junija - Kinodvor
Transcription
junija - Kinodvor
junij 2015 Kinodvorišče. Letni kino. Med 8. in 29. junijem se Kinodvorovo platno vsak večer ob 21:30 preseli na plano. Poštarjeve bele noči Belje noči poštalona Alekseja Trjapicina Rusija, 2014, DCP, barvni, 101 minuta režija Andrej Končalovski scenarij Andrej Končalovski, Jelena Kiseljova fotografija Aleksander Simonov igrajo Aleksej Trjapicin, Irina Jermolova, Timur Bondarenko festivali, nagrade Srebrni lev za najboljšo režijo – Benetke. Nagrada za najboljši film – Las Palmas. distribucija Fivia – Vojnik Prebivalci odročnih vasic ob orjaškem jezeru Kenozero na ruskem severu ži vijo tako, kot so stoletja živeli njihovi predniki: v majhnih skupnostih, kjer se vsi poznajo in proizvajajo le tisto, kar za življenje neizbežno potrebujejo. Nji hova edina vez z zunanjim svetom je podeželski poštar Aleksej Trjapicin, ki z malim motornim čolnom premošča prepad med industrijskim, urbanim svetom in svetom magične folklore, naravne idile, a tudi osame in brezdelja. Ko mu nekdo ukrade motor čolna in se ženska, ki jo na skrivnem ljubi, odseli v mesto, se tudi poštar, željan pustolov ščine, poda na pot samospoznanja. Skozi oči resničnega podeželskega poštarja se odvije zgodba o pozabljeni skupnosti in izginjajočem načinu življenja v ruralnih zakotjih ruskega severa. Presunljiva, umirjena in nežno humorna mešanica dokumentarca in fikcije je režiserju Andreju Končalovskemu prinesla beneškega leva za najboljšo režijo. od 8. junija »Zadnja leta se mi zdi, da skuša so dobni film gledalcu prihraniti še tako neznaten napor, ki ga zahteva kon templacija. Že nekaj let me muči obču tek negotovosti, ali zares razumem, kaj je bistvo filma. Pričujoči film predstavlja moj poskus, da bi odkril nove možnosti, ki jih nudijo gibljive slike, pospremlje ne z zvokom. Poskus, da bi videl svet, ki nas obdaja, skozi oči 'novorojen čka'. Poskus opazovati življenje brez vsakršne naglice. Kontemplacija je sta nje, v katerem se človek dodobra zave da svoje enosti z vesoljem. Morda je ta film moj poskus, da bi izostril svoj sluh in poskusil prisluhniti tihemu šepetu tega vesolja. /…/ Pograbil sem kamero in se odpravil na sever, proč od Moskve, da bi opazoval ljudi in jih bolje spoznal. V oči nam je padel neki mož, pa smo pristopili k njemu in se predstavili. Naš protagonist živi v pokrajini Arhangelsk in dela kot vaški poštar. In kot poštar predstavlja edino vez vaščanov z zuna Otvoritveni film Kinodvorišča. Otok v Ljubljani. njim svetom. Temu prinese pokojnino, onemu hlebec kruha, tretjemu pismo ali novo žarnico. Pobližje sem si želel ogledati njegovo življenje in življenja ljudi, s katerimi prihaja v stik. Filmu pra vim umirjena študija življenja, biografi ja, poskus, da bi razumeli svet. Resnici na ljubo je zgodba precej enostavna, a kot pravijo, dolgočasnih zgodb ni, so samo dolgočasni pripovedovalci.« - Andrej Končalovski »Andrej Končalovski je s Poštarjevimi belimi nočmi, mešanico fikcije in dokumentarca ter izjemne filmske veščine in igrive improvizacije, ustvaril bržkone najbolj presunljivo filmsko delo svoje post-hollywoodske kariere. /.../ Anton Čehov je z globoko melanholijo in burkaškim humorjem opisoval erozijo aristokratske ruske družbe, ki je ob koncu 19. stoletja drastično zaostala za naglo spreminjajočim se svetom. In prav medlo zrcalno podobo teh zapisov zaznamo v nežnem, kontemplativnem pogledu, ki ga Končalovski obrača k nasprot nemu polu družbenega spektra na začetku 21. stoletja.« - David Rooney, The Hollywood Reporter »/…/ delikatna, melanholična, mestoma komična, pogosto povsem neznatna filmska pastorala, nežna, vijugasta žalostinka za podeželskim življenjem na robu izginotja. /…/ S filmom, ki ga prežemata tiha liričnost ter mešanica zborovske, orkestralne in ambientalne glasbe, vtkana med žive in izrazite zvoke naravnega sveta, se je Končalovski vrnil k rokodelskim koreninam filmske in dramske umetnosti, da bi ustvaril delo nespornega šarma.« - Lee Marshall, Screen Daily Premierni projekciji sledi pogovor s scenaristko Jeleno Kiseljovo. Theeb Theeb Združeni arabski emirati/Katar/Jordanija/Velika Britanija, 2014, DCP, barvni, 1:2.35, 100 minut od režija Naji Abu Nowar scenarij Bassel Ghandour, Naji Abu Nowar fotografija Wolfgang Thaler igrajo Jacir Eid, Hussein Salameh, Hassan Mutlag, Marji Audeh, Jack Fox festivali, nagrade Najboljši režiser v sekciji Horizonti – Benetke. Nagrada žirije za najboljšo fotografijo – Kairo. Arabski režiser leta po izboru revije Variety – Abu Dabi. Toronto. distribucija Fivia – Vojnik Leto 1916, predvečer arabske vstaje. Deček Theeb, katerega ime pome ni volk, živi na puščavskem obrobju Osmanskega cesarstva. Po očetovi smrti ga vzgaja starejši brat Hussein, ki dečka uči beduinskih vrednot in načina življenja. Nekega dne se v njunem ta boru pojavi britanski oficir z arabskim vodnikom na skrivnostni misiji. Husse in prišlekoma ne more odreči pomoči, saj tako veli beduinski običaj. Zato se odpravi na pot, da bi ju privedel do cilja. V strahu za brata se Theeb skrivaj poda za možmi na nevarno potovanje skozi arabsko puščavo, lovišče osmanskih plačancev, arabskih vstajnikov in bedu inskih izobčencev. Med vihro prve svetovne vojne se na ozadju trčenja vzhodne in zahodne civilizacije, tradicije in modernosti, odvije slikovit pustolovski vestern, ki je hkrati intimna zgodba o dečkovem odraščanju in trpka zgodovinsko-politična drama o zatonu tradicionalne nomadske kulture. 11. junija Premiera v Kinodvorišču. Otok v Ljubljani. »Če se pred vašim šotorom pojavi tu jec in prosi za zatočišče, ste mu po beduinskem zakonu dolžni ponuditi zaščito pred nevarnostjo, dokler ta ne mine. To je znano kot 'zakon dakheela' in za gostitelja je sveta dolžnost va rovati svojega 'dakheela' ne glede na okoliščine. Znanih je veliko primerov, v katerih 'dakheel' ubije člana gosti teljeve družine, pa tudi to ne odvrne gostitelja od njegove dolžnosti; moril ca bo ščitil, dokler ne bo mogoče priti do sprave. Njegov ugled je odvisen od tega, kako ravna v težkih okoliščinah. Bolj ko je situacija nemogoča, večji je njegov ugled, če spoštuje zakon. Ti beduinski običaji so zrasli iz naravne ga okolja, puščave. Beduini slovijo po izjemnem gostoljubju, saj se moraš v puščavi, da bi preživel, pogosto zanesti na prijaznost tujcev. Pokrajina je preveč negostoljubna in vode ter hrane je pre malo, da bi bil človek lahko sebičen. Iz mešanice te kulture vzajemne pomoči za preživetje in moralnega precepa, ki ga ustvarja 'zakon dakheela', je nastal zametek ideje za film. Kaj bi naredili, če bi se znašli v stiski s svojim najhujšim sovražnikom, pa bi za preživetje potre bovali njegovo pomoč? Kako bi se raz vijal vajin odnos?« - Naji Abu Nowar Naji Abu Nowar, rojen leta 1981 v bri tanskem Oxfordu, živi in dela v Amanu, v Jordaniji. Theeb je njegov celovečerni prvenec. »Klasičen pustolovski film najboljše vrste, kakršnega danes redko vidimo. Režiserjev impresivni prvenec vsebuje tipične vestern motive in osupljivi posnetki južne Jordanije so veličastni kot Monument Valley. Toda to ni nikakršen ponaredek vesterna, pač pa sijajno povedana zgodba iz časa prve svetovne vojne, zasidrana v avtentičen beduinski način življenja.« - Jay Weissberg, Variety »Kot Timbuktu Abderrahmaneja Sissaka, ki je tožil nad porastom radikalnega islamizma v sodobnem Maliju, Theeb poudarja pomembnost ohranjanja kulturnih razlik spričo totalizirajoče vizije rasne in religiozne hegemonije.« - Oleg Ivanov, Slant Magazine »Vrhunske fotografije Wolfganga Thalerja (ki je posnel svetovne dokumentarce Michaela Glawoggerja in Seidlovo trilogijo Paradiž) ne zanima čudovita pokrajina kot taka, pač pa način, na katerega lahko ta pokrajina sugerira čustvena stanja in povzdigne napore ter naglo odraščanje malega Theeba na višjo raven.« - Boyd van Hoeij, The Hollywood Reporter Phoenix Phoenix Nemčija, 2014, DCP, barvni, 1:2.39, 98 minut režija Christian Petzold scenarij Christian Petzold v sodelovanju s Harunom Farockijem po romanu Le retour des cendres Huberta Monteilheta fotografija Hans Fromm igrajo Nina Hoss, Ronald Zehrfeld, Nina Kunzendorf festivali, nagrade Nagrada FIPRESCI – San Sebastián. Toronto. London. Viennale. LIFFe. Rotterdam. distribucija Demiurg Junij leta 1945. Nelly Lenz, ki se je iz kon centracijskega taborišča vrnila s hudo iz nakaženim obrazom, po rekonstrukcijski operaciji začne iskati ljubezen svojega življenja, moža Johnnyja. Ta živi v pre pričanju, da njegova žena – tako kot vsa njena družina – ni preživela holokavsta. Ko ga Nelly končno izsledi, Johnny v njej ne vidi nič več kot žensko, ki je čudno podobna njegovi mrtvi soprogi. Predlaga ji, da bi prevzela njeno identiteto in mu tako pomagala do družinske zapušči ne. Nelly, ki hoče vedeti, ali jo je Johnny resnično ljubil ali pa je bil prav on tisti, ki jo je izdal nacistom, tako postane svoja lastna dvojnica. Psihološka drama, postavljena med ruševine Berlina leta 1945, je zgodba o ženski, ki trmasto verjame, da lahko ljubezen preživi grozote vojne. Triler noir s pridihom Vrtoglavice je posnel Christian Petzold, eden največjih mojstrov t. i. berlinske šole. »Ko je bil Harun še moj učitelj na akade miji v Berlinu, mi je dal v branje svoj esej na sporedu o [Hitchcockovi] Vrtoglavici, v katerem je govoril o moški projekciji, o moškem, ki hoče zgraditi žensko po svoji zami sli. Potem je bila tu še knjiga [Huberta] Monteilheta Le retour des cendres [1961], o kateri sva imela dolge razprave. /…/ Gre za nekakšno mešanico med Vrtoglavico in zgodbo o vrnitvi iz koncentracijskega taborišča. /…/ Spraševala sva se, ali bi lahko to bila knjiga, ki bi zapolnila vrzel v nemški filmski industriji. Česa takšne ga v Nemčiji namreč nimamo. Američa ni so bili v Vietnamu, vojaki so se vrnili in nastal je novi film: Cimino, Noč živih mrtvecev in tako naprej. Vrnitev domov je osnova pripovedništva, to je tudi tema Odiseje. Tudi neorealizem govori o vrnitvi domov, ne le v smislu filma ceste, ampak kot vprašanje: kdo smo, kaj je ta dežela? Nemci bi morali to zgodbo o vrnitvi do mov dobiti že leta 1945, a je niso posneli. Nočejo videti samih sebe, saj se nočejo soočiti s svojo krivdo. Mislim, da je to rana, ki se vleče skozi vso našo filmsko zgodovino – do danes.« - Christian Petzold »Petzold v nekaj kratkih in preciznih potezah nariše svojo protagonistko kot tragično žrtev in hkrati kot borko, katere pojava ima strašansko moč – paradoks, ki doseže vrhunec približno devetdeset minut kasneje v osupljivem in nepozabnem zadnjem prizoru. /…/ Phoenix je čisto preprosto popolno zasnovan in strukturiran film, ki najde ravnotežje med narativnim suspenzom in tematsko kompleksnostjo, ne da bi kadarkoli zdrsnil v kliše ali nejasnost. Poleg tega gre za doslej najbolj virtuozen primer aluzivne cinefilije tega vztrajno referenčnega nemškega režiserja, ki tokrat v akcijo vključi nič manj kot tri klasične filme noir.« - Adam Nayman, Cinema Scope »Varčni in učinkoviti motor tega filma deluje na bencin, narejen iz filmske zgodovine. Petzold /…/ z izjemno preprostostjo razkrije zgodovino za filmskimi podobami in žanri, tako da filmi o amneziji, filmi noir ter filmi o novi identiteti ob Phoenixu nenadoma zbledijo. Iz [Hitchcockovega] Suma, [Franjujevih] Oči brez obraza, Vrtoglavice in neštetih drugih vstanejo resnični ljudje ter resnične zgodbe o izdajstvu, nasilju, preživetju, oživitvi in maščevanju. /…/ Nič manj pomembno pa ni, da se režiser teh konvencij loteva z druge strani: to je Vrtoglavica z vidika Kim Novak, detektivski film noir, v katerem se namesto z bedastim detektivom poistovetimo s femme fatale.« - Daniel Kasman, Notebook »Prevzemajoč razmislek o povojni rekonstrukciji identitete /…/, zakrinkan v triler noir o zamenjani identiteti.« - Joumane Chahine, Film Comment Takšna pač je She’s Funny That Way ZDA, 2014, DCP, barvni, 1:1.66, 93 minut režija Peter Bogdanovich scenarij Louise Stratten, Peter Bogdanovich izvršna produkcija Wes Anderson, Noah Baumbach igrajo Imogen Poots, Owen Wilson, Kathryn Hahn, Will Forte, Rhys Ifans, Jennifer Aniston festivali, nagrade Benetke. Tokio. Palm Springs. distribucija Blitz Film & Video Distribution Šarmantni broadwayski režiser Arnold Albertson si med pripravami na svojo najnovejšo gledališko igro privošči noč s simpatično brooklynsko prostitutko Isabello »Izzy« Patterson. Preden se poslovita, ji Albert, nepoboljšljivi ro mantik, impulzivno podari velikansko vsoto denarja, s katerim bi lahko opu stila poklic in uresničila svoje sanje. Stvari pa se zapletejo, ko se »Izzy« na slednjega dne pojavi na avdiciji za vlogo v njegovi predstavi. Sledi nora komedi ja zmešnjav, ki spremeni življenja vseh vpletenih – vključno z Arnoldovo ženo Delto, glavnim igralcem Sethom, pisa teljem Joshuo in celo Isabellino nevro tično psihiatrinjo Jane. Najnovejši film Petra Bogdanovicha je prikupno prismojena romantična komedija, kakršne že dolgo nismo imeli priložnosti videti. Veteranskega režiserja so navdihnile screwball mojstrovine iz hollywoodskih zlatih na sporedu časov ter kralj »spalnične farse« Georges Feydeau, čigar moto je bil: »Vsak, ki ne bi smel vstopiti v sobo, naj vstopi v sobo.« »Začelo se je z idejo o moškem, ki da dekletu denar, da bi ji pomagal iz prostitucije. Sam sem to nekajkrat na redil v Singapurju, ko smo snemali Velikega Jacka. V filmu Ben Gazarra igra majhnega prevaranta in zvodnika iz sedemdesetih let, ki sanja, da bi postal lastnik bordela. Med pripravami in iska njem igralk smo se srečali s številnimi prostitutkami. Dve izmed njih, ki tega dela v resnici nista hoteli opravljati, sta se mi zasmilili, zato sem jima dal nekaj denarja, da bi spremenili življenje. To je bila torej spodbuda za film. Poleg tega mi je bila všeč besedna igra 'squirrels to the nuts' iz Lubitschevega zadnjega filma Cluny Brown. Lubitsch je sploh eden mojih najljubših režiserjev. /…/ 'Squirrels to the Nuts' je bil sprva tudi naslov filma, a smo ga kasneje spreme nili. Iz screwball komedije z romantič nim pridihom je namreč nastala roman tična komedija s screwball pridihom, tej novi verziji pa se naslov 'Squirrels to the Nuts' ni več tako podal. 'She’s funny that way' iz pesmi iz tridesetih let se je zdel bolj primeren. /…/ Veliki dnevi Hol lywooda – z režiserji, kot so Lubitsch, Preston Sturges, Howard Hawks in John Ford – so mimo. Zdaj gre le še za to, kako prvi konec tedna zaslužiti 300 milijonov dolarjev. To je žalostno. Mis lim, da je Amerika v obdobju dekaden ce. /…/ Opazil sem, da so gledalci zelo željni smeha. Smo v časih, ko bi se ljud je radi predvsem smejali, se sprostili in ne razmišljali preveč. To jim lahko moj film ponudi. Nekako veš, kam zgodba pelje, a ne povsem. Zabaven je način, kako prideš do tja.« - Peter Bogdanovich »75-letni režiser /…/ je z beneškim hitom Takšna pač je znova zadel v polno. /…/ Drve- či scenarij Bogdanovicha in Louise Stratten gre čez rob v vseh pogledih, posvetilo zlatemu obdobju obešenjaške komedije (Lubitsch, Capra, Sturges ...) mestoma spominja celo na karikaturo nikdar zadosti čislanega žanra, tako je prepojen s pretiravanji v razmerjih med sodelujočimi. /…/ rečem [lahko] le to, da se v kinu že zelo dolgo nisem tako zabaval.« - Simon Popek, Ekran »Pred seboj imamo neznansko smešno screwball fantazijo, ki odkrito krade od Lubitscha, Hawksa, Capre in Sturgesa ter hoče, da jo zasačimo s prsti v marmeladi. /…/ Bogdanovich tu sanja – gre za iste vrste s filmi prepojene sanje, ki so zaznamovale njegov Kaj te očka pušča samo? iz leta 1972 – a če so blazine tako puhaste in družba tako dobra, kdo se lahko upre, da ne bi sanjal z njim?« - Robbie Collin, The Telegraph »Huronska zabava, triumf, retro screwball komedija, ki se zlahka kosa s klasikami tega žanra.« - David Sexton, Evening Standard Zgodbe o konjih in ljudeh Hross í oss Islandija/Nemčija/Norveška, 2013, DCP, barvni, 1:2.35, 81 minut režija in scenarij Benedikt Erlingsson fotografija Bergsteinn Björgúlfsson igrajo Ingvar E. Sigurðsson, Charlotte Bøving, Steinn Ármann Magnússon, Juan Camillo, Roman Estrada festivali, nagrade Najboljši novi režiser – San Sebastián. Najboljši režiser – Tokio. Nagrada občinstva za najboljši nordijski film, nagrada FIPRESCI – Göteborg. Nagrada občinstva – CPH:PIX, Kopenhagen. Nagrada FIPRESCI, nagrada tridens za najboljši film in najboljšo fotografijo – PÖFF, Talin. Nagrada občinstva – Tromsø. Velika nagrada žirije, najboljša glasba – Festival evropskega filma Les Arcs. Najboljši film – Bruselj. LIFFe. distribucija Demiurg Kolbeinn ljubi Sólveg in Sólveg ljubi Kol beinna. A Kolbeinn ljubi tudi svojo drago ceno kobilo Gráno, ta pa je obsedena z vročekrvnim žrebcem Brúnom. Prihaja pomlad in vso vas zanima, kako se bo zgodba razpletla … Vernharður ljubi vod ko in Jarpur ljubi Vernharðurja, svojega gospodarja. Na krovu ruske ribiške ladje je mož po imenu Gengis, ki nima vodke, všeč pa so mu konji, kakršen je Jarpur. To se ne bo dobro izteklo … Grímurju so pri srcu stare jahalne poti, Egill pa ima raje ograje iz bodeče žice. Grímur ima konja in par klešč, Egill pa traktor. To se ne more dobro končati … Jóhanna lju bi Rauðko, svojo kobilo, a Rauðka ljubi svobodo. V travi ob osamljeni počitniški hišici leži ranjen star mož. Ta zgodba bi od 18. junija Premiera v Kinodvorišču. lahko imela srečen konec … Juan Camillo ima rad pustolovščine, a stari Rdečko je utrujen in hoče počitek. Kako se bo to iz teklo? Vse zgodbe se povežejo nekega jesenskega dne na veliki vaški zabavi. Podeželska romanca o človeškem v konju in konjskem v človeku. Mozaik vinjet o ljubezni in smrti. Usode ljudi skozi oči konjev. Eden najuspešnejših islandskih filmov zadnjih let. »V Islandiji je ustno izročilo zelo močno. /…/ Kadar smo v družbi, drug drugega zabavamo z zgodbami. Te zgodbe, ki so včasih resnične, so bile povedane že tolikokrat, da so sčasoma dobile čisto svojo obliko. Islandske sage so nasta le na enak način. V filmu sem prepletel zgodbe, ki sem jih slišal, s tistimi, ki sem si jih izmislil sam. /…/ Odraščal sem v sre dišču Reykjavika, a sem kot najstnik štiri poletja delal na konjski farmi v sever nem islandskem višavju. To je bil zame kulturni šok. Zgodbe o konjih in ljudeh so morda nekakšna terapija, s katero si skušam opomoči od tega šoka. Hkrati pa je res, da me je ta način življenja očaral in sem ga kasneje vzel za svojega. Prve ga konja sem dobil pri šestnajstih letih kot del plačila za delo na farmi. Ime ji je bilo Róshildur. Trideset let je bila moja življenjska sopotnica, potem pa sem jo moral uspavati. /…/ Naredili smo velik grob in jo skupaj s sedlom in vsem dru gim položili vanj. Pokopana je bila v polni uniformi. Najin odnos je bil zelo intimen. /…/ Pravzaprav je tudi moji hčerki ime Róshildur, imenoval sem jo po kobili – njej pa sem dal ime po svoji babici. /…/ Pomembno je poudariti, da med snema njem ni bil poškodovan noben konj. Tako je zapisano na koncu odjavne špice in je popolnoma resnično. Vsi igralci in člani ekipe so lastniki in ljubitelji konjev. Z njimi smo ravnali kot s svojimi otroki.« - Benedikt Erlingsson »Zgodbe o konjih in ljudeh so neznansko zabaven film z divje strani divje strani /…/. Česa podobnega še nismo videli. /…/ Ta film zasluži svoj kultni status. /…/ Nekateri izmed prizorov so neverjetno eksplicitni in skrajno nenavadni: ne naletimo pogosto na film, ki bi resnično pokazal stvari, ki jih še nikoli nismo videli – in ki bi mu obenem uspelo biti nežen, rahločuten in smešen.« - Peter Bradshaw, The Guardian »Lep, čuden, včasih nasilen in pogosto zelo smešen film. /…/ Šest zgodb – ena bolj island ska od druge – na meji med absurdnostjo in poezijo.« - Franck Nouchi, Le Monde »Kakšen užitek je gledati film, ki zgodbo pripoveduje vizualno!« - David Bordwell, Observations on Film Art Kaj počnemo v mraku What We Do in the Shadows Nova Zelandija/ZDA, 2014, DCP, barvni/čb, 1:1.85, 86 minut režija in scenarij Jemaine Clement, Taika Waititi fotografija Richard Bluck, D.J. Stipsen igrajo Jemaine Clement, Taika Waititi, Jonathan Brugh festivali, nagrade Posebna omemba žirije in nagrada občinstva za najboljši celovečerni film – Sitges. Nagrada občinstva v sekciji Midnight Madness – Toronto. Nagrada občinstva – Neuchâtel. distribucija Continental film Novozelandska dokumentarista Je maine Clement in Taika Waititi sta leta 2012 sklenila pokukati v intimo wel lingtonskih vampirjev. Tako je nastal pronicljiv, iskren in neolepšan pogled na vsakdanjost neživih, ki se v sledenju četverici vampirskih sostanovalcev ne ustavi pri razburljivem lovu na svežo kri, pač pa naredi korak naprej: k bolj prozaičnim dejavnostim hišnih opravil in večerov v diskoteki. Kaj počnemo v mraku razkriva tegobe, tesnobe, sanje in upe štirih zelo raznolikih osebnosti s skupnim apetitom: Viaga (Taika Waititi), Vlada (Jemaine Clement), Deacona in že precej zaprašenega Petyra. Mokumentarna vampirijada novozelandskega dvojca, avtorjev tv-serije Flight of the Conchords, naniza množico vsakdanjih zagat sodobnega vampirja. Kaj počnemo v mraku je vampirski odgovor na nedavno poplavo od 29. junija Premiera v Kinodvorišču. komičnih zombijad in ena najbolj posrečenih horror komedij zadnjih let. »Ključni vpliv je imel na naju vsekakor film Spinal Tap in vsi drugi mokumen tarci Christopherja Guesta, zlasti glede razdelanosti zgodbe. Vsi ti filmi vsebu jejo zelo malo zgodbe, veliko več je im provizacije in šal, na kar sva se osredo točila tudi sama. Sijajno je imeti takšno svobodo.« - Jemaine Clement »Veliko mokumentarcev govori o stva reh, ki so resnično realistične. Čeprav obožujem Guestov film Best in Show, sem prepričan, da bi lahko posnel ne kaj prav tako smešnega in zanimivega ali našel enako čudaške like na kakšni resnični pasji razstavi. Ni nama šlo za to, da bi hotela preseči te filme, posneti kaj boljšega. Razmišljala sva, česa ti fil marji niso naredili. Niso posneli komič nega dokumentarca o nečem, česar dejansko ne moreš dokumentirati.« - Taika Waititi »Končno jo imamo: zares odlično vampirsko komedijo. Pa tudi najbolj smešno novozeland sko grozljivko vse od časov Jacksonovega filma Braindead. /…/ Med mnogimi užitki, ki jih nudi, boste priča spopadu netopirjev, neučinkoviti hipnozi, krdelu volkodlakov ('ne psovkodlakov') pod vodstvom Rhysa Darbyja, lebdeči skodelici in vedrom krvi. To pa je morda tudi najbolj presenetljiva plat filma Kaj počnemo v mraku: kljub njegovi ironični srčnosti in toplini ter priljudnim likom film ne skopari z grozo in gravžem. Ti tipi se gostijo z nedolžnimi, kar je na trenutke prav toliko strašno, kot je za crknit smešno.« - Dan Jolin, Empire »Oster kot čekani, a topel kot sveža kri. Bržkone najbolj smešen film preteklega leta in novozelandski odgovor na Edgarja Wrighta.« - Rosie Fletcher, Total Film »Toliko komedij oglašujejo in opevajo kot 'mračne', pri čemer pozabljajo na prastaro maksimo šovbiznisa, ki pravi 'mračno je enostavno; smešno je težko'. Temu mokumentarcu iz Nove Zelandije je na srečo uspelo oboje: pravzaprav je to najboljša komedija leta.« - Peter Bradshaw, The Guardian »Ta prisrčno infantilna klapa (še en dokaz, da moški zares nikoli ne odrastejo), ki se po starosti razteza od 183 do 8000, po zunanjosti pa od ljubko mladostnega videza do nosferatovske zakrknjenosti, se prička glede gospodinjskih opravil in izziva lokalne volkodlake vsakič, ko jim ti prekrižajo pot. Zahajajo tudi v nočne klube, skušajo slediti najnovejši tehnologiji in gledajo filme – med omenjenimi so Somrak, Rezilo, kakšen trik pa so izmaknili celo filmu Izgubljeni fantje. Toda hkrati so to krvosesne pošasti in ta film se ne ustraši klanja. Krvav in za crknit smešen film, ki vsekakor zahteva večkraten ogled.« - Laura Kern, Film Comment 2. junija ob 21:00 10. junija ob 19:00 Otok v Ljubljani Angeli revolucije Angely revoljucii Aleksej Fedorčenko, Rusija, 2014, DCP, barvni, 113 minut igrajo Darja Ekamasova, Pavel Basov, Georgij Iobadze, Konstantin Balakirev Leto 1934. Nekaj gnilega je na sibirskem Severu. Šamani starodavnih samojed skih plemen Hantov in Nencev zavrača jo nove, sovjetske ideje. Da bi poganska plemena privedli pod duhovno okrilje Stalinove Sovjetske zveze, se pod prapo rom kulturne evangelizacije v pradavno tajgo poda brigada avantgardnih umet nikov pod vodstvom legendarne komuni stične borke Poline »Revolucije«. Fedorčenko, vrhovni magični realist sodobnega ruskega filma, skozi anekdotične meandre in teatralične tab leaux vivants naslika fresko neizrekljive travme padlih angelov sovjetske kulturne revolucije: utopističnih revolucionarjev in plemenskih vstajni- kov. Nagrada Marc'Aurelio prihodnosti na Filmskem festivalu v Rimu. »Aleksej Fedorčenko je eden absolutno najbolj izvirnih avtorjev na ruskem filmskem zemljevidu tretjega tisočletja. Predvsem zato, ker z vsakim filmom na novo izumlja stil in žanr.« - Marco Müller, Filmski festival v Rimu »Besede 'posneto po resničnih dogodkih' so pri ruskem filmarju Alekseju Fedorčenku precej manj trdno zagotovilo kot pri večini drugih režiserjev; redki avtorji so sposobni s takšno lahkoto in spretnostjo potvarjati folkloro. Zato s težavo iščemo natančno ločnico med dejstvom in domišljijo v filmu Angeli revolucije, izzivalno zamotani, a nedvomno presunljivi meditaciji o kazimski vstaji iz tridesetih let, v kateri so se avtohtona sibirska plemena dostojanstveno uprla sovjetski kulturni kolektivizaciji. Tako nastala tapiserija, ki prepleta topo politično retoriko z naivnim tradicionalnim teatrom in na skečih zasnovano skrajno satiro – film, ki je v enaki meri Sergej Paradžanov in Roy Andersson, in vendar je povsem samosvoj – se po baročni zgoščenosti, drznosti in najverjetneje razklanem odzivu občinstva kosa s filmom Nebesnye ženy lugovyh mari.« - Guy Lodge, Variety Otok v Ljubljani Vrnili se bodo travniki Torneranno i prati Ermanno Olmi, Italija, 2014, DCP, barvni, 80 minut igrajo Claudio Santamaria, Alessandro Sperduti, Francesco Formichetti, Andrea Di Maria »2014. Sto let po začetku prve svetov ne vojne. Sto let zgodovine, ki se vse bolj izgublja v preteklosti, medtem ko reka časa nadaljuje svojo pot pod mo stovi napredka in neizprosno briše vse druge spomine. Kljub temu pa pridejo trenutki, ko datum na koledarju, časo pisni naslov ali fotografija predramijo speče spomine, ki vdrejo v naš čas, nji hovi protagonisti pa povsem upravičeno zahtevajo, da jih prepoznamo in se jim oddolžimo za to, kar so za nas žrtvovali: v prvi vrsti svoja življenja. Moj oče je bil ob vpoklicu star 19 let. V tej starosti po veličevanje junaštva prevzame srce in razum, predvsem pri najmlajših. Izbral je vojsko bersaljerjev, jurišni bataljon, in se tako znašel sredi krvavih bitk na Krasu in ob Piavi. Ta izkušnja je zaznamovala njegovo mladost, pravzaprav vse njego vo življenje. Bil sem še otrok, ko nama je s starejšim bratom pripovedoval o strahotah vojne, o tistih groznih trenut kih, ko je čakal na ukaz za napad, pri tem pa vedel, da nad rovom nanj preži smrt. Spominjal se je svojih vojnih tovarišev in več kot enkrat sem ga videl jokati. Od tistih, ki so preživeli prvo svetovno voj no, zdaj ni več nikogar. Nihče več ne bo mogel z lastnim glasom pripovedovati o vsej bolečini in trpljenju, ki ju je ta morija povzročila. A pisana pričevanja ostajajo: tako tista, ki so delo učenih mož, kot tudi tista, ki so jih napisali preprosti ljudje in v katerih resnica ni olepšana z retoriko.« - Ermanno Olmi Za člane Kluba Kinodvor vstop prost. škodo zaradi morebitnih odškodnin pri mirovnih pogajanjih) in duha dokumen tiranja pokrajin, na katerem je temeljil projekt Les archives de la planète Al berta Kahna; slednji s svojim znanstve nim vodjo Jeanom Brunhesom velja za ustanovitelja sodobne človeške geo grafije. Le Saint je bil glavni snemalec in je po vsem svetu beležil sledi in posle dice človeških dejavnosti na območju. Otvoritveni film Kina Otok. Kinodvor na Otoku 3. junija ob 21:00, Letni kino Manzioli, Izola Let nad bojnimi polji En dirigeable sur les champs de bataille 1., 2. in 3. del (Première, deuxième et troisième partie), Francija, 1919, 62’, DCP Svetovna premiera nove glasbene opreme Glauca Veniera in Micheleja Corcelle za skupino Insium. »Med avgustom in septembrom 1919 sta pilot Jacques Trolley de Prévaux in snemalec Lucien Le Saint z zrakoplo vom francoske mornarice preletala za hodno fronto od belgijskega Nieuwpo orta ob Severnem morju do Marna. Posnela sta razdejanje in uničenje, ki ju je pustilo pet let bojev med prvo sve tovno vojno. Film je bil posledica zah tev kinematografske službe francoske vojske (ki je verjetno želela pokazati Te podobe so po sto letih posebno pri vlačne zaradi nenavadne počasnosti in fluidnosti zrakoplova, ki v nasprotju z letalom omogoča osredotočen pogled na podrobnosti in različne elemente ob robu kadrov. Ta fluidnost nas ob dolo čeni razdalji od zemlje zelo prevzame: zorni kot je dovolj oddaljen, da si lahko oddahnemo od misli na vse, kar se je dogajalo v petih letih spopadov, in se prepričamo, da je vojne resnično ko nec. Obenem pa je dovolj blizu, da iz postavi podrobnosti nesmiselne morije, človeškega trpljenja in uničenja zaradi tehnološke blaznosti, čeprav nam pri hrani obup, blato, dim in smrad, ki so jih doživljali ljudje v boju. Zrakoplov se v dobi zgorevalnih motor jev in topov, ki se polnijo zadaj, pomika z ritmom iz davnih časov. Obuja dobo pionirjev kinematografije, bratov Lu mière, ko je še veljalo, da je zunanji svet dovolj ujeti v kader, da bi ga prikazali. Ob tem postane lahkoten pogled, ki leti nad svetom in ga preprosto opazuje ter nam tako daje iluzijo, da ga lahko ob vladamo. To ni morbiden vojni turizem, ki so mu bila priča bojišča že v časih na poleonskih vojn, temveč zorni kot, ki postavlja pod vprašaj smisel marsiče sa in izpostavlja izgubljeno resonanco v tedanjem svetu. Že leta 1919 odraža primerno distanco zgodovine, nezadr žno željo po premiku naprej, kar se nas še danes močno dotakne. Glasba skupine Insium, džezovske delav nice, ki sta jo navdihnila Glauco Venier (avtor koncerta za klavir za založbo ECM) ter mednarodni skladatelj in aran žer Michele Corcella, nas posrka v film in nas tako prevzame, da se izgubimo v njegovem času.« - Luca Giuliani, La Cineteca del Friuli, Humin Produkcija: Kinodvor, Cineteca del Friuli, Kino Otok, Cinemazero. Dogodek, ki obeležuje stoletnico prve svetovne vojne, je nastal v okviru skupnega projekta občine Ljubljana, občine Udine ('Storie in corso') in različnih kulturnih ustanov. Film nam je prijazno posodil ECPAD. S projektom Leto kina sta Kinodvor in Slovenska kinoteka s številnimi partnerji obeležila 90. obletnico odprtja kina na Kolodvorski ulici (današnjega Kinodvora) ter pol stoletja dvorane Kinoteke. Praznovanje kina in filma v Kinodvoru nadaljujemo z Letom kina +, v okviru katerega bomo organizirali posebne dogodke, ki bodo tesno povezani z zgodovino kina v Ljubljani. Prvi izmed teh bo premiera filma Pavla Jesih, ki smo jo pripravili v sodelovanju z RTV Slovenija in Slovensko filharmonijo. Dokumentarec si boste lahko ogledali na edinstvenem prizorišču Slovenske filharmonije v Ljubljani, kjer je od leta 1923 do leta 1948 deloval kino Matica. 1. junija ob 20:00 Slovenska filharmonija Pavla Jesih Slovenija, 2015, DCP, barvni/čb, 1:1.85, 52 minut režija Igor Šterk scenarij Andrej Skubic fotografija Aleš Živec montaža Dejan Koban zvok Marjan Drobnič produkcija Dokumentarni program RTV Slovenija nastopajo dr. Peter Mikša, Dušica Kunaver, Anton Sazonov, Marta Krejan, Sergej Pavlin, Lilijana Nedič, Jakica Jesih »Pavla Jesih (1901–1976) je najprej zaslovela kot vrhunska alpinistka, poleg Mire Marko Debelak ena prvih žensk na svetu, ki so se enakopravno moškim kot prve v navezi lotevale najzahtevnejših prvenstvenih smeri. Med letoma 1926 in 1934 je v Julijcih začrtala vrsto smeri, ki so še z današnjo, mnogo naprednejšo opremo, resen preizkus tudi za vrhunske plezalce. A usodni padec v steni Mojstrovke leta 1934 ji je pustil posledice, zaradi katerih je za vrsto let opustila najzahtevnejše plezanje. Preusmerila se je v poslovno kariero in v nekaj letih postala lastnica največje verige kinematografov v Sloveniji: najprej kina Metropol (1936, deluje še danes) in kina Union (1937, v današnjem Celjskem domu) v Celju, potem na Ptuju kina Royal (1939, danes mestni kino Ptuj) in končno kina Matica (1940, v stavbi današnje Filharmonije) v Ljubljani. Med drugim je bila tudi inovatorka v tehniki podnaslavljanja. Čeprav je med vojno logistično, finančno in z lastnim delom izdatno podpirala OF, se je po osvoboditvi znašla v primežu nacionalizacije. V zameno za njena podjetja so ji ponujali prestižne funkcije v novoustanovljeni državni filmski industriji, a je vse ponudbe zavračala in se oklepala svojih ljubih kinov. Frustrirano Državno filmsko podjetje ni videlo druge poti, kot da jo obtoži kolaboracije z okupatorjem … Zdi se neverjetno, da je le mesec dni po koncu vojne, prav v času, ko se je začela njena kalvarija, 44-letni Pavli uspelo opraviti še zadnji in največji podvig v plezalski karieri: prvenstveno osvojitev Čopovega stebra v Severni triglavski steni. Po sodnem procesu leta 1946 pa je bila obsojena na molk in pozabo.« - Andrej Skubic, scenarist na sporedu na sporedu Pogled tišine The Look of Silence Joshua Oppenheimer, Danska/In donezija/Norveška/Finska/VB, 2014, DCP, barvni, 103 minute distribucija Demiurg V svojem prejšnjem dokumentarcu je Joshua Oppenheimer povabil skupino nekdanjih članov indonezijskih vodov smrti, ki so v šestdesetih letih pobili več kot milijon domnevnih komunistov, da po vzoru svojih najljubših hollywood skih filmov pred kamero ponovno upri zorijo lastne zločine. Teater ubijanja ni bil le šokanten in kontroverzen film o množični moriji, ki se je zgodila pred pol stoletja, pač pa tudi silovita obsodba današnjega režima strahu, zgrajenega na poveličevanju prav tega genocida. Pogled tišine prinaša drugo plat zgodbe. Adi, štiriinštiridesetletni okulist, čigar brat Ramli je umrl pred njegovim rojstvom, ob ogledu Oppenheimerjevih posnetkov izve, kako je bil Ramli umorjen, in odkrije identiteto storilcev. Odloči se, da bo pre kinil dolgoletni molk in se soočil z možmi, odgovornimi za bratovo smrt – nekaj ne predstavljivega v deželi, kjer so morilci še vedno na oblasti … »Pogled tišine je globok, vizionarski in osupljiv.« - Werner Herzog. »Eden največjih in najmočnejših dokumentarcev, kar jih je bilo kdaj narejenih. Prodoren komentar o človeškem stanju.« - Errol Morris. »Tako kot vsa umetnost bi nas moral tudi dokumentarni film povabiti, zapelja ti ali pa prisiliti, da se soočimo z najtežji mi, najbolj strašljivimi in najskrivnostnej šimi vidiki tega, kaj pomeni biti človek. V tem smislu je cilj umetnosti, da nam pomaga odločno zazreti se v ogledalo. Na ta način bomo lahko spregovorili o stvareh, o katerih bi morali spregovoriti že davno, ter začeli iskati rešitve. S tem, ko ljudi prisili ali zapelje k razmišljanju o najbolj bolečih resnicah, nam dokumen tarni film – kot umetnost – odpre pro stor, da se začnemo ukvarjati z našimi najbolj zastrašujočimi težavami. V tem smislu se umetnost razlikuje od aktiviz ma, a je še vedno intervencija – in tako omogoča aktivizem.« - Joshua Oppenheimer Mama je ena sama Tatjana in Motherland Miha Čelar, Slovenija/Hrvaška/Avstrija, 2014, HDcam, barvni, 60 minut nastopajo Tatjana Knežević, Svetlana Makarovič, dr. Andrej Perko, dr. Martina Žmuc Tomori, Saša Einsiedler, Alenka Puhar, Irena Brunec Tebi, dr. Alja Adam, Lili Gavrilović, Andrej Kožar distribucija Astral Film Tatjana Knežević, učiteljica angleščine in voditeljica na radiu Študent, se pri svojih triintridesetih letih odloči poiskati primernega slovenskega fanta, s kate rim bi si lahko ustvarila družino. Ko za nasvet vpraša vilo, ki pred ljubljansko mestno hišo izpolnjuje božične želje, ji ta odgovori, da bo svojega slovenskega moškega dobila šele takrat, ko bo pre magala njegovo »Srčno kraljico«. Tatja na kot nekakšna Alica v čudežni deželi naleti na »Slavoja Zajčka«, ki jo s pomoč jo ugank popelje v svet vsakovrstnih slovenskih moških. Kmalu odkrijemo, da je patološki odnos z mamo zaznamoval celo najbolj znamenite med njimi: pesni ke, pisatelje, pevce, novinarje, politike, pa tudi tatove in serijske morilce. Mama je ena sama je delno animirani komični dokumentarec o tipično slovenskem arhetipu mučeniško-posesivne matere ter o maminih sinčkih, med katere sodijo tudi nekateri izmed najznamenitejših Slovencev. »/…/ intrigantno nenavaden in duhovit dokumentarec /…/. Kljub temu da se loteva zahtevne tematike, pa ton filma ni akademski, temveč hudomušno iskren in poln pikrega humorja. /…/ Preplet realnih in fiktivnih elementov, različnih žanrskih pristopov od komedije do grozljivke nadgradi še premišljena uporaba arhivskih posnetkov in animacije – zabavni lutkovni elementi in miniaturne stop-motion mojstrovine mladega animatorja Gregorja Kocjančiča v film prinesejo celo nekaj montypythonovske absurdnosti. /…/ Več kot dobrodošel slovenski film, všečen gledalcu, ampak slednjega ne podcenjuje, pač pa ga, nasprotno, uspe pripraviti do razmisleka o tem, na kakšnih zatohlih temeljih pravzaprav stoji naša država. Skratka film, ki si zasluži mesto tako na listi letošnjih najboljših filmov kot na listi prelomnih domačih dogodkov.« - Ana Šturm, Ekran Za zamudnike Vsako nedeljo ob 19:00 14. junija ob 19:00 7. junija ob 19:00 Medena koža Couleur de peau: Miel Jung in Laurent Boileau, Francija/Belgi ja, 2012, DCP, barvni, 75 minut distribucija Društvo za oživljanje zgodbe 2 koluta Film, posnet po avtobiografskem gra fičnem romanu priznanega belgijskega striparja Junga, s prepletom animacije ter odlomkov iz družinskega in zgodo vinskega arhiva razkriva življenjsko pot korejskega posvojenca, za vedno razpe tega med dve kulturi. Poetična, ganljiva in nežno humorna zgodba o večnem iskanju identitete si je prislužila nagrado občinstva na festivalu v Annecyju. »Eden najlepših filmov, kar sem jih videla.« - Špela Čadež »Medena koža s svojo iskreno neposrednostjo in dinamičnim, žanrsko neulovljivim načinom naracije ponuja zelo dragocen vpogled v doživljajski svet posvojenega otroka. /…/ ogled filma [je] za posvojitelje skoraj obvezen, za vse ljubitelje dobre animacije za odrasle pa toplo priporočen.« - Špela Barlič, Pogledi Velike oči Big Eyes »Medena koža /…/ je tako hibridna kot identiteta samega Junga, remiksa Korejca in Belgijca, ki je preziral obe svoji identiteti, korejsko in belgijsko, in ki je skušal obleči fantazijsko identiteto, magari samurajsko, tako da je sporočilo tega filma – delikatno in eterično pregnetenega z bolečimi spomini na outsiderstvo, stigmatiziranost, izkoreninjenost, osamljenost, preobčutljivost in avtodestruktivnost, na hude kazni, ki so ga doletele (za pobege od doma in male goljufije), na modno muho, v katero so Belgijci prelevili posvajanje azijskih otrok, na maman, ki je v njem videla le 'malega Azijca' in ga silila v baletni pas de deux – na dlani: identiteta je fantazija. ZA+« - Marcel Štefančič, jr., Mladina igrata Amy Adams, Christoph Waltz distribucija Blitz Film & Video Distribution »Zgodba, polna čustev, humorja in poezije, ki nagovarja tako majhne kot velike. /…/ Kalejdoskop občutkov in razpoloženj, katerega presunljiva melanholija nas vrača k delom Isaa Takahate.« - Christophe Narbonne, Première Tim Burton, ZDA/Kanada, 2014, DCP, barvni, 106 minut »Mislim, da je to, kar je naredil Keane, resnično čudovito,« je leta 1965 izjavil Andy Warhol. »Mora biti dobro. Če bi bilo zanič, ne bi bilo všeč toliko ljudem.« Walter Keane je v šestdesetih letih za slovel s slikami otrok z velikimi žalostni mi očmi, ki so jih ljudje množično ku povali, kritiki pa prezirali kot kič. Nihče pa ni slutil, da Walter živi v veliki laži, s katero je preslepil ves svet: slik v resnici ni naslikal on, pač pa njegova žena Mar garet. Zgodbo o eni največjih prevar v zgodovini umetnosti – preveč neverjet no, da ne bi bila resnična – pripoveduje Tim Burton, tudi sam velik ljubitelj del Margaret Keane. »Tudi Velike oči so filmska biografija, le da delujejo kot popolna metafora – če ne že kar parodija – teh 'velikih' moških, s katerimi je tako težko živeti in ki vedno 'zasenčijo' ženske. /…/ Keane je igralec, ki ne ceni ženske umetnosti (in ženskega talenta), Velike oči pa so karikatura Oskarjev, institucije, ki ne ceni ženske umetnosti in ki vedno potrebuje moškega, da bi jo zasenčil. Jasno, Velike oči niso dobile niti ene nominacije. ZA« - Marcel Štefančič, jr., Mladina »Tim Burton se prvič po dvajsetih letih oddalji od svetov fantazije, grozljivke in znanstvene fantastike ter ustvari enega svojih najbolj premišljenih in izpopolnjenih del v zelo dolgem času. /…/ Preprosto, prepoznavno človeško vedenje se v Burtonovih filmih pogosto umakne ekscentričnosti. A njegovo sočutje do Margaret v Velikih očeh je nezgrešljivo in celo ganljivo.« - Tim Grierson, Screen Daily »Velike oči so Burtonov najbolj intimen in subtilen film po Edu Woodu /…/. V svojem značilno prismuknjenem in rahločutnem slogu raziskuje vprašanja, kot so kulturni snobizem, seksizem, položaj poročenih žensk v Ameriki poznih petdesetih in umetniško ljubosumje.« - Geoffrey Macnab, The Independent Za zamudnike 21. junija 28.junija ob 19:00 Alabama Monroe The Broken Circle Breakdown Felix van Groeningen, Belgija/Nizozemska, 2012, DCP, barvni, 112 minut igrata Veerle Baetens, Johan Heldenbergh distribucija Demiurg Alabama Monroe je strastna in srce pa rajoča ljubezenska zgodba, ki se odvrti ob zvokih izvirne bluegrass glasbe. Film, ki je bil v svoji domovini velika blagaj niška uspešnica, je kmalu zatem osvojil festivalsko občinstvo in žirije po vsem svetu ter med drugim prejel nominacijo za oskarja za najboljši tujejezični film. »[Film] iz na prvi pogled klišejskih elementov zakonske drame, spopadanja z boleznijo in muzikala ustvari eliptičen, kompleksen portret življenja, ki bo na koncu do živega prišel celo najbolj ciničnemu gledalcu.« - Ana Jurc, MMC RTV SLO »Izredno pronicljiva psihološka drama govori o tem, kako te soočanje z izgubo (smrtjo) opredeljuje morda bolj kot soočanje s srečo in obenem v zmes pomeša globalizacijski komentar. Za povrh pa še glasba – nebeško muzikalični bluegrass.« - Peter Zupanc, Primorske novice »/…/ tako protislovno, tako intenzivno, tako alternativno, tako tesnobno, tako stresno, tako razbito in tako odbito življenje lahko pride le v elipsah in flešbekih, ki skačejo naprej in nazaj, pa ne zato, ker bi razbitost in kaotičnost temu življenju dajali atraktivnost, ki je v kronološki, linearni obliki ne bi imelo, ampak zato, ker lahko obstaja le v tej razbitosti, v tej kaotičnosti, ki je tako onstran njune kontrole kot življenje njune hčerke, in ker se šele v tej razbitosti in kaotičnosti izmakne politiki, veliki slavilki kronologije, linearnosti in reda. ZA+« - Marcel Štefančič, jr., Mladina »Kot da je van Groeningenu nekako uspelo prevesti sentimentalno country balado, prekipevajočo strast in melodramatično trpljenje v nekaj resnično sublimnega: čudno spodbuden, a hkrati neizmerno žalosten film. Nekaj rund močne pijače in intenziven celonočni pogovor so edini možen zaključek večera, ki je vreden tega izjemnega filma.« - Gilda Williams, Sight & Sound ob 19:00 Ljubezen na prvi pretep Les combattants Thomas Cailley, Francija, 2014, DCP, barvni, 98 minut igrajo Adèle Haenel, Kévin Azaïs, Antoine Laurent, Brigitte Roüan distribucija Fivia – Vojnik V Cannesu in s cezarjem nagrajeni prvenec francoskega režiserja Tho masa Cailleya je nekonvencionalna ro mantična komedija, hkrati ljubezenska zgodba, zgodba o odraščanju in preži vetju, ki svoja protagonista Arnauda in Medeleine namesto v brezskrbno poči tniško avanturo pahne v vojaški dril in komične priprave na sodni dan. »Fant in punca morata postati vojaka, obvladati morata vse tehnike bojevanja, spraviti se morata 'v formo', pripravljena morata biti na vse apokaliptične situacije, če hočeta preživeti, ostati skupaj in ujeti srečo. Toda ko gledate tale v Cannesu nagrajeni film dozorevanja, se ne morete znebiti občutka, da so Madeleinine priprave na apokaliptične situacije dejansko priprave na zakonsko življenje, v katerem ženske čaka to, kar moške čaka v vojski – podrejanje in žrtvovanje. V zakonskem življenju je bilo za ženske vedno nekaj apokaliptičnega, navsezadnje, zakon je bil za ženske pogosto 'konec sveta', zato oborožitev, kakršno si omisli Madeleine, ne škodi.« - Marcel Štefančič, jr., Mladina »Ta dva sta tisti redek filmski par, za katerega se zdi, da si je resnično zaslužil in 'prislužil' drug drugega. In dejstvo, da se njun odnos vzpostavi v tako enakopravnih pogojih, je ganljivo napredno. Kar nas pripelje do res nenavadnega srečnega konca – takšnega, ki mu lahko verjamemo. Res je sicer, da bolj 'preživita' kot 'zaživita' in da 'sreča' ni ravno koncept, ki bi Maddy veliko pomenil, toda v njuni ljubezni je nekaj tako čudaško stanovitnega, da lahko kar slutimo, da bosta preživela – in preživela bosta srečno na veke vekov.« - Jessica Kiang, The Playlist »Zgodba o ljubezni in vojni, obupu in želji, svobodi in terorju. Fantastičen generacijski film!« - Geoffrey Crete, Cineman Program Kinodvor. za otroke Kinobalon. in mlade www.kinodvor.org/kinobalon Kinobalon je na sporedu ob koncu tedna, občasno tudi med tednom. Več informacij na spletnem urniku. Družinska zgodba o vztrajnosti, sanjah in džezu. Prejemnik številnih nagrad občinstva. Samo od 13. do 28. junija 9+ Premiera v Kulturnem domu Izola 4. 6. Ljubljanska premiera v Kinodvoru 13. 6. Termini: 13. 6., 14. 6., 20. 6., 21. 6., 27. 6., 28. 6. (zadnjič!) Felix Felix Južnoafriška republika, 2013, 97 minut, DCP, v angleščini s slovenskimi podnapisi režija Roberta Durrant scenarij Shirley Johnston igrajo Hlayani Junior Mabasa, Linda Sokhulu, Thapelo Mofokeng, Royston Stoffels glasba Murray Anderson fotografija Natalie Haarhoff montaža Maryke Kruger producent Roberta Durrant festivali, nagrade Nagrada občinstva– Mednarodni filmski festival Durban, Južnoafriška republika. Nagrada lucas za najboljši film – Mednarodni otroški filmski festival Lucas, Frankfurt, Nemčija. Nagrada michel – Filmski festival Hamburg, Nemčija. Nagrada marcinek za najboljši otroški celovečerni film – Mednarodni filmski festival Ale Kino, Poljska. Nagrada občinstva – Filmski festival Tumbleweeds, Utah, ZDA. Glavna nagrada mlade žirije – Evropski mladinski filmski festival Antwerp, Flandrija. Glavna nagrada mlade žirije – Mednarodni filmski festival za mlade Reel 2 Real, Vancouver, Kanada. Glavna nagrada žirije – Mednarodni festival otroškega in mladinskega filma Kikife, Schwäbisch Gmünd, Nemčija. zgodba Štirinajstletni Felix sanja o tem, da bi postal znan saksofonist kot njegov po kojni oče, vendar mama ne odobrava džeza, »hudičeve glasbe«, in mu zato prepove učenje inštrumenta. Ko deček dobi štipendijo na elitni zasebni šoli, mora zapustiti prijatelje iz otroštva ter se spopasti z zavračanjem in zasme hovanjem med novimi sošolci. Avdicija za šolski džez koncert je kot nalašč, da si Felix pridobi ugled na novi šoli, zato prosi za pomoč ostarelega glasbenika, ki je ustvarjal glasbo skupaj z njegovim očetom. iz prve roke »Rada bi sporočila: nikoli ne nehajte sa njati! /…/ Zame je bilo pomembno, da sem posnela film o upanju, pozitivnem odnosu do življenja in spremembah. Fe lix se v teku filma spreminja, prav tako se spremeni njegova mama. Nauči se, kako odpustiti pokojnemu možu in vzlju biti, kar počne sin.« - Roberta Durrant, režiserka kritike »Mabasa je v glavni vlogi odličen in glasba je navdušujoča. Prek nje odkrivamo kulturne razlike; evropska klasična glasba, ki prevladuje v šolskem okolju, se zliva z džezom, ki ga igrajo na ulicah in v barih /…/. Felix je del obeh svetov in njegovi poskusi, da bi ju združil, nas opominjajo na zgodovinski pomen glasbe pri povezovanju ljudi.« - Jennie Kermode, Eye For Film »Resničen uspeh filma je v tem, da je namenjen vsem starostnim skupinam. Otroci dobijo lekcijo o dobroti in o zvestobi samim sebi, starši pa se lahko naučijo, kako pomembno je podpirati svoje otroke. /…/ Fantastična glasba zapolnjuje veliko prizorov; kinodvorano boste zapustili s pesmijo v duši in nasmehom na obrazu.« - William Brownridge, Toronto Film Scene »Pri občinstvu lahko pričakujemo zelo čustven odziv /…/. Čeprav prikazuje razlike med revnimi in bogatimi, film povezuje prek glasbe in komedije, rasnim razlikam pa se zoperstavi z optimističnim sporočilom.« - Spl!ng »Celovečerni prvenec režiserke Roberte Dur rant zagotovo pusti močan vtis, saj je Felix hkrati kritika razrednih struktur v današnji družbi in zgodba o upanju. Edini vir veselja sta za Felixa glasba in sanje o tem, da bi postal poznan glasbenik kot oče, kar nam služi kot opomin, da lahko vsakdo, ne glede na to, iz kako revnega ali prikrajšanega okolja izhaja, doseže veličino, če si za to prizadeva.« - Davidde Gelmini, The London Film Review od 16. do 19. junija Festival migrantskega filma 2015 2+ Kinodvor. Mala dvorana. Nedelja od 11:00 do 13:00 Sezamov kotiček Medtem ko si starši privoščijo zajtrk in jutranji film na Zajtrku pri Kinodvoru, ot roci uživajo v igri. 7. 6. Reciklirani inštrumenti. Iz od padne embalaže bomo naredili vse mogoče inštrumente. Poskusili bomo igrati afriške ritme, kot deček Felix iz filma (z Alenko Novšak). 14. 6. Potujmo v Afriko. Naredili bomo svojo družabno igro o Afriki. S figuricami se bomo pre mikali vse od severa do juga in zaklju čili v centralni Afriki (z Jernejo Bernot). 21. 6. Hura, počitnice so tu! Zaplesali bomo v počitnice ter se ohladili z otro škimi koktajli in svežim sadjem (s Kata rino Kozamernik). Klub Kinobalon Člani Kluba Kinobalon gledajo filme ceneje - cena klubske vstopnice za program Kinobalona znaša 3 € -, prejemajo redna obvestila o programu in imajo prednostno udeležbo na ustvarjalnih delavnicah, kadar je število prijavljenih omejeno. Višina članarine je 10 €. Festival migrantskega filma, ki ga ob svetovnem dnevu beguncev organizira Slo venska filantropija, bo v svoji šesti ediciji v Ljubljano znova pripeljal projekcije in spremljevalne dogodke, ki osvetljujejo različne teme in plati migracij, azila, življenja beguncev ter integracije priseljencev v novo družbeno okolje. Filmske zgodbe in prispevki povabljenih gostov bodo ponovno opozorili na različne družbene realno sti, problematičnost migracijske politike EU, globalno neenakost in nepravičnost ter pozvali k ukrepanju. Če ste se odločili za odklop (od) tv ekranov, vam priporočamo vklop na Festival migrantskega filma. Družbeno aktivni in družabno odzivni. V Kinodvoru in Slovenski kinoteki. Vse projekcije v okviru festivala so brezplačne! Program v Kinodvoru: 16. junija ob 19:00: Odprtje! Z nevesto sem (Io sto con la sposa), Antonio Augugliaro & Gabriele Del Grande & Khaled Soliman Al Nassiry, Italija/Palestina, 2014, dokumentarni film, 98', angleški podnapisi. Projekciji filma sledi pogostitev. Vsako prvo sredo v mesecu ob 13:00 Kino v plenicah. Za starše z dojenčki. Oglejte si film z rednega sporeda na projekciji, ki je prilagojena tako, da nas lahko obiščete skupaj z dojenčkom. 3. 6. je na sporedu film Takšna pač je (She's Funny That Way, Peter Bogdano vich, ZDA, 2014, 93 minut). 16. junija ob 21:45 (mala dvorana): Azil (Turvapaikka), Jenni Linko, Finska, 2007, dokumentarni film, 70', angleški podnapisi. 17. junija ob 17:30 (mala dvorana): Vrnitev Agnieszke H. (Powrót Agnieszki H.), Krystyna Krauze & Jacek Petrycki, Poljska, 2013, dokumentarni film, 77', angleški podnapisi. 17. junija ob 22:15 (mala dvorana): Tako blizu, a tako daleč (Tak daleko, tak blisko), Anna Kus´mierczyk, Poljska, 2014, dokumentarni film, 47', angleški podnapisi. 18. junija ob 17:00: Prosiuci za azil (Asielzoeka's), Sergej Kreso, Nizozemska, 2014, dokumentar ni film, 63', angleški podnapisi. 19. junija ob 21:45 (mala dvorana): Živalski park (Animal Park), AFEA, Italija/Demokratična republika Kongo, 2014, dokumentarni film, 9', angleški podnapisi. Tihi kaos (The Silent Chaos), Antonio Spanò, Italija/Demokratična republika Kongo, 2013, dokumentarni film, 45', angleški podnapisi. 22. junija ob 21:30 Naši kratki 7 Sošolki Bulajić, Lija Pogačnik igrajo Dare Valič, Uroš Fürst, Branko Jordan režija, scenarij in montaža Darko Sinko fotografija Lev Predan Kowarski produkcija RTV Slovenija urednik igranega programa Jani Virk producenta Edo Brzin, Barbara Dalja vec igrajo Maruša Majer, Olga Kacjan, Mojca Partljič, Sabina Kogovšek, Barbara Vidovič, Maja Pihler Stermecki, Ava Zrnec Dan po velikih demonstracijah. V Ro manov taksi sede star gospod, ki se ne more spomniti, kam je namenjen. Roman mu skuša pomagati, a asoci acije, ki jih ponuja, starčka vrnejo še dlje v preteklost in oživijo njegov spor s sinom. Počasi se sestavlja žalostna zgodba o prepadu med dvema sveto voma, dvema časoma in dvema gene racijama. Slovenija, 2015, barvni, 26’ Mlada učiteljica Sonja poskuša razrešiti prepir med dvema sošolkama. Vmešajo se starši. Iz otroškega spora se začnejo v šolskih pisarnah razvijati nepričako vane posledice. »Krivice in zločine radi prikazujemo kot kričeče, jasne in dramatične, a vsi smo že izkusili, da ni vedno tako. Nasprotno, pogosto smo priča nečemu banalnemu, motnemu, izmuzljivemu ... To je film o majhni, na videz nepomembni krivici, o maj hnem, vsakdanjem zločinu.« - Darko Sinko Idiot Luči mesta Bilo je v Švici. Prvo leto njegovega zdravljenja. Takrat je bil še popolno ma kot idiot, niti govoriti ni znal dobro. Nekega jasnega, sončnega dne je zavil v hribe … Slovenija, 2015, barvni, 15’ režija Klemen Dvornik scenarij Goran Vojnović fotografija Miloš Srdić montaža Ivana Fumić glasba Davor Herceg produkcija December, Zavod za kulturne dejavnosti koprodukcija RTV Slovenija, AAtalanta, Filmservis, NuFrame, Kačon producenta Vlado Slovenija, 2013, barvni, 5’ 41’’ režija in scenarij Niko Novak po roma nu F. M. Dostojevskega fotografija in montaža Joško Morović glasba Lud wig van Beethoven glasbena izvedba Niko Novak zvok Jure Vlahovič maska Zoja Tavčar produkcija Potemkinove vasi igrata Niko Novak, Polona Torkar Premiera v Kinodvorišču. Projekcija ob prisotnosti avtorjev in filmskih ekip. Med 8. in 29. junijem se Kinodvorovo platno vsak večer ob 21:30 preseli na plano. Kinodvorišče. Letni kino. od 8. junija Poštarjeve bele noči Andrej Končalovski od 11. junija Theeb Naji Abu Nowar od 18. junija Zgodbe o konjih in ljudeh Benedikt Erlingsson 22. junija Naši kratki 7 od 29. junija Kaj počnemo v mraku Taika Waititi, Jemaine Clement V atriju Slovenskih železnic. Vhod skozi Dvorano Kinodvora. V primeru dežja je projekcija filma ob isti uri v Dvorani Kinodvora. julija v Kinodvoru Javni zavod Kinodvor Kolodvorska 13 1000 Ljubljana Slovenija T: +386 1 239 22 13 M: +386 40 632 570 F: +386 1 239 22 16 E: [email protected] http://www.kinodvor.org Daleč od ljudi - David Oelhoffen Nina Peče Grilc, direktorica T: +386 1 239 22 10 M: +386 40 632 574 E: [email protected] Kinodvor, Kolodvorska 13, Ljubljana Blagajna se odpre uro pred prvo predstavo. Rezervacije in informacije: 01 239 22 17 Koen Van Daele, pomočnik direktorice za vodenje umetniškega programa T: +386 1 239 22 11 M: +386 40 632 572 E: [email protected] Petra Slatinšek, filmska vzgoja in program za otroke in mlade Kinobalon T: +386 1 239 22 20 M: +386 30 324 063 E: [email protected] Aliki Kalagasidu, vodja odnosov z javnostmi T: +386 1 239 22 14 M: +386 30 315 702 E: [email protected] Ana-Seta Pucihar, trženje in vodenje projektov T: +386 1 239 22 18 M: +386 30 324 808 E: [email protected] Irena Plešivčnik, koordinatorka in organizatorka kulturnega programa T: +386 1 239 22 12 M: +386 30 322 551 E: [email protected] Tehnični oddelek : Bojan Bajsič T: +386 1 239 22 13 M: +386 40 548 879 E: [email protected]