DoGoDKi oKtoBeR oBveStilo - Novice iz Slovenije

Transcription

Kažipot
Mesečnik slovenske skupnosti na Reki in PGŽ
tel.: 324 321, 215 406, faks: 334 977
Urednica: Marjana Mirković
[email protected]
tel.: 091 593 6086
Priprava, prevodi in oprema besedil
Marjana Mirković v okviru projekta Si-T
Lektorica Darka Tepina Podgoršek
Izdajatelji:
Slovenski dom KPD Bazovica, Podpinjol 43, Reka
[email protected], zanj: Milan Grlica
Svet slovenske narodne manjšine Mesta Reka
Podpinjol 43, Reka
[email protected], zanj: Boris Rejec
Svet slovenske narodne manjšine PGŽ
Podpinjol 43, Reka
[email protected], zanj: Dimitrij Jelovčan Bulatović
ISSN 1845-5034
Oblikovanje, prelom in tehnično urejanje: Krispin Stock
Tisk: Tiskara Sušak
Mesečnik finančno podpirajo:
Urad Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu
Primorsko-goranska županija
Mesto Reka
Svet za narodne manjšine RH
Naklada je 600 izvodov
Na naslovnici: Dan šole na OŠ Pećine. Foto: Marjana Mirković
Karikatura:
Bojan Grlica
Slovenski dom KPD Bazovica
tel.: 215 406, 324 321, faks: 334 977
tajništvo, knjižnica in klubski prostori
torek in četrtek: 10.00–12.00, 18.00–20.00
Dop. pouk slovenščine: ponedeljek, začetniki: 17.00–18.30
nadaljevalci: 18.30-20.00
MePZ, vaje, ponedeljek: 18.00–20.30
Dramska skupina: po dogovoru
Folklorna skupina: sreda, 19.00-20.30
Plesna skupina: ponedeljek, 20.00-21.30, sreda, 20.45-22.00
Planinska skupina: torek, 20.00–22.00
Fotografska skupina: drugi in zadnji četrtek: 18.00
Mladinska skupina: po dogovoru
www.bazovica.hr/mladinci
Kažipot november 2011, št. 78, letnik VII
obvestilo.........................................3
dogodki............................................3
iz drugih društev in svetov..................19
aktualno........................................23
obvestilo
Predčasne volitve v Državni zbor
Republike Slovenije
Povzetek obvestila Ministrstva za zunanje zadeve RS, objavljenega 21. 10. 2011 tudi na
spletni strani Veleposlaništva RS v RH: www.
zagreb.veleposlanistvo.si: predčasne volitve v
Državni zbor RS bodo v nedeljo, 4. decembra
2011. Državljani RS s stalnim prebivališčem na
Hrvaškem bodo vpisani v volilni imenik, ki bo
sestavljen za območje jurisdikcije diplomatsko-konzularnega predstavništva v RH in bo
na vpogled na sedežu Veleposlaništva RS v RH
v Zagrebu, Alagovićeva 30, do 18. novembra
2011; v tem roku je mogoče zahtevati tudi popravek podatkov.
Na volitvah 4. decembra 2011 bo mogoče glasovati:
a) po pošti: naslovniki bodo po pošti prejeli glasovnice s priloženo volilno karto in navodilom.
Izpolnjene glasovnice in lastnoročno podpisano volilno karto bodo poslali na naslov okrajne
volilne komisije (bo v prilogi) ali na naslov Veleposlaništva RS v RH. Pred tem morajo na naslov Državne volilne komisije do 3. novembra
2011 poslati zahtevek za glasovanje po pošti,
povezava: http://www.dvk.gov.si/DZ2011/dokumenti/zahtevek_zdomci.pdf;
b) 4. decembra 2011 na volišču na sedežu diplomatsko-konzularnega predstavništva RS (veleposlaništva), Alagovićeva 30, Zagreb: volišče
bo odprto med 9. in 17. uro po lokalnem času,
s seboj je treba prinesti osebni dokument.
c) na posebnem volišču na območju RS: to je
treba sporočiti okrajni volilni komisiji (upravni enoti), na območju katere se želi glasovali,
najpozneje do 30. novembra 2011.
Kot je Kažipot že pisal, je zunaj RS največ
volivcev, okrog 10.000, registriranih na Hrvaškem. Informacije: Državna volilna komisija
www.dvk.gov.si, Ministrstvo za zunanje zadeve RS www.mzz.gov.si, veleposlaništvo RS v RH
www.zagreb.veleposlanistvo.si in po telefonu
091 593 6086.
Marjana Mirković
2
Financiranje projektov
Vse zainteresirane v okviru slovenske skupnosti
na Hrvaškem obveščamo, da imajo za dejavnost in finančno pomoč več možnosti: lahko se
vključijo v delo že obstoječih društev in svetov
ali za sredstva – na rednih letnih razpisih občin, mest in županij ali Urada Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po svetu – prosijo tudi kot
posamezniki ali v okviru drugih pravnih oseb
oz. kulturnih in drugih ustanov.
Slovenska skupnost na Hrvaškem, ki deluje v
okviru društev in svetov/predstavnikov, se financira iz proračunov RS in RH.
Na Hrvaškem večino sredstev za društva razporeja Svet za narodne manjšine, njegov član
je tudi predsednik krovne organizacije Zveze
slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc, na
letni razpis (trenutno je odprt do 2. decembra)
pa se lahko prijavijo društva, registrirana vsaj
leto dni. V manjšem obsegu sredstva zagotavljajo tudi županije, mesta in občine na letnih
razpisih, odprtih po navadi na začetku sezone
septembra ali oktobra, na katere se lahko samostojno prijavijo tudi posamezniki.
Na razpolago so tudi sredstva v okviru posamičnih domačih in mednarodnih fundacij ter sredstva iz evropskih skladov.
Za pomoč pri pripravi teh projektov na Hrvaškem deluje Urad za Evropo ([email protected]).
Marjana Mirković
dogodki oktober
1. oktober
Grožnjan, Baredine, Pulj
Srečanje slovenskih društev
V Istri so se na rednem letnem srečanju, že
osmem po vrsti, zbrali člani petnajstih od skupno šestnajstih delujočih slovenskih društev iz
vse Hrvaške, od Dubrovnika do Umaga, manjkalo je le društvo Dr. France Prešeren iz Šibenika.
3
Organizator srečanja je krovna organizacija
Zveza slovenskih društev na Hrvaškem, za pripravo in program pa so poskrbeli v društvu SKD
Istra v Pulju in v sodelovanju s SKD Oljka iz
Poreča.
Program se je začel z obiskom slikovitega Grožnjana in tudi z ogledom galerije Porton akademskega slikarja Roka Zelenka, nadaljeval v
Baredinah pri Poreču, s kosilom in srečanjem
ob glasbi skupine Baredinesauri, ki so se ji kot
pevke priključile tudi veselo razpoložene članice društev iz Dubrovnika, Poreča in Reke,
Tanja Baletić, Miriam Pran in Zdenka Kallan
Verbanac, in kot prijetno presenečenje nepričakovano popestrile popoldansko veselje.
Udeleženci so pot nadaljevali proti Pulju, tam
pa je po ogledu prostorov Slovenskega doma v
starem jedru mesta in razstavi Istrske impresije Roka Zelenka zatem v hotelu Brioni potekala zaprta seja vodilnih predstavnikov društev.
Na njej so spregovorili o posodobitvi statuta,
odprtem razpisu Urada Vlade RS za Slovence v
zamejstvu in po svetu, bližnjih parlamentarnih
volitvah in možnostih za izvolitev slovenskega
poslanca v parlamentu, ki po zakonodaji slovensko narodno manjšino zastopa skupaj z albansko, bošnjaško, črnogorsko in makedonsko
narodno manjšino, ter morebitnih spremembah pri organizaciji letnih srečanj vseh društev v prihodnje, je po seji povedal predsednik
krovne organizacije Darko Šonc. Predstavnica
mladinske skupine KPD Bazovica Ana Lipovac
pa je ob tej priložnosti seznanila navzoče s pobudo o srečanju mladih na Reki.
Sledil je kulturni program na terasi hotela Brioni, ki ga je vodila tajnica SKD Istra Jasmina
Ilić Draković. Obiskovalce je uvodoma pozdravil predsednik Zveze slovenskih društev na Hrvaškem Darko Šonc in se med drugim zahvalil puljskemu društvu za trud, za podporo pa
Uradu Vlade RS za Slovence v zamejstvu in po
svetu in posebej še njegovemu predstavniku,
vodji organizacijske enote Sektorja za spremljanje položaja Slovencev zunaj RS in za statusne zadeve Rudiju Merljaku, ki se je tudi
udeležil srečanja. Navzoče je pozdravila tudi
predsednica SKD Istra Klaudija Velimirović. Večer je zatem izpolnil nastop pevskega zbora
SKD Istra in skupine Encijan pod vodstvom Paole Stermotić, ob glasbeni spremljavi korepetitorke Tee Silađi za kavirjem, Silvana Kaligaca
na violini, Alena Bellula na kitari, Adija Koletnika na pozavni in Franka Strmotića za tolka4
li. Na zvoke citer in posnetka Petra Napreta
so zaplesali deklice iz puljske plesne šole Art
dance in par Igor in Lili Drandić iz Pulja. Njihov
nastop je ponazarjal kmečko poroko, v pesmi
Ne ouri, ne sejaj, prekmurski ljudski, v glasbenem aranžmaju, ki ga je za orkester in vokale
priredila Paole Stermotić.
Jasmina Ilić Draković se je posebej zahvalila
še navzočima gostoma, skladatelju in pianistu
Emilu Glavniku iz Celja in skladatelju in aranžerju Vladimirju Mustajbašiću iz Beograda, za
sodelovanje in odziv na vseslovenski večer.
Zbor društva SKD Istra namreč poje več njunih
pesmi, nekatere so bile na sporedu tudi tokrat.
V preddverju hotela je bila poleg dokumentarne razstave o desetletnem delovanju SKD Istra
na ogled tudi vrsta izdelkov izpod pridnih rok
kreativne delavnice tega društva, od velikonočnega in novoletnega programa do panjskih
končnic, kvačkanih del, keramike in rož iz papirja, za vse zainteresirane pa je z izčrpnimi
pojasnili poskrbela prijazna članica Štefanija
Sliško, zadovoljna z razstavljenim in s pohvalami obiskovalcev.
Srečanje, ki se ga je udeležilo več kot tristo
obiskovalcev, se je s slovensko pesmijo in plesom ob glasbeni spremljavi slovenskega ansambla Florjan nadaljevalo še dolgo v noč,
sončno nedeljo pa so številni rojaki izkoristili
za nadaljnji ogled Istre – do prihodnjega leta,
morda. Ostali so lepi spomini in vrsta novih
predlogov za nadaljnje sodelovanje.
Marjana Mirković
Nena Učkar, Irena Blažič, Vlasta Grgić, Rok Zelenko
in Danica Bojković iz SKD Ajda.
Foto: Marjana Mirković
1. oktober
Hotel Padova, Rab
Kultura spominov, mednarodno srečanje
Srečanje je potekalo od 30. septembra do 2.
oktobra, na njem se je zvrstilo pet okroglih
miz in konferenca na temo Kultura spominov,
kot nosilec projekta Kampor – polje spominov
ga je v okviru programa Evropa za državljane
– Aktiven evropski spomin organiziralo Mesto
Rab s partnerskimi organizacijami iz Slovenije, Italije in Hrvaške ter v sodelovanju z društvom antifašistov z Raba. Sodelovala je tudi
vrsta strokovnjakov in znanih osebnosti iz akademskega, političnega in kulturnega življenja,
med njimi tudi nekdanja predsednika RS in RH,
Milan Kučan in Stjepan Mesić.
Namen okroglih miz in konference je bil osmisliti podobo in funkcijo bodočega Spominskega centra Kampor. Udeleženci so soglašali, naj
ta ustanova poleg spominskega centra postane
tudi znanstveni inštitut za kulturo miru, šola za
demokracijo in prostor za izobraževanje o univerzalnosti in večkulturnosti ter uveljavljanje
evropskih državljanskih vrednot.
Srečanje je odprla okrogla miza z naslovom
Filozofsko-sociološki vidik totalitarnih režimov, na njej pa so sodelovali mag. Drago Pilsel, Zdravko Zima, Mario Šimunković, dr. Božo
Repe, Slavko Malnar, dr. Emilio Cocco. Dan pozneje se je zvrstilo več okroglih miz: Totalitarni režimi in koncentracijska taborišča (Herman
Janež, dr. Boris Gombač, dr. Metka Gombač,
dr. Petar Strčić, dr. Hrvoje Klasić in dr. Damir
Grubiša), Medgeneracijski prenos travme (dr.
Ljiljana Moro, dr. Esmina Avdibegović, dr. Eduard Klain, dr. Vesna Vidović, dr. Peter Praper,
dr. Rudolf Gregurek in Oleg Mandić), Akademija demokracije (Stjepan Mesić, Milan Kučan, dr. Ivan Grubišić, dr. Damir Grubiša in dr.
Mate Kapović) in Temeljne evropske vrednote:
interkulturalizem, toleranca in človekove pravice (dr. Ognjen Kraus, dr. Neven Budak, dr.
Vladimir Prebilič, dr. Dušan Mlacović, dr. Marta Verginella, dr. Snježana Koren, Vinko Zidarić
in Maša Marrocchini). 2. oktobra pa je bila na
programu konferenca z naslovom Kultura spominov, na kateri so s prispevki sodelovali Vinko
Zidarić (Interkulturalno izobraževanje in komunikacije), mag. Drago Pilsel (Čigava zgodovina se pomni? Pomnjenje, politika, zgodovina
in kulturna pogojenost), Igor Šaponja (Spomini
istrskih taboriščnikov), Ana Staničić in Idis Turato (Arhitektura kraja spominov), Juri Armanda (Vizualna identiteta muzejev in spominskih
centrov). Prireditev je sklenil projekt Kampor
memorial.
Na srečanju na Rabu je z referatom sodeloval tudi pisatelj Slavko Malnar, sicer avtor več
knjig o krajevni zgodovini in kulturni dediščini
Gorskega kotarja. Malnar je bil sam kot petleten otrok interniran v taborišče Kampor. Iskreno se mu zahvaljujemo za referat in ga zaradi
zanimivosti in aktualnosti v celoti objavljamo.
Marjana Mirković
Posledice delovanja totalitarnih režimov in
način obračunavanja z drugače mislečimi
Nisem proučeval totalitarnih režimov, vem pa,
da ni vsak režim totalitaren samo zato, ker ga
je nekdo tako poimenoval, niti niso vsi totalitarni režimi enaki. Podobni so si, ker imajo
mnogi v svojem naziv besedo demokracija. Vodijo jih avtokrati, ki s totalitarizmom sebi zagotavljajo dolgotrajno, pogosto dosmrtno vladavino. Razlikujejo pa se po tem, da nekateri
izvajajo totalitarizem v državi, ki ji vladajo,
drugi pa imajo bolne ambicije in želijo zavladati svetu, z osvajanjem drugih dežel in pokoravanjem in tudi popolnim uničenjem celih
narodov, ki ne pripadajo njegovemu in so drugačne rase, nacionalnosti, vere ali političnega
prepričanja.
Nekaj takšnih oseb je prišlo na oblast v desetletju pred drugo svetovno vojno. Tako kot
se narkomani hitro najdejo in spoprijateljijo,
tako so se tudi podpisniki trojnega pakta 27.
septembra 1940 z dveh koncev sveta, Daljnega vzhoda in zahodne Evrope, zedinili v cilju
osvajanja sveta. Če bi v drugi svetovni vojni
zmagali oni, mislim, da ne bi ostali pri mirni
razdelitvi sveta na tri dele, temveč bi se na
koncu medsebojno sprli in uničili, kot se to
zgodi pri roparski tolpi, ko pride na vrsto podelitev plena. To lahko sklepamo iz nacistične teorije o arijski rasi kot dominantni na planetu.
Na vrsto bi najprej prišel romanski narod, na
koncu pa še rumena rasa. Ta politična opcija
z oboroženim delovanjem se imenuje fašizem.
Za uresničitev svojega cilja so ideologi fašizma
na svojo stran najprej pridobili nekatere vodil5
ne predstavnike manjših narodov, druge pa so
okupirali. Ti so jim popuščali, da bi se obdržali
na oblasti, čeprav jim ni preostalo nič drugega
kot pokorno izpolnjevanje ukazov glavnih krojačev in akterjev druge svetovne vojne.
Kraj, iz katerega prihajam, je bil deset kilometrov zračne linije oddaljen od rapalske meje.
Italijanski fašistični okupator je območje takratnega okrožja Čabar – v katerega sta poleg
štirih goranskih spadali tudi dve slovenski občini, Draga-Trava in Osilnica, – zato zlahka okupiral že teden dni po začetku vojne v Jugoslaviji. Naj dodam, da je bila to realna teritorialna
razdelitev v času ustanovitve banovin, temeljila pa je na jezikovni enakosti. Drugo pa je
vprašanje, kateri banovini bi posamezni kraji
moral pripadati.
Šele šest tednov pozneje, 19. maja 1941, je
Ante Pavelić z Mussolinijem podpisal t. i. Rimsko pogodbo o razmejitvi, po kateri je Kraljevini Italiji, med drugim, pripadlo tudi okrožje
Čabar. Ta zato nikoli ni sodil v NDH.
Prvih mesec po okupaciji je bil okupator toleranten do domačega prebivalstva. Mikali so
ga ekonomsko vredni gozdovi, bogastvo tega
konca, zato je kmalu začel intenzivno sekati in
graditi ceste za prevoz s tovornjaki, da bi les
lahko prevažali v Italijo. Prebivalstvo, do takrat večinoma nezaposleno, je naenkrat dobilo veliko dela, zaslužek pa je odtlej omogočal
veliko boljše življenje. Narod je bil zato sprva
zadovoljen. To pa ni trajalo dolgo, kmalu se
je začela splošna italijanizacija. Hrvaške učitelje so v šolah nadomestili italijanski, naselja
so dobivala italijanske nazive, v javno upravo
se je začel uvajati italijanski jezik, na javnih
mestih pa izobešeni napisi: Qui si saluta romanamente in Qui si parla italiano.
Raznarodovalna politika je pri ljudeh naletela
na odpor. Začel se je porajati antifašizem, a
ne tako intenzivno kot v Sloveniji in Primorju. Partizani so varna zatočišča sprva imeli v
gostih gozdovih in pridruževati se jim je začelo čedalje več domačih mladeničev in mož.
Fašisti niso več zmogli nadzorovati območja,
in iz dneva v dan je naraščala nevarnost partizanskih napadov. Leto 1941 je minilo skoraj
popolnoma v miru, če tako dojemamo organiziranje v narodno-osvobodilno fronto, ki so jo
spodbujali s slovenske strani, in formiranje petčlanske organizacije komunistične partije ob
6
koncu leta v Prezidu.
Mirno se je začelo tudi leto 1942. Okupator je
medtem organiziral vohunsko službo, v katero je novačil tudi posamezne domačine. Tako
je prihajal do podatkov, pogosto pretiranih, in
število nekaj sto partizanov je naraslo za desetkrat. Fašistični vojaki so bili nameščeni v
večjih naseljih, po navadi v župnijskih središčih; na obhode in tako imenovano »čiščenje«
terena so odhajali v velikih skupinah in široko
odprtih oči.
Prišel je čas za prvi partizanski napad. Usoden
je bil 19. april 1942. Domači mladeniči, ki so
jih vodili izkušeni borci partizanske čete iz Rakeka, Rakovške čete, so na primernem kraju
postavili zasedo in uničili glavnino fašističnega odreda, ki je v štirih tovornjakih prehajal
območje. Po tem dogodku je fašistični okupator postal nasilen. Odnos do domačega prebivalstva je postal neznosen, sledili so mučenja
in uboji nedolžnih talcev, aretacije sumljivih,
uboji zaprtih. Mučenja so bila resnično zverinska, od rezanja posameznih organov pred streljanjem do obešanja na glavo nad ognjem in
sežiganja živih. Drugi dan po napadu je četa
črnosrajčnikov vpadla v zaselek s štirimi hišami, v katerem je bilo dvanajst moških, starejših od petnajst let. Popolnoma nedolžne so
odpeljali na kraj partizanskega napada in deseterico po mučenju in mrcvarjenju ubili, dva
starejša pa prisilili, da gledajo, kaj so storili
njunim sinovom, bratom in sorodnikom. Pustili so ju, da bi lahko pripovedovala, kaj bi se
utegnilo zgoditi tistim, ki bi se znova drznili
zoperstaviti fašističnemu režimu.
Partizanov niso imenovali s pravimi imeni,
temveč so ti postali komunistični banditi, kmalu pa je takšen naziv dobilo tudi celotno prebivalstvo, ki ni hotelo zapustiti svojih domov,
in vsi, ki niso hoteli postati fašistični vodniki in
vohljači. Maloštevilne, ki so to storili, je narod
štel za izdajalce.
Čedalje več domačega prebivalstva je odhajalo v partizanska taborišča po gozdovih, vendar
zaradi pomanjkanja hrane tam niso mogli dolgo obstati, grozila pa jim je tudi stalna nevarnost, saj so bila partizanska zaklonišča pogosto
izdana, njihovi pripadniki pa ubiti. Od prvega napada na fašiste 19. aprila do konca julija istega leta je bilo ubitih več kot 230 ljudi,
v glavnem civilistov. Grozot, ki so jim bile ob
tem storjene, pa raje ne opisujem.
pomagalo. Med dežjem so odhajali ven, da bi
dež vsaj malo spral umazanijo in mrčes.
Ker se je antifašistični odpor krepil in postajal
vse močnejši, so se fašisti odločili požgati vse
območje, prebivalstvo pa odvesti v taborišča.
Posamezni požigi so se začeli maja 1942, vrhunec pa dosegli v zadnjih desetih dneh julija, ko
je bilo požganih več kot 800 stanovanjskih in
več kot 750 gospodarskih objektov. Ostala so
le osrednja naselja, v katerih so bili nameščeni
odredi okupatorske vojske. Ljudi so s pogorišč
odgnali v zbirne centre, kamor so morali prignati tudi vso živino, ki so jo ubijali za prehrano vojske. Bilo je okrog 2500 glav govedi in
150 konjev.
V takšnih razmerah so ljudje kmalu začeli pospešeno in množično umirati. Začelo se je sredi avgusta, ko so najprej podlegli majhni otroci. V naslednjih mesecih so se tudi odpornejši
organizmi starejših in zdravih ljudi začeli izčrpavati. Novembra in decembra je sledilo najbolj množično umiranje, mnogi so bili takrat
premeščeni v Gonars, fizično najšibkejši taboriščniki pa v Treviso. Na kamporskem taboriščnem pokopališču je evidentiranih 476 žrtev z
območja Čabra. Če bi jim dodali še žrtve dveh
slovenskih občin čabranskega okrožja, bi se ta
številka občutno povečala. Premestitev se je
zgodila v zadnjem hipu, saj bi sicer v naslednjih dveh mesecih v rabskem taborišču preživelo veliko manj taboriščnikov in taboriščno
pokopališče bi bilo gotovo dvakrat večje.
Najbolje so jo odnesli tisti, katerih hiše so bile
požgane med prvimi. Deportirani so bili v južno
Italijo in nameščeni med tamkajšnje domače
prebivalstvo. Druge so pozneje iz zbirnih centrov s tovornjaki odpeljali v razna taborišča.
Maloštevilni so bili poslani v Lovran, nekaj tisoč pa v Bakar. Nameščeni so bili v nekdanji
konjušnici. Vendar so bili le v tranzitu, kajti
morali so počakati nekaj dni, dokler ni bilo pripravljeno taborišče v Kamporju na otoku Rabu.
Ocenjujejo, da je bilo iz okrožja Čabar v Kampor odgnanih približno tri tisoč oseb. Prvi transporti iz Bakra so prišli na začetku avgusta
1942. Taboriščniki so bili nameščeni v majhnih
šotorih, narejenih iz kril vojaških šotorov. Za
ležišče so dobili malo zdrobljene slame, nekateri pa so morali ležati na golih tleh. V taborišču ni bilo vode, bivanje v majhnem prostoru
pod gumiranim platnom pa je samo povečevalo
žejo. Ljudje so jo zjutraj blažili z nesladkano
tekočino iz praženega žira, imenovano kava, ki
so jo dobivali v aluminijsko posodico – gaveto.
Na dan so prejemali sedem dekagramov kruha,
za kosilo in večerjo najpogosteje motno vodo,
ki naj bi bila prikuha.
Boljše je, da o higienskih razmerah ne povemo
ničesar. Umivanja in pranja perila ni bilo. Ljudje niso imeli veliko oblačil, saj jih s pogorišč
niso mogli ponesti, zato je bila večina kmalu v
krpah. Enako je bilo z obutvijo. Ko se je nehala vročina, je pritisnil mraz. Vsak taboriščnik
je dobil po eno odejo. V taborišču so se kmalu
pojavile uši, ki jih je bilo obilo v odejah. Ljudje so jih drugo za drugo trebili, a ni kaj dosti
Po eni od različic so taboriščnike preselili zaradi pritiska mednarodnih humanitarnih organizacij, potem ko je v svet prodrla novica o
razmerah v taborišču. Za mnoge je bila preselitev prepozna in tudi v Gonarsu oziroma Trevisu
so ljudje umirali. V Gonarsu so bile življenjske razmere toliko boljše, ker so ljudje bivali v lesenih barakah, imeli pa so tudi vodo za
vzdrževanje osebne higiene. Hrana tudi tam ni
bila kaj dosti boljša. Pojavili sta se epidemija stenic in griža. Umiranje je bilo na začetku
ravno tako množično kot na Rabu, saj so bili
ljudje preveč izčrpani in niso imeli več moči
za okrevanje.
Na taboriščnem pokopališču v Gonarsu je zadnje počivališče našlo 423 taboriščnikov z območja Čabra. Umirali so tudi v Trevisu, čeprav
se je govorilo, da je v tem taborišču veliko bolje kot v drugih. Veljalo je za nekakšno okrevališče, toda tudi tam so ljudje umirali za posledicami bivanja na otoku Rabu. V Trevisu je
evidentiranih 89 žrtev iz Čabra.
Od približno štiri tisoč interniranih na Rabu je
bila tretjina pokopanih na rabskem pokopališču iz majhnega okrožja Čabar z 8356 prebivalci. V Gonarsu je bilo dve tretjini žrtev doma iz
Čabra, v Trevisu pa še več, in to so nepopolni
podatki. S posameznih odročnih posesti so izginile celotne družine, a ni bilo nikogar, ki bi dal
podatke o njihovi smrti. O tem pričajo le izja7
ve sotrpinov, ki opisujejo, da je v neki družini
najprej umrla mati, zatem oče in potem drug
za drugim še pet otrok. Takšni primeri pa v seznamu žrtev niso zapisani.
V Gonarsu in Trevisu niso evidentirane vse žrtve. Na mestnem pokopališču v Gonarsu je 453
trug s posmrtnimi ostanki taboriščnikov, skupaj
z umrlimi v Trevisu. Kot kaže imenski seznam,
je samo iz Čabra, brez dveh slovenskih občin,
v Gonarsu, Trevisu in Padovi našlo smrt 518 taboriščnikov.
Vse to so bile civilne žrtve. Med čabranskimi
taboriščniki ni bilo niti komunistov niti partizanov. Te so fašisti likvidirali po hitrem postopku.
Iz čabranskega okrožja so bile internirane cele
vasi in zaselki, družine z dedki in babicami,
materami in otroki vseh starosti. Bilo je več
kot osemsto malčkov, ki še niso dopolnili deset let. Malo otrok, rojenih leta 1942 in 1943,
je preživelo. Prebivalstvo je bilo bolj ali manj
doma iz odročnih zaselkov, nešolano, z nekaj
razredi osnovne šole, kajti tisti bolj pismeni so
živeli v večjih naseljih. Takšna struktura prebivalstva se ni zmogla sama organizirati, temveč
se je prepustila stihijskemu toku časa, pozneje
pa so te ljudi v taborišču vodili slovenski aktivisti intelektualci.
Celotno prebivalstvo, z maloštevilnimi izjemami, je bilo obtoženo komunizma. Za komuniste so razglasili celo tiste, rojene v taborišču.
Menda so ga genetsko podedovali. Niso se vklapljali v ducejevo teorijo o eni rasi, enem narodu, eni državi. Območje je moralo biti očiščeno avtohtonega prebivalstva in po vojni
poseljeno z zaslužnimi člani brezumnega fašističnega režima.
Taboriščniki so sprejeli izraz internacija, a po
definiciji ta nima zveze s stanjem, kakršno je
bilo v italijanskih fašističnih taboriščih.
Zaradi bogatih gozdov sta imela težnje po
okrožju Čabar prefekt Kvarnerske province Temistocle Testa in visoki komisar Ljubljanske
province Emilio Grazioli. Na nesrečo prebivalstva okrožja Čabar je kraj pripadel Kvarnerski
provinci. Na nesrečo pravim zato, ker so imeli
fašisti v Ljubljanski provinci tolerantnejši odnos do prebivalstva. Iz Ljubljanske province so
v taborišča odgnali le družine, katerih člani so
bili v partizanih ali so z njimi sodelovali.
Italijanski fašizem je padel septembra 1943.
8
Zdesetkane vrste onemoglih taboriščnikov so
se odpravile proti domu, proti pogoriščem nekdanjih domačij. Mnogi so se ustavili in naselili v drugih krajih. Osamljeni majhni zaselki v
oddaljenih gozdnatih predelih niso bili nikoli
več obnovljeni niti naseljeni. To so bile posledice fašistične politike uničenja vsega, kar se
ni skladalo s teorijo o eni rasi, enem narodu,
eni državi.
Namesto ducejevega fašizma je prišel nemški
nacizem. Na čabranskem območju njegove posledice niso bile tako očitne, ker ni bilo več
kaj uničiti. Nemška vojska je zato tja prihajala
le občasno. Nacistične metode pa so le pustile tudi tragične posledice in uničile petdeset
mladih življenj. Nacistična vojska je namreč
zajela skupino stotih mladeničev, ki so se po
italijanski okupaciji vračali domov. Odgnali so
jih v zloglasno taborišče Dachau, tam pa je polovica našla smrt v krematoriju.
Številne preživele otroke so dolgo po vojni mučile nočne more. Te se takrat niso imenovale
posttravmatski sindrom (PTSP). Edino zdravilo
proti temu je bil čas, ki zdravi rane. Vse trpljenje je bilo potisnjeno ali pozabljeno. Potem pa se, »da bi dosegli spravo med vsemi
Hrvati«, po skoraj petdesetih letih začnejo
obujati spomini na čas fašizma. Pomešale so
se in začele menjati vloge zmagovalcev in poražencev, pa tudi zločinov in herojstev. Nedolžni ljudje, pregnani v fašistične tovarne smrti,
znova postajajo komunistični banditi ali vsaj
rdeči, obsojajo pa jih prav tisti, ki so med fašizmom pripomogli, da so zgoreli preštevilni
leseni domovi v gozdnatih predelih Hrvaške.
V tem primeru se zgodovina ni ponovila, temveč postavila na glavo. Glede komunizma pa je
celo še konzul NDH na Reki Zvonimir Ćaleta poleti 1942 protestiral: »Italijanske lokalne oblasti opravičujejo te svoje postopke in dejanja
z razlago, da gre za komuniste. Če bi bilo to
res, potem bi bilo celinsko območje anektiranega dela kvarnerskega območja edino območje na svetu, ki bi bilo strnjeno komunistično,
saj je protiukrepov deležno celotno prebivalstvo brez izjeme.«
In šest, sedem desetletij pozneje mnogi bolj
verjamejo italijanski fašistični vojni propagandi kot konzulu NDH!
Slavko Malnar, prevod Marjana Mirković
5. oktober
Seja KPD Bazovica
Na redni seji društva je bil na dnevnem redu
med drugim tudi Kažipot, glede na sklep, sprejet na prvi skupni seji novih vodstev svetov slovenske narodne manjšine na mestni in županijski ravni dne 28. septembra, ki sta jo vodila
predsednika Boris Rejec in Dimitrij Jelovčan
Bulatović. Sveta sta namreč predlagala spremembe, s katerimi se strinja tudi društvo KPD
Bazovica, da bi glasilo povečalo svoj obseg, izboljšalo kakovost fotografij in začelo izhajati
na tri ali štiri mesece, enkrat na mesec pa bi
izhajal napovednik dogodkov v društvu in svetih v tekočem mesecu. Po mnenju članov obeh
svetov bo nova oblika glasila med drugim dobrodošla zlasti za članstvo, ki je pretežno iz
starejše generacije. Zanimivo pa bi bilo preveriti, kaj rojaki na Reki in območju Primorskogoranske županije ter celotni Hrvaški nasploh
menijo o tem, kako ohranjati slovenski jezik in
kulturno dediščino. Verodostojne odgovore na
to bi dala le široko zastavljena javna razprava
ali raziskava.
Kažipot bo izhajal do konca tega leta, kar pomeni, da se bo končal s prihodnjo, dvojno številko 79–80.
Marjana Mirković
Iščemo ime za novo glasilo
Ker gre za nov koncept glasila, pozivamo
bralce k zbiranju predlogov za novo ime.
Predloge za ime novega glasila lahko posredujete po telefonu ali pošljete po elektronski pošti na naslov založnikov (oba sveta in
društvo KPD Bazovica) ali urednici Kažipota.
7. oktober
Filozofska fakulteta, Reka
Severnojadranski panoptikum
Na filozofski fakulteti na Reki je potekalo znanstveno srečanje z naslovom Severnojadranski
zgodovinski panoptikum, na temo skupne zgodovine italijanskega, hrvaškega in slovenskega
naroda na tem območju v obdobju 1921–2011,
času usodnih političnih, gospodarskih in družbenih sprememb. Dogodek, ki je potekal pretežno v italijanskem jeziku – poleg slovenskega, hrvaškega in angleškega –, je bil tudi
priložnost za seznanitev z novejšimi raziskavami s tega območja, na njem pa so sodelovali
tudi zgodovinarji dr. Jože Pirjevec, dr. Gorazd
Bajc, dr. Marta Verginella in dr. Nevenka Troha.
Dr. Jože Pirjevec z univerze na Primorskem je
v slovenščini predstavil prispevek z naslovom
Vloga zgodovine v italijanski politični misli, danes: Primer fojbe in v njem opozoril na okvir
celotnega dogajanja in manipulacije z zgodovino in posledično vpliv na odnose med narodi v severnojadranskem prostoru. Ob problematiki fojb je spregovoril o knjigi, ki je na to
temo izšla leta 2009 in v Italiji zbudila velik
in negativen odmev, ker je prinesla resnico,
drugačno od tiste, ki je všečna desnici pa tudi
drugim. Meni se je zdelo, da je treba odgovoriti z zgodovinskimi dokazi, da postavimo
stvari na pravo mesto. Nisem hotel zanikati,
da je leta 1943 in 1945 prišlo do nasilja nad
Italijani, nisem hotel zanikati, da ni bilo psihološkega pritiska, zaradi katerega so Italijani
množično odhajali, hotel sem z dokumenti pokazati meje in okvir celotnega tega dogajanja.
Pojavila se je ideja, da bi napisali belo knjigo,
zbirko arhivskih dokumentov, a materiala je
bilo toliko, da se je zadeva razvila in nastala je knjiga o fojbah, v kateri sem napisal 550
strani teksta, moji kolegi tudi približno toliko, vsak s svojega zornega kota in na podlagi
svoje raziskave: Darko Dukovski v Istri, Gorazd
Bajc v arhivih v Londonu in Washingtonu, Nevenka Troha pa v arhivih v Rimu in Ljubljani.
Sodeloval je tudi italijanski zgodovinar Gudio
Franzinetti, ki je razvil svoje razmišljanje o
celotni problematiki. Knjiga se je pojavila ob
koncu leta 2009 in je zbudila pravi vihar protestov, ker je prikazovala stvarnost in odnose
med Italijani, Slovenci in Hrvati v tem našem
prostoru na nekoliko drugačen način, kot se je
uveljavil v italijanskem tisku. Svoj uvod sem
začel z 18. stoletjem. Dolgo časa med temi narodi v našem prostoru ni bilo ne trenj ne konfliktov – ker je vsakdo stal na svojem mestu:
Slovani so bili podložniki in tisti, ki so govorili
italijansko, so bili gospodarji in nihče ni ugovarjal. Ta odnos se je začel krhati, ko so Slovani začeli zahtevati zase politične pravice, od
takrat je ta odnos konfliktualen, vse do 1918,
9
še bolj pa, ko je Italija zasedla in priključila te
kraje in ko je fašizem skušal nasilno raznarodovati Slovence in Hrvate v Julijski krajini in
Istri. Hotel sem povedati, da so fojbe in esuli
rezultat nekega dolgega konfkliktualnega konteksta, da se zadeve niso rodile včeraj in da je
predvsem za fenomen množičnega begunstva
treba računati z dejstvom, da se je za Italijane, ki so živeli tukaj, s prihodom partizanov
podrl svet. Oni so bili do tedaj gospodarji, a
nenadoma so Sciavi, kot so klicali Slovane, ki
so bili – še hujše – obenem komunisti, postali
gospodarji. Za Italijane je bil to šok in so odhajali.
Moja interpretacija in dejstvo, da sem potenciral številke glede infojbiranih, sta zbudila
velik odpor. V Italiji je teza, da je infojbiranih deset tisoč, dvajset tisoč, trideset tisoč,
štirideset tisoč, po nekaterih celo milijon. V
resnici so številke dosti bolj skromne, ni šlo
za etnično čistko, temveč v Istri, leta 1943,
za bolj ali manj neorganizirano maščevanje,
maja 1945 pa za preganjanje tistih, ki so kolaborirali z Nemci in tistih, ki so bili proti rešitvi
mejnega vprašanja. Reakcija italijanskega tiska, desničarskega in meščanskega, je bila zelo
ostra, veliko časopisov, kot so Corriere della
Sera, La Stampa, L'avvenire, časopis škofovske
konference, in drugi, celo L'Osservatore Romano, list Vatikana, so se vključili v to diskusijo.
Jaz fojb nisem zanikal, le postavil sem jih v
določen zgodovinski in dokumentiran arhiv, in
enako kolegi s svojimi prispevki. V polemiko so
se vmešali tudi politiki, najprej v Julijski krajini predstavniki Berlusconijeve stranke svobode (Il Partito della Libertà), in so zahtevali od
vlade in od italijanskega parlamenta, naj organizira komisijo, ki bi končno razčistila problematiko fojb. Neki levičarski politik v Torinu
je pozneje kupil 450 izvodov naše knjige in jo
poslal po šolah. Desnica je odločno protestirala, da se kaj takega ne sme dogajati in da
takšna knjiga ne spada v šole. V Italiji je prišlo celo do pobude, da bi se ljudem, kot sem
jaz, in tistim, ki zanikajo fojbe, ne dovolilo
predavati po šolah, ker se zanika resnica, ki
jo je italijanski parlament uzakonil! Zahtevali
so torej, da se o zgodovini ne sme več razpravljati, ker je zgodovina že napisana, enkrat za
vselej. Nevaren trend, moram reči, pa se ni
uveljavil, še več, zgodilo se je, da je konec avgusta podtajnik italijanske vlade Giovanardi v
10
tržaškem dnevniku Il Piccolo napisal, da ko govorimo o fojbah, začnimo s Pirjevcem in njegovo knjigo kot podlago za nadaljnje razmišljanje o tej problematiki na objektiven način.
Dr. Jože Pirjevec je še opozoril na zanimivo dihotomijo v Italiji, kjer predsednik republike Giorgio Napolitano vodi politiko, ki skuša zgraditi ozračje prijateljstva s Slovenijo in
Hrvaško, in večkrat javno izraža ta stališča.
Spomnil je na njegove besede, da ko se spomnimo fojb in esulov, ne smemo pozabiti na
fašizem in na to, kar je fašizem počel na vzhodni meji, vendar, kot je poudaril, te politike
ne odražata pisanje italijanskega tiska in vedenje pomembnih italijanskih politikov. Pri tem
je dr. Pirjevec navedel letošnji primer iz Umbrie, kjer je ob 10. februarju, dnevu spomina
na esule in fojbe, neka občina objavila poster
v spomin na infojbirane in istrske begunce. Na
posterju je bila četa vojakov, ki strelja proti
skupini civilistov, in pisalo je, da so to Titovi partizani, ki streljajo proti infojbirancem. V
resnici je fotografija iz leta 1942 predstavljala
italijanske vojake, v italijanskih uniformah, z
italijanskimi čeladami.
Po mnenju dr. Pirjevca je položaj skrb vzbujajoč, kajti javno mnenje je prepričano, da
v tem prostoru obstaja sporna situacija. Tragedije iz preteklosti so še žive, a morale bi v
pozabo, da bi skupaj lahko gradili prihodnost.
Temu v prid bi bili tudi koraki v izobraževanju.
10. februarja se mladim rodovom v italijanskih
šolah stvarnost namreč še vedno prikazuje v
izkrivljeni luči, kar ne more biti pogoj za oblikovanje zgodovinskega spomina.
Dr. Gorazd Bajc je predstavil raziskave v arhivih v Londonu in Washingtonu, o zgodovinjenju severnojadranskega prostora je spregovorila dr. Marta Verginella s Filozofske fakultete
Univerze v Ljubljani, dr. Nevenka Troha iz ljubljanskega Inštituta za novejšo zgodovino pa
je sodelovala s prispevkom o slovensko-italijanskem bratstvu, pogledu na vlogo Italijanov
v Slovansko-italijanski antifašistični uniji.
Posebej razveseljivo je bilo dejstvo, da smo na
znanstvenem srečanju na Reki slišali tudi referat v slovenščini, kot ga je tokrat podal dr.
Jože Pirjevec. Glede na sporazum, ki sta ga
poleti podpisali reška in ljubljanska filozofska
fakulteta, je pričakovati, da bo takšnih priložnosti v prihodnje še več.
Marjana Mirković
Dr. Jože Pirjevec. Foto: Marjana Mirković
11. oktober
Knjižnica ZRS UP, Koper
Slovensko-hrvaško sosedstvo:
Hrvatsko-slovensko susjedstvo
Slovensko-hrvaški obmejni prostor:
etnične vzporednice med popisi
prebivalstva po letu 1991
V polno zasedeni dvorani knjižnice Znanstveno-raziskovalnega središča (ZRS) Univerze na
Primorskem (UP) v Kopru sta potekali predstavitvi dveh publikacij, zelo pomembnih tudi za
slovensko skupnost na Hrvaškem.
Najprej je bil predstavljen zbornik Slovenskohrvaško sosedstvo: Hrvatsko-slovensko susjedstvo, ki je izšel v zbirki Annales Majora, katere odgovorna urednica je Vida Rožac Darovec,
uredila pa sta ga dr. Darko Darovec in dr. Petar
Strčić.
V obsežni publikaciji, ki šteje več kot 400 strani, so zbrani prispevki s posveta 4. in 5. junija 2009 na fakulteti za humanistične študije (FHŠ) UP v Kopru z naslovom Perspektive
slovensko-hrvaške obmejnosti, na katerem
je sodelovala vrsta zgodovinarjev, sociologov,
književnikov in drugih udeležencev, ki so predstavili najrazličnejše poglede na to problematiko. V sodelovanju z Zavodom za zgodovinske
in družbene znanosti Hrvaške akademije znanosti in umetnosti (HAZU) z Reke sta ga organizirala ZRS UP Koper in Zgodovinsko društvo
za južno Primorsko, ki sta – poleg univerzitetne založbe Annales – tudi založnika zbornika.
Kot je organizator zapisal v vabilu, je prav kolegialno znanstveno sodelovanje slovenskih in
hrvaških raziskovalcev v preteklosti in danes,
tudi kadar gre za občutljiva in politično aktualna vprašanja med državama, lahko zgled
za dobre medsebojne odnose obeh narodov in
držav. Plod takega sodelovanja je tudi knjiga
slovenskih in hrvaških kolegov, v kateri so – kot
napoveduje naslov, v slovenskem in hrvaškem
jeziku – objavljeni prispevki večine sodelujočih na omenjenem posvetu, kot navaja kazalo: Osnovni pogledi na Hrvaškem na zgodovino
hrvaško-slovenskih odnosov (Petar Strčić); Slovensko-hrvaški odnosi v Avstrijskem primorju v
luči »novega kurza« hrvaške politike (Salvator
Žitko); Hrvaško-slovenski odnosi in vprašanje
meje v Istri (1900–2002, Darko Dukovski); Vzajemnost slovenske in hrvaške duhovščine med
obema vojnama (Egon Pelikan); Emigrantski
vidik slovensko-hrvaškega razmejevanja v Istri med drugo svetovno vojno (Samo Kristen);
Piranski zaliv: nekoč sobivanje, danes prepir
(Darja Mihalič); Moderna štetja prebivalstva in
slovensko-hrvaška etnična meja v Istri (DarkoDarovec); Kulturna dediščina in vezi med kraji
v istrski notranjosti na obeh straneh slovenskohrvaške meje (Mojca Ravnik); Duhovnik Franjo
Ravnik kot hrvaški narodni preroditelj (Maja
Polić); Pesnik v krajini – hrvaško-slovenske književne vezi na začetku 20. stoletja (Irvin Lukežić); Kontroverze slovensko- hrvaške soseščine
(Vera Kržišnik Bukić); Slovensko-hrvaška meja:
izbrane problematizacije političnega in etničnega razmejevanja (Damir Josipovič); Prekinitve in diskontinuitete razvoja, stalnica istrske
obmejnosti (Karmen Medica); Zgodovina čezmejnih stikov prebivalstva obmejnega ozemlja
Občine Ilirska Bistrica (Barbara Riman); Zgornjekolpska in čabranska dolina – prekinjene
naravne povezave ali neperspektive zaprtega
območja (Marko Smole); Geoprometni vidiki
razvoja obmejnega prostora Italija – Slovenija
– Hrvaška (Damir Magaš, Ante Blaće); Slovenska informativna točka Si-T, Reka (Marjana Mirković); Vpliv razpada Jugoslavije na turizem
v Istri (Anton Gosar); Poimenovanje Piranskega zaliva skozi čas in njegove sodobne medijske razsežnosti (Drago Kladnik, Primož Pipan).
Zbornik ima tudi povzetke v angleščini, več kot
trideset strani navedenih virov in literature ter
imensko in krajevno kazalo.
O zborniku so spregovorili urednica zbirke Vida
Rožac Darovec, urednika publikacije dr. Darko
11
Darovec in dr. Petar Strčić, publicist in književnik Milan Rakovac in nekdanji veleposlanik
RS v RH dr. Milan Orožen Adamič (2005–2009).
Poudarili so prepletenost vezi med narodoma
na obeh straneh meje in to, kar sta urednika
med drugim zapisala v uvodniku: Čeprav nas
zgodovina uči, da so zgodovinska in druge humanistične ter družboslovne vede mnogokrat v
politični rabi in v funkciji vzpostavljanja razlik, želimo s to monografijo poiskati in ponuditi skupne stične točke nerešenih in spornih
vprašanj med državama.
Kot je napovedal dr. Petar Strčić, bo zbornik
kmalu predstavljen tudi na Reki.
V drugem delu je bila zatem predstavljena
publikacija z naslovom Slovensko-hrvaški obmejni prostor: etnične vzporednice med popisi prebivalstva po letu 1991, avtorjev dr. Vere
Kržišnik Bukić in dr. Damirja Josipoviča, ki sta
ob tej priložnosti o njej tudi spregovorila. Delo
je kot tretji zvezek izšlo v zbirki Medetnični
odnosi v obmejnem prostoru med Slovenijo
in Hrvaško, katere urednica je dr. Vera Kržišnik Bukić in ki je na predstavitvi v Kopru med
drugim poudarila, da dolgoletno raziskovanje
v publikacijah omenjene zbirke obravnava celotno 670 km dolgo mejo, in izrazila željo, da
bi tretji zvezek pomenil le enega od korakov,
ki se bodo nadaljevali v prihodnje, s četrtim
in petim zvezkom in tako ohranili kontinuiteto
raziskovanja, opazovanja in obravnavanja odnosov z obeh strani obmejnega območja. Soavtor publikacije dr. Damir Josipovič pa je med
drugim poudaril, da je publikacija pomembna
tudi zaradi podatkov o naseljih in množice zemljevidov vseh občin na obeh straneh meje,
in kot je dejal, gre za rekonstrukcijo občin.
Delo je bilo predstavljeno tudi v prejšnji številki Kažipota.
Marjana Mirković
Vida Rožac Darovec, dr. Milan Orožen Adamič,
dr. Darko Darovec, dr. Petar Strčić in Milan Rakovac.
12
13. oktober
PGŽ, Reka
Podpis sporazumov z
manjšinsko samoupravo
Predsedniki svetov in predstavniki narodnih
manjšin na županijski ravni so na sedežu Primorsko-goranske županije ob navzočnosti župana PGŽ Zlatka Komadine – kar je dobrodošla
novost v primerjavi s podpisovanjem pri vratarju v zadnjih letih – podpisali sporazum o financiranju stroškov za delovanje. V imenu slovenskega manjšinskega sveta PGŽ je pogodbo
podpisal predsednik Dimitrij Jelovčan Bulatović, navzoči pa so bili še predstavniki češke,
makedonske, nemške in slovaške madžarske
narodne manjšine in predsedniki svetov albanske, bošnjaške, črnogorske in srbske narodne
manjšine. V PGŽ je bilo na volitvah julija letos
izvoljenih sedem manjšinskih svetov, poleg že
omenjenih še sveta romske in italijanske narodne manjšine.
Letni znesek za svete in predstavnike na županijski ravni je 500.000 kn, enako vsoto pa PGŽ
iz proračuna namenja tudi za dejavnost manjšinskih društev na svojem območju.
Več: www.pgz.hr.
Marjana Mirković
13. oktober
Hrvaški glasbeni zavod, Zagreb
Koncert ob osemdesetletnici Prerada
Detička
V nabito polni dvorani Hrvaškega glasbenega
zavoda (HGZ) v Zagrebu je potekal slavnostni
koncert v počastitev osemdesetletnice glasbenika, hornista in pedagoga Prerada Detička.
Gre za rojaka, ki je v dolgoletni uspešni karieri vtisnil pečat kulturnemu življenju na področju glasbe, kar je potrdil tudi izjemen obisk
na nastopu, ki so ga priljubljenemu profesorju
pripravili njegovi nekdanji študenti ali njihovi
učenci.
Slovesnost v HGZ je potekala pod visokim pokroviteljstvom predsednika Hrvaške dr. Iva
Josipovića. Ta se je slavljencu v pozdravnem
nagovoru zahvalil za vse storjeno v hrvaški
glasbeni kulturi in mu zaželel uspeh v tudi prihodnje. Med drugim je še opozoril na pomem-
ben delež Prerada Detička in njegove plodovite
kariere kot sijajnega pedagoga, ki je postavil
dragocene temelje kulture v majhnem narodu in revni družbi, kar ni bilo lahko graditi, pa
tudi kot glasbenika in izvajalca, ki je skladatelje spodbujal k pisanju skladb za rog. Naša
glasbena kultura je njegov neizmerni dolžnik,
je še poudaril predsednik Josipović. Na koncertu so nastopili člani Hrvaškega društva hornistov in gostujoči glasbeniki iz Hrvaške in Slovenije, program z glasbo Rossinija, Mitjušina,
Schuberta, Straussa, Josplina in Dešpalja pa
je povezoval Zlatko Madžar. Čestitki hrvaškega
predsednika dr. Iva Josipovića so se po koncertu v dolgi vrsti pridružili še številni prijatelji,
glasbeniki in drugi obiskovalci, ki so slavljencu
želeli stisniti roko in mu zaželeli vse najboljše.
Prerad Detiček izhaja iz slovenske družine v
Zagrebu, kjer so živeli do druge svetovne vojne in zatem prišli v Maribor. Tam se je začel
izobraževati in v tamkajšnji operni hiši tudi
prvič javno nastopil, študiral pa je na zagrebški glasbeni akademiji in na njej ostal tudi po
končanem študiju, postal predavatelj in tudi
dekan. Več kot petdeset let je navzoč v hrvaškem glasbenem življenju kot solist, komorni
in orkestralni umetnik, pedagog, organizator
in redaktor komornih skladb za pihalce Borisa Papandopula. Oral je ledino na številnih področjih v glasbi, bil je prvi diplomant roga v
zgodovini zagrebške akademije za glasbo, prvi
Jugoslovan, ki se je kot študent roga izobraževal na pariškem konservatoriju Consrevatoire
Superieur National de Musique, prvi je pripravljal recitale in promoviral rog, solistični instrument do tedaj obrobnega pomena, posnel
prvo t. i. long play ploščo v Jugoslaviji in pri
poučevanju v pouk uvedel popolnoma nove načine dela ter oblikoval učni program za srednje
šole in glasbeno akademijo. Številne hrvaške
skladatelje, kot so Baranović, Bjelinski, Šulek,
Kuljerić, Klobućar, Matz in drugi, je spodbudil
k pisanju skladb za rog, ki jih do takrat, z izjemo treh krajših s klavirsko spremljavo, ni bilo.
Tako je nastalo okrog trideset skladb: pet koncertov za rog in orkester, več sonat ob klavirju
ali orglah, za rog in godalni kvartet itd. Vse je
prvič izvajal in posnel za radio.
Kot solist je nastopal po vsej nekdanji Jugoslaviji, v Avstriji, Nemčiji, Sovjetski zvezi ter ob
spremljavi filharmonikov iz Zagreba, Ljubljane,
Maribora,
Göttingena in DubrovDolomiti.
Foto:Subotice,
Anita Hromin
nika, Zagrebških solistov in simfonikov HRT-ja.
Nastopal je na festivalih klasične glasbe v Opatiji, Budvi, Sv. Stefanu, Ohridu, Dubrovniku,
Gradcu, Amsterdamu, Varšavi, Linzu ...
Prerad Detiček je kot pedagog delal petinštirideset let, večino, štirideset let, na akademiji
za glasbo v Zagrebu, kot gostujoči profesor pa
je poučeval tudi na akademiji v Sarajevu ter
sodeloval na mednarodnih seminarjih in delavnicah v Grožnjanu, Dubrovniku in Gradcu. Njegovi učenci in študenti so prejeli več nagrad v
domovini in tujini ter so predstavljali zagrebško akademijo za glasbo na mednarodnih srečanjih glasbenih akademij Evrope in tudi teh
ustanov v Subotici, Sarajevu, Beogradu in Skopju.
Pri Preradu Detičku je študiral tudi danes vodilni svetovni umetnik na rogu Radovan Vlatković, profesor na Mozarteumu in Kraljevi akademiji v Sofiji. Svojemu nekdanjemu profesorju
je ob jubileju čestital v pismu, prebranem tudi
na slovesnem koncertu.
Prerad Detiček je bil od leta 1954 do leta 1991
solist v orkestrih Zagrebške filharmonije, Simfoničnega in Komornega orkestra HRT-ja, Zagrebškega orkestra, zagrebške Opere, in Orkestra jugoslovanske radiodifuzije, dolgo je bil
tudi član Zagrebškega pihalnega kvarteta. Bil
je član številnih domačih in tujih žirij, tudi za
svetovno tekmovanje v Ženevi ter strokovnih
organizacij. Za svoje umetniško delovanje kot
solist in komorni glasbenik je prejel več nagrad, med drugim Red Danice Hrvatske s podobo Marka Marulića, s katerim ga je za posebne
zasluge v kulturi leta 2003 odlikoval takratni
hrvaški predsednik Stjepan Mesić.
Marjana Mirković
Prerad Detiček in dr. Ivo Josipović.
13
14. oktober
Slovenščina v Drugi gimnaziji v Varaždinu
Druga gimnazija Varaždin je prejela soglasje
hrvaškega ministrstva za znanost, izobraževanje in šport za izvajanje pouka slovenščine in
slovenske kulture. Pouk se bo predvidoma začel sredi novembra, potekal pa bo dve uri na
teden po modelu C in na podlagi hrvaške manjšinske zakonodaje. To bo prva srednja šola na
Hrvaškem, v kateri bo slovenščina v rednem
učnem programu.
Pobudo za uvedbo pouka slovenščine je v imenu Sveta slovenske narodne manjšine Varaždinske županije dala njegova predsednica Barbara
Antolić, ki je pohvalila dober odziv ter sodelovanje županijskih oblasti in pristojnega ministrstva.
Varaždinska županija je pristojna tudi za vse
osnovne šole v županiji, ki so zunaj mestnega
območja Varaždina in je okrožnico o zanimanju
za slovenščino poslala tudi na njihove naslove.
Odziv je presenetil vse, saj se je v obmejnih
osnovnih šolah prijavilo več sto zainteresiranih
učencev. To pobudo naj bi uresničili v sodelovanju s slovenskim ministrstvom za šolstvo in
šport, ki bi po neuradnih informacijah prevzelo skrb za učiteljski kader, prostore pa bi zagotovila hrvaška stran. Pristojno hrvaško ministrstvo za zdaj še iz nobene od osnovnih šol ni
prejelo zahteve za uresničitev te pobude.
Učenje slovenščine je v javni šoli na Hrvaškem
doslej potekalo le na osnovni šoli Pećine na
Reki, kjer se je ta dejavnost začela jeseni 2006
v okviru projekta Slovenska informativna točka
Si-T in na pobudo ravnateljice Irene Margan.
Več: www.http://www.varazdinska-zupanija.
hr/index.php/novosti
Marjana Mirković
18. oktober
Art kino Croatia, Reka:
Davo Karničar, predavanje
V organizaciji planinske skupine Bazovica je
na Reki gostoval Davorin Davo Karničar, znani
slovenski alpinist, gorski reševalec in ekstremni smučar. Davo je bil državni reprezentant
v alpskem smučanju nekdanje Jugoslavije, potem pa se je posvetil alpinizmu in ekstremne14
mu smučanju. Izhaja iz znane planinske družine, saj sta bila njegova oče in mati oskrbnika
Češke koče v Kamniških Alpah nad Jezerskim.
Kot prvi je prismučal z najvišjega vrha na svetu
Mont Everesta, prav tako je kot prvi smučal z
najvišjih vrhov sedmih celin. Presmučal je številne težke stene drugih gora, kot sta na primer Matterhorn ali Eiger v Švici.
Na Reki se je Davo predstavil s filmom Prvo
smučanje z najvišjih vrhov sedmih kontinetov.
V filmu prikazuje svojo planinsko in smučarsko
pot, Jezersko kot prekrasen kotiček slovenskih
Alp, ekstremno smučanje kot šport ter seveda najvišje vrhove, s katerih je smučal neprekinjeno od vrha do podnožja. Prelep planinski
večer se je končal s pogovorom s številnimi
obiskovalci. Posebno razveseljujoče je bilo, da
so na njegovo predstavitev prišli številni mladi, kar pomeni, da ima alpinizem na Reki tudi
svojo prihodnost. Vsekakor pa je bilo posebno
prisrčno srečanje z reškima osvajalkama Mont
Everesta, sestrami Iris in Darijo Bostijančić.
Darko Mohar
morsko-goranske županije in je edina šola na
Hrvaškem, ki ima zanje organizirano tudi knjižnico. Pri tem so stike navezali tudi z Zavodom za slepo in slabovidno mladino v Ljubljani
in vrtnarsko šolo v Celju, katere predstavniki
bodo v okviru festivala inkluzije Reko obiskali
v novembru.
Pouk slovenskega jezika kot izbirnega predmeta na OŠ Pećine, za katerega je pobudo leta
2006 dala ravnateljica Irena Margan in ga prva
tri leta tudi sama vodila, že tretje leto zapored
vodi učiteljica Vida Srdoč in ga, skladno z zakonodajo o pravicah narodnih manjšin, poučuje po modelu C. Letos je prijavljenih 34 učencev, pouk poteka v štirih skupinah, nedavno pa
je pristojno ministrstvo odobrilo še dodatne
ure. Petnajstčlanska skupina učencev tega pouka je sodelovala tudi na prireditvi ob dnevu
šole OŠ Pećine, ki praznuje 136 let. Pod vodstvom Vide Srdoč so pripravili krajši in prisrčen
nastop: zapeli so pesem Pojd’mo na Štajersko,
na harmoniki jih je spremljal Florijan Sandalj,
in uprizorili recitacijo pesmi Zlato v Blatni vasi
Otona Župančiča. Časopis Vedri dani, ki so ga
v šoli predstavili ob tej priložnosti, pa tudi tokrat krasi stran v slovenščini.
Kot je napovedala Vida Srdoč, se bodo s programom predstavili tudi na novoletni šolski prireditvi v decembru.
Marjana Mirković
Sestri Bostijančić in Davo Karničar.
Foto: Anita Hromin
21. oktober
OŠ Pećine, Reka
Dan šole
OŠ Pećine je ena izmed štirih šol na Reki, na
katerih je organizirano učenje enega izmed
manjšinskih jezikov – izjema so seveda osnovne šole v italijanskem jeziku, ki delujejo samostojno. Na OŠ Podmurvice tako poteka učenje
češčine, na OŠ Center makedonščine in OŠ Nikola Tesla albanščine. OŠ Pećine, prejemnica
več nagrad in priznanj, je sicer vključena tudi
v druge programe, kot so nenasilje, inkluzija in
mednarodna izmenjava, prav tako ima oddelek
za slepe in slabovidne otroke za območje Pri-
Florijan Sandalj in Lea Ferari.
Nastopajoča skupina pouka slovenščine. Foto:
Marjana Mirković
Dvorana je bila premajhna za vse obiskovalce.
21. oktober
Acta Medico-Historica Adriatica
Kot nam je prijazno sporočil urednik dr. Anton
Škrobonja, je naposled izšla nova številka časopisa za zgodovino medicine Acta Medico-Histroica Adriatica (AMHA).
Tudi v septembrski številki je objavljenih več
prispevkov raziskovalcev tega področja iz Slovenije, omenjenih tudi v pregledu prvih desetih srečanj z naslovom Reka in Rečani v zgodovini medicine 2000–2009: Prostovoljno gasilsko
in reševalno društvo (Janez Fischinger, Aleš
Fischinger, Duša Fischinger), Srčni kirurg Miro
Košak (1919–2010) in njegov prispevek k razvoju kardiovaskularne kirurgije v Sloveniji (Zvonka Zupanič Slavec, Ksenija Slavec), Mag. Mario
Kocijančič (1928–2010), nekrolog (Duša Fischinger), Prof. dr. Peter Borisov (1921–2011),
nekrolog (Zvonka Zupanič Slavec).
Časopis je dostopen na spletni strani http://
hrcak.srce.hr/ni/5845/nq953orf6.
Marjana Mirković
15
29. oktober Mestni muzej, Reka
Emilio Ambrosini, arhitekturne stvaritve
na Reki in v Opatiji 1884–1912
V mestnem muzeju na Reki je bila od 15. septembra do 29. oktobra na ogled razstava z naslovom Emilio Ambrosini – arhitekturne stvaritve na Reki in v Opatiji 1884–1912, kot šesta
po vrsti, postavljena v okviru cikla razstav o
reških arhitektih in njihovih stvaritvah. Ob tej
priložnosti je izšla tudi monografija, ki jo je
napisala Deborah Pustišek, tudi avtorica kataloga in razstave. Oblikovanje kataloga in
razstave je delo oblikovalke Vesne Rožman.
Razstava je predstavila ustvarjanje tega najpomembnejšega arhitekta na Reki v obdobju
secesije, od njegovega prihoda na Reko 1884
do konca življenja 1912.
Emilio Ambrosini se je šolal v Trstu in Gradcu,
reške projekte na začetku kariere je ustvarjal
v duhu srednjeevropskega historicizma. Sem
sodi tudi družinska vila Milana Gorupa, danes
poslopje Slovenskega doma KPD Bazovica, tudi
predstavljena na razstavi. Z nastankom modernega znanstvenega urbanizma na začetku
dvajsetega stoletja se je usmeril k projektiranju objektov z značilno podobo secesije, kot so
hiše Schittar, Milcenich-Cerniak, Fabich in Corossacz (danes glasbena šola) ter hotelov Royal
(sprva v lasti premožnega trgovca Francesca
Rauschela, danes sedež PGŽ) in Bristol.
Več: www.muzej-rijeka.hr.
Marjana Mirković
30. oktober
Kampor, Rab
Spominsko pokopališče žrtvam fašizma
V počastitev dneva spomina na mrtve so se
tudi letos poklonili žrtvam taborišča v Kamporju na Rabu. Poleg delegacije Mesta Rab in
župana Zdenka Antešića so vence položili tudi
slovenski veleposlanik na Hrvaškem Vojko Volk,
poslanec Državnega zbora Republike Slovenije
Milenko Ziherl, generalna sekretarka na ministrstvu za delo, družino in socialne zadeve Republike Slovenije Tadeja Pušnar in predstavnik
odbora taboriščnikov Rab-Gonars Herman Janež.
1. november
Dan spomina na mrtve
5. november, 18.00
Življenje pod Triglavom, razstava
Sfinga, film
Eduard Miler je s HNK Ivana pl. Zajca sodeloval
tudi v lanski sezoni, ko je postavil Brechtovo
Opero za tri groše, ki bo na programu tudi v tej
sezoni (12. in 14. novembra ob 19.30), poleti
pa je za poletne igre v Dubrovniku režiral odmevno in nagrajeno predstavo Ojdip.
Planinska skupina PD Bazovica bo v sodelovanju s Planinsko zvezo Slovenije (PZS) odprla
razstavo z naslovom Življenje pod Triglavom.
Razstavo je PZS pripravila skupaj z Gorsko reševalno službo Slovenije, Triglavskim narodnim
parkom, Slovenskim planinskim muzejem in
Alpsko konvencijo. Njen namen je prikazati
Slovencem zunaj meja gorništvo v Sloveniji, ob
tej priložnosti bo predvajan igrano-dokumentarni film Sfinga, ki govori o prvem vzponu čez
obraz Sfinge v Severni triglavski steni.
Reško gledališče veliko sodeluje z režiserji iz
Slovenije. Nagrajevano predstavo Črnec na
besedilo književnice Tatjane Gromača je tako
režiral Tomi Janežič in velja za eno najboljših predstav reškega HNK-ja (na programu na
Reki bo znova 19. novembra, v Ljubljani pa bo
gostovala 28. novembra), letošnjo sezono pa
bo znova gostoval Vito Taufer, ki bo postavil
Maškarado Lermontova, premiera bo 3. februarja 2012.
V okviru prireditev za otroke in mlade v reškem gledališču bo od 1. do 9. decembra na
programu tudi predstava Lepotica in zver Jelene J-Zlo Tondini v režiji Vita Tauferja.
Marjana Mirković
1. november, dan spomina na mrtve, je zaznamovala
tudi rojakinja, reška ikebanistka Ksenija Grabusin.
Foto: Luciano Bibulić
dogodki november
3. november, 19.30
HNK Ivana pl. Zajca, Reka
A. P. Čehov, Tri sestre
Režija Eduard Miler
Novo gledališko sezono v Hrvaškem narodnem
gledališču Ivana pl. Zajca na Reki bo odprla
drama Tri sestre Antona Pavloviča Čehova v
režiji gosta iz Slovenije, znanega ustvarjalca
Eduarda Milerja, ki je za predstavo izbral tudi
glasbo. V vlogah sester nastopajo Tanja Smoje, Olga Pakalović in Jelena Lopatić, v vlogah
16
brata in žene pa Jasmin Mekić in Andreja Blagojević. Scenograf predstave je Branko Hojnik,
kostumografinja Sandra Dekanić in oblikovalec
luči Deni Šestić. Več: www.hnk-zajc.hr.
3.– 11. november
HKD, Lutkovno gledališče, Reka
16. revija lutkovnih gledališč
Mestno lutkovno gledališče na Reki (GKL) bo
tudi letos v sodelovanju z oddelkom za kulturo
pri mestni vladi predstavilo vrsto novih uprizoritev. Revijo bodo – poleg razstave Zvok glasbe
Loredane Bradaschia in okrogle mize o prihodnosti hrvaškega lutkarstva – spremljale tudi
otroške delavnice in igralnice.
Med nastopajočimi bodo tudi tokrat gostje iz
Slovenije, in sicer s predstavo Vžigalnik v režiji
Jana Zakonjška in izvedbi Lutkovnega gledališča iz Ljubljane (7. novembra ob 18. uri in 8.
novembra ob 9.30, GKL) ter Jankom in Metko v
režiji Roberta Waltla in v sodelovanju Slovenskega narodnega gledališča iz Maribora in ljubljanskega Mini teatra (8. novembra ob 19. uri
in 9. novembra ob 11. uri).
Marjana Mirković
Marjana Mirković
6. november, 18.00
HNK Ivana pl. Zajca, Reka
Mačka na vroči pločevinasti strehi
MGL, Režija Ivica Buljan
V okviru nove izmenjave med gledališkima
hišama bo v Hrvaškem narodnem gledališču
(HNK) Ivana pl. Zajca na Reki gostovalo Mestno gledališče ljubljansko (MGL). Uprizorilo
bo znani dramski tekst Mačka na vroči pločevinasti strehi avtorja Tennesseeja Williamsa in v
režiji Ivice Buljana. Več: www.hnk-zajc.hr.
11. november–13. december
MMSU, Reka
Bienale Kvadrilaterale
Bienale Kvadrilaterale v Muzeju moderne in sodobne umetnosti na Reki vstopa v šesto leto.
Ustanovljen je bil leta 2005, da bi predstavili
osrednje umetniške prakse iz posameznih sodelujočih držav, Hrvaške, Madžarske, Italije in
Slovenije. Struktura in koncept se menjavata,
kustosinja Jovana Stokić na letošnjem pozornost namenja elementu presenečenja, z aluzijo na politične in ideološke sfere. V okviru
prireditve bo 18. novembra v MMSU ob 18. uri
predavanje gostov iz Slovenije, Tevža Logarja iz Galerije Študentskega kulturnega centra
(ŠKUC) iz Ljubljane in Mare Vujić (Mesto žensk). Več: www.mmsu-rijeka.hr.
Marjana Mirković
17
12. november, 19.00
Kulturni dom, Kobarid
Dnevi kulturne dediščine
Romeo in Julija (pa še kaj)
Dramska skupina KPD Bazovica
Na povabilo gospoda Tomaža Vidriha, predsednika Kulturno-turističnega društva (KTD) Sveti Volar iz Kobarida, se bo igralska skupina KPD
Bazovica udeležila prireditve Dnevi kulturne
dediščine. Z njo želijo združiti in predstaviti
delovanje slovenskih kulturnih društev tudi iz
sosednjih držav. Doslej so vabili društva iz Slovenije, Avstrije in Italije, tokrat so povabili še
društvi iz Hrvaške in Nemčije.
Zdenka Jelovčan
12. november
Izlet v Medvejo, Babin grob (Učka)
Planinska skupina KPD Bazovica
Planinska skupina KPD Bazovica bo organizirala izlet v Medvejo ter na Babin grob na Učki.
Informacije v tajništvu.
13. november, 17.00
Cerkev Ranjenega Jezusa, Zagreb
20 let slovenskih maš v Zagrebu
Duhovna sekcija in duhovni pevski zbor Anton
Martin Slomšek bosta v Cerkvi Ranjenega Jezusa na Ilici v središču Zagreba počastila dvajsetletnico obhajanja maš v slovenskem jeziku. Duhovno sekcijo Antona Martina Slomška,
ki deluje v okviru društva Slovenski dom, vodi
Olga Tkalčec. Maše potekajo dvakrat na mesec, vselej v Cerkvi Ranjenega Jezusa, mašujejo pa duhovniki iz videmske in leskovške dekanije. Spored maš je redno objavljen pri vhodu
v cerkev.
Jubilej bodo počastili s slovesno mašo, ki jo
bo daroval ljubljanski nadškof metropolit msgr.
dr. Anton Stres, po sveti maši pa bo v društvu
Slovenski dom v Zagrebu druženje ter srečanje
z vodstvom društva in člani.
Več: www.slovenci.hr.
Marjana Mirković
18
19. november, 19.00
Športna dvorana, Mavrinci
Jesen na Grobniku, Castrum
MePZ KPD Bazovica,
zborovodja Maja Dobrila
V okviru prireditve Jesen na Grobniku 2011 se
bo predstavil mogočni zbor Castrum, ki ga sestavlja približno petsto pevk in pevcev iz skupno devetnajstih pevskih zborov in skupin z območja Primorsko-goranske županije ter je tako
največji pevski zbor na Hrvaškem. V Castrum
je vključen tudi tamburaški orkester. Med nastopajočimi zbori sta tudi MePZ KPD Bazovica,
ki ga vodi Maja Dobrila, in MePZ Lovor iz Lovrana, ki ga vodi Dora Mohorovičić in v katerem
poje tudi več rojakov.
Jesen na Grobniku poteka od 18. septembra do
10. decembra, organizator vrste kulturnih dogodkov pa je – že skoraj dve desetletji – Katedra Čakavskega sabora Grobinščine.Več: www.
cakavskisabor.hr in www.grobnik-katedra.hr.
Marjana Mirković
22. november, 19.00
Madžarska, dotiki preteklosti
V Slovenskem domu KPD Bazovica bosta vodja
planinske skupine Darko Mohar in soproga Lidija Tuškan Mohar v sliki in besedi predstavila
potovanje po Madžarski.
let in se je v zadnjem času začela povezovati z
rojaki v sosednjih državah, v želji, da bi umetnine postale dostopne tudi tamkajšnjim izvajalcem. Fundacija je med drugim izdala tudi
zgoščenko s samospevi znane pevke, pokojne
Irene Baar, katere mati Tatjana Kralj, operna
solistka in hči znamenitega slikarja Toneta Kralja, je dala tudi pobudo za ta kulturni dogodek
v Slovenskem domu na Reki.
Marjana Mirković
25. november, 19.30
Marmorna dvorana PPMHP, Reka
Asklepiju in Orfeju v čast
Študenti reške medicinske fakultete (MF) bodo
tudi letos pripravili humanitarni koncert skupine z naslovom Asklepiju in Orfeju v čast.
Potekal bo v Marmorni dvorani Pomorskega in
zgodovinskega muzeja hrvaškega Primorja na
Reki. Organizator je Hrvaško znanstveno društvo za zgodovino zdravstvene kulture v sodelovanju s fakultetnim odborom vseh študentov
MF. Na tem, že tretjem srečanju, katerega izkupiček (zbran s prostovoljnimi prispevki, kajti vstop bo prost) bo tokrat namenjen društvu
Klub Srce Reka, bodo nastopili tudi študenti
medicine iz Zagreba, pevski zbor Lege Artis, z
ljubljanske medicinske fakultete pa bo sodelovala Mateja Lasič. Naj dodamo, da bo skupina
Asklepiju in Orfeju v čast pred tem, 21. novembra, nastopila tudi v Ljubljani, na tradicionalnem koncertu študentov ljubljanske medicinske fakultete, ki bo v Cankarjevem domu.
V skupini nastopa tudi študent 5. letnika reške
MF Tin Nadarević, ki se mu zahvaljujemo za
vabilo in obvestilo.
Marjana Mirković
24. november, 18.00
Lucijan Marija Škerjanc
Kulturni večer v dvorani Slovenskega doma KPD
Bazovica bo posvečen slovenskemu glasbeniku
Lucijanu Mariji Škerjancu (1900–1973). Delo
tega skladatelja, pianista, dirigenta, pedagoga, glasbenega pisca in akademika bo predstavljeno v obliki glasbenega in tiskanega materiala z notnimi zapisi. Organizator dogodka je
Fundacija L. M. Škerjanca, ki deluje že enajst
26. november
Kulturni dom, Dolsko
Gradiškovo srečanje
Mešani pevski zbor Slovenskega doma KPD Bazovica, ki ga vodi Maja Dobrila, je povabljen
tudi na 19. Gradiškovo srečanje pevskih zborov, ki poteka v Dolskem pri Ljubljani. Prireditev, ki je posvečena rojstvu slovenskega pesniškega velikana Francetu Prešernu, se imenuje
po dolgoletnem in prizadevnem organizatorju
tega dogodka Francetu Gradišku.
iz drugih društev in svetov
27. oktober
MK IGK, Karlovec
Slovenski dan
V Ilirski dvorani Mestne knjižnice Ivana Gorana Kovačića (GK IGK) v Karlovcu so tudi letos
pripravili Slovenski dan, znova v sodelovanju
z novomeško knjižnico Mirana Jarca, s katero sodelujejo tudi pri projektu Be-Ri, v sklopu evropskega programa čezmejnega sodelovanja v kulturi, ki so ga podprle tudi lokalne
oblasti, novomeška občina in Mesto Karlovec.
V tem okviru je potekal tudi tokratni Slovenski dan, na katerem je Andreja Moškon v zanimivem pogovoru predstavila pisatelja Matjaža
Brulca. Navzoče v dvorani, med katerimi so bili
tudi predsednik Slovenskega doma iz Karlovca
Silvin Jerman, predstavnik slovenske narodne
manjšine v Karlovški županiji Janez Janković
in znani publicist dr. Danko Plevnik, je v imenu
GK IGK pozdravil Željko Mavretić, napovedal
pripravo posebnega meddržavnega sporazuma,
ki bo knjigam olajšal pot čez mejo in znova pohvalil dobre stike z novomeško knjižnico. Ob
tej priložnosti jih je potrdila tudi njena direktorica Claudia Jerina Mestnik. Večer je sklenilo
vabilo na prihodnji dogodek v okviru projekta
Be-Ri, razstavo slikarja Janka Orača 8. novembra v likovnem salonu Ljudevit Šestić v Karlovcu, istega dne pa bo potekala tudi okrogla
miza na temo Knjige brez potnih listov.
GK IGK v Karlovcu osrednja knjižnica za
slovensko narodno manjšino v RH
GK IGK je z bogatim fondom knjig v slovenščini od leta 1993 osrednja knjižnica za slovensko manjšino na Hrvaškem, v njej pa je
tudi sedež tamkajšnjega slovenskega društva Slovenski dom. Osrednje knjižnice za
narodne manjšine so del programa splošnih
knjižnic, vključujejo pa nakup knjig v manjšinskih jezikih, uporabo gradiva, organizacijo okroglih miz, predavanj in razstav ter
medknjižnično izposojo. Od leta 2000 devet
manjšinskih knjižnic deluje v okviru ministrstva za kulturo RH: poleg štirih v Slavoniji –
za madžarsko, češko, slovaško in avstrijsko
19
manjšino – je v Pulju zbirka za italijansko, v
Zagrebu za albansko, srbsko, rusinsko in ukrajinsko ter v Karlovcu za slovensko manjšino.
Marjana Mirković
Andreja Moškon, Matjaž Brulc in Silvin Jerman.
Uspešno končana Zimska šola (dopoldanski in
izbirni tečaj, skupaj 58 ur) je ovrednotena s
tremi kreditnimi točkami (ECTS).
V ceno šolnine (400 evrov za dopoldanski tečaj, 155 evrov za izbirni popoldanski tečaj) so
všteti jezikovni tečaji in spremljevalni program (predavanja o slovenski kulturi, delavnice in športne dejavnosti).
Prijavijo se lahko udeleženci, stari najmanj
18 let, rok je 9. januar 2012. Tudi tokrat so
za zamejce in potomce Slovencev po svetu na
razpolago štipendije, prijavo je mogoče oddati
tudi na spletu, najpozneje do konca leta, 31.
decembra 2011. Več:
www.centerslo.net.
Marjana Mirković
Sveti in predstavniki slovenske
narodne manjšine 2011–2015
S predstavitve. Foto: Marjana Mirković
aktualno
Svet za narodne manjšine RH
Razpis 2012
Svet za narodne manjšine RH je 20. oktobra
razpisal natečaj za sredstva za 2012.
Dokumentacija je objavljena na spletni strani www.nacionalne-manjine.info, društva in
druge manjšinske organizacije in ustanove pa
se lahko prijavijo do 2. decembra 2011. Več:
www.nacionalne-manjine.info
Zimska šola slovenskega jezika 23.
1.–3. 2. 2012
V Ljubljani bo tudi to zimo, od 23. januarja
do 3. februarja, potekala tradicionalna, že 18.
zimska šola slovenskega jezika, ki jo organizira Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik.
20
Objavljamo podatke o svetih in predstavnikih
slovenske narodne manjšine. Manjšinska samouprava na Hrvaškem še ni zaživela, kot bi
lahko, proces njenega uveljavljanja bi morala
spremljati politična volja na lokalni in regionalni ravni, ki pa je v dveh mandatih ni bilo
dovolj. Izjema je le Mesto Zagreb, kjer imajo sveti zagotovljene primerne razmere za delovanje: prostor s tehnično opremo, sredstva
za zaposlitev ustrezno izobražene osebe in finančno podporo za uresničevanje programa.
Ustanovne seje svetov, izvoljenih na volitvah
10. julija, so potekale septembra.
V svetih na županijski ravni, katerih sestava
se v novem mandatu ni bistveno spremenila,
so večinoma potrdili dosedanja vodstva: svet v
Zagrebu bo tudi v tretjem štiriletnem mandatu
vodil Darko Šonc, v Varaždinski županiji Barbara Antolić in Istrski Vinko Knez.
Nova sta predsednika Sveta SNM Splitsko-dalmatinske županije, mag. Cveto Šušmelj, ki
vodi tudi društvo SKD Triglav in Sveta SNM PGŽ
Dimitrij Jelovčan Bulatović.
Vodstvo Sveta SNM Mesta Pulj so člani zaupali
Alojziji Slivar, sicer predsednici v prvem mandatu in prvi predsednici SKD Istra, Svet SNM
Mesta Reka pa odslej vodi Boris Rejec. Svet
SNM Mesta Umag sestavlja nova ekipa iz spomladi ustanovljenega tamkajšnjega društva
Ajda, za predsednico sveta je bila izvoljena
Danica Bojković. Svet SNM Mesta Split bo tudi v
prihodnje vodila Nadežda Eterović.
V nadaljevanju objavljamo podatke, prevzete
z uradne spletne strani www.izbori.hr.
Sveti in predstavniki slovenske narodne
manjšine (SNM), vir: www.izbori.hr:
Sveti SNM na ravni županij (25 članov):
Svet SNM Zagrebške županije: volitve niso potekale, kandidati niso bili predlagani.
Svet SNM Varaždinske županije: glasovalo je
15 od vpisanih 360 volivcev, izvoljen pa je svet
z manjšim številom članstva (17): Barbara Antolić (10, predsednica), Slavko Kotolenko (6),
Igor Šerdoner (6), Blaž Gavez (5), Mihaela Hrženjak (5), Marijan Husak (59), Frančiška Jurčević (5), Božica Kolenko (5), Alojz Topolevec
(5), Jana Vrček (5), Marija Vrček (5), Marija
Vujnović (5), Karel Benko (4), Julijana Košir
(4), Ana Mumlek (4), Olga Pospiš (4), Terezija
Topolovec (4).
Svet SNM PGŽ: glasovalo je 37 od skupno 2.213
volivcev: Jasmina Dlaičić (23, tretji mandat),
Milan Grlica (22, tretji mandat), Zdenka Jelovčan (22, prvi mandat), Dimitrij Jelovčan Bulatović (21, tretji mandat), Ivan Harej (20, prvi
mandat), Bris Rejec (20, tretji mandat), Vasja Simonič (20, tretji mandat), Jasna Zazijal
Marušić (20, tretji mandat), Zarja Dlačić (19,
prvi mandat), Boža Grlica (19, prvi mandat),
Marijana Košuta Banković (19, tretji mandat),
Dragica Rizman (19, tretji mandat), Ema Udovič (18, tretji mandat), Ljudmila Barbalić (17,
tretji mandat), Marija Birk (17, tretji mandat),
Loredana Jurković (17, tretji mandat), Ana
Lipovac (17, prvi mandat), Danilo Troha (17,
prvi mandat), Marta Vitaz (17, tretji mandat),
Ana Hromin (16, prvi mandat), Ema Harej Kraljić (15, prvi mandat), Zdenka Kallan Verbanac (15, prvi mandat), Marko Marušić (15, prvi
mandat), Marija Travner (15, tretji mandat),
Luka Verbanac (13, prvi mandat).
Svet SNM Splitsko-dalmatinske županije: od
544 volivcev je glasovalo 24: Nadežda Eterović (19), Boštjan Matjaž Kordiš (19), Vera Hrga
(18), Ivan Kosmos (18), mag. Cveto Šušmelj
(18, predsednik), Ana Viktorija Dešković (17),
Lidija Lasić (17), Albin Pinterič (17), Sonja Mardešić (16), Daniela Tartaglia (16), Konrad Tratnik (16), Tatjana Kodžoman (15), Irena Novak
(15), Anton Jožef Polajžer (15), Elvira Bavčević
(14), Karel Kronegger (14), Franc Maček (14),
Marjeta Valerija Martić - Paukić (14), Natalija Novak (14), Breda Vojnović (14), Jožef Žnidar (14), Majda Frakić (13), Siniša Kosmos (13),
Branko Novak (13), Karolj Zorn (13).
Svet SNM Istrske županije: 81 od 1.581 volivcev je izvolilo sestavo: Klaudija Ana Velimirović (53), Alojzija Slivar (48), Janez Velkavrh
(48), Damijana Pezdirc (47), Vinko Knez (45,
predsednik), Bojana Hrobat (43), Jasmina Ilić
Draković (43), Miriam Pran (43), Otmar Širec
(42), Tanja Slamnik (41), Srećko Gnjidić (40),
Milena Križman (40), Marija Langer 840), Vlasta Leka (40), Bojan Bukovnik (39), Kristina Kocanović (39), Olga Ana Benulić (38), Vesna Jelinčić (38), Bojan Kaučić (38), Frančiška Uzunić
(38), Antonija Bubić (37), Anita Kordić (37),
Smilja Marinac (36), Drago Brulc (35), Alojz Fiket (35).
Svet SNM Medžimurske županije: volitve niso
potekale, kandidati niso bili predlagani.
Svet SNM Mesta Zagreb: volitev se je udeležilo
193 od 2.640 vpisanih volivcev, ki so glasovali
za sestavo: Polona Jurinić (170), Miroslava Mira
Bahun (166), Franc Strašek (166), Alojz Kramar
(165), Darko Šonc (162, predsednik), Hedvika
Ćeranić (161), Katarina Furjan (161), Ivan Kunej (161), Anton Lah (161), Franc Rop (160),
Olga Tkalčec (160), Luka Hribar (158), Silvester Kmetič (155), Marjan Dirnbek (154), Borut
Gulič (153), Irena Hribar Buzdovačić (153), Jasna Kotrle (153), Marija Ana Nemec (153), Marja Crnković (150), Nada Gajdarov (150), Martina Oblak (150), Vasilija Tovarloža (150), Matija
Gulič (147), Katarina Božica Latinčić (147),
Ivanka Nikčević (146).
Sveti SNM na ravni mesta:
Svet SNM Mesta Reka: glasovalo je 31 od skupno 1.071 volivcev: Jasmina Dlaičić (21, tretji mandat), Milan Grlica (18, tretji mandat),
21
Boris Rejec (18, tretji mandat, predsednik),
Ivan Harej (17, prvi mandat), Dimitrij Jelovčan
Bulatović (17, tretji mandat), Loredana Jurković (16, tretji mandat), Marijana Košuta Banković (19, tretji mandat), Marko Marušić (16,
prvi mandat, podpredsednik), Dragica Rizman
(16, tretji mandat), Ana Hromin (15, prvi mandat), Ana Lipovac (15, prvi mandat), Ema Udovič (15, tretji mandat), Ljudmila Barbalić (14,
tretji mandat), Marija Birk (13, tretji mandat),
Marija Travner (13, tretji mandat).
Svet SNM Mesta Split: volitev se je udeležilo 21 od vpisanih 374 volivcev: Nadežda Eterović (18, predsednica), Ana Viktorija Dešković
(17), Vera Hrga (17), mag. Cveto Šušmelj (17),
Botjan Matjaž Kordiš (16), Ivan Kosmos (16),
Lidija Lasić (16), Sonja Mardešić (16), Breda
Vojnović (16), Marjeta Valerija Martić - Paukić
(15), Irena Novak (15), Anton Jožef Polajžer
(15), Siniša Kosmos (14), Branko Novak (14),
Albin Pinterič (14).
Svet SNM Mesta Pulj: glasovalo je 42 od 586
vpisanih volivcev: Klaudija Ana Velimirović
(30), Vinko Knez (25), Alojzija Slivar (24, predsednica), Damijana Pezdirc (22), Bojan Kaučić (19), Kristina Kocanović (19), Bojan Bukovnik (18), Vesna Jelinčić (18), Frančiška Uzunić
(18), Antonija Bubnić (17), Marija Mordej Gnjidić (17), Cvetka Celija (16), Bojana Hrobat
(16), Marija Langer (16), Milena Križman (15).
Svet SNM Mesta Umag: volitev se je udeležilo 14 od vpisanih 206 volivcev: Vlasta Grgić
(10), Vlasta Leka (9), Anton Pertot (9), Danica Bojković (8, predsednica), Vlasta Kraljević
(8), Tanja Ovuka (8), Ljudmila Paulić (8), Neža
Učkar (8), Eva Vrtovec (8), Boris Birsa (7), Majda Brajković (7), Vesna Car (7), Anton Kosmina
(7), Marjan Ocepek (7), Bojan Rot (7).
Svet SNM Občine Matulji: volitve niso potekale, kandidati niso bili predlagani.
SVETI IN PREDSTAVNIKI SLOVENSKE NARODNE
MANJŠINE V RH (2011–2015)
Na volitvah 10. julija 2011 je bilo izvoljenih
9 svetov in 13 predstavnikov slovenske narodne manjšine (številke v oklepajih so število
volivcev v volilnem imeniku na volitvah 2011,
vir: www.izbori.hr), naslovi:
22
SVETI SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE (SNM)
RAVEN ŽUPANIJE (5):
Svet SNM Varaždinske županije (360), Kratka
1, 42000 Varaždin, predsednica Barbara Antolić, gsm: 098 281 358; [email protected]
Svet SNM Primorsko-goranske županije
(2.213), Podpinjol 43, 51000 Reka, predsednik Dimitrij Jelovčan Bulatović, gsm: 095 806
3531; [email protected]
Svet SNM Splitsko-dalmatinske županije
(544), Šibenska 3, 21000 Split, predsednik Cveto Šušmelj; gsm: 091 150 44 98; [email protected]
Svet SNM Istrske županije (1.581), Hermana Dalmatina 4, 52000 Pulj, predsednik Vinko
Knez, gsm: 098 421 041; Slovenci-PU@public.
CARNet.hr
Svet SNM Mesta Zagreb (županijska raven,
2.640), Remetinečka cesta 77 b, 10020 Novi
Zagreb, predsednik Darko Šonc, t: 01 6525 973;
[email protected], www.slovenci.hr
Šibeniško-kninska županija (125), Mira Knežević,
gsm: 098 966 0144;
[email protected]
Karlovška (210), Janez Janković,
gsm: 091 897 5253
Dubrovniško-neretvanska (162),
Barbara Njirić; [email protected]
Zadrska (242), Rafaela Štulina;
[email protected]
RAVEN MESTA (6):
Samobor (187), Goran Gorše,
gsm: 091 506 0234; [email protected]
Osijek (118), Zlatko Marolt,
Karlovec (120), Marina Delać - Tepšić, gsm:
098 959 2726; [email protected]
Opatija (138), Nikolaja Stock,
RAVEN MESTA (4):
Zadar (150), Darja Jusup;
[email protected]
Svet SNM Mesta Reka (1.071), Podpinjol 43,
51000 Reka, predsednik Boris Rejec,
gsm: 091 903 86 47; [email protected]
Varaždin (141), Igor Šerdoner,
Svet SNM Mesta Pulj (586), Hermana Dalmatina 4, 52000 Pulj, predsednica Alojzija Slivar,
t: 052 215 851; [email protected]
Poreč (120); Franc Zupančič,
gsm: 091 421 2422;
[email protected]
Svet SNM Mesta Split (374), Šibenska 3, 21000
Split, predsednica Nadežda Eterović,
gsm: 091 450 4498; slovensko.drustvo.triglav@
st.t-com.hr
RAVEN OBČINE (1):
Svet SNM Mesta Umag (206), predsednica Danica Bojković, gsm: 091 1742 854; [email protected]
Neizkoriščena pa je bila tudi na volitvah 2011
možnost za izvolitev treh svetov:
PREDSTAVNIKI SLOVENSKE NARODNE MANJŠINE
RAVEN ŽUPANIJE (4):
Osiješko-baranjska (338), Dubravko Sladić,
gsm: 091 564 7265
Cestica (77), Blaž Gavez,
gsm: +386 31 853 344; [email protected]
na županijski (2, Zagrebška, Medžimurska) in
občinski ravni (Matulji) ter 7 predstavnikov na
županijski (4, Krapinsko-zagorska, Siško-moslavinska, Koprivniško-križevska in Bjelovarsko-bilogorska županija), mestni (2, Buje, Čakovec) in občinski ravni (Hum ob Sotli).
Marjana Mirković
IN MEMORIAM
Tone Pavček (1928-2011)
V Ljubljani je 21. oktobra v 84. letu starosti
umrl priljubljeni pesnik, esejist, prevajalec,
novinar in urednik Tone Pavček. Pesnik izjemne širine in topline je ustvarjal za vse generacije in bil eno velikih imen slovenske kulture
in javnega življenja. Kot je v izrečenem sožalju družini in prijateljem med drugim zapisal
predsednik RS dr. Danilo Türk, je bil Tone Pavček človek, ki si ga moral spoštovati in imeti
rad. Ne le zaradi njegove umetnosti, pač pa
tudi zaradi človeške širine, topline in pokončnosti, ki jo je izžareval skozi svoje delo in življenje. … Vedno je znal najti pravo besedo,
znal je tudi prisluhniti, razumel je duha časa
ter zmogel dovolj poguma in modrosti, da je
javno ubesedil tisto, kar so mnogi le slutili.
Pavček se je rodil 29. septembra leta 1928 v
Šentjuriju pri Novem mestu, kjer je živel do 16.
leta, ko je odšel v Ljubljano, kjer je obiskoval
Marijanišče. Tam je spoznal tudi pesnika Janeza
Menarta, s katerim sta postala najboljša prijatelja. V Ljubljani je končal klasično gimnazijo,
leta 1954 je diplomiral pravo, a je kmalu ugotovil da to ni poklic zanj. Poleg pisateljevanja
je bil Pavček zelo dejaven tudi na drugih področjih: bil je novinar (1955–7), ravnatelj Mladinskega gledališča v Ljubljani (1963–7), znova
novinar (do 1972), in do upokojitve 1990 odgovorni urednik Cankarjeve založbe. Bil je tudi
predsednik Društva slovenskih pisateljev (1979–
83), poslanec slovenske skupščine (1986–1990),
ambasador Unicefa in član Slovenske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1953 je skupaj s
Kovičem, Menartom in Zlobcem izdal zbirko Pesmi štirih, prav posebno mesto zavzemajo tudi
Pavčkove poznejše zbirke (Poganske hvalnice,
Dediščina, Upočasnitve, Same pesmi o ljubezni).
Pavček je bil zelo priljubljen tudi med mlajšimi bralci (Juri Muri v Afriki). Pisal je tudi eseje
(Čas duše, čas telesa), obsežen prevajalski opus
pa je vezan pretežno na vrhunske ruske pesnike (Jesenin, Majakovski, Ahmatova, Pasternak,
Cvetajeva, Zabolocki). Vsestranski mojster besede je kljub častitljivim letom ostajal ustvarjalno dejaven vse do konca življenjske poti.
Več: www.rtvslo.si
Marjana Mirković
23
Viktor Snoj (1922-2011)
30. oktobra je v devetdesetem letu starosti
preminil slovenski akademski slikar, restavrator, publicist in pesnik Viktor Snoj. Rodil se je
3. marca 1922 v Ljubljani. Končal je srednjo
tekstilno šolo v Kranju, po drugi svetovni vojni,
med katero se je pridružil partizanom, je bil
zaposlen na ministrstvu za industrijo, se vpisal
na Akademijo za likovno umetnost (ALU) v Ljubljani (1950), pri profesorju Maksimu Sedeju in
leta 1955 diplomiral, zasebno se je izpopolnjeval pri profesorju Radoju Hudoklinu (1955–7),
zatem poučeval risanje na šoli Valentina Vodnika v Ljubljani in postal samostojni podjetnik za
restavratorstvo (1964).
Viktor Snoj je živel in ustvarjal v Pobrih in Hrastovljah. Prvenstveno se je ukvarjal z restavratorstvom in že leta 1952 v okviru organizacije Unesco sodeloval pri posegih na cerkvi sv.
Sofije v Ohridu. Po diplomi iz slikarstva je to
dejavnost čedalje bolj povezoval s slikarskim
ustvarjanjem, obdeloval pa je tudi kamen.
Razstavljal je že od leta 1955, ko se je prvič
samostojno predstavil v Mali galeriji v Ljubljani, od 1956 je bil član Društva slovenskih likovnih umetnikov. Kot restavrator je bil povezan
predvsem z Istro, zaslužen je za ohranitev velikega dela iz umetniške zakladnice njene sakralne dediščine, pa tudi v Primorju. Posebej
velja omeniti delo na istrskih freskah in restavracije v cerkvi sv. Jelene v Lipi, Evfrazijevi
baziliki v Poreču, Kapeli sv. Nikole v Rakotolah,
cerkvi blažene Device Marije na Placi v Gračišću in kapeli sv. Katarine v Lindarju. Obnovil je vse oltarne slike v katedrali sv. Vida na
Reki, celoten cikel fresk v kapeli sv. Elizeja v
Draguču, delal je v cerkvah v Pazinu, Rovinju,
Voloskem, Lovranu, Klani, Dobrinju, Rukavcu,
Bakru, Crikvenici ter restavriral vrsto slik zasebnih zbirk. Bil je dolgoletni strokovni sodelavec koprskega Pokrajinskega muzeja, kjer hranijo njegove kopije fresk iz cerkve sv. Trojice
v Hrastovljah (1983) ter cerkve sv. Štefana v
Zanigradu (1986). Prav prvo srečanje z znamenitimi hrastoveljskimi freskami leta 1953, ko
je odkril danes najbolj prepoznavni motiv Mrtvaškega plesa, je v Snojevem duhovnem svetu
nedvomno pustilo nepozaben vtis, saj se je v
vlogi restavratorja in slikarja v naslednjih letih
kot začaran pogosto vračal v magično duhov24
nost kulturne tradicije Istre in tvorno oživljal
podobe iz njene preteklosti, s pridihom fantazijskega, nadrealističnega sveta, v katerem
je združeval prvine istrske in kraške pokrajine
s pomenljivimi simboli in detajli v fantazijske
celote. Vsebinsko je segal tudi v svet pravljic,
domišljije in domače folklore (panjske končnice), prikazoval delce razkroja naravnih snovi
hkrati z duševno razdvojenostjo in brezizhodnostjo sodobnega človeka.
Bazovica, ti predragi si naš dom,
roke slovenske zveste so te dale,
drag spomin na tebe nosil bom,
ponos kvarnerske lepe si obale.
Slavko Arbiter, »Bazovica«
ISSN1845-5034
november 2011
letnik VII
Viktor Snoj je izdal tudi tri pesniške zbirke, bil
je član Društva književnikov Primorske, svoje
ustvarjanje v poeziji je kot član društva KPD
Bazovica javnosti predstavil na literarnih večerih v Slovenskem domu na Reki, del njegove pesniške ustvarjalnosti pa so v več številkah
spoznali tudi bralci Kažipota.
Viktor Snoj počiva v družinski grobnici na pokopališču v Voloskem.
Vir: SBL, Naši razgledi, Novi list, TIC Hrastovlje.
Marjana Mirković
Poklon pesniku: Ksenija Grabusin, Kras.
Foto: Igor Boškić
Veleposlaništvo Republike Slovenije v RH
Alagovićeva 30, 10 000 Zagreb, RH
Veleposlanik: Vojko Volk
Konzularni oddelek, uradne ure:
ponedeljek od 9.00 do 12.00
sreda od 9.00 do 12.00 in od 14.00 do 16.00
petek od 9.00 do 12.00
tel.: + 385 1 63 11 014, + 385 1 63 11 015
faks: + 385 1 46 80 387
el. pošta: [email protected]
spletna stran: http://zagreb.veleposlanistvo.si
Državljanom RS je v nujnih primerih zagotovljen kontakt
z dežurnim diplomatom:
med tednom: od 16.30 ure
konec tedna in med prazniki: 24 ur
tel.: +385 98 462 666
Generalni konzulat RS, Split
Častni konzul Branko Roglić
tel./faks: +385 21 389 224
el. pošta:
[email protected]
uradne ure: ponedeljek–petek od 9.00 do 13.00
Številka je bila končana 31. oktobra
št.
78
25

DoGoDKi oKtoBeR oBveStilo - Novice iz Slovenije

Transcription

Similar documents

ORGANIZIRANOSTSLOVENS KESKUPNOSTI

DoGoDKi junij - Novice iz Slovenije

Sopotja, september 2012 - Novice iz Slovenije

1. PDF dokument

obvestilo za turistične vodnike o problemih vodenja na hrvaškem

09. redna seja SD KPD 04.06.2013

Zapisnik 1. sestanka Sveta staršev, ki je bil v

Načrtovani termini koroških Slovencev 2015 JANUAR

Broj 27 - Primorsko