docPDF formatu
download 
Report Transcription
PDF formatu
3/2011 Pesem Vsebina Uvodnik...................................................................................................3 Pojte z menoj Evangelij.................................................................................................4 Ob izviru.................................................................................................5 Pojte Gospodu Ob svetem pismu. ..................................................................................7 Pojte Gospodu novo pesem (Ps 96,1) Tema: Pesem...........................................................................................9 Pesem Frančišek in Klara vabita................................................................11 S pesmijo v Gospodovo naročje FO in Frama.......................................................................................12 Volili smo vodstvo Znamenje časa...................................................................................13 Tudi pesem je pot k Bogu Božje stvarstvo okrog nas............................................................14 Gozd – učilnica življenja Intervju: Svetnik................................................................................15 Od metalca do Svetnika Animator sem. ....................................................................................17 Péti pri maši ali péti mašo? Poklical si me.....................................................................................20 Kam naj grem Note......................................................................................................22 Predte stopam, Oče Mozaik. ................................................................................................24 Molitvena naveza.............................................................................31 Delavnice molitve in življenja.......................................................32 Romarji vere Sveti zakonci. .....................................................................................34 Raoul Follerau – Vagabund ljubezni Brat kapucin.......................................................................................36 Krakov Film. ......................................................................................................37 Drevo življenja (The tree of life) Iz kapucinskega sveta.......................................................................38 Knjiga..................................................................................................40 Pobran Poklical si me.....................................................................................41 Hvaljen moj Gospod v bratih in sestrah Obvestila.............................................................................................41 Ali veš ..................................................................................................42 Ujeto v objektiv ................................................................................43 2 Na dvoru nekega kralja so priredili tekmovanje pesnikov in za razsodnico so povabili samo boginjo pesništva. Vsi pričakujejo, da bo boginja nagradila pesnika, ki velja za najboljšega, vendar izbere nekoga drugega. In potem pesnik pride k njej in reče, zakaj je to storila in boginja mu odgovori: »Ti si jaz! Ti si pesem sama!« Milada Kalezić v zahvalnem govoru ob sprejemu Borštnikovega prstana 23. oktobra 2011. Uvodnik Pojte z menoj Vsak človek ima v življenju neko stvar, ki jo počne zato, ker ga veseli in napolnjuje z notranjim veseljem. O tem ni potrebno kaj veliko razlagati, ampak doživeti. Nekoč so vprašali nekega moža, kaj rad dela v prostem času, kaj je njegov hoby? In presenečeni so obstali, ko je povedal, da rad bere note. Ja, prav ste slišali. In to ne kakršne koli note, ampak celo partituro za orkester. Mož je namreč bil dirigent. In ko je tako prebiral note je slišal, kako naj bi igral orkester. Tudi jaz poznam nekaj glasbenikov, ki že pri prvem branju not slišijo večglasno melodijo ali zborovsko petje. Tako preprosto, bi lahko rekli, kar sliši se in to do potankosti. Treba je le znati prebrati in seveda imeti posluh in velik in biti tudi malo udomačen z notami in glasbo. Pesem in glasba – ta čudovita stvar, ki nas spremlja v življenju. Od zibelke do groba, od jutra do večera, glasna ali tiha – pesem, ki ne bo nikoli zamrla. Dokler bo živel človek bo v svojem srcu imel položen dar, da bo lahko skladal rime in si potiho ali glasno prepeval melodije, ki sčasoma postanejo lepe tudi za druge in dobijo pečat nesmrtnosti. »So najlepše pesmi že napisane«, je v 80-ih letih pela znana slovenska glasbena skupina. Ko smo to pesem takrat prepevali v šoli kar nisem mogel verjeti, da bi to bilo res, ker tudi sam čutim, kako pesem doživljam vsak dan znova, vsak dan drugače. Kot Božjo besedo, ki nam vedno znova govori, takšna je tudi pesem. In so pesmi, ki jih lahko zapojemo kjerkoli in kadarkoli in nas bodo napolnjevale z veseljem in nečim, kar težko povemo, kaj je to. Trubadur Božje ljubezni – to je bil sv. Frančišek. Kar ni mogel izraziti z besedami, je izrazil s pesmijo, ki je postala ena najlepših hvalnic Gospodu – Hvalnica stvarstva. Nima vsak takšnega daru, da bi pisal nesmrtne pesmi in melodijo zapisoval z notami, lahko pa vsak pri sebi in še lepše, skupaj, zapoje Bogu na čast in sebi v veselje. Za Boga vse najlepše in najboljše. To velja tudi za pesem in glasbo. Kajti kar bom zapel danes, bom lahko jutri začutil malo drugače, čez nekaj časa pa spet na nov način. In to je čar skrivnosti pesmi. Pojte z menoj, Gospodu vsi… br. Vlado Kolenko Frančiškov prijatelj • XXII/3 (181) • 2011 Izhaja štirikrat na leto med šolskim letom • izdajajo bratje kapucini ter asiški romarji• urednik: br. Vlado Kolenko uredniški sodelavci: Fani Pečar, br. Jože Smukavec, Andreja Štunf • naslov uredništva: Frančiškov prijatelj, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana • elektronska pošta: franciskov.prijatelj@rkc.si • revija se vzdržuje s prostovoljnimi prispevki. Grafična priprava: Salve, d.o.o., Ljubljana • tisk: Littera picta d.o.o., Ljubljana 3 Tedaj so Mojzes in Izraelovi sinovi peli Gospodu tole pesem. Rekli so: »Pel bom Gospodu, ker je silno vzvišen; konja in jezdeca je treščil v morje. Gospod je moja moč in moja pesem, bil mi je v rešitev. To je moj Bog, zato ga bom hvalil, Bog mojega očeta, poveličeval ga bom. 2 Mz 15 1-2 4 Ob izviru Pojte Gospodu Kaj sploh pesem išče v Svetem Pismu? Na to vprašanje nam odgovarjata sam Mojzes in Izrael, ko ob odhodu iz Egipta, ob trenutku prve rešitve, povzdignejo glas proti Gospodu in mu zapojejo hvalnico. Že iz tega je razvidno, da je pesem v Svetem Pismu pravzaprav vrsta molitve, molitev, ki sili navzven v trenutku Božjega dotika in odrešenja, kadar človek resnično začuti Njegovo navzočnost. So izraz resničnega veselja, ki ga človek najbolje prav prikaže s pesmijo, ki razodeva vsa njegova čustva. Prav pesem nam omogoča, da ubesedimo naša nagnjenja, naša hotenja in čustva, omogoča nam, da ustvarimo sami sebi pot navzven, ki nas razodeva v vsej goloti pred Gospodom. Iz Božje besede je prav tako razvidno, da je Gospod moja pesem, torej se moramo najprej zavedati, kaj je pomenila pesem starim ljudstvom kot je bil Izrael. Pesmi so bile takrat razumljivo ljudske in niso bile zapisane, kar pomeni, da so se predajale iz roda v rod. Prav tako so bile pesmi edina možnost ljudstvu, da se je lahko izrazilo, v njih je bila vsebovana vsa kultura in dediščina ljudstva. In prav posebno mesto imajo Izraelci ko zapojejo, da je Gospod njihova pesem, njihovo vse. Gospod je vse kar premorejo in vse, kar imajo in prav ta Gospod jih je izvolil in izpeljal iz Egipta, stran od faraona, proti obljubljeni deželi, kjer se cedita med in mleko. To, da je pesem pravzaprav molitev, je še najbolj vidno pri Psalmih, ki so nam priče, kako so Izraelci vse obrede spremljali s pesmijo. Prav tako nam je velika priča pri pomenu pesmi kralj David, ko nas poziva v Ps 96: »Pojte Gospodu novo pesem, pojte Gospodu vsa zemlja!«. David nas poziva, da Gospodu zapojemo novo pesem, ki je naša pesem, poziva nas, da si upamo Gospoda sprejeti in se mu pustiti voditi ter ob tej vznesenosti slavimo in hvalimo Gospoda z največjo pesmijo, ki jo premoremo – našim življenjem. Harmonija, ki je vsebovana v pesmi, je prav tako prisotna v svetu, z lahkoto si predstavljamo, kako je Stvarnik pel in vnašal harmonijo in urejenost v kaos in temo. Torej lahko ta poziv Izraela, ki slavi Boga, in kralja Davida jemljemo kot resen izziv, da izoblikujemo življenje, katerega cilj je Gospod, samo tako bomo lahko resnično slavili in hvalili ter stkali pesmi, ki sežejo dlje. Kako zelo je pesem povezana z našo vero se še najbolj izpriča prav pri nas Slovencih, ki sami sebi radi pravimo Marijin narod, to se kaže najbolj v ljudskih cerkvenih pesmih, 5 6 naše ustnice ter da se mu damo na razpolago kakor inštrument glasbeniku. Konec koncev si moramo le priznati v naši ponižnosti, da smo mali pred Gospodom, kot je to že davno pred nami storil sveti Frančišek, samo tako je lahko ustvaril eno najlepših hvalnic, ki jih svet pozna. Samo znotraj Božje ljubezni in zavedanja, da je On moj Rešenik, ki me vsak dan znova in znova izpelje iz Egipta, mi daje možnosti, da mu pojem pesem, da pričujem zanj s svojim življenjem in naravnam svoja pota proti obljubljeni deželi. Njemu, ki je Bog mojih očetov, ki me ljubi, ki je sam zapel pesem meni, ki me stkal v materinem telesu in me položil v svet, ki ga je uredil s svojo Božjo harmonijo, pravzaprav moram dati odgovor, odgovor, ki je moje življenje in če je resnično Božje, je to pesem, ki je njemu ljuba, kot je zapisal naš velik pesnik Tone Pavček: »Na svetu si, da gledaš sonce. Na svetu si, da greš za soncem. Na svetu si, da sam si sonce in da s sveta odganjaš – sence.« Vse to v slavo našemu Gospodu Jezusu Kristusu, ki nas tolaži s svojo pesmijo ljubezni in darovanja. Samo Pučnik foto Janez Oblonšek ki opevajo Marijo. Je pa danes pred nami velik izziv, če zares vzamemo kralja Davida, ko nas poziva naj zapojemo novo svojo pesem Gospodu, moramo razumeti, da se ta pesem razlikuje od vseh, pogojena je z našim okoljem, z dobo, v kateri živimo, zatorej ne moremo danes več pričakovati podobne pesmi kot smo jih Slovenci peli 50 let nazaj. In ravno ta preskok, ki ga ne delamo, nam je očitno onemogočil, da bi resnično znali poistovetiti molitev s pesmijo. Mladi imamo večinoma težavo sprejeti in peti pesem, ki smo jo poslušali že od malih nog, kakor jo pojejo naše babice, čeprav se zavedamo, kako globoko sporočilo vere nosijo te pesmi … preprosto niso naše. Zadnjih nekaj let se je v Sloveniji znova začela večja pobuda glede pesmi tudi pri mladih in spodbuda, da se moramo izraziti z našimi molitvami, ki so pesmi, samo tako bomo znali sami sebe umestiti v odnosu z Bogom. Mladi moramo doumeti vrednost našega življenja in se zavedati, da z resnično predanostjo Gospodu naše življenje postaja Njegova pesem, se zavedati kot Izraelci, da Gospod premika Ob svetem pismu Pojte Gospodu novo pesem (Ps 96,1) Pesem je vedno izraz človekove notranjosti. Daleč bolj kot govorjena beseda. Kar je v srcu, to glas zapoje. Pesem z nekaj učinkovitimi besedami in pesniškimi sredstvi izrazi veliko več kot roman s tristo stranmi. Zato se ni čuditi, da je kar nekaj knjig v Svetem pismu v celoti sestavljenih v vezani besedi (Psalmi, Pregovori, Visoka pesem, Žalostinke, Knjiga modrosti, Job in Sirah), nekaj jih je delno v vezani delno v nevezani besedi. To so predvsem preroki: Izaija, Jeremija, Ozej, Mihej, … V Novi zavezi najdemo dva čudovita speva: Marijino (Lk 1,46–56) in Zaharijevo hvalnico (Lk 1,67–79). Pa še nekaj: pesem me vedno spodbudi, da iščem nove pomenske odtenke. V njej je malo enoznačnega. Kaj je torej tisto, kar pesem naredi tako skrivnostno, da jo je potrebno razvozlati? Torej: nič ni na prvi pogled tako, kot se zdi. Z raznimi stilističnimi sredstvi se ustvari v pesmi posebno vzdušje. V prvi vrsti nas pesem pritegne na slušni ravni. Temu pravimo, da pesnik uporabi zvočni slog (stopice, verze, rime, posnemanja idr.) za dosego posebnih učinkov v pesmi. Vsaka pesem ima nekakšen ritem. Ni nujno, da je ta tako natančno določen kot v grškem pesništvu s stopico, kjer ustvari slušno harmonijo. Celo Prešeren je kdaj odstopal od predpisanega ritma v kateri od pesniških oblik, da je lahko poudaril svojo idejo, misel. Ritem torej zaslišimo na zvočni ravni, ki pa se lahko prenese tudi na pomensko raven. Poseben ritem ustvarjajo gotovo razna ponavljanja (glasovna ali besedna). Pa če jih nekaj naštejem. Lahko gre za aliteracijo ali soglasniški stik (ponavljanje enega glasu): »Reši pred mečem mojo dušo« (Ps 22,21), kjer je poudarjena razlika med mečem in tem, kar je moje: vsakdo se boji za svoje življenje in meč je nekaj, kar lahko nasilno pretrga nit življenja. Večji učinek imajo besede, ki se ponovijo, kot npr. pri podvojitvi: »Moj Bog, moj Bog, zakaj si me zapustil?« (Ps 22,2). Izražena je skrajna zapuščenost, celo od tistega, ki je vedno navzoč in ljubeč, ki me varuje in skrbi zame. Še močnejši učinek ima refren, ki ga v Svetem pismu imenujemo paralelizem členov: »Gospod, naš Gospod, kako čudovito je tvoje ime po vsej zemlji!« (Ps 8). Ponovi se na začetku in na koncu psalma, v katerem se slavi Gospoda zaradi stvarjenja človeka po svoji podobi, in s tem želi poudariti, kako mogočen je Bog, da ustvarja z Besedo. Beseda se materializira. To je le nekaj primerov ponavljanj, poznamo pa jih še več in jih prav tako najdemo v svetopisemskem pesništvu. Kadar želi pesnik nekaj v besedilu, tj. v pesmi, poudariti, lahko uporabi v ta namen besedni slog. Z uporabo besed z različnih področij človeškega delovanja (žargon, slengizmi …) ali so te besede časovno obarvane (arhaizmi), vstavi v pesem nekaj nenavadnega in pritegne našo pozornost. V Svetem pismu pa največkrat naletimo na t.i. trope. Ena izmed teh oblik je primera ali komparacija (primer7 jamo eno stvar z drugo): »Črna sem in lepa, hčere jeruzalemske, kot kedarski šotori, kot šalmska šotorna pregrinjala« (Vp 1,5), kjer zaročenka na prvi pogled primerja barvo, a pod drobnogledom ugotovimo, da je kljub grešnosti prisotna tudi dobrota in čistost. Naslednja primera verjetno ne potrebuje posebnih razlag: »Kakor lilija med robidami, taka je moja draga med mladenkami.« (Vp 2,2). V Svetem pismu lahko najdemo čudovite metafore: »Ti pa, Gospod, ne bodi daleč! Moja moč, hiti mi pomagat!« (Ps 22,20), kjer se avtor izogne ponavljanju in Gospoda poimenuje z moja moč. Torej kliče na pomoč Gospoda. Tudi preimenovanja niso tako redka. V naslednjih verzih jih imamo naštetih kar nekaj in vse pomenijo (duševnega) sovražnika: »Reši pred mečem mojo dušo, iz pasje šape, mojo edino; odreši me iz levjega gobca, izpred bivolskih rogov si me uslišal.« (Ps 22,21–22). Nekatera dejstva se lahko poudari z okrasnimi pridevki, ki jih v Svetem pismu ne manjka: čisto srce za čistost, nedolžne roke za nedolžnost, zemeljski krog za vse ustvarjeno, žgalna daritev za darovanje idr. Naslednji slogovni prijemi so vzeti s skladenjske ravni jezika, tj. s področja stavka. Posebne pomenske odtenke lahko naredimo z retoričnimi vprašanji (to so vprašanja, ki že vsebujejo odgovor oz. je ta v nadaljevanju podan in ne pričakujejo našega odgovora): »Zakaj, Gospod, stojiš v daljavi, se skrivaš v času stiske?« (Ps 10,1) in takoj sledi odgovor »Zaradi ošabnosti krivičnih /…/« (Ps 10,2–11). Čeprav je odgovor logičen, ker je skrit že znotraj vprašanja, nas vprašaj zaustavi, da se tudi sami zamislimo nad prebranim, poskušamo sami pri sebi odgovoriti in šele nato beremo naprej. Z nagovorom in vzklikom usmerimo pozornost: »Poslušaj, Gospod, moj glas, s katerim kličem, izkaži mi milost in me usliši!« 8 (Ps 27,7), kjer je nagovorjen Bog z vzklikom po usmiljenju. Našla bi se še kakšna inverzija, pretiravanje, stopnjevanje idr. Tako smo prišli do zadnjih stilskih prijemov, in to je do besedilnega sloga. Že beseda nam pove, da se nanaša na večjo enoto, tj. besedilo. Tu najdemo opisovanje, dvogovor (v Visoki pesmi, pri Jobu), pripovedovanje idr. V »knjigi vseh knjig« se beseda pesem ponovi več kot 70-krat; kot pesem, ki jo zapojejo ob posegu Gospoda v njihovo življenje (npr. 2 Mz 15,1), kot vabilo k petju (npr. Sod 5,12 in Ps 149,1). Sam glagol peti pa se pojavi v različnih pregibih (peti, zapeti, prepevati) več kot 120krat; glagol veleva petje v Božjo slavo in zahvalo (npr. Ps 96,1–3 in Ps 147,7), vabi k petju kot izražanju svoje žalosti (Ezk 32,16) idr. Iz tega lahko sklepamo, da so imele pesmi v Svetem pismu različne vloge glede na svojo vsebino in tematiko, ki jo obravnavajo. Gre za himne Stvarniku (npr. Ps 8), osebne in skupnostne prošnje (npr. Ps 6 in 44), zahvale (npr. Ps 34 in 124), poučne pesmi (Job, Ps 1 in 78), pesmi povezane z liturgijo (npr. Ps 15), da, celo ljubezenske pesmi vsebuje (Visoka pesem), saj kot pravi s. Snežna Večko v Družini (št. 18, letnik 2007): »Kdor je vzpostavil z Bogom razmerje ljubezni, temu Visoka pesem ponuja žlahtno govorico, v kateri se prepozna in izraža.« V obdobju nove romantike so pesniki, kot so Mallarme, Verlaine, Rimbaud, iskali čisti izraz, ki bi izrazil vse. Tako se je oblikoval simbolizem. Za simbol vemo, da ni enoznačen. Da skriva pod površjem več resnic. Ko berem pesem, mi sporoča več stvari, seveda, če sem jih pripravljena iskati in tudi najti. Pesem je torej tista govorica, ki najgloblje izraža človekovo bistvo v vseh njegovih razsežnostih: v veri, ljubezni, čustvovanju, bivanju, obstajanju in zahvaljevanju za vse to. Lea Bric Tema: Pesem Pesem Slomškova nedelja je bila in zaključna maša na usposabljanju voditeljev šole za animatorjev, ko je ena od udeleženk pripravila zaključno zahvalo v obliki pesmi. Ne spomnim se, kdaj sem nazadnje slišala kaj podobnega, bilo pa mi je všeč in ob tem sem pomislila, kako premalo prostora dajemo mladim, da bi se lahko izrazili tudi na pesniški, riman način. In potem sem se stvari lotila »znanstveno« - šla sem googlat. Kot po navadi na spletnih straneh najdeš marsikaj: Pesem lahko po definiciji na Wikipediji pomeni krajše literarno delo, z ritmičnim besednim redom, posebno glasovno ureditvijo in manjšim številom besed v vrstici. Po drugi strani pa gre za glasbeno delo, ki ji kot besedilo služi literarna predloga (v kolikor ne vključimo tudi oglašanje živali, čemur prav tako lahko rečemo pesem). Glede izuma pesmi so si vsi precej edini, da pesem nikoli ni bila izumljena – ob poplavi glasov, ki nas obdajajo in jih prepoznavamo kot pesem, se je bolje vprašati: »Kdo se je prvi zavedel, da je svet okoli nas poln pesmi/ glasbe?« So pa na Kitajskem našli glasbila, ki datirajo okrog leta 7000 pred Kristusom in pričajo, da sta glasba in pesem bili prisotni od vsega začetka človeškega obstoja. Nekateri viri trdijo, da je prva pesem zapisana v Svetem pismu – šlo naj bi za hvalnico, ki so Izraelovi sinovi peli ob prehodu prek Rdečega morja. Prvi, ki se je uradno ukvarjal z glasbo in pesmijo, naj bi bil papež Gregor I. okrog leta 500 po Kristusu. V istem času je rimski filozof Boetij povezal glasbo z abecedo in s črkami označil posamezne tone, kar je okrog leta 1200 po Kristusu dodelal benediktinski menih Guido d'Arezzo. Notni zapis so izumili v 15. stoletju, notno črtovje v 16. in italijanske besede za označevanje tempa in glasnosti v 17. stoletju. O tem, zakaj se pesmi uporabljajo, prav tako posamezni zadetki na googlu ne puščajo dvoma. Gre za izražanje čustev, pripovedovanje zgodbe na drugi ravni kot to počne razum. Prav tako se najde cel kup strani, ki vas vodijo korak za korakom v navodilih, kako napisati dobro pesem. Čeprav bi šlo tukaj zaupati pe- sniku Tonetu Pavčku, ki o tem, kako se piše pesem, zapisal takole: Iz nič se zmeraj začenja, iz molka in iz jeclanja. Potem se mukoma vzpenja kvišku - do razdejanja. Samo vase toneš vse globlje in razvozlavaš šifre zvokov, ki vro iz dalje globlje kot z nekih zgubljenih otokov, dokler se iz teme ne izmota prava štrena in se navežeš. Potlej si sredi svojega pota in potlej morda dosežeš 9 sen, ki nad poljem leta, trak mesečine v deška, davno minula leta in njihove korenine … Od tu se pesem začenja pa najsi shodi ali obupa; pesem, ki ničesar ne menja, le utrjuje bilčico upa. Pesem se seveda uporablja tudi na področju duhovnosti. »Kdor poje, dvakrat moli!« je rek, ki ga najbrž vsi poznamo. Hkrati pa nam ob vsebini, duhovne pesmi razodevajo Boga še na drugih ravneh. 1. Ponavljanje. Če imamo pred seboj Taizejske speve, ali sedaj zelo popularne pesmi Hillsongov, je ponavljanje določenih delov jasno vidno. Pravzaprav je celotna glasba ponavljajoča – konec koncev imamo na razpolago samo 12 tonov v oktavi, in tako ni čudno, če imamo včasih ob učenju nove pesmi občutek, da smo melodijo nekje že slišali. Pravzaprav je mali čudež, da je tako omejeno število not lahko proizvedlo toliko različnih pesmi. Hkrati pa nam ponavljanje predstavlja Boga, ki neprestano ponavlja svoje trditve (npr. 365-krat Ne boj se v Svetem pismu) in nas vabi, da bi tudi sami ponavljali to, kar čutimo ali želimo v odnosu do Boga. Če 100-krat ponovimo Bog je ljubezen, nas bo morda preplavila gotovost, da nas resnično ima rad. 2. Glasba ni namenjena vnašanju razdora. Vsaj, ko govorimo o duhovni glasbi (in odmislimo pesmi raznoraznih navijaških skupin. Mimogrede, menda naj bi dokumentirano, da so prvi začeli spodbujati svoje igralce s pesmijo s tribun navijači Liverpooola leta 1964). Pesmi pri maši so namenjene temu, da bi bili z Bogom in ne zgolj razmišljali o njem. 3. Ob glasbi se stvari hitreje naučimo. Strokovnjaki temu pravijo Mozartov efekt – ob poslušanju umirjene glasbe se naj bi obe možganski polovici maksimalno aktivirali, 10 stres se s tem zmanjša, hkrati pa glasba prekrije zunanje moteče šume in tako je rezultat učenja dosti večji. Mnogi danes pravijo, da je glasba tista pot, ki lahko ljudi pripelje nazaj v okrilje vere. 4. Nebeške melodije – ob razodetju, da v nebesih pojejo angeli v čast Božjemu veličastvu, se ob prepevanju delček nebeške glorije preliva tudi v današnji čas. Naj bo duhovna ali običajna, glasba in pesem vplivata na nas, sta stvar navdiha, nas vzgajata, postavljata v različna razpoloženja ali nas iz njih vlečeta. Ni napačno vsake toliko časa preveriti, kakšna zvrst glasbe oziroma pesmi in s kakšnim sporočilom so mi blizu. In jih prevetriti, v kolikor nas vodijo stran od Boga. In hkrati ni odveč, preizkusiti se v pisanju lastnih pesmi. Iz različnih virov poiskala Fani Pečar Frančišek in Klara vabita S pesmijo v Gospodovo naročje Frančiškovo življenje je bilo vseskozi zaznamovano s pesmijo. Vse tja od rane mladosti prek mladostnega veseljačenja do tistih poslednjih trenutkov zemeljskega življenja, ko je doživljal veliko notranjo stisko in telesne bolečine. Ignacio Larrañaga v knjigi Naš brat Frančišek zapiše, da je križani brat bil že ves »odsoten« in je z gotovostjo čutil, da je njegovo življenje izbrani dar Očeta, Boga. In v noči, ki je bila v njegovem življenju najbolj nabita z obupom, v noči miši, vročice in blodenj, je križani asiški brat podaril svetu najbolj optimistično in radostno himno, ki je kdaj prišla iz človeškega srca: »Sončno pesem«. Proti jutru je prišla sestra Klara in brat Leon ji je pripovedoval, kako ga je brat Frančišek prosil za dve veji in kakor, da bi igral na violino je vso noč drgnil eno vejo ob drugo in odpiral usta kakor, da bi pel kakšno melodijo. Frančišek je Klari in bratu Leonu dejal: »To noč mi je Gospod v svojem usmiljenju zagotovil, da je moja hiša v raju že pripravljena in kot odziv hvaležnosti mi je privrela pesem. In želel je, da ju prav ona dva prva slišita. Vzel je v roki dve veji, eno je prislonil na ramo, kakor da drži violino, drugo pa je uporabil za lok in zapel: »Najvišji, vsemogočni, dobri Gospod, tebi hvala, slava in čast in ves blagoslov. Tebi, najvišjemu, edinemu pristoji in nihče ni vreden tebe imenovati. Hvaljen, moj Gospod, z vsemi tvojimi stvarmi, posebno s soncem, velikim bratom, ki razsvetljuje dneve in nas. Lepo je in v velikem sijaju žari. Tebe, najvišji odseva … ». Nekaj časa je križani brat pustil brevir ob strani pravi Larrañaga in je ob času ur predpisane molitve ponavljal »Sončno pesem«. Ko je postala bolečina od bolezni močnejša, jo je intoniral z močnejšim in bolj drhtečim glasom in povabil brata Leona in sestro Klaro, da ga spremljata. Frančišek je potem, ko je zapel »Sončno pesem«, predlagal bratu Leonu, da bi se red manjših bratov preimenoval v red bratov godcev. Brata Pacifika pa je prosil naj ga nauči igrati na lutnjo, da bo lahko spremljal »Hvalnico«. Larrañaga zapiše: »To je bil čudovito lep prizor: slepec, ki se ne more več premikati, se skuša naučiti, kako držati v rokah lutnjo, pravo držo prstov, prav kakor prizadeven učenec.«. Bratu Pacifiku je Frančišek naročil naj zbere nekaj bratov, ki so glasbeno nadarjeni in naj gredo po deželah in mestih ter ljudem prepevajo »Hvalnico«. Bratu Leonu pa je dejal naj zapiše: »Želim, da naj bodo manjši bratje Božji trubadurji in naj hodijo po vsem svetu in razglašajo, da ni drugega vsemogočnega razen Boga, in naj nosijo veselje v življenje ljudi. Resnično, mar niso Božji služabniki godci s poslanstvom, da dvigujejo srce ponižanih in jim dajo živeti v veselju?« In mi? Koliko veselja do življenja je v nas? Koliko pesmi, ki hvalijo veličastvo Boga je na naših ustnicah? Kolikim smo nosilci veselja in upanja? Naj nas Frančišek s svojo »Hvalnico« navduši, da bomo naše življenje postalo ena sama pesem hvaležnosti Bogu za vse kar nam daje. Andreja Štunf 11 FO in Frama Volili smo vodstvo Že modri Pridigar je zapisal: »Vse ima svojo uro, vsako veselje ima svoj čas pod nebom« (Prd 3,1). Pri Frančiškovih otrokih in Frančiškovi mladini je bil letos čas, ko se zamenja Narodni svet. S tem namenom smo se 2. in 3. septembra zbrali v Izoli na volilnem kapitlju. Ta se je sicer pričel že v petek zvečer, ko smo se (po cestnih zmožnostih, ki so jih narekovale zapore, ki so bile posledica ropa pošte v Semedeli – ne, predvidoma ropa ni zagrešil nihče od FRAME) zbrali v Izoli in izkoristili podaljšek poletja za nočno kopanje. Pri tem smo ugotovili, da se ni pametno igrati »bratec, reši me« v vodi, saj vas lahko naključni mimoidoči čudno (in mogoče malo zaskrbljeno) gledajo, ko vpijete: »Bratec, reši me!«. V soboto nas je čakal osrednji del kapitlja, ki smo ga začeli s pogovorom o zadnjih treh letih. Kaj smo si zapomnili iz življenja FRAME in FO, kaj nam je bilo všeč, kaj bi bilo lahko drugače. Namen pogovora je bila predvsem osvetlitev dela prejšnjega Narodnega sveta ter zbiranja predlogov, idej in napotkov za novo vodstvo. Nato je sledilo poročilo predsednice Kristine o stanju po posameznih regijah, o projektih … ter volitve, pred katerimi nas je 12 nagovoril predsednik Narodnega sveta FSR. Seveda smo pred volitvami prosili tudi Sv. Duha, naj nam da modrost, da bomo izbrali prave ljudi, ki bodo naslednja tri leta prvi zgled bratskega služenja in dela za FO in FRAMO. In tako smo dobili kar nekaj barvnih listkov na katera smo napisali kar nekaj imen. Tista, ki so bila največkrat napisana, pa so: Kristina Vrčon, predsednica Primož Raspor, podpredsednik Urban Štrancar, predstavnik za Primorsko regijo Katarina Trkov, predst. za Ljubljansko regijo Klemen Breznik, predst. za Mariborsko regijo Ana Raspor, članica NS Helena Rebek, članica NS Zdenka Pišek, mednarodna delegatka. V Narodnem svetu pa so še štiri »stara« imena, ki se jim mandat ni iztekel. To je predstavnik FSR-ja, Slavko Žižek, ter duhovni asistentje: br. Andrej Feguš OFMConv, br. Tomaž Pinter OFM in br. Vlado Kolenko OFMCap. Ker so volitve naporna stvar, ki povzroča tudi kruljenje v želodčkih, smo najprej imeli kosilo, po njem pa smo poskrbeli še za duhovno hrano. Pri sv. maši smo priporočili Bogu naslednja tri leta in ga prosili naj navdihuje in blagoslavlja naše odločitve, da bomo mi lahko tisto orodje, po katerem se bo On razodeval. Helena Rebek Znamenje časa Tudi pesem je pot k Bogu Priznam, tokratna tema me je precej zaposlila, ker pisati o pesmi je skoraj tako kot pisati pesmi. Lahko so lepe, milozvočne, lahko plehke in ponižujoče. Vse pesmi imajo svoje ustvarjalce, nekatere tudi večne oboževalce. Pesmi in pesnika vedno sodi tudi čas, v katerem živita in se rodita, a pravo ceno dobita, tako pesnik kot pesem, ponavadi šele takrat, ko pesnik umre, pesem pa ob tem na novo zaživi. Pesem lahko govori le z besedo in v njej najde vso svojo moč in sporočilnost, včasih jo obogati melodija, včasih pa sploh ne sodita skupaj. In ko vstopamo v svet glasbe je prav, da se zavedamo, da ni slabih zvrsti, le slabe pesmi so. To smo spoznali tudi ob smrti Lojzeta Slaka, legende slovenske narodno zabavne glasbe. Ob njegovem odhodu v večnost je njegov prijatelj in pesnik Tone Pavček zapisal: »Lojze Slak je legenda in slovenski narodni junak. Iz nič je ustvaril carstvo glasbe, pred njim ničesar, za njim skladovnica plošč in nesmrtnih viž … Česar koli se je dotaknil s svojimi prsti na harmoniki, povsod je zazvenelo, zapelo, da je bilo veselo slovensko srce in slovenski človek … Tako kot njemu, je bilo dano na tem svetu le malokaterim, da je bogat Vir in on ga je živo sprejemal, ga bogatil in iz njega, iz Pravira studenčnice, ustvaril mogočen veletok glasbe, ki ne mine nikoli. Pri vsem tem je bil skromen, kot da je samo orglar na katerega igra Gospod, ga usmerja in se mu pokori. Ko zdaj hodiš po naši zemlji obredov, za brentačem brenta grozdja, za oračem brazda njive, odmeva od neba, odmeva od nas melodija, ki je prej ni bilo. Odkril jo je Lojze Slak in jo posvetil svoji deželi in svojemu življenju. Zemlja, ljubezen do domovine in lepote naše male države so se združile in postale – ne nagrobni kamen ustvarjalcem – ampak veliko pričevanje za življenje in za zmagoslavje rodu in slovenskega človeka.« Nekomu je narodno zabavna glasba všeč, spet drugemu ne in nič ni narobe, saj nam je Bog podaril svobodo tudi v tem pogledu. In kako je s pesmijo, ki slavi Boga, ki nam pomaga iskati pot k veri? Veliko nam jih prinaša tudi Sveto pismo. Kaj pa petje pri sveti maši? Je edino prava zborovska, vsaj štiriglasna, zvenečih avtorjev, ob spremljavi orgel, ali lahko pri maši zazvenijo tudi kitare in bobni, duhovna ritmična glasba? Moje skromno mnenje je, da je poti k Bogu več, eno nam odpirajo pesmi in glasba in ko najdemo izraz, ki nas najbolje približa veri, upanju in ljubezni, ga negujmo. Mateja Feltrin Novljan 13 Božje stvarstvo okrog nas Gozd – učilnica življenja Nad mestom Assisi stoji – umeščen med skalne razpoke in okrašen s krošnjami dreves – samostan Carceri. Živ spomin na Frančiškovo hrepenenje po večno Ljubečem in nevsiljivo povabilo romarju, naj stopi vase in zadiha v Njem. Pred leti je umetnik ob samostan postavil tri bronaste kipe Frančiška in brata, ki se poglabljajo v nedojemljivo lepoto neba. Frančišek leži udobno zleknjen na tleh, z rokami pod glavo in s slamico v ustih (nisem povsem prepričan, da je bronasta in možno je celo, da je v resnici sploh ni tam …) in srka, srka … Lepoto, ki je vtisnjena v stvarstvo. Občuduje in okuša, kako dober, velik, lep in … je Gospod. Ob njem sta brata, ki se v nebo ozirata malce drugače. Preučujeta ga, raziskujeta in modrujeta. Njun razum je ves prevzet nad razsežnostmi vesolja in čeprav še ne razumeta, slutita, da te drobne točke svetlobe nosijo sporočilo nepredstavljivih daljav in časov. »Občudovati ali preučevati, kaj je bolje?«, se sprašujem. Naš brat Stane, ki katoliškost (vesoljnost) živi s srcem, bi se mi nasmehnil in me poučil: »Občudovati in preučevati!«. Strinjam se z njim … A kljub temu vas vabim, da tokrat stopimo v gozd kot v učilnico življenja. Kot katedralo ga bomo obiskali kdaj drugič … 14 Kaj nas gozd lahko nauči o življenju v družini, o vzgoji, o odnosih? Prvič sem se srečal s tem vprašanjem pred dvajsetimi leti na predavanju prof. Dušana Mlinška, gozdarskega strokovnjaka svetovnega formata. Iz njegove bogate zakladnice »gozdnih prilik« sem si skrivaj prisvojil tole: V pragozdu, naravni gozdni tvorbi, rastejo stara, odrasla in mlada drevesa skupaj. Odrasla s svojimi mogočnimi krošnjami ustvarjajo klimo, ambient. Obvladujejo prostor in odmerjajo količine svetlobe, ki pride do tal do mladih rastlinic, ki šele stopajo v življenje. V pragozdu do tal ne pride prav veliko svetlobe, tudi prostora za rast navzgor ni v obilju. Posledica takšnih razmer je, da mlada drevesa rastejo počasneje in da je njihova rast bolj usmerjena v globino (korenine) kot pa v višino. Če se v naši, s produktivnostjo zasvojeni družbi zdi počasna rast nekaj slabega, pa v pragozdu ni tako. Les dreves, ki rastejo počasi, je gostejši, trdnejši, odpornejši ter jim tako omogoča večjo konkurenčnost, ko pride njihov čas. Tudi globlje korenine so odločilna prednost, ko se z umikom starega drevesa sprosti svetlobni jašek in pride čas, da drevo požene kvišku. Hranil je v pragozdnem ekosistemu dovolj, a spet ne toliko, da se zanje ne bi bilo potrebno potruditi. Ob koncu te gozdne lekcije se ozrimo še v drevesnico. Tam mlada drevesa rastejo v izobilju svetlobe, hrane, prostora. Rastejo hitro in na pogled so lepa, zdrava, polna življenjske moči. Posledice njihovega življenja v izobilju se bodo pokazale šele kasneje. Slabše razvit koreninski sistem in redek les predstavljata resno nevarnost, da se bodo nekoč v viharnih vetrovih zrušila ali zlomila. Prvotno sem mislil te podobe iz narave še podrobneje razložiti, a ni sem prepričan, da ni potrebno … Naj Duh dokonča to učno uro … Bo tako ostalo malce več časa za občudovanje. Uživajte! br. Jaro Knežević Intervju: Svetnik Od metalca do Svetnika Nekaj dni nazaj sem babici razlagala o večeru z mladimi v naši župniji. Naneslo je tako, da smo tisti večer veliko peli. Pa me babi vpraša: »Ja, a molili pa niste nič?« Ja pa saj smo vendar peli cel večer. Komaj sem ji razložila, da danes mladi raje primemo za kitaro in pesmarice, kot pa za rožne vence. Saj že od nekdaj velja, da kdor poje dvakrat moli. Večkrat se spomnim profesorja glasbe, ki je rad poudaril, da samo kdor lepo poje dvakrat moli. Z pesmijo nagovarjamo Boga direktno, v prvi osebi. To zelo dobro zna Tadej Vindiš, pevec, kitarist in ustanovitelj skupine Svetnik. Tadej, kakšni so vaši glasbeni začetki? Glasba me veseli že od malega. Najbrž sva to veselje oba s sestro Teo dobila od staršev, čeprav je pri nama precej močnejše. Kitaro sem se začel učiti igrati v osnovni šoli, kjer je nastala naša prva glasbena skupina, v gimnazijskih letih pa smo imeli garažni metal bend z lastno avtorsko glasbo. Še kasneje je nastal Svetnik. Sestra Tea pa je avtorsko glasbo pisala že veliko prej, morda sem za to dobil vzpodbudo od nje. Kako je prišlo do preobrata na vaši glasbeni poti, od metal glasbe ste skočili k sodobni krščanski glasbi? Poslušal sem najbolj ekstremne oblike metal glasbe. Glasba je imela že takrat pomembno mesto v mojem življenju in jemal sem jo zelo zares. Niso bili problematični dolgi lasje, črna oblačila, udarna glasba, niti kitara s konicami, ali naš garažni bend. Težava je bila, ker sem si nadel nek melanholični imidž, ki mi je postal tako domač, da sem se ga kasneje težko otresel. Poleg tega pa so imele pesmi velikokrat konkretno protikrščansko vsebino, kar se ni ujemalo z mojim verskim prepričanjem. To me je mučilo in razdvajalo že takrat, ampak sama glasba me je s svojo energičnostjo in močjo tako zelo privlačila, da se ji nisem bil pripravljen odpovedati zaradi slabe vsebine. V moje življenje je pač moralo priti nekaj močnejšega in to je bila punca, ki je danes moja žena. Pa naj še tole razložim, da ne bi izpadlo, kot da je prišla in s silo uvedla spremembe; prav nasprotno, njej je bilo vse to smešno in zanimivo in jaz sem se ji zdel privlačno nedostopen. Ona pa je bila v nasprotju z mano zelo nezakomplicirana in vesela. Ob njej sem se počasi spreminjal tudi jaz. Na boljše. Najbrž sem spoznal, da je življenje 'na njen način' lepše, boljše … In spremembe so se sproti odražale tudi v glasbi. Večina vas pozna kot ustanovnega člana Skupine Svetnik. Kakšni so začetki skupine in kako se je razvila do danes? Če se navežem na drugo vprašanje oziroma odgovor, lahko nadaljujem, da sem si tudi v glasbi želel nekaj smiselnega, nekaj v povezavi z Bogom. Ker tega nisem mogel uresničiti z mojim metal bandom, smo ga razpustili in čez nekaj časa sem začel od znova. Čisto preprosto z eno akustično kitaro in tremi pevkami. To je bilo pred dobrimi desetimi leti. Zelo kmalu se nam je pridružil basist Matjaž, ki z nami igra še danes, in malo za njim še harmonikar Sandi. Najprej smo sodelovali le pri svetih mašah v domači župniji v Račah, naši prvi nastopi izven župnije pa so bile ulične prireditve »Podaj mi roko« na štajerskem koncu, ki jih bralci najbrž dobro poznajo. Sledil je prvi Festival duhovne ritmične glasbe, danes znan pod imenom Ritem Duha, in nato cela vrsta festivalov, vključno z našim domačim RačeFest-om. Posneli smo tri studijske albume, igrali na mnogih velikih in malih odrih, pri bogoslužjih, 15 na različnih srečanjih … Kako se je Svetnik »razvil« do danes, ni tako enostavno reči. Lahko naštevamo neka 'tehnična' dejstva in 'dosežke', ampak to niti ni pomembno. Pomembna so vsa Božja dela v teh 10 letih, mi smo se le trudili biti dobro orodje v Njegovih rokah. Bog nam je dal lepe talente in poslanstvo, pa tudi prijateljstvo. Hvaležen sem, ko vidim, da se tudi s pomočjo naše glasbe razliva Božja ljubezen med ljudi, in da Bog blagoslavlja naše skupne trenutke s svojo prisotnostjo. Zakaj ste se odločila za ime Svetnik? To je bilo eno najpogostejših vprašanj, ki so nam ga zastavljali v prvih letih. Ko smo izbirali ime, ni bilo prav veliko dobrih idej. Tale je bila ena izmed prvih in se je že takoj zdela obetavna. O njej sem se posvetoval tudi s takratnim raškim župnikom in nato smo postali »Svetnik«. Svetnik je ideal, h kateremu vsi težimo, ali vsaj naj bi težili. Vsi ljudje smo poklicani k svetništvu. To ni za izbrance. V vsakem izmed nas je določen delež svetega, mi pa se moramo truditi, da bi bil ta delež čim večji. Do sedaj ste že izdali 3 albume, na katerih je nekaj avtorskih pesmi in pa tudi nekaj priredb. V čem se albumi med sabo razlikujejo? Vsak ima svoj zvok in tudi vsebinsko so si različni. Prvi (Kako v 10 dneh postati svetnik, 2004) je najbolj mladosten, razigran, s funky ritmi in lahkotnejšimi življenjskimi pesmimi, predvsem takimi, ki nagovarjajo poslušalce. Drugi (Največji, 2008) je najbolj univerzalen, na njem je tipična sodobna slavilna glasba in veliko zelo priljubljenih pesmi. Najbrž je zato tudi najbolj iskan. To so molitvene pesmi, nagovarjajo Boga in so blizu več generacijam, ne le najmlajšim. Tretji album (Brez besed, 2009) pa je na nek način nadaljevanje zgodbe predhodnega albuma, ampak s širšo perspektivo – na njem je kar nekaj posebnosti, na primer skrajšana veroizpoved v rap izvedbi, dve instrumentalni priredbi, pri dveh pesmih gostuje pevski zborček Studenček (iz kapucinske župnije sv. Jožefa v Mariboru!)… Vse tri zgoščenke so na voljo v vseh katoliških knjigarnah po Sloveniji in 16 tudi v spletni trgovini naše založbe www.PrepihMedia.com. Kaj želite doseči s svojimi pesmimi? Pesmi zadnjih petih let so predvsem molitvene. To je tudi naš namen – molitev. Glasba je zelo lepa umetnost, odlično sredstvo za skupno molitev. Pa tudi individualno. Cilj naših koncertov in slavljenj je popeljati vse zbrane na intimno srečanje z Jezusom. To je edini smisel našega življenja – biti v intimnem odnosu z našim Odrešenikom. Slavljenje v širšem pomenu je seveda še veliko več kot petje pesmi, je način življenja, je to, da postavimo Jezusa na prvo mesto v vsakem trenutku in vsaki situaciji. Naše slavljenje z glasbo je le eden izmed izrazov slavljenja, ki nam tudi pomaga boljše »živeti slavljenje« vsak dan. Mladi kristjani radi poslušajo in tudi preigravajo vaši glasbo. Vas je bilo kdaj strah odziva publike? Če si iskren in daš del sebe na razpolago v javnost, mislim, da je vsakega malo strah, kakšen bo odziv. Globoko v sebi si vsi želimo, da bi ugajali drugim. Hvala Bogu so bili odzivi vedno več ali manj pozitivni J. Je pa dobro, da je veliko povratnih informacij od poslušalcev. Na primer, Slovenci smo na splošno precej zadržani, zato je iz odra včasih zelo težko oceniti, kaj se dogaja v srcih in glavah obiskovalcev. Zato sem zelo vesel vsakega, ki stopi do nas in nam pove kakšen odziv, ali nam napiše e-mail s svojim pričevanjem. Potem vidim, da je Bog res konkretno na delu, znova in znova… Kakšni so vaši načrti za prihodnost? Ni velikih načrtov. Idej je veliko, uresničenih pa bo najbrž le peščica. Smo v takem obdobju življenja, da imamo v zasebnem življenju veliko drugih stvari z višjo prioriteto, zato si velikih podvigov s Svetnikom niti ne moremo privoščiti. Ampak takega poslanstva ne moreš kar tako zavreči, četudi trenutno ni prav veliko časa zanj. Trudili se bomo še naprej, novice in dogodke pa lahko spremljate na internetu (www.svetnik.net, www.prepihmedia. com, www.prepih.org). Nives Bratkovič Animator sem Péti pri maši ali péti mašo? Spoštovanje in zavedanje vzvišenosti svete maše mora biti osnovno merilo tistemu, ki jo sooblikuje; zlasti glasbeniku, ki ne oblikuje le »okolja« maše, ampak bogoslužje samo. Od glasbenega bogoslužnega sodelavca se pričakuje vera v moč bogoslužja in estetski čut, začinjen z dobršno mero poznavanja liturgije. Zapisano naj služi kot merilo in nasvet; ob spoštovanju nespremenljivih in predvidenih delov bogoslužja le-to pričakuje od vernika, da ga bo sooblikoval tudi z močjo svoje ustvarjalnosti; v bogoslužju je namreč veliko prostora za človekovo ustvarjalnost. S priprošnjo k Svetemu Duhu pa bo rezultat že bližanje nebeškim lepotam. Ponekod opozarjam na pogoste napake, ki jih delamo, in posledično morda celo okrnimo bogoslužje, drugod pa za večjo jasnost uporabljam tudi konkretne primere nekaterih pesmi. Predstavljajmo si dve glavni skupini glasbenih delov maše: spremenljive/lastne glasbene dele maše ter stalne glasbene dele maše. Važno je, da jih ne pomešamo med seboj, predvsem pa, da še posebej spoštujemo pomen stalnih mašnih spevov, ki so nenadomestljivi. Pogoste napake: Ne gre kar prosto »po Prešernu« izbrati, katera pesem bi se pela pri katerem delu maše: namesto obhajilne pesmi ne moremo peti božične, niti na sam božič ne, namesto speva Svet ne moremo peti pesmi Poklonim se, vse izročim … Osnovna navodila Da nam bo jasno, po kakšni logiki poteka določanje pesmi, primernih za mašo, je potrebno najprej poznati dele maše, kot si sledijo, in glasbene mašne sestavine. Najprej je potrebno zavedanje, da glasba pri bogoslužju nikakor ni zgolj okras ali morda 'mašilo' za tiste trenutke, ko ne vemo, kaj bi počeli, ampak gre za sestavni del bogoslužja, torej ne pojemo pri maši, ampak pojemo mašo. A posebna vzvišena vloga glasbe, ki za razliko od drugih umetnosti, katere dajejo okvir svetim obredom, svoje mesto vrši v samih obredih, ji vendarle ne daje pravice, da bi glasbene sestavine smele spreminjati strukturo ali potek bogoslužja. Glasba je vselej v podrejenem položaju do bogoslužja, kar pa ji ob spoštovanju liturgičnih predpisov nikakor ne odvzema njene umetniške lepote in pristnosti. Spremenljivi glasbeni deli maše Spremenljivi ali lastni deli so pesmi, ki imajo svoja lastna besedila za posamezne praznike cerkvenega leta in se po njih menjavajo. To so vstopni spev, psalm, aleluja, darovanjski spev ter obhajilni spev. Konkretni primer: Gre za pesmi, ki v začetku maše govorijo o točno določenem prazniku (npr. božična Božji nam je rojen sin na božič …) ali o točno določenem delu maše in ga »opisujejo« (npr. darovanjska pesem Kakor je bil ta kruh, ki ga lomimo pri pripravi darov) … 17 Vstopni spev (vstopna pesem) spremlja duhovnike in sodelavce (ministrante, lahko tudi bralce, psalmiste …) k oltarju. S svojim sporočilom, ki je sporočilo liturgičnega dne ali praznika, poveže zbrane v občestvo in ustvari novo duhovno ozračje, ki služi za prehod iz vsakdanjega življenja, polnega skrbi, k obhajanju Kristusove skrivnosti. Poje ga lahko samo pevski zbor, samo pevec, vse občestvo … Konkretni primer: Gre torej za pesem, ki napoveduje praznik, ki se obhaja (npr. Lepa si, vsa brezmadežna za praznik 8. decembra), liturgični čas (npr. Na križ si šel v postnem času) ali se, npr. pri nedeljah med letom nanaša na Božjo besedo (npr. Ovca zapustila je pastirja na nedeljo dobrega pastirja). Našli bomo tudi veliko primerov pesmi, ki govorijo o veselju, da smo zbrani pred Gospodom (npr. Tu smo zbrani, Jezus, v tvojem imenu …). Če ima pesem veliko kitic, je smiselno, da izberemo tiste, ki govore o skrivnostih, ki jih bomo obhajali. Pogoste napake: Pogosto bogoslužja »posplošujemo«; zamika nas, na primer, da bi tokrat na začetku maše zapeli tisto Marijino pesem, ki je vsem tako zelo všeč … Ja, a samo v primeru, če gre za Marijin praznik, ne pa npr. na nedeljo med letom … Psalm je eden lepših pétih delov maše. Bistveno je razumevanje, da ne gre za kakršno koli pesem, ampak za pesem z besedilom iz Svetega pisma. Ni torej nujno, da je vselej iz knjige psalmov, čeprav nam dnevno bogoslužje to priporoča in je tudi najbolj smiselno. Ob določenih prilikah, npr. mladinska maša … presodimo, če bo morda lahko neko pesem s svetopisemskim besedilom (pozor – ne parafrazo!!!) pelo vse občestvo, ali pa za sodelovanje vseh izberemo zgolj odpev, kitice psalma pa poje psalmist (responsorialni način petja psalma). Konkretni primer: Pri kakšni mladinski maši mi v takem primeru pride na misel pesem Pojte z menoj Gospodu vsi, ki je v kiticah 18 jasna svetopisemska pesem Magnificat, ali pa kak taizejski spev skupaj s kiticami, npr. Daj nam mir (Ps 103). Pogoste napake: Če pétega psalma nimamo na razpolago, ga NE MOREMO zamenjati s kakšno drugo pesmijo!!! Še tako čudovito besedilo neke nesvetopisemske pesmi se ne more kosati z Božjo besedo! Če nimamo glasbene oblike psalma, ga pač beremo. Aleluja pomeni »Slavite Gospoda«, ta vzklik veselja izhaja že iz bogoslužja sinagoge in templja, ne da bi bil kdaj preveden v drug jezik in pomeni vzklik Kristusu v besedah evangelija. Cerkev ta spev predpisuje za vse leto razen v postu. V postu pa pojemo bodisi samo vrstico pred evangelijem ali drug primeren spev (zahvala za Božjo besedo). Konkretni primer: Imamo veliko pesmi, ki imajo alelujo v odpevu (npr. pesem Zahvaljujte se Gospodu vsi). Če jih uporabljamo kot alelujni spev, poskusimo, če se da, začeti z odpevom, torej alelujo, eno kitico uporabiti kot »vrstico« pred evangelijem (pobrskajmo med kiticami, ki so na voljo, če se katera ujema z evangelijem) in ponovno odpev. Darovanjski spev (darovanjska pesem) spremlja darovanje vernikov. V prvih stoletjih so prinašali darove na oltar za mašo, hkrati pa tudi darove za uboge. Zato je imel darovanjski spev poleg vsebine tudi praktični značaj: vsaj delno preglasiti neizogiben ropot ob prina- šanju darov – zato so zapeli tudi kakšno Ave Mario … Danes je potrebnost tega speva drugačna – da osredotoči vernike na dogajanje, ki se pripravlja, zato pojemo darovanjsko pesem in ne kakšne druge (tudi v adventu, božiču, postu … ne). To pesem lahko kdaj nadomesti tihota ali samo instrumentalna glasba (primerna trenutku in svetemu prostoru). Obhajilni spev (obhajilna pesem) je evharistična pesem, ki združi glasove v duhovno zedinjenje obhajancev ter ustvari bolj bratski sprevod, v katerem se približamo sprejemu svetega obhajila. Lahko pa izraža tudi veselje in zahvalo za srečanje z Gospodom, oziroma željo, da se ta pogovor in srečanje z Njim nadaljuje. Sklepne pesmi kot glasbene sestavine liturgična navodila ne predvidevajo, zato je na tem mestu mogoča tudi samo instrumentalna glasba ali pa primerna nabožna pesem, ki ni našla mesta v tem bogoslužju npr. Marijina pesem … Stalni glasbeni deli maše Ti glasbeni deli maše so nepogrešljivi in nenadomestljivi. Gre za tisto vrsto »pesmi«, katerih besedila se ne spreminjajo. To so: Gospod usmili se, Slava, Vera, Svet – Blagoslovljen, Jagnje Božje in Pojdite v miru. Pogoste napake: Ti spevi naj bi se vsaj deloma izvajali tudi z občestvom (samo slavo sme peti zbor sam), pri nas v cerkvah pa je največkrat praksa, da vse stalne mašne dele poje pevski zbor ali kakšna glasbena skupina. Literature – komponiranih maš, ki omogočajo odpevanje ljudstva, je vedno več, zato je prav, da posegamo tudi po takih mašah, če pa je še nismo uspeli naštudirati, pa vsaj omogočimo občestvu, da bo lahko sodelovalo pri drugih pesmih med mašo. prav je danes število vzklikov »Gospod usmili se« omejeno na tri, ga smemo zaradi različnih razlogov ali okoliščin večkrat ponoviti. Konkretni primer: Kakor je bila navada že v koralnih spevih Kyrie, se tudi danes sme le v tem stalnem mašnem spevu besedilu dodati »trope«, kot je npr. tudi v Rimskem misalu predlagana ena od oblik kesanja, ki že vključuje spev Gospod usmili se (»Gospod Jezus Kristus, Oče te je poslal, da ozdravljaš vse, ki so skesanega srca: Gospod, usmili se …«). Tako imamo zlasti med 'mladinskimi' spevi Kyrie veliko takih primerov (npr. Kyrie iz svetovnega srečanja mladih v Torontu itd.). Slava je starodavna hvalnica; Cerkev je uporabila besede betlehemskih angelov, ki so oznanjali Odrešenikovo rojstvo (Lk 2,14). Po uvodu, za besedami angelov, sledi hvalospev nebeškemu Očetu, konec tega speva pa poudari, da gre naša pot k Očetu prek Jezusa Kristusa s Svetim Duhom. Kot vidimo, so vsi deli te hvalnice pomembni, zato nikakor ne moremo namesto tega peti kakšne Čast Očetu na višavi. Veliko čudovitih kompozicij imamo, kjer je občestvu namenjen odpev (Slava Bogu Gospod usmili se je sestavljen iz vzklikov Gospod – Kristus – Gospod; gre za vzklike Gospodu Kristusu, Božjemu Maziljencu. Če19 Poklical si me na višavah in na zemlji mir ljudem), solistu ali zboru pa kitice. Vero v naših občestvih največkrat molimo, zato o njej ne bomo izrecno govorili, če pa jo pojemo, pa je ključno to, da imamo dobesedno besedilo in da občestvo sodeluje vsaj z odpevom (Verujem …). Svet – Blagoslovljen je zmagoslavna pesem angelov, ki tvori celoto z mašnim hvalospevom, ki jo prepevajo ali molijo skupaj duhovnik in ljudstvo (že duhovnik pravi v mašni molitvi: »... in ti enoglasno kličemo«). V videnju svojega poklica prerok Izaija zasliši serafe, ki so drug drugemu klicali: »Svet, svet, svet je Gospod nad vojskami« (Iz 6,3). Sledi klic hozana iz 117. psalma, ki je zadonel Jezusu, ko je na cvetno nedeljo vstopal v Jeruzalem: »Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu! Hozana na višavah!« (Mt 21,9). Jagnje Božje ima v starih liturgičnih knjigah svojevrstno ime. Imenuje se confractorium, to se pravi »pesem pri lomljenju«. To ime nam torej poroča o izvoru speva. Prvotno je bil povezan z dejanjem »lomljenja«, ki ga je izvršil Gospod že v dvorani zadnje večerje. Ko so uvedli za ljudstvo že razlomljen kruh, oziroma majhne hostije (prej so kruh lomili med tem spevom), pa se je število vzklikov skrčilo na tri, in tretji klic ne izraža več prošnje za usmiljenje, ampak za mir. Tudi ta spev naj bi vsaj deloma odpevalo celotno občestvo. Ne pozabi! Resnično pravi »okus« pa glasbeni deli maše dobijo, če v pravi meri upoštevamo še sestavino, ki povezuje in osmišlja vse ostale sestavine – gre za tihoto pri bogoslužju. »Glasba izhaja iz tihote in se v tihoto vrača. Sveto bogoslužje vsebuje skladnost besedil, dejanj, pesmi in tihote. « (Sing to the Lord 118) Cecilija Oblonšek 20 Kam naj grem V preteklosti sem si postavljal vprašanja »kaj si želim postati in kaj zmorem in znam«. Cilje sem imel zamegljene, nedosegljive in prihodnost so bile le sanje, kajti ves čas sem smisel iskal v sebi. Sledil sem miselnosti tega sveta, ki vidi smisel v kopičenju dobrin, uživanju, lahkotnemu življenju, skratka vsemu, ki v ospredje postavlja lastne potrebe in se v tem izgubljal. Dojel sem, da z vprašanjem »jaz?« ne bom prišel daleč in da z njim ne dajem smisel mojemu življenju. In ker me je v svoji ljubezni ustvaril Bog sem torej ustvarjen zanj kakor pravi Sv. Pavel v pismu Kološanom »vse je bilo ustvarjeno po njem in zanj«. Torej »jaz« postane »ti«. In tukaj se človek zamisli. Če sem ustvarjen zanj, je nekako pot že znana in ne postavi se več vprašanje« Kaj jaz hočem ali želim? »ampak namesto tega vprašanje« Kaj ti hočeš ali želiš?«. V tem razmišljanju človek ne išče več svoje koristi in ospredje postavlja bližnjega, nenazadnje Boga, ki je ljubezen, ki ne razočara, nikoli ne zapusti, ampak razvnema v sebi. Takšna ljubezen (Bog) rodi hrepenenje po ljubezni (Bogu), dajanju in prejemanju. V evangeliju lahko preberemo, kako naj ljubimo in predvsem koga. Ljubiti Boga z vsem srcem, z vso dušo, z vso močjo, z vsem mišljenjem in ljubiti svojega bližnjega kot samega sebe. In vsi smo poklicani, da ljubimo. Ko človek enkrat zahrepeni po Bogu, ne more storiti drugega kot, da bi prišel bližje, bližje kljub vsej svoji zadržanosti, nezmožnosti, nevednosti, svoji šibki veri in nezaupanju. V meni se je zbudilo hrepenenje, ki ga zelo dobro opisuje Psalm 62, ko pravi: »O Bog, moj Bog, po tebi žeja mojo dušo«. To hrepenenje, ki vleče dušo k Bogu in, ki si želi biti v njegovi bližini je klic, klic Boga. Vendar ko Bog potrka na vrata srca se mnogokrat zgodi, da klic preslišimo in se zanj ne zmenimo. Potreben je pogum, da si rečemo: »Glej, slišal sem te.«, »Kaj naj storim?«, »Kam me kličeš?«, »Kam naj grem?«, »Kje bo moje življenje izpolnjeno?«. Ob branju knjig z versko vsebino, Svetega pisma, poslušanju Božje besede pri sveti maši ter v pogovoru z Bogom sem postajal odločnejši v namenu, da naredim naslednji korak. Odzvanjale so mi Petrove besede: »Gospod, kam naj grem, Ti imaš besede večnega življenja«. Odločil sem se, da se še bolj približam v smeri posvečenega življenja. Bratje kapucini, ki sem jih poznal, ko sem živel še v Celju, so v mojih mislih vedno bolj prihajali v ospredje. Nagovarjal me je svetli lik brata kapucina, predvsem pa njihova karizma, ki jo v preprostosti in enostavnosti živijo med ljudmi. Približal sem bratom kapucinom v upanju, da se jim nekega dne pridružim. Tistega dne, ko sem izrazil svoj namen in razkril svoje želje je izginila teža dvomov, vprašanj in skrbi o moji poklicanosti. Kot kandidat bratov kapucinov sem prišel v Vipavski Križ. V času kandidature sem se privajal na okolje, spoznaval brate, skupno molitev, delo in življenje v samostanu. Spoznal sem, da želim nadaljevati to pot, pravo pot, zato sem kasneje zaprosil za vstop v postulat. V tem času sem še bolj poglabljal, utrjeval, preizkušal svojo odločitev, poklicanost in poslanstvo v zavedanju, da je pred menoj priprava na noviciat, ki se je začel meseca septembra v Sanctarcangelu di Romagna blizu mesta Rimini. Novinec Marko Petek 21 22 23 Mozaik Assisi 2011 Ko smo pripravljali letošnji Assisi, smo med drugim ugotovili, da nam veliko preveč časa vzame večerno nakupovanje ob povratku v Center Tau. Po zgledu prvih romanj v Assisi smo se malo nadgradili in te postanke preprosto ukinili. Skoraj vso hrano smo zopet pripeljali s seboj in kuharske ekipe pod vodstvom br. Jara so odlično opravile svoje služenje. Na ta način smo pridobili veliko časa, ki smo ga lahko zelo koristno uporabili. Bodisi da smo se dlje zadržali na Frančiškovih krajih, oziroma smo se mirneje pripravljali na večerni program. Že hitro smo spoznali, da je letošnja skupina zelo resna, med nami smo imeli dva zakonska para, ter kar nekaj prekaljenih romarskih veteranov in veterank, ki so svojim zgledom pritegnili še druge. Takim morskim mačkom je ribarjenje po plitvem morju živ dolgčas, zato smo v duhu preprosti življenja odrinili na globoko morje Božje ljubezni. Romarji, ki so bili prvič z nami, so 24 brž padli noter. Tudi pri skritih prijateljih, ko smo vsak svojemu varovancu ali varovanki namesto spominkov iz trgovine poklanjali preprosta darilca, predvsem v podobi misli, molitev, meditacij, vsakodnevno zapisanih v droben zvezek, ki ga je mojstrsko pripravil br. Jaro. Da je simfonija preprostosti v Assisiju v izvedbi nadarjenih, podarjajočih se mladih res odlično uspela, sta poskrbela še prva violina br. Stane ter umetniški vodja – dirigent br. Marko ter odlični in enkratni temperamentni s. Teresa in s. Grazyna, ki sta med drugim pripravili dekliški večer. Ko sem iskal darilo za Anjo, ki sem ji bila skrita prijateljica, sem bil veliko bolj zahteven kot včasih. S seboj domov nismo prinesli bogastva, ki bi ga razjedal molj ali rja, s seboj smo prinesli bogastvo, ki smo si ga podarjali, drug drugega v vsej njegovi enkratnosti, preprostosti in veličini. To razkošje in veselje nad Stvarnikom in Stvarstvom smo prek različnih inštrumentov, tudi harmonike, razdajali prebivalcem in obiskovalcem Assisija. br. Gregor Rehar Camino de Santiago V soboto, 9. julija 2011, smo se ponovinci z magistrom odpravili na zadnjo izkušnjo tega ''leta izkušenj''. Potovali smo z vlakom iz Ljubljane, preko Münchna in Pariza v Lurd, kjer smo se prvič ustavili in se priporočili Mariji. Naslednji dan smo se odpravili v Sant Jean Pied de Port, kjer smo začeli z Jakobovo potjo ali Caminom. Izbrali smo francosko pot. Najprej smo se dvignili in prečkali Pireneje. Čeprav smo se spustili s Pirenejev, se pot ni spustila prav nizko. Kot bi bili na veliki planoti, smo se dvigali in spuščali nekje med 800 in 400 m.n.m.. Tudi temperature niso bile visoke. Zjutraj se je ohladilo tudi na 12°C. Čez dan pa nas je vroče sonce dobro ogrelo. Imeli smo tudi nekaj slabega vremena. Trikrat nas je v slabo voljo spravljal dež. Prav nič prijetno ni stopiti iz tople postelje pod hladen tuš. Pot do Santiaga nas je vodila preko večjih mest kot so: Pamplona, Burgos in Leon. Obiskali smo tudi Cebreiro, kjer se je zgodil evharistični čudež. Najpomembnejše pa je, da smo, 13. 8., po skoraj 800 km prehojene poti priromali do sv. Jakoba v Santiago de Compostelo, kjer smo se zadržali tri dni. Naši dnevi so bili na prvi pogled skoraj enaki. Petnajst minut čez sedmo smo začeli s hojo in jo po eni uri prekinili, da smo zmolili hvalnice ter pozajtrkovali. Do molitve smo hodili skupaj, potem je vsak sledil svojemu ritmu. Med hojo smo se srečevali z drugimi romarji ter de prepuščali molitvi in razmišljanjem. Hojo smo običajno zaključili okoli druge ure. Na dan smo prehodili od 20 do 30 km. Zvečer smo se dogovorili, kje bo naš naslednji cilj ter zmolili večernice in šli k maši. Dvakrat smo imeli mašo sami, saj je v vasi ni bilo. Enkrat smo ostali brez nje, saj v vasi niso imeli cerkvenega ključa. Povsem običajno je, da romarja ožuli. Br. Matej je zaradi žuljev najbolj trpel. Ostali pa smo jo kar dobro odnesli. Pojavljale pa so se tudi druge bolečine, predvsem v podplatih. Bolj kot smo se približevali cilju, več romarjev je bilo na poti. Zadnjih 100 km se nam je pridružilo več skupin mladih, ki so šli kasneje v Madrid na svetovni dan mladih. Bilo nas je toliko, da smo dvakrat, kljub temu, da so odprli telovadnice, ostali brez prenočišča, tako da smo se morali zateči pod drevesa. V Santiagu smo obiskali svetišče, ki je bilo polno romarjev. Na praznik Marijinega vnebovzetja smo bili pri slovesni sveti maši. Pred mašo je bila procesija z Marijinim kipom, ki je potekala po cerkvi. Med procesijo so zagnali veliko kadilnico, ki niha po prečni ladji. Iz Santiaga smo se z vlakom odpravili na svetovni dan mladih v Madridu. SDM s svetim očetom in FRAMO V Madrid smo prispeli 16. 8. pozno zvečer ter se tam priključili slovenski Frančiškovi mladini. Spali smo v šoli, ki jo vodijo minoriti. 25 V naslednjih treh dneh, smo dopoldne odhajali v župnijo blizu mestnega centra, kjer je škof Jurij Bizjak imel kateheze za mlade. Le-te so bile bogate in izredno slikovito prikazane s primeri iz vsakdanjega življenja. Sledila je sveta maša, po njej pa je bilo prosto. Najprej smo se odpravili na kosilo, nato pa se je vsak udeležil kakšne od delavnic, ki so potekale po vsem Madridu. Zelo prav nam je prišlo znanje tujih jezikov, saj so bile delavnice pretežno v tujem jeziku. V petek zvečer smo se udeležili križevega pota. V soboto pa smo se odpravili na osrednji prostor, na letališče, kamor je zvečer prišel papež. Ko je že skoraj padel mrak, se je začel program. Začelo je pihati in deževati. Papež nas je zaradi težkih razmer moral zapustiti. Kasneje se je vrnil ter nas po kratki in tihi adoraciji blagoslovil. Nevihta se je polegla in noč smo mirno preživeli na prostem. Le veselje, ki se je izražalo prek pesmi in plesa mladih Južnoameričanov, nam je kalilo spanec. V nedeljo zjutraj nas je papež ponovno obiskal ter nas zbral k sveti maši. Zaradi neurja ni bilo obhajila. Neurje je namreč podrlo dva šotora, ki naj bi služila za obhajanje. Obhajilo 26 smo prejeli kasneje. Pozno zvečer istega dne smo se vkrcali na avtobus ter se odpeljali proti domu. Pot je bila dolga in razburljiva. Najprej je začela puščati klima, ponoči nam je na avtocesti počila sprednja guma in za konec smo se morali v največji vročini ustaviti, ker se je strgal jermen. Da sta se šoferja odpočila, smo se ustavili ob morju. Ta čas smo se kopali in imeli mašo. V Ljubljano smo se vrnili, ko je bilo poldan torkovega dne (23. 8. 2011). br. Jakob Kunšič Madrid Sonce, druženje, molitev, pesem, smeh, gneča, vročina, zastave, metro, rumene majčke, švic, dragoceno tuširanje, hitra hrana, papamobil, afriški plesi, pajela, papež … Vse to predstavlja romanje slovenske FRAME na svetovni dan mladih v Madrid. Štirinajstdnevno potovanje se je zares začelo, ko so se nam na avtobusu v Ajdovščini pridružili še zadnji romarji. Med potjo smo se ustavili še v francoskem mestu Marseille in v Barceloni. Dneve, ko smo bili romarji nastanjeni po škofijah, smo preživeli v Valenciji, kjer smo si ogledali muzeje, akvarij, mesto, se kopali na lepi peščeni plaži in se z ostalimi mladimi povezali na teizejski molitvi. 16. avgusta se je dogajanje preselilo v Madrid. Dopoldneve smo z ostalimi Slovenci (skupaj nas je bilo okrog 850) preživeli na katehezi in sveti maši s škofom, popoldan pa smo spoznavali mesto in se z mladimi s celega sveta gnetli na podzemni železnici. Vrhunec Svetovnega dneva mladih je bilo nočno bdenje s papežem na vojaškem letališču, kjer smo se zbrali čisto vsi romarji. Noč je bila pestra. Pokvarili je niso niti dež, veter in strele. V sončnem jutru smo s papežem darovali sveto mašo, pri kateri nas je nagovoril, naj bomo trdni v veri in ukoreninjeni v Kristusu. Ta dan smo lahko vsi čutili povezanost med vsemi mladimi verniki sveta. Romarji smo bili navdušeni nad vsem dogajanjem v Madridu. Kljub visokim, včasih previsokim temperaturam, poškodbam ob nevihti in žalosti zaradi ukradenih stvari, nam bo romanje zagotovo ostalo v najlepšem spominu! Nuša Kolenko in Mara Muhič Kratki vtisi Svetovni dan mladih je ena izmed alinej, ki jih imam na listu, before I die. Zdaj sem lahko to z zadovoljstvom obkljukala. Masa ljudi, ki je tokrat prišla v Madrid, mi je zagotovila še večjo varnost, ljubezen in upanje za in v svet. Hvala Španija! Maruška Madrid je bila prav posebna izkušnja. Res, toliko zabavnih, lepih stvari doživiš … Neverjetno! Klemen Sonce in dež sta bila prava preizkušnja za milijon in pol mladih na letališču, a nam nista pokvarila dobrega vzdušja, ki je vladalo med nami. Zjutraj pa smo bili nagrajeni z lepim sončnim vzhodom, ki se je dvigal nad milijonsko množico. To so stvari, ki ti ostanejo za vedno. Petra 27 V Bosni Morda si mislite, da je neumno nositi v gozd drva. Saj se strinjam z vami. Prav tako se morda zdi živa neumnost, da Slovenci hodimo pomagat v Bosno gradit hiše, ko pa je tam velika brezposelnost in bi si domačini z gradnjo zaslužili potreben denar za preživljanje svojih družin. A izgovorov je vedno dovolj pri roki in hiš ter s tem tudi obilo prilike za zaposlitev. Predstavljajte si, da se nahajate v nekoč okupirani vasi v Bosni, da je večina vaše družine razseljena, da je nekdo izmed vaših padel, in da vam streha skoraj pada na glavo zaradi dotrajanosti ali se vam vdre popolnoma gnil pod in se šele po nekaj urah rešite? Tako na bi vam kratko lahko opisal realnost stanja. Pa pride že enajsto leto zapored skupina mladih Slovencev, bodisi po srcu, bodisi po letih, ki jih sploh niste nikoli videli in ob pomoči bosanskih zidarjev, ki vratolomno kolovratijo po strehi brez vrvi, lestve, odra, dvigala in obnavlja vaš dom! Glavnina projekta je bila v vasi Jajce, kjer je več invalidnih bratov pravzaprav bilo brezdomcev, obenem pa smo zavihali rokave še v predmestju Banja Luke, kjer smo ženici, ki živi sama v popolnoma dotrajani montažni hiški, zamenjali 28 popolnoma dotrajani pod (ta je še najbolj spominjal na relief Slovenije). Nekoč je z družino živela v večji hiši na podeželju, od katere pa je ostal le kup pepela in ruševin. Nato nas je čakala večja streha na podeželju, kjer smo zamenjali kritino in nekaj tramov. Kot sem že omenil, pozabite ena moderne pripomočke, brez večine katerih se verjetno tovrstnega dela v Sloveniji sploh ne bi lotili! Deske smo si podajali s pomočjo »kitajskega tekočega traku« iz rok v roke na podstrešje. Vsaka dlan je bila nepogrešljiva, podobno tudi pri kritini, ki se je zamenjala bodisi prek škripca ali pa prek nošenja po stopnicah. Na nedavnost vojne so nas med delom opominjale tako zapuščene, nekatere celo uničene hiše v bližini, najdena ročna granata pod strešniki ter vaško župnišče, kjer sta zgorela domači župnik in sestra redovnica. Če je volja in ljubezen do bližnjega, je tudi pot. Nas je tista po cesti peljala naprej, prva postaja je bila Jajce, kjer smo si ogledali gradnjo hiše invalidnih bratov, tam so delali predvsem mladi iz Škofijske gimnazije Vipava, nato proti Sarajevu. Naslednji dan pa prek Mostarja, Međugorja v Dubrovnik na nekaj dni oddiha pri naših prijaznih bratih Anteju, Nikoli in Marijanu. Vsak večer smo šli po večerji in molitvi na sprehod v mesto. Sam sem opazil med Banja Luko in Dubrovnikom tole razliko: kljub nedavni vojni je na banjaluški promenadi izredno živahno, ogromno je mladih, cele družine se sprehajajo, ustavijo, pogovarjajo. Pristno veselje in iskrenost. Je kar gneča, ampak ob obilni kepici dobrega sladoleda zlahka, čeprav tujec, vstopiš v mestni vrvež. V Dubrovniku pa si zgolj turist, eden izmed mnogih, ki se v nepopisni gneči naveličano prerivajo od znamenitosti do znamenitosti, fotografirajo in snemajo do onemoglosti, jamrajo zaradi visokih cen in hrepenijo ter iščejo, čeprav še sami ne vedo, kaj. In dvomim, da so iskano našli! Sam osebno sem prav zahrepenel po miru doline Soče, kjer sem julija bil na taboru. In seveda, lov za člani odprave naslednje leto je odprt! Tudi ti s svojim srcem in rokami lahko pomagaš! br. Gregor Rehar ADAM 2011 »Čuj, greš zraven na ADAM-a?« me je vprašala Fani (Pečarjeva, šefica animatorjev) zgodaj spomladi. Moj odgovor: »Itak!«. In sem šla, tako kot vseh ostalih 90 udeležencev in 25 animatorjev, ter preživela resnično ustvarjalno-športno-poučno-duhovni teden v Kančevcih, natančneje v Domu duhovnosti Kančevci, kjer smo se zbrali otroci in mladi iz vse Slovenije, v upanju, da spoznamo nove prijatelje, ponovimo angleščino in se je tudi kaj novega naučimo. Ob dramatizirani zgodbi o Ogenjčku, povzeti po knjigah avtorice Sabine Koželj Horvat, dramatizacija pa je bila v rokah ekipe animatorjev, smo spoznavali darove Svetega Duha oz. v angleškem jeziku »Eternal flame«, kar je tudi bil glavni naslov tedna. Vsak dopoldan smo pri polurnih katehezah, ki sta jih vodila s. Magdalena in br. Štefan, spoznavali posamezne darove Svetega Duha, predstavila sta nam njihov pomen ter nas povabila k življenju po njih. Večji del dopoldneva, vse do kosila, pa so udeleženci preživeli v učilnicah, kjer so s profesorji osvajali osnove oz. nadaljevanje angleškega jezika, animatorji pa smo pripravljali popoldneve, ki smo jih preživeli ob različnih delavnicah, vse od kuharske, športne, zumbe, izdelovanje zmaja, zapestnice, eksperimentalne delavnice … pa vse do skupnega pohoda do Rotunde in kopanja v termah Vivat. Ob večerih smo organizirali spoznavni večer, večer družabnih iger oz. Casino Kan- čevci, filmski večer, kjer so si starejši udeleženci ogledali film Walk to Remember, mlajši udeleženci pa risanko Romeo and Juliet, ter seveda zaključni večer, na katerem je potekalo tekmovanje za najbolj noro frizuro. Že tradicionalno pa je tudi letos bila priložnost za pisanje pisem, pesmic, zadajanje nalog, t.i. »Poštar,« ob katerem sta nas s svojim branjem in pripombami zabavala Martina in Matjaž. Teden je »dejansko« (verjetno največkrat uporabljena beseda) prehitro minil. V tem času smo postali prijatelji, ki še zdaj poklepetajo na FB ali preko telefona, smo pa izredno veseli, če se vidimo tudi v živo. Nekateri starši in otroci so rezervirali prosta mesta že za naslednje leto. Tako da pohiti, ADAM 2012 te že čaka. Patricija Slakan Oratorij v Vipavskem Križu Oratorij. Ne tisto glasbeno delo, za katerega je slišalo le nekaj ljudi, temveč oratorij kot veselo dogajanje v različnih slovenskih župnijah, ki povezuje otroke in njihove animatorje. 29 Oratorij z naslovom »V tvojo smer«, skozi katerega nas je popeljal glavni junak prerok Jona, se je letos odvijal tudi v Vipavskem Križu. Dogajanje se je pričelo v soboto, 30. julija zjutraj, ko so se zbrali naši prvi udeleženci, najstniki. Zbiranju je sledila molitev in nekaj pravil, razdelitev v skupine in podobno, po vsem tem pa je prišel čas za dramatizacijo. Kot je bilo že prej omenjeno, je bila letošnja tema življenje preroka Jone. Igralci (animatorji) so se vživeli v svoje vloge in v zgodbo pritegnili tudi mlade. Tehniki so udeležence razporedili po šotorih in začelo se je delo po skupinah. Vsak dan smo izdelovali različne uporabne izdelke. Od zastave in spominskih knjig do barvanja kamnov. Ob poldne smo imeli alabanso, pri kateri smo častili Najsvetejše, ki je bilo izpostavljeno. Po alabansi je prišel najljubši del vseh nas – kosilo. Popoldansko veliko igro preživetja, katere cilj so bile Dobravlje, nam je preprečil dež, vendar smo jo izpeljali 30 naslednji dan. Zato smo si namesto velike igre v veliki samostanski jedilnici ogledali film. Ta večer nam je popestril bend Vozel s svojim koncertom, kateremu so sledile karaoke. Drugi večer smo se ob kresu udeležili uprizoritve Čušinove komedije z naslovom Jona, besni prerok. To noč smo imeli tudi bdenje v cerkvi, ki smo ga pripravili animatorji po skupinah. Menim, da je bila to res lepa izkušnja tako za najstnike kot tudi za nas animatorje. Zadnji dan pa smo prosti čas preživljali mokri, saj smo imeli vodne igre. Ta del oratorija smo zaključili ob 16. uri s sveto mašo. Naslednji dan pa so na samostanskem dvorišču zavladali mlajši udeleženci. Program pri njih je bil podoben programu najstnikov, le da so otroci vsak dan po sveti maši odhajali domov. Mislim, da je oratorij res ena lepa izkušnja, ki te obogati, tako duhovno kot tudi družbeno, in komaj čakaš, da je leto naokrog in je oratorij spet tu. Barbara Batagelj Molitvena naveza Tu je še tretji del pisem, ki so jih zapisali naši dragi člani molitvene naveze, ko smo skupaj v Kančevcih premišljevali o solidarnosti. In na temo solidarnost za družine in nove poklice so takole zapisali. Zapisi, ki so jih pisali so predvsem molitve, zato se skupaj z našimi člani preko teh molitev obrnimo na Nebeškega Očeta. Gospod, sprejmi mojo molitev za dobre družine in nove duhovne poklice. Gospod izročam v Tvoje roke vse naše družine. Pomagaj, da bodo sprejeli Boga in ga postavljali na prvo mesto. Naj jih molitev združuje. Daj jim pravo vero, trdno upanje, ljubezen, preprostost, skromnost in spoznanje, da bodo s Tvojo pomočjo vedno varni. Za družine pa si želim, da bi v njih prevladovali dobri odnosi in da bi se med seboj spoštovali, da bi sprejemali sebe in druge take, kot so. Da bi bil Bog na prvem mestu. Da bi lahko družine skupaj molile. Franica O vzvišeni in veličastni Bog! Naj bo tvoja družina zgled našim preizkušenim družinam, kjer so ekonomski interesi pred vsemi drugimi, kjer otroci ne spoštujejo staršev, kjer vlada naveličanost … Da bi se iz njih rojevali novi duhovni poklici, zgledni duhovniki, zgledni redovniki in zgledni laiki. Neva Gospod ti nas ljubiš, daj da bi spoznali tvojo Ljubezen in tvojo sveto voljo. Jo v ponižnosti in ljubezni izpolnjevali in dajali z dejanji zgled našim družinam, da bi se v njih porajali duhovni poklici. To te prosim v imenu Jezusa Kristusa našega Gospoda. Andrija Stipančević Ljubi Jezus, ti si izpolnil voljo očeta, šel si do konca. Pokazal si nam, kako nas ljubiš. Tvoja mati Marija se je z svojim – zgodi se – darovala v celoti. Prosim vaju: izprosita mi milost, da bi tudi jaz zmogla živeti po Očetovi volji. Hočem, da se izpolni tvoj zlati sen – ko si rekel – Oče, daj da bi bili vsi eno. Vesna Žar Gospod Jezus Kristus, vžgi v meni goreče hrepenenje po tebi, da bi bil s Teboj, ob tebi, kajti spoznavam da je to izvir vsega. Pomagaj mi, da bom najprej sebe sprejel takega kot sem in moje najdražje – najbližje. Sad tega bo edinost v družini, ki je celica družbe. Tako boš lahko ti, Jezus, poklical na pot za seboj mlade. Kot sad edinosti v družini bodo otroci pripravljeni dati svoje življenje Tebi v roke. br. Blaž Stipančević Kdor se še želi pridružiti Molitveni navezi za dobre družine in duhovne poklice, naj na Slovensko kapucinsko provinco, Mekinčeva 3, 1119 Ljubljana sporoči: ime in priimek, če želi prejemati Frančiškovega prijatelja in imeti druge stike z nami, tudi naslov, telefonsko številko, elektronski naslov. 31 Delavnice molitve in življenja Romarji vere Vera ne pomeni čutiti, ampak vedeti. Vera ni jasnost, ampak gotovost. Vera ni čustvo, ampak prepričanje. Verovati pomeni izročati se. Izročiti se pomeni, neutrudno hoditi za Gospodovim obličjem. Verovati pomeni vedno znova odhajati, vsako jutro vstati in se zopet odpraviti na pot za Gospodovim obličjem. Romarji smo in popotniki, ne turisti. Turist ve, kje bo naslednjo noč prenočil, katera mesta si bo ogledal, katere muzeje bo obiskal naslednji dan. Romar ne ve nič: ne ve, kje bo prespal, ne kaj bo jedel. Utrujenost in negotovost so delež vsakega romarja. Abraham je petinsedemdeset let živel v Uru na Kaldejskem. Užival je velik ugled, bil je premožen, skratka, imel je odlične življenjske pogoje. Nekoč se mu je prikazal Gospod in mu rekel: “Abraham, pusti vse in pojdi z menoj v deželo, ki ti jo bom pokazal.” In pri petinsedemdesetih se je odpravil za Gospodom, v neznani svet, ne da bi vedel, kam ga pot vodi. Podobno tudi mi slutimo, da nekdo hodi z nami, a ga ne čutimo. Kakor slepi ga le slutimo, iščoč in tipajoč. Toda iz obličja v obličje? Kar pozabíte. Nihče in nikoli. V temi smo, v temi vere. Pa nam porečejo: “Veste, da je to noč nekdo šel tod mimo?” Vprašamo jih: “Ste ga videli?” “Ne.” “Vam je to kdo povedal?” “Ne.” “Kako torej veste, da je nekdo šel tod mimo?” “Poglejte, tu so stopinje. Jih ne vidite?” Res je, nihče ga ni videl, in vendar vsi vemo, da je šel to noč nekdo tod mimo. Dve sili sta, ki podpirata izpovedovanje vere: zastrtost in gotovost. Nihče ga ni videl: zastrtost. Vendar vsi vemo: gotovost. Verjeti to, česar nisi videl. Popolna nejasnost in popolna gotovost. To 32 je vera. Tako po poti podobnosti in sklepanj stopamo proti vse večji gotovosti, čeprav Ga nihče ni videl iz obličja v obličje. Pravimo, da mora obstajati tudi studenec, če že obstaja žeja. Žeja bi bila nerazumljiva, če pred njo ne bi bilo vode. Če nas v prsih žge hrepenenje po Bogu, je to znamenje, da je že davno pred našim hrepenenjem Bog obstajal. Samo nekaj neskončnega je lahko v naše duše položilo žejo po neskončnem. On je obstajal pred našim hrepenenjem po njem. Govorimo lahko o odrasli in o nedorasli veri. Nedorasla vera potrebuje pomirjevanje, dokaze, zagotovila ali znamenja, da bi se izognila strahu pred skokom. Odrasla vera pa za skok ne potrebuje nobene podpore. Za primer vzemimo nasprotje med Marijo in Zaharijem. Zaharija pravi: “Nadangel Gabrijel, kakšno čudovito novico si mi prinesel! Celo življenje sva sanjala, da bova imela otroka; a zdaj, ko sva že tako v letih naj bi dobila otroka! Rad bi verjel. A daj mi znamenje, da je to resnica.” Nedorasla vera. Verjel bi v nemogoče, v to namreč, da je pri Bogu vse mogoče, vendar mora otipati, videti kaj, kar bo lahko občutil. Mariji je angel naznanil nekaj še mnogo bolj nenavadnega; ni prosila zagotovil, dokazov in znamenj, dejala je: “Prav; zgôdi se.” Odrasla vera. Treba je verjeti, ne da bi videli karte. Upati si moramo tvegati vse. Verskih resnic se ne da empirično preveriti s tistimi preizkusnimi sredstvi, ki jih imamo na voljo za druge reči, razvidne same po sebi. Treba je staviti na vse ali nič. V našem primeru “stava” pomeni, odpovedati se vsem lažnim gotovostim, ki nas obdajajo kot nekakšna zadnja straža. Če se odpravimo osvajat otok, pustimo ladjo v pristanišču. Nato nenadoma naletimo na veliko število divjih domorodcev. V strahu, da nas bodo potolkli, se spustimo v beg proti ladji, hitro odplujemo na odprto morje in se rešimo. Tako smo se zavarovali, obdali z gotovostjo zadnje straže. Kaj pa se bo zgodilo, če pridemo v pristanišče in ladjo sežgemo? Zgodilo se bo tole: ali bomo otok osvojili in vse premagali ali pa bodo drugi nas vse premagali. Lahko zmagamo ali pa vse izgubimo. To je stava, saj smo se odpovedali gotovostim, ki so naša zadnja straža – sežgali smo ladjo. Odpovedati se moramo gotovostim, ki nas varujejo kot zadnje straže. Sežgati moramo ladje. Kot Abraham moramo pustiti ob strani pravila zdrave pameti, razlage, ki v trenutku resnice ne razložijo nič, dokaze, ki v trenutku resnice ne dokažejo nič. Zvezanih rok in nog, zaprtih oči in odprtih src moramo, kakor Marija in Abraham, tvegati in narediti ogromni skok s tem, da popolnoma pozabimo nase in se izročimo Drugemu s svojim “Amen” in “Zgôdi se”. Edini razlog je, da “ni razloga”, da Zanj nobena stvar ni nemogoča. Odrasla vera ni v prvi vrsti umska pripadnost resnicam, dogmam in naukom, prek katerih razum odkriva notranjo logiko med načeli in sklepi, ki razum pomirjajo in zadovoljujejo. Odrasla vera je zavezujoča in obvezujoča življenjska pripadnost čisto določeni osebi: Jezusu Kristusu. Razumski dvomi nastopijo tam, kjer začne slabeti povezanost z Jezusom Kristusom. Ko srce še naprej stavi na Jezusa, ko Jezus popolnoma preplavlja srce, ko je Jezus edini in pravi Gospod srca, ni dvomov in omahovanj v veri. Ko pa Kristus ni več pravi Gospod srca, ampak v srcu prebivajo drugi, zemeljski gospodje, me ne zanima, ali Kristus je Gospod, kajti on že ni več Gospod mojega srca; tedaj se obvezno pojavi dvom, izmišljam si razloge proti veri. Vera je vprašanje življenja: ko je v življenju vse na pravem mestu, verskih težav ni – in obratno. Povzeto po katehezah br. Ignacija Larrañage, ki so predstavljene na Delavnicah molitve in življenja. Več o DMŽ na dmz.rkc.si Pripravila Breda Bider 33 Sveti zakonci Raoul Follerau (1903–1977) – Vagabund ljubezni Kaj imate raje? Nov tip bombnika z vso njegovo opremo, ali 75 bolnišnic s 1000 posteljami? Nov tip bombnika z vso njegovo opremo ali 30 fakultet, katerih vsaka lahko sprejme 1000 študentov? Ali 250.000 učiteljev za tretji svet, kjer vsak drugi mlad človek mlajši od 15 let ne zna ne pisati ne brati? Kaj bi raje? Nov tip bombnika z vso njegovo opremo, ali 50.000 traktorjev ali 15.000 kombajnov (podatki so vzeti iz statističnega mesečnika UNESCA za november 1964 – op. prevajalca). Kaj bi raje imela, mladina sveta?« (R. Follerau – Poslanica mladini sveta 1965) Se nam morda zdi znano? Mar se ne sprašujejo o tem mnogi tudi sedaj, skoraj pol stoletja po zapisu, malodane 34 let po smrti velikega človekoljuba male postave, ki je svoje prizadevanje za »revolucijo ljubezni« in boljši svet začel že v rosni mladosti. Kot najstarejši sin zgodaj umrlega manjšega industrialca, je moral misliti na prevzem podjetja, kar ga je vodil k vpisu v tehniško šolo, ter nadaljeval s pravom. Globoko verna mati je otroke nagovarjala k življenju po evangeliju, Raoul pa se je poglabljal tudi v socialni nauk Cerkve, zlasti v socialno okrožnico »Rerum Novarum« papeža Leona XIII. Seveda ga je udarila tudi nalezljiva ljubezen. Že petnajstleten je vedel, da bo Madeleine prava za njega. Sedem let kasneje sta se poročila in za svojo ženo je dejal, »da je bila največja sreča v njegovem življenju!«. Kot sedemnajstleten je izdal svojo prvo pesniško zbirko, ki opeva ljubezen do vseh ljudi, posebno do zapuščenih bratov in sester. V predstavitev le-te je pripravil celo tiskovno 34 konferenco z naslovom »Bog je ljubezen«. V eni pesmi iz te zbirke pravi: »Poslušajte, pokazal vam bom resnične kriminalce. To so tisti, ki neprestano ponavljajo jaz, jaz, jaz!«. Zaradi nasprotovanja tiraniji mode je v znak svojega protesta vedno nosil črno kravato »lavalliere«, kakršno so takrat nosili umetniki, in to celo življenje! Drugo razpoznavno znamenje je bila sprehajalna palica, ki mu jo je podarila mama za dvajseti rojstni dan. Od dolgotrajne uporabe se je glava le te iz divjega medveda spremenila v glavo prijaznega psa. Nadaljeval je s pesniškimi zbirkami, ki so bile odlično sprejete, a sam je literarno slavo zavračal. Z svojim talentom je želel širiti le »revolucijo evangelijske ljubezni«. Hitlerja in nacizma seveda ni maral. To je zelo javno izražal, zato je moral bežati. Zakonca sta se skrivala v nekem samostanu. Od tam je v svet poslal pobudo za »uro ubogih«, kar je pomenilo, da bi vsak daroval zaslužek ene ure za potrebe potrebnih. V desetih letih je tako zbral 250 milijonov frankov, a pomembneje od denarja je bila za Raola, da se zganejo srca ljudi. Najbolj ga poznamo po njegovem zavzemanju za gobavce. Z njimi se je leta 1936 naprej srečal v Sahari kot novinar, ki je raziskoval pot Charlesa De Focoulda, ob dvajsetletnici puščavnikove smrti. Njihova beda ga je popolnoma pretresla in zaznamovala do konca življenja. Odločil se je, da jim bo skušal pomagati po svojih najboljših močeh. Takrat so menili, da je gobavost nalezljiva, dedna in neozdravljiva, a je ravno Charles se je z njimi rokoval in tudi znanstveno dokazal nasprotno. Med svojim širjenjem »revolucije ljubezni« po vsem svetu jih je redno obiskoval. Večkrat se je obrnil na voditelje OZN in velesil naj jezik vojne zamenjajo z jezikom miru, jezik sebičnosti s solidarnostjo. Med drugim je pozval Roosevelta naj stroške enega dneva vojne, nameni za gobavce, potrebne … Žal ni bil uslišan. Čez deset let podobno pozival predsednika Eisenhowerja in Hruščova naj darujeta samo toliko denarja, kot stane en najmodernejši bombnik. S temi sredstvi bi rešil vse gobavce sveta. Če so imeli veljaki zamašena ušesa, pa njegovih klicev niso preslišali mladi, ki so ga množično podprli že pri »uri ubogih«. Zanje je vsako leto pripravil posebno poslanico. Predlog njegove resolucije – Mednarodnega statuta za gobavce, ki je za gobavce predvideval oskrbo v zdravstvenih središčih in sanatorijih, ki bi nadomestila gete, je najprej sprejela francoska skupščina, ki jo je nato priporočila OZN. Postavljeni so bili temelji moderne oskrbe za gobave bolnike. Raoul, ki je po hudi bolezni prestopil prag večnosti 6. decembra 1977 in njegova žena Madeleine, sta že na uradni poti kandidatov za svetnika Katoliške Cerkve. Vem, da bodo nekateri rekli: »Krščanstvo je doživelo polom. Oznanjalo je lepe ideale, toda ni spremenilo jedra človeških src. Zdaj mu je odzvonilo. Ljudje imajo danes drugačne sanje in betlehemska zvezda jih ne ožarja več.« Odgovarjam jim z upravičeno in trpko besedo Cherstertona: »Ljudje se niso preobjedli krščanstva. Niso ga dovolj užili, da bi se ga lahko preobjedli.« Prevedel br. Gregor Rehar 35 Brat kapucin Krakov Provincialovo vabilo, če bi se udeležil kapitlja Rogoznic v Krakovu, me je zelo razveselilo. Kmalu pa je za menoj prišel strah, kaj pa jezik, kaj pa čas … To sem počasi pomiril in se odločil. Samo srečanje kapitlja z naslovom Nova evangelizacija je bilo prav zame. Ta širina bratskega pogleda, ko se v Evropi lahko na enem mestu zbere toliko različnih karakterjev, kultur in pogledov, je res čudež. Prvi dan smo začeli s postom. Ovrednotili smo post za nas. Zame je to pravo odkritje, ker post razumem kot svet, občestveni trenutek. Po nagovoru brata Raniera Canatalamesse smo obhajali sveto mašo in po njej šli v jedilnico v tihoti. Tam smo, kot se spodobi za spokorni dan, po tradiciji bratov iz Poljske, jedli kruh in pili vodo. Kdor je lahko, je to počel kleče. Zraven pa smo poslušali Kristusov pasijon po Janezu. Kako pretresljivo je to, ko smo vsi enaki v tem postu, ko se nihče nič ne povišuje ali ponižuje, ko zraven lahko zares vidiš, kako je jesti in obhajati zadnjo večerjo, biti v izdajstvu. Na koncu pa smo poljubili še križ, ki je bil v sredini obednice. Po tem obedu pa smo bili povabljeni, da se za eno uro in pol srečamo s Svetim pismom na način skrutacija. Po tem smo imeli liturgijo sprave, kje smo med tihoto in pesmijo pristopili k spovedi. Ganljivo je biti v tako močnem trenutku zakramenta skupaj z brati. Vsemu temu je sledilo slavje, najprej skupaj z brati, potem pa v čaščenju z Bogom. Tu so meni odpadle prav vse zavore strahu pred jezikom, pred nepoznanimi ljudmi in videl sem, kako smo si blizu. Drugi dan je bil dan pričevanj. Lepo je videti, kako nam novodobna gibanja lahko pomagajo poživiti našo karizmo. S težavo pa je bilo priznati, da so ta gibanja tudi pogumnejša, bolj goreča kot mi bratje. Zato smo popoldne po skupinah skupaj iskali, kaj nam vse to prinaša za nas osebno in za red. Vesel sem, da nam ta nova gibanja podarjajo 36 priložnost, da se da oznanjati Evangelij na način, kot so ga že naši prvi bratje. Videli pa smo tudi, da je evangelizacija pojem, ki vsakega osebno vabi k zvestobi osebne poklicanosti, da si pošten do tega, kar si dobil in da te darove izraziš. S tem boš lahko oznanjal Boga. Tu smo tudi prek govora našega generalnega ministra brata Maura videli, da moramo najprej mi biti pred Bogom in potem se bo iz tega dogodila »nova evangelizacija«. Tudi ta dan smo sklenili z bratskim druženjem in z uro čaščenja. Tretji dan pa je bilo poslanstvo. Dopoldne smo bili spet povabljeni, da prek nagovora in svete maše okrepimo osebni odnos. Popoldne po kosilu smo imeli sam obred poslanstva. Brat Mauro je žrebal naključne pare bratov, ki so se potem za tri ure in pol odpravili na ulice Krakova. Tega trenutka se je balo kar nekaj bratov, vključno z našim bratom Maurom in tudi našim bratom Štefanom. Pomiri te, ko vidiš, da gremo vsi, poslani v Jezusovem imenu, vsak s svojimi darovi in doživljanji. To je nepopisno. Meni osebno je bilo kar težko, ker sem bil izžreban z enim izmed poljskih bratov, izredno ponižnim in preprostim, ki pa ni znal ne italijansko ne angleško, znal pa je litvansko in poljsko, jaz pa tega nisem znal. Bilo prav smešno, ko sva se sporazumevala. Kaj so si mislili drugi, naju sploh ni zanimalo. Lepo pa je bilo, ker je on nagovarjal Poljake. Lepo je bilo priti nazaj, ko smo si to izkušnjo lahko podelili. Koliko veselja, koliko svobode, miru. Zvečer pa je zopet sledilo bratsko druženje. Hvala Bogu za brate sem vzklikal. In ko tole pišem, se mi obnavlja spomin in vsa hvaležnost Bogu, da sem lahko brat kapucin. Vabim vas da si o tem ogledate video na naslednji povezavi: http://www.db.ofmcap.org/ pls/ofmcap/v3_s2ew_CONSULTAZIONE.mostra_pagina?id_pagina=6126 br. Jožko Smukavec Film Drevo življenja (The tree of life) Terrence Malick, slavni ameriški režiser, je znan po tem, da si med svojimi filmskimi stvaritvami vzame mnogo let časa. Ko pa posname film, je vsak mojstrovina. Tako je tudi z letošnjo stvaritvijo »Drevo življenja«. Film, na prvi pogled nekritičnemu gledalcu ne ponuja veliko, saj ni akcijski, ni komedija, ni hollywoodski. A vrednost filma je velika. Vsebina je predvsem filozofska in teološka. Drevo življenja simbolizira celotni ciklus sveta in človeka, od stvarjenja do uničenja. V filmu se prepleta zgodba ameriške družine in zgodba enega od otrok te družine, mnogo let pozneje, ko se pokaže, kako je otroštvo vplivalo na njegov razvoj. Vzporedno se prikazuje stvarjenje sveta in stvarjenje človeka. Scene so skorajda brez dialogov, vse dogajanje pa spremlja klasična glasba. Kdor v zgodbi išče rdečo nit dogajanja, se lahko opre na potek celotnega Svetega pisma, od stvarjenja, do razodetja. Če gledamo film skozi oči vernika, si lahko njegov pomen razlagamo v skladu s krščanskim naukom – v luči vere v posmrtno življenje. Film sicer ni namenjen le krščanskemu gledalcu, saj dopušča širino gledalčeve lastne interpretacije, ne glede na njegovo religioznost. Glavni vlogi sta odigrala drugače precej komercialno usmerjena, a kakovostna igralca, Sean Penn in Brad Pitt. Pittova vloga je bila najprej namenjena umrlemu Heathu Ledgerju, ki si je zaradi težavnosti vloge večkrat premislil, a na koncu le pristal v sodelovanje. Film je letos na najuglednejšem svetovnem filmskem festivalu v Cannesu prejel zlato palmo za najboljši film in je eden glavnih adutov za februarsko podelitev oskarjev. Matjaž Kosi 37 Iz kapucinskega sveta San Giovanni Rotondo 12. septembra so se v San Giovanni Rotondu v velikem bratskem veselju zbrali bratje kapucini, ki so v služenju Cerkve kot škofje. V vsej vesoljni Cerkvi je 89 škofov bratov kapucinov. Velikokrat so ti bratje postavljeni v zelo težke škofije, bodisi so tam težke socialne ali moralne razmere. Na tem srečanju so si podelili tudi stvari, s kateri se srečujejo. Poleg tega kar jim škofovska služba daje, so se okrepili tudi s preprostim zgledom kapucinskih svetnikov. Predvsem pa, kako so oni odgovarjali na izzive časa. Spregovorili so tudi o daru majhnosti, ki ga prinaša karizma. Razmišljali so, kaj lahko darujejo Cerkvi v moči kapucinke karizme majhnosti. Brat Mauro, generalni minister reda, je v sklepu tega srečanja poudaril, da so taka srečanja ne samo potrebna, ampak nas še bolj povezujejo in oživljajo kapucinsko karizmo. 38 Etiopija Bratje kapucini iz šestih krajev Etiopije zaradi zelo težkih razmer preživetja kličejo na pomoč. Bratje sporočajo, da je v Etiopiji zelo velika lakota in veliko podhranjenih. Pripravili so dva- do trimesečne programe za tisoč oseb. Tu predvsem vabijo družine. V tem času poleg konkretnih pomoči, družinam pomagajo tudi z izobraževanji na področju zdravstva (posebej problem AIDS-a), socialne varnosti, spoštovanja in človeških vrednot, vrednosti dela in vse, kar je še potrebno za bolj dostojno življenje. Priporočajo se tudi za molitev in konkretne človeške pomoči. Etiopija Šola umetnosti in obrti »Soddo« je bila ustanovljena leta 2004. Vodijo jo bratje kapucini iz Etiopije. Ta šola omogoča mladim, da se naučijo obrti, ki jim bo koristila za njihovo prihodnost in jih dvignila iz zelo težkih situacij, v katerih živijo. Imajo pet oddelkov za naslednje obrtniške poklice: kovač, tesar, vodovodar, električar in avtomehanik. Šola ponuja teoretično in praktično usposabljanje do 135 študentom, tako fantom kot dekletom, iz vse Etiopije. Na šoli deluje okrog 50 delavcev in učiteljev. Šola je priznana s strani države, ki zagotavlja, da študentje po 2 letih in pol dobijo potrdilo, ki jim omogoča, da lahko kjer koli v državi najdejo delo. Šola je odprta za vse, ne glede na religijo. Od leta 2004 do danes je šola »Soddo« ponudila na trg dela več kot 730 diplomantov. Brazilija V župniji svetega Frančiška Asiškega so priredili 4. Festival domorodne glasbe. Novo bratstvo s tem kulturnim dogodkom še naprej poskuša ohraniti in ovrednotiti kulturne elemente avtohtonih etničnih skupin Ticuna Cocama. Praznovanja se je udeležilo veliko drugih avtohtonih skupnosti. Poleg predstavitve s pesmimi in plesi, ki razlagajo mite vsakdanjega življenja, so izvedli še tekmovanje za izbor indijskega bojevnika. Bratje kapucini so bili na tem festivalu razdeljeni v več skupin, kjer so se lahko pomerili tudi z domačini. Zelo dobri so bili v nogometu. Takšna druženja bratom pomagajo, da z domorodci gradijo vezi prijateljstva in zaupanja. S tem jim postajajo vse bližje. Festival glasbe je eden od načinov, ki se uporabljajo v procesu evangelizacije v tem delu Amazonije. Prevedel br. Jožko Smukavec 39 Knjiga Pobran Nadine Gordimer Gruča zveri okoli plena. Avto je majhen, v njem pa mlada ženska. Akumulator je odpovedal in taksiji, avtomobili, minibusi, tovornjaki, motorji se med sabo zadevajo in se ozmerjajo, jo obtožujejo in preklinjajo, množica v prometu stopnjuje lastno zmedo. Spravi se naprej. Neumna, prekleta ženska. Idikazana lomlungu, le! Dvigne roke z razprtimi dlanmi, znamenje vdaje. Še naprej se gnetejo in nestrpno hupajo. Ona stopi iz avta in se obrne proti njim. Eden od nezaposlenih črncev, ki beračijo z usmerjanjem vozil na parkirne prostore, si skrbno utre pot med odbijači, ji pomigne z glavo – oke-ej, oke-ej, usedi se noter, gremo! – in z rokami posnema obračanje volana. Prikaže se še drug tak moški in z avtom vred jo porineta na parkirni prostor. Vrvež na cesti spet zaživi. Ko išče po torbici, oba obstaneta in ji zamišljeno gledata v hrbet. Gospodar ulice strokovnjaško hitro ošine s pogledom, kar mu da v roko, in se prepriča, da je več kot primerno. Ne ve, kako naj se jima dovolj zahvali itn. On pa zvije telo, da si vtakne denar v hlače, narejene po meri za nekoga drugega. In nasmejan spet pozorno oprezuje za naslednjim vozilom, ki išče parkirišče. Ženska, ki nosi brisačo kot šal in kakor na prestolu sedi na gajbi za sadje pred svojo robo, glavniki, britvicami, kamnitimi plovci, volnenimi čepicami, mu zavpije gotovo nekaj zafrkljivega v jeziku, ki ga mlada ženska ne razume. Tako se začne roman Pobran, delo iz leta 2001, južnoafriške pisateljice Nadine Gordimer, ki je leta 1991 dobila Nobelovo nagrado za književnost. Avtorica, rojena leta 1923 v priseljeni judovski družini v okolici Johannesburga, je že kot otrok začela pisati (pogosto je 40 namreč morala ostajati doma z mamo, ki je bila namišljena bolnica). Pri devetih letih so ji objavili prvo novelo, od leta 1951 dalje pa redno objavlja v reviji New Yorker. V svojih delih se je pogosto loteva tem, ki jim je bila v življenju priča (sama kljub nevarnostim, ki jih je prinašal aparthajd ni hotela zapustiti domovine in od leta 1948 živi v Johannesburgu). V glavnem tako opisuje napete odnose med belsko manjšino in črnskim prebivalstvom. Med njena glavna dela spadajo: Burgerjeva hči, Posestnik in Zgodba mojega sina. Tudi v pričujoči knjigi je najti napetost med različnimi rasami. V ljubezenski zgodbi tako spremljamo Julie Summers, belko iz Johannesburga, dobro situirano piarovko, ki pa ima težaven odnos s svojim bogatim očetom. Zaradi okvare avtomobila v prometni konici spozna muslimanskega avtomehanika, ki je v državi ilegalno. Zaljubita se, se poročita in ko ga izženejo iz države, se odpravi z njim v njegovo arabsko deželo. Dogajanje, ki ga spremljamo od zunaj, pred nas postavlja tragedijo odnosa, ki se zaradi nedialoga ne more v polnosti razviti in tako si ženska in moški kljub istim hrepenenjem ostajata tujca. Hkrati pa so pred nami odvije zgodba majhnih ljudi, ki niso nikjer zaželeni. Knjiga je lansko leto (2010) izšla pri Mohorjevi družbi Celje. Poklical si me Obvestila Hvaljen moj Gospod v bratih in sestrah Kančevci Vsak dan srečujemo ljudi, brate in sestre. Na različne načine jih sprejemamo. Nekateri so nam simpatični in se jih razveselimo, drugi pa nam niso prav dosti všeč in bi se jim najraje kar izognili. Večino ljudi, katere srečamo, ne poznamo ne po imenu ne po karakterju niti kakor koli drugače. Pa vendar jih poznamo, saj so ljudje, naši bratje in sestre so, imamo istega Očeta, ki nas je ustvaril. Ko razmišljam o človeku se spomnim dogodka, ki sem ga doživel v času noviciata v Italiji. Med svetimi mašami, katere sem na začetku zaradi jezika pa tudi zaradi raztresenosti, le delno razumel, me je večkrat mučilo dolgočasje. Med eno takih ''dolgočasnih'' maš sem se zazrl v vernike, ki so pristopali k obhajilu. V obrazih in postavi teh mojih bratov in sester sem opazil lepoto. Mladi in odrasli, otroci in ostareli, nagubani in mladostni, elegantni in sključeni, moški in ženske … vsi so se mi zdeli lepi. Na njih sem uzrl v nekaj globljega. Uzrl sem lepoto, ki jo je Bog stvarnik vtisnil v vsakega izmed njih. Bog, ki je lepota, kot pravi sv. Frančišek v hvalnici Bogu najvišjemu, ne more ustvarjati, kar ne bi bilo lepo. Meni so se med to ''dolgočasno'' mašo odprle oči, da sem to lepoto, ki jo je Bog vtisnil v človeka, uzrl prav v vsakem. Od tega dne dalje večkrat opazujem ljudi, ki se mi na prvi pogled ne zdijo simpatični, ko pa jih pogledam nekoliko drugače v vsakem obrazu, gubi, izpuščaju, brazgotini in sploh v celotni osebi, ki jo opazujem, lahko vidim lepoto, ki jo je zarisal stvarnikov prst. Br. Jakob Kunšič 4. – 6. november 2011: Duhovne vaje za Frančiškov svetni red 11. – 13. november 2011: Svetopisemske figure. Vodita Janja Lajevec in br. Primož Kovač 18. – 20. november 2011: Pevski konec tedna. Vodijo bratje kapucini s sodelavci 20. november 2011: Praznovanje 1. obletnice poroke 25. – 27. november 2011: Duhovne vaje z očeti vere. Vodi br. Miran Špelič 29. december – 1. januar 2012: Duhovna obnovsa s silvestrovanjem za družine in druge. Vodijo bratje kapucini s sodelavci Prijave in informacije: Dom duhovnosti, Kančevci 38, 9206 Križevci v Prekmurju, tel.: 02/554-11-38, 02/554-10-78, 041/705-042. E-pošta: [email protected] Vipavski Križ 26. - 31. december 2011: Osebno spremljane duhovne vaje v Frančiškovem duhu (Vodijo br. Jožko Smukavec, br. Matej Nastran, br. Jaro Knežević in br. Miha Sekolovnik) Vse dogajanje najdete tudi na: http://kapucini.rkc.si 41 Ali veš ... Zabavni zakoni, ki veljajo še danes l V angleškem parlamentu je prepovedano umreti. l V Angliji se smatra za izdajo, če znamko, na kateri je oseba iz kraljevske družine, prilepiš na pismo z glavo navzdol. l V Franciji je prepovedno poimenovati prašiča Napoleon. l V Alabami je prepovedano voziti avtomobil z zavezanimi očmi. l V Ohaju boste plačali kazen, če boste dali ribi piti alkohol. l V Miamiju na Floridi je prepovedana uporaba rolke na policijski postaji. l Na Floridi lahko neporočeno žensko, ki v nedeljo skoči s padalom, zaprejo. l V angleškem mestu York lahko ubiješ Škota znotraj mestnega obzidja, če ta nosi s seboj lok in puščice. l V Vermontu mora žena dobiti pisno dovoljenje od moža, da lahko nosi zobno protezo. l Glava mrtvega kita, najdenega na obali Velike Britanije, je last kralja, rep pa pripada kraljici (v primeru, da potrebuje kosti za svoj steznik). l V Kanadi se ne sme po glavni ulici hoditi z nezavezanimi športnimi copati. l V Connecticutu je prepovedano prečkati cesto po rokah. l V Michiganu so možje lastniki ženinih las. l V Kentuckyju je prepovedano prenašati sladoled v hlačnem žepu. l V Teksasu je prepovedano pisati grafite na kravo. l V Mainu je prepovedano privezati žirafo k telefonski govorilnici ali ulični svetilki. l V mestu Berkeley v Kaliforniji je prepovedano požvižgati svojemu izgubljenemu kanarčku pred sedmo uro zjutraj. Nikoli ne bom imela otrok. Slišala sem, da je potrebno 9 mesecev, da se naložijo. OK … Tiskaj! 42 Kdo bo iz mene izvabil čudovite zvoke? Ujeto v objektiv Spanje pravičnih je brez strahu Se Assisi nagiba, ali smo kaj popili? Modna pista samo zame in še veter v laseh Spusti sidro na globoko Kar ostani za rešetkami Mi lahko zgradimo, kar želimo Prosim, pozorno poslušajte…, da ne bo tralala… Večeras je naša fešta… Mc' donalds bo vsem romarjem častil malico In vedno se mi je zdelo, da je vsak človek poklican, da napiše to svojo pesem. Piše jo sam, seveda s pomočjo drugih; vsak, ki ga sreča v življenju, zapusti nek verz. Piše jo z Božjo pomočjo. Milada Kalezić
