli spremembo v
svoji državi. Kajti: kritizirati in biti proti je najlažje.
Uspeh je, da predlagaš in uvedeš spremembo –
na bolje za vse.
Značilnosti pozitivne revolucije so (str. 17, nov
prevod N. M.):
•
Ustvarjanje namesto napadanja.
•
Oblikovanje rešitev namesto kritiziran
ja.
•
Spremembe, uvedene s pomočjo usmerjanja pozornosti, namesto nasil
nih sprememb. (torej sodelovalno ra
ziskovanje namesto nasprotovalne de
bate)
•
Moč informacij namesto moči topov.
•
Logika vode namesto logike jekla (kajti voda lahko spodkoplje kamen, kamen
pa ne ustavi vode).
•
Humor, ki dovoljuje spremembo notran
jega vzorca, namesto ideologij, ki določajo usmeritev samo naprej.
•
Samoorganizirajoči se sistem namesto centralno organiziranega sistema.
•
Delovanje in učinkovitost namesto pa
sivnosti in debatiranja.
Pravijo, da smo ljudje narejeni tako, da tretjina
ljudi zahteva spremembe (ti so nekoč sedeli levo
od vladarja), tretjina ljudi zahteva vse po starem
(ti so bili desno), tretjini pa je vseeno. Leva in
desna tretjina se bojujeta ena proti drugi za delež
tretje tretjine. In zato se tako malo spremeni. Kot
pa vemo, lahko človek spremeni samo samega
sebe. In zato je priročnik pozitivne revolucije tako
zelo koristen. Pove nam namreč, kako! To so osnovna načela pozitivne revolucije (str. 20 – 45):
1.
Učinkovitost (to pomeni postaviti si cilj
in ga tudi uresničiti – simbolizira ga palec na roki)
2.
Konstruktivnost (to je pretvarjanje pozitivnega občutka v dejanje in ker je smer revolucije
pozitivna – to smer prikaže kazalec na roki)
3.
Spoštovanje (spoštovanje vrednot in
čustev drugih ljudi – ker je to načelo najpomembnejše, ga simbolizira največji prst na roki: sredinec)
4.
Samoizpopolnjevanje (pravica in
dolžnost vsakega posameznika je, da se nenehno izpopolnjuje – predstavljajte si to kot prstanec:
ne opazimo ga preveč pogosto, a je vedno tu)
5.
Prispevek (ne gre za to, kaj vi pričakujete ali zahtevate, gre za to, kar lahko prispevate,
četudi je to le minimalno – kot nam simbolizira
mezinec).
Želite izboljšati svoje življenje in življenje drugih?
Sodelujte v pozitivni (r)evoluciji!
49
Janko Lah
profesor filozofije in sociologije,
NLP trener, podjetniški svetovalec,
ECDL izpraševalec, jadralec,
EFQM samoocenjevalec,
solastnik in direktor družbe AGORA d.o.o. iz
Ljubljane,
[email protected],
www.agora.si
BESEDE SAMO-MOTIVACIJE IN SO-DELOVANJA
V NLP-ju vsakodnevno preizkušamo različne
poti, če obstoječe ne delujejo. Zavedamo se,
da se naša poslana besedna sporočila odražajo v rezultatih prejemnikov – soljudi. Pomembno
nam je, da sebi in drugim stalno s pozitivnim namenom odpiramo nove poti samomotiviranja in
so-delovanja z osebnim razvojem in dobrim zgledom ter zaupanjem v moč sočloveka v vsej čutni, čustveni in fizični enkratnosti. Prepoznavanje
značilnih vzorcev sodelovanja nam pomaga v
osebnem spreminjanju in rasti. Razvoj ali propad
vsakega življenja je tesno povezan z uporabo
besed. Besede so energija sodelovanja ali razdvajanja ter so izraz lastne ne-samozavesti in kulture sodelovanja. Zato je pomembno, da pogosto
opisujemo, po potrebi racionalno presojamo in se
izogibamo sodbam.
Vsak človek uporablja besede za bolj ali manj
učinkovito sporazumevanje z drugimi ljudmi,
z živalmi in rastlinami svojega okolja. Življenje
vsakomur prinaša neponovljive učne izkušnje.
Spodbudno, pestro besedno okolje nas lahko
mojstri v besednem so-delovanju. Pomanjkljivo
ali omejujoče besedno okolje nas lahko hromi.
Pomembno je, da se zavemo, kakšno besedno okolje nas obkroža, oziroma kakšne besede
sami uporabljamo. Nas motivirajo in omogočajo
so-delovanje nas samih in družbenih skupin?
Nam omogočajo radost ali bolečine? Nas podpirajo v osebnem in skupnem razvoju ali imamo
pogosto občutke negotovosti, nerazumevanja in
slabega sodelovanja s seboj in živim svetom?
Vsakdo se najprej pogovarja s samim seboj, v razmišljanju že doživetega, kakor tudi v načrtovanju
svoje sedanjosti in prihodnosti. V samo(po)govoru tlakujemo pot pozitivne ali negativne motivacije
ter so-delovanja. Največ časa uporabimo za pogovore s samim s seboj. Lahko razmišljamo in se
pogovarjamo o preteklih dejanjih ali načrtujemo
50
prihodnje osebno delovanje v skupnosti. Lahko
nam je žal, se slabo ocenimo ali pa smo ponosni in učljivi iz preteklih izkušenj, ki so nam vodilo
za prihodnja so-delovanja. Količina samopogovarjanja o preteklem in prihodnjem nam lahko
povečuje lastno motivacijo ali moči delovanja.
Vsekakor je bolje večino časa nameniti prihodnjim aktivnostim, da imamo pripravljenih več
scenarijev in smo manjkrat presenečeni v praktičnih izvedbah. Z nenehnim urjenjem oblikujemo
značilne vzorce, ki se počasi premaknejo v našo
podzavest in jih brez premisleka hitro uporabimo v nenadejanih sodelovalnih situacijah. Zelo
pomembno se je vsakodnevno uriti v poslušanju
sebe in drugih ter postavljanju vprašanj ob nejasnostih sodelovanja.
V otroški dobi prejemamo besedna sporočila, katerim dodamo lastni besedni aparat za sodelovanje s starši, ljudmi na igriščih in v šolah, s sodelavci v delovnih okoljih, do prenašanja besede na
življenjske partnerje in otroke. Lahko smo vpeti
v veselje motiviranja in sodelovanja, lahko pa
imamo boleče izkušnje besednega in čustvenega izsiljevanja v primarni ali družbeni družini. Ob
nizki samomotivaciji in slabem sodelovanju je
pomembno, da se čim prej le-tega zavemo in s
treningom prekrijemo slabe, boleče, neučinkovite
vzorce z novimi, uspešnejšimi. Vedno je čas za
spremembe, ki nas krepijo in prinašajo zadovoljstvo so-delovanja z ljudmi in naravo. In kakor
vsakdo misli, se pogovarja s seboj, tako se bo
tudi počutil in bo tudi so-deloval, zato je ključna
vsakodnevna aktivnost vsakega, da krepi lastno
zdravo in učinkovito razmišljanje. Besedne afirmacije, jasno opredeljevanje osebnih in skupnih
ciljev ter so-delovanje z ljudmi dobre volje in
akcije so nam lahko v veliko pomoč. Vsakdo si
lahko poišče skupine, ki se ukvarjajo z zanimivimi aktivnostmi, ki nas motivirajo za sodelovanje, človeško bogatijo in prispevajo k osebnemu
smislu življenja. Lahko se stalno srečujemo in pogovarjamo ob sprehodih ali telesni rekreaciji, lahko prostovoljno pomagamo osebam s posebnimi
potrebami, umetniško ustvarjamo, spoznavamo
čudovite naravne kotičke, ustanovimo sebi primerne skupine ali društva ... Tako se bomo izognili
ali odpravili besedno ali čustveno izsiljevanje in
zlorabo ter izboljšali lastno duševno zdravje, povečali bomo moč podzavesti in samo-motivacije
ter učinkoviteje so-delovali za prijetnejše daljše
življenje.
Zgled in osebna izkušnja sta najboljši zagotovili za večjo samo-motivacijo ter učinkovitejše
so-delovanje, zato bodo odlična popotnica za prijetnejšo življenjsko prihodnost preizkušeni učinki
nekaterih od naslednjih besed: da, ne, zakaj, ti,
jaz, moraš, napaka, problem, ampak, če, ne vem,
ne znam …
Viri: Interna gradiva za usposabljanja NLP praktik, mojster in trener; Stoger und Partner ter ACS;
1995-2002;
Besede, ki zdravijo; Douglas Bloch; Založba
Ganeš; 1999;
101 nasvet kako ohraniti duševno zdravje v
norem svetu; Dr. Arnold in dr. Clifford Lazarus;
Hekure, 2000;
Čar samozavesti; Susan Jeffers; Založba Ganeš;
2001.
Ključne besede: moč besed, besedno okolje,
poslušanje, samomotivacija, samomotivacija,
cilj, sodelovanje, trening, duševno zdravje, zgled,
osebna izkušnja,
Tanja Rupnik Vec
doktorica znanosti, univ. dipl. psihologinja,
specialistka supervizije, zaposlena na
Zavodu RS za šolstvo v vlogi predavateljice,
izvajalke izobraževalnih delavnic in raziskovalke
PSIHOLOGIJA MIŠLJENJA:
najpogostejše zmote v
argumentiranju in v
vsakodnevnem sklepanju
“The essence of the independent mind lies not in
what it thinks, but in how it thinks.” (C. Hitchens)
Teoretiki z različnih področij poudarjajo, da je
praksa učinkovitejša, če jo podpira določen nivo
teoretičnega vpogleda … od določene točke
dalje terja izboljšanje na nekem področju tudi
poznavanje teorije na tem področju. (Van Gelder,
2004) Področje mišljenja v tem oziru ni izjema.
Razumevanje zakonitosti mišljenja nam lahko
pomaga, da lastne miselne procese ozaveščamo
in si načrtno prizadevamo, da bi mislili učinkovito,
odločali smiselno in tako tudi doživljali in ravnali.
S to predpostavko v mislih v prispevku odstremo
nekaj zakonitosti mišljenja: opredelimo učinkovito, kritično mišljenje ter ga utemeljimo; argumentacijo razmejimo od prepričevanja in retorike, nato
pa skupaj z udeleženci interaktivnega predavanja
na primerih raziščemo nekaj najbolj tipičnih zmot
v argumentiranju in v vsakodnevnem sklepanju.
1. Kaj je kritično mišljenje in zakaj
je pomembno?
Ljudje mislimo. Včasih učinkovito, drugič manj.
Kadar rešujemo odprte probleme, ki dopuščajo
mnoge rešitve, mislimo bolj ali manj ustvarjalno,
kadar pa se odločamo o tem, ali verjeti ali ne
temu, o čemer nas nekdo prepričuje, pa uporabljamo drugačna miselna orodja in miselne strategije. V teh situacijah je pomembno, da pristopimo
analitično in zmoremo presoditi o tem, s čim ta, ki
nas prepričuje, utemeljuje svoje stališče, kakšna
orodja in tehnike pri tem uporablja ter ali je to, kar
nam ponuja oz. kar zastopa, dejansko najboljša
izbira. V teh situacijah torej mislimo bolj ali manj
kritično. Besedna zveza kritično mišljenje/kritični
mislec/kritično misliti ima vrsto pomenov, sploh
med pisci, ki delujejo v vzgoji in izobraževanju in
se sprašujejo predvsem, kako učiti misliti mlade
ljudi. Ne zgolj učiti vedeti, učiti misliti naj bo temeljni vzgojno-izobraževalni cilj! Kot pravi Hitchens,
bistvo neodvisnega in učinkovitega uma ni v tem
kaj razmišlja, pač pa v tem, kako to počne.
Srž kritičnega mišljenja, tako nekateri avtorji (npr.
Bowel in Kemp, 2002, Halpern, 1996, Šuster,
1998), je sposobnost prepoznavanja, analize in
vrednotenja argumentov, tako lastnih kot tujih ter
sposobnost oblikovanja argumentov. In še: argumentiranje ni isto kot prepričevanje. Cilj obeh
procesov se razlikuje: cilj argumentiranja je odkriti »resnico« (resnica je sicer izjemno izmuzljiv
pojem, a pustimo v tem trenutku to vprašanje ob
strani) oz. najboljšo možno rešitev v danem okviru, cilj prepričevanja pa je za vsako ceno doseči,
da oseba, ki jo prepričujemo, spremeni svoje stališče v našo smer.
Prvi izziv kritičnega misleca je razlikovati argument od drugih besedil oz. sporočil. Ni namreč
vsako besedilo že argument. Ljudje – v pisni ali
govorni obliki, lahko s sliko - opisujemo dogodke,
izražamo svoja čustva ali razlagamo pojave (ki
so se že zgodili). Argumentiramo pa takrat, kadar
si prizadevamo pokazati, da je nečemu smiselno
verjeti iz točno določenih razlogov. Argument je
torej pojem, ki se nanaša na naslednjo strukturo:
določena trditev (sklep) je na določen način podprta z razlogi za njeno sprejetje (premise). V argumentu trditev, ki je sklep, smiselno sledi iz trditev,
ki so razlogi oz. premise. Povedano še drugače,
trditve, ki so razlogi, utemeljujejo, dokazujejo,
upravičujejo sprejetje sklepa. (glej npr. Kemp in
Bowel, 2002, Šuster, 1998, Markič, 2000, Rupnik
Vec in Kompare, 2006, Halpern, 1996).
Argumenti so lahko preproste strukture, npr. »Na
anketno vprašanje ali sta moški in ženska lahko
le prijatelja, odgovarja pritrdilno 74% anketiranih
žensk, ter 62 % anketiranih moških, v starosti
od 20 – 50 let, zato lahko trdimo, da je prijatel-
jstvo med moškim in žensko dejansko mogoče.
(Koderman, 2014)« ali pa daljša besedila, celo
celotni članki ali knjige. Reklamni oglasi pa so
argument, ki temelji na nebesednih sporočilih.
Poleg eksplicitnih premis, vsebujejo argumenti
tudi implicitne premise. To so trditve, ki niso ubesedene, so pa v besedilu vsebovane, saj brez njih
izpeljava sklepa ni mogoča. Včasih niso problematične, pogosto pa so prav implicitne premise najbolj sporni del argumenta. Poglejmo na primeru:
»Ne strinjam se s stališčem, da bi imeli učenci
možnost, da sami izberejo učitelje. Večina strogih
učiteljev bi izgubila službe. Pa tudi kakovost
znanja bi se drastično zmanjšala.” V tej strukturi
predstavlja sklep trditev: “Učenci ne bi smeli sami
izbirati učitelja,” podporo za sklep, premisi, pa
trditvi: “Strogi učitelji bi izgubili službo.” in “Kakovost znanja bi se močno zmanjšala.” Vendar pa
sklep logično sledi iz premis zgolj, če privzamemo
kot resnični naslednji implicitni trditvi: »Učenci
bi izbirali zgolj blage učitelje.« ter »Zgolj strogi
učitelji zagotavljajo kakovostno znanje učencev.«
V realnosti sta omenjeni implicitni trditvi seveda
sporni, s tem pa želimo pokazati, da je prav neizrečeno pogosto problematično in je zato pozornost na implicitno zelo pomembna.
Kadar gre za daljša in kompleksnejša (govorna
ali pisna) besedila, pa tudi slikovna sporočila, je
smiselna skrbna analiza in ovrednotenje argumenta, kar pomeni razbiranje sklepov, vmesnih
sklepov ter razlogov za te sklepe, razbiranje implicitnih premis ter razkrivanje odnosov med njimi
ter ovrednotenje te strukture, kar vodi v odločitev,
ali verjeti ali ne temu, o čemer argumentira.
Strukturo argumenta lahko pokažemo na različne
načine, tudi grafično, z diagramom argumenta
(vendar ta tema presega namen prispevka).
O kakovosti argumenta odloča predvsem kakovost premis (implicitnih in eksplicitnih) oz. odnos
med premisami in sklepom. Običajno presojamo
51
premise v argumentu z naslednjih vidikov: sprejemljivosti, relevantnosti in zadostnosti. Premisa
oz. trditev, ki podpira sklep je: a. sprejemljiva,
kadar je resnična oz. je z veliko verjetnostjo
resnična; b. relevantna, kadar je pomembna za
sprejetje sklepa in c. zadostna, kadar sama po
sebi, brez dodatne podpore, omogoča sprejetje
sklepa. Argument, v katerem sklep logično sledi
iz sprejemljivih, relevantnih in zadostnih premis,
je zdrav (močan) argument. Nekateri avtorji so
mnenja, da dober argument poleg premis prikaže
tudi protipremise (razloge, ki izpodbijajo sklep),
vendar na ta način, da pokaže, da so razlogi za
sprejetje sklepa močnejši od protirazlogov.
Poglejmo, kako presojati v skladu s kriteriji na
enostavnem primeru: »Odrasli z dojenčki in majhnimi otroki občujejo na zanimiv, drugačen način
kot s starejšimi otroki in odraslimi, predvsem zato,
da olajšajo interakcijo. To spremenjeno občevanje lahko vsakodnevno opazujemo na igrišču,
obstaja pa tudi nekoliko starejša študija, v kateri
so avtorji ta pojav proučili (Stern, 1977). Avtor
ugotavlja, da je drugačno ravnanje staršev z
manjšimi otroci zelo razširjeno in vključujejo spremembe jezika, načine premikanja glave, položaj
in držo ter mimiko. … (Hayes in Orrell, 1998)«
V tem argumentu je sklep (drugačno občevanje
odraslih z dojenčki) podprt z dvema premisama:
a. vsakodnevna izkušnja, b. študija. Prva premiso
(izkušnjo) lahko obravnavamo kot sprejemljivo
(obstaja določena verjetnost, da to spremenjeno
ravnanje odraslih do majhnih otrok možno opaziti
na igriščih), ne prav relevantno (tudi če tega ne bi
opazili na igriščih obstaja možnost, da to počnejo
starši z otroci v bolj intimnih situacijah) in tudi ne
zadostno za sprejetje sklepa (kar je potencialno
možno opaziti ni isto kot to, kar je res opaženo).
Močneje podpira sklep druga premisa (študija),
ki je – pod predpostavko, da gre za resnično in
kompetentno raziskavo – sprejemljiva (podatki so resnični in potrjujejo spremenjene vzorce
ravnanja staršev v odnosu do majhnih otrok),
relevantna (osredotočena na pojav o katerem se
argumentira), ne pa nujno zadostna. Za sprejetje
končnega sklepa bi bilo smiselno dodati podporo,
temelječo na novejših študijah, ali podporo študij,
ki utemeljujejo, da so vzorci proučevanih vidikov
ravnanja tako temeljni, da so kulturno in časovno
neodvisni.
V tem razdelku smo skušali pokazati nekaj osnov veščine analize, vrednotenja in oblikovanja
argumentov, v naslednjem poglavju pa se bomo
osredotočili na temo, ki je povezana predvsem
s presojanjem argumentov. Katere so temeljne
zmote, ki jih lahko storimo, kadar argumentiramo
o nečem?
2. Zmote v argumentiranju in v
vsakodnevnem sklepanju
Kadar v vsakodnevnem govoru argumentiramo,
svoje trditve podpiramo z različnimi vrstami razlogov, sklicujemo se na različne vrste podpore.
Najpogosteje uporabljamo tele vrste razlogov
(Bensley, 1998; Browne in Keeley, 2000):
52
1.
Zdrav razum, javno mnenje in splošno
sprejete vrednote;
2.
Anekdote (posamični primeri ali zgodbe)
3.
Osebne izkušnje in opažanja
4.
Mnenje znanstvenih ali drugih avtoritet;
5.
Logično dokazovanje in argumenti po
analogiji
6.
Spoznanja, pridobljena po znanstveni
metodi.
Vsaka od navedenih vrst razlogov (v argumentacijski teoriji jih imenujemo premise) sicer lahko
v posameznih primerih nudi kakovostno podporo sklepu (stališču, tezi, ki jo zagovarjamo), pa
vendar so nekatere vrste razlogov močnejše,
tehtnejše, sklep, ki ga podpremo s temi razlogi,
pa bolj relevanten in bolj prepričljiv. Najmočnejšo
podporo sklepu predstavljajo spoznanja znanosti
in strok, ki so pridobljena po posebnih postopkih
zbiranja, analize in vrednotenja podatkov in rezultatov. Zato so argumenti, v katerih sklep temelji
na premisah, ki se nanašajo na podatke, zbrane
po znanstveni metodi, običajno zelo zdravi
(močni) argumenti. A tudi metode znanstvenega
spoznavanja imajo svoje omejitve in domet, zato
niti vsakega sklicevanja na znanost (še posebej,
če ta, ki znanstveno spoznanje interpretira, ni
strokovnjak) ne gre jemati kot dokončno resnico,
absolut. Če npr. prehitro sprejmemo trditev, da
so paradižniki zdravi, ker je bilo tako ugotovljeno
v neki znanstveni študiji, lahko, brez dodatnega vpogleda v značilnosti in kakovost študije,
przgodaj sklepamo, da trditev brezpogojno, v
vseh situacijah, ob vseh pogojih drži.
Močno podporo sklepu predstavljajo tudi mnenja
znanstvenih in drugih avtoritet, seveda zgolj, če
oseba, na katere mnenje se sklicujemo, dejansko preučuje ali deluje na področju, o katerem
argumentiramo. Potencialna napako v sprejetju sklepa storimo, kadar je podprt z navidezno
avtoriteto, ali pa avtoriteta ne poda močne podpore svojemu sklepu, mi pa verjamemo zgolj, ker
gre za avtoriteto. Če se npr. ugleden zdravnik,
torej avtoriteta na področju zdravja, izreče za
vstop v novo politično stranko, mi pa mu sledimo zgolj zaradi njegove karizmatičnosti, se lahko
zgodi, da svojo zmoto spoznamo kasneje.
Tudi logično dokazovanje in dokazovanje z
analogijo predstavlja močno podporo sklepu,
če je proces dejansko logično veljaven oz. če
je podobnost med dvema pojavoma (kadar utemeljujemo z analogijo) zares relevantna. Primer
logičnega dokazovanja bi bil naslednji: »Če drži,
da so dekleta bolj naivna od fantov, potem jih moramo za vsako ceno obvarovati nevarnosti. Če
jih moramo za vsako ceno obvarovati nevarnosti,
moramo zanje organizirati posebne treninge mišljenja. Torej, če so dekleta bolj naivna od fantov,
moramo zanje organizirati posebne treninge mišljenja.« Logično sklep ni sporen, nedvomno izhaja
iz predhodnih trditev, vprašljiva pa je v tem primeru kakovost (resničnost, relevantnost) trditev, ki
vodijo v sklep.
Sklicevanje na osebno izkušnjo ali anekdote je v
vsakodnevnem argumentiranju pogosta praksa, a
največkrat ne predstavlja močne podpore sklepu.
Predvsem zato, ker iste situacije doživljamo (interpretiramo) ljudje zelo različno, v odvisnosti
od preteklih izkušenj, trenutnih potreb, vrednot,
prepričanj, temeljnih predpostavk, identitete …
Posledično se tudi različno odzivamo, naše reakcije pa v okolici sprožajo nove (različne!) odzive.
Zato osebne izkušnje pogosto niso posplošljive in
predstavljajo zgolj eno možnih izkušenj. Prednost
argumentiranja z osebno izkušnjo (ali z anekdoto) je ta, da je v debati zelo prepričljiva, sporoča
pa predvsem to, da je doživetje možno, nikakor
pa ne, da je tipično ali gotovo. Če npr. argumentiramo o vzgoji in zastopamo sklep, da bi vzgoja
ne smela biti preveč popustljiva, ker bomo sicer
v mladostniškem obdobju otroka nad njim izgubili
nadzor, to pa podpremo z izkušnjo prijatelja ali
lastno, je sklep navidezno trdno podprt (»zgodilo se je«). Pa vendar s tem manevrom nismo
naredili kaj več, kot podprli trditev s posamičnim
primerom, ki pa zaradi kompleksnosti vplivov na
vzgojo, nikakor ni prenosljiv v druge situacije, v
druge odnose, na druge ljudi.
V vsakodnevnem argumentiranju se pogosto
sklicujemo tudi na zdrav razum, javno mnenje
ali splošno sprejete vrednote. Včasih sta javno
mnenje ali splošno sprejete vrednote relevantna
podpora sklepu. Če npr. nasprotujemo legalizaciji
orožja, pri tem pa se sklicujemo na varnost, ki je
splošno sprejeta vrednota (celo potreba) ljudi, gre
za relevantno podporo sklepu, ki je ne gre spregledati. V drugih situacijah pa se zgodi, da mnenje, vrednota ali ravnanje večine niso relevantni.
Povsem irelevantno je, kaj si misli večina ljudi, če
njihovo vedenje (znanje) ni usklajeno s sodobnimi spoznanji znanosti. Če bi npr. argumentirali o
nesmiselnosti kampanje, namenjanje ozaveščanju nosečnic o nevarnosti toksoplazmoze, oz. bakterije, ki povzroča to bolezen in okvari plod, pri
tem pa se sklicevali na mnenje ljudi, v smislu:
»Poraba sredstev za to kampanjo bi bila popoln
absurd. Večina namreč meni, da je kampanja nesmiselna, ker nevarnost bolezni ni velika,
nosečnice pa tako ali tako te stvari že vedo.«, bi
pri tem storili napako sklicevanja na javno mnenje, ki spregleduje resnost bolezni, obenem pa
nima vpogleda v stopnjo ozaveščenosti mladih
žensk v rodnem obdobju o nevarnosti toksoplazmoze.
V tem razdelku smo torej izpostavili najpogostejše vrste dokazov, ki jih uporabljamo za podpiranje svojih trditev ter izpostavili njihove prednosti in
pomanjkljivosti (za podrobnejše informacije glejte
v Rupnik Vec in Kompare, 2006, str. 208 – 220).
V nadaljevanju pa bomo posvetili pozornost
zmotam v argumentaciji. To so načini, s katerimi
lahko namerno ali nenamerno zavajamo, kadar
prepričujemo druge v svoj prav. Nekateri teoretiki
bi že nekatere zgoraj opisanih dokazov umestili
na spodnji seznam.
V znanstveni in strokovni literaturi je opisana
vrsta argumentacijskih zmot. Za namene tega
prispevka smo jih izbrali zgolj nekaj. Zaradi večje
preglednosti, jih razvrstimo v tri skupine (Rupnik Vec in Kompare, 2006, po Damer, 2001): a.
zmote, ki kršijo kriterij relevantnosti (trditve, s katerimi podpiramo sklep so irelevantne), b. zmote,
ki kršijo kriterij sprejemljivosti (trditve, s katerimi
podpiramo sklep so dvomljive, nejasne, temeljijo
na vprašljivih predpostavkah), c. zmote, ki kršijo
kriterij zadostnosti (trditev, s katero podpiramo
sklep sama ne zadostuje za sprejetje sklepa), d.
zmote, ki kršijo kriterij zavračanja protirazlogov
(izkrivljen je način, na katerega zavračamo razloge nasprotnika). Razvrstitev je namenjena
zgolj enostavnejši orientaciji in hitrejšemu znajdenju v široki množici argumentacijskih zmot,
meje med kategorijami niso strogo določene,
zato je mogoče nekatere zmote umestiti v več
kategorij.
Zmote, ki kršijo kriterij relevantnosti. Tem zmotam je skupno to, da trditve, s katerimi podpiramo
sklep, niso relevantne za sprejetje sklepa. Najbolj
dramatično to pokaže naslednji primer: »Ker na
moji pisalni mizi v moji sobi stoji strupena roža,
je potrebno tvojo sobo zračiti.« Dejstvo, da stoji
roža v eni od sob je popolnoma irelevantno za
zračenje druge sobe. Trditvi sta torej nesmiselno
povezani. Že zgoraj smo omenili dve vrsti dokazov, ki v primeru zmotnosti, sodita v to kategorijo, namreč zmota napačnega sklicevanja na
avtoriteto (kadar oseba, na katero se sklicujemo,
ni avtoriteta za področje, o katerem argumentiramo, pač pa za neko drugo področje) ter zmota
sklicevanja na splošno mnenje (kadar splošno
mnenje ni usklajeno s spoznanji znanosti in
strok). Poleg omenjenih sodijo v to skupino še:
a.
Sklicevanje na čustva. Je zmota, pri
kateri se oseba, ki argumentira, sklicuje na
raznovrstna čustva: na usmiljenje ali sočutje, sogovornika skuša ustrahovati, apelira na
spoštovanje tradicije ali novosti, sogovorniku laska ali ga hvali itn.
Poglejmo nekaj primerov podrobneje:
Sklicevanje na usmiljenje oz. poskus uveljaviti
ali zamajati resničnost sklepa tako, da izzovemo
sočutje: »Resnično si zaslužim povišico! Doma
imam tri otroke, ki jih vzgajam popolnoma sama,
sedaj pa mi je eden od otrok še zbolel.« Antiteza:
Situacija resnično vzbuja sočutje, a ni relevanten razlog za povišanje dohodka, ki sledi drugim
kriterijem.
Sklicevanje na tradicijo oz. predpostavljanje, da
je nekaj boljše zato, ker je staro, uveljavljeno, del
tradicije itd. Ta postopek je zmoten, ker dejstvo,
da je nekaj staro, s tradicijo, samo po sebi še ne
pomeni, da je boljše od nečesa novejšega. »Že
od nekdaj je delo v naši ustanovi organizirano po
oddelkih, projektno delo pa je temu podrejeno.
Zato ni tehtnega razloga, da bi organizacijsko
strukturo spreminjali, da bi ukinili oddelke in vse
podredili projektnemu vodenju. Navsezadnje, če
bi bilo nekaj narobe s tem, bi že zdavnaj spremenili, kajne?« Zmotno pa je tudi sklicevanje na
novost oz. predpostavljanje, da je X boljše od Y
zgolj, ker je novejše. V večini primerov starost ne
igra bistvene vloge pri kakovosti ali resničnosti
nečesa (so seveda izjeme: stara vina so kakovostnejša od novih, svež kruh okusnejši od starega, starejše hiše pogosto bivanjsko manj ugodne
itd.), zato sklicevanje nanjo krši kriterij relevantnosti podpore sklepu.
Uporaba hvaljenja oz. laskanja predstavlja zavajajočo argumentacijsko prakso takrat, kadar
nekdo hvali oz. laska z namenom, da bi osebo
prepričal v resničnost svoje trditve oz. v sprejetje
določenega stališča. Tudi ta zmota krši kriterij relevantnosti, saj pozitivne lastnosti osebe, ki naj bi
sprejela sklep, niso v nikakršni zvezi z resničnostjo sklepa. Npr. »Ti, ki si resnično inteligentna oseba, ne bi smel niti malo oklevati pred prevzemom
te delovne naloge.«, »Ker si tako razumna, strpna in svetovljanska oseba, si zagotovo pristašica
zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo.«
Antiteza: Ali je zakon o oploditvi z biomedicinsko
pomočjo ustrezna rešitev ali ne, ni odvisno od
razumskosti, strpnosti in svetovljanskosti osebe,
inteligentnost pa ni zadosten razlog za nepremišljen prevzem kakršnekoli odgovornosti.
b.
Napačen sklep ali napačne premise.
Gre za zmoto, pri kateri razlogi niso povezani s
sklepom, ne vodijo v sklep, nimajo pa emocionalnega naboja (kot prejšnja skupina zmot), npr.
»Na delovno mesto delovodje ne bi več smeli
zaposliti ženske, ker ženska, ki je opravljala to
delo do sedaj, meni, da bi na svojem mestu raje
videla moškega.«
Zmote, ki kršijo kriterij sprejemljivosti. V to skupino zmot sodijo utemeljitve sklepa s trditvami, ki
so neresnične ali sporne, trditve, ki so jezikovno
nejasne ali dvoumne, trditve, ki niso različne od
sklepa in trditve, ki temeljijo na vprašljivih predpostavkah. Te zmote so precej pogoste tudi zato,
ker dobra argumentacija predpostavlja poznavanje (znanje s) področja, o katerem argumentiramo, ljudje pa pogosto argumentiramo o nečem,
na kar se ne spoznamo. Pogosto tudi uporabljamo podporo oz. trditve, ki temeljijo na spornih
predpostavkah, ki so pogosto implicitne. Zmote,
opisane spodaj, so tiste, ki temeljijo na vprašljivih
predpostavkah:
a.
Zmota spolzke strmine. Pri tej zmoti
napačno predpostavljamo oz. trdimo, da bo nek
dogodek neizbežno sprožil naslednji dogodek ali
niz dogodkov, ne da bi podprli to nujnost: zgodil
se je (se bo, bi se lahko) dogodek X, torej se bo
neizbežno zgodil Y. Bolje se je torej izogniti X, da
preprečimo Y. Npr. »Če nekomu ponudiš prst,
bo želel še roko. Svetujem ti, da mu ne stopiš
nasproti.«, »Pomembno je, da najprej dokončaš
študij in imaš kasneje otroke. Če boš z otroki
prehitela, nikoli ne boš doštudirala.«, »Pes sodi
v pesjak! Če spustiš psa v hišo, te bo izrinil iz
kavča, nato pa se ti bo vtihotapil še v posteljo.«
Ta vrsta zaključevanja je zmotna, ker ne navaja
razloga, da bi verjeli, da enemu dogodku neizbežno sledi drugi. Pozornost usmerja na izjemno
hipotetične dogodke.
b.
Zmota krožnega sklepanja. Kadar argumentiramo krožno, počnemo naslednje: trdimo,
da je x resničen zaradi Y, Y pa je resničen zaradi X. Npr. »Žan je destruktiven, ker je osamljen,
osamljen pa je zato, ker je destruktiven.« Takšne,
tudi daljše verige trditev, ki se vračajo na začetek,
običajno ne vsebujejo koristnih informacij.
c.
Zmota kontinuuma. To zmoto naredimo, kadar trdimo, da ni bistvene razlike med dvema ekstremoma zgolj zato, ker se ne da jasno
določiti, kdaj ena oblika preide v drugo. Npr. »Če
ti sodelavec da kompliment, npr. Včeraj si imela lepo rdečo obleko, je to spolno nadlegovanje.
Vsako izražanje interesa moškega za žensko je
spolno nadlegovanje. Ni pomembno, kaj točno in
kako ti reče, dovolj je že, da te pogleda na moški
način.«
d.
Zmota sklicevanja na zmoto. V tem primeru napačno predpostavljamo, da je zaključek,
sklep, stališče napačno zgolj zato, ker je bilo pri
nekom šibko podprto ali podprto z zmotno trditvijo. Popolnoma mogoče je namreč zagovarjati
resnično trditev in pri tem uporabiti raznovrstne
zmote in jo šibko podpreti. Primer: Anka zavzema stališče, da bi morali vsi vsaj enkrat tedensko
plesati. Podpora je šibka: »Ker je lokalni zdravnik
tako zatrdil.« Zmotno razmišljamo, če iz razloga,
ker zaznamo šibkost v tem argumentu, zavzamemo nasprotno stališče: »Ples ne igra nobene
vloge pri ohranjanju zdravja ljudi (prav vseeno
je, če lokalni zdravnik tako trdi), popolnoma nepomembno je, ali kdaj zaplešeš ali ne.«
e.
Vprašljive analogije. Analogije so zelo
močna in slikovita tehnika vplivanja. Zmotne
so, kadar prepričujemo s primerjavo med pojavi
(dogodki, predmeti, osebami), ki nimajo mnogo
skupnega, razen posameznih nebistvenih podobnosti, ki pa jih lahko najdemo med vsakim parom
naključno izbranih pojavov. Primer: »Ne dovoli
si užitkov, to je nevarno. Življenje je namreč kot
pomaranča, ko si je najbolj želiš in uživaš ob pogledu nanjo, ti brizgne pekoč curek v oči.«
f.
Zanemarjanje alternativ. Gre za
črno-belo mišljenje, ki svet v mnogih pogledih pojmuje v dveh kategorijah, zanemarja pa vso paleto ostalih možnosti. Miselni proces je naslednji:
»Resnično je A ali B. Ni A, torej je resnično B.«
Npr. »Ko se dva razideta, je možno samo dvoje:
ali to osebo še naprej ljubiš ali pa jo zasovražiš.
Ti me ne ljubiš, torej me sovražiš.«
Zmote, ki kršijo kriterij zadostnosti. Skupno vsem
tem zmotam je, da ne navajajo zadostne in
popolne podpore v prid stališču, ki ga zagovarjajo. V sklep torej prepričujejo s posamičnimi
primeri, s pristransko podporo, lahko pa tudi z
namernim izpuščanjem pomembnih dejstev.
a.
Prehitre posplošitve. Ena najpogostejših zmot v mišljenju in vsakodnevnem sklepanju,
ko na podlagi posameznega primera oz. dogodka
sklepamo, da velja v vseh primerih.
b.
Iluzorna vzročnost. Ta zmota je posledica ne razlikovanja korelacijske zveze od vzročno-posledične. Korelacijski odnos pomeni, da
se ob pojavu nekega dogodka z večjo verjetnostjo pojavi še drugi dogodek, vzročno posledična
zveza pa pomeni, da dogodek X dejansko povzroči, izzove dogodek Y. Če npr. dokazujemo, da
ogrevanje zemlje in večanje povprečne letne temperature povzroča rast števila prebivalstva, smo
naredili prav to napako. Samo samo povečanje
53
povprečne temperature ozračja neposredno ne
povzroča večjega števila rojstev, to je lahko le neposredna posledica povečane spolne aktivnosti
prebivalstva. Korelacija je lahko naključna, lahko pa je v ozadju isti vzrok, npr. v ozračju se kot
posledica gospodarske dejavnosti sprošča neka
snov, ki povzroča oboje: povečanje povprečne
letne temperature in spodbuja spolno dejavnost
prebivalstva (primer je seveda izmišljen).
c.
Sklepanje iz nevednosti na vednost.
Gre za zmotno sklepanje, ki obsega dva tipična
vzorca: a. sklepanje, da je neka trditev resnična,
zgolj zato, ker ni dokaza, da bi bila neresnična, b.
sklepanje, da je neka trditev napačna zgolj zato,
ker ni dokaza, da je resnična. Npr. »Duhovi ne
obstajajo. Nihče namreč še ni dokazal, da obstajajo.« (različica a) ali »Duhovi obstajajo. Nikjer
namreč ni dokazano, da ne obstajajo.« (različica
b).
Zmote, ki kršijo kriterij zavračanja protirazlogov.
To je skupina zmot, kjer je izkrivljen način, na
katerega oseba zavrne ali minimizira pomen razlogov nasprotnika, proti sprejetju stališča, ki ga
zastopa.
a.
Argument proti človeku. Vrednost nekega stališča izpodbijamo s tem, da opozarjamo
na karakterne ali druge pomanjkljivosti nosilca
tega stališča. Oblika tega argumenta je lahko odprt napad na drugo osebo ali pa uporabljamo bolj
prefinjene različice diskreditacije osebe, ki zavzema neko stališče in s tem posredno skušamo
razvrednotiti to stališče. Stališče torej izpodbijamo, ne da bi ga sploh preučili. Npr. »Vaši vzgojni
nasveti niso kredibilni, saj sami nimate otrok!«
(antiteza: tudi oseba brez otrok ima lahko široko
in poglobljeno znanje s področja vzgoje), »Le
zakaj nas gej prepričuje o nujnosti zmanjševanja
ogljičnega odtisa?« (antiteza: spolna orientacija
ne korelira s poznavanjem okoljevarstvene problematike)
b.
Zastrupitev vodnjaka. Gre za poskus
vnaprejšnje diskreditacije tega, kar bi oseba lahko trdila s tem, da se prikaže (realna ali lažna)
neprijetna slika te osebe: »Oseba A je (neugodna
informacija/razvrednotenje osebe), torej je vse,
kar izreče, napačno.« Zastrupitev vodnjaka je različica zmote argument proti človeku, le da se napad na človeka zgodi že pred argumentacijo. Npr.
še preden dobi oseba besedo, jo pospremimo s
pripombo: »Ne ozirajte se na to, kar bo povedal,
je nepoboljšljivi sanjač, ne živi v realnosti!« Gre
za šibko, zmotno, nesmiselno podporo, saj tudi
sanjači (osebe z bogato domišljijo, ustvarjalne
osebe z vizijo, ki je za druge težko sprejemljiva)
lahko imajo o določeni temi poglobljeno znanje in
s tem dobro in smiselno argumentirajo o temi »tu
in sedaj«.
c.
Napad na strašilo. Pri tej zmoti namerno in nepošteno izkrivimo, napačno interpretiramo in predstavimo argument nasprotnika z namenom, da bi laže uveljavili svoje stališče. Npr.:
V šoli poteka debata o tem, kam usmeriti donirana sredstva. Po tem, ko učitelj športne vzgoje
predlaga, da se več denarja usmeri v organizacijo
54
popoldanskih športnih in razvedrilnih dogodkov
za otroke, mu učiteljica slovenščine oporeka, z
besedami: »Čudim se, da se vam znanje zdi tako
nepomembno, da bi ves denar usmerili v zabavo
in šport.« Besede in namen kolega, športnega
učitelja, je slavistka v tem primeru interpretirala
napak, saj zavzemanje za organizacijo več športnih dogodkov ne pomeni, da se osebi znanje zdi
nepomembno.
d.
Preusmerjanje pozornosti/zavajajoče
dejanje. Gre za poskus preusmerjanja pozornosti
iz teme A na temo B, pod pretvezo, da je tema B
relevantna za A. Npr. Šef na sestanku terja pojasnilo podrejene, zakaj ni določene naloge storila do dogovorjenega roka. Uslužbenka pa mu
odvrne: »Naloga je resnično pomembna, a morda je pomembnejše, da kot institucija ustvarimo
s partnerji zaupanje. V ta namen predlagam, da
okrepimo strategijo vzpostavljanja zaupanja, kaj
menite?« Ob nepozornem sogovorniku uslužbenka torej (uspešno?) preusmeri pogovor in se tako
izogne nujnosti pojasnjevanja in utemeljevanja
zamude.
3. Kaj lahko storimo, da se
izognemo zmotam oz. kako sogovornika spodbudimo, da argumentira učinkoviteje?
Pri razkrivanju in dokazovanju tipičnih zmot lahko
uporabljamo različne metode. Dve izmed njih sta
zelo splošni, uporabni v večini primerov: metoda
kritičnih vprašanj in metoda protiprimera.
Metoda kritičnih vprašanj predpostavlja preiskovanje argumenta s temeljitim izpraševanjem, s
katerimi razgaljamo šibkosti oz. zmotnosti v argumentu. Če nekdo npr. argumentira o nečem
in se pri tem (napačno) sklicuje na avtoriteto,
ga lahko pobaramo: »Kako veš, da je ta oseba
res strokovnjak za področje x? S čim natanko
se ukvarja? S čim ta oseba podpira svoje stališče? Itd.« Ali drug primer, če nekdo argumentira o nečem in pri tem uporabi tehniko Napad na
strašilo, se lahko zmotno interpretacijo izzovemo
z: »Oseba X torej po vašem mnenju trdi, da …
Kako to veste? Iz katere njene izjave sklepate
na to? Kaj točno je rekla, da ste pomislili, da …?
Kako bi lahko še drugače razumeli njeno prizadevanje za …?«
Metoda protiprimera je izjemno učinkovita metoda, katere namen je pokazati primer, ki izpodbija,
ruši sklep oz. stališče, ki ga zastopamo. Npr. če
nekdo v argumentiranju uporabi argument proti
človeku, se lahko zoperstavimo tako s kritičnim
izpraševanjem kot s protiprimerom: »Čeprav je
oseba A, kot trdite, (neugodna značilnost, ki navidezno zmanjšuje vrednost njenim dokazom), je
v preteklosti že uspešno (učinkovito dejanje).«
Konkretneje: »Čeprav ta svetovalec sam nima
otrok in naj potemtakem, po vašem prepričanju,
ne bi delil vzgojnih nasvetov, vem za primer dečka, ki mu je zelo učinkovito pomagal, ko je bil ta
že povsem na krivih poteh!« Namen metode je
pokazati, da trditev ni nujno ali v vseh primerih
resnična, obenem pa je v nekaterih primerih tvegana, predvsem tam, kjer ima upravičeno izjemo.
Sklepna misel
V procesu coachinga vodi coach klienta skozi
problemski prostor. V tem procesu klient ozavešča in raziskuje svoje razmišljanje. Opisuje, razlaga, argumentira. Coach s pretanjenim ušesom
ji z veščim postavljanjem »kritičnih« vprašanj, ki
so osebi v izziv, pomaga, da šibkosti v razmišljanju (predpostavkah, sklepanju) prepoznava in
spreminja. Tako nastopa v vlogi nekoga, ki spodbuja kritično mišljenje osebe, vezano na problem.
Metodi kritičnega misleca, ki raziskuje kakovost
(pisne, govorne, slikovno posredovane) argumentacije drugega ter coacha, ki usmerja klienta
k raziskovanju lastne situacije ter prizadevanju za
najboljšo možno rešitev, sta si torej zelo podobni.
Oba sta mojstra v postavljanju vprašanj in usmerjanju procesa mišljenja v razumno odločitev.
Detektivka
Pa poglejmo, kako dobro nam gre ☺. Določite
zmote v spodnjih argumentih ter ubesedite
vprašanje(a), s katerim bi avtorja argumenta izzvali, da svoje stališče prevetri, ozavesti (potencialno) zmotnost ter zanj poda boljšo podporo. V
vsaki trditvi najprej določite sklep, nato podporo
za sklep, nato pa premislite, v čem je šibkost
te podpore in s katerim vprašanjem bi avtorja
spodbudili, da svoj argument dopolni ali morebiti
ovrže:
1.
Večina ljudi verjame v vražo, da črna
mačka, ki ti preči pot, prinaša nesrečo. Torej bo
na tem nekaj resnice.
2.
Ego je najboljši jogurt na svetu, ker je
najnovejši izdelek mlečne industrije.
3.
V laboratorijih Garnier so znanstveniki
ugotovili, da šampon Fructis že po trikratni uporabi učinkovito zmanjšuje prhljaj.
4.
Prepričan sem, da boste vi, ki ste tako
inteligentna ženska, podpisali peticijo proti prodaji gensko spremenjene koruze.
5.
Pa ti si jasnovidka! Zakaj? Ker mi bereš
misli!
6.
Če samskim ženskam omogočimo
oploditev z biomedicinsko pomočjo, bomo moški
postali povsem nepotrebni. Glasujmo proti!
7.
Meni pripada največ sladoleda, ker
sem najstarejši.
8.
Mastna hrana ne škodi. Poznam človeka, ki se sladka z mastno hrano povsem brez zadržkov. Ni niti debel niti bolan. Torej?
9.
Če dovolimo poroke istospolnim partnerjem se nam lahko zgodi, da bomo morali kasneje dovoliti še, da se poročajo še bratje s sestrami ali celo starši z otroki.
10.
Zastopanost žensk v politiki in stopnja kriminalitete v državi sta povezani. V državah, kjer je v parlamentu in tudi sicer na vodilnih
mestih veliko žensk, je manj kriminala. Torej
lahko sklepamo, da prisotnost žensk na vodilnih
položajih in v parlamentu zmanjšuje kriminal. Volimo torej ženske!
11.
Ni znanstveno dokazano, da bi metoda širjenja pretoka krvi v vratnih žilah dejansko
pomagala pri multipli sklerozi. Torej metoda ni
učinkovita, bolnikom ne bomo financirali takšnega zdravljenja.
12.
Ta človek ne zmore ohraniti kakovostnega odnosa z žensko. Prosim, imejte to v mislih,
ko boste presojali njegove razloge za oploditev z
biomedicinsko pomočjo.
Rešitve: 1. Sklicevanje na splošno mnenje, 2.
Sklicevanje na novost, 3. Sklicevanje na avtoriteto, 4. Sklicevanje na emocije, 5. Krožno sklepanje,
6. Spolzka strmina, 7. Napačen sklep ali napačne
premise, 8. Prehitro posploševanje, 9. Spolzka
strmina, 10. Iluzorna vzročnost, 11. Sklepanje iz
nevednosti na vednost, 12. Zastrupitev vodnjaka.
Ključne besede: kritično mišljenje, argumentiranje,
zmote v mišljenju
Literatura in viri
Barry, V. E. (1984). Invitation to Critical Thinking. New
York, Chicago: Holt, Reinhart and Winston.
Bensley, D. A. (1998). Critical Thinking in Psychology:
A Unified Skills Approach. Pacific Grove: Brooks/Cole
Publishing Company.
Bowell, T. in Kemp, G. (2002). Critical Thinking. A Concise Guide. London: Routledge.
Browne, M. N. in Keeley, S. (2000). Asking the Right
Questions: A Guide to Critical Thinking (sixth edition).
Upper Saddle River: Prentice Hall.
Halpern, D. F. (1996). Thought and Knowledge: An Introduction to Critical Thinking (third edition). Mahwah:
Lawrence Erlbaum Associates.
Hayes, N. in Orrell, S. (1998). Psihologija. Ljubljana:
Zavod RS za šolstvo.
Koderman, A. (2014). Ali sta moški in ženska lahko le
prijatelja? Raziskovalna naloga. Gimnazija Vič. Mentorica: Majda Šajn Stjepič.
Markič, O. (2000). Logiški pojmovnik za mlade. Šentilj:
Aristej.
Rupnik Vec, T. in Kompare, A. (2006). Kritično mišljenje
v šoli. Strategije poučevanja veščin kritičnega mišljenja. Ljubljana: Zavod RS za šolstvo.
Šuster, D. (1998). Moč argumenta: Logika in kritično
razmišljanje. Maribor: Pedagoška fakulteta.
Van Den Brink-Budgen, R. (2001). Critical Thinking for
Students. Learn the Skills of Critical Assessment and
Effective Argument. Oxford: Cromwell Press.
Woods, J. , Walton, D. (1974). Informal Logic and Critical Thinking. Education, vol. 95, št. 1, 84–86.
Tanja Rupnik Vec, doktorica znanosti, univ. dipl. psihologinja, specialistka supervizije, zaposlena na Zavodu RS za šolstvo v vlogi predavateljice, izvajalke
izobraževalnih delavnic in raziskovalke. Priljubljene
teme: kritično mišljenje, motivacija, supervizija in profesionalni razvoj, razvoj organizacij - vpeljevanje sprememb. Avtorica in soavtorica več knjig in člankov, npr:
Kritično mišljenje v šoli. Strategije poučevanja kritičnega mišljenja (2006), Izzivi poučevanja: Spodbujanje
razvoja kritičnega mišljenja (2011), Vpeljevanje sprememb v šole. Priročnik za šolske razvojne time (2008)
(več v Cobiss – bibliografije)
55