GIBALO STVARSTVA

GIBALO STVARSTVA
DRUGAČEN POGLED NA ŽIVLJENJE
VSEBINA:
1. Prolog
2. Nastanek vesolja
3. Način delovanja sil
4. Nadsila
5. Evolucija
6. Zavest
7. Evolucija zavesti
8. Fiziološki učinki nadsile
9. Fizikalni učinki nadsile
10. Zakonitosti življenja
11. Epilog
Dodatek
Avtor: Stane Lampe
Draga bralka, spoštovani bralec!
Knjiga, ki je pred vami je bolj čudna. Za razumevanje je koristno nekaj zanimanja za
fiziko, še bolj bo pomagalo, če vas zanima prapok, nastanek prostora, časa in snovi, če pa ste
prevzeti še ob čudežu življenja, potem sem našel pravega bralca. Vse našteto je za branje
dobro, ni pa nujno. Stvar sem se trudil podajati čim bolj preprosto in vse, kar ne spada v
obseg splošne izobrazbe, je posebej razloženo. Le malo bolj počasi bo šlo.
Zakaj je knjiga čudna? Za odgovor na to vprašanje se moram najprej predstaviti.
Rojen sem 1943 leta, rasel in šolal sem se v povojnih letih in maturiral na bežigrajski gimnaziji. Moji temeljni zanimanji sta bili biologija in fizika, a nisem študiral ne enega, ne
drugega, kajti študij sem končal kot gradbenik. Večkrat mi je bilo žal, a mi ni več. Če bi študiral eno ali drugo, bi me doktrina ene ali druge vede tako prežela, da se ne bi mogel
spraševati o njenih temeljnih postulatih, tako pa sem ostal svoboden in si dvom lahko privoščim. O čem dvomim? O nauku biologije, po katerem naj bi življenje nastalo s slučajnim
kemičnim spajanjem molekul v pramorju, nato pa se razvijalo z evolucijo. V evolucijo ne
dvomim, a začetek življenja s slučajnim kemičnim spajanjem molekul fizikalno ni mogoč.
Temeljni zakon narave je entropijski zakon, ki pravi, da sistemi težijo k večanju nereda. Če
še tako pazljivo zlijemo skupaj slano in sladko vodo, se čez čas pomešata in se sami nikoli
več ne odmešata, hiša, ki ni vzdrževana, se bo slej ko prej sesula v kup ruševin. Tudi kemični
procesi se samodejno odvijajo izključno v smeri zniževanja kemične energije spojin, molekule, ki so oživele, pa so se razvijale v nasprotno smer.
Ker sem po nagnjenjih fizik, sem hotel najti fizikalno razlago. Ko sem imel nekoč priliko o tem povprašati mednarodno priznanega fizika, je odgovoril, da življenje pač ni fizika.
(?! Kaj pa je potem?) Iskal sem in brskal, a kaj prida ni najti. Edini resni poskus fizikov, na
katerega sem naletel, je bila knjižica Erwina Schrödingerja What is life? Schrödinger je z
uvedbo valovnih funkcij morda najpomembnejši kvantni fizik, a ko je objavil to knjigo, so
mu kolegi poskušali med vrsticami povedati, da se mu je pričelo po malem kisati. Štiri desetletja so se prepirali, če morda le ni imel vsaj nekoliko prav, a so se na koncu odločili, da se je
motil. Tudi drugi redki fiziki, ki se lotevajo te teme, gredo sicer po malo drugačnih poteh, a
na koncu vsi v bistvu pristanejo pri Schrödingerjevi osnovni ideji.
A zakaj je ta knjiga čudna? Zato, ker podvomi tudi o temeljnem postulatu fizike, da je
snov izvor naravnih zakonov in s tem nosilec vseh fizikalnih pojavov. Ponuja drugačno rešitev, ki po eni strani v ničemer ne vpliva na dosedanja dognanja naravoslovnih znanosti,
obenem pa dobro odgovori na vrsto še nerazrešenih vprašanj.
Če bo delo koga spodbudilo k razmišljanjem, bom vesel vsakega odziva in eventualnih vprašanj. Po e pošti bom poskusil pojasniti nejasnosti ([email protected]).
Zahvaljujem se vsem, ki boste knjigo prebrali, ne glede na mnenje, ki si ga boste ustvarili.
Stane Lampe
P.S.: Zavedam se, da snov ni taka, da bi tiskana knjiga našla dovolj kupcev in poplačala založniške stroške, zato jo brezplačno izdajam v elektronski obliki. Napisana je na A4
formatu z željo, da vam omogoči preprost natis na najbolj standardni papir, če raje berete
natisnjen tekst. Rad bi predvsem, da bi jo prebralo čim več ljudi in si ustvarilo mnenje o
zamisli, ki se mi je porajala celo življenje in je zato najbrž ne morem videti v pravi luči. Če
1
se vam bo delo zdelo zanimivo prosim, da ga priporočite prijateljem in znancem, ki jih tema
morda zanima. Sporočite mi tudi, če bi vas morda zanimala knjižna izdaja.
Opravičujem se za kakšno jezikovno nerodnost in kakšno vejico preveč ali premalo.
Lektorju bom dal pisanje pregledati, če bo morda le dovolj zanimanja za knjižno izdajo.
2
1. PROLOG
Vera brez znanosti je slepa,
znanost brez vere je šepava.
( Albert Einstein)
Kaj je življenje? Kako je nastalo? Kaj usmerja njegov razvoj? Kakšen smisel ima?
Kaj je zavest? Je življenje le utrinek zavedanja v neskončnosti prostora in časa ali je po smrti
še kaj? Človek išče odgovore na ta in podobna vprašanja od trenutka ko se je zavedel zavedanja in neizbežnosti smrti. Vprašanja so težka in odgovorov ni lahko najti. Še teže je
presoditi, če je sploh kateri odgovor pravi.
Vere pripisujejo nastanek vesolja, Zemlje, življenja kot pojava in življenja vsakega
bitja posebej Bogu, znanost pa vse pripisuje naravnim zakonom in slučaju. Kaj je resnica?
Znanost prodira vse globlje v zakonitosti snovi in je skozi stoletja našla razlage za vrsto
pojavov, ki jih je prej »urejal« Bog. Bog izgublja »pristojnosti«. Ostaja mu le še nastanek
vesolja, snovi in življenja, a tudi za ta vprašanja znanost ponuja odgovore. Žal imajo še
mnogo preveč odprtih vprašanj, da bi lahko bili res nesporni in še ko se na katero najde
odgovor, se na naslednjem nivoju odpirajo nova. Ima ta igra sploh konec? Česa je več, ali
tistega kar že vemo ali tistega česar ne vemo? Najbolj je verjetno, da število stvari, ki jih še
ne poznamo, sploh ni končno in bodo nastajala vedno nova razumevanja znanih in na novo
odkritih stvari, ki si jih iz sedanjega nivoja znanja sploh ni mogoče zamisliti, podobno kot na
primer kamenodobnemu človeku ne bi mogle pasti niti na kraj pameti hipoteze o nastanku
snovi, ki jih fiziki skušajo dokazati na pospeševalniku v CERN-u v Švici. Kljub velikanskemu znanju, ki ga je človeštvo zbralo, morda ni prav nič bliže končnemu spoznanju kot je bilo
v antiki ali srednjem veku. Končnih količin pač ni mogoče primerjati z neskončnimi, ne glede na to kako velike se zdijo. Človeštvo je lahko upravičeno ponosno na doseženo, a bi
moralo biti še veliko bolj ponižno pred neznanim.
Prostor za Boga bo vedno obstajal, celo če ga jemljemo zgolj kot nadomestek za
manjkajoče znanje, kakor gledajo nanj neverni. Vendar se da o Bogu razmišljati tudi drugače. Bog morda ni nekaj neobstoječega, a tudi ne nekaj poosebljenega, kakor ga pojmujejo
vere. Bog je nekaj drugega, saj celo vere poudarjajo njegovo nedoumljivost ter zato večinoma prepovedujejo tudi kakršnekoli poskuse upodobitve.
Naravoslovje se pri svojih razlagah sklicuje na naravne zakone. V ta pristop ni treba
dvomiti, saj je pripeljal do obsežnega znanja. Težava nastopi pri stopnjevanju vprašanj. Na
primer za gravitacijo je že Newton ugotovil, da je sorazmerna z maso teles in obratno sorazmerna s kvadratom razdalje med njimi. Zakon je preprost in ne skriva v sebi nič nejasnega,
vendar vsebuje še en člen – gravitacijsko konstanto, ki pove, kolikšna je gravitacijska privlačnost enote mase. Da se jo natančno izmeriti, a na vprašanje zakaj je gravitacijska konstanta
točno takšna kot je in ne recimo trikrat večja ali desetkrat manjša, dobimo odgovor, da je
gravitacijska privlačnost ena od temeljnih lastnosti snovi in je takšna kot je. Na vprašanje,
kaj določa, da je ta lastnost točno taka, ni odgovora. Podobno kot pri gravitacijskem tudi pri
vseh drugih temeljnih fizikalnih zakonih nastopajo konstante, ki so v končni stopnji posledica lastnosti snovi in energije, za vzroke lastnosti pa ni pojasnila.
3
Znanost upa, da bo odgovore na vprašanja o nastanku snovi in vzrokih za njene lastnosti našla s še podrobnejšo raziskavo snovi. Morda. Vendar pa je to le ena od poti. Druga
pot je iskanje drugačnih pogledov. Žal se ti pogosto izkažejo za napačne in njihovi avtorji
tvegajo kritiko in posmeh, a je kljub temu treba poskušati, saj zgodovina dokazuje, da je preskoke večinoma prineslo tovrstno iskanje.
Med poskuse iskanja drugačnih pogledov spada tudi to delo. Začetna poglavja opisujejo nastanek vesolja, snovi in življenja tako, kakor ga podajajo moderna kozmologija,
kvantna teorija in biologija, nadaljnja pa ugotavljajo težave veljavnih doktrin ter predlagajo
drugačne rešitve. Spremljajo jih argumenti, ki sicer ne dosegajo kriterijev, ki jih za dokaz
terja znanost, so pa dovolj močni, da zamisli dajejo primerno verodostojnost. Delo poleg tega
dobro razloži vrsto paranormalnih pojavov, ki jih znanost vztrajno pometa pod preprogo.
Odpira se precej drugačen pogled na življenje. Na novem nivoju se spajajo izročila znanosti,
filozofije in religij ter odpravljajo nasprotja pogledov.
Morda pogledi niso pravi, a kritike vseeno prosim, da se ne spravijo nanje z vsemi
topovi. So poskus iskanja nove poti in pri iskanju novih poti so tudi spodrsljaji enako potrebni kot uspešni koraki. Ne pokažejo sicer prave smeri, a vsaj povedo, po kateri poti ni
pametno iti.
In še nekaj: Če si niste preveč blizu z naravoslovjem, bodo začetna poglavja morda
delala nekaj težav. Poskusite jih vseeno prežvečiti, saj postavljajo temelje, na katerih so zgrajena naslednja, bolj berljiva poglavja. Večina pojmov je obdelana v samem delu, vendar se
bo morda včasih zgodilo, da bo kakšna stvar vseeno ostala nejasna. Literature, s katero bi si
jo bralec morda skušal pojasniti, ne navajam. Dovolj dobre razlage se najdejo v večini novejših, malo obširnejših enciklopedij, a mislim, da po njih ni treba brskati. Osrednja ideja knjige
se prepleta skozi celotno delo, zato popolno razumevanje vsakega detajla nikakor ni nujno.
Avtor
4
2. NASTANEK VESOLJA
Nastanek vesolja je bil kot izbruh ognjemeta, v katerem
so bile galaksije iskre, ki so se razpršile v rastoči krogli.
(Georges Lemaître)
Nastajanje teorije prapoka
Še pred manj kot stoletjem je vesolje veljalo za neskončno in večno, v splošnem konstantno oziroma stacionarno, kot to imenuje fizika. V neskončnem prostoru naj bi silno
počasi, v trajanju človeškega življenja neopazno, nastajala, se preurejala, pretvarjala in izginevala snov. Moderna kozmologija je s teorijo prapoka vpeljala nov pogled. Prva
opazovanja, ki so kasneje vodila do teorije, so bila opravljena že leta 1910. Kazala so, da se
skrivnostne meglice, ki jih je bilo videti v teleskopih, oddaljujejo od Zemlje. Leta 1927 je
belgijski teolog, astronom in matematik Georges Lemaître prvič objavil tezo o nastanku
vesolja z eksplozijo iz prvobitnega kvanta, ki je kasneje dobila ime teorija prapoka (Big bang
theory), širše znana pa je postala šele leta 1933. V kasnejših predavanjih je nastanek vesolja
opisoval kot »izbruh ognjemeta v katerem so bile galaksije iskre, ki so se razpršile v rastoči
krogli. Ta izbruh ognjemeta je bil začetek časa. Zgodil se je nekega dne brez včeraj.«
Prapok bi bilo mogoče napovedati tudi iz Einsteinove splošne relativnostne teorije,
objavljene leta 1916, če ne bi Einstein, zaradi prepričanja v stacionarnost vesolja, v enačbo
splošne relativnostne teorije dodal člena s kozmološko konstanto. Sprva se je Einstein
Lemaîtrovi tezi posmehoval in se vse prej kot laskavo izrazil o njegovem znanju fizike. Kasneje sta se z Lemaîtrom osebno seznanila in nekaj časa celo sodelovala. Einstein je teorijo
prapoka priznal kot najbolj zadovoljivo razlago stvarjenja sveta, kar jih pozna, uvedbo kozmološkega člena v splošno relativnostno teorijo pa je proglasil za največjo napako v
življenju.
Brez povezave s polemiko med fizikoma so tekla opazovanja ameriškega astronoma
Edwina Hubbla, ki je leta 1929 spoznal, da so meglice iz prejšnjih opazovanj daljne galaksije, ki se v vseh smereh oddaljujejo od Zemlje. Bližnje počasneje, z večanjem razdalje pa
hitrost oddaljevanja narašča. Ker niti Zemlja niti naša galaksija nimata kakšnega privilegiranega položaja v vesolju, pomeni, da ne gre za gibanje stran od Zemlje, temveč za širjenje
prostora, ki nosi s seboj galaksije, podobno kot nosi vzhajajoče testo s seboj rozine. Iz katerekoli rozine gledano je videti, da se druge rozine oddaljujejo, bližnje počasi, bolj oddaljene
hitreje. Če se prostor širi, pomeni, da je bilo vesolje v preteklosti manjše, v ekstremu pa
mogoče nekaj neskončno majhnega, vročega in gostega. Lemaîtrova teza je s Hubblovimi
raziskavami dobila prvo potrditev.
Tudi imena big bang se drži zanimiva zgodba. Ni ga izbral Lemaître temveč je bilo
prvič javno uporabljeno v radijski oddaji leta 1950, ki se je zamisli posmehovala. Slikovitost
je ironični vzdevek spremenila v ime.
O nastanku vesolja s prapokom med fiziki še ni končnega soglasja, vendar pa ne gre
za nasprotovanje zamisli kot celoti, temveč so različni le pogledi na posameznosti ter na
začetek. Kljub nekaterim pomislekom postaja teorija prapoka prevladujoč pogled, ki dobiva
5
vse več dokazov. Prikaz nastanka vesolja in snovi, ki sledi, ni absolutno nesporen, temveč je
povzetek najbolj široko sprejetih stališč.
Teorija prapoka
Začetek sveta se je po Lemaîtru začel iz enega kvanta: »V tem stanju pojma prostora
in časa izgubita pomen. Smisel pričneta dobivati, ko se je izvorni kvant razdrobil v zadostno
število kvantov. Če je bilo tako, se je pričetek sveta pričel hip pred začetkom prostora in
časa.«
Teorija prapoka, ki se je razvila iz Lemaîtrove zasnove, deli nastajanje vesolja oziroma snovi prostora in časa na več obdobij, vendar je naziv obdobje treba jemati zelo relativno.
Prva obdobja, v katerih se je zgodilo največ, so bila nepojmljivo kratka. Vse ključne stvari v
vesolju so se zgodile v manj kot tisočinki sekunde, vse, kar se je zgodilo v preostalih milijardah let, vključno z nastankom življenja, pa je v bistvu le še širjenje prostora in preurejanje
snovi po zakonih nastalih v času pred 10-35 sekunde.
Obdobja nastajanja vesolja oziroma prostora, časa in snovi moderna kozmologija v
grobem opisuje takole:
Singularnost in nič:
Pred nastankom vesolja je bil nek neskončno majhen kvant, v katerem je bivala enotna sila, katere rezultanta je bila nič. To stanje fizika imenuje singularnost. Gledano iz našega
časa in prostora, je to stanje popoln nič, trajalo pa je brezčasni trenutek in večnost hkrati.
V singularnosti ne veljajo fizikalni zakoni in ne obstoja nobena od fizikalnih količin,
torej tudi ni snovi, prostora in časa, kar je človeku nepredstavljivo. Ljudje, ki smo iz snovi in
bivamo v prostoru in času, si zelo težko predstavljamo dimenzije, ki tvorijo singularnost. V
omejenem prostoru si da zamisliti stanje brez snovi, stanja brez prostora in časa pa si nikakor
ne da predstavljati. Odsotnost vseh dimenzij, ki so osnova zaznav, enačimo z ničem, ki pa
sploh ne more obstajati. Če bi, bi že s tem, da bi obstajal, ne bi bil več nič, saj sam pojem
obstoja vsebuje vsaj prostor in čas.
S težavami z ničem se znanstvene panoge spopadajo vsaka po svoje. Matematika kot
abstraktna veda, je z njim opravila na videz najbolj elegantno. Ker se ne ukvarja s predstavljivostjo svojih operacij, ga je definirala kot simbolno stanje in zanj uporablja znak »0«.
Toda težave nastopijo že pri osnovnih računskih operacijah. S seštevanjem in množenjem
sicer ni težav, ker sta kot računska operacija nična, toda deljenje z ničem daje nedoločeno
število. Operacije, pri katerih nič nastopi v imenovalcu so neveljavne. Nič v resnici sploh ni
število, čeprav nastopa v izhodišču štetja. Nič je nič in nič drugega, torej tudi število ne more
biti. Še tega, da je, ne bi smeli reči, a jezik za to stanje nima izraza.
Fizika problem niča različno obravnava. V kvantni mehaniki nič ni prazen, temveč se
v njem neprestano pojavljajo naključni dogodki, ki se izničijo, še preden preteče nek čas, ki
je potreben za kakršnokoli zaznavo. Brez teh dogodkov, imenovanih kvantne fluktuacije, se
temeljnih procesov v snovi sploh ne da razložiti.
Tudi Einsteinovi posebna in splošna relativnostna teorija naletita na stanje brez prostora in časa. Po teh teorijah so masa, prostor in čas medsebojno odvisni. »Hitrost« časa je
odvisna od hitrosti gibanja objekta. Hitreje, ko se objekt giblje, počasneje na njem teče čas,
dokler se pri svetlobni hitrosti, ki je največja možna hitrost, ne ustavi. Prostor okrog takega
objekta se za opazovalca, ki je na objektu, vse bolj krči (ukrivlja), dokler se pri svetlobni hitrosti ne združi v točko. A nič ne more nastopiti, kajti z upočasnjevanjem časa in ukrivljanjem
6
prostora narašča masa telesa, ki bi bila pri svetlobni hitrosti neskončna, za pospeševanje neskončne mase pa bi bila potrebna neskončna količina energije. Snovi se do svetlobne hitrosti
ne da pospešiti. S svetlobno hitrostjo se giblje le foton, ki je brez mase. Zanj predstavlja
sekunda ali milijarda let le brezčasni trenutek, prostor, skozi katerega je potoval pa je skrčen
v točko. Fotoni, ki so nastali ob prapoku, »čutijo« kot da so še vedno v trenutku nastanka.
Prostor in čas za sevanje ne obstajata. Sta »iznajdba« snovi in obstajata le skupaj z njo.
Na tek časa in ukrivljanje prostora vpliva tudi gravitacija. V močnih gravitacijskih
poljih velikih mas se prostor skrči, čas pa se upočasni. Če masa vesoljskega telesa naraste
preko kritične meje, se materija zruši sama vase. Nastane črna luknja. Njena privlačnost je
tako močna, da ji ne more ubežati niti svetloba. V notranjosti črne luknje nastopi singularnost.
Prapok:
Zgodil se je pred 13,7 milijardami let in je trajal vsega 10-33 sekunde. V tem nepredstavljivo kratkem času je teklo več procesov. Začelo se je s postopnim razpadanjem enotne
sile. Po vrsti so nastajale gravitacija, močna, šibka in elektromagnetna sila, ki od trenutka
razpada nastopajo samostojno.
Razpadanje enotne sile je sprostilo neznansko količino energije, ki je bila zbita v neskončno majhnem prostoru. Temperatura v tem praatomu je bila nedoločljivo visoka. Sprožilo
se je hipno nastajanje prostora, ki je dobilo ime inflacija. V času od 10-35 do 10-33 sekunde se
je prostor razširil za faktor od velikosti atoma na velikost osončja in še neznano več. Pravzaprav se o faktorju sploh ne da govoriti, saj gre za širjenje iz neskončno majhne dimenzije. Ob
koncu inflacije je bilo vesolje preplavljeno s sevanjem zelo visokih energij in je imelo temperaturo 1027 stopinj Kelvina (1027 K). Snovi v tem trenutku še ni bilo.
Nastajanje snovi:
Po končani inflaciji se je širjenje prostora upočasnilo. S širjenjem prostora je padala
temperatura, kar je sprožalo strukturne spremembe. Najprej so iz energije nastali osnovni
delci snovi, kvarki in elektroni. Ko je temperatura še naprej padala, je močna sila povezala
kvarke v nukleone (protone in nevtrone), ti pa so se z nadaljnjim padanjem temperature pričeli sprijemati v atomska jedra. Ko je bilo vesolje staro tri minute in je imelo temperaturo 109
K, so se procesi spajanja nukleonov v atomska jedra ustavili. Nepovezanih je ostalo 77 %
protonov (jeder vodika), nastalo pa je okoli 23 % jeder helija, nekaj jeder izotopov vodika
(devterij, tritij) in nekaj malega litija. To razmerje vodika in helija je vesolje z majhnimi
lokalnimi odstopanji ohranilo do danes.
Širjenje vesolja se je nadaljevalo in temperatura je še naprej padala. Preplavljeno je
bilo z vročo mešanico fotonov, elektronov in atomskih jeder, ki so neprestano trkali eden v
drugega. V tej žareči megli je bila vidljivost zelo majhna. Ko je temperatura padla na 3.000
K, je imelo vesolje približno tisočino današnje velikosti. V polja elektromagnetne sile, ki je
delovala iz jeder so se ujeli elektroni. Nastali so atomi, fotoni pa so se sprostili. Vesolje je
postalo prozorno. Sproščeni fotoni še danes preplavljajo vesolje in tvorijo sevanje ozadja, ki
je še vedno tako gosto, da ga je mogoče zaznati z vsakdanjimi napravami. Sneženje na televizorjih na mestih, kjer ni signala oddajnikov, je »prenos« dogajanja v vesolju, ko je bilo to
staro le 320.000 let.
S prvimi trenutki vesolja in nastajanjem snovi se ukvarjajo največja imena sodobne
fizike in o njih so bile napisane debele knjige. Nastanek snovi še ni v celoti pojasnjen. Gornji
opis je do skrajnosti poenostavljen povzetek Standardnega modela elektrošibke in močne
interakcije, s kakršnim se fiziki najbrž ne bi strinjali, saj je v njem izpuščeno skoraj vse.
Raznih stopenj materije in antimaterije, raznih kratkoživih delcev, sil in njihovih polj oziro7
ma interakcij med delci je precej več in dogodki so mnogo bolj zapleteni, a mislim, da je
gornji opis za prikaz bistva snovi dovolj dober, kajti naj so stvari tekle kakorkoli že, je ključna ugotovitev, da je snov na nek način stopenjsko nastala iz energije.
Nastajanje nebesnih teles:
Dogajanje v vesolju so do nastanka atomov krojile močna, šibka in elektromagnetna
sila, z nastankom atomov pa prične naraščati vpliv gravitacije. Posamezne, slučajno nastale
zgostitve plinov, so pričele delovati kot zgoščevalna jedra, ki so okrog sebe zbirale še več
snovi. V oblakih plinov so se pričele rojevati zvezde velikanke, ki so hitro dogorevale. V
svojih vročih sredicah so pretvarjale jedra vodika in helija v jedra težjih elementov, razvrščenih v periodnem sistemu do železa. Ko so dogorele so eksplodirale. V eksplozijah
supernov so nastajali še vsi ostali elementi od železa naprej.
K združevanju snovi v vesolju je bistveno prispevala tudi tako imenovana temna
snov. Vidna snov, iz katere so sestavljene zvezde in planeti pa tudi mi, namreč sploh ni ključni dejavnik v vesolju, saj je njen delež komaj 4 %, 22 % je skrivnostne temne snovi, ki se
razkriva le z gravitacijskimi učinki, drugače pa je nezaznavna, 74 % pa je še bolj skrivnostne
temne energije, ki deluje v nasprotni smeri od gravitacije in najbrž povzroča širjenje vesolja.
Vidna snov je le pena na toku drugačnih snovi in energije, ki jo tok nosi po svojih zakonih.
Iz diskov plina in prašnih delcev, ki jih zvezde ob nastanku niso posrkale, so se v tirih
okrog zvezd postopoma izoblikovali planeti. Zvezde kot je Sonce, so v vesolju med najbolj
pogostimi, zato so verjetno v vesolju pogosti tudi planeti kot je Zemlja in če je na Zemlji
nastalo življenje, je velika verjetnost, da se je razvilo tudi na planetih, kjer so bili pogoji primerni.
Širjenje prostora:
Nenavadna stvar, ki jo človek težko vključi v svoj predstavni svet, je širjenje, oziroma
nastajanje prostora. Vesolje ni nastalo iz praatoma, ki bi nekoč v teku časa eksplodiral nekje
v prostoru, po katerem se je nato razpršila snov. Singularnost je bila neskončno majhna,
okrog nje pa ni bilo ničesar. Prostor in čas nastajata iz prvotnega kvanta oziroma v njem. O
tem, kaj je bilo pred tem trenutkom in kje se je to zgodilo, ni mogoče razpravljati, ker snovi,
časa in prostora sploh ni bilo. Prapok je videti kot začetek le v našem dojemanju, ki izhaja iz
izkušnje absolutne prisotnosti prostora in neizbežnega teka časa, če pa na prostor in čas
pogledamo kot na fizikalni količini, ki lahko sta ali pa ju ni, vprašanje izgubi smisel.
Po bliskovitem začetku se je širjenje prostora ustalilo in traja še danes. Hitrost širjenja
se spreminja. Po končani inflaciji se je približno sedem milijard let zmanjševala, nato pa se je
pričela povečevati.
Prostor se širi v vseh točkah, zato pogled v vesolje daje vtis, da je Zemlja v središču
tega širjenja. Enak vtis ima opazovalec iz katerikoli točke v vesolju. Širjenje prostora je za
človeške pojme zelo počasno. Na leto se prostor razširi za faktor 7,69.10-11 Ta faktor se imenuje Hubblova konstanta po že omenjenem ameriškem astronomu Edwinu Hubblu, ki je to
konstanto prvi izračunal. Njena vrednost je 75 km megaparsek-1 s-1, kar pomeni, da se prostor
velikosti enega megaparseka v sekundi poveča za 75 kilometrov (megaparsek je 3,26 milijonov svetlobnih let, svetlobno leto je približno 1013 kilometrov). Zaradi lažje predstavljivosti
je Hubblova konstanta tu preračunana na letni prirastek dimenzije. Prostor velikosti Zemlje
se v enem letu razširi za dober milimeter, prostor kakršnega zavzema naša galaksija pa se
razširi v letu za sedeminsedemdeset milijonov km, kar je približno polovica oddaljenosti
Zemlje od Sonca ali štiri svetlobne minute, kar je v primerjavi z velikostjo naše galaksije, ki
znaša 100.000 svetlobnih let, zelo malo. Toda to širjenje velja le za prostor, ne pa za materijo, ki je v prostoru. Naša Zemlja se zato ne napihuje, pa tudi naš planetni sistem in premer
8
galaksije se ne večata, ker planete in zvezde veže gravitacija s svojimi zakoni. Prostor, ki
nastaja, povečuje razdaljo med galaksijami. Bolj ko so oddaljene, hitreje bežijo stran od nas,
najbolj oddaljene celo z nekajkratno hitrostjo svetlobe, kar po relativnostni teoriji sploh ni
mogoče. To oddaljevanje namreč ni gibanje. Galaksije ostajajo v svojih vesoljskih koordinatah na istem mestu. Razteguje se koordinatni sistem ali drugače: Daljša se vesoljski meter in
ne razdalje, meter snovi pa ostaja nespremenjen, zato ljudje, ki smo iz snovi, dojemamo raztegovanje koordinatnega sistema oziroma nastajanje prostora kot oddaljevanje.
Vesolje je dolgo veljalo za neskončno, njegov čas se je raztezal iz večnosti v večnost,
teorija prapoka pa starost vesolja omejuje na končno vrednost. Ker neskončnost v končnem
času ne more nastati, ne glede na hitrost širjenja vesolja, moderna kozmologija namesto pojma neskončno uvaja pojem neomejeno.
Razliko med pojmoma si da najlepše predstavljati na primeru dvodimenzionalnega
prostora. Neskončni dvodimenzionalni prostor je ravnina, ki sega v vseh smereh v neskončnost, neomejen dvodimenzionalni prostor pa je površina krogle. Po njej se lahko neomejeno
gibljemo ne da bi prišli do konca, vendar so njene dimenzije končne. Širjenje dvodimenzionalnega prostora je napihovanje te krogle. Koordinate točk na krogli se ne spreminjajo,
spreminja se le merilo razdalj med njimi.
Vesolje je tridimenzionalni prostor na štiridimenzionalni krogli, v kateri je četrta
dimenzija čas. (Bolje, da si človek tega ne poskuša predstavljati, ker je nepredstavljivo. Če
ima človek o tem kakšno stvarno predstavo, je zanesljivo napačna. Razlaga je čista abstrakcija, da pa se jo izraziti matematično.) Tako vesolje ostaja navzven zaprto in je, če bi ga lahko
pogledali od zunaj, brez dimenzije. Zunaj njega je še vedno singularnost, v kateri je lahko
nastalo še brez števila drugih vesolj s katerimi naše vesolje nima nobenega stika, razen morda skozi črne luknje oziroma singularnost.
Seveda pa se na vesolje od zunaj ne da pogledati, ker je štiridimenzionalna krogla.
Snov obstaja in se giblje v treh prostorskih dimenzijah, ki so vseprisotne in iz njih ni mogoče
izstopiti. Izstopiti bi bilo mogoče le skozi četrto dimenzijo – čas, ki pa je za snov nedotakljiv.
Spet si da problem najbolje predstavljati s primerjavo z dvodimenzionalnim prostorom.
Podobno kot snov ne more izstopiti iz tridimenzionalnega prostora, dvodimenzionalno bitje
ne more izstopiti iz dvodimenzionalnega. Izstop je možen le skozi tretjo dimenzijo, ki pa za
dvodimenzionalno bitje ne obstoja.
Opis vesolja kot štiridimenzionalne krogle s tridimenzionalnim prostorom na plašču
je žal šele prvi približek, ki s primerjavo z dvodimenzionalnim prostorom omogoča vsaj
približno predstavo o tem, kaj je vesolje kot celota. Novejše teoretične raziskave namreč
kažejo, da je vesolje morda ne le štiri, temveč kar enajst dimenzionalni prostor, v katerem so
nekatere dimenzije med inflacijo zamrznile, a kljub temu še vedno vplivajo na naš prostor in
čas.
Težave teorije prapoka
Teorija prapoka ima v opisu obdobij pred inflacijo in tik po njej nekaj težav, kar je
tudi vzrok za nesoglasja fizikov o teh najzgodnejših fazah vesolja. Prva težava je pretvarjanje
energije v snov. Fizika gleda na snov kot na neke vrste drugačno agregatno stanje energije,
podobno kot so led, tekočina in para različna agregatna stanja vode. Podobno kot se pri vodi
sama od sebe spreminjajo agregatna stanja pri določenih temperaturah, se pri določenih temperaturah spreminjajo agregatna stanja energije. Pri temperaturah nad 1027 K obstoja le
sevanje, ko pa temperatura pade pod to mejo, se sproži pretvarjanje energije v snov. V sami
naravi energije je, da se pri prehodu iz zelo visokih energetskih stanj v nižja pretvarja v snov.
9
Snov nastaja zaradi trkov kvantov energije – fotonov z zelo visoko energijo. Ko trčita dva
fotona z enako energijo in z nasprotno usmerjenostjo gibanja, se pretvorita v delec in antidelec, a že v naslednjem trenutku se antidelec spoji z delcem, s katerim se skupaj pretvorita
nazaj v energijo. Simetrija nastalih delcev in antidelcev je nujna. Snov nastane iz fotona, ko
se mu gibanje preusmeri v zaprto krivuljo, to pa lahko povzroči le foton z enako energijo in
nasprotno usmerjenim gibanjem, s katerim se ob trku zgodi enako, le v komplementarni
obliki.
To dogajanje je tudi eksperimentalno potrjeno, odprt pa ostaja problem asimetrije
med materijo in antimaterijo. Pri pretvarjanju energije v snov namreč po teoriji in v laboratoriju vedno nastajajo pari delcev in antidelcev, ki se spojijo in se pretvorijo nazaj v energijo
(anihilirajo). Končni seštevek mase je vedno nič, v prvotnem vesolju pa je prišlo do asimetrije, pri kateri je nastalo približno za milijardinko več delcev materije kot antimaterije. Ta
presežna milijardinka snovi nad antisnovjo predstavlja vso snov v vesolju. Kaj je povzročilo
zlom simetrije je eno ključnih vprašanj, ki si jih zastavlja sodobna fizika. V jedru tega dogajanja naj bi bil nek poseben, do sedaj še neodkrit delec, Higgsov bozon, ki ga fiziki včasih
bolj poetično imenujejo božji delec.
Druga težava je izvor energije. Če je snov nastala iz energije, se postavlja vprašanje,
kako je nastala energija.
Fizika je po definiciji nauk o lastnostih snovi, njeni sestavi in oblikah njenega gibanja. Lastnosti snovi, njeno sestavo in oblike njenega gibanja določajo naravni zakoni, ki
izhajajo iz snovi same in nimajo nadaljnjih vzrokov. Tudi sile, ki delujejo med delci snovi in
jo s tem tvorijo, izhajajo iz snovi in so ena od njenih temeljnih lastnosti. Delci snovi težijo k
povezovanju, zato med njimi nastajajo sile. Med seboj se povezujejo na različne načine in ti
načini povezovanja opredeljujejo značilnosti močne, šibke, in elektromagnetne sile ter gravitacije. Sile so fizikalna količina, ki jo je mogoče definirati le v povezavi s snovjo. Snov je
temeljna, sile pa odvisna količina. Sile so pri tem le matematični pripomoček s katerim se
opiše interakcija med različnimi delci snovi.
Primer: Skala, ki leži na tleh, pritiska na tla s silo svoje teže, istočasno pa tla pritiskajo na skalo z enako in nasprotno usmerjeno silo. Sila teže skale določa odnos (interakcijo)
med snovjo skale in snovjo tal. Vzrok teže izhaja iz lastnosti snovi skale in snovi Zemlje, ki
sta nosilki oziroma vzrok nastanka gravitacijske sile. Podobno so obravnavane tudi močna,
šibka in elektromagnetna sila, le da te sile nastajajo med osnovnimi delci snovi.
Fizika iz tega izhodišča dobro razloži videz stvari, vendar pa pri razlagah prapoka
ostaja nekaj stvari nepojasnjenih. Nastanek energije z razcepom enotne sile prihaja v nasprotje s temeljnimi pogledi fizike. Sile so nekaj, kar nastaja med delci snovi, ne pa da so sile,
čeprav posredno preko energije, njen tvorec. Vprašanju se da izogniti z odgovorom, da je
energija vedno obstajala, le da je bila v singularnosti v neki drugi obliki, ki se je s fizikalnimi
zakoni ne da opisati. Ob tej trditvi je možen še en, na prvi pogled trivialen, vendar v bistvu
prav nič manj tehten odgovor. Če v singularnosti fizikalni zakoni niso veljali, potem tudi ni
veljal zakon o ohranitvi energije in bi lahko nastala tudi iz niča.
Poleg odgovorov, ki izhajajo iz singularnosti kot začetnega stanja vesolja, je še nekaj
drugih, ki singularnosti ne potrebujejo. Eden od njih je ciklično vesolje. Po tej razlagi naj bi
bila energija večna, vesolje pa naj bi se po nekem času širjenja spet pričelo krčiti, dokler se
ne bi skrčilo do neke mejne gostote oziroma dimenzije, ki še ne bi bila singularnost in bi v
novem prapoku ponovno eksplodiralo.
Še en zanimiv odgovor je, namreč, da sta v prapoku nastali dve simetrični vesolji,
vesolje in antivesolje, ki ju je odneslo vsaksebi in nimata nobenega medsebojnega stika, sicer
10
bi anihilirali. Odgovor rešuje problem asimetrije, njegova težava pa je, da bi energija še vedno ostala, če bi vesolji anihilirali, vprašanje pa je ravno izvor energije.
Raznih razlag je še več. Katera je prava ni mogoče odgovoriti. Vsak od odgovorov je
lahko pravilen ali napačen ali pa so napačni prav vsi, odvisno od izhodišč iz katerih se na
problem gleda.
Naslednja težava je vprašanje entropije. Celotna fizika sloni na dveh temeljnih zakonih. Prvi je zakon o ohranitvi energije, ki pravi, da energije ni mogoče uničiti niti ustvariti iz
nič, pod določenimi pogoji je mogoče energijo le pretvoriti iz ene oblike v drugo.
Drugi temeljni zakon fizike je entropijski zakon. Ta pravi, da sistemi težijo od večje
urejenosti k manjši. Če so stvari prepuščene same sebi, težijo k razpadu. Ta težnja v bistvu
poganja vse naravne pojave. Visoki potenciali težijo k izenačevanju z nižjimi. Na primer
voda teče navzdol, toplota prehaja iz telesa z višjo temperaturo k telesu z nižjo, hiša, ki ni
vzdrževana, se bo slej ko prej sesula v kup ruševin … Za delovanje v nasprotni smeri, to je
za vzpostavitev sistemov sta potrebna energija in usmerjanje procesa oblikovanja sistema. Za
zgraditev hiše sta potrebna načrt (usmerjanje procesa) in delo (energija), ki preoblikujeta
material v hišo.
Pogled na tezo o spontanem nastanku snovi iz energije skozi entropijski zakon, naleti
na nelogičnost. Snov je v svojem najglobljem bistvu kompleksen sistem, v katerem se energija najprej pretvori v primarne delce, kvarke in elektrone, ti pa se v nadaljnjih stopnjah
povezujejo v snov, kakršno zaznavamo s čutili.
Po entropijskem zakonu ta sistem sam od sebe ne bi mogel niti nastati niti obstati.
Vprašanje je, kaj zadrži fotone z zelo visoko energijo v osnovnih delcih kvarkih in elektronih? V visokem energetskem stanju (temperaturi) po končani inflaciji je to storila energija
sama, ko pa je temperatura padla, »tlaka« energije, ki bi ohranjal nastale delce, ni bilo več.
Fotoni pretvorjeni v kvarke, sami od sebe v tej obliki ne bi ostali. Skušajo se sprostiti, v
osnovnih delcih pa ostajajo zaprti. Tudi v naslednjih stopnjah zgradbe snovi se to vprašanje
ponavlja. Kaj prisiljuje kvarke, da ostajajo na točno določen način povezani v nukleone? Kaj
prisiljuje nukleone, da ostajajo na nek drug način povezani v atomska jedra in kaj prisiljuje
atomska jedra in elektrone, da ostajajo spet drugače povezani v atome in molekule? Fizika
odgovarja, da to storijo delci sami. Delci težijo k povezovanju, zaradi česar med njimi nastajajo sile, ki jih povezujejo v snov. Je potemtakem snov istočasno vzrok in posledica svojega
nastanka?
Teorija prapoka odpira, poleg naštetih, še en, z znanimi naravnimi zakoni še teže razložljiv problem. Proučevanje sevanja ozadja vesolja kaže, da je sevanje z vseh smeri
popolnoma enako. Niha lokalno z odstopanjem od povprečja za eno deset tisočinko s tem, da
sta gostota in oblika vzorca odstopanj v vseh smereh zelo podobna. Veliko vprašanje, ki nastaja, je, kako se je sevanje v vesolju iz vseh smeri tako popolno izenačilo, ko diametralni deli
vesolja zaradi njegovega širjenja niso mogli vzpostaviti nobenega stika? Sevanje, ki prihaja
na primer z desne je potovalo do Zemlje trinajst milijard let in prav tako dolgo je potovalo do
Zemlje sevanje, ki prihaja z leve. Diametralni deli vidnega vesolja so oddaljeni sedemindvajset milijard svetlobnih let, zato v trinajst milijardah letih, kolikor je staro vesolje, niso mogli
izmenjati niti enega samega fotona, a je sevanje kljub temu popolnoma izenačeno. Deli vesolja bi se morali razvijati vsak zase popolnoma identično, ne da bi izmenjali kakršnokoli
informacijo. Možnost, da bi se to lahko zgodilo, je nekaj podobnega kot možnost, da bi različne civilizacije, ki ne bi imele nikakršnega medsebojnega stika – recimo take kot sta bili v
predkolumbovskih časih, indijanska in evropska – sočasno razvili identične jezike, pisave in
kulture ter se popolnoma identično razvijali, leta 1492 pa bi se sredi Atlantika srečala dva
11
para enakih ladij, namenjena odkrivat svet onkraj morja in še kapitana bi se imenovala Krištof Kolumb.
O paradigmah
Paradigme so izhodiščne, bolj ali manj (ne)sporne resnice, na katerih vsak človek
gradi svoj predstavni svet. Dobi jih z vzgojo, šolanjem in z izkušnjami in o njih kaj dosti ne
razmišlja, čeprav bi njihova sprememba lahko pomenila silen miselni preobrat. Na primer
vernost in ateizem. Resnično veren človek dojema svet in dogajanja v njem povsem drugače
kot materialistično usmerjeni ateist in tudi ravna drugače. Paradigme oblikujejo življenje
posameznika, imajo pa tudi obče človeški pomen. Na paradigmah so nastale in propadle
celotne civilizacije. Tudi naša civilizacija gre po podobni poti.
Pred vplivom paradigem ni imuna niti znanost. Ena takih temeljnih paradigem, ki bo
v nadaljevanju v različnih povezavah še nekajkrat omenjana, je pojmovanje oblike in položaja Zemlje v vesolju. Po neki davni paradigmi je bila Zemlja plošča, ki se je končala z robom
– koncem sveta. Težava paradigme je bila, da do konca sveta nikomur ni uspelo priti. Ko je
človek prišel do oceanov, ki jih s tedanjimi plovili ni mogel prepluti, je bila nova razlaga
preprosta. Zemlja je postala plošča, ki je plavala na vodi. Vendar tudi ta paradigma ni odgovorila na vrsto vprašanj. Že v starem Egiptu se je uveljavila predstava o Zemlji kot krogli,
antični Grki pa so njeno velikost že dokaj točno izračunali. Negibna krogla je bila postavljena v središče vesolja, okrog nje pa so, pripeti na koncentrične kristalne krogle, krožili Luna,
Sonce, planeti in zvezde, nad zadnjo kroglo pa so bila nebesa. Vse bi bilo lepo in prav in s to
predstavo bi se dalo shajati do danes, če ne bi bilo planetov, ki so ves čas po nebu tavali
nekam po svoje, včasih celo nazaj. Nastala je predstava, da planeti še posebej krožijo po svoji krogli v krožnicah z nekimi hipotetičnimi središči – epiciklih. Razlaga je bila dokaj
učinkovita. Na njeni osnovi se je dalo precej dobro napovedovati položaje posameznih planetov ob določenem času, vendar pa so podrobnejše meritve še vedno kazale velika odstopanja.
Vpeljali so epicikle drugega reda, ki so ugotovljene napake korigirali. Paradigma o središčnem položaju Zemlje v vesolju je ostala. Privilegiran položaj Zemlje v vesolju je prvi resno
ogrozil Nikolaj Kopernik, ki je v središče vesolja postavil Sonce, čeprav ideja ni bila nova.
Že okrog leta 300 pr.n.š. je Aristarh postavil to tezo, ki pa je zamrla in je ostal že prej postavljeni Aristotelov geocentrični sistem, ki ga je kasneje izpopolnil in matematično podprl
Ptolemaj. Ne ve se ali je Kopernik poznal Aristarhovo delo ali je do zamisli prišel sam.
Kopernikova knjiga je prišla za nekaj sto let na spisek prepovedanih knjig. Njegovo idejo so
oživljali in razvijali naprej Giordano Bruno, ki je prvi o Soncu razmišljal kot o eni izmed
neštetih zvezd in so ga zato sežgali na grmadi, Johannes Kepler in Galileo Galilei, ki mu je
grozila enaka usoda kot Giordanu Brunu, zato je raje priznal svojo zmoto, dokončno pa je
Zemljo iz središča vesolja spravil šele Isaac Newton z gravitacijskim zakonom.
Paradigme o videzu in položaju Zemlje v vesolju so se večkrat zamenjale, kakor tudi
pojmovanje vesolja samega. Po paradigmi koncentričnih krogel je bil za zadnjo kroglo, na
kateri so pritrjene zvezde, neskončni prostor, v katerem so bivale duše umrlih. Še danes na
nagrobnikih vidimo napise, ki upajo na snidenje nad zvezdami. Paradigma stacionarnega
vesolja je predpostavljala neskončni prostor, v katerem je razpršena snov, ki neprestano nastaja, se pretvarja in izgineva. Teorija prapoka predpostavlja nastanek vesolja iz singularnosti
in njegovo neprekinjeno širjenje, ki je sprožilo vse nadaljnje pojave, od nastanka snovi do
nastanka zvezd, galaksij, planetov in življenja.
Sedaj pa se poskusimo odmakniti od mnenja o pravilnosti posameznih paradigem in
opazujmo le njihov razvoj. Za ljudi neke dobe je bila paradigma pravilna, dokler je dovolj
12
dobro pojasnjevala videz stvari. Če paradigma ni bila prava, je podrobnejše opazovanje videza pokazalo odstopanja, ki jih paradigma ni mogla razložiti. Običajno so skušali stvari
razložiti z dodatnimi pravili v okviru obstoječe paradigme. Šele ko razlaga videza iz obstoječe paradigme nikakor ni več mogoča, se lahko uveljavi nova paradigma. Pri tem pa nikakor
ni rečeno, da je nova paradigma res prava, le bolje razloži videz stvari.
O nobeni, resnično prav nobeni paradigmi ni mogoče zanesljivo vedeti ali je res prava
in dokončna, saj zgodovina dokazuje, da se je do sedaj večina izkazala za napačne. Na tiste,
ki so ostale ali na novo nastale lahko gledamo kot da so res prave in dokončne ali pa tudi v te
dvomimo, čeprav si drugačnih še ne znamo zamisliti.
Paradigma primarne vloge snovi:
Moderna znanost o paradigmah razmišlja drugače kot je srednjeveška sholastika razmišljala o položaju Zemlje v vesolju. Zaveda se, da ni nujno, da so prave, zato jih stalno
preverja. Kljub temu pa so nekatere paradigme nedotakljive. Bodisi, da se zdi, da so podprte
s tako trdnimi dokazi, da vanje ne gre dvomiti, včasih pa postavljanje drugačnih paradigem
odpre povsem nov svet, ki se ga nikakor ne da uskladiti z uveljavljenimi pogledi.
Ena takšnih nedotakljivih paradigem je strogo materialistični pogled fizike, po katerem je snov nastala v stopnjah iz energije samodejno, med nastalimi delci pa so se šele potem
pojavile sile. Sila je nekaj, kar nastaja izključno med delci snovi. Snov (masa) je po tej paradigmi primarna količina in nosilka večine naravnih zakonov, nekaj naravnih zakonov
»pripade« le še energiji.
Prej opisane težave teorije prapoka skuša fizika rešiti v okviru paradigme primarne
vloge snovi. S pospeševalnikom v CERN-u bodo s trki skoraj do svetlobne hitrosti pospešenih protonov in jeder težjih elementov skušali ustvariti energetska stanja, kakršna so vladala
v vesolju v starosti 10-30 sekunde, ko so nastajali osnovni delci snovi. Pričakujejo, da bo
uspelo ugotoviti vzrok zloma simetrije med materijo in antimaterijo, oziroma da bodo odkrili
Higgsov bozon.
Morda bo to uspelo ali pa tudi ne. Hawking je ob obisku CERN-a napovedal, da
božjega delca ne bodo našli in če ga ne bodo, bo treba močno dopolniti oziroma nadgraditi
Standardni model. Morda Standardni model dovolj dobro opisuje le zakonitosti v ožjem
energijskem pasu, pri zelo visokih energijah pa ne velja več, podobno kot pri majhnih hitrostih gibanja dovolj dobro veljajo Newtonovi zakoni, pri večjih hitrostih in dolgotrajnem
gibanju pa je potrebno uporabiti posebno relativnostno teorijo. Gre za problem ekstrapolacije. Iz podatkov izmerjenih v nekem pasu lahko sklepamo na zakonitost v tem pasu.
Raztegovanje zakonitosti izven območja meritev je tvegana. Lahko drži ali tudi ne. Bolj ko
se oddaljujemo iz območja meritev, bolj negotova je napoved. Delec, ki daje snovi maso,
morda nastane še pri višjem energetskem stanju, zato bo treba zgraditi nov pospeševalnik, ki
bo segel še bliže trenutku prapoka in upati, da se bo odgovor našel tam. In tako dalje, dokler
ne bo več denarja za vse dražje eksperimente ali pa bodo postale tehnološke težave nepremagljive, ker naprav, ki bi omogočale eksperimente pri še višjem energetskem stanju iz
razpoložljivih dvaindevetdeset elementov sploh ne bo mogoče izdelati. Paradigma primarne
vloge snovi bo ostala nedotaknjena.
13
Paradigma primarne vloge sil:
Paradigmo primarne vloge snovi lahko sprejmemo za dokončno, lahko pa tudi o njej
dvomimo. Vendar pa zgolj načelni dvom v obstoječo paradigmo za drugačen pogled ne
zadošča. Drugačen miselni model je mogoče vzpostaviti samo s postavitvijo drugačne paradigme.
Teorija prapoka dobro razloži vrsto pojavov v vesolju, vendar pa ima nekaj zelo težko
premostljivih težav, od katerih so bile opisane največje. Težave vzbujajo dvome o pravilnosti
teorije, čeprav brez nje vrste dokazanih pojavov v vesolju ne znamo razložiti. Tako teorija
prapoka dobro razloži rdeče premike spektrov oddaljenih galaksij (širjenje vesolja), sevanje
ozadja vesolja (sprostitev fotonov v starosti 320.000 let) ter razmerje vodika in helija v
vesolju, če naštejemo le najpomembnejša nesporna dejstva.
Morda pa težave teorije prapoka niso težava te teorije, temveč izvirajo iz paradigme
primarne vloge snovi. Kaj če snov ne nastaja iz energije samodejno in če ne, kaj bi lahko
usmerjalo njen nastanek? Odgovor se ponuja sam, le v paradigmo primarne vloge snovi je
treba podvomiti. Po teoriji prapoka je energija nastala s cepitvijo enotne sile. Najprej so nastale sile, nato energija prostor in čas in šele s tem so bili vzpostavljeni pogoji za nastanek
snovi, torej snov ne more biti tvorec sil. Snov je posledica delovanja sil, ne pa njihov izvor.
Vlogi snovi in sil se zamenjajo. Sile so primarna, energija in snov pa sekundarna fizikalna
količina.
V nadaljevanju se to delo naslanja na primarno vlogo sil in z njo razlaga naravne
pojave od nastanka snovi do nastanka življenja. Zdi se, da bo razumevanje naravnih pojavov
skozi to paradigmo še bolj zapleteno kot so razlage pojavov iz obstoječe paradigme in bo
nadaljevanje tega pisanja še bolj zamotano od dosedanjega, vendar pa se zgodi ravno nasprotno. Pojmi se izčistijo. Odnosi postanejo jasni in lahko razumljivi, zato lahko bralec, ki se mu
je uspelo prebiti do sem, branje brez strahu nadaljuje.
14
3. NAČIN DELOVANJA SIL
.
Človeški načrti za preproste stvari so zapleteni,
Božji načrti za zapletene stvari so preprosti.
(Avtor)
Izvor sil
Po paradigmi primarne vloge snovi je izvor sil snov, ob predpostavki primarne vloge
sil pa snov to vlogo izgubi. Postavlja se ključno vprašanje drugačne paradigme: Kaj je izvor
sil?
Po teoriji prapoka so fizikalne količine nastajale po sledečem vrstnem redu.:
–
–
–
–
Enotna sila, biva v singularnosti. Fizikalne količine in zakoni ne obstajajo.
Enotna sila prične razpadati. Dogodek pomeni konec singularnosti. Nastajati prične
prva fizikalna količina – čas (t – enota sekunda).
Razpad enotne sile sprosti neznansko količino energije, ki je zbita v neskončno majhnem prostoru, kar sproži inflacijo. Nastajati prične druga fizikalna količina – prostor
(s – enota meter).
Po končani inflaciji se milijardinka sproščene energije v fazah pretvori v snov. Nastane tretja fizikalna količina – snov ali masa (m – enota kg).
V zaporedju nastajanja fizikalnih količin se pojavijo sile na začetku snov pa na koncu
prapoka. Ker so sile nastale, ko časa, prostora in snovi še ni bilo, so izvor sil lahko samo
brezčasni osnovni kvanti sil brez dimenzije in mase, podobno kot so brez mase in dimenzije
osnovni kvanti energije – fotoni. Razpad enotne sile na štiri osnovne fizikalne sile tako ni
nekaj abstraktnega, temveč dobi realno predstavo. Ob začetku prapoka se je enotna sila razdrobila v končno število kvantov štirih osnovnih sil. Ob drobitvi enotne sile so se sprostili
kvanti energije. Sile in energija so nato skupaj sprožile vse nadaljnje dogodke od nastajanja
časa in prostora do nastanka snovi oziroma vesolja kot celote.
Čas in prostor v vesolju še vedno nastajata. Čas teče in vesolje se širi, količina energije pa ostaja v količini sproščeni ob prapoku in se vse bolj redči. K skupni količini energije je
treba prišteti še milijardinko energije pretvorjene v snov (E = m c2). Odprto ostaja vprašanje
ali je treba k skupni količini energije prišteti tudi temno snov in temno energijo, oziroma
kako ju upoštevati. Sta temna snov in temna energija nastali iz energije sproščene ob prapoku
ali sta ločeni entiteti, nastali neposredno s prapokom?
Nastanek snovi po paradigmi primarne vloge sil
Opis nastanka snovi po paradigmi primarne vloge sil ima iste faze kot Standardni
model močne in elektrošibke interakcije, le vlogo delcev, ki posredujejo interakcijo, zamen15
jajo kvanti posameznih sil, ki se vključujejo v snov in jo s svojimi učinki gradijo. Opis nastajanja snovi bi bil takšen:
Ob koncu inflacije se je energija s trki fotonov silovito pretvarjala v snov in nazaj v
energijo. Iz fotonov, ki so imeli energijo mase kvarka so nastajali kvarki in antikvarki. V del
kvarkov so se vezali kvanti močne sile in jih stabilizirali. Vsi ostali delci niso bili stabilni in
so se pretvorili nazaj v energijo. Snov, ki nastaja pri poskusih v laboratoriju ali ob eksploziji
supernov, se dosledno pretvarja nazaj v energijo, ker so se v snov vezali vsi razpoložljivi
kvanti močne sile in prostih v vesolju ni več. Higgsov bozon za razlago nastanka snovi ni
potreben, če pa obstaja, je le vmesni člen pri nastajanju snovi.
V naslednji stopnji je del močne sile, ki deluje iz kvarka, povezal po tri kvarke v
nukleone (protone in nevtrone). Močna sila je uravnotežena v nukleonu in od zunaj ni zaznavna.
Na robu nukleonov je vpliv močne sile še vedno prisoten. Ta rezidualna močna sila
pod določenimi pogoji povezuje nukleone v atomska jedra.
Podobno kot kvarki so nastali elektroni, le da so nastali iz fotonov z energijo mase
elektrona, stabilizirala pa jih je elektrošibka sila. Elektromagnetna sila, delujoča iz protonov
in elektronov, gradi v prvi stopnji atome in v drugi molekule. Tudi elektromagnetna sila je
uravnotežena v atomu (molekuli) in od zunaj ni zaznavna. Njen učinek se pokaže, če atomu
odtrgamo elektron. Snov s primanjkljajem elektronov dobi električno privlačnost.
Iz snovi deluje še gravitacijska sila. Kvanti gravitacijske sile so morda vezani že v
fotone. Snov, ki je v bistvu silno zgoščena energija, dobiva gravitacijsko privlačnost.
Po prapoku je nastala snov. Iz nje je vse, kar zaznavamo, zato je prav, da si o njej
ustvarimo čim boljšo predstavo. Predvsem snov ni nekaj monolitnega. Na videz trdna in nespremenljiva granitna skala je v osnovni zgradbi dinamična. V kvarkih se gibljejo fotoni, v
atomih in molekulah elektroni. Skala je sestavljena iz silno drobnih delcev, ki jih povezujejo
neprekinjeno delujoče sile, vendar si povezav delcev ne gre predstavljati kot da so nekakšna
zrnca, ki jih ena sila zlepi v večja, naslednja pa v še večja. Če so povezave delcev sploh
čemu podobne, bolj spominjajo na planetne sisteme, a še to predvsem v tem, da je v njih
malo, če sploh kaj substance.
Kvark in elektron sta bolj podobna valovanju v silno drobnem oblačku verjetnega
obstoja kot snovi. Če je v tem oblačku sploh kakšno zrnce snovi, se zaradi temeljnih zakonov
kvantne mehanike njegove velikosti ne da izmeriti. Močna sila povezuje kvarke v nukleone.
Čeprav so domala prazni, so nukleoni najmanjši delci, katerih velikost se da izmeriti in merijo 10–14 m. Močna sila povezuje še protone in nevtrone v atomska jedra, ki so sprimki
nukleonov in niso mnogo večja od nukleonov. Atomi, ki nastanejo z vezanjem elektronov v
polje elektromagnetne sile okoli jeder, so mnogo večji in merijo 2.10–10 m. Čeprav je to
komaj dve deset milijoninki milimetra, je to še vedno deset tisočkrat več od velikosti protona. Če bi proton iz vodikovega atoma povečali na velikost zrna prosa, bi se elektron gibal
okrog njega v razdalji desetih metrov. (Za primerjavo: če bi Sonce pomanjšali na velikost
prosenega zrna, bi Zemlja krožila komaj petnajst centimetrov od njega, njena velikost pa bi
bila dobro stotinko milimetra. Šele ubogega malega Plutona, ki po novem niti planet ni več,
bi našli v primerljivi, a še vedno skoraj pol manjši razdalji. Meril bi slabe tri tisočine milimetra, kar pa je, v primerjavi z velikostjo elektrona, še vedno neznansko več. Sončni sistem in
vesolje sta mnogo bolj prazna, kot se zdi, ko gledamo Sonce, Luno, planete in zvezde. V
osončju kroži okrog zrna prosa v razdaljah do približno deset metrov nekaj, le z mikrosko16
pom vidnih zrnc prahu, najbližje sosednje zrnce prosa – Soncu najbližja zvezda Proksima v
ozvezdju Kentavra – pa je deset kilometrov daleč. In podobno prazna je tudi snov.) Snov je
skorajda prikazen in bi bil zanjo še najboljši opis, da je na sredi votla, okrog je pa nič ni.
Predpostavka kvantov sil kot samostojne entitete in njihove primarne vloge v snovi
vzpostavlja nov pogled, ki dobro reši težave teorije prapoka, kar bo pokazano v nadaljevanju,
istočasno pa ne vpliva na dosedanja spoznanja fizike, oziroma na naravne zakone na splošno.
Razlika je le v tem, da po tej predpostavki naravni zakoni ne izvirajo iz snovi same, temveč
jih ustvarjajo sile, kar pa na raziskovanje lastnosti snovi ne vpliva. Če se raziskuje le lastnosti
snovi, je prav vseeno ali se sile obravnava kot izvorne lastnosti snovi ali pa se obravnava
snov kot posledico delovanja kvantov sil, ki so se vključili v snov. Razlika je zgolj metodološka. Naravni zakoni niso le neke vrste opis lastnosti snovi kot jih obravnava obstoječa
paradigma, temveč dobijo globlji vzrok v naravi sil.
Lastnosti snovi kot učinek delovanja sil
Po paradigmi primarne vloge sil imajo naravni zakoni izvor v naravi sil. Ker je snov
posledica delovanja sil pomeni, da so lastnosti snovi učinki delovanja sil v snovi. Ko se sila
veže v delec, s svojim delovanjem določa njegove lastnosti. Ko naslednja sila uporabi nastali
delec za gradnjo naslednje stopnje, vzpostavi v njem, poleg prejšnjih, še svoje lastnosti. Tako
močna sila s povezovanjem kvarkov v protone in nevtrone določa njihove lastnosti, ki dopuščajo, da se lahko iz njih oblikuje dvaindevetdeset različnih stabilnih jeder. Ko
elektromagnetna sila pritegne k jedrom elektrone, nastanejo atomi dvaindevetdesetih elementov, ki se nato s prepletanjem orbit elektronov spajajo v molekule elementov in skoraj
neštetih spojin.
Iz molekul so zgrajene razne snovi, ki imajo vsaka svoje lastnosti. Na primer voda je
pri temperaturi pod nič stopinj trdna, s segrevanjem se stali, nad sto stopinj pa se uplini. Če
voda vre v zaprti posodi, nastala para v njej povzroča tlak, ki narašča s temperaturo vode. V
vodi se raztapljajo snovi kot recimo sol, sladkor in še mnoge druge. Z elektrolizo se voda
razgradi v kisik in vodik, kar pomeni da je njuna spojina. Raznih lastnosti vode je mogoče
našteti še več, a vendar v bistvu to niso lastnosti vode kot govorijo čuti, temveč so učinki
delovanja sil, ki gradijo molekule vode.
Vsa snov na Zemlji in v vesolju je sestavljena iz molekul, ki jih gradijo sile in kar velja za vodo, velja tudi za ostale snovi. Vse fizikalne in kemične lastnosti katerekoli snovi niso
njene lastnosti same po sebi, temveč so učinki delovanja sil, ki gradijo snov. Brez neprekinjenega delovanja sil lastnosti snovi sploh ne bi bilo. Vse raziskave lastnosti snovi so le
raziskave učinkov delovanja sil. Uporaba snovi za najrazličnejše namene, je v bistvu le izraba učinkov delovanja sil, ki gradijo snov.
Prenos učinkov sil v prostor
Temeljna lastnost sil je, da delujejo v prostoru. Najbolj nazorno si da to lastnost predstavljati na primeru gravitacije, ki je najbolj raziskana in se njene učinke tudi neposredno
čuti. Učinek delovanja gravitacijske sile je teža, ki nastaja med snovjo Zemlje in snovjo telesa. Ista sila deluje med nebesnimi telesi. Med Soncem in Zemljo deluje gravitacijska sila, ki
ju privlači, v nasprotni smeri pa deluje centrifugalna sila kroženja Zemlje okrog Sonca. Sili
sta v ravnotežju, zato Zemlja neprekinjeno kroži okrog Sonca. Pojav je enak kot pri vrtenju
17
kamna, privezanega na vrvici. Vloga centrifugalne sile je pri kamnu in pri Zemlji enaka, vlogo vrvice pa prevzema gravitacijska sila. Težava je v tem, da je prenos sile med kamnom in
roko jasen. Centrifugalna sila kamna se uravnoteži s silo v vrvici, ki s svojo trdnostjo prenaša
natezno silo na roko, med Zemljo in Soncem pa ni nobene materialne vezi. Silo v vrvici pri
poskusu s kamnom prevzema učinek delovanja gravitacijske sile med Soncem in Zemljo.
Podobno kot deluje gravitacija med nebesnimi telesi, delujejo tudi sile od močne do elektromagnetne, ki povezujejo osnovne delce v snov.
Prostor, v katerem je učinke sile mogoče zaznati, fizika imenuje polje sile. Velikosti
polj različnih sil se razlikujejo. Vzrok je potrebna gostota polja, v katerem sila učinkuje. Delci, ki jih sile povezujejo, težijo k sprostitvi. Najmočnejšo težnjo po sprostitvi imajo fotoni,
kar je vzrok, da močna sila povezuje fotone v kvarke in elektrone v najmanjšem polju. Večji
del močne sile, ki deluje v kvarku, se veže v zadrževanje fotonov, del močne sile spaja kvarke v nukleone, preostanek pa spaja nukleone v atomska jedra. Močna sila deluje v polju
premera 10-14 m, elektromagnetna sila, ki povezuje atomska jedra in elektrone v atome, deluje na deset tisočkrat večji razdalji kot močna sila, polje gravitacije, ki povezuje vesoljska
telesa pa je neomejeno.
Dejstvo, da sile delujejo v prostoru, odpira vprašanje, na kakšen način se delovanje sil
prenaša v prostor. Gostota polja sil pada s kvadratom razdalje, enako kot pada gostota sevanja energije. Od tod izvira mnenje, da se tudi sile prenašajo z neke vrste sevanjem, a je
sklepanje iz te analogije sporno. Padanje gostote polja s kvadratom razdalje ni zakonitost
sevanja, temveč je zakonitost prostora, ki se ji podrejajo sile in energija, zato o samem načinu prenosa učinkov sil v prostor ne pove ničesar.
Kvantna teorija kot prenašalce učinkov sil predpostavlja posebne delce (gluone in
bozone), ki izhajajo iz osnovnih delcev in jih z valovanjem med delci povezujejo v snov.
Število oddanih in prejetih delcev je izenačeno, zato ostaja moč sil med delci snovi trajno
enaka. Učinki sil naj bi se prenašali podobno kot svetloba in s svetlobno hitrostjo. Razlaga je
učinkovita na nano razdaljah v atomu, kjer s svetlobno hitrostjo omejena hitrost gibanja
valovanja ni problem. Informacije med delci se izmenjujejo s tako veliko frekvenco, da je
razlaga interakcije med delci dobra.
Težavnejša je razlaga prenosa učinkov gravitacijske sile v vesolju. Tudi ta naj bi se po
zamisli kvantne teorije gravitacije prenašala v prostor z nekimi drugačnimi delci – gravitoni,
ki naj bi z valovanjem med nebesnimi telesi prenašali učinke gravitacijske sile. Razlaga
mehanizma delovanja gravitacije z valovanjem, ki ima svetlobno hitrost, privede do nenavadnih pojavov. V primeru Sonca in Zemlje traja prenos informacije v eno smer dobrih osem
minut. To pomeni, da bi v primeru, da bi gravitacijska sila Sonca nenadoma ugasnila, Zemlja
odletela iz Sončeve orbite šele čez osem minut. V prispodobi bi lahko rekli, da Zemlje ne
drži v orbiti gravitacija Sonca, temveč spomin nanjo.
Izmenjava gravitacijskih informacij med našo galaksijo in nam najbližjo veliko galaksijo M1 v ozvezdju Andromede bi bila takšna. Naša galaksija oddaja podatke o svojem
gravitacijskem stanju v prostor in ti dosežejo sosednjo galaksijo čez dva milijona let. V trenutku, ko gravitacijski podatki dosežejo sosednjo galaksijo, se ti odrazijo v gibanju sosednje
galaksije. Toda takrat je naša galaksija že v drugačni legi in sporoča drugačne gravitacijske
podatke, na katere pa se bo sosednja galaksija odzvala šele čez dva milijona let. Toda fazni
zamik dveh milijonov let ni problematičen. Galaksiji se v tem času le malo zavrtita in gravitacijsko polje ni dosti drugačno. Obnašanje galaksij zaradi faznega zamika ni bistveno
drugačno, kot če bi gravitacijska informacija potovala hipno in ima nemerljiv vpliv. Z naraščanjem oddaljenosti fazni zamik izmenjave gravitacijskih informacij narašča, toda ker vpliv
posameznih gravitacij pada s kvadratom razdalje, postaja vse bolj nepomemben.
18
Kljub tej razlagi gravitacije pa je vedno več fizikov mnenja, da bi Zemlja odletela iz
orbite tisti trenutek, ko bi ugasnila gravitacija Sonca. Nebesna telesa in tudi galaksije oziroma celotno vesolje naj bi izmenjevali gravitacijske informacije mnogo hitreje. Pojav prenosa
informacij z mnogo več kot svetlobno hitrostjo je eksperimentalno potrjen tudi v kvantnem
svetu in je dobil ime kvantna teleportacija. Seveda s tem ni mišljen prenos celih vesoljskih
ladij z astronavti vred v galaksije na robu vesolja, kakor kvantno teleportacijo predstavljajo
znanstveno fantastični filmi, temveč je mišljen prenos informacij o kvantnem stanju.
Toda pojem informacija ni fizikalen, temveč povsem abstrakten. Informacijo lahko
prenese le nosilec. V primeru sil je nosilec informacije učinek sile. Če se informacije prenašajo med deli vesolja hitreje od hitrosti svetlobe, morda celo hipno, to pomeni, da se hipno
prenašajo učinki sil. To pojasni popolno izenačenost diametralnih delov vesolja. Kaj to
pomeni v pojmovanju prostora in časa po relativnostni teoriji, je težko oceniti. Kaže, da je
najbrž tudi relativnostna teorija le poseben primer v okviru neke splošnejše teorije, ki jo bo
treba šele razviti, podobno, kot je Newtonov gravitacijski zakon le poseben primer splošne
relativnostne teorije ali pa so Keplerjevi zakoni poseben primer Newtonovega gravitacijskega zakona.
Ustvari se povsem nova predstava o vesolju. Kvanti sil, vezani v snov in razpršeni v
prostoru, so neprekinjeno povezani kot z neko gosto mrežo. Deli vesolja in snovi v njem niso
izgubljeni v prostoru in času, temveč ves čas delujejo usklajeno, tako kot določa mreža učinkov sil, ki kvante sil povezuje.
Opisane razmisleke in pomisleke lahko strnemo v ugotovitev, da način prenosa učinkov sil v prostor ni znan. Nesporno je le dejstvo, da so prisotni. Sile je mogoče zaznati po
učinkih.
Presežki sil
Predpostavka, da snov ni izvor sil, temveč posledica njihovega delovanja, odpira nova
vprašanja, daje pa tudi nove odgovore. Eno vprašanje je ali je bilo snovi dovolj, da so se nanjo uspeli vezati vsi kvanti sil. Kaj pa, če je bilo snovi premalo, da bi lahko vezala vse kvante
sil? Možno je, da je nekaj ali celo večji del kvantov sil ostalo nevezanih, tako kot se je zgodilo s fotoni, ki jih je nastanek snovi porabil le milijardinko, ostali pa so se razpršili v prostor.
Mogoče se je podobno zgodilo tudi s presežnimi kvanti sil.
Morda je presežna gravitacija tista skrivnostna temna snov, ki se zbira v medzvezdnem prostoru galaksij in je zaznavna le po gravitacijskih učinkih in s katero se kozmologija
že dolgo ubada. Gibanje zvezd v galaksijah namreč ne sledi Newtonovemu gravitacijskemu
zakonu. Zvezde v zunanjih krakih galaksij krožijo veliko hitreje (tudi desetkrat in več), kot
kažejo izračuni, ki upoštevajo količino vidne snovi. Možni sta dve razlagi: Prva bi bila, da
gravitacijski zakon na velikih razdaljah ne velja in gravitacijska sila pada počasneje od kvadrata razdalje. Ta možnost je malo verjetna, saj krši zakonitosti prostora. Poleg tega bi bilo
mogoče učinke počasnejšega padanja gravitacije zaznati že pri gibanju planetov v zunanjih
delih osončja, zlasti pa pri gibanju Voyagerjev 1 in 2, ki že vstopata v medzvezdni prostor, a
se gibljejo do najmanjše potankosti natančno po gravitacijskem zakonu. Kaže, da ostaja le še
ena možnost, namreč da je v medzvezdnem prostoru še vsaj desetkratna količina neke
neznane snovi, ki s svojo gravitacijo povečuje hitrost kroženja zvezd v zunanjih krakih. A ta
razlaga ni edina preostala kot se zdi. Paradigma primarne vloge sil odpre še eno možnost, to
je, da so v medzvezdnem prostoru razpršena od snovi neodvisna gravitacijska polja, ki vplivajo na gibanje zvezd.
19
Ko se je nastajanje snovi končalo in se je vesolje že precej razširilo in ohladilo, se je
snov pričela zbirati v komaj opazno gostejše oblake in ti so pritegnili presežno gravitacijo.
Gravitacija snovi jo sicer privlači, a ker je snov ne more vsrkati več kot določa gravitacijska
konstanta, jo tudi odbija, zato se je porazdelila po prostorih, kjer je bila gravitacija snovi v
ravnotežju. Učinki proste in v snov vezane gravitacije se seštevajo in so sprožili nastanek
galaksij. Temne snovi, ki je bistveno prispevala k oblikovanju galaksij in uravnava njihovo
vrtenje, tako sploh ni. So le v vesolju tavajoča gravitacijska polja, ki jih je pritegnila koncentracija snovi.
Mogoča je tudi drugačna razlaga: Možno je, da ima gostota od snovi neodvisnih gravitacijskih polj neko mejno vrednost pod katero se ne razredčijo. Ko se je prostor razširil na
prostornino, v katerem bi se morala gostota enotnega gravitacijskega polja zmanjšati pod
mejno vrednost, se je začelo trgati. Posamezni »kosmi« gravitacijskih polj so postali zasnove
bodočih galaksij. »Kosmi« gravitacijskih polj so pritegnili snov, da se je pričela zbirati v
galaksije in je ravno presežna gravitacija tista, ki je strukturirala nastalo snov v oblike, ki jih
vidimo v vesolju. Ta razlaga se zdi bolj logična od prejšnje, ki se naslanja na vlogo temne
snovi kot jo trenutno opisuje kozmologija. Bolj logično je, da velikan premika palčka, kot
obratno.
Zgleda, da nevezano gravitacijo odnaša tudi sevanje, saj je v sončnem sistemu očitno
ni, sicer bi vplivala tudi na gibanje planetov. Zbira se v področjih uravnotežene gravitacije
snovi in sevanja, ta pa so v medzvezdnem prostoru.
Tudi presežki ostalih sil povzročajo pojave, ki so danes razloženi drugače. Kandidat
za odbojno delujočo temno energijo je presežna elektromagnetna sila, ki je protoni in elektroni niso vsrkali. Podobno kot se medsebojno odbijajo enako nabiti delci, se odbijajo tudi
kvanti elektromagnetne sile. Skrivnostna temna energija so morda le nevezani kvanti elektromagnetne sile, ki jih snov in gravitacija potiskata v prazen medgalaktični prostor, kjer s
svojo odbojno silo povzročajo širjenje vesolja. Medgalaktični prostor je morda neznansko
veliko elektromagnetno polje s šibko gostoto, ki na velikih razdaljah deluje kot pospeševalnik, ki pospešuje delce snovi, ki zaidejo vanj. To pojasnjuje izjemno veliko energijo delcev,
ki iz vesolja neprestano zadevajo atmosfero Zemlje in je tudi v največjih pospeševalnikih ni
uspelo še niti približno doseči (kozmični žarki). Tudi ostale sile se morda niso uspele v celoti
vezati in sprožajo še neodkrite pojave.
Način delovanja sil
Sile delujejo s privlačnostjo oziroma odbojnostjo. V delcu deluje sila, ki skuša pritegniti drug delec, ta pa se s svojo energijo temu upira. Ravnotežje se vzpostavi z ujetjem delca
v polje sile. Delci se gibljejo zaradi lastne energije, sile pa gibanje usmerjajo. Sila delcu
energije ne dovaja ali odvzema.
Na ta način močna sila določa naravo kvarkov in nukleonov ter velikosti in naravo
atomskih jeder, elektromagnetna sila določa naravo atomov in pravila za njihovo spajanje v
molekule, gravitacija pa oblikuje nebesna telesa in njihove povezave v planetne sisteme,
galaksije in skupine galaksij. Dogajanje poganja energija delca, usmerja pa ga sila. Za nastanek in obstoj vsake stopnje zgradbe snovi sta nujni dve sestavini: energija delca in sila, ki
gibanje delca ureja.
Kljub preprostosti delovanja in kljub temu, da sila sama, brez energije delca, ne more
ustvariti ničesar, sile v celoti oblikujejo snov, oziroma v naprej določajo, kaj bo iz snovi nastalo. Kvarki, nukleoni, atomska jedra ter posamezne vrste atomov ter molekul elementov in
spojin so navzven popolnoma enaki kar kaže na to, da so zakonitosti delovanja sil zelo
20
natančne in ne dopuščajo izjem. Če bi lahko ponovili stvarjenje od začetka in bi nastavili
enake parametre sil, bi bila snov in vesolje čisto podobna kot sta danes.
Selektivnost vezanja sil v delce
Sile, ki gradijo snov, se vključujejo v delce selektivno. Posamezni kvanti sil se vključujejo samo v eno vrsto delcev. Močna sila, ki je zgradila kvarke, je pritegnila k sebi le
fotone z energijo, ki je bila ekvivalentna masi kvarka. Ostali fotoni so se pretvarjali v razne
kratkožive delce in nazaj v fotone. Obstali so le kvarki, zato gradijo protone in nevtrone
izključno kvarki. Z vključitvijo v neke druge delce z mnogo manjšo maso je elektrošibka sila
stabilizirala elektrone. Elektromagnetna sila, ki deluje iz elektronov, jih povezuje z jedri in s
tem oblikuje atome. V ostale delce, ki so nastali ob prapoku in tudi kasneje, se sile niso vezale, zato so razpadali in se ponovno spajali, dokler se niso pretvorili v katerega od delcev, ki
lahko veže silo (stabilnih delcev), za sile »nezanimivi« ostanki pa so se pretvorili nazaj v
energijo. Proces nastajanja in anihilacije delcev poteka še danes v sredicah zvezd in v eksplozijah supernov.
Trajnost vezave delcev v snov
Sledi vprašanje ali lahko delci, ki jih vežejo kvanti sil in s tem gradijo vsak svojo stopnjo zgradbe snovi, uidejo iz polja sile? Kvantna mehanika trdi, da je to možno in
predvideva razpad snovi. Ta možnost je teoretsko dokazana, nima pa še eksperimentalne
potrditve. Opazovanja, ki naj bi dokazala razpad atomov, še niso prinesla rezultatov, ker je ta
dogodek zelo redek. Razpolovno dobo protonov kvantna fizika trenutno ocenjuje na najmanj
1032 let. Kljub redkosti pa bodo v neskončni vrsti let, ki bodo sledila, zaradi razpada atomov
postopoma izparela vsa nebesna telesa. Izparele bodo celo črne luknje. Ostalo bo le neskončno morje prostora in časa ter na valovno dolžino milijonov svetlobnih let raztegnjeno nihanje
fotonov in še bolj razpršeni kvanti sil. Seveda pa si okrog tega ni treba delati skrbi. Čas, v
katerem se bo to zgodilo, je tako silno oddaljen kot je sekunda proti celotni sedanji starosti
vesolja in še mnogokrat več.
Rešitve težav teorije prapoka
Predpostavka primarne vloge sil razreši težave teorije prapoka:
–
–
Zlom simetrije med materijo in antimaterijo pojasnijo kvanti močne sile, ki so se
vključili v kvarke ter kvanti elektrošibke sile, ki so se vključili v elektrone in jih stabilizirali
Izvor energije pojasni sama teorija prapoka, ki pravi, da je energija nastala zaradi
cepitve enotne sile, oziroma razpada izvornega kvanta. Seveda je tudi ta razlaga nastanka energije vprašljiva, če gledamo iz zakona o ohranitvi energije, a boljše razlage
trenutno ni. Tudi fizika je s teorijo prapoka prišla na mejo, ki zahteva stvarnika,
podobno kot so na neke drugačne meje prišli avtorji Svetega pisma, čeprav se omenjanju izogiba. Einsteinov izrek na začetku prologa zelo slikovito opisuje ta problem.
21
–
–
Problem entropije pri nastanku snovi razreši narava sil. Po entropijskem zakonu je za
nastanek sistemov potrebna energija in usmerjanje procesa. Energija izvira iz prapoka, proces oblikovanja snovi pa na vsaki stopnji usmerja narava sil, ki vodijo
nastajanje in obstoj posamezne stopnje zgradbe snovi.
Zagonetko popolne izenačenosti sevanja ozadja iz vseh smeri pojasni kvantna teleportacija.
Diskurz o kilogram-meter-sekundnem sistemu fizikalnih enot
Obravnava snovi (mase) kot primarne fizikalne enote je pogojena z načinom zaznavanja okolja. Snov je v človeškem pojmovanju ena najpomembnejših, če ne celo
najpomembnejša stvar. Predvsem zaradi dobrin so se bile neštete vojne v človeški zgodovini
in nič na svetu se ne zdi pomembnejše od snovi, čeprav je le igra sil in energije. Materialistični svetovni nazor pojmuje snov kot temeljno gibalo narave in družbe.
Snov je dobila primarno vlogo tudi v fiziki, kar se kaže v sistemu fizikalnih enot. Praktično vse fizikalne enote so sestavljene iz kilograma metra in sekunde, s katerimi se merijo
masa, prostor in čas. Sistem postavlja maso na prvo mesto. Prostor in čas sta v bistvu sekundarni količini, ki opredeljujeta stanje mase glede na prostor in čas. Sila je v kilogram-metersekundnem sistemu opredeljena kot časovno-prostorska funkcija snovi (N = kg m s-2). Gledano iz paradigme primarne vloge sil bi bilo pravilneje, da bi bila masa izražena kot funkcija
sil in energije, ki jo gradijo. Morda se bo kdaj v prihodnosti, ko bo način delovanja sil pojasnjen, to tudi zgodilo. Ker pa je človeštvo trenutno sposobno zaznavati sile le posredno, to je
po učinkih, ostaja kilogram meter sekundni sistem trdno v veljavi. Snov je pač najbolj prepoznaven učinek delovanja cele skupine sil in je zato postavljena v središče sistema fizikalnih
enot.
Kilogram-meter-sekundni sistem veliko stvari ureja, a tudi marsikaj zapleta, ker obravnava stvari nekako iz sredine namesto od izvora. Že z newtonom, enoto za silo, se osnovno
in tudi srednješolci s težavami otepajo. Miselna ločitev mase (kg) od teže (po starem kp =
9,81 N) ostaja za mnoge misterij, ki ga nikoli prav ne razrešijo. Še bolj se stvari zapletejo na
naslednjem nivoju. Temeljne fizikalne konstante se v tem sistemu izražajo v čudnih, popolnoma nepredstavljivih enotah. Na primer enota gravitacijske konstante (kg-1 m3 s-2) je
popolnoma nepredstavljiva, a takšna pač pride, če v Newtonov gravitacijski zakon vstavimo
enote za posamezne postavke in hočemo dobiti rezultat v newtonih.
Obravnava sile kot primarne fizikalne količine, bi pomenila premik gledišča, še mnogo bolj radikalen kot je bil prehod iz predstave o Zemlji kot središču vesolja na heliocentrični
sistem. Žal pa je ujetost v predstavni svet, ki ga oblikuje um iz zaznav čutil prevelika, da bi
jo bilo mogoče kar spremeniti. Ali pa ne! Tudi heliocentrični sistem, ki se zdi danes samoumeven, je potreboval za svojo uveljavitev veliko časa, ko pa se je uveljavil, je sprožil razvoj
moderne fizike in s tem celotne zahodne civilizacije.
O tem, kaj bi dolgoročno pomenila ta sprememba gledišča, lahko le ugibamo. Najmanj kar bi se zgodilo bi bila dopolnitev celotne fizike z razlagami, ki bi bile osnovane na
temeljni vlogi sil v snovi in vesolju, kar bi utegnilo imeti podobne učinke kot vpeljava splošne relativnostne teorije v kozmologijo ali kvantne mehanike v klasično fiziko ali pa še večje.
22
Gravitacija
O gravitaciji je bilo doslej že precej povedanega, a v raznih drugih povezavah ter kot
ilustracija različnih pojavov, vendar gravitacija zahteva posebno obravnavo, saj se razlikuje
od ostalih sil, ki gradijo snov. Sile, ki gradijo snov, so zaporedno vključene v zgradbo snovi
in so v snovi uravnotežene, zato so navzven nezaznavne. Moč teh sil se sprosti, če delec, ki
ga sile gradijo, razpade. Gravitacija je iz opisane verige sil izvzeta in deluje vzporedno. Od
ostalih sil se razlikuje po tem, da se ne vključuje v zgradbo snovi, temveč deluje iz nje.
Učinki gravitacije se kažejo kot teža, ki se zdi najbolj univerzalna in nespremenljiva
lastnost snovi, a tudi ta občutek vara. Kilogram snovi tehta na Luni 165, na Jupitru 2.640, na
Plutonu 60 gramov, na satelitu, ki kroži okrog Zemlje pa skoraj nič. Celo na Zemlji se teža
istega kilograma mase spreminja. Največja je na polih in najmanjša na ekvatorju. Spreminja
se tudi z nadmorsko višino. »Ljubljanski« kilogram tehta na Triglavu 999,5 gramov. Poleg
tega na težo vplivajo še plimske sile, ki nastajajo zaradi gravitacijskega vpliva Sonca in Lune
ter sil, ki nastajajo zaradi vrtenja Zemlje ter kroženja Zemlje okrog težišča sistema ZemljaLuna in okrog Sonca. Teža ni lastnost snovi, kot se zdi, temveč je učinek medsebojne gravitacijske privlačnosti Zemlje in telesa, ki se spreminja s kvadratom oddaljenosti težišča telesa
od težišča Zemlje.
Delovanje gravitacijske sile je v bistvu zelo preprosto. Njen edini učinek je, da vsakemu delcu snovi podeljuje privlačnost sorazmerno z maso. Vsak delec snovi oblikuje okrog
sebe gravitacijsko polje s katerim privlači druge delce in obratno – vsi delci privlačijo vsakega posameznega. Podvojitev skupka delcev podvoji gravitacijo in ta priteguje nove delce, ki
gravitacijo nastajajočega skupka povečujejo, kar pritegne še več snovi.
Po nastanku atomov (320.000 let po prapoku) je bilo vesolje homogeno, izotropno in
sorazmerno statično, če ne štejemo njegovega širjenja, ki v bistvu ni gibanje. Izpolnjeno je
bilo z redkim plinom, ki je imel temperaturo okrog 3.0000 C, v katerem so se atomi gibali le
lokalno zaradi termičnega gibanja. Slučajne zgostitve so pričele delovati kot neke vrste kondenzacijska jedra ki so pritegovala posamezne molekule. Pri tem ima pomembno vlogo tudi
temna snov, ki je z dodatno gravitacijo ta proces pospeševala ali mogoče celo sprožila. Zgostitev je postala nova entiteta, ki je s celotno gravitacijo privlačila snov iz okolice. Homogena
struktura je postajala zrnata. Snov se je pričela zbirati v zgostitvah, v vmesnem prostoru pa
se je redčila. V zgostitvah so se oblikovala manjša zrna, ki so se oblikovala v plinske oblake.
V oblakih so pričele nastajati zvezde, med katerimi so prevladovale velikanke, s kratkim življenjskim ciklusom.
Življenjska doba zvezd je namreč obratno sorazmerna z maso. Gravitacijska sila, ki
deluje na snov v zvezdi narašča z maso zvezde. Tlak v jedrih večjih zvezd je višji in snov je
gostejša, zato potekajo termonuklearni procesi pri višjih temperaturah in hitreje, kot pri
manjših. Te zvezde so bolj vroče in »zgorevajo« hitreje od manjših. Fotoni, ki jih oddajajo v
prostor imajo veliko večjo energijo, kot fotoni, ki jih oddajajo manjše zvezde.
Ko so prvotne zvezde dogorele, so eksplodirale. Gravitacijsko združevanje snovi, je
dalo snovi gibalno količino, nekaj gibalne količine so prispevale tudi eksplozije supernov.
Na ponovno združevanje ostankov eksplozij zvezd in oblakov vodika in helija, ki se še ni
povezal v zvezde, ni vplivala več le gravitacija, temveč tudi gibalna količina. Snov se je le še
mestoma povezovala gigantske zvezde, s kratko življenjsko dobo. Večinoma so nastajale
zvezde približne velikosti Sonca z življenjsko dobo nekako od nekaj do nekaj deset milijard
let. Trajanje stabilne faze Sonca, ki omogoča življenje, je izračunano na 15 milijard let. Sonce je nekje na polovici svoje življenjske poti kot rumena zvezda. Splošno gibanje snovi je
oblikovalo galaksije, lokalno gibanje okrog novo nastalih zvezd je oblikovalo sončne sisteme, sestavljene iz zvezd in planetov. Gibanje snovi okrog planetov je oblikovalo planetne
sisteme, ki jih sestavljajo planeti in lune.
23
Če pogledamo nebesno telo, ki ga najbolje poznamo – našo Zemljo in razmislimo o
vzrokih dogajanj, preseneti, za koliko zelo pomembnimi stvarmi stoji zgolj dejstvo, da ima
snov težo. Najprej oblikuje Zemljo. Gravitacijska polja, ki jih atomi oblikujejo okoli sebe, se
seštevajo. Seštevek vseh gravitacijskih polj učinkuje na posamezni atom kot bi bila celotna
masa Zemlje združena v težišču. Vsi atomi težijo, da bi se spustili v težišče Zemlje, a se ne
morejo, ker jim to preprečujejo sile, ki gradijo atom, zato se lahko le razporedijo tako, da so
čim bliže težišču. Temu pogoju matematično zadosti krogla, zato je Zemlja krogla.
Gravitacija razporeja posamezne elemente in spojine v prerezu krogle. Najgloblje so
najtežji elementi, na površini pa najlažji in istočasno tudi najbolj pogosti elementi v vesolju.
Ta razporeditev ima vrsto učinkov. Globoko v Zemljino notranjost zapira izotope težkih
elementov, ki imajo najvišje razpolovne dobe in bi s sevanjem stalno razbijali kompleksne
molekule na površju. Če ne bi bili varno »spravljeni«, se življenje v obstoječi obliki sploh ne
bi moglo razviti.
A tudi sevanje izotopov je iz stališča življenja koristno. Vzdržuje žarečo in tekočo
notranjost, ki omogoča premikanje kontinentalnih plošč. Ameriška plošča se oddaljuje od
evrazijske s hitrostjo nekaj centimetrov na leto. Debelejše in težje kontinentalne plošče potiskajo v globino tanjše oceanske plošče. Iz karbonatnih kamenin se pod vplivom toplote
sprošča vezani ogljikov dioksid, ki bi ga sicer v atmosferi postopoma zmanjkalo zaradi fotosinteze v rastlinah in konzerviranja dela organskih spojin. Sevanje, ki se prebija na površje je
eden glavnih vzrokov za mutacije, ki ustvarjajo nove življenjske oblike.
Zemeljsko skorjo tvorijo v glavnem lažji elementi, ki so glavne sestavine beljakovinskih molekul. Vodik, ogljik, dušik in kisik so razporejeni do osmega mesta v periodnem
sistemu elementov. To, da so ti elementi na površju Zemlje najbolj pogosti, je olajšalo (ali
morda celo sprožilo) nastanek zemeljske oblike življenja.
Gravitacija je tudi v ozadju vremena. Zrak se ob površju Zemlje ogreje, se pomeša z
vodno paro in se razpne. Postane lažji, zato se dviga. Pri tleh ga nadomešča hladnejši zrak iz
okolice, kar povzroča zračne tokove. Topel, vlažen zrak, ki se dviga, se v višinah ohladi.
Vodna para kondenzira in v tekoči ali kristalni obliki pada na površje. Brez gravitacije tega
gibanja ne bi bilo, brez njega ne bi bilo padavin, reke ne bi tekle in ne bi bilo življenja na
kopnem. Brez gravitacije tudi ne bi bilo plime in oseke. Primerov bi bilo mogoče našteti še
veliko, a za grobi prikaz pomena le ene od sil, jih je dovolj.
Navzven gravitacija povezuje posamezna nebesna telesa v sisteme (planetni in sončni
sistemi, galaksije, skupine galaksij). Enako kot v nebesnem telesu, se v sistemih seštevajo
gravitacijska polja teles v polja sistemov in tudi sistemi navzven učinkujejo kot v težišču
združene mase celotnih sistemov. V vesolju se je vzpostavila mreža gravitacijskih polj, ki
določa, kako se bo razvijalo vesolje. Za vsako, majhno ali veliko telo, je v naprej določeno,
kako se bo obnašalo v gravitacijskih poljih drugih teles. Točno se da izračunati, kako se bo
gibal s pečine vrženi kamen ali kako se bodo tisoče let v naprej gibala posamezna nebesna
telesa. In še več: Računalniške simulacije razvoja vesolja, od nastanka atomov dalje, razvijejo podobne strukture kot jih je dejansko videti v vesolju. Gravitacija, v sodelovanju s
širjenjem vesolja, določa obliko vesolja v sedanjem trenutku in čez sto milijard let.
Čeprav je način delovanja gravitacije skrajno preprost, je njeno delovanje v vesolju
zelo kompleksno. Kot primer poglejmo kako deluje gravitacija v sončnem sistemu. Dvojček
Zemlja – Luna je prvi sistem v katerega je vključena Zemlja. V šoli smo se učili, da Luna
kroži okrog Zemlje, a to ne drži povsem. Luna in Zemlja krožita okrog skupnega težišča
(baricentra). Ker je razmerje mas Lune in Zemlje 1 : 81, je baricenter 4700 km pomaknjen iz
središča Zemlje in je še vedno 1.700 km pod površjem Zemlje. Zemlja ne kroži okrog neke
točke v prostoru, temveč samo nekoliko »opleta«, zato tisto, kar smo se učili v šoli, približno
drži. Če pa smo natančni, velja, da se v elipsi okrog Sonca ne giblje Zemlja, temveč težišče
sistema Zemlja – Luna. A tudi sistem Zemlja – Luna ne kroži povsem okrog Sonca, kakor
24
smo se učili. Tudi Sonce in sistem Zemlja – Luna krožita okrog skupnega težišča, le da je to
težišče prav malo izmaknjeno iz težišča Sonca, saj je razmerje mas Zemlje in Sonca 1 :
333.000. Poleg Zemlje na položaj baricentra Sončevega sistema vplivajo tudi ostali planeti.
Ti so vedno v drugačnem medsebojnem položaju, zato je »opletanje« Sonca videti precej
nepravilno. Isto pravilo velja za gibanje Sonca v galaksiji. Tudi tu kroži okrog težišča galaksije težišče sončnega sistema in ne Sonce.
Težnja sil k združevanju in urejevalni učinki sil
Če premislimo o učinkih gravitacije splošneje, izstopata sledeči značilnosti:
Snov zaradi gravitacije teži k združevanju. Ker pa je gravitacijska privlačnost snovi le
učinek gravitacijske sile, ki se je vključila v snov, sledi, da k združevanju teži gravitacijska
sila. Ker so kvanti gravitacijske sile, ki so nastali ob prapoku, v izvorni obliki nezdružljivi,
gravitacijska sila svojo težnjo po združevanju udejanja preko snovi.
V nebesnih telesih in v sistemih gravitacija deluje urejevalno. Njeni urejevalni učinki
so v povezavi z ostalimi silami zelo kompleksni, čeprav je način njenega delovanja skrajno
preprost.
Obe značilnosti sta lastni tudi podatomskim delcem snovi. Kvarki se združujejo v
nukleone, nukleoni v atomska jedra, atomska jedra z elektroni v atome in molekule. Tudi
privlačnosti med delci so le učinki delovanja sil, zato sledi, da tudi kvanti sil, ki gradijo snov
težijo k združevanju in tudi ti lahko to težnjo udejanjijo le preko snovi. Sile težijo k združevanju.
Sile so različno močne in delujejo vsaka na svoj način. Način delovanja gravitacije je
drugačen od delovanja močne sile in ta spet drugačen od delovanja elektromagnetne sile. Na
primer gravitacija deluje samo s privlačnostjo delcev. Polja gravitacije posameznih delcev
snovi so zelo šibka in gravitacija pride do izraza šele v velikih masah, na ravni delcev pa je
povsem nepomembna. Elektromagnetna sila je neprimerljivo močnejša od gravitacije in
deluje med električno nabitimi delci. Delci v katere se je vključila se privlačijo ali odbijajo,
odvisno od vrste delcev. Delci z enakim nabojem se odbijajo, z nasprotnim pa privlačijo. V
polju delovanja elektromagnetne sile se delci urejajo v atome. Podobno se dogaja v poljih
močne sile. Silam je skupen urejevalni učinek v polju njihovega delovanja.
Vse je videti kot mogočen načrt, katerega cilj je življenje. Sile, ki so vezane v snovi,
gradijo atome in molekule, ki so osnovno gradivo živih bitij, gravitacija pa je v vesoljskih
prostranstvih zgradila inkubatorje za nastanek in razvoj življenja – zvezde kot vir energije in
planete kot prostore, kjer se življenje lahko razvije. A vendar načrta ni ali vsaj ne takega kot
si ga naredijo ljudje, ko kaj načrtujejo. Sile si niso najprej zamislile, kaj hočejo napraviti, vse
preračunale in naredile načrt ter nato začele z delovanjem. Načrt je narava sil, njihova moč
pa graditelj. Sile so same po sebi načrt in tvorec snovi in vesolja. Načrtujejo in gradijo istočasno in neprekinjeno, od nastanka vesolja dalje.
Božji načrt vesolja je osupljivo preprost. Če bi Bog napisal recept za izdelavo vesolja,
bi bil približno takšen: »Vzemi nekaj sil in nastavi njihove lastnosti. Do neskončnosti jih stisni skupaj in dobro pretresi, da se temeljito pomešajo med seboj. Ko bo vse skupaj razneslo,
si vzemi nekaj časa (nekaj sto milijard let gor ali dol) in opazuj, kaj bo nastalo. Če ti bo postalo dolgčas, stlači vse skupaj nazaj in začni znova ali pa pusti in pojdi spat.«
25
4. NADSILA
Življenje je nova stopnja zgradbe snovi.
Zakaj je vesolje takšno kot je
Nekaj presenetljivih spoznanj izhaja iz do sedaj povedanega. Prvo je, da je naša Zemlja in mi z njo dobesedno zvezdni prah, ki ga je zbrala gravitacija iz neznanskega prostora.
Vsak od 1028 atomov, kolikor jih sestavlja človeško telo, je nastal pred milijardami let v vročih sredicah prvotnih zvezd in v blišču njihovih eksplozij in kdo ve kje po galaksiji ali celo
po drugih so razmetani njihovi drobci. Izjema sta vodik in helij, ki izvirata še iz prve sekunde
po prapoku. Del vodika in helija so zbrale zvezde, del plava po vesolju v redkih plinastih
oblakih, pomešan z drobci težjih elementov in kemičnih spojin, kot je voda, metan, amonijak
in druge in iz njih nastajajo zvezde višjega reda in planeti.
Še bolj osupljivo je spoznanje, da snov pravzaprav ne obstaja ali vsaj niti približno ni
taka kot si jo predstavljamo na osnovi zaznav čutil. Atomi niso nič snovnega. So le energija,
ujeta v polja sil. To, kar dojemamo kot trdno snov, je prazen prostor, ki ga ograjujejo oble
gibanja elektronov v atomih in te ne dovoljujejo, da bi, recimo, lahko hodili skozi zid. Teža,
ki jo čutimo kot neprestan dokaz obstoja, je učinek gravitacijske sile, s katero se privlačijo
atomi Zemlje in telesa. Vse, kar zaznavamo z vidom, je odboj fotonov od orbit elektronov v
atomih. Ni barv, so le različne valovne dolžine sevanja, ni zvokov, je le nihanje tlaka zraka,
ni vonjev in okusov, so le molekule, ki so zašle v čutnice nosa in jezika. Vse zaznave so le
elektrokemični impulzi, ki jih iz čutil posredujejo možganom živci kot nekakšne kode, ki
imajo za um določen pomen. Npr. sevanje z valovno dolžino 800 nanometrov pomeni rdečo
barvo, nihanje tlaka zraka s 440 nihaji na sekundo pomeni ton a1 itd. Kode so vgrajene v
možgane in so enake za celotno vrsto, zato vsi ljudje zelo podobno zaznavamo svet, izmenjava izkušenj pa nas utrjuje v prepričanju, da je svet v resnici takšen kot ga zaznavamo. A ni!
Svet kot ga dojemamo, je le prirejena odslikava resničnosti v umu. Vse je le igra sil in energije.
Najbolj od vsega pa preseneča silno natančna uravnoteženost vesolja, vse od podatomskih delcev do vesolja v celoti kot bi jo nastavil nekdo, ki je natančno vedel kaj hoče. Le
malenkost drugačna gostota snovi v vesolju ali malo drugačne temeljne fizikalne konstante,
bi vesolje v milijardah let že izničilo. Ali bi se razblinilo še preden bi v njem nastale prve
zvezde ali pa bi se zrušilo samo vase.
Podrobnejši opis nepojmljivo natančne uravnoteženosti snovi in vesolja bi terjal preveč prostora in bi bil za bralca, ki mu fizika ni ravno v užitek, dolgočasen, saj je v tem
sestavku fizike že tako več kot preveč. Dejstvo pa je, da jo je odkrila fizika in ima sama s
tem največ težav. Pri tem pa ima fizika težave že z odkrivanjem kako stvari delujejo, odgovorov na to zakaj so take pa skorajda nima.
Običajen odgovor je, da je do sedaj nastalo in se izničilo že nešteto vesolj, raziskujemo pa lahko samo to, ki je slučajno tako, da je omogočilo razvoj snovi do stopnje, da lahko
raziskuje sama sebe.
Drugi odgovor se opira na enotno silo. Razcepljene sile, pa naj bodo kakršnekoli že,
so lahko le njen seštevek, ki je nič, zato je vesolje lahko le uravnoteženo in je, takšno kot je,
rezultat slučaja. A najsi drži prvi ali drugi odgovor, se bistvo ne spremeni: Enotna sila je
26
stvarnik vesolja in vsega, kar je nastalo v njem ter samo in edino sile so tiste, ki zelo natančno določajo vse.
Vprašanje ali je enotna sila to storila kot absolutni um, nedoumljiv človeškemu razumu kot trdijo religije ali po neštetih poskusih kot predpostavlja fizika, niti ni tako pomembno
in zato o njem ni potrebno razpravljati. Razpravljati pa je treba o številu sil, ki so nastale ob
prapoku.
Problem entropije v organizmih
Do sedaj naštete sile je ugotovila znanost, ki kot stvarne upošteva stvari, ki jih je
mogoče eksperimentalno dokazati. Njen nazor zato ostaja omejen na snov, prostor, čas,
energijo in do sedaj obravnavane sile. Znanost je v teh okvirih uspela pojasniti zelo veliko
stvari. Pri tem je tako uspešna, da je videti, da so njeni odgovori edino pravilni.
Huda težava, na katero je znanost naletela, je razlaga življenja. Veljavna doktrina pripisuje nastanek življenja slučajnim kemičnim procesom v snovi, torej delovanju
elektromagnetne sile, njegov razvoj pa razlaga z Darwinovim evolucijskim naukom.
Ta razlaga ima nekaj hib. Prva, zelo velika, pravzaprav nepremostljiva, je razlaga
začetka življenja z naključnim kemičnim spajanjem različnih molekul v pramorju. Osnovno
gradivo vseh živih bitij so beljakovine. To so zelo zapletene kemične spojine, zgrajene iz
tisočerih molekul aminokislin, ki so že same po sebi zelo kompleksne in vsebujejo veliko
vezane kemične energije. Vsak živi organizem je v bistvu močno razvejana in natančno
krmiljena kemična tovarna, v kateri se neprestano razgrajuje in nastaja veliko število zapletenih kemičnih spojin z visoko vezano energijo, ki se povezujejo v molekule beljakovin, te se
povezujejo v celice, te v tkiva, ta naprej v organe in nato v organizem in vse to naj bi nastalo
slučajno.
Temeljni zakon narave je že omenjeni entropijski zakon. Ponovno ga poglejmo v
nekoliko drugačnih povezavah. Zakon pravi, da sistemi težijo od večje urejenosti k manjši.
Visoki potenciali težijo k izenačevanju z nižjimi. Podobno kot »hoče« voda sprostiti svoj
energetski potencial, zaradi česar teče navzdol, se dogaja v molekulah. Naravna težnja kemičnega spajanja je prehajanje iz višjega v nižji energetski potencial. Kemični procesi potekajo
samodejno tako dolgo, dokler nastale spojine nimajo nobenega energetskega potenciala več.
Entropija je osnova vseh naravnih pojavov in v bistvu poganja vse fizikalne zakone.
V nasprotni smeri od entropije lahko potekajo le procesi, ki od nekje dobivajo energijo in jih
nekaj usmerja. Kot primer vzemimo urejen predal, v katerem je vsaka stvar zložena in na
svojem mestu. Če človek vsakokrat, ko nekaj išče, po njem le brska, bo vedno bolj razmetan.
Če ga hoče ponovno urediti, zgolj slepo prekladanje prav nič ne pomaga, temveč nered le
stopnjuje. Za ponovno vzpostavitev reda ni prav nobene druge možnosti kot da človek strese
vsebino iz predala, določi kako naj bodo stvari urejene in jih zloži nazaj. Za pospravljanje
predala sta potrebna načrt in delo (usmerjanje procesa in energija).
Izjemno kompleksne molekule, kakršne gradijo že najpreprostejša bitja, slučajno in
zgolj z delovanjem kemije nikakor ne morejo nastati, kljub temu pa biologija vztraja na očitnem lapsusu doktrine o slučajnem nastanku življenja. Le najdrznejše teorije, ki se problema
zavedajo, trdijo, da je življenje prišlo na Zemljo iz vesolja. Lepo! A kako je nastalo tam? Že
naključno nastajanje aminokislin je s stališča entropijskega zakona problematično, a je pod
določenimi pogoji še možno, teza o slučajnem nastanku molekul beljakovin, zgrajenih do
take stopnje, da bi se pri njih pojavil še nagon po razmnoževanju, pa je nekaj takega kot če bi
kdo trdil, da je samo navozil sem ter tja po parceli potrebni material, hiša pa se je zgradila
sama. Potresi so postavili stene, streho je sestavil in pokril veter, potem pa so notri zažarele
27
žarnice. Nihče ne bi verjel, tezi o slučajnem nastanku beljakovinskih molekul in njihovem
oživljenju pa se kar verjame! Kaj daje življenju moč, da kljubuje temeljnim fizikalnim zakonom?
Čeprav je razlaga biologije fizikalno popolnoma nesprejemljiva, se fizika vprašanju
življenja izogiba. Ko sem nekoč imel priliko zastaviti to vprašanje uglednemu, mednarodno
priznanemu fiziku, je odgovoril, da življenje pač ni fizika, a so tudi fiziki, ki so poskušali
poiskati fizikalne razlage. Erwin Schrödinger, eno od velikih imen kvantne fizike, je v delu
Kaj je življenje (What is life) predlagal, da potekajo življenjski procesi v polju negativne
entropije, kasneje imenovane sintropija. Glede na to, da entropija v bistvu poganja vse naravne pojave, ideja o sintropiji relativizira celotno fiziko. Po desetletja trajajočih razpravah je
bila zamisel o sintropiji uradno proglašena za napačno.
Kljub temu, da ima kar nekaj težav, ima zamisel še vedno precej privržencev. Sintropija v svetu običajnih razsežnosti ni možna, saj bi to pomenilo, da je mogoče pridobivati
energijo iz niča in zgraditi slavni perpetum mobile. Privrženci zamisli zato izvorna sintropijska polja postavljajo v svet atomov oziroma molekul. Biomolekule naj bi s spiralno obliko
svoje zgradbe črpale energijo neposredno iz vesolja in z njo napajale biokemične procese.
Molekule se nato združujejo v celice in te v organizem. Združena polja molekul oblikujejo
sintropijsko polje živega bitja, imenovano tudi biopolje. Žal pa teza o sintropijskih poljih na
molekularnem nivoju nekako razrešuje le problem potrebne energije, vprašanju stopnjevanja
urejenosti pri biokemičnih procesih v organizmu pa se izogne tako, da ga prekrije z zapletenimi matematičnimi razlagami kvantne teorije. Vsak red nekaj določa, zamisel o sintropiji pa
ne pove kaj in kako določa red. Če se vrnemo k primeru reda v predalu, energija omogoči le
premetavanje stvari v predalu, reda pa zgolj premetavanje ne more vzpostaviti.
Tudi Darwinov nauk ni brez težav. Dobro sicer pojasnjuje mehanizem izpopolnjevanja organizmov, ne more pa dovolj dobro pojasniti silne raznolikosti, barvitosti in lepote živih
bitij, ki v boju za obstanek ne predstavlja nikakršne prednosti, temveč je pogosto celo hiba.
Rastlinski in živalski svet, kakršen bi nastal po Darwinu, bi bil svet sorazmerno majhnega
števila brezhibnih, skrajno izčiščenih ubijalskih strojev, brez občutka za igro in uživanje
lepote življenja, ki je očiten ali morda celo bistven pri vseh višje razvitih bitjih in verjeten pri
vseh ostalih, celo mikrobih, pač v skladu s stopnjo, do katere se je organizem razvil.
Zlasti pa se z evolucijskim naukom ne da pojasniti težnje življenja k vedno višji ravni
zavesti. Sposobnost za preživetje povečujejo fizične lastnosti in inteligenca, stopnja zavedanja živega bitja pa prav nič. Zavest o lastnem obstoju je splošna ter v različnem obsegu in
obliki verjetno lastna vsem živim bitjem. Zavest, da se zaveda, do katere je prišel človek in
mogoče še kakšno drugo bitje (mogoče še nekateri drugi primati ter delfini in kiti, mogoče pa
tudi širše), ne daje bioloških prednosti. Kako se je potem razvila?
Tovrstnih vprašanj, na katera znanost ne more zadovoljivo odgovoriti, je še več. Znanost odgovarja, da vseh stvari še ni uspela raziskati, zato vseh odgovorov ne more dati, s
svojim razvojem pa dokazuje, da je v preteklosti že pojasnila mnoga vprašanja in bo slej ko
prej tudi ta. Nedvomno jih bo, vendar se zdi, da je pri razlagi nastanka in razvoja življenja
zašla v slepo ulico. Dogaja se nekaj podobnega kot pred petimi stoletji, ko se s pojmovanjem
Zemlje kot središča vesolja, vsem zapletenim prilagoditvam navkljub, ni dalo dovolj natančno razložiti gibanja planetov. Ko so iznašli daljnogled in odkrili še mene planetov in
Jupitrove lune, ki so se vrtele okrog njega namesto okrog Zemlje, pa so raje trdili, da je daljnogled hudičeva iznajdba in kaže narobe. Tako kot pri pojmovanju mesta Zemlje v vesolju,
bo tudi pri pojmovanju življenja potreben prehod na novo paradigmo.
28
Nadsila
Nesporno je, da procesi, ki ustvarjajo življenje, tečejo v smeri nasprotni entropiji,
vendar pa življenje ni edini proces, ki gradi sistem. Snov je zgrajena v stopnjah. Kvarki se
povezujejo v nukleone, nukleoni gradijo atomska jedra, atomska jedra in elektroni gradijo
atome, atomi gradijo molekule in te oblikujejo snov, kakršno zaznavamo s čutili. Snov je v
več stopnjah zgrajen sistem, ki je nastal in ostaja nespremenjen ter nasprotuje entropijskemu
zakonu. Enako kot za življenje, se lahko vprašamo, kaj je omogočilo nastanek in obstoj snovi?
Odgovor na to vprašanje je opisan v prejšnjih poglavjih. Za vsako stopnjo zgradbe
snovi stojijo sile. Močna sila je iz energije, nastale ob prapoku zgradila kvarke, ki jih povezuje naprej v nukleone in v jedra, elektromagnetna sila povezuje atomska jedra z elektroni in
s tem gradi atome in molekule. Temeljno gibalo nastanka in razvoja snovi so sile.
Ker biološki procesi potekajo v nasprotni smeri od entropije, mora tudi v njih delovati
neka sila. Elektromagnetna sila, ki gradi atome in molekule to ni. Po Darwinu sta temeljno
gibalo nastanka, ohranjanja in razvoja živih bitij nagona po samoohranitvi in po ohranitvi
vrste. Če bi ju sprožala elektromagnetna sila, bi bili ti težnji prisotni tudi pri vseh ostalih
kemičnih procesih in ne le biokemičnih, a nista. Gradnja snovi se torej ne konča z atomi in
molekulami, ki so učinek delovanja elektromagnetne sile. Naslednja stopnja zgradbe snovi je
življenje, ki ga gradi neka, do danes še neugotovljena ali bolje rečeno nepriznana sila. Življenje je preskok na novo stopnjo zgradbe snovi in ker vsako stopnjo zgradbe snovi gradi sila,
tudi življenje ustvarja sila.
V nadaljevanju bo zanjo uporabljen izraz nadsila. To ni neka mistična sila, temveč je
realna fizikalna sila, ki deluje v vsakem živem bitju in na nam še neznan način upravlja z
razvojem in bivanjem bitja od spočetja do smrti, podobno kot sile v snovi gradijo snov in
določajo njene lastnosti ali kot gravitacija oblikuje galaksije, sončne sisteme, planete in povzroča vrsto pojavov na njih. *
Obstoja nadsile znanost še ni ugotovila, seveda pa s tem ni rečeno, da te sile ni. Pred
Newtonom se človeštvo ni zavedalo niti gravitacijske sile, čeprav so njeni učinki ves čas prisotni, odkritje in razlago delovanja elektromagnetne in ostalih sil v snovi pa sta prinesli šele
devetnajsto in dvajseto stoletje.
Sicer pa tudi fizika sama ugotavlja, da seznam sil ni popoln. Prav ničesar ne vemo o
silah, ki gradijo nam neznane vrste snovi (temna snov, temna energija in najbrž še kaj). Vse
te snovi gradijo nam povsem neznane sile. In če že o silah na področjih temeljne zgradbe
snovi in vesolja fizika še zdaleč ne ve vsega, je upravičeno tudi sklepanje, da nadgradnjo
snovi, kakršna je življenje, povzroča in ureja neka sila.
In če nadsila je – sam sem globoko prepričan, da jo bo znanost slej ko prej priznala –
pomeni, da življenje ni nekaj, kar je slučajno nastalo na Zemlji iz mrtve snovi. Je kozmična
struktura, ki je tako elementarna, kot so kvarki, nukleoni, atomi in molekule, ki jih oblikujejo
sile v atomu ter zvezde, planeti in galaksije, ki jih oblikujeta širjenje prostora in gravitacija.
_____________________
*
Izbira imena za silo, ki sproža in upravlja življenje, je težavna. Izraza sila življenja in življenjska
sila sta nerodna, ker sta sestavljena iz dveh besed, poleg tega pa že imata v jeziku svoj pomen. Predpona
»bio« bi bila primerna, vendar ob poplavi raznih »bio« gibanj in izdelkov zveni obrabljeno. Glede na to,
da življenje nadgrajuje snov, se zdi predpona »nad« še najprimernejša, čeprav ima nekoliko mističen prizvok.
29
Nadsila se veže v snov, podobno kot močna, in elektrošibka sila ter usmerja njeno
nadaljnje oblikovanje. Življenje zato nastaja povsod, kjer so dani vsaj minimalni pogoji.
Podobno kot druge sile upravljajo z delci pri oblikovanju struktur na njihovem nivoju delovanja, nadsila sproža življenje in usmerja njegov razvoj ter se v ugodnih pogojih z evolucijo
povezuje v kompleksno zgradbo, kakršno vidimo na Zemlji.
Ugibanje o življenju v vesolju je odveč, pa tudi o civilizacijah – o tem ni dvoma.
Ostaja le vprašanje, zakaj ni bila še nobena odkrita. Najbolj je verjetno, da je prenos podatkov s pomočjo elektromagnetnih valov preveč okoren, premalo zmogljiv, nezanesljiv,
počasen in energetsko potraten, zato ga vsaka tehnološko razvita civilizacija razvije in opusti
v nekaj sto letih, kar v trajanju celotne evolucije pomeni le kratek trenutek. Verjetnost, da bi
bila kakšna civilizacija točno na isti stopnji razvoja kot je naša, je tako majhna, da je dovolj
blizu, da bi jo z našo tehnologijo lahko zaznali, pač ni.
In kaj je z Darwinom? Ni se motil, le vloga naravnega izbora je ožja. Evolucijski
zakon je le eden od zakonov nadsile. Podobno kot so v fiziki Keplerjevi zakoni le poseben
primer Newtonovega gravitacijskega zakona ali pa je Newtonov gravitacijski zakon le poseben primer Einsteinove splošne relativnostne teorije, se bo izkazalo, da je Darwinov nauk le
del nauka, ki se bo zgradil okrog zakonitosti, ki jih postavlja nadsila. To velja tudi za videnja
davnih razsvetljencev, utemeljiteljev religij in raziskovalcev tako imenovanih mejnih pojavov. Tudi njihova videnja se bodo izkazala kot del širšega nauka. Zakoni materije in duhovni
zakoni si ne nasprotujejo, temveč so delni zakoni znotraj širšega zakona, ki ga še ne poznamo.
Pravzaprav je čudno, da znanost nadsile ne išče. Ne glede na to ali se pripisuje silam,
ki delujejo v snovi primarno ali sekundarno vlogo, je očitno, da snov do potankosti določajo
izključno sile. Prav nobene logike ni v vztrajanju, da se o življenju kot najkompleksnejši in
izrazito drugačni pojavni obliki snovi razmišlja kot o igri naključij. Nič ni naključnega in za
vsem, kar se dogaja, so sile, le zakonitosti delovanja nadsile še ne poznamo. Škoda je le, da
prepričanje, da je življenje rezultat naključja, onemogoča njeno spoznavanje.
Morda znanost od priznanja in raziskovanja nadsile odvrača petstoletni spor s Cerkvijo, saj je to področje, na katerem so nastale religije. Delovanja nadsile so se ljudje zavedli
prej, kot katerekoli druge. S stališča življenja je to pač najbolj elementarna sila, zato so jo
ljudje začeli raziskovati zelo zgodaj, najbrž že s trenutkom, ko so se zavedli, da se zavedajo.
Véliki razsvetljenci so odkrivali zakonitosti njenega delovanja in postavili temeljne duhovne
zakone. Na njih so zgrajene vse religije od zahodnih monoteističnih do vzhodnih religij brez
boga kot je budizem. Kljub ločenemu nastanku in razvoju na vzhodu in na zahodu ter različnim trenutnim naukom religij, so temeljni nauki v vseh religijah enaki. Toda tako kot
znanost, tudi religije še čaka premik v načelih. Nadsila bo zanje sicer ostala Bog, enako kot
je bila do sedaj. Razlika bo v tem, da si bodo to področje slej ko prej delile z znanostjo, kar
jih bo prisililo, da bodo ponovno premislile o svojih naukih ter iz njih pomedle, kar so dodala
tisočletja najrazličnejših razumevanj sveta in življenja ter borba za prevlado in imetje.
Vsekakor v obstoj nadsile ne gre dvomiti. Nadsila obstaja! Možno jo je pojmovati kot
fizikalno količino, podobno kot na primer elektromagnetno silo ali gravitacijo ali pa kot
absolutni um in jo imenovati Bog. Nobenega od pojmovanj ni potrebno vsiljevati ali izključevati. Nadsila je oboje in obe pojmovanji bosta nekoč pripeljali do enakih zaključkov.
Način delovanja – morda je mogoče reči tudi misli nadsile, je tako poseben, da se ga s človeškim pojmovanjem ne da dojeti. Misel človeštva se ji le poskuša približati in v drobnih
korakih, ki se zdijo človeku neznanski, to počasi uspeva.
30
5. EVOLUCIJA
.
Nadsila ustvarja življenje in usmerja njegov razvoj
Nastanek Zemlje
Zemlja je nastala iz ostankov oblaka prahu in plinov, ki jih sonce ob nastajanju ni
posrkalo in so se utirili v disk okrog sonca. Posamezni kosi so se pričeli združevati v večje in
so s svojo gravitacijo pričeli »čistiti« vsak svoj pas diska. Nastali so planeti, ki so bili ob nastanku žareči. Težje elemente je gravitacija potegnila v središče, nad njimi so bili sloji lažjih
elementov, iz plinov pa se je oblikovala atmosfera. V tem obdobju je nastajala vrsta kemičnih spojih. Elementi in spojine z višjim kemičnim energetskim potencialom so se spajali v
spojine z nižjim in pri tem sproščali energijo, ki je planet dodatno ogrevala in proces še pospeševala. Končno so ostali le elementi in spojine z najnižjim možnim energetskim
potencialom. Planet so ogrevale tudi jedrske reakcije izotopov, ki še vedno potekajo in vzdržujejo žarečo notranjost Zemlje.
Površina se je zaradi izgube toplote s sevanjem pričela ohlajati. Ob nastajajočo skorjo
so udarjali meteorji, jo drobili in iz večje ali manjše globine dvigali material iz notranjosti.
Eden od meteorjev ali že kar planet, je bil tako velik, da se je ob njegovem udarcu od Zemlje
odtrgal del površine iz katere je nastala Luna. Proces se je postopoma umirjal in kakšno milijardo let po nastanku so se razmere na Zemlji uravnovesile. Površina se je ohladila in njena
temperatura se je ustalila v ravnotežju oddanega in od sonca prejetega sevanja. V nastalem
morju je bila raztopljena vrsta najrazličnejših snovi, ki so nastale v vročem obdobju. Atmosfera je bila drugačna od današnje. V njej ni bilo prostega kisika. Sestavljal jo je v glavnem
ogljikov dioksid ter vrsta drugih plinov kot na primer žveplov dioksid, dušikovi oksidi, amonijak, metan in vrsta drugih in ti plini so bili raztopljeni tudi v pramorju. Vodna para, ki je
izhlapevala iz morij, se je, tako kot danes, utekočinjala in s padavinami čistila atmosfero.
Molekularna oblika življenja in ogljikov ciklus
Nastanek življenja znanost razlaga kot naključni dogodek. Pričelo se je na molekularnem nivoju. V pramorju so se preprostejše molekule pričele vezati v bolj kompleksne in med
njimi tudi take, ki so postale zametki življenja. Vendar pa se ta proces ni mogel začeti kjerkoli. Kompleksne spojine potrebujejo za svoj nastanek energijo, ki je iz spojin, nastalih v
vročem obdobju, niso mogle dobiti, saj so te bile brez energetskega potenciala. V kemiji
tečejo taki procesi z dovajanjem energije ob posredovanju katalizatorjev. To so nekateri elementi ali spojine, ki pospešujejo proces spajanja v nove molekule, a se sami v spojine ne
vključujejo. Primerne razmere za nastajanje kompleksnih molekul so bile na dnu morij ob
razpokah kontinentalnih plošč. Iz razpok se neprekinjeno izločajo potrebne snovi in katalizatorji, energijo za kemični proces pa daje toplota magme.
Drugi možni vir energije je bila svetloba. Ko se je atmosfera zbistrila, so do površja
morij prodrli fotoni s sonca. Fotoni višjih energij, na primer fotoni ultravijolične svetlobe,
svojo energijo lahko vežejo v nekatere snovi in jih kemično spremenijo. Katalizatorji, ki so
ta proces pospeševali, so bili raztopljeni v vodi. Naslednji možni vir energije so bile atmos31
ferske razelektritve. Poleg ostalih spojin so nastajale molekule ogljikovodikov in organskih
kislin. Vodik, ogljik in dušik za gradnjo so dobivale iz vode, v njej raztopljenega ogljikovega
dioksida in dušikovih spojin. Kot stranski proizvod je nastajal elementarni kisik, ki se je
deloma raztapljal v vodi, presežni pa se je pričel nabirati v atmosferi.
Proces je trajal precej dolgo. Med nastalimi molekulami so bile tudi aminokisline. Te
imajo, zaradi svoje strukture, sposobnost spajanja v brezštevilne, različno dolge in različno
kombinirane verige. Nastajale so molekule beljakovin. Ko so v svoje verige vključile tudi
katalizatorje, so nastale molekule klorofila, ki je še danes skoraj izključni encim fotosinteze.
Beljakovinske molekule so pridobile sposobnost samostojne tvorbe organskih spojin in niso
bile več odvisne od slučajno nastalih. V gručah molekul, v katere so se sprijemale, se je
povečala gostota aminokislin, iz katerih so rasle nove molekule beljakovin. Nastali so zametki rastlin.
Skupaj z nastajanjem, so beljakovinske molekule razvile tehniko razmnoževanja. Slučajno povezovanje molekul različnih aminokislin daje različne beljakovinske molekule z
najrazličnejšimi lastnostmi, če pa naj bi neka slučajno pridobljena lastnost kot je na primer
sposobnost fotosinteze, ostala, mora nova molekula dobiti vse aminokisline v istem vrstnem
redu, sicer funkcije novo nastalih ne bi bile več enake. Ko molekula nakopiči okoli sebe
dovolj potrebnih snovi, se prične vzdolžno cepiti in vsaka polovica ob svoji strukturi člen za
členom zgradi manjkajoči del odcepljene veje iz aminokislin in ostalih snovi, ki jih dobi iz
okolja. Nastaneta dve identični kopiji, ki se ob ugodnih pogojih spet pričneta cepiti.
Nastajanje organskih spojin in kisika se je močno pospešilo. V »juhi« organskih spojin, ki je nastajala kot posledica fotosinteze, so se lahko začele razvijati tudi beljakovinske
molekule, ki same niso proizvajale ogljikovodikov in aminokislin, temveč so jih črpale iz
okolja. Tudi te so se združevale v gruče, ki so bile zametki aerobnih organizmov. Nastalo
molekularno življenje je vzpostavilo mehanizem, ki poteka na molekularnem nivoju živih
bitij še danes. Rastline v svojih celicah iz vode, ogljikovega dioksida in dušikovih spojin tvorijo molekule ogljikovodikov, maščobnih kislin, aminokislin ter kisik, aerobna bitja pa za
tvorbo svojih molekul uporabljajo aminokisline, ki jih dobijo iz rastlin, deloma pa jih tvorijo
sami iz snovi in energije, ki jih dobijo z oksidacijo ogljikovodikov, maščobnih in amino kislin. Stranski proizvod sta ogljikov dioksid, preproste dušikove spojine in voda, ki jih spet
uporabijo rastline. Zaradi vloge ogljika je ta neprestano ponavljajoči se proces dobil ime
ogljikov ciklus.
Uporabljena izraza rastline in aerobni organizmi nista povsem točna. Pod rastlinami
je mišljen tudi rastlinski plankton in beljakovinske molekule, ki vsebujejo klorofil, pod aerobnimi organizmi pa so mišljena bitja, ki trošijo organske snovi z oksidacijo in imajo
sposobnost samostojnega gibanja. V biologiji se za organizme, ki sami tvorijo organske snovi, uporablja izraz avtofiti, za organizme, ki organske snovi trošijo pa izraz heterofiti. Vendar
pa je v skupini heterofitov tudi množica zelo preprostih bitij, celo preprostejših od rastlin, ki
parazitirajo na avtofitih ali so z njimi v simbiozi ter anaerobna bitja, ki pridobivajo kisik za
oksidacijo iz nitratov (NO3) in izločajo dušik (N2) ali dušikove spojine z vodikom (NH4).
Višje razvita bitja, ki so razvila sposobnost samostojnega gibanja so skoraj brez izjeme aerobni heterofiti, zato so v nadaljevanju poenostavljeno imenovani aerobna bitja.
V nadaljevanju sta za živa bitja uporabljena izraza bitje in organizem. Pod izrazom
bitje so mišljena vsa bitja od živih beljakovinskih molekul, preko enoceličarjev do mnogoceličarjev, pod organizmi pa mnogocelična bitja, sestavljena iz tkiv in organov.
32
Celična oblika življenja
Boj za asimilate med rastlinskimi in aerobnimi molekulami je sprožil naslednjo stopnjo razvoja. Posamezne vrste beljakovinskih molekul so pričele v sprimkih rastlinskih
molekul prevzemati različne funkcije. Sprimek se je navzven zaprl in notranjost je bila ločena od okolja. Asimilati so ostali v notranjosti, kjer so bili zagotovljeni optimalni pogoji za
odvijanje biokemičnih procesov. Nastale so celice rastlinskega planktona.
Rešiti je bilo treba tudi razmnoževanje. Če naj bi bila nova celica enaka starševski,
mora dobiti vzorec vseh vrst molekul, ki tvorijo celico, česar preprosta delitev ni zagotavljala. Vzorci molekul – geni, so se povezali v verige – kromosome, ki so vzorec vseh molekul,
ki gradnjo celico, oziroma nekakšna živa podatkovna baza celice. Ob genih se gradijo beljakovine, ki tvorijo celico. Kromosom je v bistvu zelo dolga beljakovinska molekula, ki se deli
po istem principu kot se delijo krajše verige. Pred delitvijo celice se kromosomi postopoma
cepijo v dve veji, tako kot zadrga. Člen za členom zgradi vsaka veja ob sebi identično kopijo
manjkajočega dela, nato pa se celica razdeli v dve tako, da v vsaki ostane po en komplet
kromosomov. Posebej se delijo kromosomi in posebej preostanek, ki prestavlja le okolje, v
katerem se kromosomi lahko razvijajo. Razvila se je delitev celic z mitozo.
Asimilati so ostajali v rastlinskih celicah, v okolju pa jih je bilo manj. Aerobne molekule so do njih lahko prišle na dva načina: S prodorom v notranjost rastlinske celice ali pa z
njeno razgraditvijo. Tudi aerobne molekule so se pričele povezovati v celice. Manjši virusi
so razvili sposobnost prodora v celice, kjer za svojo rast in razmnoževanje uporabljajo snovi
v celici. Večje aerobne celice pa so se prilepile na rastlinsko celico, jo razgrajevale v osnovne organske spojine in ostale snovi ter iz njih gradile svoje beljakovine ali pa so jo
pogoltnile.
Virusi so svoj princip prehranjevanja ohranili do danes. Odvisni so od naključij in
sami na okoliščine ne morejo vplivati. Njihova življenjska doba izven celice je kratka. Ohranjajo se z množičnostjo, ki povečuje verjetnost, da nekateri dovolj hitro naletijo na novega
gostitelja, v katerem se lahko razvijajo. Druga vrsta aerobnih celic je večja, bolj kompleksna
in bolj avtonomna. Brez gostitelja lahko preživi dalj časa. Za iskanje gostiteljev je razvijala
sposobnost gibanja in zaznavanja. Potomci teh celic so bakterije in aerobni plankton.
Mnogocelični organizmi
V naslednji stopnji razvoja so se celice, nastale z delitvijo, pričele organizirati v kolonije. Prvotno identične celice so postopoma pričele prevzemati različne funkcije in kolonija
je pričela delovati kot organizem. Ta je bil večji in bolj avtonomen od enoceličarjev in je
zato imel še boljšo možnost za obstanek. Nastali so mnogoceličarji, ki so se postopoma razvijali do današnjih oblik. Pogoj za celovito delovanje mnogoceličnega organizma je, da
imajo vse celice genski zapis celotnega organizma, od katerega posamezne vrste celic uporabijo le del, ki je potreben za oblikovanje tkiv posameznega dela organizma – organa.
Razmnoževanje so novi organizmi rešili z delitvijo (vegetativno), s trosi in spolno, vendar je
mitoza ostala temeljni princip rasti, obnavljanja in razmnoževanja, ki ga uporabljajo vsa živa
bitja.
Ko se je življenje razvilo do neke stopnje, je prodiralo iz morja na kopno, kjer se je
razvilo v oblike prilagojene bivanju v atmosferi in z le občasnim dostopom do vode. Ker je
voda osnova okolja v katerem potekajo biokemični procesi, kopenski organizmi tako okolje
vzdržujejo v celicah. V prispodobi bi lahko rekli, da nosijo morje s seboj, saj kopenske organizme sestavlja sedem do osem desetin vode.
33
Mehanizem delovanja evolucije
Po evolucijskem nauku poganja celoten razvoj boj za obstanek. Vsako živo bitje vodita nagon po samoohranitvi in nagon po ohranitvi vrste. Prvi sili bitje v borbo za preživetje,
drugi pa z razmnoževanjem preko zmogljivosti virov množi posamezno vrsto. Ob vsakem
razmnoževanju se genski zapis nekoliko spremeni. Ob delitvi celic, novo nastali celici nista
povsem identični s starševsko. Modifikacije zato nastajajo celo pri nespolnem razmnoževanju, še večje so pri spolnem, kjer potomci nosijo kombinacijo genskih zapisov obeh staršev.
Pri borbi za omejene vire preživijo bolje prilagojeni osebki, ki nadaljujejo vrsto. Vrsta se
tako prilagaja spreminjajočim se okoliščinam in se razvija.
Na vlogo plenilcev v naravi je treba gledati drugače in ne čustveno. Vse vrste se razmnožujejo prehitro. Plenilci odstranjujejo tiste, ki jih laže ujamejo, to je nemočne in slabe,
ki bi, če bi preživeli, porabljali omejene vire hrane in množili sebi podobne. S tem vrsti delajo dvojno uslugo. Za razmnoževanje ostajajo sposobnejši, ki nadaljujejo vrsto in imajo
dovolj hrane. Plenilce pri vrhu prehrambne verige, ki imajo malo naravnih sovražnikov, redči
lakota. Ni se preprosto odločiti, kdo je na boljšem.
Prehrambna veriga ni nekaj krutega, neke vrste ubijalski stroj, ki uničuje življenja
bitij, ki bi rada živela, temveč nujnost, ki ohranja življenje. Če ne bi bilo bitij, ki redčijo in
razkrajajo rastline in njihove produkte, bi v atmosferi zmanjkalo ogljikovega dioksida in rastlinstvo bi zadušilo samo sebe in če ne bi bilo plenilcev, bi se rastlinojedci tako namnožili, da
bi uničili rastlinstvo in še sami izumrli. Smrt in življenje sta tesno povezana. Smrt, ki s stališča posameznika pomeni konec življenja, pomeni preživetje drugega, njegova smrt pa
preživetje naslednjega. Z vsakim krogom življenja nastajajo nove rešitve, ki življenje razvijajo.
Zgolj z izpopolnjevanjem ne nastajajo nove vrste. Nosilec vsake lastnosti organizma
je beljakovina, ki v celicah opravlja neko funkcijo. Dopolnjevanje beljakovine funkcijo
spreminja, za nastanek nove vrste pa je potreben kvalitetni skok. Te skoke evolucijski nauk
pripisuje slučajnim mutacijam. Mutacije so začetki novih vrst, ki jih nato preveri in izpopolni
naravni izbor. Uspešne vrste ostajajo in se razvijajo naprej do naslednjih mutacij, neuspešne
propadejo. Na genskem nivoju je evolucijsko prilagajanje sprememba molekul beljakovin,
mutacija pa je nastanek nove. S kopiranjem beljakovin iz roda v rod, geni »pomnijo« uveljavljene lastnosti in jih prenašajo skozi milijone in milijarde let.
Življenje se je razraščalo v nove oblike kot veje na drevesu. Iz vsake veje, so se odcepljale nove veje. Najuspešnejše oblike, ki so najbolje izrabile dane okoliščine, so se množile
ter se cepile v nove oblike, uspešne so obstale pri doseženih rešitvah in jih izpopolnjevale,
manj uspešne pa so propadle. Rešitve, ki so se razvile že ob začetku evolucije, ostajajo skupne vsem živim bitjem (na primer mitoza), lastnosti, ki so v evoluciji nastajale kasneje pa so
skupne domenam, kraljestvom, deblom, razredom, redom, družinam, rodovom in vrstam iz
razvrstitve po Sistemu klasifikacije živih bitij. Rešitve, ki jih je evolucija osvojila, se ne menjajo več, temveč se le nadgrajujejo.
Izumiranje vrst je normalen in ne izjemen pojav in slej ko prej izumre vsaka vrsta.
Temeljni princip je, da življenje izpolni ves razpoložljivi življenjski prostor, v katerem prevladujejo vrste, ki so najbolje prilagojene lokalnim razmeram. Evolucija je potovanje po
rezilu noža. V stabilnih okoliščinah imajo prednost okolju najbolje prilagojene vrste, ki izrivajo manj prilagojene, toda bolj ko se vrsta prilagodi nekim okoliščinam, bolj je občutljiva
na njihove spremembe. Če bi lahko prešteli vse vrste, ki so kdaj živele na Zemlji, bi ugotovili, da je izumrlih vrst mnogokrat več od števila trenutno živečih. Kljub večinskemu izumrtju
34
vrst pa je v drevesu življenja ostala večina vseh življenjskih oblik, ki so kdaj nastale, od virusov do človeka, z neštetimi razvejanimi poganjki. V morjih še vedno zanesljivo obstaja (in
verjetno neprestano nastaja) tudi molekularno življenje, ki pa ga, s trenutno veljavnim pojmovanjem življenja, ne prepoznavamo.
Vpliv življenja na razmere na Zemlji
Življenje oziroma organizmi so bistveno vplivali na spreminjanje razmer na Zemlji.
Mit porušenega ravnotežja, ki trdi, da je bil ekosistem Zemlje v preteklosti v ravnotežju, ruši
pa ga človek s svojo dejavnostjo, je resnično le mit! Zemlja nikoli ni bila v ravnotežju in se
ves čas spreminja. Pred nastankom življenja so ravnotežje rušili jedrski in kemični procesi,
udarci meteoritov in tektonski pojavi, ko pa so se razmere umirile, je ravnotežje pričelo rušiti
življenje. Temeljna narava življenja je eksponencialna rast, eksponencialna rast pa neizbežno
pripelje do zloma sistema, ki pa ne pomeni konca, temveč je nov začetek na novem nivoju
(Toda najverjetneje za druge! Problema nikoli ni mogoče rešiti s prijemi, ki so povzročili
njegov nastanek!). Tako je že molekularno življenje popolnoma spremenilo okolje. Iz atmosfere je odstranilo večino ogljikovega dioksida in dušikovih spojin ter ustvarilo atmosfero z
elementarnim kisikom. Aerobni organizmi, ki so se lahko razvili šele v tej fazi, nikoli niso
uspeli razgraditi vseh asimilatov, ki so jih proizvedle rastline. Del ogljika se v atmosfero ni
več vračal, temveč se je konzerviral v obliki nafte, premoga in karbonatov. Ogljikov dioksid
se je razredčil do meje, ki je komaj še zadoščala za preživetje rastlin in zmanjšal se je učinek
tople grede. Nastopila je ledena doba, v kateri je izumrlo mnogo vrst. Poraba ogljikovega
dioksida je globalno močno padla. Stanje so postopoma spreminjali izbruhi vulkanov in premiki kontinentalnih plošč, ki so karbonate potiskali v žarečo notranjost ter sproščali vezani
ogljik. Poledenitvi je sledila otoplitev z boljšimi pogoji za razvoj rastlin in s tem tudi drugih
vrst. Razvoj življenja je prešel v nov ciklus. Rastline so v tem ciklusu odločilni člen in se
vedno tako namnožijo, da porabijo ogljikov dioksid do meje svojega obstanka. V atmosferi
ga je trenutno nekaj več od 0,04 odstotka, kisika, ki zagotavlja obstoj aerobnih organizmov
pa je okoli dvajset odstotkov. Življenje ima očitno izjemno veliko moč. Njegovi učinki na
globalnem nivoju že milijarde let bistveno vplivajo na razmere na Zemlji in še več: Življenje
samo ustvarja pogoje za svoj obstoj.
Vpliv človeka na ogljikov ciklus in evolucijo
Kurjenje fosilnih goriv in krčenje gozdov je v ciklusu menjave dob le vračanje ogljika
v atmosfero, ki ga povzroča človek, ne pa tektonska aktivnost Zemlje. Zemlja, ki se je že
približevala novi ledeni dobi, se je od nje začela odmikati. Seveda pa to ne pomeni, da je
človekovo ravnanje dobro. Spremembe, ki nastajajo, so hitre, ker se delež ogljikovega dioksida v atmosferi dviga mnogo hitreje kot ob tektonskih premikih. Človek zelo hitro potiska
Zemljo v naslednje toplo obdobje brez vmesne ledene dobe in posledice bodo dokaj nepredvidljive. Lahko pričakujemo izbruh bujne rasti rastlin, toda ne le znanih, visoko razvitih vrst,
ki so prilagojene nizki stopnji ogljikovega dioksida v zraku in vodi. Obudile se bodo rastline,
ki bodo močno spremenile okolje. V morjih in jezerih je že opazno razraščanje raznih alg in
trav, ki duši ostale vrste in tudi na kopnem lahko pričakujemo spremembe, ki jih bo še pospeševalo ogrevanje ozračja. V gozdovih je očitno umikanje iglavcev proti severu in v višje
lege, v nižinah in južneje pričenjajo prevladovati listavci. Veliko vrst rastlin in živali, ki se
hranijo s trenutno rastočimi rastlinami bo izumrlo, odpornejše bodo vegetirale na zmanjša35
nem življenjskem prostoru na meji preživetja, namnožile in izpopolnjevale pa se bodo vrste,
ki so v današnjih okoljih redke ali pa jih še ni. Nekatere se bodo priselile iz drugih delov sveta s podobnimi razmerami, nekatere pa se bodo šele razvile. Kar se z atmosfero dogaja danes,
se je v zgodovini Zemlje že dogajalo. Žal pa je to slaba tolažba! To, kar iz stališča evolucije
pomeni le posamezni ciklus, pomeni za veliko današnjih vrst, vključno s človekom, dramatične, morda celo uničujoče spremembe.
Negativni vpliv krčenja tropskih gozdov na količino ogljikovega dioksida v zraku, je
še en mit, v katerega se na splošno verjame. Zrel pragozd, v katerem stare rastline odmirajo
same, ne povečuje količine biomase na kvadratni kilometer, kar pomeni, da ustvari toliko
ogljikovega dioksida, kolikor ga veže. Pragozdovi niso zelena pljuča planeta, ki ga oskrbujejo s kisikom, temveč živijo in dihajo le zase. Sproščanje ogljikovega dioksida se poveča le
enkrat, če se gozd krči s požiganjem. Če gledamo na gozd kot na skupek organizmov, ki pretvarja ogljikov dioksid v kisik in ogljikove spojine, potem ima največji izkoristek negovan
gozd v katerem je drevje toliko staro, da ima največji letni prirastek, starejša zrela drevesa pa
se izsekava. Če se pridobljen les uporabi tako, da je trajneje konzerviran (na primer v gradbenih konstrukcijah, pohištvu in podobnem), je čistilni učinek gozda na atmosfero največji.
Tudi predelava v papir je eden od načinov trajnejšega vezanja ogljika, zlasti če papir ostaja v
knjigah. Ker v trópih teče vegetacija celo leto in so tudi sicer pogoji za rast rastlin najboljši,
bi imel največji učinek negovan deževni gozd. Seveda pa je skrajno sebično gledati na tropski gozd le na ta način. Pragozd je prostor največje biotske raznolikosti, ki z izkoriščanjem,
zlasti pa s krčenjem in spreminjanjem v obdelovalne površine, uničuje življenjski prostor
veliko vrstam.
Na delež ogljikovega dioksida v zraku človek ni pričel vplivati šele z začetkom industrijske revolucije. Povečano sproščanje ogljikovega dioksida s krčenjem gozdov, kurjenjem
lesa in laže dostopnih fosilnih goriv je vzdrževalo toplejše podnebje že mnogo prej. Ko je
kuga v štirinajstem stoletju (pandemija 1347 – 52) močno razredčila prebivalstvo, ohromila
gospodarstvo in porušila družbene odnose, so se izkrčene površine začele zaraščati z gozdovi, kar je vezalo toliko ogljikovega dioksida, da je v naslednjih treh stoletjih nastopila mala
ledena doba. Južna Anglija, ki je bila v srednjem veku vinorodna dežela, se je tako ohladila,
da so pozimi na zamrznjeni Temzi prirejali sejme. Propadle so tudi živinorejske naselbine na
Grönlandu, katerih ostanki so še danes vidni, o njih pa pričajo tudi pisni podatki, ki jih hrani
vatikanska knjižnica. Gre za dopisovanje med Vatikanom in krščansko skupnostjo na
Grönlandu, s katerim ta prosi za ustanovitev samostojne škofije.
Na pojav človeka in na njegov vpliv na ogrevanje ozračja je možno gledati enako kot
na vpliv rastlin na ohlajevanje. Je zgolj vrsta, ki počenja, v kar jo silijo lastnosti vrste, le glede na hitrost, s katero se spremembe dogajajo in na njihov obseg, ga je mogoče skoraj
primerjati z velikim meteorjem. Tudi meteor, ki je treščil v Zemljo pred 65 milijoni let, je
uničil zelo veliko vrst, ki so takrat živele na Zemlji, med drugim tudi dinozavre, ki so vladali
celih 150 milijonov let, a ta katastrofa razvoja ni ustavila, temveč ga je potisnila v nov ciklus.
Zavladali so ptiči in sesalci, ki so evolucijske dosežke plazilcev že zdavnaj presegli.
Težave človeštva z evolucijo
Biologija in geologija sta na osnovi okamnelih ostankov organizmov uspeli sestaviti
precej dober pregled dobršnega dela evolucije, zato v opisani princip nastanka novih vrst ne
gre dvomiti. Da evolucija res deluje in to celo zelo hitro, dokazuje tudi človek s svojimi
posegi. Spreminjanje vrst z načrtnim izborom in križanjem poteka, odkar je človek prešel od
nabiralništva in lova k pridelavi rastlin in vzreji živali. Pa tudi na človeku neugoden način
36
deluje evolucija. Umetno okolje, ki ga je ustvaril človek, je postalo nov biotop, v katerem se,
poleg simbiotskih, razvijajo parazitske vrste od sesalcev, ptičev in plazilcev, preko raznih
členonožcev do enoceličarjev in virusov na eni strani ter rastlin na drugi. V borbi z njimi se
je zatekel h kemiji, a gledano evolucijsko, je tudi to le spremenjeno okolje, ki se mu organizmi hitro prilagodijo. Razni pesticidi (pravilneje rečeno biocidi) in antibiotiki zelo hitro
izgubljajo učinkovitost in kemična in farmacevtska industrija si izmišljata vedno nove z vse
bolj nepredvidljivimi stranskimi učinki.
Celotna človeška civilizacija prehaja v začarani krog. Donosnejše vrste rastlin in živali omogočajo človeku razmnoževanje, toda veliko teh vrst sploh ne bi moglo obstajati brez
umetne podpore. Kemična sredstva, s pomočjo katerih se dosegajo dovolj veliki donosi za
vedno večje število ljudi, zastrupljajo hrano, ki ogrožajo zdravje. Nove, okolju do sedaj povsem tuje snovi, ne vplivajo le na nezaželene vrste na neki njivi, temveč tudi na druge v
mnogo širšem prostoru. Učinki delovanja kemikalij so mnogo večji kot je videti na prvi
pogled, saj pogosto trgajo verigo medsebojno prepletenih odvisnosti vrst. Na primer uporaba
insekticidov redči žuželke opraševalke. Visoko razvite žužkocvetke, ki so se sposobne razmnoževati le s semeni, bodo z manjšanjem potomstva pričele izgubljati bitko za prostor in
vodo z vetrocvetkami in rastlinami, ki se razmnožujejo vegetativno, z njihovim redčenjem pa
bodo izumirale tudi aerobne vrste, ki se z njimi hranijo ali so kako drugače odvisne od njih in
imajo nekje drugje v tej verigi svojo vlogo. In podobnih primerov je mogoče našteti še veliko.
Nekateri upajo, da bo problem rešila genska manipulacija, a ga ne bo. Le še povečala
ga bo! Tudi novim, odpornejšim vrstam, nastalim z gensko manipulacijo, se bodo parazitski
organizmi hitro prilagodili, ostali pa bodo stranski učinki vnašanja novih vrst v okolje, ki so
še bolj nepredvidljivi. Škodljivim učinkom kemikalij se da izogniti s prenehanjem uporabe,
novih vrst pa se iz narave ne da več umakniti.
Prilagajanje parazitskih vrst na nove kulture je hitro in ga je mogoče opazovati že v
enem samem človeškem življenju, ki je, glede na trajanje celotne evolucije, zelo, zelo kratko.
Vsak vrtičkar potoži, kako danes nekatere rastline ne uspevajo tako kot nekdaj. Nekatere sorte krompirja, ki so še nedavno uspevale brez škropljenja, že po manj kot desetletju niso
uspevale več niti s škropljenjem in so že izginile iz sortnega izbora. Podobno se dogaja s
paradižnikom in še z vrsto drugih kultur. Ljudje to pripisujejo onesnaženosti zraka in vode,
tanjšanju ozona, radioaktivnosti in še čemu, kar pač komu pride na misel in mogoče kaj od
tega celo delno drži, toda glavni vzrok je evolucijsko prilagajanje parazitskih organizmov.
Pobijanje »škodljivcev« je v temelju zgrešeno in obsojeno na poraz. V naravi ni dobrih in slabih bitij. So le bitja, ki v borbi za svoj obstoj iščejo hrano, kar vsi brez izjeme delajo
na račun drugih, vsi skupaj pa na račun rastlin. Toda v tej igri nihče ne izgublja. Življenja
izgubljajo posamezniki, a s tem delajo prostor novim, sposobnejšim in dvigajo kvaliteto vrste. A tudi rastline imajo pri tem »dobiček«. Enako kot pri aerobnih bitjih, se dviga kvaliteta
vrst, aerobna bitja pa s tem, da rastline jedo, razkrajajo asimilate in jih kot ogljikov dioksid in
dušikove spojine vračajo v okolje, oskrbujejo nove rastline z njihovo hrano. Skrajno neumno
je vlagati toliko truda in delati toliko škode okolju zgolj za trenutno iztrebljanje nezaželenih,
ki s tem kot vrste samo pridobivajo, saj postajajo vse odpornejši in močnejši. Rešitev je edino v premišljeni uporabi evolucijskih mehanizmov. Vsa živa bitja je treba spoštovati, celo če
jih ne maramo in delajo škodo, na zaželena bitja pa ne smemo gledati zgolj kot na sredstvo.
Bolj se jim je treba približati, razumeti njihove potrebe in jih podpirati pri lastnem boju s
paraziti. Bolje je izkoristiti simbiozo, upoštevati principe kolobarjenja ter podpirati naravne
sovražnike škodljivcev kot jih brez konca in kraja pobijati s strupi ali kako drugače. Pridelki
bi bili, vsaj na začetku, morda res nekoliko manjši, zato pa bi bili zdravi, pa še stroškov in
dela bi bilo manj, ko bi mehanizme obvladali, pa bi se le še dvigali.
37
Kdor se je že poskusil z biološkim vrtnarjenjem, bo tej trditvi iz vsega srca pritrdil.
Pleveli že po letu vztrajne pletve pred semenitvijo skoraj prenehajo poganjati, z dodajanjem
komposta namesto umetnih gnojil postajajo rastline močnejše in so manj občutljive za škodljivce, s prenehanjem škropljenja pa se na vrt sami naselijo naravni sovražniki škodljivcev, ki
se jih da s preprostimi prijemi še dodatno privabiti, s prezimovališči in krmilnicami pa ohranjati čez zimo. Pri mešanih nasadih z upoštevanjem simbioze in kolobarjenja pridelek že v
dveh, največ treh letih tako naraste, da preseže »kemičnega«, kasneje pa še bolj. Pridelka je
več in je boljši, stroškov in ob doslednem ravnanju tudi dela pa manj kot pri pridelavi s
kemijo. Kakšno rastlino škodljivci še kljub temu uničijo, pa nič hudega. Prazen prostor hitro
pokrijejo sosednje rastline, ali pa se tja potakne nova sadika. Kakšna uš, črviček ali gosenica
le morajo preživeti, sicer tudi naravni sovražniki ne bodo imeli kaj jesti, kakšna luknja v
solati pa tudi ni ravno katastrofa. Pa še preveč trmast človek ne sme biti. Vse rastline pač ne
uspevajo povsod. Če sta klima ali sestava tal za neko vrsto rastlin neprimerni, so šibke in
lahek plen škodljivcev. Tako pridelavo je bolje opustiti kot pa se zateči h kemiji. Šibke rastline, ki komaj preživijo, tudi posebne prehrambne vrednosti nimajo.
Če so že preprosti prijemi tako učinkoviti, kaj bi se šele dalo doseči z znanstvenim
pristopom!? Kemična industrija takega razvoja sicer ne bo podpirala in bo še naprej prepričevala pridelovalce, kako brez njihovih izdelkov nikakor ne gre, čeprav je šlo brez njih že
nekaj milijard let. Veliki kemični koncerni gredo celo tako daleč, da razvijajo rastline vabljivega videza in z visokimi donosi, ki so prilagojene patentiranim kemičnim pripravkom in
uspevajo samo skupaj z njimi!!! Mnogo bolje bi bilo, ko bi razmišljali manj kratkovidno profitarsko, da ne rečemo kriminalno in se preusmerili v izdelavo česa bolj koristnega in manj
strupenega.
Vzroki problematičnosti kemičnih pripravkov
Izredna majhnost atomov in molekul omogoča, da se lahko posamezne snovi v sledovih pojavijo v zelo velikih količinah medija, v katerega se razpršijo. Eden takih medijev je
zrak. Če računamo s približno debelino atmosfere 10 km, je celotne atmosfere 5,1.109 km3 ali
5,1.1018 m3. V mm3 snovi je 1,25.1020 atomov. Preprosto deljenje pokaže, da bi se pri enakomerni razpršitvi v m3 zraka, pojavilo 24 atomov iz enega samega kubičnega milimetra
neke snovi, en liter snovi pa bi število atomov v m3 zraka dvignil na 24 milijonov, kar je že
koncentracija, ki jo pes lahko zavoha. Ta izjemna sposobnost »okuženja« je vzrok velike
problematičnosti uporabe strupov, zlasti če so težko razgradljivi ali sploh ne, kar velja za
večino. Pri njih se računa na razredčenost pod mejo škodljivosti, a tu gre za povsem neznano
področje. Koliko molekul strupa je treba, da v organizmu nastane škoda, ni mogoče določiti.
Vse je odvisno od tega, kam se molekule vključujejo in v kakšnem stanju je organizem. Po
teoriji kaosa, že sapica metuljevih kril lahko sproži vihar, če se metulj znajde v labilni točki
atmosfere. Varne koncentracije strupov ni!
K sreči se strupi v atmosfero ne razdelijo enakomerno in v njej ne ostajajo. Navadno
postanejo kondenzacijska jedra vodne pare, ki jih nato s padavinami spravlja na zemljo, ki
jih postopno zakrije ali kemično veže. A tudi tu niso neproblematični. S padavinsko vodo
pronicajo v podtalnico, ali jih v svoja tkiva posesajo rastline, kjer se kopičijo zaradi izhlapevanja vode skozi liste. Pridelava živil brez vsake prisotnosti sintetičnih strupov na Zemlji ni
več mogoča!
Zaradi moderne medicine in farmacije peša tudi človek kot vrsta. Hitro se veča delež
ljudi z dednimi okvarami, ki že otroštva ne bi preživeli brez neprekinjene podpore zdravil.
38
Človek je premagal naravne sovražnike, ki redčijo rastlinojedce ter se, vsaj na nekaterih delih
sveta izmaknil lakoti, ki omejuje razmnoževanje plenilcev. Že od nastanka vrste se praktično
neprekinjeno množi, s pomočjo higiene in medicine si je podaljšal življenjsko dobo, za
nameček pa še živi vse bolj potratno. Stalna rast je temeljni princip delovanja družbe, viri pa
ostajajo nespremenjeni ali celo usihajo. Ob vse hitrejši porabi bo človeštvo na vse večjih
območjih preseglo zmogljivost virov, kar se že kaže v manj razvitem delu sveta, kjer prešibko znanje in organiziranost družbe ne zagotavljata več osnovnih dobrin za preživetje vse
večjega števila ljudi. Večja skromnost in solidarnostna pomoč razvitejših, bi probleme samo
nekoliko odložila, ne pa dolgoročno rešila. Evolucijskih zakonov na dolgi rok ni mogoče
ukaniti. Ali bo človeštvo samo poiskalo pot iz začaranega kroga ali bo to storila narava, se bo
prav kmalu pokazalo. Nekaj pa nedvomno drži. Do sedaj so imele ključni vpliv na klimatske
spremembe na Zemlji rastline. Človek je prva aerobna vrsta, ki se razvila do take stopnje, da
posega neposredno v ciklus menjave dob.
39
6. ZAVEST
Snov postane bitje, ko pridobi zavest
Zavest
Evolucijski nauk zveni logično in je tudi podprt z mnogimi dokazi. Ostaja edino eno,
a bistveno vprašanje. Kaj je gnalo prvotne, slučajno nastale kompleksnejše molekule k
nadaljnjemu razvoju? Zakaj se je pri nekih molekulah razvil postopek, s katerim se molekule
razmnožujejo in se razvijajo v vse bolj kompleksne oblike, pri drugih pa ne? Molekule soli v
morju brez prerivanja lebdijo razpršene med molekulami vode, pa se milijarde let ne zgodi
nič.
Proces rasti in razmnoževanja živih beljakovinskih molekul je nasproten entropiji. V
prejšnjih poglavjih je bilo pokazano, da lahko procesi nasprotni entropiji potekajo izključno
v poljih sil. V poljih sil od močne do elektromagnetne se je razvila snov. Enako kot se je v
poljih sil, ki delujejo v snovi, razvila snov, se življenjski procesi razvijajo v polju nadsile.
Postavlja se vprašanje, kako nadsila molekulam »vdahne« življenje?
Odgovor na to vprašanje je možno iskati z analogijo z znanimi silami. Sile v snovi
delujejo tako, da vsaka sila podeljuje delcem na svoji stopnji zgradbe snovi težnjo po združevanju. Združevanje poteka po pravilih, ki jih določa narava posamezne sile. Pri tem ima
vsaka sila svojo, strogo omejeno vlogo. Močna sila deluje v treh stopnjah. Najprej zgradi
osnovne delce – kvarke, ki se v drugi stopnji spajajo v nukleone in ti se v tretji stopnji spajajo v atomska jedra. Elektromagnetna sila deluje v dveh stopnjah. V prvi stopnji gradi atome,
v drugi molekule in tretji kristale. S čutili zaznavamo snov v končni, molekularni obliki. Če
so molekule povezane v kristale, jih zaznavamo kot trdno snov, če pa ostajajo v amorfni
obliki, jih zaznavamo kot tekočine ali kot pline.
Zadnja od sil, ki gradi snov je elektromagnetna sila, a vendar gradi le atome in molekule in nič več. Če bi obstajale samo sile od močne do elektromagnetne, bi se razvoj snovi z
oblikovanjem molekul ustavil. Atomi in molekule se sami od sebe ne morejo spreminjati v
živa bitja. Vsaka, slučajno nastala kompleksna molekula, bi slej ko prej razpadla. Ali bi jo
razbil kakšen foton ultravijolične svetlobe ali kakšna molekula kisika ali kaj drugega. Pa tudi
če bi nastajale s spajanjem drugih molekul ob stalnem dovajanju energije (na primer na površini morja ali ob razpokah med kontinentalnimi ploščami) in obstale, se ne bi zgodilo nič. Bi
pač lebdele v vodi, tako kot lebdijo molekule soli. Če bi se nekje preveč zgostile, bi kristalizirale in prekrili bi jih sloji usedlin, tako kot so nastala nahajališča kamene soli. Slučajno
povezane aminokisline ne bi gradile svojih kopij.
Nagona po samoohranitvi in po ohranitvi vrste sta tisto, kar ločuje kemično nastajanje
molekul od življenjskih procesov. Do teh nagonov ne more priti pri nekih molekulah samo
od sebe, pa tudi pri skupkih molekul ne. Potrebna je lastna, notranja težnja! Brez te težnje se
proces ne bi mogel ne pričeti in ne nadaljevati. Težnja lahko izhaja le iz zavesti o lastnem
obstoju. Šele ko obstaja zavest, lahko nastane težnja. Brez zavesti ni nikakršne težnje. Snov
postane bitje, ko pridobi zavest.
V tretjem poglavju je na primeru vode pokazano, kako sile, ki gradijo snov, s svojim
delovanjem določajo njene lastnosti v vseh stopnjah zgradbe snovi. Lastnosti katerekoli stopnje zgradbe snovi niso njene lastnosti same po sebi, temveč so učinek delovanja sil, ki
gradijo snov. Isto, kar velja za predhodne stopnje zgradbe snovi, velja tudi za življenje.
40
Osnovna, vsem živim bitjem skupna lastnost je zavest in tako kot fizikalne in kemične lastnosti snovi niso lastnosti snovi same po sebi, temveč so posledica delovanja elektromagnetne
sile v atomih in molekulah, zavest ni lastnost živih bitij sama po sebi, temveč je posledica
delovanja nadsile v snovi, v katero se je vključila. Zavest je učinek delovanja nadsile.
Življenje je nastalo tako, da so se v prvotne, slučajno nastale kompleksne molekule,
vključili kvanti nadsile. Toda nadsila se ne vključuje v vse vrste molekul. Podobno kot so
sile, ki gradijo snov, izbrale v vsej množici delcev, nastalih v prvih trenutkih po prapoku,
samo neke točno določene, ki so jih s svojim delovanjem stabilizirale in jih druge sile razvijajo naprej, je pričakovati, da se tudi nadsila vključuje samo v neko določeno vrsto delcev.
Vsa živa bitja so zgrajena iz aminokislin oziroma iz beljakovin, kar pomeni, da se nadsila
veže le v aminokisline. Zavest in z njo težnjo po združevanju oziroma rasti, obstanku, razmnoževanju in izpopolnjevanju, daje nadsila molekulam aminokislin, v katere se vključi.
Skeptik bo vprašal, zakaj tega ne bi storil slučaj brez posredovanja nadsile? Zaradi
strukture molekul imajo aminokisline lastnosti, ki omogočajo povezovanje v beljakovine,
kemične procese pa tako ali tako v celoti upravlja elektromagnetna sila. Res je! Ne le, da je
to možno, tako so najbrž nastale prvotne aminokisline in morda še najosnovnejši zametki
beljakovin. Le sistem se iz tega ne bi mogel razviti, ker temu nasprotuje entropija. Kemični
procesi so potrebni pogoj za nastanek življenja, niso pa zadostni. Življenje brez kemičnih
procesov, oziroma delovanja elektromagnetne sile ne bi bilo možno, a zgolj delovanje elektromagnetne sile ga ne more ustvariti. Tako je v vsej verigi sil. Elektromagnetna sila ne bi
mogla graditi atomov in molekul, če ne bi pred tem nastala atomska jedra in teh ne bi bilo
brez protonov in nevtronov in teh spet ne brez kvarkov, ki jih je zgradila močna sila. Brez
močne šibke in elektromagnetne sile ne bi bilo kvarkov, nukleonov, atomov in molekul in
brez nadsile tudi življenja ne bi bilo.
Poznavanje temeljnega vzroka za zakonitosti življenja ni neobhodno potrebno za njihovo raziskovanje. Tudi kemija je dolgo shajala brez poznavanja delovanja elektromagnetne
sile v atomu in molekuli. Do pojma elementov in vseh bistvenih zakonitosti njihovega spajanja se je dokopala brez poznavanja zgradbe atoma. Odkritje vloge elektromagnetne sile v
atomu in molekuli je le pojasnilo vzroke zakonitosti. Spoznava mehanizmov kemičnega spajanja elementov je šele v nadaljevanju odprla nov pristop. Današnja kemija ne gradi več
množice različnih spojin in nato preskuša njihove lastnosti, dokler slučajno ne naleti na primerno kot v preteklosti, temveč sistematično gradi spojine s pričakovanimi lastnostmi, ki jih
nato z eksperimenti proučuje in dopolnjuje.
Podobno tudi priznanje delovanja nadsile v ničemer ne vpliva na dosedanje ugotovitve. Darwinov nauk shaja tudi brez nadsile. Edino kar Darwinovemu nauku manjka, je
nepojasnjena notranja moč, ki je spočela življenje in poganja njegov razvoj. Predpostavka
obstoja nadsile le pojasni nekaj temnih lis in nauk dodatno potrjuje. Poznavanje temeljnega
vzroka za zakonitosti življenja bo šele z nadaljnjimi raziskavami utrlo nove, sedaj še nepredstavljive poti.
Zavest in um
Zavest je torej učinek delovanja nadsile. A kaj zavest sploh je? Običajno se pod pojmom zavedanja razume budno stanje, v katerem človek zaznava okolje. Zaznave čutil
potekajo neprekinjeno in možgani jih sproti vrednotijo. Večino časa je zato zavedanje ugotavljanje odnosa z okoljem. Sedim na kavču, gledam nogometno tekmo in sem ves razburjen,
ker so naši pravkar zapravili lepo priložnost. Hodim po gozdu, pod nogami mi šumi listje,
zaslišim petje ptice v krošnji drevesa, iz tal se dviga vonj zemlje in podrasti. Imam se lepo, le
41
v levi čevelj je zašlo nekaj, kar me malo moti. Naj se sezujem in pogledam, kaj je ali ne? O
stvareh ustvarjam sodbe v odnosu do sebe. Stvari so mi bolj ali manj prijetne ali neprijetne in
to neprestano ocenjevanje pomeni zavest v običajnem pomenu.
Sedaj pa si zamislite, da so sporočila čutil o okolju skrčena na nič. Predstavljajte si,
da popolnoma sproščeno in brez skrbi ali radosti ležite v popolnoma temni in popolno zvočno izolirani sobi, na ravno prav topli in tako mehki postelji, da ne zaznavate ničesar in to
okolje se v ničemer ne spreminja. Nobenih zunanjih okoliščin ni več, o katerih bi bilo treba
ustvarjati sodbe. Toda misli bi še vedno ostale. Prežale bi na vsak najbolj droben dražljaj, na
šum krvi v ušesih, iskrice, ki se utrinjajo v vidu, drobno srbenje ali še na kaj ali pa zavile na
svoja pota in teh se v budnem stanju ne da ustaviti. Splošno pojmovanje zavesti se zoži in
pripelje do Descartesovega izreka »Mislim, torej sem«. Zavest je po tej definiciji proizvod
misli. Sem zato, ker mislim. *
Zavest naj bi torej bila lastnost mislečih bitij, tu pa je težko potegniti mejo. Razumljivo je, da misli človek, toda ali misli tudi pes? Seveda misli, čeprav je njegov miselni svet
drugačen od človeškega. Misli tudi mravlja? Na nek način mora, sicer ne bi zbirala hrane in
je vlačila v mravljišče, negovala bub in bežala, ko je ogrožena. Reakcije ob ogroženosti lahko zasledimo celo pri enoceličarjih. Znan je poskus z evglenami ki so jih izpostavljali
električnemu toku istočasno z osvetlitvijo. Ko so jih po nekaj deset ciklusih samo osvetlili
brez toka, so vseeno otrpnile. Torej so tudi enoceličarji sposobni neke preproste misli in celo
učenja, torej »so«. Na še nižjem nivoju – pri virusih ni opaziti reakcij, ki bi kazale na kakršnokoli misel. A vendar so živi in na okolje na nek način reagirajo.
Pogled v vzporedni svet, v svet rastlin, Descartesovo zamisel zaplete. Rastline so nedvomno
žive, torej »so« in tudi njihovo ravnanje se usklajuje z okoljem. Sončnice obračajo svoj cvet
po soncu, fižol se navija okrog kola vedno v smeri urinega kazalca. Mastnica v trenutku zapre past, ko vanjo stopi muha. Ali se ob tem veseli, saj je ujela grižljaj, ki ji omogoča
preživetje na močvirski glini brez dušika? Kaj čuti solata, ko na vrtu odrežemo glavico ali
korenček, ki ga izpulimo iz zemlje? Rastlinam ne pripisujemo sposobnosti misli, pa tudi
nikakršnega, živčevju sorodnega organa nimajo, ki bi kaj takega omogočal. Ker ne mislijo,
po Descartesu ne morejo imeti zavesti. Ali so mastnica, solata ali korenček le nekakšni bio
roboti, ki, tako kot navita igračka, avtomatsko obrne kolesa, ko zadene ob oviro in se na slepo usmeri drugam? Taka sodba se človeku nekako nagonsko upira. Najbolj izpopolnjen
robot, kljub še tako inteligentnim reakcijam, celo ob večji inteligenci od človeške ter sposobnosti samostojnega programiranja (učenja), popravljanja in razvoja še bolj izpopolnjenih
robotov nikoli ne bo bitje, črviček, ki z zelo preprostimi mislimi rije po zemlji pa je in bitja
so tudi rastline.
Do pojma čiste zavesti pridemo, če izbrišemo tudi misel. »Mislim, torej sem« iz Descartesovega izreka, se skrči zgolj na »sem«. Ta »sem«, očiščen vseh primesi zaznav in misli
je zavest. Prisotnost ali odsotnost tega »sem« ločuje živo od neživega. Zgolj za »sem« misel
ni potrebna. S tako definicijo zavesti, so tudi rastline zavestna bitja in zavestna bitja so tudi
posamezne žive beljakovinske molekule, ki jim misli nikakor ni mogoče pripisati.
________________________
*
René Descartes (1596 – 1650), latinsko Cartesius, francoski matematik in filozof, ki velja za
začetnika sodobne filozofije. S prenosom matematičnih metod v proces razmišljanja je pokazal, po kakšnih postopkih se je treba ravnati, če hočemo smotrno uporabljati um. Z Razpravo o metodi je vzpostavil
nov filozofski sistem, ki je bistveno vplival na razvoj celotne zahodne misli.
42
Descartes pojmov uma in zavesti ni ločil. Nasprotno, združil ju je. S tem, ko je postavil misel za bistvo bivanja, je humanizem prignal do vrhunca. Ker človek kot
najinteligentnejše bitje misel načrtno upravlja, naj bi bilo vse odvisno le od njegove volje.
Lahko bi odmahnili z roko in si mislili kaj potem, če neki filozof iz sedemnajstega stoletja ni
ločil dveh pojmov. Da, lahko bi, če ne bi imela kartezijanska filozofija trajnega vpliva na vso
zahodno filozofijo, tako na racionalistično kot na empiristično in je postala temelj razumevanja sveta zahodnega človeka. Raziskave so se usmerile v snovni svet in pripeljale do komaj
verjetnih dognanj. Ustvarile so tehnologijo, ki je zahodni civilizaciji, kljub nizki kulturni stopnji v primerjavi z daljnim vzhodom, prinesla prednosti, s katerimi je preplavila svet. Visoke
kulture daljnega vzhoda – indijska, kitajska in japonska so zaostale in šele ko so pričele v
svoj pogled na svet vključevati principe zahodne znanosti, so se pričele izenačevati z zahodno civilizacijo, najprej Japonska, v zadnjem času pa tudi Kitajska in Indija.
Pomen besede zavest je v naši civilizaciji tako tesno povezan s sposobnostjo razmišljanja, da besede za čisto zavest v zahodnih jezikih sploh ni. Sodobna psihologija je za čisto
zavest skovala izraz nadjaz in pomeni temeljno duhovno bit človeka, za razliko od jaz, ki
določa celotnega človeka in vključuje še telo in um. Beseda nadjaz daje učinkom nadsile
izključno duhovni pomen in zato ni ustrezna. Treba bi bilo najti besedo, ki bi zajela oba
učinka nadsile; fizikalnega, ki se kaže v snovnih pojavih in duhovnega kot ga vidi psihologija ali pa ustvariti neko čisto novo. Ker ustreznejšega izraza ne znam najti, bo v nadaljevanju
za čisto zavest uporabljan izraz zavest, ki pa ga je treba razumeti kot celovito zavest, ki
obsega vse učinke nadsile, fizikalne in duhovne. Za del zavesti, ki ga prepoznavamo z umom
(zavedno), pa bosta uporabljani besedi misel in um.
Zahodnemu človeku je ločitev pojmov zavesti in uma tuja in jo težko sprejme. Razen
nekaterim mistikom, je bil na zahodu pojem čiste zavesti neznan, v kulturah daljnega vzhoda
pa je tak pogled običajen. Do spoznanja čiste zavesti je možno priti s tehniko transcendentalne meditacije, ki se je da z nekaj prizadevanja naučiti. Meditacija poteka po istem vrstnem
redu kot je opisan pojem zavesti. V prvi stopnji se iz okolja odstranijo čutni dražljaji, ki bi
motili koncentracijo, sledi sproščanje, v naslednji stopnji pa se postopoma umirja klepet
uma. Z vztrajnim ponavljanjem in z vodenjem inštruktorja ali z ravnanjem po navodilih iz
katere od knjig človek postopoma sam odkriva postopke, ki mu najbolj ustrezajo in s katerimi hitro preide v stanje, ki ga je že dosegel, dokler končno ne doseže stanja čiste zavesti, ko
um utihne in ostane le občutek bivanja, z ničemer vezan na snovni svet. Vznikne občutek
lebdenja v neskončnem prostoru, po katerem lahko človek neomejeno drsi, lahko se pojavi
kalejdoskop barv, lahko se pojavijo vizije, podobne kot v sanjah, le bolj ostre in jasne so.
Moderna psihologija to stanje imenuje alfa stanje ali stanje meditacije.
V stanju meditacije lahko človek pride do globokih spoznanj. Sveto pismo opisuje
meditacijo kot pogovor človeka z Bogom. Po umiku v samoto je Mojzes s Sinaja prinesel
božje zapovedi. V evangelijih Nove zaveze je opisan umik Kristusa v puščavo, kjer je očistil
svoje misli in nato začel širiti svoj nauk. Tudi Buda je prišel do svojih spoznanj v stanju globoke meditacije in prav tako Mohamed. Proizvod meditacije so Nostradamusove prerokbe.
Pa tudi velika umetniška dela, spoznanja filozofije in odkritja znanosti izhajajo iz neke vrste
zamaknjenja, v katerega ponikne genialni um, globoko osredotočen na nek problem.
43
7. EVOLUCIJA ZAVESTI
Sum, ergo cogito.
(variacija po Descartesu)
Zapletenost zgradbe organizmov
Današnji visoko razviti organizmi so skoraj nepojmljivo zapleteno zgrajeni. Pri tem je
zanimivo, da po kompleksnosti med njimi ni velikih razlik. Na primer členonožci (raki, stonoge, žuželke, pajkovci) in vretenčarji (od obloustk, rib, plazilcev, ptičev do sesalcev) so si
bolj podobni kot je videti. Obe, na pogled povsem različni skupini bitij, sta zgrajeni iz okoli
20 vrst aminokislin, ki se povezujejo v beljakovine. Genom človeka šteje okoli 22.000
genov, genom vinske mušice pa 13.600 genov. Vsak gen je vzorec, ob katerem se oblikujejo
beljakovine, kar pomeni, da sestavlja organizem enako število različnih beljakovin. Kompleksnost obeh, na pogled zelo različnih organizmov je podobna.*
Lastnosti beljakovinskih molekul določa zaporedje aminokislin in drugih sestavin, ki
jih gradijo. Posamezno beljakovinsko molekulo sestavlja več sto do več tisoč molekul aminokislin. Več desetin milijard beljakovinskih molekul se povezuje v celice. Iz milijard celic
so zgrajena tkiva, iz tkiv organi in organski sklopi in iz njih organizem. Vsak organ in njegov
del mora imeti določeno obliko, velikost in notranjo zgradbo, biti na pravem mestu in v
povezavi z ostalimi organi, opravljati svoje funkcije.
Zapletenost organizmov se bolje kot z opisom pokaže izražena v številkah. Velikost
atoma je 2.10-10 m, kar pomeni, da bi jih šlo v en milimeter pet milijonov, če bi jih postavili v
vrsto. V mm3 jih je 1,25.1020. Če računamo, da je prostornina odraslega človeka približno 80
dm3, sestavlja telo človeka okoli 1028 atomov. Ob oceni, da je od tega 90 % vode, mineralov
in prehranskih rezerv, je atomov, ki gradijo beljakovine še vedno vsaj 1027 (število s 27
ničlami).
Enormnost tega števila se pokaže s povečanjem na vsakdanje merske enote. Če bi
atom povečali na premer enega milimetra, bi bilo človeško telo veliko 8.500 km, posamezne
celice pa bi merile v povprečju okoli 50 – 100 m. Ena sama dlaka bi bila dan po britju pet
tisoč metrov visoka planina s prepadnimi stenami, ki bi jo obkrožale globoke soteske in previsne stene. Če bi se tak človek ulegel, bi se komaj stisnil na prostor Evrope. Noge bi imel v
Angliji in Španiji, glavo pa pod Uralom. Njegova prostornina bi bila 1010 km3. Celotna
Himalaja ima manj kot tisočino te prostornine. Iz celotne Zemlje bi lahko naredili le dobrih
sto takšnih ljudi. Vsa ta neznanska količina atomov mora biti popolnoma pravilno povezana
v molekule aminokislin, te v najmanj dvajset tisoč različnih beljakovinskih molekul, te v različne celice, te v tkiva, organe in v telo ter pravilno povezana in delujoča tudi ostati.
Kakršnakoli nepravilnost bi ogrozila delovanje nekega nivoja in s tem tudi delovanje celotnega organizma.
_____________________
*
Število genov, ki sestavljajo človeški organizem, še ni točno ugotovljeno. Razpon podatkov po
različnih virih je od 20.000 do 90.000 in prav tako se podatki razlikujejo tudi za vinsko mušico, kar pa
niti ni tako zelo pomembno. Bistveno je, da spadajo podatki o številu genov človeka in vinske mušice v
isti velikostni red.
44
Urejenost, potrebna za rast in delovanje organizma, je izjemno visoka. Pritisk entropije, ki teži k rušenju sistema, je zelo velik, kar govori o veliki urejevalni moči nadsile. Ob tem
se postavlja vprašanje kako nadsila deluje. Odgovori niso niti preprosti niti enoznačni. Do
kolikor toliko verjetnih je mogoče priti z obravnavanjem nadsile kot fizikalne količine ter o
lastnostih nadsile sklepati iz učinkov ter z analogijo z znanimi silami.
Nadsila na snov ni trajno vezana
V prejšnjem poglavju je bilo ugotovljeno, da je življenje posledica vezanja nadsile v
aminokisline. Za način vstopa kvantov nadsile v molekule aminokislin je več možnosti. Najpreprostejša bi bila, da bi bili kvanti nadsile vezani v enega od elementov, ki je obvezna
sestavina aminokislin (v vodik, ki je nastal že ob prapoku ali pa v ogljik ali dušik). V kompleksnih molekulah, kjer je tega elementa več, bi polje nadsile tako naraslo, da bi se sprožil
nagon po samoohranitvi in ohranitvi vrste.
Ta možnost ni posebno verjetna. Učinki delovanja nadsile bi se morali pokazati tudi
pri preprostejših spojinah elementa z vezano nadsilo, a se ne. Druga težava te možnosti je
umrljivost živih bitij. Pri trajno vezanih kvantih nadsile v atome, bi bila bitja neumrljiva, a
vemo da niso. Edina razlaga je, da se ob smrti nadsila loči od telesa. Nadsila torej ni trajno
vezana na snov in pod nekimi pogoji v snov vstopa in izstopa. Pomembna lastnost nadsile,
po kateri se razlikuje od ostalih sil, je, da na snov ni trajno vezana.
Delovanje nadsile v živi beljakovinski molekuli
Če kvanti nadsile, ki se vključujejo v aminokisline, niso vgrajeni v atome, morajo
imeti izvor nekje drugje. Kje bi lahko bil njihov izvor, bomo poskusili ugotoviti z razmislekom o vlogi nadsile pri evoluciji ter pri razvoju organizmov iz izvornih celic.
Način delovanja nadsile si da najlepše predstavljati s primerjavo z magnetno silo. Od
znanih sil je najzanimivejša, ker je lahko zaznavna in ravno prav močna, da je mogoče polje
sile, ki se oblikuje okrog magneta, proučevati brez zahtevnih pripomočkov.
Magnet privlači železo. S približevanjem kosa železa magnetu se privlačnost povečuje.
S silomerom je mogoče izmeriti, da se pri podvojitvi razdalje zmanjša privlačna sila za štirikrat, pri potrojitvi za devetkrat. Gostota polja magnetne sile pada s kvadratom razdalje.
Magnet privlači tudi druge magnete, a pri tem opazimo nov pojav. Magneta se v eni
smeri privlačita, če pa enega zasukamo za 180 stopinj, se odbijata. Magnet ima dva pola. Če
magnet razrežemo čez pol, ne dobimo enega magneta s severnim polom in drugega z južnim,
temveč dva šibkejša, ki imata vsak svoj severni in južni pol. Če jih spet staknemo, polovici
delujeta enako, kot prvotni, cel magnet. Polja magnetnih sil posameznih magnetov se seštevajo. Predstavljamo si, da je vsaka molekula železa samostojen magnet s svojim magnetnim
poljem, ki združuje polje magnetne sile z drugimi molekulami.
Z magnetno iglo, ki je majhen magnet na ležaju z majhnim trenjem, lahko raziščemo
magnetno polje okoli magneta, ki leži na mizi. Če magnetno iglo premikamo okoli magneta,
se smer igle spreminja. Magnetno polje ima smeri. Če nad magnet postavimo karton in ga
posujemo z železnimi opilki, se ti v polju magnetne sile namagnetijo in sprimejo. Nastanejo
majhne magnetne igle, ki se postavijo v smer magnetnih silnic. Na kartonu se oblikuje slika
magnetnega polja. Silnice potekajo v vedno bolj odprtih lokih od severnega pola k južnemu.
45
Vplive na magnetno polje se da zelo nazorno proučevati. Če v polje magneta postavimo
kos železa ali drug magnet, se slika magnetnega polja spremeni. Še bolj zanimiv pojav nastane, če palični magnet ovijemo z žico in skoznjo spustimo enosmerni tok. Če tok teče v eni
smeri, se polje magneta okrepi, če pa smer toka obrnemo, polje oslabi. Na polje magnetne
sile je mogoče vplivati z drugimi magneti, z nekaterimi snovmi in z električnim tokom.
Pri magnetni igli opazimo še en pojav. Vedno se postavi v smer proti severu. To pomeni, da Zemlja okoli sebe ne oblikuje le gravitacijskega polja, temveč tudi magnetno, ki je
dovolj močno, da ga je z magnetno iglo mogoče zaznati.
Polje nadsile si lahko predstavljamo podobno kot magnetno polje. Vsaka molekula aminokislin ima svoje polje nadsile, ki se združuje v polje nadsile beljakovinske molekule, polja
beljakovinskih molekul se združujejo v polja nadsile celice, polja nadsil celic pa se združujejo v polja nadsil organizma. O analogijah nadsile z magnetno silo pa je mogoče razmišljati
tudi širše. Tudi v poljih nadsile verjetno nastajajo različni pojavi in vplivi, podobno kot v
polju magnetne sile.
Življenje se je razvijalo v stopnjah. V prvi, molekularni stopnji so molekule aminokislin z vezanjem nadsile dobile medsebojno privlačnost in se pričele povezovati v
beljakovinske molekule. Z združevanjem polj nadsil aminokislin, je naraščala moč nadsile
beljakovinske molekule kot celote in z njo stopnja zavesti do stopnje, ki je sprožila težnjo po
razmnoževanju.
Poskusi delitve in dograjevanja beljakovinskih molekul so tekli v vseh smereh, a le
molekule organizirane v verige, so se lahko cepile vzdolžno in le tako razcepljena molekula
v svoji strukturi nosi dovolj podatkov, da lahko nastali polovici dogradita manjkajoča dela.
Le taka delitev omogoča podvojitev molekul z enakimi lastnostmi in je zato prevladala.
Vloga nadsile na molekularni stopnji razvoja življenja je komaj opazna in jo je lahko
spregledati. Po delitvi molekul nastali polovici dopolnita manjkajoči del. Dopolnjevanje
manjkajočih polovic je videti običajni kemični proces, a ni. Snov in nadsila skupaj oblikujeta
živo bitje, pri čemer delujeta vsaka na svojem nivoju. Tvorba molekul poteka po fizikalnokemičnih zakonih, ki jih določa elektromagnetna sila, nadsila pa podeli molekuli zavest in z
njo težnjo po rasti in razmnoževanju. Brez nadsile bi procesi zamrli, oziroma se sploh ne bi
sprožili. Vsekakor pa je stopnja zavesti beljakovinske molekule nizka. Razen osnovnih
nagonov je vse prepuščeno kemiji in slučaju. Živa beljakovinska molekula se loči od neživih
le po tem, da raste in se razmnožuje, če ima na razpolago dovolj potrebnih aminokislin. Kakšnih drugih življenjskih funkcij molekula nima.
Kaj se ob delitvi molekul pri razmnoževanju dogaja z zavestjo beljakovinske molekule? Ob cepitvi beljakovinske molekule se deli tudi nadsila, ki je vezana na molekule
aminokislin, podobno kot se razdeli magnetna sila pri razpolovitvi magneta. Če predpostavljamo, da je zavest molekule učinek polja obstoječe nadsile, pomeni delitev molekule
nekakšno »polovično smrt«. Nastajajoči polovici se sproti dopolnjujeta z dograjevanjem
novih aminokislin. Polji nadsil nastajajočih molekul sta tako na koncu enaki kot polje starševske molekule, a nista isti kot pred delitvijo. Novi molekuli dobita vsaka svojo zavest,
zavest starševske molekule pa ne obstoja več.
Delovanje nadsile v celici
V drugi stopnji razvoja življenja so se molekule povezovale in se specializirale ter se
končno združevale v celice. Združeno polje nadsil molekul oblikuje polje nadsile celice. Z
nastalim poljem celica kot celota deluje na posamezne molekule v celici. Vpliv polja nadsile
46
celice na posamezno molekulo je bistveno večji kot vpliv nadsile molekule na celico. Podobno se dogaja z gravitacijo. Pri združitvi molekul snovi na primer v planet, se polja gravitacije
molekul seštevajo v gravitacijo planeta in ta vpliva na obnašanje posamezne molekule neprimerljivo močneje, kot gravitacija posamezne molekule vpliva na obnašanje planeta kot
celote. Planet je s seštevkom gravitacij posameznih molekul postal nova entiteta in »gospodar« molekul.
Celica postane z združevanjem polj nadsile molekul nova entiteta z lastno zavestjo, s
katero vpliva na delovanje molekul in prevzema vse odločilne funkcije, vključno z razmnoževanjem beljakovinskih molekul. Molekule se v celici ne množijo več z delitvijo po »lastni
presoji«, temveč se množijo le še ob genih ter v obsegu, ki ga določa celica. Celica določa
tudi prostore, na katere se razporejajo posamezne molekule in njihove povezave. Celica je
postala »gospodar« beljakovinskih molekul, molekulam pa ostaja rast in funkcije, določene
z njihovo fizikalno-kemično naravo.
Vloga nadsile tudi pri enoceličarjih ni videti bistvena. Celica po delitvi razpolaga z
vsemi potrebnimi podatki za dograjevanje celice. Nabor genov v kromosomih je nekakšno
skladišče vzorcev za izdelavo beljakovinskih molekul, rast posameznih molekularnih sklopov (organel) pa bi lahko sprožali kemični impulzi, ko na primer prešibka organela povzroči
v celici kemično neravnotežje, ki vzpodbudi rast manjkajočih molekul. Vendar pa mehanizem ne more delovati na ta način. Fizikalno gledano je kemično neravnotežje posledica
entropije, zato lahko deluje le kot signal, za ukrepanje pa je potrebno usmerjeno delovanje,
nasprotno entropiji. To vlogo prevzema nadsila celice, ki krmili procese, s katerimi se v celici odpravijo kemična neravnotežja. Nadsila je nepogrešljivi element žive celice, brez
katerega bi bila celica le skupek beljakovinskih molekul, ki bi težile k razkroju.
Ob delitvi celice, se deli tudi nadsila, podobno kot ob delitvi molekul. Zavest se z
delitvijo celice razdeli, zavest matične celice pa izgine. Nivo zavesti enoceličarja je mnogo
višji od zavesti molekul. Pri molekulah ni drugih aktivnosti kot rast in razmnoževanje, enoceličarji pa so že razvili mnogo bolj kompleksne reakcije na okolje od usmerjenega gibanja,
reakcije ob ogroženosti, tehnike iskanja hrane in hranjenja itd.
Delovanje nadsile v organizmih
V naslednji stopnji razvoja se celice združujejo v tkiva in ta v organe in organizem.
Polja nadsil celic se združujejo in oblikujejo polje nadsile organizma. Polje nadsile organizma je mnogo močnejše od polj nadsil posameznih celic. Z njim organizem vpliva na
posamezne celice, te pa s svojimi polji vplivajo na beljakovinske molekule. Moč nadsile vsakega naslednjega nivoja je neprimerljivo večja od posamezne moči prejšnjega nivoja, zato
nadsila v vsaki stopnji prevzema »vodenje« prejšnjega nivoja.
Nadsila sproža zavest na vsakem nivoju posebej. Beljakovinska molekula se zato
zaveda samo sebe, zavesti celice pa ne, čeprav celica določa meje delovanja molekule in
odloča o njenem življenju in smrti. Nivo zavesti molekule je mnogo prenizek, da bi se celice
sploh lahko zavedla. Molekula živi svoje življenje, celica pa je na nek način njena »usoda«.
Iz stališča celice je zgodba obrnjena. Tudi celica se zaveda samo sebe, zavesti molekul pa ne.
Za celico so molekule le sestavni deli, ki iz njenega zornega kota delujejo sami od sebe. V
drugi smeri, to je v odnosu celice do organizma, so razmerja podobna kot pri odnosu molekula – celica. Tudi celica se ne zaveda organizma, čeprav je njeno življenje povsem odvisno
od njegove uspešnosti. Tudi za celico je organizem njena »usoda«. A tudi organizem se
zaveda le sebe kot celote, zavesti celic in še manj zavesti molekul pa ne, čeprav njihovo pravilno delovanje odloča o njegovem preživetju.
47
Polje nadsile Zemlje
Seštevanje polj nadsile se na nivoju organizma ne konča. Polja nadsil vseh živih bitij
se seštevajo v nadsilo Zemlje. Ima torej po analogiji z molekularno, celično in zavestjo organizma tudi Zemlja svojo globalno zavest? Je Zemlja neko nadbitje, katerega zavesti se
organizmi ne zavedajo, tako kot se celice ne zavedajo zavesti organizma, a je kljub temu njihova usoda? Vprašanje in zamisel nista nova. Ideja o Gaji kot celovitemu organizmu, ki
usmerja življenje, je vzniknila že večkrat in spet zamrla. Fizikalna obravnava nadsile daje tej
zamisli novo razsežnost. Vsako bitje je s svojo nadsilo povezano v skupno polje nadsile vseh
živih bitij, podobno kot se povezuje gravitacija posameznih atomov v celotno gravitacijo
Zemlje in to polje zanesljivo vsaj nekoliko ali celo močno vpliva na posamezni organizem.
Kakšne posledice za biosfero in tudi za človeka, bo imelo človeško spreminjanje naravnega
okolja in spremenjeno razmerje števila osebkov posameznih vrst, je vprašanje, na katerega ni
mogoče odgovoriti. Je s stališča Gaje človek samo nekakšen parazit, tako kot so bolezenske
bakterije v organizmu ali je bistveni člen globalne zavesti? Pomeni njegovo poseganje v biosfero katastrofo ali je gibalo, ki bo življenje na Zemlji potisnilo na nov nivo, podobno kot ga
je potisnila globalna katastrofa pred 65 milijoni let, ko so izumrli dinozavri in mnogo drugih
vrst?
Kozmična polja nadsile
Poleg kvantov nadsile »vgrajenih« v trenutno živečih bitjih, morajo nekje biti še
nevezani kvanti nadsile, ki jih je verjetno še mnogo več od vezanih (podobno kot je nevezanih kvantov gravitacije – temne snovi – mnogo več od kvantov gravitacije vezanih v snov).
Mogoče oblikujejo nekakšen ovoj Zemlje, podobno kot atmosfera, odkoder vstopajo v nastajajoče molekule aminokislin in kamor se ob smrti organizmov vračajo. Mogoče je tudi, da
nevezani kvanti nadsile niso vezani na planet, temveč izpolnjujejo medplanetni in medzvezdni prostor in se zgoščajo ob planetih, kjer so ugodni pogoji za nastanek življenja.
Delovanje nadsile pri razvoju organizma iz izvorne celice
Razmislek o stopenjskem delovanju nadsile v evoluciji nekaj pove o naravi nadsile, a
ne dovolj, da bi bilo mogoče oblikovati splošnejše ugotovitve. Mehanizma delovanja nadsile
v posameznem organizmu ta razmislek ne pojasnjuje dovolj dobro, zato velja o njem razmisliti posebej. Na primeru človeka, bomo premislili vse faze razvoja zarodka od začetka. O
začetku življenja je več mnenj. Splošno, najbolj uveljavljeno je, da se življenje prične z rojstvom. Rojstvo naj bi bilo najpomembnejši mejnik, na katerega je človeštvo navezalo
marsikaj. Celo usoda bitja naj bi bila odvisna od konstelacije zvezd v trenutku rojstva. Toda
rojstvo ni začetek, temveč le dogodek v razvoju, saj se ve, da zarodek zaživi že prej. Nekatere kulture zato predpostavljajo, da v novega človeka vstopi duša, ko se prvič premakne. A
tudi ta dogodek je le stopnja razvoja. Življenje novega bitja se prične s spočetjem! Ob oploditvi jajčeca se združijo kromosomske polovice spolnih celic matere in očeta in nastane
izvorna celica, iz katere se razvije organizem.
Pri razvoju zarodka iz izvorne celice naletimo na procese, ki jih se jih s kemijo ne da
dovolj dobro pojasniti. Izvorna celica se prične deliti v dve, štiri, osem, šestnajst in tako naprej. Prvi dve celici sta identični, saj iz vsake od njiju zraste celotni organizem, če se slučajno
ločita (enojajčni dvojčki), običajno pa ostaneta združeni in iz njiju zrasteta dve simetrični
48
polovici telesa. Kloniranje je mogoče še na nekaj stopnjah delitve, potem pa ne gre več.
Celice so se že pričele razlikovati. Vsaka od njih je zametek nekega bodočega organskega
sklopa in z nadaljnjimi delitvami se vloge še podrobneje delijo. Posamezne celice so vse
manj podobne izvorni celici in vse bolj svoji končni obliki. Zarodek ponavlja evolucijo od
enoceličarja, preko preprostega do visoko razvitega mnogoceličarja. Na primer okostje se
razvije iz zasnove, ki je enaka kot pri strunarjih. V neki fazi zrastejo celo škrge, ki kasneje
zakrnijo in so ostanek razvojne stopnje, v kateri je bil prednik razvijajočega se bitja, ko je
živel še v morju.
Ne glede na to ali je izvorna celica nastala spolno z združitvijo kromosomskih polovic
dveh osebkov ali nespolno (trosi pri trosovkah ali izvorne celice v potaknjencih pri vegetativnem razmnoževanju rastlin), razpolaga z geni, ki so vzorec vseh beljakovin, ki jih je treba
zgraditi. Toda celoten postopek razvoja zarodka v genih ne more biti zapisan. Potrebnih
podatkov je mnogo preveč. Vsaka celica mora ob vsaki delitvi vedeti katere gene naj uporabi
oziroma kako mora ravnati v posameznem trenutku in v posameznem delu nastajajočega
organizma ter v spreminjajočih se okoliščinah. Za primer poglejmo nastanek enojajčnih
dvojčkov. Če par celic po prvi delitvi ostane združen, se vsaka od celic razvije v polovico
telesa, če pa se celici ločita, se iz njiju razvijeta dva celovita organizma. Izvorna celica se je
že po prvi delitvi prilagodila spremenjenim okoliščinam. Podatki morajo torej biti dinamično
urejeni. Njihova količina in narava je taka, da jih struktura molekul genov ter njihov razpored v kromosomih nikakor ne more vsebovati (prostor, čas, količina, variante). Razvijajoči se
zarodek mora te podatke dobiti drugače. Dobro se da problem pojasniti z nadsilo. Pri razlagi
se odpirajo tri možnosti, ki se pokrivajo z znanimi filozofskimi pogledi na življenje in imajo
vsaka svoje prednosti in šibke točke:
Razlaga delovanja nadsile po načelih naravoslovja
Prva možnost je, da je celotna evolucija na nek, nam še neznan način, določena z
naravo nadsile, podobno kot narava gravitacije sama po sebi oblikuje nebesna telesa v krogle, določa tire njihovega gibanja in s tem ustvarja planetne sisteme, galaksije in skupine
galaksij, soustvarja vreme, določa tokove rek itd. Nadsila s svojo naravo usmerja razvoj
zarodka vedno po isti poti kot med evolucijo. Začetki razvoja človeškega zarodka, zarodka
žuželke ali rastline so povsem enaki. Razlike se pričnejo šele v kasnejših fazah, odvisno od
beljakovin, ki jih nadsila dobi z geni kot vzorec sestavin bodočega organizma. Vodenje razvoja zarodka ni načrtovano z geni v človeškem pomenu besede. Kromosomi niso načrt
zgradbe organizma, temveč le skladišče vzorcev potrebnih beljakovin. Geni dajejo vzorce
gradiva, nadsila pa je gibalo, ki usmerja razvoj vedno po istih pravilih. To je nekako tako kot
če bi delavci na gradbišču dobili material, ki ga morajo uporabiti, načrt za objekt pa bi bil
enak. Iz nekih materialov bi nastala hiša določene vrste, iz drugih drugačna. Recimo iz gline
in slame butana, iz lesa brunarica, iz opeke zidana hiša, iz peska, cementa in železa armiranobetonska …
Kvanti nadsile se ob delitvi celic in njihovi rasti vežejo v aminokisline. Gostota polja
nadsile skupka celic narašča in povečuje vpliv na posamezne celice, kar stopnjuje diferenciacijo celic. Ob smrti kvanti nadsile telo zapustijo in se vrnejo v polje Zemlje. Zavesti molekul,
celic in organizma se s smrtjo razpršijo. Evolucijski dosežki in pridobljeno znanje se prenašajo na naslednje generacije v materializirani obliki z geni in s poučevanjem. Smisel
posameznega življenja je nadaljevanje življenja in njegov razvoj.
Razlaga se sklada z Darwinovim naukom. Težava razlage je v tem, da se koraki razvoja različnih vrst pričnejo hitro razlikovati. Nadsila v različnih organizmih ne deluje po
49
istem vzorcu. Pri rastlinah je korakov najmanj, pri preprostih aerobnih mnogoceličarjih jih je
več, največ pa jih je pri vretenčarjih in členonožcih. Tudi v istih stopnjah razvoja nastopajo
med različnimi vrstami velike razlike. Podobne beljakovine in njihove kombinacije dobijo
različno pomembnost. Recimo mrežnica v očesu se pri ujedah, ki imajo najboljši vid nasploh, razvije mnogo bolj kot pri človeški ribici, kjer je skoraj zakrnela in je sposobna
registrirati le svetlobo, oko pa se sploh ne razvije. Še bolj izrazite so razlike pri žuželkah, ki
se razvijajo v dveh fazah. Kot ličinke rastejo. Ko se zabubijo, se njihova celotna notranja
snov dobesedno raztopi in ponovno zraste v odraslo žuželko, podobno kot se iz amorfnih
beljakovin v jajcu razvije piščanec. Pri rasti nobenega drugega organizma ni najti nič podobnega. Podobne primere je mogoče od vrste do vrste naštevati v nedogled. Zgolj nagon
beljakovinskih molekul in celic po razmnoževanju ne zadošča. Do nekje se da razlike pojasniti z razlikami genov in njihovemu razporedu v kromosomih, a tudi to ni dovolj. Delovanje
nadsile je zelo kompleksno. Najverjetneje tudi nadsila ne opravi vsega v eni sami stopnji,
temveč deluje stopenjsko, podobno kot močna sila, ki obvladuje tri stopnje zgradbe snovi
(kvarki, nukleoni, atomska jedra), ali elektrošibka sila, ki oblikuje najprej atome in nato
molekule. Stopenjsko delovanje sil, ki gradijo snov, ustvarja v komaj petih stopnjah neštete
različice snovi, kljub temu, da je delovanje vsake posamezne sile preprosto. Podobno bi lahko delovanje nadsile v več zaporednih stopnjah pojasnilo raznolikost in kompleksnost
organizmov.
Zamisel ima še eno težavo. To, da ni vzpodbudna, ker se življenje s smrtjo končuje, je
subjektivna ocena in ni protidokaz. Večje odstopanje od ostalih sil je, da je združevanje nadsile vezano izključno na doseženo trenutno stanje življenja in se izgublja z izumiranjem vrst,
dokončno pa, če življenje na planetu zamre, kar se slej ko prej zgodi na vsakem planetu in se
bo nekoč zgodilo v celotnem vesolju. Vse ostale sile, ki gradijo snov, doseženi nivo združevanja ohranjajo in ga s časom povečujejo.
Reinkarnacija
Druga možnost je, da nadsila skozi evolucijo zbira izkušnje in jih ohranja. Iz ciklusa v
ciklus preizkuša naravne danosti planeta, na katerem deluje in vse možne variante. Zbrano
znanje uporablja pri usmerjanju razvoja novih organizmov in v vsakem ciklusu življenja, v
katerega se vključi, raziskuje še nove možnosti. Toda znanje bi moralo biti diferencirano, saj
so razvojne faze različnih vrst različne. Ohranjeno bi ostalo le, če nadsila po smrti ostane
povezana in urejena kot pred smrtjo, to pa pomeni, da se zavest bitja po smrti ohrani. Pojavi
se pojem neumrljive duše.
Ko s smrtjo duša bitje zapusti, se vključi v novo izvorno celico z enako gensko kodo
in prej zbrano znanje uporabi pri razvoju novega bitja. Tako zbrano znanje obsega vse izkušnje vseh prednikov bitja v katerega se vključuje. Pri tem ni mišljeno znanje kot ga
pojmujemo ljudje in se ga pridobi s šolanjem in izkušnjami, temveč nezavedno znanje organizacije vseh nivojev zgradbe organizma od molekul preko celic do organizma kot celote.
Ta razlaga se sklada z naukom o reinkarnaciji, vanjo pa se vklopi tudi Darwinov
nauk. Bitje sestavljata umrljivo telo, ki se gradi z vzorci, ki jih nosijo geni in neumrljiva duša
(nadsila), ki nosi izkušnje vseh prejšnjih življenj in v novem telesu zbira nove. Smisel posameznega življenja je zbrati čim več novih spoznanj.
Po tej varianti dosežena stopnja zavesti nadsile ostaja in se dopolnjuje. Težava nauka
o reinkarnaciji je število bitij. Vsaka vrsta izvira le iz enega osebka ali para pri spolnem razmnoževanju, vzporedne veje pa se razvijejo v nove vrste ali pa izumrejo. Raziskave
človeškega genoma kažejo, da je celo človeštvo potomec ženske, ki je pred nekaj milijoni let
50
živela v Afriki. Reinkarniralo bi se lahko le nekaj duš direktnih prednikov pramatere in praočeta, vse ostale pa bi se morale seliti v človeške izvorne celice od drugih umrlih bitij, ki pa
ne bi imele znanja za upravljanje s človeškim genomom, ljudi pa je danes na Zemlji že skoraj
sedem milijard. Pa tudi če se duše lahko selijo iz vrste v vrsto, se račun ne izide. Življenje se
je spočelo le z nekaj ali celo z eno samo beljakovinsko molekulo, ki je imela prvo, zelo preprosto dušo. Od kje so potem prišle silno razčlenjene duše vseh bitij, ki danes bivajo na
zemlji? Vendar pa je tudi ta problem rešljiv, če predpostavimo, da je duša deljiva. Na molekularni stopnji in pri enoceličarjih je delitev duše (nadsile celotnega organizma) očitna in
poteka skupaj s fizično delitvijo, torej ni razloga, da se duše ne bi mogle deliti tudi pri mnogoceličarjih. Tudi pri enoceličarjih, dobita bitji ob delitvi samo po pol nadsile, ki pa že ima
potrebno znanje za oblikovanje novega organizma, manjkajoči kvanti nadsile pa se dopolnijo
iz amorfnega polja. Oblikuje se nova celovita nadsila, ki se pri naslednji delitvi spet deli.
Tak mehanizem dopolnjevanja nadsile neprekinjeno preoblikuje nadsilo iz amorfnega
polja v višjo stopnjo. Nadsila se združuje v bitjih, torej s posredovanjem snovi, podobno kot
druge sile in njena združenost stalno raste. Nadsila se od drugih sil razlikuje le po tem, da na
snov ni trajno vezana, vendar pa je ta začasna vezanost nujna za rast nadsile. Če bi bila bitja
nesmrtna, bi se razvoj ustavil. Nove, izpopolnjene rešitve nastajajo le z novimi bitji. Duše
bitij, ki so zašla v evolucijsko slepo vejo in izumrejo, se trajno združijo z zunanjim poljem
nadsile.
Stalno preoblikovanje amorfnih kvantov nadsile v višjo stopnjo združevanja, odpre
novo težavo. Količina kvantov nadsile je omejena na količino nastalo ob prapoku. Z vezanjem kvantov nadsile v neumrljive duše se količina izvornih kvantov nadsile zmanjšuje, kar bi
potem, ko bi jih zmanjkalo, pomenilo konec organskega življenja in prehod le v duhovno
življenje. Morda pa to niti ni težava. Vemo, da bo Sonce čez nekaj milijard let »pokurilo«
vodik. Najprej se bo napihnilo v rdečo velikanko, katere velikost bo segala nekako do Venerinega tira in pogoltnilo Merkur in Venero. Pri pogledu s sedanjega položaja Zemlje bo sonce
segalo čez pol neba. Ko bo »pokurilo« še helij, bo eksplodiralo. Eksplozija bo odpihnila v
vesolje plašč plinov, ki še ne bodo spojeni v jedra višjih elementov. Tiri planetov, ki bodo še
ostali v sončnem sistemu, se bodo pomaknili daleč navzven ali jih bo celo odneslo v vesolje.
V preostalem jedru, ki bo iz položaja današnje Zemlje, videti približno tolikšno kot današnji
Jupiter, se bodo ustavili termonuklearni procesi. Sonce se bo ohladilo in postopoma ugasnilo.
V sončnem sistemu ne bo nikjer več pogojev za obstoj kakršnegakoli življenja. Podobno kot
Sonce, bodo postopno ugasnile tudi druge zvezde in končno tudi tiste, ki bodo še nastale iz
zadnjih ostankov vodika in helija v galaksiji. V nekaj sto milijardah letih bodo galaksije le še
kopice skoraj do absolutne ničle ohlajenih temnih ugaskov, v katerih se bodo ustavili vsi
procesi in nadsila tako ali tako ne bo več imela nobenih možnosti za delovanje. O nekdanjem
blišču vesolja bodo pričale le še slike stotin milijard svetlobnih let oddaljenih galaksij, ki jih
bodo nosili fotoni in v resnici ne bodo obstojale več. V vsem vesolju ne bo nikogar več, ki bi
jih gledal. V njem bodo lebdele le duše bitij, ki bodo sanjale sanje svojih nekdanjih življenj
in jih morda izmenjevale, do takrat pa količina nevezanih kvantov nadsile najbrž zadošča.
Razlaga monoteističnih religij
Obstoja še tretja možnost. Nad celotno evolucijo bedi polje nadsile, absolutni um oziroma Bog, ki ima načrt in svoje hotenje prenaša na živa bitja. S spočetjem vsakemu bitju
podeli dušo, ki deluje na nezavednem in na zavednem nivoju. Nezavedni del usmerja razvoj
bitja, zavedni del pa mu omogoča, da se posveti nalogi, ki jo mora opraviti v življenju.
51
Ta razlaga se sklada z nauki zahodnih monoteističnih religij. Ob spočetju Bog podeli
dušo izvorni celici, ki se nato razvije v bitje v skladu z Božjim načrtom. Duša je poslana na
Zemljo, da odkrije svoje poslanstvo in ga po svojih najboljših močeh izpolni. V življenju
bitja vedno prihaja do neskladja med cilji, ki jih bitju nalaga Bog in hotenji, ki si jih postavlja
bitje s svojim umom samo. Skladnost ravnanja bitja z Božjimi nameni je nagrajena s srečo in
notranjim mirom, neskladnost pa z nemirom in težavami. S smrtjo se duša vrne k Bogu. V
Bogu, ima stik z dušami vseh bitij, ki so kdaj živela na Zemlji ali celo v vesolju in tudi tistimi, ki prihajajo k Bogu za njo. Dobi vse odgovore na vsa vprašanja, ki si jih je v življenju
kdaj zastavila in še na tista, ki si jih ni, vse pa v obliki, ki ustreza doseženi stopnji zavesti
duše. Duše bitij, ki so se v življenju zavedle svoje vloge v svetu, bodo nagrajene z združitvijo
z Bogom, čeprav so tudi grešile. Pomembno je, da niso zagrešile neodpustljivih grehov ter da
se svojih napak zavedo, popravijo svoje ravnanje in dvignejo svoje življenje na višji nivo.
Duše bitij, ki so ravnale v nasprotju z Božjimi zakoni, so obsojene na večno trpljenje oziroma na izničenje. Življenje je preizkus in priprava duše na življenje po smrti.
Tretja razlaga odpravlja težave prvih dveh, zaide pa v svoje. Darwinov nauk je v bistvu odveč, saj je evolucija ob teh predpostavkah nepotrebna. Zakaj naj bi Bog, ki je
vsemogočen in tako ali tako že vse v naprej ve, skozi milijarde let vodil evolucijo, ki živim
bitjem prinaša veliko trpljenja in na koncu še smrt? Kaj res samo zato, da bi v bitjih vesolja
dobil osuple občudovalce svojega nedoumljivega uma? Druge sile ne delujejo na tak način.
Gravitacija ves čas od nastanka vesolja dalje oblikuje zgostitve snovi, zvezde, planete in
galaksije ter druge vesoljske strukture do črnih lukenj. Močna sila iz vodika in helija, ki sta
nastala ob prapoku, v zvezdah in njihovih eksplozijah gradi jedra težjih elementov. Elektromagnetna sila ves čas gradi kemične spojine in vpliva na dogajanja na planetih. Vse sile se v
sodelovanju s snovjo združujejo, oziroma dosegajo višjo stopnjo razvoja, Bog pa ostaja ves
čas enak, absolutno popoln in nespremenljiv.
Vendar tudi za ta pomislek obstoja odgovor. Duša, ki jo prejme bitje, je del Boga, je
popolna in ve veliko več kot bitje, v katerega se vključuje. Da bi se približala Bogu, se mora
razviti snov, ta pa se iz ciklusa v ciklus lahko razvije le do že dosežene stopnje in nekaj več.
Ta več je dosežek posameznega bitja in smisel njegovega življenja. S tako razlago se skoraj
povsem izenačita prvi, materialistični pogled in pogled monoteističnih religij, le ime za isti
pojem je različno. Za materialistični pogled je nadsila fizikalna količina, za religije pa Bog,
vendar pa v delovanju med njima ni razlik. Oba vodita celotno evolucijo in razvoj posameznih bitij, prva po svoji naravi, Bog pa po svojih namenih. Razlika je edino v pogledu na dušo,
ki se pri materialističnem pogledu s smrtjo razprši in se vrne v zunanje polje, po naukih religij pa ostane in se združi z Bogom.
Skupni zaključki treh pogledov na življenje
Ob odgovorih se postavlja vprašanje, katera razlaga je prava? Naravoslovne znanosti
se vprašanju bistva življenja izogibajo in vztrajajo na stališču, da je življenje stvaritev kemije
in slučaja, morda tudi zato, da ne bi bilo treba stopiti na spolzki teren filozofskih in teoloških
razglabljanj, razne filozofske šole in religije pa so poiskale vsaka svoj odgovor, ki je variacija ali kombinacija treh prikazanih možnosti. Vsaka je prepričana v svoj prav, ki ga zagrizeno
brani in išče somišljenike, saj »resnica«, ki jo zagovarja, utemeljuje njen obstoj.
Vprašanje, kdo ima prav, je, poleg pohlepa, v zgodovini človeštva povzročilo največ
gorja. Žal nobeden od odgovorov ni popoln in ima vsak svoje notranje težave, zato nihče ne
more trditi, da ve, kateri je pravi. Hud paradoks je, da odgovor sploh ni potreben. Če pozorno
52
proučimo vse tri odgovore, se iz vsakega izlušči isto bistvo: Nadsila določa nastanek in razvoj vsakega živega bitja in se po smrti vrača v skupno polje.
Ob tej ugotovitvi je popolnoma vseeno ali gledamo na nadsilo kot na fizikalno količino, ki je s svojimi lastnostmi izpeljala evolucijo in z istimi lastnostmi vodi razvoj vsake
izvorne celice posebej ali gledamo nanjo kot na silo, ki zbira izkušnje in jih dopolnjuje s selitvijo duš iz enega telesa v drugega ali pa gledamo nanjo kot na absolutni um in jo imenujemo
Bog s katerimkoli imenom. Če uporabimo svetopisemsko prispodobo, so vsa živa bitja (in ne
le človek!) oblikovana po Božji podobi, saj so vsa rezultat milijarde let trajajočega ustvarjanja nadsile in imajo za seboj enako dolgo dobo boja za obstoj in prilagajanja vedno novim
okoliščinam, mogoče pa celo skupnega prednika – prvo živo molekulo. Delovanja nadsile
nikoli ne bomo do konca doumeli, ne glede na to, kako gledamo nanjo.
Prav tako kot se v najglobljem bistvu ne razlikujejo tri temeljne razlage nastanka in
razvoja življenja, se ne razlikujejo pogledi na smisel življenja: Smisel življenja je ohranjanje,
razvoj in nadaljevanje življenja.
S pogledom na nadsilo kot na fizikalno količino, je mogoče odgovoriti tudi na vprašanje duše. Duša bitja v filozofsko duhovnem pomenu je združena nadsila vseh molekul v
fizikalnem in ker je nadsila nujna sestavina vsakega živega bitja sledi, da ima vsako živo bitje dušo. Nadsila je bila sestavina enotne sile že v singularnosti, po prapoku pa se je razpršila
v polja iz katerih se vključuje v snov in jo oblikuje v živa bitja, ki jih po smrti zapušča in se
vrača v skupno polje. Duša je večna in neuničljiva.
Z gotovostjo ni mogoče reči le, kaj se dogaja z dušo po smrti, oziroma v kakšni obliki
se ohranja. Se razprši ali se ohrani v obliki, ki jo je imela v življenju. Razpršena duša je
osvobojena tegob zemeljskega življenja in vseh težkih spominov, toda izgubi tudi lepe. Duša,
ki se reinkarnira, ohranja zavest, se vrača in vedno znova poskuša najti srečo oziroma izpolnitev s popolnim razumevanjem življenja. Ko ji uspe, se v nirvani, absolutni in popolni sreči
združi z najvišjim duhom. Duša monoteističnih religij pride od Boga in se vrača k njemu,
kjer za nagrado za tegobe in delo, ki ga je opravila v življenju, biva v siju večne sreče.
Odgovore iščejo religije in človek je svoboden, da izbere tistega, ki mu je najbliže in ga najbolj pomirja.
Kot povzetek lahko sklenemo, da je vsako bitje od najpreprostejših enoceličarjev do
človeka stvaritev dveh sodelujočih sestavin, snovi in nadsile. Vsako bitje je edinstveno in
neponovljivo.
Razlikujejo se že na materialnem nivoju. Geni dveh bitij iste vrste in celo enojajčnih
dvojčkov niso povsem enaki in se bitja zato že fizično razlikujejo, dokončno pa njihovo
enkratnost vzpostavi nadsila, ki jim, vsakemu posebej, podeli lastno zavest.
Um in zavest - nadaljevanje
V prejšnjem poglavju je bila omenjena ločitev zavesti in uma, sedaj pa je o tem
mogoče reči nekaj več. Živo bitje je spoj telesa, ki zraste po vzorcih genov in nadsile, ki
usmerja razvoj od izvorne celice do smrti. Nadsila za življenje preprostih bitij zadošča. Rastline preživijo zgolj s tem, kar dobivajo iz anorganskega okolja, ki je sorazmerno stabilno.
Vse kar se jim lahko zgodi, je, da jih kaj požre ali pa jih ogrozita suša ali mraz. Na te dogodke same ne morejo vplivati, zato so razvile mehanizme, s katerimi vseeno preživijo.
Objedena trava znova zraste iz korenin. Ob suši in mrazu se nadzemni del posuši, vitalni del
53
koreninskega sistema pa tako upočasni življenjske procese, da preživi do dežja ali otoplitve.
Če suša traja predolgo, odmre, a ob dežju jo nadomestijo speči embrii potomcev (semena), ki
jih voda in toplota obudita v življenje. Organske snovi tvorijo rastline same s fotosintezo,
zato hitro odzivanje na trenutne okoliščine ni potrebno.
Za preživetje rastline zadošča rast nadzemnih delov rastline proti svetlobi in korenin
proti vodi, vse drugo je odveč, oziroma deluje, gledano od zunaj, samo od sebe. Na primer
zreli storži iglavcev, se v suhem vremenu odprejo, da lahko izpadejo semena, ki jih odnese
veter, v dežju pa se zaprejo. Toda pri odpiranju in zapiranju storža ni nič razumskega. Vsaka
luska storža je zgrajena tako, da se ob spremembi vlažnosti krči in razširja bolj na zunanji kot
na notranji strani, zato se ob dežju zapira, v lepem vremenu pa odpira. Ta mehanizem deluje
še leta in leta, ko je storž že davno ločen od rastline, mrtev in brez semen, zato v delovanju
zanesljivo ni nič razumskega. Na nek način je usmerjana le rast storža. Čutila in živčni sistem rastlinam nista potrebna in se zato nista razvila. Rastline nimajo sposobnosti čutenja in
razmišljanja, a zavest kljub temu imajo, sicer si ne bi prizadevale za obstoj, rast ih razvoj ter
se razmnoževale.
Aerobna bitja morajo dobiti organske snovi za svoj razvoj iz okolja, zato so razvijala
sposobnost gibanja in zaznavanja. Že najpreprostejša povezava vzroka in posledice jim je
dajala večjo možnost za preživetje in to je bila evolucijska spodbuda, ki je razvijala čutila in
živčni sistem. Postopoma se je razvil gibalni sklop, ki ga sestavljajo telesni deli, ki omogočajo gibanje, čutila, ki sprejemajo signale iz okolja in živčni sistem z možgani, ki prevaja
impulze, obdeluje prejete podatke ter usmerja in usklajuje gibanje, ki mora biti smotrno in
usmerjeno k učinkovitemu doseganju ciljev ob stalno spreminjajočih se okoliščinah. Vse rastline niso užitne in ne rastejo povsod, treba jih je poznati in poiskati, plen beži, roparice
strežejo po življenju. Naloge so bile v okolju neprestane konkurence vse zahtevnejše. Telo,
čutila in um so jim morali slediti in so se razvijali.
Upravljanje organizma sta prevzela dva urejevalca: Nadsila, ki usmerja razvoj in
delovanje organizma od spočetja do smrti in daje bitju zavest ter um, ki sprejema informacije
iz okolja, jih vrednoti in usmerja ukrepanje. Misli, ki se oblikujejo v živčnem sistemu, se
povezujejo z zavestjo in dajejo bitju občutek, da se stvari dogajajo njemu in da se nanje
odziva. Um, ki je v bistvu le orodje telesa, prevzema delovanje bitja v okolju, ga zaposluje
skozi vse budno stanje in ustvarja vtis, da je pomembno le tisto, kar se dogaja v umu. Delovanje nadsile, ki je bistvo življenja in je mnogo obsežnejše se odvija v ozadju. Nadsila zgradi
telo, skrbi za njegovo delovanje in ga daje na razpolago umu ter ga ne obremenjuje s stvarmi,
ki jih ureja sama.
Bolj ko je bitje razvito, sposobnejši je njegov um. Deževnik, ki ga razkrijemo na vrtu,
se bo takoj zakopal v zemljo, ker ve, da je nezakrit ogrožen. Lahko ga izsušita sonce in zrak
ali pa ga poje kakšna ptica. Njegova reakcija je logična. Toda deževnik v običajnih okoliščinah ni kaj dosti bolj izpostavljen kot rastline. Hrano dobiva iz odmrlih delov rastlin v
zgornjem sloju zemlje in teh je dovolj povsod, kjer je v zemlji dovolj vlage in jih ni treba
iskati. Potrebne reakcije na okolje so omejene, zato niti čutil niti gibalnih sposobnosti niti
uma nima posebno razvitih. Bitja v izpostavljenem okolju morajo okolje poznati mnogo bolje in razpolagajo z več raznovrstnimi reakcijami. Misli, ki jih sproža zaznavanje okolja, so
lahko preproste kot pri deževniku ali zapletene kot pri človeku.
Pri živalih in človeku se o dogodkih oblikuje sodba. Živali in človek prepoznavajo
dogodke kot prijetne ali neprijetne. Občutki ob enakih dogodkih so recimo pri psu podobni
kot pri človeku. Na mrazu zebe človeka in psa. Bistvena razlika nastopa pri dojemanju. Pes
sprejema stvari take kot so. Neugodnim se skuša umakniti, ugodne sprejema kot samo po
sebi umevne. Pri slabih dogodkih trpi enako kot človek in tudi čustva ima podobna, le da je
človekovo izkustvo veliko globlje. Človek ob dogodku tudi ve, kako bi bilo, če bi bilo nekaj
54
drugače in skuša na stvari vplivati širše. Če na primer vzamemo kompleksno čustvo kot je
zavist, ugotovimo da jo občuti ne le človek, temveč tudi pes. Reven človek se zaveda prednosti bogastva in ga bogatašu zavida. A tudi pes zavida drugemu psu, recimo za kost,
ljubkovanje in še kaj. A zgolj na direktnem nivoju. Tega, da ima pes, ki ima kost in ga gospodar ljubkuje, boljšega gospodarja, se ne zaveda in mu gospodarja ne zavida. Pes tudi
nikakor ne more dojeti pomena denarja. Razumevanje višjih stopenj vzroka in posledice, je
verjetno dano le človeku.
Ker je jedel od drevesa spoznanja, je bil človek izgnan iz raja, toda ne dobesedno, kot
je običajno predstavljeno v kakšnih poljudnih interpretacijah svetega pisma. Ni bil kaznovan
s težavami, le zavedel se jih je. Izgnan je bil iz raja nevednosti. Žival se boji neposredne
nevarnosti, človek pa že njene možnosti. Celo če stvari tečejo v najlepšem redu, se boji, kaj
bi bilo, če ne bi več. Živali si ustvarjajo sodbe ob dogodkih, človek pa si ustvarja sodbe tudi
ob mislih. Um se je razvil do stopnje, da se je zavedel samega sebe. Ni več le orodje telesa in
s tem posredno nadsile, kot pri drugih bitjih, temveč je postal njen konkurent. *
Človek je pričel misli dojemati kot zavest. Misli so lahko posledica konkretnih
dogodkov, ki jih registrirajo čutila ali pa so samo proizvod uma. Na primer jezo v človeku
lahko vzbudi nek dogodek ali pa le misel nanj. Reakcija je v obeh primerih enaka – porast
nivoja stresnih hormonov v krvi. Če bi poenostavili, bi lahko rekli, da se vse dogaja v umu in
od tod Descartesov izrek: »Mislim, torej sem.«
Toda stvari se ne dogajajo v umu. Tu se oblikujejo le misli. Zavest o lastnem obstoju
in občutek ločenosti od okolja, s katerim je treba ves čas vzpostavljati odnose, prihaja od
nadsile. Celotno telo, »prepojeno« z nadsilo in misli bitje dojema kot »sem«. »Sem« ni telo,
niti um. »Sem« je zavest in v zavest se projicirajo misli, ki se oblikujejo iz zaznav čutil ali
preteklih izkustev. Descartesov izrek je napačen. Pravi je: Sem, torej mislim!
_____________________________
*
Potem je rekel Gospod Bog: »Glej, človek je postal kakor eden izmed nas, ker pozna dobro in
hudo. Da zdaj le ne stegne svoje roke ter ne vzame tudi od drevesa življenja, da bi jedel in živel vekomaj!« Zato ga je odpravil Gospod Bog iz edenskega vrta, da bi obdeloval zemljo iz katere je bil vzet. (1.
Mojzesova knjiga 3, 22-23 )
55
8. FIZIOLOŠKI UČINKI NADSILE
Mens sana in corpore sano
Fiziološka definicija življenja in vpliv na pojmovanje bolezni
Fiziologija je veda o življenjskih procesih in funkciji celic, tkiv, organov in organizma. Kot osnovni gradnik organizmov pojmuje celico, celice gradijo tkiva, ta organe in iz
organov je sestavljen organizem. Molekularna dogajanja v celicah pripisuje kemičnim procesom. Iz fiziologije izhaja najširše uveljavljena definicija življenja: Ker organizem sestavljajo
celice, je organizem živ, dokler so žive celice, ki ga sestavljajo, celice pa so žive, dokler v
njih potekajo kemični procesi, s pomočjo katerih se celice ohranjajo in razmnožujejo.
Na fiziološki definiciji življenja je v bistvu zgrajena celotna moderna medicina.
Organizem je zdrav, dokler pravilno delujejo celice in iz njih zgrajena tkiva in organi. Če
kemični procesi v celicah ne potekajo pravilno, organizem zboli. Motnje delovanja celic
lahko povzroča pomanjkanje snovi, potrebnih za nemoteno odvijanje kemičnih procesov ali
škodljivi vplivi, ki kemične procese motijo. Bolezen se zdravi z odpravljanjem vzrokov za
nastanek kemičnega neravnotežja ali z dovajanjem manjkajočih snovi. Vzroki za motnje
kemičnega ravnotežja v celicah oziroma bolezni se v grobem delijo v naslednje skupine:
–
Najobičajnejši vzrok pomanjkanja ali presežka različnih snovi je pomanjkljiva ali
enostranska prehrana. Škodi premalo ali preveč zaužitih kalorij, škodi pa tudi nepravilna sestava hrane. Organizem mora poleg energije dobiti tudi snovi, ki jih ne tvori
sam in mikroelemente, ki se vključujejo v beljakovinske molekule ali delujejo kot
katalizatorji. Seveda pa povzroča težave tudi vnos škodljivih snovi. Zdravljenje bolezni, nastalih zaradi pomanjkanja potrebnih ali vnašanja škodljivih snovi je preprosto.
Običajno zadošča že sprememba prehrambnih navad in le v začetku zdravljenja,
dokler si organizem ne opomore, je morda potrebno povečano dovajanje vitaminov in
mineralov. Težavno pa je spreminjanje prehrambnih navad. Uživanje hrane ni le prehranjevanje, temveč tudi užitek. Kulinarika je del narodove kulture in okus za
posamezne jedi je pridobljen v najzgodnejšem otroštvu. Nekdo, ki uživa ob svinjski
pečenki, ki jo vajen jesti že od malega, se ji zelo težko odreče. Malo verjetno je, da bo
pričel uživati ob okusu morskih rib, ki jih je prvič poskusil pri dvajsetih letih, še teže
pa se bo preusmeril na pretežno rastlinsko hrano z malo nasičenih maščob in soli. Če
je navajen piti alkohol in če kadi, se tudi tem razvadam težko odreče. Kljub temu, da
se večina ljudi zaveda, da si z žlico najhitreje koplje grob, je spreminjanje odnosa do
hrane dolgotrajno in terja veliko volje, truda in odrekanja.
–
Infekcijske bolezni povzročajo mikroorganizmi kot so bakterije in virusi, ki se naselijo v medceličnem prostoru ali v celicah. Ti s porabo celičnih snovi in z izločki svoje
presnove – toksini, motijo kemične procese v celici, celice zbolijo ali celo odmrejo,
funkcije tkiv in organov so motene in organizem zboli kot celota. Mnogo bolezenskih
mikroorganizmov je v okolju ali v organizmu prisotnih ves čas. Organizem zboli, ko
zaradi nekih vzrokov pade obrambna sposobnost. Nekateri mikroorganizmi pridejo v
telo ob poškodbah ali preko prenašalcev, epidemične bolezni pa se pojavljajo občasno. Vendar pa tudi ob največjih epidemijah ne zbolijo vsi okuženi. Nekateri ljudje so
56
proti posameznim vrstam infekcij odpornejši od drugih. Infekcijske bolezni se zdravijo s snovmi, ki zvišujejo obrambne sposobnosti organizma in ovirajo razvoj
mikroorganizmov, bakterijske bolezni pa se od druge polovice dvajsetega stoletja
zdravijo tudi z antibiotiki, ki bakterije ubijajo.
–
Pri presnovnih boleznih pride do pomanjkanja potrebnih snovi ali povečanja škodljivih snovi zaradi pešanja organov in žlez ali motenj presnove v samih celicah. Hrana,
ki bi bila za zdrav organizem ustrezna, zaradi oslabljene presnove ne preskrbi več
dovolj potrebnih snovi ali pa slabo odvajanje ostankov presnove povzroči kopičenje
škodljivih snovi v organizmu. Tovrstne bolezni se zdravi z dietami, dodajanjem
manjkajočih snovi in z zdravili ki vzpodbujajo organe, ki sodelujejo pri presnovi in
odvajanju ostankov, pri popolni odpovedi organov pa z umetnim nadomeščanjem in
transplantacijo.
–
Na škodljive snovi se organizmi različno odzivajo. Če celice sprožijo preveč burne
reakcije proti snovem iz okolja, ki običajno niso škodljive ali celo proti snovem, ki jih
proizvaja sam organizem, nastanejo alergijske bolezni. Te bolezni se zdravijo z izogibanjem alergenom in z zdravili, ki umirjajo preveč burne reakcije organizma.
–
Zaradi specifičnosti in ker so najpogostejši vzrok smrti, medicina posebej obravnava
bolezni srca in ožilja. Nastajajo predvsem zaradi pešanja srca in mašenja žil, vendar
pa je večina vzrokov za njihov nastanek v nepravilnih prehrambnih in življenjskih
navadah, deloma so dedno pogojene ali pa so nasledek nekaterih drugih bolezni.
Zdravijo se z dietami in zdravili, ki vzpodbujajo delovanje srca, znižujejo njegovo
obremenitev in manjšajo nadaljnje mašenje žil.
–
Celice se lahko okvarijo tudi z nepravilno delitvijo. Če celica dobi ob delitvi okvarjen
gen, ne »zna« več prav rasti. Ker je gen okvarjen, nastajajo napake pri sintezi beljakovin, ki niso več take, kot jih celica potrebuje. Napake genov se lahko pojavijo že ob
spočetju in se prenašajo tudi preko spolnih celic. Posledica so prirojene in dedne
bolezni. Njihovo zdravljenje običajno ni mogoče. Z zdravili se lajšajo simptomi ali
nadomeščajo snovi, ki jih organizem sam ne proizvaja. Zdravila mora bolnik jemati
vse življenje.
–
Možna je še ena motnja. Na molekularnem nivoju lahko pride do »osamosvojitve«
beljakovinskih molekul, ki se ne množijo več s kopiranjem genov in skladno s potrebami celice, temveč se pričnejo deliti same, podobno, kot so se množile v molekularni
fazi življenja. Nastajajo nepotrebne beljakovine, ki povzročajo motnje delovanja celice ali pa celica sploh preneha opravljati svoje funkcije in se le še deli. Če tako tkivo
ostaja zaprto, so to benigne tvorbe, če pa se vrašča v okoliško tkivo, so tvorbe rakave.
Napake so pogoste in večinoma okvarjene celice uničijo ali izolirajo sosednje zdrave
celice. Če pa je motenj delitve celic preveč (kancerogene snovi, izpostavljenost visoko energijskemu sevanju, nekatera virusna obolenja, dednostni vplivi, dolgotrajni
stres), se rakave celice pričnejo nenadzorovano množiti na račun zdravih in preraščajo
zdravo tkivo. Funkcije organa, ki ga je napadel rak pričnejo pešati. Kri lahko te celice
raznese po organizmu, kjer nastajajo zasevki, ki uničujejo še druge organe, dokler
organizem ne odpove kot celota. Zdravljenje teh bolezni je težavno. Ob pravočasnem
odkritju, ko še ni zasevkov, se zdravijo kirurško, seveda če ne gre za vitalni organ in
57
je kirurški poseg mogoč, sicer pa še z obsevanjem in s snovmi, ki zavirajo rast rakavih tkiv. Vsem trem posegom je skupno, da imajo velike stranske učinke in
poškodujejo tudi zdrava tkiva, zato je njihova uporaba omejena.
–
S staranjem organizma vitalnost celic pada. Organizem se pred napakami presnove,
okužbami, in napakami pri delitvi celic vse teže brani, dokler ne zmore več. Napadeni
organi opešajo in posledično nastopi smrt. Z zdravili se vzpodbuja pešajoče organe in
nadomešča snovi, ki jih organizem sam ne proizvaja več dovolj ali sploh ne, s čimer
se izboljša delovanje in odpornost organizma.
Naštete so le nekatere najpogostejše motnje delovanja organizma. Ne glede na vzroke, se v končni fazi večinoma pokažejo kot motnje kemičnih procesov, ki se odvijajo v
celicah.
Medicina in farmacija – poti in stranpoti
Fiziološko pojmovanje bolezni je močno povečalo uspešnost medicine, čeprav je
zdravljenje ves čas, od ljudskega zdravilstva dalje, potekalo podobno. Ljudje so zgodaj spoznali razne zdravju škodljive vplive ter koristnost nekaterih rastlin in drugih snovi, le
mehanizma njihovega delovanja niso razumeli. S Paracelzusom, ki je bolezen pripisal motenim kemičnim procesom v telesu, je nastala moderna medicina, ki je z odkritjem
mikroorganizmov in celične zgradbe organizma naredila še en veliki skok. Naslednji veliki
skok je medicina napravila z odkritjem antibiotikov.
Na fiziološkem pojmovanju bolezni utemeljena medicina je postala tako uspešna, da
je prerasla vse druge načine zdravljenja. Zaupanje ljudi v vsemogočnost zdravil je, zlasti po
odkritju antibiotikov, tako naraslo, da so iz procesa ohranjanja zdravja in zdravljenja skoraj
izginili vsi drugi postopki. Zakaj se truditi z zdravim načinom življenja, ki terja disciplino,
aktivnost in odrekanja, ko za vsako težavo obstoja čudežna tabletka? Na teh prepričanjih je
zrasla mogočna farmacevtska industrija. Pristaši teorij zarote farmacevtsko industrijo celo
dolžijo, da sama sproža bolezni, da bi nato lahko proizvajala zdravila zanje in kovala dobičke. Tako daleč farmaciji pač ni treba iti, saj ljudje sami s svojimi prepričanji in obnašanjem
dajejo dovolj možnosti za njen razcvet. Treba se je le potruditi, da se taka prepričanja ne
izgubijo, tu pa je farmacija kar se da uspešna. Ob podpori dela zdravstva je pričela za bolezni
razglašati že navadna slaba počutja, ki bi z nekaj gibanja na svežem zraku in kakšnim sadnim
dnevom prešla sama od sebe. Za te »bolezni« se je polastila receptov ljudskih zdravilcev, ki
jih je malo preuredila in dopolnila. Sledi agresivna reklama in čim dražja prodaja moderniziranih izvedb nekdanjih čajčkov in v žganju namočenih zdravilnih rastlin, le aktivnih naravnih
substanc je navadno v farmacevtskih pripravkih le toliko, da opravičujejo ime, ker je njihovo
pridobivanje zahtevno in drago.
Problem postaja tudi iskanje novih učinkovin. Razvoj je drag in prinaša tveganja.
Škodljivi stranski učinki se lahko, kljub preverjanju, dolgo ne pokažejo, če pa do njih pride,
sledi negativna propaganda in odškodninske tožbe, ki podjetje lahko uničijo. Varneje je uporabljati kombinacije znanih snovi, katerih stranski učinki so preizkušeni ali pa jim celo
pripisati nove indikacije. Komercialno razmišljanje je skoraj povsem ustavilo razvoj novih
antibiotikov. Znano, pravzaprav samo po sebi umevno je, da se bakterije evolucijsko prilagajajo antibiotikom in postajajo nanje odporne. Zaradi hitrih razmnoževalnih ciklusov
mikroorganizmov, je ta proces hiter. Rešitev bi bila čim bolj premišljena in strogo nadzirana
58
uporaba znanih in stalen razvoj novih antibiotikov, a ne eno ne drugo ni v interesu farmacije.
Ko je zdravilo razvito in potrjeno s strani nadzornih institucij, ga je treba prodati čimveč.
Zdravljenje nekaterih bolezni se je že znašlo v položaju kot je bilo pred odkritjem antibiotikov, zlasti pri bolnišničnih okužbah, pa tudi pri vrsti drugih obolenj. Tuberkuloza, ki je bila v
zahodnem svetu skoraj iztrebljena, se spet vrača.
Medicina je sprva tudi sama verjela v vsemogočnost zdravil ali pa je to vero iz želje
po dobičku podpirala. Deleži stroškov zdravstva v narodnem dohodku v razvitih delih sveta
neprestano naraščajo ob sorazmerno majhnem vplivu na življenjsko dobo. Vedno novi in
pogosto sanjsko dragi patentirani in s tem iz vpliva konkurence izvzeti postopki zdravljenja
in zdravila so veliki hit, ki obljublja čudeže, pač po pravilu, če je drago, je gotovo tudi dobro,
a pogosto le podaljšujejo vegetiranje in statistično daljšajo življenjsko dobo, bolniki pa se
spreminjajo v vir zaslužka. Na daljšo življenjsko dobo bolj vplivata slog življenja in prehranske navade, kar je lepo vidno v Evropi, kjer je življenjska doba v sredozemskih deželah
precej višja, kot v celinski Evropi, kljub manj urejenemu zdravstvu. K daljšanju kvalitetnega
življenja bi mnogo več prispevala preventivna medicina, ki pa ne prinaša takih zaslužkov in
ker poleg tega pridiga še zdrav način življenja, ostaja v senci kurativne medicine.
Vélika napaka medicine je, da se je tako spojila s farmacijo, da zastopa njene interese.
Vseprisotna komercializacija se je vrinila tudi v medicino, katere osnovni smoter naj bi bil
pomoč ljudem. Tudi medicina prevzema obnašanje drugih panog, kjer se stvari ne dela več
za ljudi, temveč za prodajo, približevanje ljudem in njihovim potrebam pa je prodajni trik in
ne cilj. Vendar pa pri tem nosijo veliko krivde tudi ljudje sami. Bolnik, ki obišče zdravnika,
ima občutek, da je slabo opravil, če ni dobil receptov za vrečko zdravil. Zdravnik bi moral
vedno biti na strani bolnika in ljudje bi morali verjeti, da je tako tudi, če bi priporočil le nekaj
dni počitka in vroč čaj.
Ljudje se vzgibov, ki usmerjajo zdravstvo vse bolj zavedajo. K iskanju senzacij nagnjeni mediji stranpoti in napake medicine uporabljajo za svojo promocijo, a tu bi bil potreben
kritičnejši pristop. Na zaslužkarstvo, malomarnost in aroganco je treba opozarjati, a kovanje
senzacij iz napak storjenih v prizadevanju in dobri veri, zanesljivo ne prispeva k boljšem
delu. Prej obratno, zdravnikom jemlje pogum in napak, tokrat zaradi prevelike previdnosti, je
še več. Tudi v medicini delajo le ljudje in celo najbolj usposobljenim in skrajno odgovornim
se pripetijo tudi napake, ki jih nikakor ni mogoče izključiti.
Tehnične panoge se za preprečevanje škode zaradi napak zatekajo k predimenzioniranju. Vgrajena varnost gradbenih konstrukcij je trikratna in napake pri projektiranju in izvedbi
se navadno ne pokažejo, razen če so res hude. Razkrije jih šele močnejši potres, takrat pa se
že najdejo kakšne razlage. Avtomobilska industrija razvija gospodaren in varen avto že več
kot sto let in za njegovim razvojem stoji skoraj celotna znanost, kljub temu pa so avtomobili
eden od največjih onesnaževalcev, v dvajsetem stoletju pa so pobili več ljudi kot druga svetovna vojna, da o invalidih, ekološki škodi ter uničevanju zemljišč in stroških gradnje in
vzdrževanja cest niti ne govorimo.
Zdravnik pa je pred bolnikom sam in ponavadi ravno takrat, ko je stanje najbolj kritično, ni časa za preverjanje odločitev. Huda obolenja pogosto ostajajo prikrita, dokler ni
prepozno. Zdravnik ni nadčlovek, ki vedno ravna idealno, temveč je le pomočnik obolelemu.
Če napačne odločitve povzročijo škodo, se je treba vprašati, kaj bi se zgodilo brez zdravnikove pomoči. V posameznih primerih je odgovor lahko tudi, da bi bilo bolje, ko se sploh ne
bi vmešal, a tak odgovor je izjema. Temeljno pravilo medicine je ne škoditi in v večini primerov zdravniki bolnikom bolj ali manj pomagajo. Življenje je pač tveganje. Človek tvega
ko stopi na cesto, ko skoči v morje ali se povzpne na kakšen hrib. Celo krtina, kot je Šmarna
gora ima kar lep seznam smrtnih žrtev. Najbolje bi bilo ostati doma, a celo če človek samo
59
sedi na kavču, tvega srčno-žilna in presnovna obolenja, nesreče doma pa tudi niso redke.
Stopnja tveganja ob obolenjih pa je velika in eno se slej ko prej konča s smrtjo. Stoodstotno
smrtna »bolezen« je življenje samo.
Da bi se izognila negativni propagandi, ki škoduje ljudem in medicini, medicina poskuša napake prikrivati, namesto da bi jih intenzivno in nepristransko obravnavala ter jih
skušala čimbolj preprečevati, mediji pa jih še z večjim veseljem iščejo in obešajo na velik
zvoni. Ko se vmešajo še pravniki z odškodninskimi in kazenskimi zahtevami, se medicina še
bolj zapira vase in zavija v molk. Nastaja vtis, da je celotno zdravstvo neurejeno in koruptivno. Nekateri pričakujejo od vlad, da bodo s čarovno paličico zbrisale stranpoti, drugi pa
bežijo iz okrilja znanstvene medicine v alternativno, a je ta beg še slabši. Morala večine
zdravstvenih kadrov je še vedno primerna in delo vsaj do nekje nadzirajo institucije, v napol
ilegalni alternativni medicini pa je vse prepuščeno pogosto pomanjkljivemu znanju in morali
zdravilcev. Ob tem pa preseneča, da alternativna medicina včasih uspe, kjer je znanstvena
odpovedala. Znani in dokazani so celo primeri ozdravitve raka v zadnjem stadiju, za katera
medicina nima pojasnila. Kaj je mehanizem teh čudežnih ozdravljenj?
Ena od razlag bi lahko bila, da gre za mehanizem obraten od psihosomatskih bolezni.
To niso umišljene bolezni, temveč so dejanske organske okvare, ki nastajajo iz psihičnih
vzrokov. Dokazano je, da nekatere značajske lastnosti pogojujejo pogostnost nekaterih obolenj. Tako je na primer znano, da nervozni, vedno zaskrbljeni ljudje pogosteje zbolijo na
želodcu kot optimistični, bolezni srca in ožilja močno pospešuje stres, jezljivi ljudje pogosteje obolevajo na jetrih in žolču. Psihosomatsko ozadje imajo pogosto alergije in še več takih
primerov je možno najti. Morda psihični vplivi ne le povzročajo, temveč tudi zdravijo bolezni?
K takemu sklepu navajajo poskusi z zdravljenjem s placebo. To je ponaredek zdravila, ki nima aktivnih učinkovin. Pri zdravljenju nekaterih bolezni se pokaže, da se skupina
zdravljena s placebo uspešneje zdravi od kontrolne skupine, ki teh zdravil ne dobiva, včasih
pa so učinki celo podobni kot pri zdravljenju s pravimi zdravili. Včasih je vera v učinkovitost
zdravil enako pomembna kot zdravilo samo. Psihološki vplivi na zdravljenje nedvomno so, a
njihov učinek je omejen. Raka v zadnjem stadiju ne ozdravi niti največja vera v zdravila.
Fiziološke razlage delovanja celic in organizmov in razlage z nadsilo
Po fiziološki razlagi organizem deluje v dveh nivojih, na nivoju celic in kot sklop
organov. Dogajanja na celičnem nivoju fiziologija tolmači kot kemični proces. Sinteza spojin
v celici poteka v dveh stopnjah. V prvi se iz preprostejših sestavin sintetizirajo aminokisline.
Nekatere aminokisline dobiva organizem neposredno s hrano in jih sam ni sposoben sintetizirati, a večinoma se sintetizirajo v celicah iz organskih in neorganskih sestavin, ki jih
prinese celicam kri. V rastlinah se organske spojine tvorijo iz anorganskih snovi ob molekulah klorofila, ki deluje kot katalizator, ki posreduje energijo fotonov kemičnemu procesu, s
katerim se anorganske molekule spajajo v preproste organske spojine, predvsem v ogljikovodike. V naslednji stopnji se ogljikovodiki spajajo v aminokisline in druge kompleksne
spojine s snovmi, ki prihajajo v celice z vodo. Energijo za drugo stopnjo sinteze daje kemična energija ogljikovodikov. V rastlini podnevi poteka fotosinteza in rastline izločajo kisik,
ponoči pa poteka sinteza kompleksnih spojin in rastline izločajo ogljikov dioksid, podobno
kot aerobni organizmi. Sinteza kompleksnih spojin poteka v človeških celicah podobno kot
ponoči pri rastlinah. Edina razlika je, da ogljikovodikov človeški organizem ne tvori sam,
temveč jih dobiva s hrano. Zgradba rastlin je bolj preprosta, zato potrebujejo za tvorbo svojih
beljakovin manjši nabor aminokislin kot človeški organizem, a osnovni princip je enak.
60
Sinteza ogljikovodikov in aminokislin naj bi bila po fiziološki razlagi običajni kemični proces, ki ga omogoča delovanje elektromagnetne sile. Pogoji za odvijanje kemičnih
procesov naj bi bili zagotovljeni v celici sami od sebe, kar pa nikakor ne drži. Sam od sebe
bi potekal le razkroj (entropija). Za vzpostavitev potrebnih pogojev za kemični proces je potreben »lastni interes« celice in tega sproža nadsila celice.
Še manj se da v celici s kemijo pojasniti sintezo aminokislin v beljakovine. Na molekularni stopnji razvoja življenja so se beljakovine razmnoževale same s cepitvijo verig in
dopolnjevanjem manjkajočih polovic členov, v celici pa je avtonomno razmnoževanje beljakovin strogo prepovedano, saj bi vodilo do neskladnega razvoja celic. V celici se smejo
beljakovinske molekule graditi le v »kalupih«, ki nastajajo ob genih in v obsegu, ki je potreben za skladno delovanje celic. Odpira se vprašanje, kako celica preprečuje molekulam
beljakovin avtonomno razmnoževanje, ki je eden od njihovih temeljnih nagonov. To ne
morejo biti kemični signali, ki bi delovali samodejno, saj kemične snovi lahko proizvedejo le
molekule beljakovin, ne pa celica, molekule beljakovin pa niso nadzornik, temveč jih je treba
nadzorovati. Beljakovinske molekule lahko nadzoruje le celica kot celota. Moč nadsile celice
je tista, ki molekulam beljakovin dopušča le »omejeno suverenost«. Težave v celici nastanejo, če moč nadsile celice popusti. Beljakovinske molekule se »osvobodijo« vpliva celice in se
pričnejo razmnoževati avtonomno.
Delovanje organizma kot celote fiziologija razlaga na sledeč način: Na mnogocelični
organizem je mogoče gledati kot na kolonijo enoceličarjev, ki imajo vsak zase interes preživeti, vendar pa se ti interesi lahko močno razhajajo ali si celo nasprotujejo. V enoceličnih
organizmih je glavni sprožilec reakcij kemično neravnotežje, zato je organizem za usklajevanje delovanja celic izbral »jezik« ki ga celice najbolje razumejo – kemične signale. V
kemične signale se v mišičnih celicah pretvarjajo celo električni impulzi živcev, pri dalj časa
delujočih procesih pa organizem za komunikacijo s celicami uporablja povsem kemične signale. Žleze z notranjim izločanjem izdelujejo različne snovi – hormone, ki v celicah izzovejo
odzive, ki jih potrebuje organizem kot celota. Na primer komaj za grah velika hipofiza z vrsto hormonov, ki jih proizvaja, krmili delovanje vrste drugih žlez, sproža in ureja rast
organizma, sproža porodne popadke itd. Podobno se lahko celica odziva tudi na druge snovi
in to je princip na katerem delujejo zdravila, ki delujejo na simptome bolezni. Kemična spojina v zdravilih sproža želeno reakcijo celic in organizem prične delovati pravilno.
Bolezenski znaki izginejo.
Po razlagi fiziologije z žlezami upravljajo primarni deli centralnega živčevja, ki so
evolucijsko nastali najprej in delujejo na nezavednem nivoju. Um lahko na njihovo delovanje
vpliva posredno. Na primer strah povzroči izločanje stresnih hormonov v kri, ki pripravi
organizem na krizno ukrepanje, toda ne neposredno. Zavedanje strahu je signal delu možganov, ki upravljajo s pripadajočimi žlezami, da stimulirajo žleze, ki izločijo hormone v kri.
Vbrizgavanje stresnih hormonov v kri se da pojasniti z delovanjem možganov.
Težje je z delovanjem možganov pojasniti delovanje žlez, katerih hormoni upravljajo
z rastjo organizma. Ob predpostavki, da z žlezami upravljajo možgani, se pojavi vprašanje,
kako se je sprožila rast možganov in kako se je še pred tem sprožila rast žlez. Vedno, ko postavljamo taka vprašanja pridemo do točke, kjer manjka sprožilec dogajanj. Tudi v rastlinah
delujejo hormoni, a dokazano nimajo ničesar živčnemu sistemu podobnega, torej živčni sistem z možgani vred v kemičnem upravljanju organizma ni neobhoden. Očitno so možgani in
živčni sistem le delni oziroma sekundarni upravljavec organizma (in tudi žlez), temeljno
upravljanje pa izhaja od drugod. Edini možni odgovor je nadsila. V prejšnjem poglavju je
bilo pokazano, kako nadsila vodi razvoj zarodka. Z rojstvom se delovanje nadsile ne konča.
Nadsila vodi razvoj in delovanje organizma od spočetja do smrti.
61
Ker nadsila deluje v ozadju delovanja možganov s tem, da sproža zavest, je videti kot
da so možgani upravljavec procesov, a niso! Medicina živčnemu sistemu in možganom pripisuje preveliko vlogo, a brez spoznanja delovanja nadsile, drugačne razlage sploh nima.
Medicinska razlaga mehanizma vpliva živčnega sistema organizma na delovanje celic
ima nekaj temnih lis, ki pa zaradi pripisovanja večje vloge živčnemu sistemu kot jo v resnici
ima, ne povzroča težav. Pri razlagi upravljanja organizma s celicami ni bistvenih razlik, če se
vlogi možganov in nadsile obravnavata ločeno ali kot izključni vpliv možganov.
Tudi pri obravnavi procesov v celici se medicinska razlaga procesov in razlaga, ki
upošteva delovanje nadsile bistveno ne razhajajo. Nekaj več razlik nastopa pri razlagi bolezenskih stanj v celici in tudi pri možnosti zdravljenja, a tudi tu si razlage ne nasprotujejo,
temveč se dopolnjujejo. Pogledi medicine držijo, le izključni niso. Pogled, ki upošteva nadsilo, odpira nove možnosti.
Razlaga bolezenskih stanj z nadsilo in možnosti zdravljenja
Pred kakšnima dvema, morda tremi desetletji je v Delu izhajal podlistek, ki je v obliki
kratkega romana opisoval resnično zgodbo dekleta, ki je imelo zasevke hitro napredujočega
raka že po vsem telesu. Šlo je enega prvih primerov čudežne ozdravitve raka, ki ga je imela
medicina točno dokumentiranega v vseh fazah. Dekle se je zdravilo in napredovanje raka je
bilo spremljano in dokazano z rentgenskimi posnetki, spremno dokumentacijo poteka bolezni
in zdravljenja ter pričevanji več zdravnikov, ki so pri zdravljenju sodelovali. Ostajalo ji je le
še nekaj mesecev življenja. Nekega dne je na sprehodu naletela na osamljenega fanta, ki je
kot ona, postopal po obali. Spogledala sta se in neustavljiva privlačnost se je v skritem kotičku plaže končala z intimnim zbližanjem.
Nagonsko je začutila, da je zanosila. Isti dan je prenehala jemati zdravila. Dneve in
noči so jo preplavljali valovi neznosne bolečine, ki jih je premagovala z ljubeznijo do bitja,
ki je raslo v njej in do fanta, ki ji je stal ob strani. Zdravnik ji je svetoval abortus, saj naj bi
bolečine in otrok izčrpala še tisto malo moči, kar ji jih je ostalo, donositi pa po njegovem
mnenju tako ali tako ne bi mogla, a bolečine so pričele popuščati. Minil je mesec in nato dva,
začel se je tretji, ko naj bi bilo vsega konec. Z napredovanjem nosečnosti so izginjale težave
bolezni. Po porodu je spet šla na preglede. Na rentgenskih posnetkih ni bilo več opaziti niti
sledi niti ene tvorbe. Otrok je rasel in zgodba je bila napisana, ko je bil star dve leti in je bila
mati že drugič noseča.
Ob koncu romana je bil napisan še medicinski komentar. Zdravniki so ozdravitev pripisali spremenjenemu hormonskemu stanju, ki ga je povzročila nosečnost, deloma pa tudi
silni dekletovi želji po življenju. Možna je tudi drugačna razlaga. Ljubezen, ki jo je dekle
usmerilo na otroka, je polje nadsile v njej tako spremenilo, da so celice spet prevzele nadzor
nad delitvijo molekul in razkrojile rakavo tkivo.
Čudežne ozdravitve ne le raka, temveč tudi druge, je mogoče najbolje pojasniti z
okrepljenim poljem nadsile. Problem je le, kako to doseči. Izgleda, da je alternativna medicina odkrila več možnosti za okrepitev polja nadsile, ne da bi se sama zavedala, kaj točno dela,
podobno kot so alkimisti izdelovali kemične spojine, ne da bi razumeli ozadje kemičnega
spajanja. Stare metode zdravljenja, zlasti vzhodnjaške, pripisujejo nastanek bolezni porušenemu ravnotežju in blokadam v organizmu, zaradi česar se spremenijo tokovi energije.
Zdravljenje poteka s preusmerjanjem energetskih tokov z raznimi prijemi od zabadanja igel v
energetske točke (akupunktura) ali le s pritiskanjem nanje in z masažo (akupresura), z odpiranjem energetskih vozlov (čaker), do polaganja rok, zdravljenja v poljih zemeljskih sil
62
(čudežna ozdravljenja na božjih poteh) in še kaj bi se našlo. Taoizem je naštete metode
povezal v kompleksen sistem, ki ima dokazane klinične učinke. Če pri tolmačenjih zamenjamo pojem tok energije s poljem nadsile, ti prijemi dobijo drugačen pomen. Cilj naštetih
posegov je okrepiti ali uravnotežiti polje nadsile organizma. Žal pa so učinki tovrstnih posegov začasni in njihov učinek oslabi že po nekaj mesecih ali še hitreje. Večinoma le začasno
olajšajo težave, bolezni pa ne ozdravijo. Najučinkovitejše so pri odpravljanju težav psihosomatskih boleznih. Nekatere metode kot na primer akupunkturo, priznava tudi znanstvena
medicina in jih kot dopolnilni način zdravljenja vključuje v svoje posege.
Začasnost učinkov posegov se da pojasniti z nadsilo. Polje nadsile organizma se ne
deformira samo od sebe, temveč se spreminja postopoma zaradi najrazličnejših, dalj časa
trajajočih vzrokov. Posegi, ki vplivajo na spremembo polja, stanje izboljšajo, a optimalnega
stanja običajno ne morejo vzpostaviti. Njihov učinek je le začasen, ker ne odstranijo temeljnega vzroka okvare polja nadsile. Učinki zdravljenja izginjajo toliko hitreje, kolikor
izrazitejši so simptomi bolezni. Izrazitejši simptomi bolezni kažejo na močnejše moteče
vplive na polje nadsile in zato hitreje izginjajo učinki posegov, ki polje uravnavajo.
Pravo, trajno ozdravitev bi bilo mogoče doseči le s trajnim preoblikovanjem in okrepitvijo polja nadsile, kar pa je mogoče doseči le z odstranitvijo vzrokov, ki so povzročili
popačenje. Logično, toda nikakor ne preprosto. Nadsila oziroma njen učinek zavest ter um
sta tesno povezana. Vse misli se odražajo v zavesti in puščajo v njej trajne sledi. Nadsila je
neke vrste medij, ki kot magnetofonski trak hrani zapise vseh dogodkov, misli in občutkov,
ki so jih spremljali, vendar to ni pasiven medij, ki le beleži, temveč se ob beleženju spreminja. Negativna občutja rušijo ravnotežje in slabijo polje nadsile. *
Na spremembo polja nadsile je mogoče vplivati s posegi od zunaj kot so akupunktura,
polaganje rok itd. in tudi kemično z različnimi zdravili, vendar nimajo trajnega učinka. Razne vaje je treba izvajati neprekinjeno, akupunkturne posege je treba ponavljati, zdravila je
treba redno jemati, pogosto celo življenje in v vedno večjih dozah. Za trajno uravnavo polja
nadsile je treba spremeniti miselnost.
Stvar je podobna kot pri preveliki telesni teži. Dieta sicer odstrani odvečne kilograme,
a ko se zaključi se teža hitro vrne na prejšnje stanje, običajno pa se še poveča. Trajno se da
težo uravnati edino s spremembo prehranskih navad.
Ljudi, ki se zavedajo svojih napačnih pogledov in ravnanj, je vse več in so postali
zanimiva tržna niša za najrazličnejše duhovne učitelje. Vsaka revija, ki da kaj nase, ima redno rubriko, ki obravnava tudi to temo. Knjige, ki ponujajo vsaka svoj postopek spreminjanja
miselnosti, se množijo kot gobe po dežju. Ljudje jih kupujejo, na hitro preletijo, poskušajo s
kakšnim trikom in pričakujejo hitri učinek kot da bi vzeli tableto. Toda tako preprosto stvari
ne gredo. Nazori so se oblikovali celo življenje na osnovi prepričanj, ki so se gradila z vzgojo, šolanjem, vplivi okolja in na življenjskih izkušnjah. Niso nastali čez noč in se čez noč tudi
ne morejo spremeniti.
______________________________
*
Ukrepi kot je akupunktura ali odpiranje čaker so podobni kot vplivi kosov železa v magnetnem polju. Zabadanje igel v živčne vozle vpliva na prevodnost poti tokov živčnega sistema, kar posredno vpliva
na polje nadsile. Polaganje rok deluje na polje nadsile podobno kot delujejo na magnetno polje zunanji
magneti. Misli in prepričanja vplivajo na smeri in gostoto silnic nadsile podobno kot okrog magneta navita tuljava v kateri teče tok. Tok v eni smeri, magnetno polje okrepi, v nasprotni pa oslabi. Pozitivna
čustva kot so veselje, velikodušnost, brezskrbnost, ljubezen okrepijo polje nadsile, žalost, jeza, zavist,
skrb, sovraštvo pa polje nadsile slabijo. Oslabljeno polje nadsile organizma je motnja, ki vpliva na polje
nadsil celic in povzroči motnje v njihovem delovanju, ki se pokažejo kot bolezen.
63
Ena najbolj radikalnih in obenem konsistentnih knjig s tega področja, ki jo je mogoče
dobiti v Slovenščini, je Učbenik življenja avtorja Martina Kojca. V knjigi Kojc spaja izročila
vzhodnih kultur s principi moderne zahodne znanosti ter oblikuje metodo spreminjanja zavesti, ki jo je v svoji zdravniški praksi tudi sam uporabljal. Temeljno izhodišče metode je
zamisel, da zdravje in uspeh temeljita na prepričanjih. Prepričanja so ideje in ideje ustvarjajo
vse. Materijo Kojc zanika kot nekaj delujočega in kot edino delujočo stvar pojmuje prasilo,
najvišjo idejo, ki nosi v sebi najvišjo inteligenco, torej vsevednost, popolnost in vsemogočnost. Vesolje, ki ga je ustvarila prasila ima svojo določenost, ki jo pozna edino prasila.
Prasila sproža vse dogodke v vesolju, deli prasile pa sprožajo življenja posameznih bitij.
Enako kot celotna prasila, ima tudi vsak njen del svojo določenost. Del prasile, ki biva v bitju, ima z njim svoje načrte. Ravnanje človeka skladno z načrti prasile prinaša zdravje in
uspeh, človekova hotenja, nasprotna načrtom prasile pa bolezen in težave.
Kojc vidi bolezen izključno kot posledico napačnih prepričanj. Ključna težava človeka je osamosvojeni človeški um, ki s svojimi hotenji ovira prasilo, da bi delovala v njegovo
dobro. Njegova metoda se usmerja na odstranjevanje vpliva uma na delovanje prasile. Človek mora uvideti, da si s hotenji le škoduje. Šele ko hotenja zamrejo, um prasile ne ovira več.
Bolezen se pozdravi sama od sebe in uspeh zamenja neuspehe kot dar prasile. Kojc vidi vlogo zdravil le kot pripomoček, s katerim se v človeku ustvari prepričanje v ozdravitev in ne
kot rezultat delovanja učinkovin v zdravilu. Le če se človek s popolnim zaupanjem preda
prasili, lahko upa na zdravje in uspeh, saj samo prasila, ki je življenje ustvarila in ga ohranja,
ve, kakšen je njegov namen. Če človek sprejme tak pogled, prenehajo vse njegove skrbi in v
zadovoljstvu uživa vsak trenutek bivanja, s hotenji, s katerimi hoče človek kaj izsiliti, pa
dosega ravno nasprotno.
Kojčevo preoblikovanje nazora se izvaja postopno. Vsako poglavje pomeni višjo stopnjo oblikovanja novega pogleda na življenje, zato ga je treba temeljito obdelovati in o njem
razmišljati vsaj en teden. Pri tem ne gre za to, da bi si ga človek zapomnil kot igralec svojo
vlogo in ga v sebi ponavljal kot nekakšno mantro, temveč da ga sprejme kot prepričanje, kot
nov življenjski nazor, ki nato sam po sebi preoblikuje njegovo življenje.
Učbenik življenja je izšel leta 1935 in ob njegovi izdaji je Kojc dejal, da ga bodo ljudje zares brali in razumeli šele v novem tisočletju. Morda res! Fizikalni pogled na nadsilo in
njeno delovanje je skoraj identičen z njegovimi pogledi na prasilo. V fizikalni razlagi nadsile
je le ena stvar, ki se s Kojčevimi pogledi ne sklada. Kojc pojmuje prasilo kot celovito silo, ki
je stvarnik vesolja, snovi in življenja in jo jemlje kot edino gibalo, ki vpliva tudi na materialne procese. Misli, oziroma prepričanja, naj ne bi vplivali le na življenje, temveč tudi na snov.
Prepričanja se po Kojcu materializirajo. S tem stališčem zaide v protislovja. Ob branju se v
človeku ustvarja vtis, da je fizično delovanje človeka, to je delo in usmerjeni napori nepomembno, ker štejejo le prepričanja, saj delo kot ključni element socialne in posredno tudi
psihične stabilnosti, omenja le enkrat in precej mimogrede. Tudi zdrav način življenja z
zmerno prehrano, gibanjem in občasnimi posti, ki ga priporoča v uvodu, je v bistvu odveč, če
naj bi bila pomembna le prepričanja.
Sodobna fizika ve, da je sil več. Vesolja ne oblikuje celovita prasila, temveč vrsta sil,
ki so nastale s cepitvijo enotne sile. Delujejo usklajeno, a vendar ločeno. Materija res ni, kar
nam govorijo čuti, temveč je le energija ujeta v polja sil, a vendar je. Priznanje delovanja
fizikalnih sil je tudi priznanje obstoja materije in ob tem lahko razmišljamo le o njeni dejanski obliki. Nadsila, ki oblikuje življenje je sila, ki nadgrajuje materijo. Ne more vplivati na
dogajanja v atomih in molekulah, enako kot ne more elektromagnetna sila, ki vlada tam,
vplivati na dogajanja v atomskih jedrih. Na vsakem nivoju zgradbe snovi vladajo druge sile.
Nadsila po analogiji lahko vpliva le na življenje in življenjske procese, tu pa se pogledi s
Kojcem razhajajo. S prepričanji se ne da vplivati na materialni svet, mogoče pa je z njimi
64
vplivati na življenjske procese. Zdravje in uspeh sta pojma, ki ju je mogoče povezati edino z
življenjem in sta odsev življenjskih procesov. Na ozdravljenje in na uspeh nadsila lahko
vpliva, neposredno na materijo pa ne more. Spremembe v materialnem svetu je mogoče
doseči le ob upoštevanju sil, ki ga oblikujejo. Prepričanje ne more izdelati avtomobila, celo
drobnega kamenčka ne more prestaviti. Prepričanja se lahko materializirajo le posredno, z
delom!
So bolezni, ki imajo izključno materialne vzroke. Skorbuta, na primer, se ne da pozdraviti s spremembo prepričanj, temveč samo s C vitaminom. Tudi prehrambne navade in
fizična (ne)aktivnost zagotovo vplivajo na nastanek in potek presnovnih motenj in bolezni, ki
v nadaljevanju vplivajo na okvare drugih organov, od srca in ožilja, jeter in ledvic do vida in
rakastih obolenj. In so bolezni, ki imajo vzrok v napačnih prepričanjih, oziroma v življenjskem slogu, ki ga prepričanja pogojujejo. V to skupino spadajo psihosomatske bolezni, a za
večino bolezni velja nekaj vmes. Morda so vplivi prepričanj celo pomembnejši od materialnih vplivov in Kojčev pogled precej drži, a izključeni slednji zanesljivo niso.
Ugotoviti, koliko je pri posameznih obolenjih enih ali drugih vplivov, bo naloga
bodoče medicine, še večja naloga pa jo čaka pri raziskovanju delovanja nadsile in iskanju
načinov, kako njeno polje uravnotežiti. Da bi to nalogo izpeljala, se bo morala medicina najprej izviti iz dobičkarskega objema farmacije. Cilj ne sme biti vedno več zdravil, temveč čim
manj. Farmacija je le eno od orodij medicine in ta odnos bo medicina, že zaradi interesa in
časti svoje stroke, morala vzpostaviti. Poklic zdravnika je eden najbolj spoštovanih, morda
celo najbolj in človeku je težko, ko gleda, kako poceni se prodaja spoštovanje ljudi, ki so ga
gradile generacije vračev, zdravilcev in za njimi zdravnikov, ki so v pomoči bolnim videli
svoje poslanstvo. In kot drugo bo medicina morala menjati predmet svojega delovanja. Od
zdravljenja bolezni se bo morala preusmeriti na zdravljenje ljudi. Človek ni le telo, v katerem
se pojavljajo bolezni, ki jih je treba ozdraviti ali lajšati, temveč je celovito bitje, ki ga oblikujeta telo in duša. Ob tem se ni treba bati, kaj bo z zaslužkom. Ob bolj zdravem prebivalstvu
bo bolnikov sicer manj, a z njimi se bo treba več ukvarjati, še mnogo več dela pa bo na raziskovalnem področju.
Samo produkcijski pogled na organizacijo zdravstva ne zadošča. Narodnega zdravja
ni mogoče izboljševati le z večanjem števila zdravnikov, z več opravljenimi pregledi, več
predpisanimi zdravili, več operacijami ter vedno večjimi in drago opremljenimi bolnišnicami
in drugimi zdravstvenimi ustanovami, pač pa tudi s široko zastavljeno preventivo, predvsem
pa s prevzemanjem odgovornosti ljudi za lastno zdravje. Zdravju škodljivo ravnanje bi moralo postati v splošni miselnosti nemoralno, pa naj gre za škodljive razvade od prenažiranja,
kajenja, uživanja alkohola in drog, do pomanjkljive skrbi za fizično kondicijo ali rizičnega
obnašanja od obnašanja v prometu, ekstremnih športov, avanturističnega turizma do spolnega obnašanja. V končni fazi tako ravnanje pomeni strošek, ki ga morajo poravnavati vsi in je
enakovredno kraji.
Huda težava je, da razvade človek sam težko premaguje. Laže je prenesti odgovornost
na druge. Namesto, da bi tudi sami naredili kaj za svoje zdravje, se ljudje raje za vsako
malenkost zatekajo k zdravnikom in od njih pričakujejo skoraj čudeže, ki jih bodo ozdravili.
Stvari so prišle celo tako daleč, da se vse bolj uveljavlja miselnost, da je medicina čudeže
pravzaprav dolžna delati, saj jo davkoplačevalci plačujejo, ravnanje posameznika pa je njegova osebna stvar.
Vendar pa tudi zdravstvo pri tem razvoju krepko pomaga, saj je, ne da bi se zavedalo
kaj dela, pričelo obravnavati vse ljudi kot bolnike. Če še niso, pa slej ko prej bodo. Tak
pogled medicine je pravzaprav logičen, saj ga vsakdanje življenje, z redkimi izjemami, potrjuje. V urejenih družbah kot je naša, ima vsak človek pri svojem zdravniku odprto kartoteko
65
z vsemi boleznimi, ki jih je kdaj imel. Zdravnik je postal pomemben kot nekdaj duhovnik in
tudi ve o posamezniku vsaj toliko kot je vedel on. Še več: Zdravstveni sistem prične spremljati človeka že pred rojstvom, duhovnik pa ga je začel nadzirati šele s krstom. Na žalost so
se pričeli za bolnike šteti tudi ljudje sami. Ena najpogostejših tem pogovorov med ljudmi so
bolezni. Bolni nasploh radi govorijo o svojih zdravstvenih težavah, v upanju, da bodo v poslušalcih zbujali sočutje in uvidevnost, zdravi (kolikor jih sploh je) pa se tem pogovorom
pridružujejo, saj se nikdar ne ve, kdaj bo doletelo tudi nje, na koncu pa se vsi obnašajo kot
bolniki.
Toda ljudje niso bolniki. Čutiti in obnašati bi se morali kot zdravi ljudje, ki imajo
včasih kakšno težavo. Celo na bolezni, ki po splošni miselnosti pomenijo smrtno obsodbo, bi
bilo treba gledati na ta način. Stvari v življenju pač tečejo kot tečejo in pogosto človeka doletijo tudi stvari, za katere ni nič kriv. Samopomilovanje ne reši ničesar in popolno prepuščanje
življenja v roke medicini tudi ne! Življenje je dragoceno, a ne zaradi dolžine, temveč kakovosti, in vedno, dokler se le človek zaveda, ga je mogoče uživati, celo če je neozdravljivo
bolan. Nič hudega, če ne bo večno trajalo, saj večno ne traja nikomur.
»Bolniška« logika je prišla celo tako daleč, da se že na tako samo po sebi umevno
stvar kot je staranje, pričenja gledati kot na bolezen, kar nujno postane, če gledamo nanjo na
tak način. Konec koncev se starost vedno konča s smrtjo. Toda nista pomembni bolezen ali
starost. Ti vedno prideta, če se človek še tako otepa. Nekaj let več res nekaj pomeni, toda
mnogo več pomeni, kako človek čas, ki mu je dan, uporabi. Vsaj toliko kot storimo ljudje v
želji, da bi si podaljšali življenje, bi morali delati na dviganju njegove kvalitete in iskanju
lepote v vsem, kar nas obkroža. Najboljše sredstvo za premagovanje tegob bolezni in starosti
ter daljšanje življenja je njegovo hvaležno in predvsem tvorno uživanje.
Vsako živo bitje sestavljata telo in duša ali če rečemo drugače snov in nadsila. Bolezen ali zdravje sta posledica procesov, ki potekajo v snovi in prepričanj, ki sooblikujejo
zavest in spreminjajo silnice polja nadsile. Zveličavna nista niti trenutni pogled medicine, ki
bolezen pripisuje predvsem napakam v kemičnih procesih, niti pogledi, ki pripisujejo bolezen le napačnim prepričanjem. Zdravje je rezultat skladnega delovanja telesa in duše. Skrbeti
za zdravje, pomeni skrbeti za telo, skrbeti za pravilno prehrano in fizično aktivnost, a ne le
to. Skrbeti za zdravje, pomeni tudi skrbeti za dušo. Iskati je treba notranji mir, ki pa ga
zanesljivo ne prinašajo bogastvo in dobrine, čeprav tudi brez njih ne gre. Poiskati je treba
ravnotežje ali kot so rekli stari Latini: Zdrav duh v zdravem telesu.
Spanje
Z nadsilo se odpira tudi nov pogled na še en fenomen, povezan z življenjem, ki do
danes ni našel ustrezne razlage – spanje. Spijo vsa živa bitja, ki imajo živčni sistem. Morda
spijo tudi rastline in celo bakterije, le stanje spanja se pri njih ne razlikuje od budnosti toliko,
da bi ga bilo mogoče dokazati. Fizioloških razlag za spanje, ki bi prenesle kritično presojo,
ni. Po fiziološki razlagi naj bi čas spanja organizem potreboval za obnavljanje in gradnjo
celic. V budnem stanju organizma so celice obremenjene z nalogami, ki jim jih nalaga organizem, v času spanja pa se lahko posvetijo sebi. Podoben proces se dogaja v rastlinah.
Podnevi se vrši fotosinteza, preko noči pa sinteza kompleksnih spojin. Podobno kot rastline,
naj bi tudi aerobni organizmi rasli ponoči, oziroma v spanju in zato spanje potrebujejo.
Razlaga je na prvi pogled logična, a ne zdrži. V spanju se delovanje organizma ne
ustavi, temveč se le nekoliko umiri. Praktično vsi organi, razen čutil, dela živčnega sistema,
možganov in mišic, ki se povezujejo v gibalni sklop, delujejo neprekinjeno. Kdaj se torej
66
obnavljajo mišice srca. Fiziološka razlaga spanja trdi, da spi tudi srce, vendar v obrokih po
desetinkah sekunde med posameznimi utripi. Morda! Pri ritmično delujočem srcu, bi se za
spanje lahko našli tudi trenutki med posameznimi utripi. Celo aritmije bi se dalo razložiti s
tem delnim spancem. Utrujeno srce, rabi več počitka in zato vsake toliko malo podrema.
Toda kdaj spijo ledvice, jetra ali pljuča? Izločanje odpadnih snovi iz krvi poteka v ledvicah
neprekinjeno, prav tako tečejo neprekinjeno tudi kemični procesi v jetrih, v pljučih se iz rdečih krvničk neprekinjeno izmenjujeta kisik in ogljikov dioksid. Ti procesi so že po svoji
fizikalni naravi dolgotrajni in neprekinjeni. Trenutkov za počitek preprosto ni. Celice ledvic,
jeter, pljuč in vrste drugih organov praktično ne bi imele možnosti za regeneracijo. Te celice
torej morajo najti čas zase nekako drugače. Možna razlaga bi bila, da vse celice ne sodelujejo
ves čas pri delovanju organa. Delajo v »izmenah«, ene delajo, druge spijo. Ta rešitev bi res
lahko razložila delovanje vseh neprekinjeno delujočih organov. Toda zakaj je spanje potrebno organizmu kot celoti.
Spanje je najbolj kritično obdobje bivanja vsakega bitja. Med spanjem je najbolj ranljivo. Ker so čutila izklopljena, oziroma vsaj ohromljena, mišice pa so sproščene in za svoj
polni zagon potrebujejo vsaj nekaj sekund, so med spanjem najlažji plen roparic. Zakaj evolucija, ki je spremenila še veliko manj kritične stvari, ni odstranila tudi spanja? Tako kot naj
bi v izmenah delale celice ledvic, jeter in pljuč, bi lahko v izmenah delale tudi vse ostale
celice! Organizem bi lahko deloval popolnoma enako ves čas, tako kot neprekinjeno deluje
mravljišče, čeprav v njem večina prislovično pridnih mravelj spi.
Tako kot pri razlagi upravljanja žlez z notranjim izločanjem, se je fiziologija tudi za
razlago spanja poslužila najbolj skrivnostnega organa – možganov. Možgani naj bi bili tisti,
ki morajo občasno preurediti vtise, pobrisati nepotrebne podatke in še kaj in to naj bi se zgodilo med spanjem. Res? Nikakor! Možgani, oziroma celotni živčni sistem imajo v primerjavi
z ostalimi organi v številu celic največjo rezervo. Živčne celice se po neki razvojni fazi ne
delijo več, temveč le še odmirajo. To odmiranje teče ves čas, celo v življenjskih obdobjih, ko
se mentalne sposobnosti najbolj intenzivno razvijajo in se v njihovo naraščanje vključuje
vedno več živčnih celic. Odmirajoče celice morajo nujno nadomestiti druge, ki so do trenutka, ko se vključijo v proces, mirovale v ozadju. Če jih je toliko, da jih zdrav človek ne porabi
v celem življenju, bi se z lahkoto izmenjevale pri delu in pri počitku. Procesi delovanja in
urejanja bi lahko tekli vzporedno, tako kot v računalniku vzporedno teče vrsta programov.
Sicer pa tudi v spanju možgani še vedno intenzivno delujejo. Spanje se večine funkcij
organizma sploh ne dotakne. V spanju zato še vedno deluje večina možganov. Omejene so le
funkcije uma, ki predstavlja v celotnih funkcijah možganov le majhen delež. Izgleda, da je
um tisti, ki ga je treba občasno izklopiti. Zakaj?
V prejšnjem poglavju in tudi v tem je pokazano, kako je um postal konkurent nadsili
in nanjo tudi vpliva. Misli preoblikujejo polje nadsile. Polje nadsile si lahko predstavljamo
kot neko osnovno, konstantno polje (alfa stanje), ki ga um spreminja, nadsila pa mora v
organizmu opraviti vrsto procesov, pri katerih ne sme biti motena. Ob delitvi beljakovinskih
molekul morajo biti polja nadsile v celicah popolnoma pravilna, sicer celice zgubljajo nadzor
nad tem procesom. Delujoči um vpliva na polje nadsile organizma kot celote in s tem posredno tudi na polja nadsil v celicah, zato mora biti v najbolj kritični fazi razvoja celice –
razmnoževanju beljakovinskih molekul, izklopljen. Celice v fazi delitve molekul ne potrebujejo fizičnega mirovanja, temveč nemoteno polje nadsile, zato je treba um izključiti. Spanje
je deljeno v več ciklusov, v katerih se izmenjujejo različna stanja, v vsakem ciklusu pa nastopi pas valov alfa. Ti intervali so rezervirani za najbolj občutljivi del obnove celic in zato je
spanje nujno potrebno vsem mislečim organizmom ali natančneje rečeno, vsem organizmom
z živčnim sistemom. Dalj časa trajajoče motnje spanja, zlasti motnje, nastale zaradi čustvenih
obremenitev, se hitro pokažejo tudi kot fiziološke motnje.
67
Staranje
S stopenjsko zgradbo živih bitij je mogoče drugače razložiti tudi staranje. Osnovni, na
zunaj opazen povod za staranje, je pešanje vitalnih funkcij organizma. O vzrokih za pešanje
je več poskusov razlag. Ena razlaga se naslanja na kopičenje škodljivih snovi v organizmu,
ki jih dobiva s hrano, vodo in dihanjem. Temu kopičenju se ni mogoče izogniti, ker naj bi
imelo stranske učinke vse, kar človek zaužije, nekaj bolj, nekaj manj. Kopičenje je mogoče
le nekoliko upočasniti, nikakor pa se ga ne da preprečiti. Druga razlaga se naslanja na gene.
Ob delitvi celic se kopirajo genetski podatki. Vsako kopiranje izhodiščne podatke nekoliko
popači, s čimer celice izgubljajo del svojih funkcij. To je nekako tako kot če na fotokopirnem
stroju zaporedoma kopiramo nek tekst. Vsaka naslednja kopija je slabša, po dovolj velikem
številu zaporednih kopiranj pa postane nečitljiva. Podobnih razlag je še več. Vse razlage
vzrokov za staranje so bolj ali manj ugibanje in to velja tudi za to razlago, a naj bo kljub
temu omenjena.
Po razlagi nastanka življenja, predstavljeni v tej knjigi, življenje nastaja z vključevanjem nadsile v molekule aminokislin. Te s tem dobijo novo privlačnost, drugačno od kemične,
zaradi katere se združujejo v verige, ki zaradi učinkov nadsile dobijo nagon po razmnoževanju in evolucijskem razvoju. Pogoj za nastanek in vzdrževanje molekularnega življenja, je
zadostna količina aminokislin v okolju. V prvotnem okolju na Zemlji, z redko posejanimi
molekulami aminokislin, je bil proces nastajanja in razmnoževanja primarnih molekul življenja počasen. V organizmih je prostih molekul aminokislin mnogo več. Z nadsilo
»opremljene« molekule se vključujejo v beljakovinske molekule, ki gradijo celice in organizem, toda to ni edina možnost za njihovo povezovanje. Nekatere od njih se lahko, še preden
se vključijo v molekule beljakovin, ki gradijo organizem, povežejo same, kot so se povezovale ob nastajanju življenja.
O hitrosti evolucije prvobitnih molekul beljakovin ne vemo kaj dosti. Mogoče je evolucija počasna, mogoče tudi ne. Vemo pa, da na primer bakterije postajajo zelo hitro odporne
na antibiotike. Virusi gripe nas vsako zimo »obdarijo« z novo verzijo, hitro se na škropiva
prilagajajo razni rastlinski škodljivci kot so plesni in drugi mikroorganizmi. Verjetno je evolucijsko prilagajanje najhitrejše v začetnih fazah, v katerih sprememba posameznega gena
pomeni pomembno razliko, pri razvitih organizmih pa poteka počasneje. Vsak spremenjen
gen tu ne pomeni velike spremembe. Poleg tega so v začetnih fazah razmnoževalni ciklusi
hitri in odvisni predvsem od razpoložljivih snovi in pogojev, ti pa so v organizmu idealni.
V začetku razvoja te parazitske molekule ne delajo bistvene škode. Uporabljajo le
proste aminokisline, same po sebi pa so nevtralne. Celice so razvile mehanizem, s katerim se
branijo tujih beljakovin. Ta mehanizem uporabljajo ne le za razgrajevanje novih zametkov
življenja, temveč tudi za boj proti rakavim celicam. V celicah zato parazitske molekule nimajo veliko možnosti za razmnoževanje. V medceličnem prostoru, preko katerega se izmenjuje
večina telesnih tekočin, je celični nadzor slabši, zato so tu pogoji za nastajanje novih beljakovin boljši. Ker imajo sorazmerno kratke cikluse delitve, v evolucijskem procesu hitro
napredujejo. Samo proste aminokisline jim ne zadoščajo več. Z evolucijo postopoma pridobivajo sposobnost za izrabljanje vse kompleksnejših aminokislin, kasneje pa tudi encimov,
izločkov žlez z notranjim izločanjem in drugih snovi v medceličnem prostoru.
Na novo nastale beljakovine ne prodirajo v notranjost celic, ker jim to preprečuje
celična membrana, ki je evolucijsko nastala ravno zaradi varovanja lastnih aminokislin pred
parazitskimi molekulami. V spolnih celicah jih zato ni in se ne dedujejo. Zarodek se tudi ne
okuži z njimi, ker posteljica deluje kot filter, ki ščiti zarodek pred njihovim vdorom, podobno
kot ga ščiti pred večino bakterij in virusov.
68
S parazitskimi molekulami pa se organizem lahko okuži s hrano. Zaščitna membrana
prebavil je prepustnejša kot je membrana celic, saj mora prepuščati kompleksne molekule
aminokislin, ki jih organizem ne tvori sam, zato je prepustna tudi za parazitske molekule,
vendar ne za vse. Zaradi, za vrsto specifične strukture telesnih tekočin in aminokislin, se v
vsaki vrsti razvijejo specifične parazitske molekule, ki se ne prenašajo iz vrste na vrsto, kar
velja toliko bolj, kolikor manj so vrste sorodne. Tako je bolj problematično uživanje mesa
sesalcev kot perutnine, manj je problematično uživanje rib, še manj morskih sadežev, najmanj pa uživanje rastlin. Daleč najbolj problematično pa je seveda uživanje mesa
pripadnikov lastne vrste in od tod izvira dedno vgrajen odpor vrst proti kanibalizmu. Vse
vrste, tudi mrhovinarji, se trupel pripadnikov lastne vrste ne dotaknejo. Vrste, ki tega odpora
niso imele, so izumrle.
Z zaužitjem tkiv pripadnikov iste vrste se v telo vnesejo tudi višje razvite parazitske
molekule, ki takoj pričnejo delovati in se razvijati naprej, dokler se ne razvijejo do take stopnje, da pričnejo za svojo hrano uporabljati tudi tkiva organov. Pri tem so najbolj
izpostavljene živčne celice, deloma zaradi svoje velike dolžine, deloma pa zato, ker del snovi, nujnih za njihovo delovanje ni vključen v celico, temveč jo ovija. Tak je na primer
mielinski ovoj, ki zagotavlja pravilen prenos elektrokemičnih impulzov po živčnih vlaknih.
Ta razlaga zelo dobro razloži razvoj bolezni norih krav. S predelavo klavniških
odpadkov v beljakovinsko krmo, so se na živali prenašale vedno bolj razvite parazitske
molekule. Proces izdelave krmil in visoka temperatura parazitskih molekul ne uničijo, ker so
še zelo nizko organizirane in na zunanje vplive manj občutljive. Pričele so razjedati živčno
tkivo v možganih in po celotnem gibalnem sklopu, kar je na koncu privedlo do pogina.
Pri Kreuzfield-Jakobsonovi bolezni je zaradi močnega okuženja mesa govedi, prišlo
do množičnega prenosa visoko razvitih parazitskih molekul – prionov z goveda na ljudi, ki
so zaradi sorazmerno bližnje sorodnosti vrst v nekaterih primerih prodrle iz prebavil v medcelični prostor. Zlasti velika koncentracija teh molekul je v živčnem tkivu, zato je uživanje
možganov, hrbtenjače in kostnega mozga najnevarnejše.
Razlaga staranja bi torej lahko bila, da v organizmu neprestano nastajajo novi zametki
življenja, ki se s časom evolucijsko razvijajo in pridobivajo sposobnost izrabe vse večjega
nabora najrazličnejših beljakovinskih molekul za hrano. Proste beljakovinske molekule so
razni izločki žlez z notranjim izločanjem, encimi in podobno. Z naraščanjem števila parazitskih molekul pada količina teh snovi. Nadzor organizma kot celote nad delovanjem celic
popušča, popušča pa tudi notranji nadzor celic nad procesi v celici. Življenjske funkcije
organizma pričnejo pešati in organizem se stara. Tudi starostna demenca je posledica delovanja novo nastalih živih molekul. Od rojstva naprej se z evolucijo razvijejo do stopnje, da
so sposobne načenjati tudi živčno tkivo.
Proces nastajanja in evolucijskega razvoja parazitskih molekul je pri različnih ljudeh
različno hiter in zato se nekateri ljudje starajo hitreje, drugi počasneje. Morda bo z raziskavo
teh mehanizmov mogoče zavirati proces staranja, vendar pa ta naloga nikakor ne bo lahka.
Medicina ne zna obvladovati še niti razvoja virusov, ki so neznansko bolj razviti in s tem tudi
občutljivi, obvladovanje razvoja mnogo manj občutljivih molekul pa bo še mnogo težavnejše.
69
9. FIZIKALNI UČINKI NADSILE
Fizikalni zakoni so zakoni Boga,
božji zakoni so zakoni fizike.
Privlačna moč nadsile
Znanost raziskuje po postopku: opazovanje pojava – hipoteza – dokaz s poskusom.
Dokaz s ponovljivim poskusom je končni kriterij, ki potrjuje pravilnost hipoteze. Hipoteze,
ki nimajo potrditve s ponovljivim poskusom, za znanost ostajajo hipoteze. Vprašanje je ali
obstajajo dokazi za obstoj nadsile, ki bi bili sprejemljivi za znanost?
Okrog izvora sil se oblikujejo polja, v katerih je možno učinke sil zaznati. Kažejo se
kot privlačnost, oziroma odbojnost, ki se jo da izmeriti. Za proučevanje najzanimivejša je že
opisana magnetna sila. Proučevanje polj drugih sil je zahtevnejše in ni tako nazorno. Gostota
polja gravitacije se meri z merjenjem privlačne sile mase. Polja gravitacije običajnih mas so
zelo šibka in se jih da izmeriti le z najbolj občutljivimi instrumenti. Dve telesi z masama po
en kilogram se v razdalji enega metra privlačita komaj s silo 6,67.10-11 newtona. Gravitacija
pride do izraza šele pri zelo velikih masah, kakršne so nebesna telesa. Naprav, s katerimi bi
bilo mogoče dobiti sliko polja gravitacije, na primer okrog zvezde ali črne luknje, znanost še
ni razvila. Če bi sliko lahko ustvarili podobno kot z opilki pri magnetu, bi opazili bistveno
razliko. Silnice polja gravitacijske sile bi tekle radialno iz izvora, pri magnetu pa sta dva
pola, med katerima potekajo loki stikajočih se silnic. Gravitacijska sila je enopolna.
Polja močne sile, ki delujejo v protonih in kvarkih, med kvarki in med nukleoni so
majhna in jih neposredno ni mogoče raziskovati. Iz učinkov v delcih je mogoče sklepati, da
so po obliki podobna polju gravitacije, le njihova privlačnost je neprimerljivo večja. Močna
sila, ki veže fotone v kvarku, je tako močna, da je ubežna hitrost v polmeru kvarka večja od
hitrosti svetlobe in zadrži foton, podobno kot to stori gravitacija v črnih luknjah.
Privlačnost oziroma odbojnost je splošna lastnost vseh znanih fizikalnih sil, torej bi to
lastnost po analogiji morala imeti tudi nadsila. Najbolj oprijemljiv dokaz obstoja bi bil, če bi
njeno privlačnost izmerili ali celo ustvarili sliko polja. Težava utegne biti merljivost privlačnosti nadsile. Privlačna moč sil, ki delujejo v snovi, iz stopnje v stopnjo pada, zato je možno,
da je privlačnost nadsile, ki nastopa kot zadnja v verigi sil, ki gradijo snov, tako majhna, da
se je z obstoječo tehnologijo ne da izmeriti.
Čeprav je privlačnost nadsile verjetno majhna, mogoče le ni povsem neugotovljiva. V
današnjem času malo znan je zelo star način iskanja podzemnih tokov vode s sveže odrezano
(živo) vitko vrbovo ali leskovo šibo, ki se v rokah ljudi, ki imajo dar, nad podzemnim tokom
vode upogne navzdol. Način je bil nekoč tako splošno razširjen, da imajo šiba, medij in glagol celo svoje ime. V Slovenskem pravopisu iz leta 2003 še najdemo besede bajalica,
bajaličar in bajati. Znanstvene razlage pojava še nisem zasledil, da pa se ga razložiti s težnjo
rastline k vodi, ki se s posredovanjem medija tako okrepi, da se šiba upogne. Nadsila rastline,
povečana z nadsilo medija, se pokaže kot ugotovljiva privlačna sila. Znanstvene in tehnične
metode so ta način iskanja podzemne vode in ljudi, ki so imeli dar, potisnile v pozabo. Ker
tega niso zmogli vsi in je bilo vse skupaj podobno čarovniji, je celo glagol bajati dobil drug
pomen. Če kdo danes uporabi ta redek izraz, z njim označi človeka, ki nekaj pleteniči, ki pripoveduje bajke. V pravopisu najdemo za ta izraz le ta opis.
70
Bioenergetiki uporabljajo za ugotavljanje polj sil nihalo. Tudi nihalo se v rokah nekaterih ljudi v poljih sil odkloni. A samo v rokah nekaterih, ki imajo dar, podobno kot pri
bajaličarjih. Pojav se da razložiti s prenosom nadsile medija v nihalo, podobno kot se po
kosu železa, pritisnjenem na magnet prenaša magnetna sila. Nihalo ima lastnost, da se opazno odkloni iz mirovne lege že pri zelo majhnih silah. Če nadsila, ki se prenaša v nihalo iz
medija in neka druga sila, ki jo medij išče, medsebojno učinkujeta, nihalo zaniha. Žal pa pri
večini ljudi nihalo ne deluje, tako kot bajalica. Nihalo je možno zanihati tudi z neopaznimi
gibi roke, med bioenergetiki pa tudi ne manjka šarlatanov. Poizkusa s šibo in nihalom nista
splošno ponovljiva in objektivno merljiva, zato nista veljavni dokaz. Poleg nihala je v rabi še
več pripomočkov od v črko L upognjene žice, do v rogovilo zraslih šib.
Poleg vsega vlada na tem področju še pojmovna zmeda. Bioenergetiki uporabljajo za
polja sil izraz energetska polja, pa tudi sicer namesto o silah, govorijo o energiji, kar je napačno. Energija je sevanje, ki se iz izvora širi s svetlobno hitrostjo. Sevanje odnaša energijo
izvora, dokler se njegov energetski potencial ne izenači s potencialom okolja. Neprekinjeno
sevanje zahteva stalno dovajanje ali nastajanje energije v izvoru, za razliko od polja sile,
katerega moč s časom ne pada. Napačna uporaba pojmov dodatno otežuje znanstveno razlago pojavov kot so ti z bajalico in nihalom.
Simpatija in ljubezen
V vsakem živem bitju deluje nadsila, ki po analogiji z ostalimi silami ustvarja okrog
bitja polje sile. Polje nadsile se oblikuje tudi okrog človeka in bi ga bilo zato mogoče meriti,
vendar razen spornih instrumentov bioenergetikov kakšen drug instrument, s katerim bi bilo
to polje možno zaznati, ne obstoja. Vendar pa se da polje nadsile, ki obdaja ljudi, občutiti.
Vsakomur se je že primerilo, da se je moral objeti z neznanim človekom in ob tem je doživel
zelo različne občutke. Včasih je objem prijeten, večinoma pa se ga čuti kot neprijeten vdor v
zasebnost.
Znanost je za pojav našla več razlag. Ena je psihološka. Simpatije in antipatije naj bi
se vzpostavile že s prvo zaznavo, zato je reakcija na objem posledica različne simpatije. Po
drugi razlagi naj bi bili za pojav odgovorni feromoni, neke vrste osebnih vonjev, ki naj bi jih
človek zaznaval na podzavestnem nivoju in so nekateri človeku prijetni, drugi pa ne. Tretje
razlage se naslanjajo na govorico telesa. Občutek naj bi sprožala oblika telesa in zaznava
določenih gibov ali napetost posameznih mišic.
Vse razlage imajo kakšno pomanjkljivost. Izkušnje kažejo, da se simpatije in antipatije ne vzpostavljajo s prvo zaznavo, temveč njihovo nastajanje lahko traja zelo različno ter se
gradi iz raznih vtisov. Pomembni so videz, vonj, obnašanje, barva glasu in še kaj. Toda različni občutki ob objemu bi ostali, tudi če bi izključili zaznave vseh čutil. Tudi z zavezanimi
očmi, zamašenimi ušesi in nosom, bi občutki ostali.
Pojav je najbolj izrazit pri objemu, pri dotiku je šibkejši, z večanjem razdalje pa pada.
Psihologija je na osnovi poizkusov uvedla pojem polja zasebnosti. To je pol metrski prostor
okrog telesa, v katerem ima večina ljudi občutek vdora v svoje osebno področje in v ta prostor naj drugi ljudje nepovabljeno ne bi posegali.
Ponuja se razlaga s poljem nadsile, podobno kot pri magnetnem polju. Če približamo
dva magneta, se privlačita ali odbijata, odvisno od tega, s katerim polom sta obrnjena eden
proti drugemu. Vendar pa je magnetna sila vseh magnetov enaka in vsi magneti učinkujejo
na železo in druge magnete enako, polja nadsile različnih ljudi pa so različna in bolj ali manj
skladna. Privlačnost ali odbojnost se najbolj občuti v največji bližini, z oddaljenostjo pa hitro
pada, ker gostota polja sile pada s kvadratom razdalje.
71
Pol metrska razdalja, v kateri človek neposredno občuti prisotnost drugega človeka,
velja za večino ljudi, nekateri ljudje pa imajo ta čut bolj razvit. Pogosto se pojavlja pri ljudeh, slepih že od zgodnje mladosti. Veliko jih razvije sposobnost zaznavanja prisotnosti
drugega človeka ali tudi živali v prostoru, v katerega stopijo, četudi ta ne oddaja nobenega
zvoka. Nekateri imajo čut tako izostren, da nekatere ljudi celo prepoznavajo in vedo, kje v
prostoru so.
Mogoče je tudi, da so simpatije sekundarni in ne primarni psihološki pojav. Morda
simpatij ne sprožajo videz, vonj, lastnosti in obnašanje kot predpostavlja psihologija, temveč
je skladnost polj nadsil tista, ki sproža privlačnost med posamezniki in njihove lastnosti šele
postanejo zanimive, ker nas privlačijo. Tako se da razložiti, zakaj se enaka obnašanja pri
nekaterih ljudeh zdijo simpatična, pri drugih pa ne, drugi ljudje pa jih vidijo drugače.
Pomanjkljivosti imajo tudi psihološke razlage ljubezni. Čustvo ljubezni se pogosto
sproži med ljudmi, ki se po razumskem preudarku nikakor ne bi povezali. Sega čez socialne,
družbene in izobrazbene meje in celo mimo sicer nesimpatičnih lastnosti. Ljubezen, ki odločilno in pogosto celo usodno privlači ljudi, je predmet večnih iskanj odgovorov, kaj jo
sproža. Ustvarila je velik, če ne celo pretežni delež umetniških del, porušila kraljestva in
spremenila usode neštetih ljudi, kljubujoč vsem argumentom okolja in razuma. V čem je njena moč? Odgovor je na dlani. Moč je v neki posebni skladnosti nadsil.
Argument proti taki razlagi je spolni nagon, a ne zdrži. Psihologi poudarjajo, da spolna privlačnost ni ljubezen, čeprav ju ljudje pogosto istovetijo. Ljubezen se pojavlja tudi v
življenjskih obdobjih, ko spolnega nagona še ni ali pa ni več bistven. Tako s spolnim nagonom ni mogoče razložiti silno močnih otroških zaljubljenosti, od petega, šestega leta naprej
ali pa še od prej, kolikor daleč le seže spomin in jih v spominih hrani večina ljudi. Večini se
je tudi primerilo, da so nekaj let sedeli v istem razredu s sošolko ali sošolcem. Ni bilo niti
simpatije, niti antipatije in naenkrat, od danes na jutri, je od nekje vzklila zaljubljenost.
Puberteta je bila že mimo, zato zanjo ni mogoče kriviti prebujenega spolnega nagona. Zaljubljenost je izbrala prej neopazno dekle ali fanta in ne najbolj seksi lepotice ali
postavljaškega lepotca. So tudi primeri zaljubljenosti, ki se v zrelejših letih nenadoma sprožajo med dolgoletnimi znanci. Kaj bi lahko bil vzrok? Videz, obnašanje in osebne lastnosti
se ne menjajo tako na hitro. So krivi feromoni? Tudi ti ne, saj se pri posamezniku skozi leta
zelo malo spreminjajo. Spolna privlačnost ima nedvomno svojo vlogo, a za zaljubljenost ni
ključna. Deluje bolj kot dodatna spodbuda.
Vendar pa tudi nadsila teh pojavov ne razloži, saj ima njeno polje izvor v organizmu,
ki ostaja vse življenje isto, čeprav tudi to povsem ne drži. Vse celice, razen živčnih se v telesu zamenjajo najkasneje v sedmih letih, mnoge pa še veliko prej. Proces nastajanja povsem
novih in drugačnih celic je v puberteti najbolj intenziven, a kljub temu traja nekaj let.
Vzrok nenadnega pojavljanja zaljubljenosti med dolgoletnimi znanci ne more biti
fiziološko pogojen. Nove celice so nova bitja z novim poljem nadsile, a so kljub temu kopije
starih. Nadsila celic je sicer druga, a je podobna, kot pri odmrlih celicah. Bolj kot zaradi fizioloških razlogov, se polje nadsile spreminja zaradi delovanja misli. V letih zorenja in študija
se miselnost hitro menja. Spremenjena miselnost spremeni polje nadsile in prej nevtralno ali
celo odbijajoče polje nadsile lahko postane komplementarno. Miselnost zelo spreminjajo tudi
težki življenjski pretresi in ravno ob pretresih pogosto pride do vznika zaljubljenosti med
starimi znanci.
Tudi usihanje zaljubljenosti je eden takih pojavov. Star pregovor pravi, da tudi največja zaljubljenost v sedmih letih mine. Za zakon je baje najbolj kritično sedmo leto. Najbrž je
slučaj, da se tudi večina celic v organizmu, razen živčnih, zamenja ravno v sedmih letih,
mogoče pa tudi ne! Ljubezen ostane in se gradi, če znata zaljubljenca čustvo, ki ju je poveza72
lo, uporabiti za usklajevanje interesov in miselnosti, ki potem, ko prva zaljubljenost mine,
vzdržuje ljubeč odnos še naprej. Komplementarne, dopolnjujoče se lastnosti ljudi, dajejo
večjo možnost za uspešnost para v okolju in sprožajo zaljubljenost, a se morajo postopoma
preobraziti v podobne miselnosti, ki vodijo v prijateljsko ljubezen in zaupnost, ki omogočata
skupno življenje. Prilagajanje miselnosti in pozornost med partnerjema uskladi polja nadsil
in lahko vzpostavi prijateljsko ljubezen tudi v zvezah, ki so bile sklenjene brez soglasja partnerjev, recimo po dogovoru staršev v nekaterih kulturah ali pri dogovorjenih porokah v
visokih plemiških krogih. Po drugi strani pa se ognjevite ljubezni hitro sprevržejo v svoje
nasprotje, če se zaljubljenca ne prilagajata in se razvijata vsak v svojo smer.
Za vse opisano je mogoče najti različne, bolj ali manj sprejemljive psihološke in
fiziološke odgovore, a različne! Univerzalni odgovor, ki dobro razloži vse primere, je delovanje nadsile.
Kirlianov efekt
V okviru fizikalnih učinkov nadsile velja omeniti še fotografije aver, ki se občasno
pojavljajo v tisku z razlagami, da gre za posnetke tokov življenjske energije. Osnova teh
fotografij je tako imenovan Kirlianov efekt, imenovan po Semjonu Kirlianu in njegovi ženi
Valentini, ki sta leta 1939 posnela vrsto fotografij in jih komentirala. Če je preiskovani
objekt, na primer list rastline, položen na zatemnjen film in spojen z izvorom visokofrekvenčnega toka visoke napetosti, pride pri mejnih vrednostih naboja do razelektritev, ki
pustijo na filmu sled v obliki pramenaste avre.
Trditev, da gre za sliko tokov življenjske energije lista ne drži, ker gre v resnici za
sliko razelektritev. Težava Kirlianove fotografije je veliko število parametrov, ki vplivajo na
sprožanje razelektritev in s tem na končni rezultat. Ni pomemben le objekt in njegova življenjska energija ali zdravje, temveč tudi druge lastnosti in okolje, v katerem se snema. Na
nastali vzorec vplivajo lokalna nihanja upornosti, vlažnost zraka, potenje, oblika preiskovanca ter celo malo večji ali manjši pritisk na podlago. Vzporedni vplivi na mejno vrednost
naboja, pri kateri pride do razelektritve, imajo celo prevladujočo vlogo in jih je praktično
nemogoče izločiti. Poleg tega avre ne nastajajo le okoli živih organizmov, temveč okrog vseh
predmetov, ki prevajajo električni tok. Splošno mnenje znanosti je bilo, da gre za standardno
razelektritev, ki je le malo ali nič odvisna od življenjske energije preiskovanca.
Kirlianova fotografija je bila po odkritju skoraj pozabljena, ponovno je oživela po letu
1975, večji razmah pa je doživela v zadnjem desetletju 20. stoletja. Znanost se z njo ni dosti
ukvarjala, v splošno rabo pa zaradi zapletenosti in dolgotrajnosti postopka ter sorazmerno
visokih stroškov ni prišla. Z elektronskimi senzorji je možno slike razelektritev dobiti v trenutku in jih prikazati na računalniškem zaslonu. V zadnjem času so se pričeli s Kirlianovim
efektom intenzivneje ukvarjati nekateri bioenergetiki, ki pojav razlagajo po svoje, pač v
skladu s svojimi prepričanji in izkušnjami, ki so običajno močno osebno obarvane. Pogosto
jih povezujejo z duhovnimi izročili daljnega vzhoda in v pojavih vidijo, kar želijo videti.
S pojavom se pričenja ukvarjati tudi znanost. Možnost hitrega snemanja aver s senzorji omogoča množično snemanje v različnih okoliščinah in statistično obdelavo podatkov.
Pri raziskavah prednjači Rusija, vendar raziskave tečejo tudi drugje, tudi v Sloveniji. Na
spletnih straneh ljubljanske univerze je več diplomskih nalog, ki so raziskovale spreminjanje
koron prstov rok zaradi različnih vplivov, od nošenja majic do ovulacijskega ciklusa in
zdravstvenega stanja. Raziskave kažejo na opazne stopnje korelacije, kar metodi daje tudi
znanstveno verodostojnost.
73
V devetdesetih letih se je razvila tudi nova tehnika snemanja aver. Celoten postopek
je precej zapleten. Iznajditelj in proizvajalec teh naprav trdi, da senzorji odčitavajo z blazinic
prstov rok njihovo elektromagnetno valovanje. Računalnik priredi različnim valovnim dolžinam elektromagnetnih valov različne barve. Rezultat je različno obarvan sij, ki se ga nato
računalniško preslika na vzporedno snemano sliko človeka, ker naj bi sevanje izhajalo iz
akupunkturnih točk na prstih, ki so povezane z različnimi akupunkturnimi točkami telesa.
Slika avre okrog telesa je v bistvu računalniška fotomontaža, ki v resnici ne kaže polja elektromagnetnega valovanja okrog telesa kot trdijo bioenergetiki, temveč je le računalniško
obdelan prikaz elektromagnetnih polj okrog prstov, za katera pa je mogočih veliko vzrokov
od potenja naprej.
Postavlja se vprašanje ali imajo polja nadsile pri Kirlianovem efektu podoben vpliv
na razelektritve, kot magnetna sila na opilke? Lahko da, lahko tudi ne, vendar ni nemogoče,
da na razelektritve vplivajo tudi polja nadsile. Električni naboj je tik pred razelektritvijo v
labilnem stanju in se sproža na mestih večjih koncentracij naboja na površju telesa in na mestih, kjer je v okolici telesa povečana koncentracija ionov. Možno je, da tudi silnice nadsile
odpirajo kanale, po katerih se sprožajo pretoki naboja in jih s tem označijo, tako kot opilki
označijo silnice magnetne sile, vendar pa bo potrebnih še veliko raziskav, da bi odgovorili na
to vprašanje.
Telepatija
Poleg opisanih pojavov je še eden, ki pa je, žal, še manj dokazljiv – telepatija. Gre za
prenos občutkov in včasih vizualnih vtisov in misli med ljudmi, ki so osebno močno povezani. O telepatiji je bilo že veliko pričevanj. Zanimiv opis je v knjigi Marlo Morgan Imenovali
so jo dvoje src, ki je več mesecev potovala po avstralski puščavi s skupino staroselcev, ki
živi še vedno brez stikov s civilizacijo. Ti naj bi telepatijo uporabljali skoraj tako kot mi prenosni telefon. Tudi v našem okolju je veliko verodostojnih ljudi, ki trdijo, da so doživeli
telepatske izkušnje in nimajo nikakršnega motiva, da bi si take dogodke izmišljali. Telepatske izkušnje so se običajno pojavile ob dogodkih, ki jih je oseba – oddajnik zelo intenzivno
občutila, na primer ob hudi nesreči ali ob umiranju. Seveda pa taka pričevanja ničesar ne
dokazujejo, ker so okoliščine, v katerih so dogodki nastali, neponovljive. Znanost je pojav
večkrat poskušala ugotoviti z različnimi poizkusi, vendar v običajnih okoliščinah rezultati
bistveno ne odstopajo od matematične verjetnosti, zato ga večinoma ne priznava.
Lahko se pridružimo mnenju znanosti in pričevanja zanikamo, lahko pa poskusimo
najti drugo razlago. Če telepatija obstaja, mora obstajati nek mehanizem, s katerim se misli
prenašajo. V današnjem času se prenos podatkov večinoma izvaja s pomočjo elektromagnetnih valov, zato najprej pomislimo na to možnost. Električni tokovi v živčnem sistemu
ustvarjajo okrog človeka polje elektromagnetnega valovanja, ki ga je mogoče izmeriti. Na
tem principu deluje EEG metoda preiskave delovanja možganov. Na glavo preiskovanca se
natakne kapa z vgrajenimi senzorji, ki prestrezajo elektromagnetne valove na različnih delih
glave. Oblika valov se ob različnih dražljajih spreminja. Na osnovi slik valov v primerjavi z
normalnimi, je mogoče sklepati na anomalije pri delovanju možganov. S to metodo se ugotavlja epilepsija in še nekatere druge motnje. Če elektromagnetno valovanje, ki ga sprožajo
možgani, lahko registrira aparat, bi ga neposredno z živčnim sistemom lahko zaznal tudi človek. Pogoj za telepatijo bi bil, da bi misli modulirale elektromagnetne valove, podobno kot
se modulirajo pri prenosu zvoka po radiu, toda vsebina misli nima bistvenega vpliva na EEG
valove. Intenzivnost občutkov spreminja amplitudo, vsebina misli pa na obliko EEG valov
ne vpliva. Misli se z elektromagnetnimi valovi najverjetneje ne prenašajo.
74
Druga možnost je prenos misli z nadsilo, podobno kot v polju magnetne sile. Če skozi
tuljavo, ki ovija palični magnet, spustimo izmenični električni tok, se gostota magnetnega
polja spreminja v frekvenci toka. Če magnetu približamo železno membrano, ta zaniha v frekvenci izmeničnega toka. Dobili smo slušalko. Železna membrana slišno zaniha le zelo blizu
magneta, na večji oddaljenosti pa zvoka ni slišati, ker je njena občutljivost premajhna. Če bi
imeli dovolj občutljivo membrano, bi nihanje zaznali v poljubni oddaljenosti od magneta.
Zvok bi lahko z modulacijo magnetne sile prenašali na poljubne razdalje. V praksi to seveda
ne gre. Magnetnih polj, ki izhajajo iz različnih izvorov, med seboj ni mogoče ločiti in motnje
hitro prevladajo.
Podobno kot izmenični tok modulira polje magnetne sile, možganski tokovi modulirajo polje nadsile. Z dalj časa trajajočimi mislimi in prepričanji spremenjeno polje nadsile
vpliva na fiziološka dogajanja v organizmu, kar je bilo pokazano v prejšnjem poglavju. Vendar pa polje nadsile ni statično. Misli modulirajo polje nadsile v stalno nihanje. Sprejemnika,
ki bi zaznaval nihanje polja nadsile, moduliranega z mislimi in jih reproduciral, ljudje še niso
zgradili in upajmo, da ga nikoli ne bodo, saj bi z njim dokončno izginila zasebnost. Kljub
temu pa sprejemniki valov nadsile že obstajajo. To so druga živa bitja. Telepatija je zaznavanje nihanja polja nadsile oddajnika in prikazovanje njegovih vtisov v zavesti sprejemnika.
Pri človeku je sposobnost sporazumevanja z mislimi zakrnela in se pojavi le izjemoma ob zelo intenzivnih dražljajih ter samo pri nekaterih posameznikih. Uporabljajo jo le še
nekatera »preprosta« ljudstva, ki živijo še tako kot nekoč in brez stika s sodobno civilizacijo
kot na primer nekaj plemen avstralskih Aboriginov, afriških Masajev in Bušmanov, indonezijskih Papuancev ter Indijancev v osrčju Amazonskega pragozda. Živali zaznavajo polja
nadsile mnogo bolje od človeka. Mogoče je celo, da je telepatija njihov glavni način sporazumevanja, ostale tehnike, od dotikov, zvoka, govorice telesa do vonja, pa so bolj ali manj
pripomoček za zbujanje pozornosti. Vendar pa so tudi med živalmi velike razlike. Nekatere
vrste in znotraj vrst posamezniki, imajo večjo občutljivost od drugih.
Skorajda ni človeka, ki ne bi poznal vsaj enega primera komaj verjetnega vračanja
oddanih živali domov, vendar gre večinoma za vračanje na neko lokacijo. Tudi selitve ptic,
ki so najbolj znane, so vračanje na lokacijo. O vračanju na lokacijo je več bolj ali manj verjetnih hipotez, od orientacije po zvezdah, po deklinaciji Sonca ali po oblikah terena, vendar
nobena tega fenomena povsem ne razloži. Selivke potujejo ponoči in podnevi in v vsakem
vremenu, ko ne vidijo zvezd, Sonca in tal, a poti vseeno ne zgrešijo in se vrnejo vsaka v svoje gnezdo. Ena od najverjetnejših se zdi hipoteza, da se orientirajo po zemeljskem
magnetnem polju in po poljih drugih zemeljskih sil. Silnice polj sil niso homogene in imajo
vsaka svoje značilnosti, ki jih ljudje ne zaznavamo, prepoznavajo pa jih selivke. Čeprav
nobena od človeških tehnik orientacije ne pojasnjuje dovolj dobro izredne natančnosti njihove orientacije, si da zamisliti, da so selivke skozi evolucijo razvile nek način, da se vračajo.
Imajo pač nek svoj GPS, ki ga ljudje še ne razumemo in nekaj takega morajo imeti tudi mačke in psi, ki so se vrnili domov, potem ko so bili odpeljani daleč proč.
Nerazložljivi pa so primeri, ko so gospodarja, ki se je preselil, našle nekatere domače
živali, v glavnem psi. V neki dokumentarni seriji na National geographicu ali Animal planetu, je bil opisan primer psa, ki je našel gospodarja, ki se je preselil iz osrednjega dela ZDA v
Kalifornijo. Ob selitvi ga je prepustil sosedu, ki se je s psom že prej dobro razumel, ker psa
ni želel izpostavljati novim, neznanim razmeram. Že po nekaj dnevih pes ni več iskal domačih v prejšnji hiši in videti je bilo, da je povsem sprejel novi dom in gospodarje, toda po
nekaj tednih je pobegnil. Kje in kako je potoval, so raziskali novinarji, ki jih je poklical gospodar, ko ga je čez nekaj mesecev pes našel na novem domu. Usmeril se je proti zahodu in
zdržema potoval teden ali dva. Ko je bil izčrpan in so se mu do krvi obrabile blazinice na
75
nogah, se je zatekel na kakšno kmetijo, kjer so ga sprejeli, nahranili in pozdravili. Po nekaj
tednih, ko si je opomogel, je spet odšel. V eni etapi je prepotoval po nekaj sto kilometrov,
celotna pot pa je bila dolga čez dva tisoč kilometrov in je vodila praktično naravnost čez
celino. Od ravne črte je odstopala le, kjer po njej ni bilo mogoče potovati zaradi gora, rek in
avtocest. V seriji je bila nanizana še vrsta primerov, v katerih so živali našle ljudi, ki so se
preselili. Tu je opisan le najbolj skrajen primer, ki ga nobena od razlag, ki si jih sploh da
zamisliti, ne razloži. Mogoča je edino razlaga z nadsilo. Pes je zaznaval polje nadsile gospodarja in se je usmeril k izvoru.
Živali, ki so jih gospodarji zavrgli, se pogosto zatekajo le k nekaterim ljudem. Vzrok
bi lahko bil, da so to do živali čuteči ljudje, ki stisko živali prej opazijo in jim skušajo pomagati, a ni le to. Njihov odnos živali čutijo. Neznani psi vedno naklonijo pozornost le
nekaterim ljudem, do večine so brezbrižni, do nekaterih pa celo napadalni. Več znanih primerov je, ko so lastniki podjetij za končni izbor med kandidati za vodilne položaje uporabili
svoje pse. Najresnejše kandidate so povabili na dom, izbran pa je bil tisti, ki mu je bil pes
najbolj naklonjen. Pojav se običajno razlaga z vonjem, predvsem z vonjem po strahu. Če se
človek psa ne boji, naj mu ne bi bil nevaren, do ljudi, ki se psov bojijo pa je napadalen. Morda je res tako ali pa tudi ne! Morda pa je strah nekaterih ljudi pred psi sekundaren. Psi jih
zaradi vrste polja nadsile že od malega ne marajo, jih napadajo in se jih zato bojijo, drugim
ljudem pa so psi že od otroštva naklonjeni in strahu pred njimi zato nimajo.
Zakrnevanje sposobnosti prenosa misli s telepatijo je pri človeku povzročil razvoj
sporazumevanja z besedami. Misli se pri človeku oblikujejo na več nivojih. Na prvem, primarnem nivoju so misli nekakšna reprodukcija zaznav čutil. Ob zaznavah čutil se v zavesti
oblikujejo »odtisi« zaznav, podobe, zvoki, vonji, okusi, otipi. Občutek prijetnosti ali neprijetnosti se veže neposredno na samo zaznavo. Kasnejše razmišljanje o vtisih poteka enako kot
zaznava. V zavesti se oblikujejo slike, zvoki, vonji, ki sprožajo enake občutke kot ob stvarni
zaznavi. Na ta način oblikujejo misli živali in tudi novorojenček.
Z odraščanjem in učenjem prehaja razmišljanje s primarnega na višje nivoje. Razmišljanje v slikah ostane razvito pri umetniško nadarjenih posameznikih, razvije pa se tudi v
tehničnih poklicih, pri katerih je nujno prostorsko predstavljanje. Razmišljanje v zvokih je
razvito pri glasbenikih. Beethoven je veliko skladb napisal, ko je bil že popolnoma gluh.
Tudi to vrsto razmišljanja se da razviti s šolanjem, podobno kot se v tehničnih poklicih razvije slikovno razmišljanje. Šolanim glasbenikom že ob branju not v umu zazvenijo zvoki. Pri
povprečnem človeku pride do razmišljanja v slikah in zvokih le še včasih, na primer ko načrtuje pot po znanem mestu ali pokrajini ali ko ga obsede kakšna melodija, ki je cel dan ne
more spraviti iz glave? Razmišljanje v vonjih je pri človeku redko, gotovo pa v vonjih razmišlja pes, ki ima voh milijon krat bolj razvit od človeka.
Prve besede so bile nekakšne zvočne šifre za primarne vtise. Ko jih človek sliši in jih
možgani obdelajo, se v zavesti pokažejo kot primarni vtis. Prve besede, katerih pomen otrok
dojame so te vrste (mama, ata, medo...). V začetku otrok pod temi pojmi razume le eno
mamo, očeta, medvedka. Toda v izložbi ali pri drugem otroku lahko vidi drugega medvedka.
Beseda, ki je otroku prvotno pomenila le njegovega medvedka, dobi širši pomen. Razmišljanje preide na nivo posploševanja, oziroma na prvo stopnjo abstrakcije.
Medvedki so lahko različno veliki, novi ali stari in obrabljeni in še več tega je mogoče našteti. Ti pojmi so že povsem abstraktni in se lahko vežejo na poljubne stvari. Abstraktni
pojmi, ki se jih da definirati le z besedami in možnost sorazmerno natančnega prenosa misli
od posameznika na druge, z iznajdbo pisave pa še njihovo trajno ohranjanje, so besedno izraženi misli prinesli toliko prednosti, da je prevladala. Besedno oblikovane misli imajo še eno
prednost. Telepatski prenos zahteva veliko zbranost udeležencev v komunikaciji, ki je ni
76
mogoče vedno zlahka doseči, besedna komunikacija pa je mogoča skoraj v vsakih okoliščinah, zato je prevladala. Potreba po telepatskem sporazumevanju se je manjšala in sposobnost
je skoraj zakrnela.
Komunikacija med umom in zavestjo
Um in zavest sta povezana. Um (možgani) procesirajo in oblikujejo urejene tokove,
toda zgolj procesiranje električnih tokov v možganih še ni misel. Tudi računalnik procesira
električne tokove, vendar ne misli. Misel nastane, ko se električni impulzi, ki se oblikujejo v
možganih »prelijejo« v zavest, oziroma, ko se možganski tokovi odrazijo v polju nadsile.
Informacije potujejo med umom in zavestjo v obeh smereh. Podobno se dogaja tudi v
nihajočem polju magnetne sile. Izmenični tok v tuljavi modulira magnetno polje, a učinki so
tudi v nasprotni smeri. Nihajoče magnetno polje inducira nihajočo napetost v tuljavi. Um in
zavest (možgani in nadsila) neprekinjeno sodelujeta. Podatki, ki jih možganom posredujejo
čutila, se v možganih pretvorijo v urejene električne impulze, ki modulirajo polje nadsile, kar
daje občutek zavedanja. Vtisi zavedanja se vračajo v možgane, ki jih obdelajo, dopolnijo z
novimi podatki čutil in ponovno pošljejo v zavest. Proces je neprekinjen, frekvenca ciklov pa
je tako velika, da posameznega cikla ne zaznavamo. Zaznavanje in zavedanje se čuti kot
celovit, neprekinjen proces. Cikličnost komunikacije med umom in zavestjo pojasnjuje reakcijski čas. To je čas, ki preteče med zaznavo čutil in prepoznavanjem dogodka. Za zamik
reakcij ni odgovoren prenos električnih impulzov po živcih, kot trdijo običajne razlage, saj je
ta pri metrskih razdaljah skoraj trenuten, temveč ga pogojuje prenos podatkov v zavest. Reakcija na dogodek je možna šele po tem, ko se dražljaj prenese v zavest, ki v sodelovanju z
umom odloči o odzivu. Le pri zelo pogosto ponavljanih ravnanjih in pri prirojenih odzivih se
v centralnem živčnem sistemu vzpostavi bližnjica. Do reakcije pride brez sodelovanja zavesti
(refleks).
Pobudnik komunikacije med umom in zavestjo je običajno um, ki prenaša v zavest
zaznave čutil, toda pobudnik je lahko tudi zavest, kar se dogaja pri telepatskem prenosu vtisov. Pri telepatskem prenosu živčni sistem sprejemnika zaznava polje nadsile oddajnika,
podobno kot zaznava lastno polje nadsile. V živčnem sistemu sprejemnika se sprožijo tokovi,
ki se prenesejo v zavest sprejemnika. Sprejemnik zazna vtis oddajnika. Komunikacija med
dvema človekoma poteka neposredno s prenosom misli.
Preroške sanje in slutnje
Pobudo zavesti doživljajo tudi tisti, ki telepatskih izkušenj nikoli niso imeli. To so
sanje. V sanjah zavest izbira vtise, ki jih hrani in jih posreduje umu. Če se tik po sanjah zbudimo, se jih spomnimo. Sanje so navadno mešanica slučajno nametanih zavednih in
nezavednih vtisov, ki jih zavest posreduje umu, ki jih sproti obdeluje in se povežejo v nenavadne zgodbe, kakršnih ne zmore niti najbolj bujna domišljija. Večina sanj je takih, a so tudi
drugačne sanje. To so tako imenovane preroške sanje. Nekateri v njihov obstoj dvomijo,
vendar le nekateri, saj so veliko pogostejše kot telepatija in jih je vsaj enkrat doživela večina
ljudi. Naj ene takih, domala neverjetnih, a dokazljivih, opišem.
Doživela jih je gospa, srbska begunka iz okolice Karlovca, ki se je ob operaciji Nevihta z možem, hčerko in sinom zatekla v Slovenijo. Mož je bil doma ugleden oralni kirurg, a
v bolnici v Ljubljani ni dobil zaposlitve, zato je s prihranki in ob pomoči znancev odprl v
Ljubljani zasebno ordinacijo. Ko sta z možem odpirala ordinacijo, je bila finančna stiska
77
huda, v istem času pa bi še sin moral vplačati del šolnine in še neke stroške, če se prav spomnim, na Harvardu. Vse skupaj je zneslo okrog deset tisoč takratnih nemških mark, a tega
denarja starša nikakor ne bi uspela zbrati. Kazalo je, da bo fantu življenjska priložnost ušla.
Materina želja pomagati in istočasno nemoč, sta bila neznanski, a je po nekaj nočeh, prečutih
zaradi skrbi, zelo jasno sanjala šest številk, ki jih je morala v sanjah ponavljati, ker so ji sanje
ukazovale, da jih ne sme pozabiti. Takoj po sanjah se je zbudila, skoraj brez misli vstala in
jih zapisala. Šele naslednji dan je pričela ugibati, kaj naj bi sanje pomenile. Vpisala je loto
listek z eno samo kombinacijo in zadela ravno deset tisoč mark. Mož jo je v šali še zmerjal,
češ ženska ali nisi mogla sanjati še ene številke ali vplačati vseh kombinacij za sedmico.
Imela bi kup šestic in še sedmico za povrh.
Toda nadsila ne posreduje le v sanjah. Včasih se vmeša tudi v budnem stanju. Ljudje
se včasih, kot po čudežu, izognejo hudim nesrečam ali rešijo iz smrtne nevarnosti. Ustavi jih
nek glas, oziroma bolj nenadna slutnja grozeče nevarnosti. Dogodke se navadno pojasnjuje z
naključji. So res samo naključja ali so angel varuh kot jih imenujejo religije? Naj opišem dva
tovrstna dogodka. Prvi se je primeril v Ameriki mojemu dedu, drugega pa sem sam doživel.
Ded je v času pred prvo svetovno vojno in nekaj let po njej z družino živel v Ameriki.
Moja mati se je rodila tam. V Utahu je bila blizu Pricea večja slovenska kolonija in večina
moških je delala v rudnikih premoga, med njimi tudi ded. Bil je discipliniran delavec in
delovne obveznosti je resno jemal. Toda nekega jutra se nikakor ni mogel odpraviti na delo.
Vse je šlo narobe. Pri britju se je urezal, na obleki se mu je odtrgal gumb, strgale so se mu
vezalke na čevljih. Od doma se je odpravil s skrajnim odporom, ko pa je stopil čez prag, se je
spotaknil in padel. Sedel je na prag, da bi si oddahnil. Bil je veren človek in dogodke je
nenadoma dojel kot znamenja. Tisti dan je ostal doma, čeprav je tvegal, da ga odpustijo.
Okrog poldneva se je zaslišala zamolkla eksplozija in zemlja se je stresla. V rudniku je eksplodiral metan. Vsi rudarji na odkopnem čelu in večina na transportu so umrli. Tudi moj ded
je bil kopač. Po tistem so ostali v Ameriki le še tako dolgo, da so zbrali denar za pot domov
in za nakup majhne kmetije.
Moja zgodba je taka: Pred štiridesetimi leti sem kupil svoj prvi avto, fička kot večina
tiste čase. Bila je to prava krsta na štirih kolesih, iz najtanjše možne pločevine, ki je navadno
prerjavela že po enem letu in v kateri je imel človek noge skoraj na tleh. Ob pedalih sklopke
in zavor se je videlo na cesto, nad nogami pa je bil tank s trideset litri bencina. Čelno trčenje
s fičkom je bilo že pri majhnih hitrostih pogosto usodno. Kmalu po šoferskem izpitu sem se
nekega večera, ko je ravno pričelo rositi, vračal z Gorenjske proti Ljubljani. Cesta ima pri
Stanežičah dolg, blag, pravzaprav prav nič nevaren ovinek, ki je imel že tiste čase ob obeh
straneh zaščitno ograjo, a bolj zaradi železnice na eni strani in jarka na drugi, kakšnega prometnega znaka za omejitev hitrosti ali celo za nevarnost pa ni bilo. Nekaj deset metrov pred
vstopom v ovinek sem zagledal žaromete nasproti vozečega avtomobila, ki ni niti posebno
hitro vozil, a me je spreletelo, da je s tistim avtom nekaj narobe. Istočasno, ne da bi sploh kaj
pomislil, sem zavrl in se ustavil na bankini tik pred začetkom odbojne ograje. Tisti avto je
res zaneslo. Podrsal je odbojno ograjo na moji strani prav tam, kjer bi bil jaz, če bi peljal
naprej, se poravnal in odpeljal. Možak je bil bržkone precej »pod gasom«, saj niti ustavil ni.
Kaj me je ustavilo? Vozniške izkušnje gotovo ne, saj sem šele naredil izpit. Pa četudi
bi jih imel ne vem koliko! Nihče se ne ustavlja zaradi vozila, ki povsem normalno prihaja
naproti! Ob vsem pa na nevarnost niti pomislil nisem. Le spreletelo me je, misel na nevarnost
pa je prišla, ko sem že začel ustavljati. Če bi poslušal razum, bi peljal naprej. Je za opisane
dogodke fizikalna razlaga? Je!
Moja izkušnja je bila v bistvu telepatska. Zavest je zaznala stanje zavesti nasproti
vozečega voznika, ko je ravno pričel izgubljati oblast nad vozilom in sprožila alarm. Povsem
78
lahko bi ga preslišal in če bi imel več izkušenj za volanom, bi ga zagotovo. Negotovost pri
obvladovanju avta me je pomagala ustaviti.
Za moj primer je razlaga preprosta. Dogodki so se odvijali v realnem času. Razlaga
doživljaja mojega deda je zahtevnejša. Od kje znamenja in slutnje o dogodku, za katerega ni
bilo nikakršnih znakov, da se bo zgodil? Vendar pa je na ta dogodek možno pogledati tudi
drugače. Nesreče v tedanjih rudnikih niso bile redke in rudarjem je v kosteh tičal strah pred
njimi. Mogoče je ded slučajno imel slab dan, ko gre vse narobe. Dogodke si je po svoje razložil, v bistvu pa ga je rešilo srečno naključje. Podobne zgodbe vedno spremljajo letalske
nesreče, ko nekateri potniki zamudijo letalo, ki kasneje strmoglavi ali iz kakšnega drugega
razloga preložijo let. Tudi taka razlaga je možna, čeprav se moj ded z njo nikakor ne bi strinjal.
Primera loto številk se ne da tako preprosto razložiti kot mojega, oziroma odpraviti
kot doživljaj mojega deda. Kako je mogoče poznati kombinacijo številk, ki so jo popolnoma
naključno izbrane kroglice določile šele čez nekaj dni? Logične razlage ni. Zgolj slučaju
zadetka na lotu ni mogoče pripisati. Verjetnost je mnogo premajhna. Ostaja še zanikanje.
Toda o preroških sanjah in videnjih poroča vrsta zgodovinskih in sodobnih virov, od Svetega
pisma dalje. Take, popolnoma nerazložljive sanje, ki so skoraj kot film prikazale dogodek, ki
se je zgodil naslednji dan, sem sam doživel. In tudi sam sem pred nekaj leti sanjal pet številk,
na katere je na lotu stavila žena in so zadele petico, zato takim pričevanjem verjamem. Svojih sanj o dogodku, ki se je zgodil naslednji dan, nisem opisal, ker zanje nimam materialnega
dokaza, petica na lotu pa tudi ni pretirano redek dogodek in bi bil zadetek lahko tudi slučajen, sanje gospe pa ga imajo. Gospa živi, njen sin je študiral v Ameriki, kar mu je omogočil
dobitek na lotu, za katerega obstajajo dokazi.
Sevanje in sile v prostoru in času
Če preroških sanj v celoti ne zanikamo in pričevanj ne pripišemo slučaju ali jih proglasimo za plod domišljije, za razlago nimamo nobene znane možnosti. Odpove tudi
relativnostna teorija. Za fotone, po Einsteinu, prostor in čas ne obstajata, vendar imajo fotoni
še vedno omejitve. Ne morejo potovati v času naprej in nazaj, temveč zanje čas le stoji. S
svetlobno hitrostjo so omejeni tudi pri gibanju v prostoru. Če bi na primer vesoljec v ladji, ki
bi potovala s svetlobno hitrostjo, potoval do deset svetlobnih let oddaljene zvezde, bi za njega potovanje tja in nazaj trajalo le brezčasni trenutek. Imel bi občutek kot da je v istem
trenutku kot je odpotoval, a na Zemlji bi v tem trenutku minilo že dvajset let. Toda snov v
nobenem primeru ne more potovati s svetlobno hitrostjo, temveč se ji lahko le bolj ali manj
približa. Če bi vesoljec potoval s hitrostjo blizu svetlobni, bi za pot vseeno porabil nekaj
časa. Za snov čas lahko teče le naprej. Ustavljanje časa je skrajna meja, ki jo doseže le foton,
preskakovati časa pa niti foton ne more.
V vesolju je nekaj, kar lahko preskakuje čas. Kaj bi to bilo? Odgovor bomo poskusili
poiskati s prijemom, ki ga je uporabil Einstein za utemeljitev relativnostne teorije. Fiziki so
že pred Einsteinom ugotovili neko posebno lastnost svetlobe. Hitrost svetlobe ki prihaja od
svetila do opazovalca je enaka, ne glede na to ali opazovalec miruje, se približuje ali oddaljuje od svetila. Pojav so ugotovili z merjenjem hitrosti svetlobe, ki prihaja od neke zvezde v
dveh položajih Zemlje na ekliptiki. V prvem položaju (na primer spomladi) se Zemlja zvezdi
približuje, v nasprotnem položaju (jeseni), se Zemlja oddaljuje. Zemlja potuje po ekliptiki s
hitrostjo 30 km/s, kar pomeni, da je razlika hitrosti v obeh položajih 60 km/s. Po načelih klasične fizike bi se morala hitrost svetlobe, ki prihaja z zvezde, v obeh položajih razlikovati za
to vrednost, a je popolnoma enaka.
79
Vsi pred Einsteinom so skušali pojav razložiti v okviru klasične fizike, ki upošteva
prostor in čas kot nespremenljivi količini, Einstein je izhodišča zamenjal. Za konstanto je
privzel svetlobno hitrost, za spremenljivki pa prostor in čas. Upočasnitev časa in ukrivljanje
prostora za gibajoča se telesa, sledi iz enačb, ki so bile razvite na osnovi teh predpostavk. V
ekstremih enačb, ki veljajo le za foton, se čas ustavi, prostor pa se skrči v točko.
Relativnostna teorija je bila razvita na osnovi lastnosti svetlobe (sevanja) in sil ne
obravnava. Širitev relativnostne teorije na sile je interpretacija, s katero se skuša razložiti tudi
stvari, katerih narava je drugačna. Sile so povsem nekaj drugega kot energija. V tretjem
poglavju je pokazano, da nista pojasnjena niti način prenosa učinka sil v prostor niti njihov
izvor, izvor, način nastanka in prenos sevanja v prostor pa so pojasnjeni. Če bi se učinki sil
prenašali podobno, bi bil prenos že pojasnjen. Lastnosti sil in sevanja se bistveno razlikujejo. Če skušamo obnašanje sil razložiti z relativnostno teorijo, delamo isto, kar so delali fiziki
pred Einsteinom, ki so skušali razložiti lastnosti svetlobe z zakoni klasične fizike. Problem je
treba obrniti. Preroške sanje kažejo, da nadsila lahko opravi skok v času in prostoru. Če
možnost časovnega skoka vzamemo za izhodišče, pridemo do novega zaključka:
–
Čas je spremenljivka, katere vrednost se ne spreminja le od realnega časa do nič, kot
predvideva relativnostna teorija. Ta velja za snov in energijo. Za snov teče čas lahko
le naprej, za foton stoji, učinki sil pa se v času prosto gibljejo.
–
Prostora ni mogoče premagovati le z največ svetlobno hitrostjo. S svetlobno hitrostjo
je v prostoru omejeno gibanje snovi in energije, učinki sil pa segajo preko prostora
hipno.
Razlago za te lastnosti sil je treba iskati v nastanku vesolja. Pred nastankom vesolja je
bil popoln nič, v katerem je bivala enotna sila. To stanje, ki ga fizika imenuje singularnost, je
trajalo brezčasni trenutek in večnost hkrati. V trenutku prapoka se je enotna sila razcepila na
več sil. Razcep je sprostil energijo ter sprožil nastajanje prostora in časa.
Cepitev enotne sile in nastanek fotonov sta se zgodila v istem trenutku, vendar je do
cepitve enotne sile prišlo še v singularnosti (stanju brez snovi, prostora in časa), fotoni pa so
nastali v času nič. Razpad enotne sile pomeni konec singularnosti, nastanek fotonov pa začetek prostora in časa. Vmes sicer ni preteklo nič časa, ker ga takrat še ni bilo, nastale pa so
strukturne spremembe. Ob nastanku fotonov je čas že obstajal, čeprav je bil povsem na začetku. Fotone čas že omejuje, sil pa ne.
Kvanti sil imajo še bolj nenavadne lastnosti kot fotoni in je omejitev zanje še manj.
Za fotone veljajo zakoni začetka prostora in časa, za sile pa veljajo zakoni singularnosti. Za
fotone čas stoji, prostor pa je skrčen v točko, za sile pa prostora in časa sploh ni. Kvanti sil
ne »čutijo« razdrobljenosti v prostoru in času. Vsi pretekli in bodoči dogodki v vsem vesolju
se za sile odvijajo sočasno in na istem mestu. Med dogodki, ki so po našem dojemanju razvrščeni v prostoru in času, se jim sploh ni treba gibati. Učinki sil se prenašajo hipno, a to se
dogaja le v našem razumevanju, ki stvari izven ravnega prostora kot ga zaznavamo in linearno tekočega časa ne more dojeti. Ko se katerakoli sila (in seveda tudi nadsila) veže v snov, se
zdi, da se podreja zakonitostim snovi, a se ne. Le iz prostora in časa, v katerem bivamo mi, je
to tako videti. Stvari, ki nimajo »naših« dimenzij, se v njih kažejo z lastnostmi, ki presegajo
našo sposobnost razumevanja.
Razlaga zakonitosti, ki veljajo za sile, se morda zdi drzna, saj sega preko relativnostne teorije, vendar pa uporablja enak prijem kot ga je uporabil že Einstein. Drznost je le v
priznanju, da se narava sil razlikuje od narave svetlobe. Dokaz, da prehajanja učinkov sil v
80
prostor ne omejuje svetlobna hitrost, so črne luknje, iz katerih gravitacija še vedno deluje,
čeprav ubežna hitrost na njihovem površju presega svetlobno. *
Za prosto prehajanje učinkov sil v času trenutno obstajajo le posredni dokazi kot so
preroške sanje. Od tu se razlaga naslanja na uveljavljene teorije o nastanku vesolja in snovi.
Sposobnosti nadsile, da se lahko s svojimi učinki kot z nekakšnimi tipalkami prosto
»sprehaja« v prostoru in času, ljudje načrtno (s pomočjo uma) ne znamo uporabljati in je
najbrž nikoli ne bomo, tako kot najbrž nikoli ne bomo mogli trajno zadržati nadsile v telesu,
da bi postali nesmrtni. Nadsila ima svoje zakonitosti, na katere ni mogoče vplivati, enako kot
ni mogoče vplivati na zakonitosti drugih sil. To lahko stori le nadsila sama, če »oceni«, da je
posredovanje potrebno. Tako lahko razložimo sanjanje loto številk. V spanju je nadsila
(zavest, duša) gospe, ki mi je opisala svoje sanje, »pogledala« v žrebanje lota, registrirala
izžrebane številke in jih s sanjami posredovala umu.
Lastnosti sil odpirajo nove neslutene možnosti. Če bi ljudje znali modulirati in razbirati valovanje katere od sil, tako kot delajo danes z elektromagnetnim valovanjem, bi se
oblikovala povsem nova tehnologija prenosa podatkov. Zmogljivost takega prenosa bi bila
neomejena, saj frekvence modulacije ne bi omejevala osnovna frekvenca valovanja, ki omejuje prenos podatkov s pomočjo elektromagnetnega valovanja.
Možnost, da se učinki sil prenašajo v prostor trenutno, odpira še bolj fantastične možnosti. Z modulacijo sil bi bilo mogoče vzpostavljati neposredni stik z zunajzemeljskimi
civilizacijami. Morda bo nadsila tista, ki bo to omogočila. Živa bitja to, v nekem obsegu, že
delajo.
_____________________________
*
Ubežna hitrost (tudi druga kozmična hitrost) je najmanjša hitrost, ki je potrebna, da telo brez
pogona uide iz gravitacijskega polja nebesnega telesa. Za Zemljo je ta hitrost nekaj nad 11, za Jupiter 60,
za Pluton 1,2 za Sonce 617 km/s. Gravitacija na površju črne luknje je tako velika, da ubežna hitrost presega 300.000 km/s, zaradi česar ne more ubežati niti svetloba.
Ta razlaga ni povsem točna, ker obravnava svetlobo kot tok delcev in predvideva zmanjšanje hitrosti svetlobe na nič, vendar je lahko predstavljiva. Razlaga, ki sledi iz relativnostne teorije je drugačna.
Svetlobna hitrost je konstanta, spremenljivki sta prostor in čas. Gravitacija črne luknje ukrivi (»srka«)
prostor na svojem površju tako močno, da »drsi« v črno luknjo hitreje od hitrosti svetlobe, ki zato ne
more »splezati« iz nje, učinki gravitacije črne luknje pa se še vedno nemoteno širijo v prostor okoli črne
luknje, čeprav ta drsi v luknjo vsaj s svetlobno hitrostjo. Ukrivljanja prostora učinki sil ne občutijo, kar
pomeni, da ne občutijo tudi prostora.
Prostor ukrivljajo vse mase, tudi Zemlja, vendar je ukrivljaje prostora tako majhno, da se ga ne da
izmeriti, ukrivljanje prostora nad Soncem pa je že merljivo. Izmerili so ga ob popolnih sončnih mrkih iz
položaja zvezd tik ob Soncu, ki je nekoliko premaknjen.
81
10. ZAKONITOSTI ŽIVLJENJA
Človek nikoli ni sam.
Bog je vedno z njim.
Vsemogočnost
Ljudje so že davno spoznali, da je prav malo stvari v življenju odvisno od njihove
volje. Ne odločajo o starših, o času in deželi, v kateri se rodijo, niti o telesu, ki so ga dobili z
rojstvom. Ne odločajo o spolu, videzu, nadarjenosti in zdravju in že zgolj ti pogoji v veliki
meri določajo človekove možnosti. Življenjsko pot določajo nato še ključne odločitve, ki jih
večinoma sprejme človek sam, a njihovih nasledkov nikakor ni mogoče predvideti, vse od
izbire poklica, izbire partnerja do otrok, njihovih značajev in poti po katerih krenejo, za
povrh pa na življenje močno vplivajo še spreminjajoče se zunanje okoliščine ter razna srečna
in nesrečna naključja.
V nemoči pred večino ključnih življenjskih dogodkov so ljudje iskali pomočnika v
borbi z večno neprijazno usodo. Našli so Boga, ki bedi nad vsem in ureja vse, zato lahko
spreminja tudi pota usode, le človek se mora prav obnašati. Bogu všečna dejanja bodo nagrajena s prijazno usodo, neprimerna pa bodo kaznovana.
Vendar življenje dokazuje, da stvari ne tečejo na ta način. Pota Gospodova so čudna.
Hude stvari se dogajajo tudi dobrim ljudem, najhujših zločincev pa pogosto nikoli ne doleti
kazen. Zakaj? Odgovora življenje ne daje, zato je bilo treba poiskati druge razlage. Ker se
računi v življenju očitno ne poravnavajo, je obračun preložen. Po Stari zavezi kazen za grehe
staršev doleti potomce tja do četrtega kolena, kar je daleč od pravičnosti. Enemu greha sladkost, drugemu kazen zanj, kakor je rekel Cankar v Polikarpu! Da bi zadostile človeškemu
čutu pravičnosti, so moderne religije prenesle nagrade in kazni v čas po smrti. Nauk o reinkarnaciji prijazno ali neprijazno usodo pripisuje ravnanju v prejšnjih življenjih, krščanstvo in
islam nagradita ali kaznujeta dušo. Toda to so predpostavke vere, ki jih ni mogoče dokazovati niti jim oporekati. Človek jim lahko le verjame ali pa ne.
Toda tudi če človek razlage sprejme, vprašanja še vedno ostajajo. S pomočjo nauka o
reinkarnaciji se človek morda še nekako sprijazni z neprijazno usodo, saj je vse zakrivil sam
v prejšnjih življenjih, s trpljenjem v tem pa si odpira pot v lepša naslednja. Predstava o kazni
ali nagradi po smrti, ne deluje tako pravično. Človek je lahko dober ali slab, ne glede na to,
kako mu gre v življenju. V nebesa pridejo vsi dobri ljudje, le da eni po lepem življenju, drugi
pa morajo trpeti! Vsak, še tako globoko verujoč človek, si slej ko prej zastavi vprašanje,
zakaj Bog kljub svoji vsemogočnosti in pravičnosti ne daje vsem ljudem enakih možnosti in
zakaj ne prepreči krivic in gorja?
Na vprašanje ni mogoče odgovoriti na način kot je zastavljeno, temveč se je treba
vprašati o naravi Božje vsemogočnosti in pravičnosti, toda ne v teološkem smislu. Na ta
način je o Bogu razmišljalo že mnogo velikih duhov in je razmišljanjem težko dodati kaj
novega. Morda razmislek o nadsili kot fizikalni količini odpira nov pogled na Božjo vsemogočnost in pravičnost, drugačen od pogledov, ki jih ponujajo religije?
Pred pričetkom razpravljanja o tej občutljivi temi, je treba poudariti, da nikakor ne gre
za izpodbijanje stališč religij, niti stališč znanosti. Pojma Bog in nadsila nista identična, čep82
rav je med njima veliko vzporednic. Bog je predmet verovanja, kar je njegova zgodovinska
vloga, nadsila pa je pojem, ki opredeljuje fizikalni vidik sile, ki ustvarja življenje in usmerja
njegov razvoj. Razmislek gradi na obeh pogledih in ju nadgrajuje. Za izvajanja ni mogoče
dobiti neovrgljivih dokazov, temveč le posredne. Ponovno velja poudariti, da gre pri razmišljanju za miselni model, s katerim je možno pogledati na življenje drugače kot s trenutno
veljavnimi pogledi.
Za primerjavo nadsile s fizikalnimi silami je najprimernejša gravitacija. Njeni učinki
sicer niso podobni učinkom nadsile. Učinki različnih sil se med seboj razlikujejo, sicer bi
snov lahko gradila ena sama sila, sile imajo le nekaj skupnih splošnih pravil. Gravitacija je
med njimi najzanimivejša zato, ker so njeni učinki zaznavni s čutili in ker je od vseh znanih
sil najbolje raziskana. Nastopa v dveh oblikah in sicer v obliki nevezanih kvantov gravitacije
(temna snov) in vezana v snovi. Nevezane gravitacije je v galaksiji približno devet desetin in
je ključna za oblikovanje galaksij. Brez temne snovi naša galaksija sploh ne bi nastala in tudi
Sonca in Zemlje ne bi bilo. Temna snov uravnava gibanje zvezd v galaksiji. Zvezde se okrog
središča galaksij ne gibljejo tako kot planeti okrog Sonca, zunanje mnogo počasneje kot notranje, temveč se v spiralnih galaksijah gibljejo s podobno kotno hitrostjo, pri galaksijah s
prečko, kakršna je tudi Rimska cesta pa so v prečki kotne hitrosti zvezd celo enake. Takšno
gibanje zvezd zelo zmanjšuje možnost trkov zvezd in vzpostavlja stabilne razmere, kakršne
potrebuje razvoj življenja.
Nevezana gravitacija je v galaksiji pomembnejša od vezane, na delovanje sončnega
sistema pa ne vpliva, ker je v njem sploh ni. Tu vlada gravitacija vezana v snov. Planeti in
ostala telesa se v celotnem sončnem sistemu obnašajo natančno po Newtonovem gravitacijskem zakonu, sončni sistem kot celota pa se podreja galaktičnim pravilom, v katerih ima
glavno vlogo temna snov.
Če iščemo vzporednice z Bogom zahodnih religij, potem predstavi o Bogu še najbolj
ustreza polje kvantov nadsile, ki niso vezani v živa bitja ter ovijajo planet in izpolnjujejo
vesolje. Polje nevezane nadsile deluje na živa bitja sorazmerno z njihovo stopnjo zavesti,
podobno kot temna snov deluje na zvezde sorazmerno z maso. Po tej analogiji nadsila v
posameznih dogodkih neposredno ne sodeluje, temveč določa le splošne zakonitosti, po katerih naj bi se bitja ravnala.
Poleg zunanjega polja nosi vsako živo bitje v sebi del nadsile, ki ga oblikuje in mu
daje zavest, podobno kot daje v snov vezana gravitacija, planetom gravitacijsko privlačnost,
ki jo neposredno čutimo in oblikuje zakone težnosti. Ta del nadsile je namenjen le bitju, v
katerem biva in ima zanj mnogo večji pomen kot zunanje polje. Nadsila bitje oblikuje, ga
vzdržuje pri življenju in pomaga usmerjati njegova ravnanja.
Do tu se nauki religij in fizikalni pogled skladajo. Razlika nastopa pri pogledu na
vsemogočnost in pravičnost. Bog religij je vsemogočen in lahko vpliva tudi na dogajanja v
snovi, fizikalni pogled pa učinke nadsile omejuje na nivo, ki ga nadsila ustvarja. Enako kot
druge sile delujejo vsaka izključno le v svoji stopnji zgradbe snovi, deluje nadsila v živih
bitjih, zato lahko učinkuje le nanje, na druge nivoje oblikovanja snovi pa nima vpliva. Sile,
ki gradijo snov delujejo same po sebi in oblikujejo okoliščine, v katerih se gradi življenje.
Nadsila lahko skrbi le za prilagajanje življenja spreminjajočim se materialnim okoliščinam,
neposredno nanje pa ne more vplivati. Nadsila ni vsemogočna, temveč tudi zanjo veljajo pravila in omejitve.
Religije sicer trdijo, da je Bog vsemogočen, a kljub temu posredno priznavajo da ni.
Področje, ki ga obvladuje hudič, je izven dosega Boga, kar pomeni, da tudi po naukih religij
Bog ni povsem vsemogočen. Najbrž ni slučaj, da hudič predstavlja materialni vidik življenja,
83
Bog pa duhovni. Če gledamo fizikalno, hudič predstavlja sile, ki gradijo materijo, na katere
nadsila ne more vplivati.
Pravičnost
Fizikalni pogled na nadsilo odpira tudi drugačen pogled na Božjo pravičnost. Po
občutku se človek nagiba k determinističnemu in linearnemu pojmovanju sveta, ki predvideva posledice v sorazmerju z vzroki. Dvakrat daljša pot zahteva dvojni čas, da jo človek
prehodi, pet ljudi naredi petkrat več kot eden… Po analogiji naj bi slabemu ravnanju sledila
kazen v sorazmerju s tem, kako velik je prekršek in nagrada v sorazmerju s pravilnostjo ravnanja. Na tem načelu je zgrajena človeška družba in tako je tudi pričakovanje Božje
pravičnosti.
Čeprav dejstva kažejo, da za zakonitosti življenja deterministični pogled ni pravi, ljudje skozi vso zgodovino poskušajo zakonitosti življenja stlačiti v ta okvir in raje iščejo
drugačne razlage dogodkov kot da bi se determinističnemu modelu odrekli. Naj še enkrat,
tokrat v drugi povezavi, to ravnanje primerjamo s pojmovanjem Zemlje kot središčem vesolja. Kljub dejstvom, ki so govorila, da je nekaj narobe, v temeljno paradigmo ljudje niso
podvomili. Še več: Tiste, ki so si to drznili, so preganjali z vsemi sredstvi. Enako ljudje ne
podvomijo v deterministični pogled na zakonitosti življenja, temveč iščejo drugačne razlage
za očitna neskladja, podobno kot so nekdanji astronomi razlagali gibanje planetov z epicikli.
Nekatere razlage so zanimive in kažejo na globoko razmišljanje, ki je pripeljalo do razlag.
Naj opišem le dve:
Pri prvi razlagi je bil vpeljan pojem usode. Usoda je tista, ki postavlja posamezne
ključne mejnike človeškega življenja, življenje pa teče med njimi po determinističnih zakonih. Iz tega pojmovanja je izšel nov razmislek. Če premislimo življenje, je očitno, da so
nekateri dogodki in okoliščine zelo pomembni in spreminjajo tok življenja, torej so to mejniki usode. Če bi človek vedel, kje in kdaj ga taki dogodki čakajo, bi se jim lahko izognil ali jih
pričakal in izkoristil. Treba bi bilo le ugotoviti, kje in kdaj se bodo dogodki pripetili. Razvilo
se je napovedovanje prihodnosti. Različnih načinov napovedovanja prihodnosti je bilo toliko
kot kultur. Veliko se jih je pretihotapilo še v naše čase in se ne pustijo izkoreniniti, vse od
horoskopov, numerologije, napovedovanja prihodnosti iz črt na dlaneh in iz kart, do že malo
pozabljenih družabnih iger kot je ulivanje raztaljenega svinca v vodo ob Novem letu in prerokovanju iz kavne usedline.
Drugi tak zanimivi poganjek determinističnega pojmovanja je bilo iskanje diferencialne enačbe življenja. Neznana prihodnost namreč ni vznemirjala samo širokih množic in
prerokovalcev, temveč tudi znanstvenike. Na fakulteti sem imel profesorja matematike, ki je
v njeni lepoti resnično užival in je svojo očaranost poskušal prenesti tudi na nas, uboge študentske pare, ki smo že izvajanjem le za silo sledili, očarati pa nas matematika takrat nikakor
ni mogla. Veljala je za enega od težjih izpitov in ob tem kakšnih užitkov ni mogoče pričakovati, toda kakšno stvar je podal tako plastično, da se je vseeno zarezala v spomin.
Pospešeni razvoj fizike po Newtonu je sprožil tudi razvoj matematike, zlasti infinitezimalnega računa, ki ga je začel že Newton. Ob diferencialnih enačbah je matematike
prevzela raznolikost funkcij, ki jih daje isti zapis samo s spreminjanjem robnih pogojev. Od
tu do iskanja diferencialne enačbe življenja je bil le še korak. Če bi diferencialno enačbo življenja našli, bi vanjo vstavili le robne pogoje, kot na primer kraj in čas rojstva, spol, starše,
stan in še kaj in rezultat bi bila napoved usode. Profesorju so se kar svetile oči, ko je to razlagal, a razlago je končal s stavkoma: »Toda veste! Življenje ni diferencialna enačba, življenje
je verjetnostni račun!« Poglavje o infinitezimalnem računu se je tem stavkom zaključilo.
84
Naslednje predavanje se je začelo z verjetnostnim računom, ki nas je hitro postavil na trda tla
zasilnega razumevanja podane snovi z nekaj prebliski.
Verjetnostni princip
Življenje res kaže, da so zakonitosti življenja precej nejasne ter da med vzroki in posledicami nikakor ni linearnih razmerij, celo kakršnekoli korelacije so pogosto šibke. Ali Bog
deli bitjem usode po verjetnostnem računu in je verjetnost Božje načelo pravičnosti?
Za dogajanja v snovi je verjetnostni princip dokazan. Izračuni v kvantni mehaniki,
izpeljani z verjetnostnim računom, so pojasnili veliko lastnosti snovi. Preprost prikaz principa uporabe verjetnostnega računa v kvantni mehaniki je poskus z mravljami. Predstavljajmo
si škatlo, ki ima dno s črto razdeljeno v dve polovici in ograjeno z gladkimi stenami, po
katerih mravlje ne morejo splezati. Če v škatlo damo eno mravljo in merimo koliko časa se
zadržuje na eni strani črte, recimo na desni, se čez čas pokaže, da se tu zadržuje polovico
časa, pol pa na levi strani črte. Rečemo, da je verjetnost, da bo mravlja na desni polovici škatle 0,5. Če damo v škatlo dve mravlji, se bosta sočasno mudili na desni polovici škatle le še
četrtino časa (verjetnost je 0,25), pri desetih mravljah pa je verjetnost, da bodo vse na desni
strani škatle le še 0,0009. Vse mravlje bi se sočasno pojavljale na desni polovici škatle povprečno le še po tri sekunde na uro. Verjetnost eksponencialno pada glede na število mravelj.
Vendar je to verjetnostni izračun ki bi veljal, če bi mravlje opazovali dalj časa, nastopa
posameznega dogodka pa se ne da napovedati. Lahko bi do pojava prišlo že čez minuto, lahko pa celo več dni ne. Če bi dali v škatlo sto mravelj, bi morali čakati na tak dogodek v
povprečju 4.1020 let, to je trideset milijard krat več, kot je celotna starost vesolja.
Nastane novo pravilo, ki pravi, da se približno pol mravelj zadržuje na eni polovici
škatle, pol pa na drugi. Verjetnostna porazdelitev na polovici z majhnimi odstopanji prevlada
že pri komaj sto mravljah. Število delcev v snovi, ki se vsi obnašajo ves čas enako, je neprimerljivo večje, zato verjetnostni račun obnašanje delcev v snovi zelo natančno določa.
Vpliv posameznika na verjetnost
Za svet običajnih razsežnosti, v katerem se odvijajo življenjski procesi, je na prvi
pogled videti, da veljajo deterministični zakoni z linearnimi razmerji. Poglejmo ali to drži!
Eden ključnih življenjskih procesov, ki ga upravlja nagon po ohranitvi vrste, to je
razmnoževanje, se razvija eksponencialno. Vzemimo primer para siničk. V idealnih razmerah in polnem preživetju, bi par v enem letu vzredil povprečno dvanajst mladičev, oziroma
šest parov. V naslednjem letu bi imelo sedem parov (starša plus šest novih) že štiriinosemdeset mladičev, v samo desetih leti pa bi število naraslo na 560 milijonov.
Število siničk v Sloveniji niha okoli enega milijona. Njihova življenjska doba je okoli
pet let. Preprost račun pokaže, da od nekaj milijonov mladičev, ki se izvalijo petsto tisoč
parom vsako leto, uspe preživeti le dvesto tisočim. Pritisk razmnoževanja je silovit in ga uravnavajo naravni sovražniki ali (in) pomanjkanje hrane. Naravni izbor ne izloča le nekaj,
temveč večino prirastka (okoli 90 – 95 %). Še intenzivnejše je razmnoževanje pri rastlinah,
kjer vsaka rastlina proizvede od nekaj deset do nekaj tisoč semen, nekatere, zlasti drevesa pa
še veliko več, zato je selekcija tu še veliko hujša.
Po Darwinovem nauku preživijo najsposobnejši, ki nadaljujejo vrsto, toda ob tako
hudi selekciji ima sposobnost omejen vpliv. Za preživetje je potrebno imeti tudi veliko sreče,
kar pomeni, da v izbor vstopa tudi verjetnost, ki ima na splošno prevladujoč vpliv. Videti je,
85
da se Bogu posamezna bitja ne zdijo pomembna, temveč je pomembna le splošna smer. Nič
kaj spodbudna ugotovitev, toda ali je res tako?
Da in ne! Na preživetje vplivata dva elementa: Naključje (verjetnost) in sposobnost.
Stvari ne tečejo čisto po verjetnostnem računu. Deleži enega ali drugega vpliva so različni od
primera do primera.
Pri siničkah je vpliv sposobnosti večji. Močni mladiči, ki se hitro naučijo dobro leteti,
imajo večjo možnost, da preživijo kot šibki, a vendar tudi ti rabijo veliko sreče. Če se roparica pojavi ob prvem poskusu leta, nimajo niti močni niti šibki mladiči nikakršne možnosti.
Preživi tisti, ki ga roparica po naključju ne dobi in ne nujno najsposobnejši, če upleni jajce,
sposobnost sploh nima nikakršnega vpliva, če upleni mladiča iz gnezda, pa je močnejši mladič celo na slabšem, saj je agresivnejši in bolj opazen.
Primer siničk kaže, da ima verjetnost prevladujoč vpliv na preživetje, vendar nanj
pomembno vpliva tudi sposobnost. Pri rastlinah, je vpliv sposobnosti skoraj zanemarljiv.
Preživetje posameznega semena in rast rastline do spolne zrelosti ima zelo majhno verjetnost. Najpomembneje je, kam pade seme, vitalnost semena pa pride do izraza šele, če se na
dobrem mestu znajde več semen.
Bitja, ki so lahko ranljiva, stavijo na verjetnost in ohranjajo vrsto z množičnostjo
potomcev, bitja, ki so učinkovitejša in lahko potomce v kritičnih fazah dobro zaščitijo, stavijo na sposobnost. Človek je od vseh bitij najučinkovitejši in naravnih sovražnikov, razen
mikroorganizmov, skoraj nima. Edini resni sovražnik so drugi ljudje in v tekmovanju z njimi, je sposobnost najpomembnejša.
Človek stavi na sposobnost. Če ravna premišljeno, redko zaide v večje težave, zato se
mu prične dozdevati, da lahko z razumom in voljo povsem ureja svoje življenje. Toda to je
velika zmota! Z razumom in voljo le zmanjšuje verjetnost nepredvidenih dogodkov, vendar
jih izključiti ne more. Tudi povsem vsakdanji, na videz nepomemben dogodek, se lahko razvije v gordijski vozel problemov, iz katerega bo pot zelo težka. Včasih se človeku preprosto
zgodi, da se znajde ob nepravem času na nepravem mestu, lahko ga izda zdravje ali se zgodi
kaj drugega, česar ni mogoče niti predvideti niti preprečiti. Verjetnost vedno deluje, le stopnja verjetnosti se z ukrepi spreminja.
Zaradi determinističnega pojmovanja sveta človek vpliv sposobnosti precenjuje. Toda
tudi v človeškem življenju, podobno kot v življenju siničk, nastajajo različne okoliščine, v
katerih igrata sposobnost in naključje različno pomembni vlogi. So okoliščine, v katerih
odloča izključno sposobnost, pa tudi take, kjer vlada izključno verjetnost, za večino pa velja
nekaj vmes.
Primer, v katerem se deleža vpliva naključij in ustreznega ravnanja zelo spreminjata,
je promet. Smrtne nesreče se razvrščajo med večjim številom ljudi po verjetnostnem računu.
Na primer v Sloveniji je dva milijona prebivalcev, od katerih jih dvesto petdeset na leto umre
v prometni nesreči. Vsak Slovenec ima 0,0125 % možnosti da v nekem letu konča življenje
na cesti. Za povprečno življenjsko dobo 75 let znaša verjetnost 0,94 %, kar pomeni, da tako
umre vsak stosedmi, kar sploh ni malo. Sodelovati v prometu je skoraj ruska ruleta, le bobnič
ima več praznih lukenj. Predstavljajte si, da bi moral vsak Slovenec enkrat v življenju vzeti v
roko revolver s 106 praznimi luknjami in eno polno, zavrteti bobnič, jo pritisniti na senca in
sprožiti. Vsi bi se temu uprli, a ko gre človek na cesto, dela ravno to.
Verjetnost smrtne nesreče se iz leta v leto malo spreminja, zato se da sorazmerno dobro napovedati, koliko ljudi bo v letu umrlo na cesti, toda o posamezniku verjetnostni račun ne
pove kaj dosti, čeprav statistiko sestavljajo posamezni primeri. Človekova usoda je posamezni primer, ki se ga z verjetnostnim računom ne da napovedati in ima odprte vse možnosti,
do najbolj skrajnih, kar je vzrok, da so usode posameznih ljudi tako različne.
86
Vendar pa se da na verjetnost nesreče s premišljenim ravnanjem precej vplivati, za
kar je več možnosti. Prva, najpreprostejša bi bila, da človek sploh ne bi šel na cesto. Nesreča
se mu potem ne bi mogla pripetiti, toda taka rešitev ni mogoča. Treba je hoditi v službo, po
opravkih ali le na izlete, vendar mu, tudi ko gre na cesto, ostane še veliko možnosti za zmanjšanje verjetnosti nesreče.
Ena je, da vozi tako premišljeno, da nesreče sam ne povzroči. Stvari se s tem že precej izboljšajo, a še vedno jo lahko povzroči kdo drug. Morda zaradi neizkušenosti,
objestnosti ali izsiljevanja, morda zaradi slučajne nepazljivosti, ki se dogajajo vsem, tudi
najbolj odgovornim. Vendar je mogoče vplivati tudi na to vrsto nesreč. Veliko prometnih
situacij je takih, da se možne napake drugih da predvideti. Na primer pri vožnji po prehitevalnem pasu na avtocesti, se lahko zgodi, da bo voznik, ki vozi po voznem pasu za
kamionom zavil na prehitevalni pas, ne da bi prej preveril ali je pot prosta. Če se voznik na
prehitevalnem pasu te možnosti zaveda, s pazljivim spremljanjem drobnih reakcij voznika na
voznem pasu lahko sklepa ali ga vidi in prehiteva šele potem in če je ob tem še pripravljen na
hitro ukrepanje, če se to vseeno zgodi, je zelo verjetno, da se nesreča te vrste ne bo zgodila.
Če bi tako vozili vsi, potem nesreč skoraj ne bi bilo. Tudi kakšna napaka, ki bi se komu pripetila, v glavnem ne bi imela posledic, saj bi nesrečo verjetno preprečil drugi voznik, toda
nesreče tudi v tem primeru ne bi bile povsem izključene, le njihova verjetnost bi bila mnogo
manjša.
Ne glede na delež vpliva verjetnosti in zavestnega ravnanja velja, da je verjetnost
temeljna zakonitost življenja, a verjetnost kljub temu ni Božje načelo pravičnosti. Verjetnost
deluje sama po sebi. Je neke vrste ozadje, na katerem se odvijajo posamezna življenja, na
katerih potek pa je mogoče vplivati. V prispodobi je verjetnost kot nepredvidljivo morje,
včasih mirno, včasih razburkano, včasih veter piha v pravo smer, drugič ravno v nasprotno,
življenje pa jadrnica. S pametnim ravnanjem se krmar lahko izvleče iz viharjev in vozi celo
proti vetru, z neumnim pa lahko barko obrne v mirni vodi.
Prispodobo lahko razvijamo naprej. Tudi izkušenemu in razsodnemu krmarju v
hudem viharju samo sposobnost ne bo zadoščala. Pomagati mu mora tudi sreča. Če bi se
zbrale samo nesrečne okoliščine, tudi največja sposobnost ne bi preprečila brodoloma ali če
rečemo bolj na splošno: Poleg premišljenega ravnanja, človek v življenju potrebuje tudi
nekaj sreče. Vprašanje je, kako priti do tega nujnega koščka sreče?
Če se da s premišljenim ravnanjem zmanjšati verjetnost nesrečnega naključja, bi
moralo to veljati tudi za verjetnost srečnega. Matematično gledano, ni razloga, da ne bi. Verjetnost se razporeja po Gaussovi krivulji, ki je simetrična v pozitivno in negativno smer, toda
stvari ne tečejo tako. Do uspehov je priti veliko teže kot izogibati se prometni nesreči. Tudi z
zgledi tistih, ki so uspeli, si ne da kaj dosti pomagati. Njihov pristop je pomagal le njim, za
druge pa ni uporaben. Nihče več ne bo dosegel takega uspeha na isti način kot so ga dosegli
recimo Newton, Beethoven, Napoleon ali Bill Gates. Kljub matematični simetriji verjetnosti
z razumom skoraj ni mogoče vplivati na nastop srečnih okoliščin, v nasprotju z možnostjo
nesreče, kjer je vpliv ravnanja velik. Kaj je vzrok?
Na področjih, kjer je pravila postavil človek, se na verjetnost da vplivati. Če bi recimo
nekdo hotel doživeti prometno nesrečo, bi bilo treba le iti na cesto in tam kršiti vsa pravila.
Zelo verjetno bi jo hitro skupil in obratno: z upoštevanjem pravil je mogoče verjetnost prometne nesreče močno zmanjšati. Pravil za združevanje okoliščin, ki vodijo k uspehu pa ni
postavil človek, zato z razumom na uspeh ni mogoče veliko vplivati. Je edina možnost le
čakanje, da bo srečno naključje nastopilo samo ali se kljub temu da kaj storiti?
87
Poti do uspeha in sreče
Vsebino prejšnjih poglavij lahko strnemo v nekaj ključnih dejstev: Človeka ne sestavljata le telo in um. Njegov temeljni del je zavest. Brez zavesti bi telo in um postala le
neuporaben stroj podobno kot je najmodernejši vrhunski računalnik brez človeka, ki zna
delati z njim in ve kaj hoče, popolnoma nemočen. Zavest je tisto, kar ločuje računalnik od
živega bitja, ga oblikuje in ga vodi. Bolj kot telo in um, je vsako bitje nadsila.
Nadsila bitje razvije iz izvorne celice in ga vzdržuje pri življenju. Ko nadsila bitje
zapusti, to umre. Spremeni se v skupek organske snovi, ki prične razpadati. Um z odhodom
nadsile ugasne, tako kot operater izklopi računalnik, ko preneha z delom. Um je brez nadsile
le nemočno orodje. Človek ni le spoj telesa in uma, nekakšen zelo izpopolnjen samodejni
robot, ki se je sposoben prilagajati spreminjajočim se okoliščinam. Zavest ni posledica delovanja možganov, temveč je ločena entiteta, v katero se projicirajo obdelave uma. Nadsila je
primarna, telo in um pa sta sekundarni sestavini človeka. Človek in vsa druga bitja so v svojem najglobljem bistvu zavest, ki daje smoter telesu in umu. Če na življenje pogledamo na ta
način, se odprejo nove možnosti iskanja poti k sreči oziroma uspehu.
Pravila življenja postavlja nadsila, zato je možno, da nadsila lahko vpliva na ravnanje
človeka v različnih okoliščinah, tako kot se z razumom da vplivati na verjetnost prometne
nesreče. Čeprav se vpliva nadsile na srečo ali na nesrečo ne da dokazati, kaže, da nadsila pri
tem res sodeluje. Brez nadsile, zgolj z verjetnostjo, se dogodka z loto zadetkom, opisanega v
prejšnjem poglavju, ne da razložiti, pa tudi mojega doživljaja, s katerim sem se izognil hudi
nesreči ne! Mogoče nadsila poskuša človeka ves čas usmerjati na pot k sreči in ga obvarovati
pred nesrečami, a se človek tega ne zaveda.
Poti k uspehu in sreči se ne da najti le z razumom, temveč je v iskanje sreče treba
vključiti tudi nadsilo. Morda iskanje sreče z razumom, srečo celo preprečuje. Tako trdijo
religije in razne sodobne duhovne prakse, med njimi tudi Kojčeva, vendar tako skrajne stvari
najbrž niso. Resnica je verjetno, tako kot običajno, nekje vmes. Tudi razum pri iskanju sreče
in uspeha lahko pomaga. Z razumnim ravnanjem človek na izbrani poti doseže več kot če se
prepušča le naključjem, vprašanje pa je, katera pot je prava. To mora vprašati nadsilo. Kako
se to stori?
Ključi, ki odpirajo poti do uspeha so: Biti pravi človek, ob pravem času, na pravem
mestu.
Prvi ključ do uspeha je biti pravi človek, to je tak, ki zna dane okoliščine prav uporabiti. Kako to postati? Preden poskušamo poiskati odgovor, je treba odgovoriti na vprašanje,
kaj je uspeh? Običajno se uspeh presoja po merilih okolja, ki so v različnih obdobjih in kulturah različna. Včasih je bil uspeh živeti na dvoru ob kralju in biti ugleden dvorjan ali imeti
velik fevd z veliko podložniki ali biti vitez, spreten z orožjem in kavalir. V današnjem času
pomeni uspeh biti uveljavljen politik, športnik, umetnik ali znanstvenik ter doseči čast in slavo, imeti uspeh pri drugem spolu ali biti uspešen poslovnež, vsekakor pa je najpomembneje
imeti veliko denarja in dobrin.
Uspeh v bistvu pomeni imeti nečesa mnogo več od drugih. Na žalost je možnosti za
uspeh, ob tem pogoju hudo malo in doseže ga lahko le zelo tanek sloj ljudi, ki imajo ustrezne
lastnosti (ne nujno prijetne in moralno sprejemljive). Če bi bili slavni vsi, potem ne bi bil
slaven nihče. Uspešni poslovneži so lahko samo nekateri posamezniki. Če bi bili vsi, kdo bi
delal v proizvodnji? Najbolj zaželene fante ali dekleta lahko osvojijo le nekateri, ker jih je
malo. Zlasti pa je v naši civilizaciji najpomembnejše merilo uspeha imeti veliko denarja, oziroma materialnih dobrin nasploh. Žal pa vsi ne morejo imeti veliko denarja, saj potem ne bi
bil nič vreden, dobrin pa tudi ne, ker jih je premalo. Težnjo po presežku materialnih dobrin
88
se lahko uresniči edino na račun drugih (običajno ljudi, lahko pa tudi drugih živih bitij ali
naravnih virov), le način pridobivanja dobrin je lahko bolj ali manj družbeno legaliziran. Je
potemtakem večina obsojena na neuspeh?
Ni! Nadsila, ki je človeka ustvarila, je vsakemu podarila tudi darove, ki so kažipot k
njegovi nalogi, ki naj bi jo opravil v življenju in omogočajo uspeh na področju, rezerviranem
zanj. Moj ded, tisti iz Amerike, je pogosto govoril, da človek, ko bo stopil pred svetega Petra, ne bo vprašan po grehih, razen če so bili veliki in neodpustljivi, temveč po tem, kako je
uporabil darove, ki jih je dobil na pot. Dolgo sem se čudil, od kod tako globoka misel pri
preprostem kmečkem človeku, a nauk je svetopisemski, le povedal ga je malo po svoje, morda še krepkeje in bolj jasno kot je zapisan v Svetem pismu. *
In kako odkriti svoje darove? Po sporočilih nadsile! Vendar pa tu prihaja do težave.
Videti je, da je sporazumevanje med zavestjo in umom težavno kot da ne govorita istega
jezika. Um je preveč samozavesten in prepričan, da vse lahko obvladuje sam, zato napotke
nadsile presliši ali zatre. Najprej mora človek umiriti prevzetnost uma in začeti poslušati tudi
sporočila nadsile. Najbolj jasni sporočili nadsile, ki ju ni težko zaznati, so želje in težave.
Želje
Želje so sporočila nadsile, ki usmerjajo človeka na pravo pot. Delati je treba tisto, kar
človeka veseli, ne pa tisto kar je v modi! Pravi človek je tisti, ki dela to, za kar je nadarjen in
mu daje občutek zadovoljstva, ko delo opravi. Človek ne sme svojih želja krojiti po merilih
drugih, temveč se mora obrniti vase, poiskati svoje darove in ustvarjati z njimi. Le na tem
področju lahko pričakuje uspehe in ga delo ne bo obremenjevalo, temveč mu bo v veselje.
Dr. Albert Schweitzer je o tem rekel: »Edini zares srečni ljudje, ki sem jih srečal v
življenju, so bili tisti, ki so se popolnoma predali neki stvari.«
Če je nekdo nadarjen za glasbo, nima smisla, da gre študirat ekonomijo in delat na
banko. Tam ne bosta zadovoljna ne on, ne njegov šef, uspehov ne bo, delo pa bo muka, kar je
položaj, v katerem je večina ljudi. Iti mora v glasbeno šolo in delati v glasbeni ustanovi,
skladati glasbo ali ustanoviti svoj ansambel ter vztrajno in veliko delati. Uspeh pri delu ne bo
izostal. Morda ga okolica nekaj časa ne bo opazila, morda celo dolgo, a je treba vztrajati. Z
delom bo v sebi odkrival nove darove, ki ga bodo še bolj obogatili. Če pa bo samo sedel in
čakal, ne bo dobil ničesar in odvzeto mu bo še tisto, kar ima.
Ko človek dojame, da so želje napotek, ki ga pomaga usmerjati in se začne po njem
ravnati, bodo težave pričele izginjati in zamenjalo jih bo zadovoljstvo. Vendar pa je treba o
željah veliko razmišljati. Ločiti je treba med željami, ki izvirajo iz vpliva okolja in najglobljimi lastnimi željami ter se obenem zavedati, da niso preprosto uresničljive. Za uresničitev
vsake želje je treba delati in kar tako je ne uresniči niti nadsila. Pravzaprav je ne more, saj
deluje le na svoji stopnji gradnje snovi in nima neposrednih materialnih učinkov. Nedejavnosti nadsila ne podpira. Nadsila lahko človeku le pomaga najti pravo pot, na kateri bo
uspešen, toda opraviti dela namesto njega ne more. Človek si mora pomagati sam in Bog mu
bo pomagal!
Do uresničitve želja ni bližnjic. Upanje, da se bodo želje uresničile same od sebe, je
jalovo, čeprav ravno na teh obljubah gradijo cele gospodarske panoge kot so farmacevtska,
kozmetična in oblačilna industrija, ki obljubljajo lahko pot do zdravja in lepote. Zraven se
vozi še plastična kirurgija in še kaj ter razni sleparji, ki obljubljajo vse od hujšanja ob neomejenem nažiranju do zaslužka brez dela.
Prav presenetljivo je, kolikokrat se pojavljajo oglasi za razne pripravke za hujšanje.
Ljudje jih morajo gotovo kupovati, sicer se stroški ne bi pokrili. Vsi pa delujejo v glavnem
89
kot diuretik, ki zmanjša količino vode v telesu in tehtnica zato na začetku pokaže manj, drugače pa prav nič ne pomagajo, kvečjemu škodujejo zdravju, a ljudje vedno znova nasedajo.
Shujšati se da le s spremembo prehranjevalnih in življenjskih navad!
Tudi do denarja se da pošteno priti le s preudarnim delom. Pri igrah na srečo in raznih
piramidalnih igrah zaslužijo le organizatorji in nekaj srečnežev, ki služijo za vabo, vsi ostali
pa zgubijo. Tudi igre z delnicami in tako imenovanimi finančnimi produkti, ki so sprožili
zadnjo gospodarsko krizo, so bili v bistvu piramidalna igra, s katero je zaslužil tanek sloj že
sicer privilegiranih ljudi in nekaj srečnežev, ki so v igro vstopili kmalu in pravočasno izstopili, izgubljajo pa vsi drugi, tudi tisti, ki pri tem sploh niso sodelovali. Če prav pomislimo, so
te igre še večja lopovščina od klasičnih piramidalnih iger. Tam izgubljajo le naivneži, organizatorje pa preganjajo in kaznujejo, če jih ujamejo, tu pa je bilo vse legalno. O morali tistih,
ki so vse skupaj zakuhali, sicer ni vredno izgubljati besed, a o morali se tako ali tako ne
govori več kaj dosti. Naj bo kakorkoli že, posledice so prizadele cel svet.
Težave
Tudi težave so sporočila nadsile. Nadsila človeku z njimi sporoča, da ni na pravi poti
ali da dela nekaj narobe, vendar pa jih ljudje ne vidijo tako. Vidijo jih kot oviro na zamišljeni
poti ali celo kot neprijazno usodo, ki jo skušajo s pomočjo uma na silo premagati. Če je pot
začrtal um po merilih okolice, se bodo težave le še stopnjevale. Stanje, v katerem se vrstijo
vse večje težave, uspehi in zadovoljstvo pa so pičli, je treba spremeniti, saj vodi le v še večje
neuspehe, nezadovoljstvo in neprekinjen stres.
Včasih pomaga, da človek spremeni svoje poglede in ravnanje in se stvari obrnejo na
bolje, večinoma pa to, vsaj na daljši rok, ne zadošča. Človeku ostaneta dve možnosti: ali se
sprijazni s stvarmi, kakršne so ali pa ukrepa. Ukrepanje lahko pomeni boj z negotovim izidom, sprememba položaja pa pomeni, da mora zamenjati okolje, ki mu je nudilo sorazmerno
varnost in ga zamenjati z negotovostjo novih neznanih okoliščin. Taka sprememba je težka
in se zanjo ne da zlahka odločiti. Laže je za svoje težave kriviti druge ljudi ali neprijazno
usodo. Lahko se človek tudi tolaži s tem, da so težave objektivne in zanje ni nič kriv ter bi
lahko nastopile tudi drugje. Vendar pa objektivnih težav ni. Večinoma so posledica napačnih
preteklih ravnanj, ki jih človek stori iz nekih predvidevanj ali nagibov, ki se kasneje izkažejo
za napačne ali pa se razvijejo iz premalo upoštevanih možnosti sprememb zunanjih okoliščin.
Um premalo ve, da bi lahko predvidel vse možne vplive na potek dogodkov, ki odločajo o uspehu ali o težavah. Lahko človeku pri tem pomagajo drugi? Nikakor! Drugi ljudje,
tudi če so skrajno nesebični, človeku ne morejo dati pravih nasvetov. Njihova merila in izkušnje veljajo zanje. Nasvete drugih se sme jemati kvečjemu kot primer, nikakor pa kot zgled.
Če ne morejo pomagati niti tisti, ki jim človek najbolj zaupa, kdo sploh lahko?
Noben človek ni na svetu sam. V sebi nosi delček nadsile, svojega angela varuha, ki
ga vodi in usmerja. Vzpostaviti je treba stik z nadsilo in jo prositi za pomoč. Treba je moliti,
vendar ne z avtomatskim žebranjem naučenih molitvic. V mislih je treba jasno oblikovati
željo in prositi nadsilo, da pomaga najti pot.
90
Lastnosti nadsile in lastnosti Boga
–
–
Po razmisleku ugotovimo, da se lastnosti nadsile razlikujejo od lastnosti Boga religij.
Nadsila ni vsemogočna, temveč lahko vpliva le na živa bitja, ki jih kot notranja sila
tudi oblikuje.
Nadsila ne ustvarja okoliščin, v katerih bitja začenjajo in preživijo življenje. Tu vlada
verjetnost, ki deluje sama po sebi, neodvisno od nadsile. Nadsila lahko bitju le pomaga najti boljšo pot skozi življenje.
Tak pogled mogoče za koga ne bo sprejemljiv in bi raje imel Boga z večjo močjo.
Človek lahko gleda tudi tako, vendar bodo razočaranja neizbežna. Ravno iz napačnih pričakovanj izhaja vprašanje, zakaj Bog ni pravičen in zakaj ne prepreči krivic in gorja ali celo
dvom v njegov obstoj. Morda pa je le bolje vedeti, kakšno pomoč človek lahko pričakuje in
jo tudi dobi, čeprav je omejena, kje mora delovati sam, kje pa ne kaže drugega kot sprejeti,
kar je navrglo naključje in delovati od tam naprej.
Smisel življenja
Poleg iskanja sreče oziroma izpolnitve, človeka najbolj vznemirjata še dve vprašanji:
smisel življenja in smrt. Odgovorov je veliko, vsaj približno ustreznih pa malo. Tudi na ti
vprašanji odgovori pogled na nadsilo kot fizikalno količino nekoliko drugače kot smo vajeni,
čeprav se razlike med pogledi religij in pogledi fizike ne razlikujejo toliko, kot pri pogledu
na Božjo vsemogočnost in pravičnost.
V sedmem poglavju je bil ugotovljen smisel življenja: Smisel življenja je ohranjanje,
razvoj in nadaljevanje življenja.
Pogledi religij in naravoslovni pogled sta pri pogledu na smisel življenja v bistvu
podobna, razlikujeta se le pri poudarkih. Nadsila je po svoji naravi načrt razvoja življenja,
vendar ne tako kot načrt pojmujemo ljudje. Nadsila s svojo naravo vodi oblikovanje posameznih bitij in usmerja njihov evolucijski razvoj, za sprotno prilagajanje okoliščinam pa so bitja
usposobljena sama. Vsako bitje nadsila opremi z dvema osnovnima nagonoma, ki skrbita, da
vrsta kot razvojni dosežek evolucije ne izumre, to je nagon po samoohranitvi in nagon po
ohranitvi vrste, vendar pa preživetje posameznika in vrste ni glavni cilj nadsile. Če bi bilo
tako, evolucije sploh ne bi bilo, bitja pa bi bila lahko neumrljiva.
Darvinistični pogled pripisuje evolucijo osnovnima nagonoma in slučaju, vendar je
Darwin nekaj spregledal. Posamezne rešitve, nastale z evolucijo se ohranjajo. Tako je ostala
ohranjena mitoza, ki se je razvila že v začetnih fazah življenja in ostaja temeljni princip rasti
in razmnoževanja vseh živih bitij. Tudi v naslednjih stopnjah razvoja prihaja do podobnega
ohranjanja uveljavljenih rešitev. Na primer razredi po Sistemu klasifikacije živih bitij (recimo sesalci), ohranjajo navznoter temeljne rešitve, ki jih potem redi, družine, rodovi in vrste
razvijajo vsaka nekoliko drugače, vendar temeljne rešitve razredov ostajajo skupne za celotni
razred. Razvoj vedno teče od doseženega, k višji stopnji v isti glavni smeri, v vsaki veji
posebej. Razvoj se nikoli ne obrne nazaj in od tam v novo smer, kar bi se pogosto dogajalo,
če bi v evoluciji vladala le naključja. Genski zapis hrani zasnove vseh predhodnih razvojnih
oblik, zato bi bila pot nazaj v določenem segmentu mnogo preprostejša kot iskanje novih
oblik. Na primer morski sesalci so ponovno razvili nekatere lastnosti rib kot je oblika telesa
in tehnika plavanja, a nazaj v ribe se niso spremenili. Ostajajo sesalci z vsemi evolucijskimi
dosežki svojega razreda. Še vedno dihajo zrak, čeprav bi jim bilo veliko laže, če bi dihali
91
vodo. Poleg dveh osnovnih nagonov so v ozadju evolucije na nek način vgrajene smeri in te
določa nadsila.
V bistvu imajo prav darvinisti, ki razvoj vrst pripisujejo naravnemu izboru in kreacionisti, ki trdijo, da je stvarnik življenja Bog, samo malo bi morali dopolniti vsak svoj nauk.
Darvinisti bi morali priznati usmerjevalno delovanje nadsile in ne vsega pripisovati naključjem in nagonoma po samoohranitvi in po ohranitvi vrste. Kreacionisti imajo na nek način
bolj prav, saj usmerjevalno vlogo Boga priznavajo, le trditev, da je Zemlja stara le nekaj
tisoč let in da je Bog vse ustvaril v šestih dneh, bi morali spremeniti. V resnici je rabil nekaj
več časa (13,7 milijarde let) in poleg tega dela še ni končal ter ga tudi nikoli ne bo.
Cilj nadsile je razvoj. Vgrajen je v evolucijo in do njega prihaja pri večini bitij samodejno, le človek je dobil moč, da lahko razvoj tudi sam usmerja. Žal mu to ne uspeva vedno
najbolje in pogosto s svojim ravnanjem bolj škoduje kot koristi, vendar je na to treba gledati
kot na neizbežno fazo razvoja. Človek se vseh svojih moči in vplivov ne zaveda. Je kot
kiparski vajenec, ki ga je mojster prvič spustil h kamnu, iz katerega naj bi nastal kip. Nekaj
mu je pokazal, mogoče celo dovolj, le vajenec vsega niti razumel ni. Kaj mu mojster govori,
dojame šele, ko kaj pokvari.
Mojster se za vsako napako ne jezi, saj ve, da drugače ne gre. Vajencu ponovno razloži kako in kaj in mu pusti, da dela naprej. Če ponavlja iste napake, ga čaka kazen, če pa
napreduje in pri učenju naredi novo, mu mojster oprosti, spet pokaže kaj je prav in ga spet
pusti, da dela naprej. Na koncu kip sicer ne bo popoln, tu in tam bo imel nekaj napak, a če si
vajenec prizadeva, bo še vedno primeren, vajenec pa bo imel na koncu že toliko izkušenj, da
bo kakšno stvar znal tudi popraviti ali preoblikovati.
Tako kot je vajenec dobil v roke kos kamna, je človek dobil planet, na katerem je
nadsila že pred njim opravila obsežno delo, da je vzpostavila pogoje zanj. Od človeka je
odvisno, ali se bo dovolj hitro in dobro naučil kipariti ali ga bo mojster napodil!
Smer, ki jo začrtuje nadsila, je zelo dosledna in je ne preusmeri niti napačno ravnanje.
Napačno ravnanje le stopnjuje težave, tako dolgo, da pride do zloma, ki neustrezno ravnanje
prekine. Problem je, da so napake lahko zelo velike, posameznik pa se jih ne zaveda ali pa na
odpravo vzrokov ne more vplivati. Primer take, zelo velike napake, je bil razvoj miselnosti,
ki je pripeljala do druge svetovne vojne. O vlogi voditelja kot je bil Hitler ni dvoma. V zgodovini težko najdemo tako spretnega voditelja s toliko negativnimi idejami, s katerimi je
zastrupil svoje ljudi in še veliko drugih. Nasledek je bila druga svetovna vojna z vsemi posledicami od žrtev do neznanske materialne škode, vendar pa, če se od teh dejstev
odmaknemo in pogledamo bolj od daleč, je zelo verjetno, da je Hitler storil za kvalitetni skok
človeštva več kot bi storil prejšnji sistem brez Hitlerja. Človeštvo je skozi velike žrtve in
muke dojelo, katere ideje so napačne, se jih, vsaj do določene mere otreslo in rezultat je bil
hiter napredek, ki je skoraj zanesljivo presegel tisto, kar bi nastalo postopoma na prejšnji
osnovi. Tako kot težave usmerjajo na pravo pot posameznike, usmerjajo tudi človeštvo.
Seveda se treba strinjati z ugovorom ljudi, ki v Hitlerju vidijo le negativno osebnost.
Nikakor mu ne gre pripisovati zaslug za napredek človeštva. To je storila nadsila, kljub
popolnoma napačni poti, na katero je usmeril milijone ljudi. Konec koncev tudi francoska
revolucija ni bila kakšno milo obdobje. Morda je bila v svojem času še krutejša, le da je
delovala na manjšem področju in z manjšimi tehnološkimi in organizacijskimi možnostmi.
Razlika je le v tem, da so se njene ideje v zgodovini izkazale za pravilnejše in je zato dobila
pozitiven predznak, s stališča žrtev pa med njo in nacističnim sistemom ni razlike.
Nadsila terja razvoj, pa naj gre za biološki vidik življenja, za razvoj družbe ali za življenje posameznika. Pri razvoju vrst tečejo postopne spremembe, ki jih nadsila »oceni« za
prepočasne in sproža kvalitetne preskoke z mutacijami in podobno je tudi z razvojem družbe.
Človek je nagnjen k temu, da bi razvoj želel ustaviti v trenutku, ko mu gre dobro, a to ne gre.
92
Napačne rešitve povzročajo notranje napetosti, ki sprožijo kvalitetni skok, a tudi najboljše
rešitve se s časom obrabijo in se sprevržejo v svoje nasprotje, če se stalno ne dopolnjujejo in
prilagajajo. Zastoje in napačne smeri v razvoju družbe prekine nadsila, ki je vgrajena v ljudeh, s krizami, z vojnami in revolucijami. Nič ni večno, večna je le sprememba.
Ključni vzrok zrušenja obstoječega stanja ni posledica posameznih napačnih ravnanj,
čeprav je to običajno tako videti, temveč je sistemski. Vsi količinsko rastoči sistemi nujno
zadenejo ob meje, ki jih v naprej ni mogoče predvideti. Ko se sistem približa meji, postane
labilen in se zruši zaradi nekega povoda, za katerega se zdi, da bi ga bilo mogoče preprečiti.
Morda bi bilo povod s pravilnim ravnanjem res mogoče odpraviti, a bi slej ko prej nastopil
drug. Stalna materialna rast preprosto ni mogoča in jo nekaj ustavi. Pri tem ne pomaga niti
največja možna skrbnost. Ta le zavlačuje prehod na novo paradigmo in povečuje probleme
ob prehodu. Neprekinjeno lahko rasteta le znanje in kakovost, nikakor pa ne količina. Temeljna zakonitost nadsile je razvoj. **
Tako kot je temeljni smisel vsega življenja razvoj, je razvoj tudi temeljni smisel
posameznega življenja. Če si posameznik prizadeva za osebni razvoj, z njim v svojem deležu
vpliva na razvoj človeštva. Kakšen bo delež vpliva posameznika na razvoj človeštva kot
celote, je odvisno od darov, ki jih posamezniki dobijo. Tisti, ki so dobili velike darove in jih
tudi uporabili, so premaknili veliko, naj bodo to filozofi, utemeljitelji religij, veliki vodje ali
umetniki in znanstveniki. Večina premakne veliko manj, a kljub temu je delež vsakega
posameznika pomemben. Če že ne začrtuje smeri, pa s svojim delovanjem omogoča pogoje
za njen razvoj. Vsak posameznik je pomemben!
Ko človek to pravilo dojame, se ne sprašuje več o smislu življenja, a ne le to. Pravilo
je tudi dober napotek za osebno ravnanje. Človek se mora zavedati, da se mora neprestano
prilagajati. Prepričanje, da je za življenje dovolj, da se izuči nekega poklica, v katerem bo v
nedogled delal naučeno in se s tem preživljal, če pa se mu ustavi, je treba le s prstom pokazati na državo ali izvoliti novo vlado, je iluzija. Država ni nič kriva, če pa je, je krivda
kvečjemu sistemska. Demokratična ureditev dopušča, da lahko posamezniki, ki bi se radi
dokopali do oblasti, ljudem obljubljajo, česar ne morejo ali pa sploh ne mislijo izpolniti. Sistem računa na to, da bodo ljudje dovolj razumni, da bodo demagoge spregledali.
Demokracija na ta način še kar dobro deluje, razen če se najde demagog, ki mu uspe ljudi
tako zavesti, da mu nasedejo (primer Hitler in veliko podobnih).
Skozi celotno Sveto pismo se ponavlja opozarjanje na lažne preroke, a žal ne govori o
tem, kako jih spoznati. Odgovor je treba iskati v sebi. Človek ne sme podlegati tujim idejam
in jim slepo slediti, ne glede na to, kako pravilne se zdijo. Vsak človek se mora usmeriti vase
in v sebi iskati odgovore na vprašanja, predvsem pa se človek ne sme nikoli ustaviti, tudi ko
mu gre dobro. Truditi se mora za neprekinjeno prilagajanje in razvoj, saj ga zadovoljuje le to,
kar pa je razumljivo, saj je sam v svojem najglobljem bistvu del nadsile.
Smrt
Ko človek sprejme dosedanje razmisleke in prične usmerjati svoje ravnanje po teh
načelih, se mu življenje prične obračati na bolje. O načelih ni težko razmišljati in jih poglabljati, s strahom pred smrtjo pa je nekoliko teže. Strah pred bolečino in smrtjo sta del nagona
po samoohranitvi in sta kot taka del življenja. Če bolečine in strahu ne bi bilo, se bitja, skupaj s človekom ne bi borila za svoje življenje. Vsi bi se brezglavo podili iz ene skrajnosti v
drugo, dokler jih ne bi doletelo kaj tragičnega
93
Takega odnosa do življenja nadsila ne more dopustiti. Brez skrbi za lastni obstoj, bi
zelo hitro umirali ne le posamezniki, temveč bi hitro izumirale tudi vrste. Vsi trije temeljni
nagoni so pomembni in ob umiku kateregakoli izmed njih, bi se ustavilo celotno kolesje evolucije. Strah pred smrtjo je neizbežen. Človek lahko le spremeni način, kako se z njim sooča.
S strahom pred smrtjo se je najbolje boriti na izvoru. Če se človek zaveda, da je strah
pred smrtjo le sredstvo nadsile, s katerim ga skuša varovati, ga lahko sprejme kot pozitivno
vrednoto bivanja.
Življenje osmisli samo razvoj. Človek se mora truditi, da iz vsakega dneva, vsakega
tedna, meseca, letnega časa in leta nekaj ustvari in se razvija. Če ravna tako, ob iztekanju
življenja nima občutka, da je zamudil nekaj, kar bi rad nadoknadil. Starost ni izpolnjena z
grenkobo in zavidanjem mladim, temveč z zavestjo, da je opravil svojo nalogo kot je najbolje vedel in znal.
Če se človek s strahom pred smrtjo pretirano ukvarja, mu postane smisel življenja
življenje samo, kar pa nikakor ne sme biti. Življenje ni cilj, temveč sredstvo.
Pretiran strah pred smrtjo človeka hromi. Preprečuje mu da bi polno živel. Tak strah
je nesmiseln. Življenja nismo ustvarili sami, niti ga sami moremo vzdrževati. Je dar nadsile,
ki skrbi, da naše telo deluje brezhibno. Nadsila bo tudi odločila, kdaj bo telo zapustila.
Seveda pa to ne pomeni, da se lahko do telesa obnašamo brezbrižno. Telo je dobesedno oltar nadsile, ki biva v nas in oltar ne sme biti zapuščen in zanemarjen. Telo je treba
spoštovati kot dar in primerno skrbeti zanj, toda zavedati se je treba, da je tudi orodje, s katerim je treba ustvarjati, a tudi s hvaležnostjo uživati vsako minuto bivanja. Ne smemo
dopustiti, da nas vodi le um, ki oblikuje svoje želje po zgledih okolice ali celo, da nas vodi
zavist. Ne smemo si želeti stvari, kakršne imajo drugi. Ustvariti si moramo svoje želje in cilje in se truditi, da jih dosežemo. Ob tem ni treba misliti na smrt. Ta bo prišla, ko bo prišla.
Visenje pri zdravnikih ne pomaga, temveč jemlje čas, ki bi ga človek lahko koristno porabil
za ustvarjanje ali pa le za sedenje v travi in občudovanje rožice, za knjigo, sprehod, klepet s
prijatelji. Vendar pa tudi do zdravja človek ne sme biti brezbrižen. Tudi za zdravje je treba
skrbeti, vendar je treba tudi nanj gledati kot na sredstvo, ki človeku omogoča ustvarjanje in
ni samo sebi namen, še najmanj pa sredstvo za podaljševanje življenja.
Ko se človek zave, da je v svojem najglobljem bistvu zavest, ki je učinek nadsile, ve,
da je njegovo življenje le del neskončnega bivanja. Če je življenje sredstvo nadsile, s katerim
se preoblikuje iz amorfne oblike v bolj strnjeno, lahko na življenje gledamo kot na pot, ki jo
moramo prehoditi, da bi nato bivali v novi obliki. Fiziološki razvoj bitja od izvorne celice do
odraslosti je zbiranje nadsile, osmišljenje življenja pa je razvoj zavesti, ki ostane tudi po smrti. Bivanje se nadaljuje na novem nivoju kot bivanje zavesti, kakršna je bila oblikovana v
življenju. Za zahodne religije se oblikovanje duše s smrtjo konča, nauk o reinkarnaciji pa
dopušča »popravni izpit« in nadaljevanje razvoja.
Stopnje evolucije zavesti
Po Svetem pismu je bil človek izgnan iz raja, ker je jedel od drevesa spoznanja. Človekov um se je zavedel samega sebe. Opit z močjo uma, je človek proglasil um za bistvo
bivanja. Zahodna civilizacija je to z Descartesom najbolj jasno izrazila, toda tudi druge,
vzporedno se razvijajoče civilizacije, so v bistvu krenile po isti poti, le način, s katerim so to
izrazile, je bil nekoliko drugačen.
94
Evolucija zavesti (nadsile) je do sedaj prešla naslednje stopnje:
–
–
–
Nadsila je ustvarila življenje. (Z vstopom nadsile v aminokisline je nastalo življenje.)
Življenje je ustvarilo um. (Aerobna oblika življenja je razvila um kot orodje preživetja.)
Um se je zavedel samega sebe. (Človek se je ločil od živali.)
Samozavedanje uma je razvojna stopnja, ki jo živi človeštvo v vsej svoji dosedanji
zgodovini od učlovečenja dalje. Vzporedno s samozavedanjem uma in zbiranjem znanja, ki
ga um omogoča, človek zadnjih nekaj tisočletij prehaja v novo evolucijsko stopnjo:
–
Um se pričenja zavedati zavesti.
Delovanja nadsile so se že davno zavedeli veliki preroki, ki so skušali človeštvu
pokazati njeno vlogo, kar pa so lahko storili le z znanjem svoje dobe in civilizacije. Na njihovih idejah so zrasle velike svetovne religije, ki so ohranile pojmovanje ključne vloge Boga
v nastanku in razvoju življenja ter v bivanju posameznika, toda razvoj človeštva je tekel po
poti čaščenja uma. Človekov um se je polastil tudi idej prerokov in jih neredko zlorabil, a
ideje so preživele, ne glede na vse, kar se je v zgodovini z njimi dogajalo.
Vera v Boga, kot jo podajajo religije, je bila lahko le brezpogojna in ni dopuščala
dvoma, ker ni mogla postreči z razlagami, ki bi lahko zadovoljile raziskujoči um. Fizikalni
pogled na nadsilo to omogoča. Um se je razvil do stopnje, da se lahko ne le zaveda posebnega izvora zavesti ločene od uma, temveč to tudi sprejme na nov, razumski način. Človeštvo
stopa na prag dobe, v kateri se um in Bog ne bosta izključevala, oziroma bivala v vzporednih
svetovih.
Pogled na nadsilo kot fizikalno količino zbližuje poglede religij in materialistične
znanosti, toda ne na izhodiščih, na katerih sta se vkopala oba pogleda. Na tem nivoju ni
mogoče videti stičnih točk in od tod izvirajo nepremostljive razlike pogledov na posameznosti. Priznanje nadsile s strani vere in priznanje Boga s strani znanosti, zbliža oba pogleda na
novem nivoju. Ali je tak pogled pravilen bo pokazal čas!
__________________________
*
Tako bo namreč kakor s človekom, ki se je odpravljal na potovanje in sklical svoje služabnike ter
jim izročil svoje premoženje. Enemu je dal pet talentov (velika denarna enota v antiki – opomba avtorja),
drugemu dva in tretjemu enega, vsakemu po njegovi zmožnosti, in odpotoval. Ta, ki je prejel pet talentov,
je šel takoj z njimi trgovat in je pridobil pet drugih. Prav tako je tisti, ki je prejel dva, pridobil dva druga.
Oni pa, ki je prejel enega, je šel, skopal jamo in skril denar svojega gospodarja. Po dolgem času je prišel
gospodar teh služabnikov in napravil z njimi obračun. Pristopil je tisti, ki je prejel pet talentov. Prinesel je
pet drugih in rekel: »Gospodar, pet talentov si mi izročil, glej, pet drugih sem pridobil.« Gospodar mu je
rekel: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest, čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje
svojega gospodarja!«
Nato je pristopil tisti, ki je dobil dva talenta, in rekel: »Gospodar, dva talenta si mi izročil, glej,
dva druga sem pridobil.« Gospodar mu je rekel: »Prav, dobri in zvesti služabnik! V malem si bil zvest,
čez veliko te bom postavil. Vstopi v veselje svojega gospodarja!«
Nazadnje je pristopil oni, ki je dobil en talent, in rekel: »Gospodar, vedel sem, da si trd človek.
Žanješ, kjer nisi sejal, in zbiraš, kjer nisi razsul. Zbal sem se in sem šel ter zakopal tvoj talent v zemljo.
Glej, tu imaš, kar je tvojega!« Gospodar pa mu je odgovoril: »Malopridni in leni služabnik! Vedel si, da
žanjem, kjer nisem sejal, in zbiram, kjer nisem razsul? Zato bi moral dati moj denar menjalcem in ob
vrnitvi bi jaz prejel svojo lastnino z obrestmi. Vzemite mu torej talent in ga dajte tistemu, ki jih ima
95
deset; kajti vsakemu, ki ima, se bo dalo in bo imel obilo, tistemu pa, ki nima, se bo vzelo tudi to, kar
ima. Neuporabnega služabnika pa vrzite ven v najzunanjejšo temo. Tam bo jok in škripanje z zobmi.«
(Prilika o talentih; Matej 25, 14 – 30)
**
Sistemi, zgrajeni na neprekinjeni materialni rasti, so obsojeni na kolaps, ker so materialni viri omejeni. Človek s pomočjo uma lahko sicer išče še neizrabljene vire, a naj bodo viri videti še tako veliki, slej
ko prej poidejo ali pa nastopi nova, nepredvidena težava. Lep primer je ogrevanje ozračja zaradi povečane
koncentracije toplogrednih plinov v zraku. Videti je bilo, da se bo razvoj zlomil zaradi pomanjkanja fosilnih goriv, a se je mnogo prej odprl drug, prej povsem spregledan problem.
Materialni sistemi lahko trajno obstajajo le na principu kroženja, pri katerem se materialna baza v
celoti reciklira. Materialna bilanca ciklusa mora biti vedno nič. Če je za ohranjanje ciklusov potreben
stalen vnos novih surovin in zametovanje iztrošenih izdelkov, se mora sistem nujno zrušiti. Princip kroženja je uporabilo življenje, a celo to ni dovolj dosledno. V ogljikovem ciklusu, opisanem v petem
poglavju, se konzervira del ogljikovih spojin, ki jih proizvedejo rastline. Poraba ogljikovega dioksida v
toplem obdobju presega njegovo vračanje, zaradi česar prične primanjkovati ogljikovega dioksida za asimilacijo. Sistem preide v nizko intenzivnost z globalno ohladitvijo (ledene dobe), v katerem izločanje
ogljikovega dioksida presega njegovo porabo, kar spet povzroči otoplitve.
Človek »krmi« sistem, ki ga je vzpostavil, z neprekinjenim črpanjem in pretvarjanjem materialnih
virov v odpadke vseh vrst od gor smeti, zastrupljanja zemlje, vode in zraka do plinov, ki ostajajo v atmosferi, kar sistem vodi v kolaps. Človeštvo se tega pričenja zavedati, a še vedno ne dovolj. Prevladalo je
prepričanje, da za ohranjanje sistema zadošča varčnejša poraba virov, toda gledano dolgoročno, se nebrzdana in varčna poraba ne razlikujeta. Varčna poraba le podaljšuje čas do kolapsa. Morda je, gledano
evolucijsko, varčna poraba še škodljivejša od nebrzdane, saj ima več časa, da prodre v vse pore in izrabi
vse vire ter v končni fazi povzroči še večjo trajno škodo, kot nebrzdana rast, ki sistem zruši hitreje.
Življenje iz ciklusa v ciklus uporablja isto (ne enako temveč isto!) snov, ki se z vsakim ciklusom
preoblikuje v nove, izpopolnjene in danim razmeram bolje prilagojene oblike. Če človeštvo hoče preživeti, bo moralo civilizacijo oblikovati po zgledu življenja kot celote. Materialni tok znotraj civilizacije mora
postati cikličen. Materialni viri se morajo v celoti reciklirati in se v vsakem krogu uporabe izpopolnjevati.
Svoj sistem pa bo moral človek v popolnosti povezati s sistemom življenja, katerega del je, ne pa se postavljati nad njega in ga zgolj izkoriščati!
Ljudje smo se na Zemlji do sedaj obnašali kot slabi in brezobzirni gostje. Smo samo jedli, pili in
uničevali prostore in opremo, za seboj pa puščali odpadke in škodo, ki naj jo pospravlja in popravlja gostitelj. Takega gosta bi vsak gostitelj hitro napodil in če odnosa ne bomo spremenili, se bo to tudi zgodilo.
Kakor se ravnanje človeka zdi grozljivo, ima v sebi jedro, ki vzbuja optimizem. Če bomo postali
odgovorni, se bomo pričeli obnašati kot gospodarji, ki morajo vse pridelati sami, skrbeti, da celotno posestvo ostaja plodno, v hiši skuhati in za seboj tudi pospravljati, sicer se v hiši ne bo dalo več živeti, pa tudi
jesti in piti ne bo kaj. To pa pomeni povsem nov sistem vrednot in odnosa do okolja. Vsa proizvodnja od
kmetijstva do industrije bo morala biti že zasnovana reciklažno, ne le pri končnih izdelkih, temveč v vseh
fazah proizvodnje. Količina dela, zlasti pa znanja, ki ga bo treba vložiti v proizvode v vseh fazah, se bo
močno povečala. Proizvodi bodo trajnejši, a tudi dražji in si ne bo mogoče preprosto privoščiti vsega kar
se človeku zdi, da potrebuje ali celo umetno vzbujati potrebo po nepotrebnih stvareh. Treba bo trošiti bolj
premišljeno. Po drugi strani pa ne bo skrbi za delovna mesta. Dela bo na vseh nivojih od razvoja, preko
proizvodnje do reciklaže več kot dovolj.
96
11. EPILOG
V začetku je bila Beseda in Beseda je bila pri Bogu in
Beseda je bila Bog. Ta je bila v začetku pri Bogu. Vse je
nastalo po njej in brez nje ni nastalo nič, kar je nastalo.
(Janez 1,1-3)
Razmišljanje se je pričelo z razpravo o silah, zato naj se silami tudi zaključi. Zahvaljujem se bralcu, ki je potrpežljivo sledil miselnim preskokom, s katerimi se je bilo pogosto
težko strinjati, saj se ne skladajo z nobenim od uveljavljenih nazorov ali pa se skladajo skoraj
z vsemi, kakor že človek pogleda. A če smo prišli že tako daleč, si privoščimo še korak naprej in poglejmo na vse skupaj od daleč.
Ugotovitev, da so sile gibalo stvarstva, je jedro celotnega razmišljanja, na katerem je
po delih zrasla zgradba drugačnega pogleda na življenje. Vsako poglavje obravnava posamezni del, tako kot načrt hiše na vsakem listu prikazuje drug del stavbe od temeljev in kleti do
nadstropij in strehe. Vsak list obravnava posameznosti, vtisa celote pa ne daje. Narisati je
treba še hišo kot celoto.
Ko na sliki stvarstva združimo vso vsebino in izbrišemo posameznosti, se nenadoma
pokaže njena neverjetna preprostost in čistost. Celotno stvarstvo oblikujejo tri vélike sile in
energija: Skupina sil, ki iz energije gradi snov in gravitacija, ki snov razporeja na platno prostora in časa. V to mogočno sliko je tretja, najskrivnostnejša in najveličastnejša sila – nadsila,
vtkala življenje, ki je njen odraz. Ta sila ni zgolj preostanek enotne sile, ki je ostal po prapoku, temveč je mogočni stvarnik Nebes in Zemlje. Nadsila je določila, kako se bodo deli
enotne sile ločili od nje ter kakšne bodo njihove lastnosti ter vloga. Stvarstvo je ustvarjeno v
misli nadsile, ki pa je človeku najbrž nikoli ne bo dano povsem doumeti. Vesolje obstaja le v
misli Boga.
* * *
Ob zaključku se opravičujem naravoslovcem in še posebej fizikom, da sem preveč
poenostavljal in morda mestoma izmaličil njihova spoznanja, čeprav sem gradil na njih.
Želel sem poudariti temeljno vlogo sil v snovi in v vesolju, v nasprotju z veljavno paradigmo
fizike, ki predpostavlja snov kot izvor naravnih zakonov in sil. Združeni končni pogled na
stvarstvo se z ugotovitvami fizike spet popolnoma sklada.
Ob prapoku so se sile odcepljale od enotne sile. Prva se je odcepila gravitacija. Zakonitosti delovanja gravitacije je odkril že Newton, dopolnil pa jih je Einstein.
Kot druge so se od enotne sile odcepile sile, ki gradijo snov. Zakonitosti njihovega
delovanja opisuje kvantna teorija, oziroma Standardni model močne in elektrošibke interakcije. Število prvotno ugotovljenih sil se krči, oziroma jih Standardni model združuje
(Maxwell je združil električno in magnetno silo v elektromagnetno, Glashow, Salam in
Weinberg pa elektromagnetno in šibko silo v elektrošibko silo). Videti je, da bo z nadaljnjimi
raziskavami in razvojem matematike združevanje teklo še naprej in bo verjetno ostala samo
še ena sila, ki deluje na različnih nivojih in stopenjsko oblikuje snov.
Po tem ko so se od enotne sile odcepile gravitacija in sile, ki gradijo snov je ostala
nadsila, ki oblikuje življenje.
97
Ob razmisleku o načinu delovanja sil je očitno stopnjevanje kompleksnosti delovanja
posameznih sil. Zakonitosti delovanja gravitacije, ki se je od enotne sile odcepila prva, so
enostavne. Dobro jih opisuje zelo preprosti Newtonov gravitacijski zakon, ki je razumljiv
tudi v človeškem dojemanju snovi, prostora in časa.
Zakonitosti delovanja skupine sil, ki gradijo materijo, so veliko bolj zapletene. Pojavov v subatomskem svetu si ni več mogoče predstavljati. Kvantna teorija jih opisuje z
matematičnimi modeli, temelječimi na verjetnostnem računu. Temeljni pojavi v snovi eksperimentalno niso dokazljivi. Dokazati je mogoče šele njihove posledice, ki jih kvantna teorija
sorazmerno dobro napoveduje, kljub temu pa ostaja še dosti odprtih vprašanj od nastanka
prvih delcev snovi do nejasnosti pri njihovi interakciji. Povsem odprto ostaja tudi vprašanje
kvantne teorije gravitacije.
Zakonitosti delovanja nadsile so še mnogo bolj zapletene. Fizika se trenutno z njo še
ne ukvarja, zato zanjo ni še niti najosnovnejših zamisli teoretskih modelov, o kakšnem
matematičnem modelu, kakršni opisujejo zakonitosti gravitacije ali sil, ki oblikujejo materijo
pa lahko le sanjamo.
Do Einsteina, Plancka, Bohra in Heisenberga je bila fizika razmeroma preprosta. Za
vse pojave je našla razlage, ki so se skladale s človeškim dojemanjem sveta. Prvi véliki problem, na katerega je naletela fizika, je bila narava svetlobe. Temeljna, človeku nedojemljiva
lastnost svetlobe je, da zanjo čas stoji, prostor pa je skrčen v točko. Einsteinova relativnostna
teorija je problem razrešila s prenosom v matematično obliko. Kljub temu, da je našla rešitev, pa so njeni izsledki projicirani nazaj v človeški predstavni svet nedoumljivi (ukrivljanje
prostora in časa za gibajoča se telesa in v močnih gravitacijskih poljih).
Če predstavlja hud problem že svetloba, za katero čas le stoji, so s silami težave še
mnogo večje. Za sile čas ne le stoji, temveč sploh ne obstaja. S projiciranjem narave sil v
matematično obliko je kvantna teorija našla matematične razlage dogajanj v podatomskem
svetu, ki s projiciranjem nazaj v človeški predstavni svet dajejo še bolj nedoumljive pojave,
kot jih na svojem področju daje relativnostna teorija. Ob vsem tem pa kaže, da je tudi kvantna teorija le približek, ki razmeroma dobro razloži le pojave v mikro svetu, saj pri razlagi
gravitacije povsem odpove. Težave ima celo v podatomskem svetu, kjer je opažen trenutni
prenos informacij (teleportacija kvantnega stanja). Kaže, da ne velja tudi v ekstremno visokih energetskih stanjih.
Ali bo kvantna teorija gravitacije kdaj uspela ali bo potrebna nova teorija, ki bo združila relativnostno in kvantno teorijo na novem nivoju, je nehvaležno napovedovati, še mnogo
teže pa je napovedovati kako bo fizika v svoje teorije vključila nadsilo. Veliko vprašanje je,
če bo kakšen primeren model sploh kdaj mogoče postaviti.
98
DODATEK
V dodatku je opisana duhovna praksa, ki jo je razvil avtor za lastno rabo na osnovi
knjig raznih piscev in lastnih izkušenj. V dodatku in ne v glavnem tekstu je opisana, ker
namen tega dela ni uvajanje duhovnih praks, temveč se osredotoča na nadsilo kot fizikalno
količino. Duhovna praksa, orisana v tej opombi, je le ena od mnogoterih možnosti, s katerimi
se človek lahko približa nadsili. Vsebuje le najbolj nujne sestavine, brez katerih skorajda ne
gre. Kdor bo tej praksi poskušal slediti, naj ve, da nikakor ni edina in najboljša. K podobnim
rezultatom je mogoče priti na različne načine, od verovanja kot ga učijo vere naprej. Vsak
človek naj bi sam poiskal način, s katerim se bo najlaže povezal z nadsilo in vsakdo ima pravico izbrati tistega, ki mu najbolj ustreza. Naloga duhovnih učiteljev je le, da mu pri tem
pomagajo.
Cilj vseh duhovnih praks je umiriti agresivnost uma, ga utišati in ga pripraviti do
tega, da bo slišal in upošteval tudi sporočila nadsile.
Celotna praksa ima več postopkov, ki se jih lahko poljubno sestavlja:
Razmislek o dnevu
Konec dneva, ko človek postori vse obveznosti dneva, vključno z večerno toaleto, si
je treba vzeti čas, za premislek in umiritev. Izbrati je treba prostor, kjer se človek lahko zbere
in zbranost ne bo motena. Lahko je to fotelj v dnevni sobi, lahko pa izberemo kar posteljo in
mir noči.
Zapremo oči razmislimo o dnevu. Pri sebi napravimo pregled dneva kot bi hoteli
napisati dnevnik (Morda je v začetku najbolje, da ga dejansko pišemo, vendar mora biti pisanje zavarovano pred pogledi drugih, tudi najbližjih. Le tako lahko pišemo res odkrito, kajti le
do konca razgaljene misli brez olepševanj in skrivalnic, vodijo k rezultatom.) Razmislimo o
dogodkih, ki so nas razveselili, in o tistih, ki so nas spravili v slabo voljo, vendar je treba
nanje pogledati z razdalje. Dogodki so minili in nanje ni mogoče več vplivati, zato se z njimi
ni vredno obremenjevati. Sploh pa se ne smemo obremenjevati z razmišljanjem o tem, kako
se bodo dogodki razvili. Tudi prihodnost bo ubrala svojo pot, ne glede na to kakšne skrbi si
delamo. Osredotočimo se na potek dogodkov in skušamo čim bolj nepristransko oceniti pravilnost svojih ravnanj. Ne smemo se sprenevedati ob spodrsljajih ali konfliktih, a se tudi ne
obsojati, saj nismo na sodišču. Poiščemo samo nauk za obnašanje, da bomo znali jutrišnji
dan bolje pričakati. »Ne skrbite za jutri, kajti jutrišnji dan bo skrbel sam zase. Dovolj je dnevu njegovo zlo.« (Matej 6,34)
Ko smo s pregledom dogodkov končali, poiščemo najlepše, kar nam je ta dan prišlo
na pot. Naj bo le droben utrinek kot je pogled na lep cvet, na sončni zahod, na srno, ki smo jo
zmotili v gozdu, na lepo gesto, ki jo je kdo, kar tako, brez skritega namena napravil ali je
uspela nam… V vsakem, še tako težkem dnevu se najde kaj lepega, le poiskati je treba.
V mislih se nato osredotočimo na podrobnosti. Kakšne oblike in barve je bil cvet,
kako so bili razporejeni prašniki, kakšna je bila cela rastlina, kakšna njena okolica. Če lepega
dogodka nikakor na najdemo ali se nikakor ne moremo spomniti nobene podrobnosti, pomeni, da smo cel dan hodili okoli kot slepci, oslepeli od lastnih misli. Sklenimo, da bomo
99
naslednji dan bolj pozorni! Ko smo enega ali več dogodkov našli, mislimo le nanje in se nadsili zahvalimo za dan! Vsak dan je dar in za dar se je treba zahvaliti. Če človek tega ne stori,
je tako kot bi od nekoga dobil darilo, ki bi ga samo odložil v kot in ga ne bi niti odprl.
Človek se mora navaditi, da o dnevu razmisli vsak dan. To je večerna molitev, ki je
najpomembnejša. Postavi mejnik med današnji in jutrišnji dan. Človek živi polno le, če se
zaveda vsakega dneva posebej.
Sproščanje
Razmisleku o dnevu sledi sproščanje. Ležemo kar se da udobno, tako, da so vsi deli
telesa podprti, najbolje na hrbet, lahko pa tudi na desni bok, kar pač komu najbolj prija. Svetloba naj bo zastrta in v prostor naj ne vdirajo zvoki. Včasih, zlasti na začetku, ko človek še ni
izurjen, lahko zmoti celo tiktakanje ure. Ko najdemo udobno lego, se ne premikamo več.
Misli preusmerimo v svoje telo. Postopoma, ud za udom pričnemo sproščati mišice, da postane telo popolnoma mlahavo. Z rokami in nogami ne bo težav. Teže je najti in sprostili
mišice prsnega koša in trebuha, še teže pa mišice okrog hrbtenice. Ko človeku to uspe, se ne
more načuditi, kako zategnjen je bil, običajno najbolj v območju ramen in vratu na hrbtni
strani. Nazadnje se lotimo najtežjega dela, to je mišic obraza in glave. Mišic obraza je več
kot vseh mišic telesa skupaj in odkrivanje traja kar nekaj časa. Koncentrirati se je treba na
vsak del obraza posebej in iti z mislimi tudi v notranjost glave, v grlo, v in za očesni zrkli,
poiskati mišice tudi tam in jih sprostiti. V začetku je mišice najbolje iskati z zategovanjem in
sproščanjem, ko pa je človek sproščanja že navajen, jih najde brez zategovanja.
Ko mišice najdemo in sprostimo, se pogosto zgodi, da začutimo kljuvajoče stiskanje
ali pritisk v grlu, vratu, dlesnih, sinusni votlini, čelu… To pomeni, da smo bili cel dan napeti.
Od zategnjenosti razbolele mišice kažejo, da smo cel dan nosili masko, za katero smo se
skrivali. Vendar pa ni treba raziskovati, zakaj smo to delali. Ravno nasprotno. Tega ne smemo storiti, ker nas bo potegnilo v občutja dneva. Zadošča le opazovati občutek, ki ga dajejo
sproščene mišice. Lahko se pojavi kalejdoskop barv, lahko liki kot v sanjah. Občutek opazujmo čim dlje. Kljuvanje naj se stopnjuje, dokler le moremo zdržati, kalejdoskop barv ali
like skušajmo vzdrževati. Običajno s te točke človek zdrsne v spanec, lahko pa se pojavi
občutek lebdenja v praznem prostoru. Prestopili smo mejo, kjer vpliv uma bledi, dokler
popolnoma ne ugasne. Vse misli izginejo in ostane le občutek bivanja. Prešli smo v alfa stanje ali stanje meditacije.
Ko človek ti dve vaji ponavlja kakšen mesec ali dva, se ne more načuditi, kako se je
spremenil. Izginejo težave s hrbtenico, glavoboli, aritmije, prebavne motnje, izboljšajo se
spanje, splošno počutje, odnosi z okoljem, delovni elan in zadovoljstvo z življenjem. Nadsila
je skromna in ne zahteva neprestane pozornosti. Navadno se zadovolji že s tem, da se človek
malo spomni na tisto, za kar neprekinjeno skrbi in um le izkorišča – na svoje telo in da je
vsaj majčkeno hvaležen.
Ko se vaji naučimo delati in začutimo njun blagodejni učinek, ju lahko izvajamo
kjerkoli, recimo v čakalnici na avtobusni postaji, med vožnjo z vlakom, med kratkim predahom pri delu… Tudi ni treba, da izpeljemo celotne vaje. Lahko le za nekaj sekund sprostimo
nekaj najbolj zategnjenih mišic ali se za trenutek ustavimo in poiščemo kakšno lepo stvar v
vsakdanji okolici, kjer jih sicer nismo bili navajeni iskati, morda celo v neprijetnem opravilu.
Odpuščanje
100
Kdaj pa kdaj se zgodi, da je bil minuli dan preveč buren in sproščanje nikakor »ne
prime«. Nakopičeno radost ob uspehu smemo podoživeti, saj polni baterije, četudi ukrade
nekaj spanca, nakopičeni jezi, skrbem in stiski pa se človek, zlasti ponoči, ne sme prepustiti.
Rekli boste, da je to lahko reči, storiti pa sredi noči, ko človeka prebudijo skrbi in so misli še
bolj črne kot čez dan, pa nemogoče. Tu se obnese tehnika delitve in odmika. Problem razdelimo na posameznosti in na vsako pogledamo posebej, ločeno od drugih ter se zraven
vprašamo, koliko čustveno obremenjevanje pomaga k rešitvi. Odgovor je, brez izjeme, da
prav nič, kvečjemu nasprotno. Človeka lahko zapelje v nadaljnja dejanja, ki bodo težavo le
še povečala. Vse kar ima človek od tega je, da si uničuje zdravje.
Istočasno se v mislih postavimo iz problemov. Zamislimo si, da se ne dogajajo nam,
temveč nekomu drugemu. Zamislimo si osebo, morda dobrega prijatelja ali koga, ki ga res
dobro poznamo, in si predstavljajmo, da ima težavo, ki tare nas in mu poskusimo svetovati,
kako naj ravna. Pri razmišljanju se lahko zgodi, da se bodo zaradi čustev, ki nas bodo morda
spet preplavila, nekatere mišice napele. Poiščimo jih, jih sprostimo in si zapomnimo, katere
se največkrat zategnejo. Kadar se bomo čez dan spet znašli v čustveni obremenitvi, pogosto
pomaga že to, da poiščemo te mišice in jih sprostimo.
Ko človek uvidi, da od čustvenega obremenjevanja ni nobenega haska, lahko odpusti
tistim za katere misli, so mu prizadejali krivico ali povzročili težave ter s tem odstrani vzroke
za nemir. Tudi na težave, za katere ni neposrednih krivcev ali smo jih celo povzročili sami, je
treba pogledati enako. Odpustite sebi, drugim ljudem in neprijazni usodi! »Ne sodite in ne
boste sojeni. Ne obsojajte in ne boste obsojeni. Odpuščajte in vam bo odpuščeno.« (Luka
6,37)
Odpuščanje ni nekaj, kar storimo za druge, temveč to storimo zase, da bi se razbremenili. Odpuščanja zato ne gre razumeti v obliki: »Ravnaš narobe, a naj ti bo!« Na ta način
lahko odpuščamo le ljudem in še to le napol. Pri takem odpuščanju ostane krivda še vedno
odprta, prekliče se le kazen. Tako odpuščanje ne pomirja, prej nasprotno, le potlači jezo. Na
ta način zlasti ni mogoče odpustiti sebi, ravno odpuščanje sebi pa je najpomembnejše.
Pomislimo, da ljudje delamo napake in povzročamo krivice, slepi od priganjanja lastnega
uma. Odpustiti je treba v obliki: »Oče, odpusti jim, saj ne vedo kaj delajo!« (Luka 23,34)
Ravnanjem ljudi je treba odvzeti krivdo, saj se le na ta način umiri zamera, jeza ali strah.
Odpustiti je treba tudi usodi. Škoda je izgubljati čustveno energijo in čas za stvari, ki
se jih ne da spremeniti, stvari, ki bi se jih dalo izboljšati pa pustiti ali kot je rekel sveti Frančišek: »Gospod, daj mi Vedrost, da sprejmem stvari, ki jih ne morem spremeniti, Pogum, da
spremenim stvari, ki jih lahko in Modrost, da prepoznam razliko.«
Molitev
V trenutkih velike stiske, ko ne najdemo poti iz težav, prosimo za pomoč nadsilo.
Molimo. Pri molitvi je treba biti zbran in pazljiv. Treba je izraziti željo, ki prihaja iz globoke
notranje potrebe, ne pa iz nezadovoljstva s stanjem, če je še tako moreče! Treba je reči rad bi
to in to, ne pa tega ne prenesem in trpim. Tudi prošnje, naj nadsila spremeni okoliščine,
materialno stanje ali ravnanje nekega človeka, nadsila ne more uslišati. Na okoliščine in
materijo že po svoji naravi ne more vplivati, na človeka slepega od zapovedi lastnega uma pa
tudi ne. Nadsilo prosimo le, naj nam pomaga najti nov pogled, ki po pokazal pravo pot, kajti
nadsila lahko pomaga samo pri iskanju poti in nič več!
Molitev je uspešna, ko prejšnji nemir, zamenja mir. Takrat človek ve, da ga je nadsila
razumela in bo našla pot za uresničitev želje ter mu jo na nek način pokazala. Lahko bo to
101
nenaden navdih, ki bo pokazal nove rešitve, lahko bo srečanje človeka, s pomočjo katerega
bo stopil na novo pot ali pa mu bo poslala kakšno drugo znamenje. Nadsila lahko pošlje tudi
novo težavo, ki ga bo prisilila, da bo nekaj spremenil. Pogosto se rešitev razodene v sanjah.
Sanje, ki si jih človek dobro zapomni in nanj tudi čustveno vplivajo so preroške in svetujejo
rešitev, le da stvari opisujejo s simboli. Razlag sanj ne gre iskati v sanjskih knjigah, ker so
simboli sanj različni od človeka do človeka, pač glede na življenjske izkušnje in okolje. O
sanjah je treba razmišljati v povezavi z željo, izraženo v molitvi in ko se najde pravi odgovor, vsak to sam najbolj jasno začuti. Zaupati mora svojemu instinktu, kajti instinkt je
odgovor nadsile ter se ne pretirano zanašati na razum. Razum običajno ve premalo, da bi
lahko človeka res prav usmeril.
Molitev mora priti iz umirjenega uma, kajti le mirni um se lahko umakne nadsili, da
razkrije najgloblje želje. Um obremenjen s strahovi, zavistjo, jezo in drugimi negativnimi
mislimi le bega od ene zamere k drugi in preprečuje zbranost. Treba ga je ustaviti. Morda z
razmislekom o dnevu ali s sproščanjem in šele potem moliti.
Po molitvi um postane mirnejši in vsaka težava človeka ne spravi več iz tira. Če vas
težave še vedno pretirano vznemirjajo, si prikličite v spomin, da je večina težav le odsev
pogleda nanje, ker smo na napačni poti. Ob težavi je treba razmisliti, kaj hoče nadsila z njo
sporočiti. Na pravi poti težave človeka ne obremenjujejo, temveč ga vzpodbujajo k aktivnosti.
Ko človek doseže to stanje, se odpreta tudi drugi dve ključavnici k uspehu. Človek
postane dojemljiv in odprt za priložnosti, za katere se zdi, da se nenadoma pojavljajo kar
same. Zgodi se nekako tako kot če se človek pripravlja na pot v kakšno daljno, neznano
deželo. Prej leta in leta ni zasledil ničesar o njej, ko pa se pripravlja, da jo bo obiskal, se
nenadoma pričnejo pojavljati časopisni članki, televizijske oddaje, naleti na ljudi, ki so tam
že bili… Če se to ne zgodi, nadsila sporoča da še vedno ni na pravi poti!
Seveda lahko molimo tudi kot so nas učili, le k molitvi je treba priključiti izražanje
želje in se temeljito poglobiti v vsebino molitve, čeprav smo jo zmolili že tisočkrat.
Skeptik bo odgovoril, da ni treba, da bi za opisanim stala neka nadsila, temveč gre za
psihološke mehanizme. Seveda! Zakaj ne? Nedvomno na um delujejo predvsem psihološki
vzvodi, zato jih nadsila uporabi, enako kot uporablja kemične signale za komunikacijo s celicami. Nadsila je pripravljena ves čas usmerjati ne le funkcij telesa, temveč tudi um, vendar je
um tisti, ki se v svoji zaverovanosti vase tega brani in potiska človeka v težave. Vse kar je
treba storiti, je le, da um malo utišamo, da ne kriči kar naprej in brez prestanka. Kmalu tudi
um dojame, da ni treba, da za vsem stoji sam in prične brez odpora sodelovati z nadsilo.
Ljubezen
Vse knjige, ki se ukvarjajo z duhovnostjo, poudarjajo pomen ljubezni, kar je lepo in
prav. Težava nastane, ko človek poskuša slediti napotkom. Lahko je reči: »Ljubite sovražnike!« Toda kdo, če ni ravno svetnik, to zmore? Toda v bistvu ne gre zato. Zadošča, da
sovražnikom odpustimo. Ljubezni ni treba razumeti kot čustvo, kakršno človeka prevzame,
ko se zaljubi in misliti, da bi bilo treba tako čutiti do celega sveta.
Ljubezen je treba razumeti bolj kot globoko spoštovanje in upoštevanje vsega živega,
kot občudovanje lepote življenja v vseh njegovih oblikah in veselje, da živimo in vse to lahko vidimo. Ljudi, ki jih imamo radi in želimo, da bi imeli radi tudi oni nas, je treba
spoštovati, jim naklonjenost pokazati in včasih to tudi povedati! »In kakor hočete, da bi ljud102
je storili vam, storite vi njim.« (Luka 6,31) Nič se ni treba siliti, da bi ljubili sovražnike, le
veseliti se je treba lepih trenutkov in biti nadsili hvaležen zanje.
S tem, ko spoštujemo in ljubimo življenje, spoštujemo in ljubimo tudi nadsilo, ki ga
ustvarja. Pot do take ljubezni ni težka, skoraj neuresničljiva kot se človeku zazdi, ko bere
duhovne priročnike. Videti, spoštovati in veseliti se lepote življenja je mnogo laže in je obenem tudi vse, kar je treba storiti!
Dobre rezultate bi se dalo zelo hitro doseči in jih vzdrževati, če bi človek postopke
vsak dan in dosledno izvajal, vendar so zahtevni, čeprav se na prvi pogled zdi, da niso nič
posebnega. Uspehov morda ne bo takoj, a je treba vztrajati. Tudi potem, ko jih človek osvoji,
pogosto pozabi nanje, ko so najhujše težave mimo. Ko se težave vrnejo, se mora človek le
spomniti, kaj mu je že pomagalo in začeti znova. Nadsila je dobrotljiva, ne zameri, da človek
včasih pozabi nanjo in začne pomagati takoj, ko se človek spet zave njene neprestane prisotnosti in skrbi.
103