docfebruarskem mesečniku
download 
Report Transcription
februarskem mesečniku
februar 2017 Jaz, Daniel Blake I, Daniel Blake Velika Britanija/Francija/Belgija, 2016, barvni, 100 minut od režija Ken Loach scenarij Paul Laverty fotografija Robbie Ryan igrajo Dave Johns, Hayley Squires, Briana Shann, Kate Rutter, Sharon Percy, Kema Sikazwe festivali, nagrade Zlata palma, nagrada ekumenske žirije (posebna omemba) – Cannes. Nagrada britanskega neodvisnega filma (BIFA) za najboljšega igralca in najbolj obetavno novinko. Nagrada občinstva – Locarno, San Sebastián, Stockholm. Posebna nagrada žirije za najboljšo igralko – Denver. LIFFe. distribucija FIVIA – Vojnik Newcastle, Velika Britanija. Devetinpetdesetletni Daniel Blake, ki je vse življenje delal kot tesar, zaradi zdravstvenih težav zdaj prvič potrebuje pomoč države. Spoprijatelji se s Katie, mlado materjo samohranilko z dvema otrokoma, ki ji v mestu ravno dodelijo socialno stanovanje. Daniel in Katie se znajdeta v birokratskem labirintu socialnih institucij, za katere se zdi, da v vseh prosilcih za pomoč vidijo le prevarante in lenuhe. Ken Loach, neutrudni kronist delav skega razreda, se vrača z značilno strastnim in brezkompromisnim fil mom o moči sočutja in solidarnosti v boju proti birokratski brezbrižnosti sistema. Veteranski režiser, ki je da nes aktualen kot še nikoli, je z zad njega festivala v Cannesu odnesel svojo drugo zlato palmo. »Izhodišče je bila zgodba o ljudeh, ki skušajo preživeti. A liki in situacije morajo biti utemeljeni v resničnem življenju. Če 1. februarja pogledamo dovolj pozorno, lahko vidimo, kako premišljeno kruta je država pri zagotavljanju socialne podpore ljudem, ki jo tako obupno potrebujejo, in kako uporablja birokracijo – njeno namerno neučinkovitost – kot politično orožje: 'To se ti bo zgodilo, če ne boš delal; če ne boš našel dela, boš trpel.' Jeza, ki smo jo ob tem čutili, je bila motiv za film.« - Ken Loach začetka do konca prežema humor. Politiko varčevanja prikazuje kot absurdno in hkrati podlo 'monumentalno farso' (kot se izrazi naslovni lik), kar bi bilo morda smešno, če ne bi bilo tako resnično. /…/ Film se upira tako komentarju kot klišejem in namesto tega z občasnimi zatemnitvami ponuja priložnost za razmislek. Jaz, Daniel Blake – tako kot njegov junak – zahteva, da ga vidimo.« - Pamela Hutchinson, Sight & Sound »Dana in Katie so navdihnile stotine moških, žensk in otrok, ki so z nami delili svoje intimne zgodbe. /…/ Hrana. Toplota. Streha nad glavo. Osnovne reči, odkar obstaja svet. Vedeli smo, da mora biti ta film surov. Elementaren.« - Paul Laverty »Ken Loach je vedno znal izkoristiti svoj dar za komedijo – celo v najbolj polemičnih delih. /…/ Režiserjev najnovejši film, ki je hkrati eden njegovih najboljših, od »Zaradi globokega sočutja do obupanih in zatiranih se zdi Loach kot ustvarjen za film o trenutnem ekonomskem stanju. Jaz, Daniel Blake /…/ pripoveduje zgodbo z neustrašno neorealistično preprostostjo, ki seže naravnost do neposrednosti in pristnosti Vittoria De Sice. /…/ Tiha lepota pričujočega dela – ene redkih političnih dram, ki se dotakne srca – je v tem, da popolnoma verjamemo v ljudi, ki stojijo pred nami /…/. In ko je filma konec, imamo občutek, da jih ne bomo pozabili.« - Owen Gleiberman, Variety »Pol stoletja po Cathy Come Home in desetletje po Vetru, ki trese ječmen je Ken Loach ustvaril morda najboljši film po omenjenem dobitniku zlate palme. Čeprav nedvomno drži, da Lavertyjev scenarij in Loacheva značilno neposredna režija ne prinašata veliko presenečenj, pa je ravno tako nemogoče zanikati skrajno aktualnost in čustveno moč pričujočega filma.« - Geoff Andrew, Sight & Sound »V trenutku, ko na politični levici vse bolj zmanjkuje alternativ /…/, bolj kot kadarkoli potrebujemo Loachevo neomajno bojevitost, da bi opozorila na napake naše družbe in popeljala državljane proti drugačnemu svetu.« - Grégory Valens, Positif Jackie Jackie ZDA/Čile/Francija, 2016, barvni, 99 minut režija Pablo Larraín scenarij Noah Oppenheim fotografija Stéphane Fontaine glasba Mica Levi igrajo Natalie Portman, Peter Sarsgaard, Greta Gerwig, Billy Crudup, John Hurt festivali, nagrade Nagrada za najboljši scenarij – Benetke. Najboljši film v sklopu Platforma – Toronto. Hollywoodska filmska nagrada za najboljšo igralko. Nominaciji za zlati globus in za nagrado gotham za najboljšo igralko. Nominacije za nagrado independent spirit za najboljši celovečerec, režiserja, montažo in glavno žensko vlogo. distribucija Blitz Film & Video Distribution Novica o usodnem atentatu na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja je 22. novembra leta 1963 pretresla ameriško in svetovno javnost. V dneh, ki so sledili, so bili vsi pogledi uprti v Kennedyjevo vdovo, prvo damo Jacqueline Kennedy. Zgodba nas popelje v njen svet. Medtem ko se je z otroki spopadala s travmatično izgubo, bolečino in žalovanjem, je morala poskrbeti, da sta se zapuščina Kennedyjevega predsednikovanja in njegova javna podoba za vselej vtisnili v spomin. Čilski režiser Pablo Larraín (Klub, Neruda) je z izjemno Natalie Portman v naslovni vlogi ustvaril pretresljiv, intimen in izviren film o enem naj bolj prelomnih in tragičnih trenutkov ameriške zgodovine, v katerem aten tat na Johna F. Kennedyja doživljamo od 2. februarja skozi oči ikonične prve dame Jackie Kennedy. Najboljši scenarij na Bene škem filmskem festivalu. »Prva krogla je predsednika zadela v vrat, druga, ki je bila smrtonosna, je zdrobila desni del njegove lobanje. Kennedyjeva štiriintridesetletna soproga Jacqueline je sedela ob njem. Tik ob njem. Kako je to doživljala ona? Vsi poznamo zgodbo o Kennedyjevem atentatu. Toda kaj se zgodi, če se osredotočimo nanjo? Kaj je doživljala naslednje tri dni, ko se je z otroki utapljala v bolečini, medtem ko so bile oči vsega sveta uperjene vanjo? Jackie je bila kraljica brez krone, ki je na en mah izgubila prestol in moža. Jacqueline Kennedy, elegantna, sofisticirana in predmet poželenja, je bila ena najpogosteje fotografiranih žensk dvajsetega stoletja. O njej so napisali na stotine knjig, posneli nešteto filmov in televizijskih serij. Pa vendar o njej vemo malo. Skrajno zadržana, zagonetna Jackie je čisto mogoče najbolj neznana znana osebnost našega časa. Rad si mislim, da je nikoli ne bomo povsem razvozlali. Nikoli ne bomo vedeli, kako je dišala ali kako so se ji ob pogovoru zaiskrile oči. Lahko le raziskujemo. In sestavimo film iz fragmentov, iz delnih spominov, krajev, idej, podob, ljudi.« - Pablo Larraín »Edinstvena vizija brezkompromisnega režiserja, ki se čisto slučajno loteva ene najslovitejših žensk v ameriški zgodovini. Toda Jackie ni vaba za oskarje. Je preprosto sijajen film.« - Nigel M Smith, The Guardian »Ne spomnim se filma, ki bi me v zadnjem času spravil v tako ekstazo. Jackie me je popolnoma osupnila in me kot umetnika navdala s ponižnostjo in spoštovanjem. Film Pabla Larraína je razdrobljen, a nikoli razpršen, eteričen, a ves čas precizen; ravno tako organiziran kot organski in svoboden.« - Xavier Dolan, »Directors on Directors«, Variety »Jackie je prej kot biografski film esej o zgodovini in ljudeh, ki se vanjo zapišejo. Je eleganten in skrajno inteligenten poskus počlovečiti legendo – hkrati pa pokaže, da se njegov subjekt še kako zaveda, kaj pomeni postati legenda. /…/. Larraínova izjemno razgibana vizualna invencija in obvladovanje kompleksne strukture nas opomnita, kako bistveno zna ustvarjalen režiser predrugačiti film, ki bi lahko izzvenel povsem konvencionalno.« - Jonathan Romney, Screen Daily »[Portmanova] se v bržkone najbolj siloviti predstavi svoje kariere poglobi v dušo Jacqueline Kennedy kot še nihče doslej in prisili gledalca, da uzre njen lik v novi in mnogo bolj kompleksni luči.« - Zack Sharf, IndieWire Manchester by the Sea Manchester by the Sea ZDA, 2016, barvni, 137 minut režija in scenarij Kenneth Lonergan fotografija Jody Lee Lipes igrajo Casey Affleck, Michelle Williams, Kyle Chandler, Lucas Hedges, Gretchen Mol, C.J. Wilson festivali, nagrade Nagrade National Board of Review za najboljši film, igralca, izvirni scenarij in igralski preboj. Zlati globus za najboljšega igralca v kategoriji drama. Nagrada gotham za najboljšega igralca. Hollywoodska filmska nagrada za scenarista leta. Nagrada Ameriškega filmskega inštituta za enega desetih filmov leta. Nagrada satellite za najboljši film in najboljšega režiserja. Štiri nominacije za nagrade Združenja filmskih igralcev (SAG). Pet nominacij za nagrado spirit organizacije Film Independent. Sundance. Telluride. Toronto. LIFFe. distribucija Con film Samotarski in nepriljudni Lee Chandler se po smrti starejšega brata Joeja vrne v rodni Manchester-by-the-Sea, kjer presenečen izve, da ga je brat imenoval za skrbnika svojega sina Patricka. Medtem ko se življenje živahnega najstnika še naprej vrti okoli hokeja, garažnega benda in deklet, pa se je Lee vse bolj prisiljen soočiti s preteklostjo, ki ga je ločila tako od žene Randi kot od skupnosti, v kateri se je rodil in odraščal. Manchester by the Sea je srce para joča, pa tudi presenetljivo humorna meditacija o krivdi, žalovanju in moči ljubezni. Film, v katerem je Casey predpremierno od 9. februarja Affleck po mnenju kritikov odigral vlogo svojega življenja, velja za enega velikih favoritov za letošnje oskarje. »Na začetku sem hotel posneti zgodbo o žalovanju /…/, potem pa sem ugotovil, da film pravzaprav veliko bolj govori o ljubezni. Vedno so me zanimale zgodbe o ljudeh, ki se imajo radi. Zelo ganljivo se mi zdi, ko ljudje skrbijo drug za drugega, celo ko se ne razumejo najbolje ali pa se med njimi zgodi nekaj strašnega. S starši, otroki, brati ali sestrami nas ne povezuje vedno ljubezen – a takrat, ko nas, je to precej velika stvar.« - Kenneth Lonergan »Manchester by the Sea /…/ je najbolj smešen film o žalovanju, kar jih je bilo kdaj posnetih. A to še zdaleč ni njegova edina omembe vredna kvaliteta. To delo /…/ vsebuje takšno bogastvo čustev, oseb in idej, da bi ga bilo nemogoče opisati v nekaj stavkih. Gre za zgodbo o kompleks nosti odpuščanja /…/, o starševstvu /…/, pa tudi za portret tesno povezane skupnosti /…/, ki je razvila svojevrsten način govora, razmišljanja in čustvovanja.« - Matt Zoller Seitz, RogerEbert.com »Nepopustljiva pozornost, ki priznava zaplete in kaprice resničnega življenja, njegovo banalnost, absurdnost, humor … Trenutki, ki bi jih sicer zavrgli kot nezanimive, se začnejo združevati v nekaj epskega. To je po mojem mnenju znamenje pravega filmskega ustvarjalca.« - Bennett Miller, »Directors on Directors«, Variety »Nobenih trikov. Nobene manipulacije. Nobene katarze. Nobenih velikih monologov, ki ponujajo preprosto odrešitev. Ni naključje, da se Manchester by the Sea uvršča med najboljše filme tega leta. /…/ Noben film me letos ni tako ganil s svojim humorjem, toplino in človečnostjo.« - Peter Travers, Rolling Stone »Manchester by the Sea /…/ je presunljiv, a hkrati nekako spodbuden film, ki s svojo iskrenostjo, avtentičnostjo in odkritim prikazom brezupa gledalca popolnoma prevzame. /…/ Film, ki mu niso tuja globoka, skoraj melodramatska čustva, in ki se jih ne boji spojiti z vztrajnim tokom nezgrešljivega humorja, potrjuje Lonerganov sloves enega najbolj drznih in dojemljivih scenaristov/režiserjev, odločenega, da se sooči z velikimi vprašanji o bolečini, ki nam jo povzroča življenje, in točki, do katere je to bolečino mogoče preživeti – če sploh. Več od filmskega ustvarjalca (ali filma) sploh ni mogoče pričakovati.« - Kenneth Turan, LA Times Neruda Neruda od 15. februarja Čile/Argentina/Francija/Španija, 2016, barvni, 108 minut režija Pablo Larraín scenarij Guillermo Calderón fotografija Sergio Armstrong igrajo Gael García Bernal, Luis Gnecco, Mercedes Morán, Diego Muñoz, Pablo Derqui festivali, nagrade Cannes – Štirinajst dni režiserjev. Nagrade fenix za najboljši film, montažo, scenografijo in kostumografijo. Nagrada National Board of Review za enega petih najboljših tujejezičnih filmov leta. Nominacija za zlati globus za najboljši tujejezični film. LIFFe. distribucija Demiurg Ko hladna vojna doseže Čile, predsed nik Videla obrne hrbet komunističnim kolegom. Pablo Neruda – pesnik, senator, predani komunist in nepoboljšljivi hedonist – predsednika javno okrivi izdaje in si prisluži obtožnico. Nerudi ne preostane drugega, kot da se z ženo Delio poda na beg. Tik za petami pa jima zagrizeno sledi policijski inšpektor Oscar Peluchonneau, skrivnostni in sila nezanesljivi pripovedovalec te zgodbe. Pablo Larraín (Klub, Jackie) ujame duha in persono velikega čilskega poeta in politika v stekleničko duho vite, energične in nekoliko nadreali stične antibiografije s pridihom filma noir. »Nerudo je nemogoče spraviti v škatlico. Nemogoče ga je 'zagrabiti'. Ta film je videti tako, kot bi šel k njemu domov in se igral z njegovimi igračkami, sanjal njegove sanje. Kot bi snemal film o Bea tlesih in pri tem ustvaril novo pesem. Neruda je zelo kubistično delo: po delčkih skuša ujeti atmosfero. /.../ Borges je prišel na idejo o prekrivajočih se fikcijah. Neruda je nerudovska zgodba, ki se prekriva z borgesovskim procesom. Slavne zgodovinske osebnosti hočejo na določeni točki svojih življenj prevzeti nadzor nad lastno dediščino ali ikonografijo. /.../ V javnosti želijo razširiti določeno idejo o sebi, prikrojiti si hočejo zgodovino, da bi nanje gledala na točno določen način. Jaz poskušam ugotoviti, kako se tega lotevajo. /.../ Vemo, kje so bili v določenem zgodovinskem trenutku, a ko za sabo zaprejo vrata, se začne fikcija, domišljija. Mi v vrata izvrtamo luknjico, vanjo potisnemo kamero in pogledamo, kaj lahko vidimo. /.../ Ko se znebiš realizma, se znajdeš v nekem prostoru, kjer se moraš le še povezati z liki in s tem, kar delajo. Tu imamo zanimiv koktajl likov, ki nas je pripeljal do filma z elementi filmov noir iz štiridesetih in petdesetih let, ki pa je hkrati tudi film o igri mačke z mišjo, triler, policijska proceduralna drama. To je tudi film ceste in črna komedija.« - Pablo Larraín je kot lahkoten triler pregona, precejen skozi epizodo Območja somraka; bolj ko se bliža koncu, bolj se gledalec izgublja v divji spirali metanaracije. Ena najbolj vznemirljivih skrivnosti filma je vprašanje, kdo je pravzaprav osrednji lik in avtor te pripovedi.« »Duhovit, noirovski politični triler, ki kljub poetičnosti več dolguje Jorgeju Luisu Borgesu kot svojemu naslovnemu liku.« »Briljantno domiselna reinterpretacija biografskega filma priča o režiserju na vrhuncu svojih moči /.../. Film vsebuje tisti občutek za dobo in zgodovinske like, ki ga od Larraína pričakujemo, a tokrat v službi inteligentnega, vizualno osupljivega premisleka o vrzelih med človekom in persono, zgodovino in legendo.« - J. Hoberman, The New York Review of Books »'Svojo pot moramo sanjati,' je nekoč zapisal Neruda, in prav očarljivo je srečati biografsko dramo, ki ta navedek, raje kot da bi ga položila v usta protagonista, uporabi kot estetsko vodilo in filozofski princip. /.../ Čeprav je film dobro poučen o aktivnem delovanju zgodovine, politiki in politikovih osebnih zadevah, se odvi- - Justin Chang, LA Times - Kieron Corless, Sight & Sound »Ne glejte ga kot film o Pablu Nerudi, ampak kot eksperimentalni roman, ki se izdaja za film o Nerudi, pa boste v njem zaslutili drzen, prevratniški smisel.« - Jonathan Romney, Film Comment od 22. februarja Samo konec sveta Juste la fin du monde Kanada/Francija, 2016, barvni, 97 minut režija in scenarij Xavier Dolan po istoimenski drami Jean-Luca Lagarcea fotografija André Turpin igrajo Nathalie Baye, Vincent Cassel, Marion Cotillard, Léa Seydoux, Gaspard Ulliel festivali, nagrade Velika nagrada žirije, nagrada ekumenske žirije – Cannes. Nagrada Art Cinema – Hamburg. Kanadski kandidat za oskarja za najboljši tujejezični film. Karlovi Vari. Toronto. distribucija Cinemania group Mladi pisatelj se po dvanajstih letih odsotnosti vrne domov, da bi družino seznanil z vestjo o svoji bližnji smrti. A družinsko popoldne se kaj kmalu sprevrže v vojno vihro zamer, grenkobe, osamljenosti in dvomov, vsak poskus sočutne geste pa konča pod težo dejstva, da ti ljudje ne znajo ne poslušati ne ljubiti. Samo konec sveta je komorna drama »o tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati«. Xavier Dolan (Ubil sem svojo mamo, Namišljene ljubezni) je za priredbo istoimenske gledališke igre na festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije. »Teme, ki se jih je Lagarce loteval, čustva junakov – naj bodo glasna ali prikrita –, njihove napake, njihova osamljenost, njihovo trpljenje, občutek manjvrednosti … vse to mi je bilo blizu – kot nedvomno večini izmed nas. A njegov jezik … ta je bil zame nekaj tujega, nekaj novega. Poln spodrsljajev, zatikanj, slovničnih napak … Ponavljanja in odvečnosti, ki bi jih večina piscev takoj črtala, je Lagarce sprejel z odprtimi rokami. Njegovi liki, živčni in malodušni, so plavali v morju besed, tako razburkanem, da je vsak njihov pogled, vsak vzdih, ki se je vtihotapil med vrstice, postal /…/ trenutek miru, v katerem so igralci ustavili čas. Hotel sem, da bi igralci besede izgovarjali tako, kot jih je Lagarce zapisal. Brez kompromisov. Njegova zapuščina se namreč skriva prav v tem jeziku. Z njim je zaznamoval naš čas. Če bi ga ublažil, bi zbanaliziral Lagarcea. Ne zdi se mi pomembno, ali lahko ljudje v filmu 'čutijo' gledališče. Film se napaja pri gledališču. Navsezadnje: mar ne potrebujeta drug drugega? /.../ To je film o jeziku, o komunikaciji. /.../ Film o nasilju. O tem, kaj se zgodi, ko ne znamo komunicirati, kajti ko tega ne znamo, postanemo nasilni, se zapremo vase, odrinemo ljudi od sebe. To je film o ljudeh, ki ne zmorejo misliti, ki ne zmorejo poslušati, ki ne zmorejo biti sočutni drug do drugega.« - Xavier Dolan »Samo konec sveta je teatralen in klav strofobičen film: namerno zadušljiv in v svoji norosti precej strašljiv – a vendar gre tudi za briljanten, stiliziran in halucinatoren prikaz disfunkcionalne družine /.../. To je ekonom lonec tesnobe, film, ki ima vse parametre navite do konca in še čez. Gledati in poslušati ga je tako, kot bi na koncertu Motörheadov tiščal glavo ob zvočnik.« - Peter Bradshaw, The Guardian »Čeprav prežeto z Dolanovo prepoznavno nastopaškostjo je to režiserjevo najbolj disciplinirano delo, v katerem se zgodba in filmska obrt spojita v sijajen tandem. /.../ Dolan vse posnetke uokvirja v neizprosno tesne bližnje plane /.../; s tem ustvarja nekakšno metanaracijo, zaradi katere razdražene like v krizi ne le poslušamo, ampak jih tudi pozorneje opazujemo. In bolj ko jih gledamo, manj pomembne so posamezne besede; v ospredje stopijo njihov mrzlični ton, intenzivne barve, ostra osvetlitev, vseprisotna glasba in čustveni ekspresionizem. Senzorični rafal, ki ob tem nastane, je prodoren, učinkovit in se nas dotakne na nenavaden način.« - T'Cha Dunlevy, National Post »Dolanova adaptacija izvirne drame je osupljivo stilizirana, skoraj v celoti posneta v intenzivnih bližnjih planih. Ta drzna estetska odločitev zadene v srčiko vsega, kar so liki izkusili: v njihove zakopane spomine, v njihovo težko žalost, navsezadnje pa tudi v njihovo globoko medsebojno ljubezen.« - Magali Simard, TIFF na sporedu na sporedu v izbranih terminih Dotik vode L’Effet aquatique Sólveig Anspach, Francija/Islandija, 2016, barvni, 85 minut igrata Florence Loiret Caille, Samir Guesmi distribucija Demiurg Samir se na smrt zaljubi v učiteljico plavanja Agathe. Da bi se ji približal, se vpiše na plavalni tečaj, nato pa svoji ljubezni sledi vse do Islandije, kjer poteka mednarodni kongres plavalnih učiteljev. Nedavno preminula režiserka se pokloni svojim islandskim koreninam v prisrčno odštekani romantični komediji, dobitnici nagrade SACD v canski sekciji Štirinajst dni režiserjev. »Ne zgodi se prav pogosto, da bi bila indie romantična komedija nenarejeno, iskreno prisrčna, a prav takšen je Dotik vode /…/. Dotik vode je drobcen film /…/, a zaradi popolne odsotnosti vsakršnega cinizma je hkrati – na svoj miniaturni način – nekako izjemen. To odločno svet- lo delo zaradi režiserkine smrti prežema tudi neizogiben melanholični podton – in v gledalcu vzbudi hrepenenje po vseh tistih filmih, ki jih ne bo nikoli posnela.« - Jon Frosch, The Hollywood Reporter »Anspacheva nas zapušča s prikupnim filmom o absolutni ljubezni med likoma, ki sta svojeglava, a hkrati ranljiva, ki drug drugega sprejemata skupaj z najbolj nenavadnimi muhami (zaradi katerih delujeta toliko bolj pristno) in ki ju ponovno združi voda, prikazana ne kot meja, ampak kot most med ljudmi in kulturami.« - Bénédicte Prot, Cineuropa »Sila nežna komedija značajev in situacij, v kateri se tisti bolj trapasti komični domisleki nikoli ne zdijo v neskladju s sproščenim in na lik osredotočenim humorjem.« - Jonathan Romney, Screen Daily »Režiserka /…/, ki je vedno znala združiti poezijo in burlesko, romantiko in tragedijo, naturalizem in nadrealizem, komičnost in predrznost, se je od sveta poslovila s skokom v vodo rodne dežele – in to je presunljivo lepo.« - Jérôme Garcin, Le Nouvel Observateur The Beatles: Osem dni na teden The Beatles: Eight Days a Week - The Touring Years Ron Howard, Velika Britanija/ZDA, 2016, barvni/čb, 137 minut nastopajo The Beatles, Larry Kane, Whoopi Goldberg, Elvis Costello, Eddie Izzard, Sigourney Weaver, Neil Aspinall, Richard Lester, Kitty Oliver, Howard Goodall, Jon Savage, Debbie Gendler distribucija FIVIA – Vojnik Navdušujoča dokumentarna kronika zgodnje koncertne kariere in meteorskega vzpona skupine The Beatles, časa neponovljive beatlomanije, ko so John, Paul, George in Ringo osvajali britanske, evropske in nato ameriške odre, da bi nazadnje obnoreli ves svet. Zaključni špici sledi 30-minutni posnetek legen darnega koncerta skupine The Bea tles na stadionu Shea v New Yorku! »Ko začnete resnično razumeti beatlomanijo, ta preneha biti nekaj prisrčnega in postane prava drama.« - Ron Howard »Howard želi pričarati vzdušje in ne razkriti ozadja zgodbe. In film gledalca čudovito ponese nazaj v zgodovinski trenutek ter ujame nebrzdani občutek entuziazma, ki je pričakal štiri mladeniče, ko se še niso zavedali, kolikšen del svetovne kulture so osvojili in kakšne legende bodo postali.« - Alex McCown-Levy, The A.V. Club »Howardu uspe najbolj znano zgodbo v popu povedati na svež način in njegov film zelo jasno prikaže, zakaj so bili Beatli takrat taka novost. /…/ Predvsem pa ponudi pogled na uspeh skupine iz ameriške perspektive; zanimivi so posnetki njihovega ogorčenja spričo rasne segregacije in odzivov verskih konservativcev na Lennonovo izjavo, da so Beatli bolj priljubljeni od Jezusa. Čeprav trpko občutimo odsotnost Georgea in Johna, je prekaljena pripovedovalca Paula in Ringa užitek poslušati.« - Dave Calhoun, Time Out London na sporedu na sporedu Trgovski potnik Forushande Asghar Farhadi, Iran/Francija, 2016, barvni, 125 minut igrata Shahab Hosseini, Taraneh Alidoosti distribucija FIVIA – Vojnik Asghar Farhadi (Ločitev, Preteklost), iranski mojster moralne ambivalence in pritajenega suspenza družinske drame, nas potegne v središče počasi rastoče napetosti med možem in ženo, ki se soočata s posledicami travmatičnega dogodka. Nagradi za najboljši scenarij in najboljšega igralca na festivalu v Cannesu. »Farhadi snema drame o družinskih nesoglasjih, ki nikoli ne zaostrujejo ničesar, kar prikazujejo; le opazujejo z neomajno pozornostjo, brez olepševanja, usmerjeno in realistično. A vendar smo vedno, ko gledamo njegov film /.../ zapeljani – skoraj bi lahko rekli, da z nekakšno nevidno vzvratno ukano – v situacijo treznega naturalizma. Začnemo se zavedati, da smo se znašli sredi rastoče nevihte, ki jo sprožajo premikajoče se notranje sipine ljudi na filmskem platnu. Ujeti smo v nekaj, čemur lahko rečemo le suspenz, ki nas spodbudi k razmišljanju, a sloni izključno na tistem, kar se dogaja v srcih in umu filmskih likov.« 24 tednov 24 Wochen čustev – krivde, žalosti, jeze –, medtem ko se Astrid trudi sprejeti svojo odločitev.« Anne Zohra Berrached, Nemčija, 2016, barvni, 103 minute »Film /…/ močno zagovarja pravico žensk do izbire. Toda obenem neposredno in nesprenevedavo pokaže, kaj pomeni takšna odločitev. Tega ne stori iz pedagoških vzgibov, ampak da pokaže, kako travmatična, boleča, velika in osamljena odgovornost je odločati o življenju in smrti nerojenega, v tem primeru tudi duševno in telesno hudo prizadetega otroka. In da o tej odločitvi nima pravice soditi nihče.« - Owen Gleiberman, Variety igrata Julia Jentsch, Bjarne Mädel distribucija FIVIA – Vojnik »Trgovski potnik je še en mojstrski Farhadijev film, ki načenja krhko mejo med realnostjo in fikcijo, (iranski) lokalni družbeni in politični kolorit nevsiljivo podloži intimni zgodbi in prespraševanju humanosti, z vprašanji o resnici in lažeh pa ne tematizira samo nestanovitne narave resnice, ampak predvsem angažira pozornost gledalca.« Uspešna komedijantka Astrid je v še stem mesecu nosečnosti soočena s krutim dejstvom: otrok, ki ga nosi, se bo rodil z Downovim sindromom in hudo srčno okvaro. Intimna, realistična, a tudi družbeno provokativna drama o pravici ženske do splava ter o teži te odločitve. - Ženja Leiler, Delo »Farhadijeva formalna sopostavitev težkih, kompleksnih prizorov iz resničnega življenja filmskega para ter izsekov iz uprizoritve drame Arthurja Millerja z njenim formaliziranim prikazom čustev je gledalcu v užitek in vzbuja občudovanje. Umazani realizem in tragedija klasičnih proporcev si stojita bok ob boku.« - Peter Bradshaw, The Guardian - Wendy Ide, Screen Daily - Ženja Leiler, Delo »Srebrnega medveda za najboljšo igralko bi moral dobiti /…/ resnično pre tresljivi film 24 tednov: pod vtisom srce parajočega tour de force nastopa Julie Jentsch /…/ so se številni obiskovalci opotekali iz dvorane v smrtni tišini.« »Čeprav zgodba te spretne pripovedovalke tli počasi, je nepopustljiva v svoji izvedbi; preteča tempirana bomba, zalučana pred gledalca, ki naj občuti vsak drobec bolečine para na platnu. /…/ Še nikoli se me ni noben film te vrste tako močno dotaknil.« - Olaf Möller, Film Comment - Paul Heath, The Hollywood News »Igralka nas povleče pod kožo svoje junakinje in nimamo druge izbire, kot da skupaj z njo plujemo skozi razburkano morje »Po zaslugi igre Julie Jentsch se zaključni prizori gledalca dotaknejo s tiho močjo.« - Geoff Andrew, Sight & Sound na sporedu na sporedu Rdeča želva La Tortue rouge Michaël Dudok de Wit, Francija/Belgija/ Japonska, 2016, barvni, 80 minut distribucija Demiurg Presunljiva, poetična animirana alegorija o večnem kroženju življenja, človekovi povezanosti z naravo ter globokih vezeh družine in ljubezni v de Witovem edinstvenem minimalističnem slogu in produkciji slovitega japonskega studia Ghibli. »Ljubezenska zgodba stoletja.« - Marcel Štefančič, jr., Mladina »Pripoved, podana v mehkih, toplih tonih animacije in s harmonično glasbeno spremljavo, brez besed preigrava cel spekter človeških občutij: v enem najbolj nepozabnih animiranih filmov zadnjih let se prepletajo drama, vznemirjenje, akcija in humor.« - žirija FIPRESCI, LIFFe »Hipnotična, brezdialoška Rdeča želva je basen tako preproste, tako čiste vrste, da se zdi, kot bi obstajala že na stotine let. Kot lesketajoča se morska črepinja, ki so jo brusile in gladile generacije pripovedovalcev. Ta drobni umetniški biser /…/ bi lahko bil adaptacija kakšne manj znane Andersenove klasike ali pa ljudske pripovedke z oddaljenega otočja v južnem Pacifiku. Toda ne, očarljiva arhetipska pripoved se je porodila režiserju samemu in rezultat je najbolj pristno avtorski film, kar jih lahko letos vidite v Cannesu.« - Peter Debruge, Variety »Malo umetniških sodelovanj obrodi tako popolno sintezo senzibilitet, kakršno najdemo v Rdeči želvi, ganljivi animirani odi življenjskim ciklom /…/. Minimalistični celovečerec brez dialogov v du hu avtorjevega z oskarjem nagrajenega kratkega filma Oče in hči ponudi še eno presunljivo odisejado o osamljenosti in čvrstosti družinskih vezi. Hkrati pa kaže na izjemen posluh studia Ghibli za elegantno preproste zgodbe, ki dajejo slutiti globlje resnice.« - Eric Kohn, IndieWire Dežela la la La La Land Damien Chazelle, ZDA, 2016, barvni, 128 minut igrajo Ryan Gosling, Emma Stone, John Legend, Rosemarie DeWitt, J. K. Simmons distribucija Blitz Film & Video Distribution Jazz in ljubezen v mestu sanj. Emma Stone in Ryan Gosling v čarobnem, prekipevajočem muzikalu Damiena Chazella (Ritem norosti). Otvoritveni film beneškega festivala, kjer je Emma Stone prejela nagrado za najboljšo igralko. Sedem nagrad zlati globus! nekaj, kar prihaja iz prihodnosti. Bolj ko je nostalgičen, bolj je inovativen. In bolj ko je inovativen, bolj klasično je videti. Toda bolj ko je videti klasično, bolj je videti kot film, ki sanja o tem, kaj filmi zamujajo, ali bolje rečeno - kaj so izgubili, ko so pozabili, zakaj so nekoč zmagovali in ljudi pritegovali v kino, navsezadnje, tisti sanjavi mrak je bil vedno priložnost, da tudi gledalci pokažejo transformativni talent, da rastejo in zorijo s filmom in da se premaknejo. /…/ Damien Chazelle ubrani in ponovno legitimira izgubljene, neubranljive in neupravičljive reči, kot so sanje, romanca, nostalgija, čarobnost in happy end, ki so jih filmi bodisi kompromitirali, zbanalizirali ali pa vrgli med staro šaro, toda ubrani in ponovno legitimira jih z vsem tistim, kar je filme delalo velike in zaradi česar so ljudje hodili v kino.« - Marcel Štefančič, jr., Mladina »Mjuzikli so za tiste, ki so jih vajeni, toda Dežela la la /…/ je za tiste, ki mjuziklov niso vajeni. To ni le film, temveč vizija filma. /…/ je film, ki ne skoči iz računalnika, temveč iz filmske zgodovine. /…/ Bolj ko se steguje nazaj, bolj moderno deluje. Bolj ko slavi preteklost, zlato dobo holivudskega mjuzikla, bolj je videti kot »Dežela la la svoja osnovna žanra preseže in nadgradi za sodobnost. Je hkrati dekonstrukcija in ljubezensko pismo klasičnemu hollywoodskemu filmu, ki kljub vsem ugovorom na koncu vseeno izzveni nepopravljivo romantično.« - Tina Poglajen, Radio Slovenija FILMSKA SREČANJA OB KAVI september 2016 - maj 2017 Dopoldanski abonma s Heleno Koder. Pogovori v Kavarni. sreda ob 10:00 in 15:00 Popoldanski abonma z Zojo Skušek. Pogovori na spletu. na sporedu Matura Bacalaureat Cristian Mungiu, Romunija/Francija/ Belgija, 2016, barvni, 128 minut igrajo Adrian Titieni, Maria Drăgus,, Lia Bugnar, Mălina Manovici, Vlad Ivanov distribucija Cinemania group Prvak romunskega novega vala Cristian Mungiu se v trpki, realistični moralni drami o vrednotah, vzgoji, kompromisih in korupciji loti težavnega vprašanja, ali cilji upravičujejo sredstva, ko je posredi dobrobit naših otrok. Nagrada za najboljšo režijo na festivalu v Cannesu. »Cristian Mungiu ne zna narediti povprečnega filma. Da ga zanima moralna kondicija romunske družbe, je pokazal že v nagrajenih filmih 4 meseci, 3 tedni in 2 dneva (2007) ter Daleč za griči (2012), z Maturo pa je scenaristično in režijsko presegel samega sebe. /…/ skorumpirani sistem medsebojnih uslug, iz katerega bi hotel odrešiti hčerko, kirurga spremlja kot vrnitev potlačenega in daje gledalcu vedeti, da korupcija korumpira, klientelizem in nepotizem pa nista samo stvar posttranzicijskih in postkomunističnih družb.« pogovor z gostom - Mateja Valentinčič, MMC RTV SLO »/…/ mojstrski, kompleksen, psihološke subtilnosti in moralne teže poln film o poraznih odločitvah posameznikov, ki se prebijajo po družbeni lestvici: o ljudeh v primežu vdanosti tistim, ki so jim pomagali kršiti pravila, o ljudeh, ki v korupciji drugih iščejo alibi za lastne neuspehe, in o tistih, ki upajo, da lahko nastala mreža nepoštenih uslug učinkuje kot alternativni sistem vrednot. /…/ Predstavi Titienija in Drăgus,ove sta briljantni. Film je pravi biser v že tako izjemnem programu letošnjega Cannesa.« - Peter Bradshaw, The Guardian »Naj se kamera tesno prilepi na igralce ali hladno opazuje svet okoli sebe (v tem primeru predmestje Cluja), vselej igra vlogo gledalčevega dvojnika in še podkrepi neizpodbitno iskrenost režiserjeve vizije.« - Jay Weissberg, Variety 15. februarja ob 10:00 in 15:00 Družinski film Rodinný film Olmo Omerzu, Češka/Slovenija/ Nemčija/Francija/Slovaška, 2015, 95 minut, distribucija Continental film Mož in žena se odpravita na jadranje. S seboj vzameta psa, doma pa pu stita svoja najstniška otroka, ki se lahko končno prepustita svobodi brez starševskega nadzora. Vendar jadrnica potone in s seboj potegne na dno vso družino. Pes, ujet na samotnem otoku, je njihovo edino upanje. Film na Češkem živečega slovenskega režiserja je svetovno premiero doživel na festivalu v San Sebastiánu in zatem prejel mnoge prestižne mednarodne nagrade. »Omerzu in Pop-Tasić s korenitimi melodramatičnimi zasuki neprestano preusmerjata tok pripovedi do točke absurdnega ekscesa. Toda suha, akademska distanca, s katere film opazuje kaskado dogodkov, daje vse bolj zaostrenim razmeram nenavadno verodostojnost; Družinski film se izkaže za natančno študijo funkcije (in disfunkcije), ki jo vsak družinski član zaseda v družinski celici.« - Guy Lodge, Variety Gost Helene Koder v pogovoru po dopoldanski projekciji bo vsestranski gledališki ustvarjalec in scenarist Nebojša Pop-Tasić (Družinski film, Karpopot nik), prek skypa pa nas bo pozdravil tudi režiser filma Olmo Omerzu, ki je trenutno v tujini. Na voljo tudi vstopnice za izven! Za zamudnike Vsako nedeljo ob 19:00 12. februarja ob 19:00 5. februarja ob 19:00 Prihod Arrival Denis Villeneuve, ZDA, 2016, barvni, 116 minut igrajo Amy Adams, Jeremy Renner, Forest Whitaker distribucija Con film »Prihod je introspektiven, filozofski in se nagiba k eksistencializmu, a se odvije v nepopustljivo vznemirljivem, dih jemajočem tempu. In sredi filma se zgodi razodetje – ne toliko nenaden preobrat kot elegantno raztapljanje vsega, kar mislite, da veste. Razodetje, ki vas bo kar pribilo na sedež.« - Robbie Collin, The Telegraph Jezikoslovka Louise se znajde na čelu ekipe, ki raziskuje nenadni pojav vesoljskih plovil na različnih koncih zemeljske oble. Medtem ko se ves svet pripravlja na izbruh globalne vojne, Louise išče način, kako komunicirati z nezemljani. Znanstvenofantastična drama Denisa Villeneuva (Ženska, ki poje, Sicario). »Sci-fi je bil vedno nadarjen otrok. Veliko je obljubljal, a pričakovanj ni izpolnil. Toda v rokah Denisa Villeneuva /.../ izgleda kot izpolnjena obljuba. Villeneuve sicer mežika Kubricku, toda Solaris in Bližnja srečanja tretje vrste tako lucidno poroči, transfigurira in sublimira, da se Drevo življenja zazre v Brezno.« - Marcel Štefančič, jr., Mladina »V bistvu gre za kombinacijo Medzvezdja in Stika – ali pa Bližnjih srečanj tretje vrste, odvisno od tega, v katero demografsko skupino spadate –, ki pa jo poganja Villeneuvov čutni avdiovizualni občutek za nekaj, kar bi lahko poimenovali čustvena klavstrofobija.« - Nicolas Rapold, Film Comment »Prihod je znanstvenofantastična parabola v občutno bolj idealistični, upanja polni tonaliteti kot večina drugih filmov tega žanra.« - Manohla Dargis, The New York Times Puščavska kraljica Queen of the Desert Werner Herzog, ZDA, 2015, barvni, 128 minut igrajo Nicole Kidman, James Franco, Robert Pattinson distribucija Cinemania group Hrepenenja in puščavskega vetra polni ep Wernerja Herzoga pripoveduje resnično zgodbo o britanski pustolovki in raziskovalki Gertrude Bell, eni najdrznejših in najvplivnejših žensk svojega časa, ki je bila znana tudi kot ženska različica Lawrencea Arabskega. »Puščavska kraljica k svoji snovi vsekakor pristopa precej svobodno /.../, a gre za klasičen hollywoodski film, posnet na Herzogov način – zgodbo pripoveduje zgoščeno in v živahnem tempu, pri tem pa najde čas tudi za romantiko, humor, dobro mero mačističnega šopirjenja ter tu in tam tudi za kakšen poblisk poltenosti. Herzogova Gertrude je ognjevita upor- nica proti družbenim normam svojega razreda ter ženska izjemne vedoželjnosti in vednosti, a vendar je kot ena od ljudi, ki so na novo začrtali zemljevid Bližnjega vzhoda in prerazporedili razmerje moči, delno odgovorna za gorje, ki smo mu danes priča na tem območju. Film predstavi zakladnico znanja, pridobljenega kot stranski produkt imperialističnega projekta, in pokaže, da so bili tisti, ki so s pomočjo te vednosti preučevali do tedaj še neraziskane kulture, voljni sodelavci v službi imperialistične podjetnosti. Radovednost ubija.« - Olaf Möller, Film Comment »Velika zgodba odločne ženske, ki v detajlih pove marsikaj tudi o naši sedanjosti. Herzog ne skriva svoje izrazito feministične note filma: v scela moškem svetu, pa naj gre za britansko diplomacijo ali arabska ljudstva, ima samo samostojna in emancipirana ženska potencialno moč vsaj za hip premagati nepomirljiva nasprotja. Samo po sebi pa se razume, da se je Herzogova kamera sredi rumenkasto oranžnega puščavskega peska, nepreglednih prostranstev, vetra in bleščeče svetlobe počutila kot riba v vodi.« - Delo Za zamudnike 19. februarja 26. februarja ob 19:00 ob 19:00 za člane Kluba Kinodvor vstop prost Smrt v Sarajevu Smrt u Sarajevu Danis Tanović, BiH/Francija, 2016, barvni, 85 minut igrajo Jacques Weber, Snežana Vidović, Izudin Bajrović, Vedrana Seksan, Muhamed Hadžović distribucija Con film kolikokrat lahko umre neka celina, ne da bi iz te izkušnje potegnila kakršne koli nove zaključke.« - Diana Dabrowska, Cinema Scope »Benigni, a zajedljivi duh Roberta Altmana prežema čudovito tekoč, izčrpen povzetek stoletja konfliktov. Ta film je ravno toliko izraz frustracije zaradi začaranega kroga sovraštva v Bosni in Hercegovini kot mojstrsko umerjena ansambelska drama.« Miles Davis Miles Ahead Don Cheadle, ZDA, 2016, barvni, 100 minut igrajo Don Cheadle, Ewan McGregor, Emayatzy Corinealdi distribucija Cinemania group - Jay Weissberg, Variety V sarajevskem hotelu Evropa so ravno sredi mrzličnih priprav na slovesnost ob stoletnici začetka prve svetovne vojne, ko zaposleni napovejo stavko. Film Danisa Tanovića je prejel srebrnega medveda in nagrado FIPRESCI v Berlinu. »Tanović z enakim odmerkom zlobe in ironije oriše portret naroda, ki vlaga več truda v loščenje jedilnega pribora, s katerim je nekoč jedel Kirk Douglas, kot v pospeševanje družbenih sprememb. To je mračna, zlovešča diagnoza, ki jo je mogoče razširiti na vse področje sodobne Evrope, in Tanović se zanjo prav nič ne opravičuje. Tragikomedija se sprašuje, »Zgodovinska/politična debata, ki se odvija na strehi hotela, poskrbi za kontekst in priložnost za provokativna vprašanja, kot je: 'Če bi Princip živel danes, koga bi ubil?' Medtem pa izseki iz Webrovega monologa in njegova razglabljanja o kompleksnosti pogleda v preteklost – 'Zakaj bi se spominjali holokavsta, če to ne prepreči Srebrenice?' – prikažejo Tanovićevo strastno ukvarjanje z vojno v Bosni v odnosu do sodobne politike.« - Harriet Warman, CineVue »Smrt v Sarajevu, freska Bosne, je Tanovićev Nashville /…/. ZA+« - Marcel Štefančič, jr., Mladina Na vrhuncu plodovite glasbene kariere se Miles Davis v poznih sedemdesetih letih nenadoma umakne očem javnosti. Otopel od bolečin in analgetikov se utaplja v spominih na slavo in nekdanjo ljubezen Frances Taylor. Bravuren režijski prvenec igralca Dona Cheadla (Ho tel Ruanda) je divje vznemirljiv, ganljiv in z glasbo prežet film o jazzovskem velikanu. »Naj bi bilo pomembno, če so cele se kvence filma – vključno s streli in cviljenjem gum med avtomobilskim pregonom – plod režiserjeve domišljije in ne Davisovega resničnega življenja? /.../ Puristi bodo tulili, a hkrati zamudili ves užitek in poanto tega igrivo impresionističnega filma. /…/ Davis je monumentalna figura, toda Cheadle je ne kleše iz marmorja. Glasbenika upodobi v človeški velikosti. Vidimo ga, ko se poti, pokaže nam njegovo nečimrnost /…/, paniko, slo po mamilih, zlobnost, toda tudi njegovo pretkano inteligenco, sposobnost uživanja in genialnost.« - Manohla Dargis, The New York Times »Ekscentričen, nepredvidljiv in nenehno napet film je s svojimi hipnimi uvidi in briljantno glavno vlogo bolj soroden kakšni Davisovih kompozicij kot klasični filmski biografiji. Scenarij /…/ nadomesti ustaljene biografske potankosti za izmenično očarljivo in čudaško farso /…/.« - Eric Kohn, Indiewire »/…/ poživljajoče drzen poskus strukturirati film o Milesu Davisu kot razširjen vizualni in narativni ekvivalent modalnega jazza /…/. Te strategije vam seveda ni treba prepoznati, da bi lahko uživali v Cheadlovi strastni upodobitvi vihravega Davisa in predstavi Corinealdijeve v vlogi glasbenikove muze /…/.« - Graham Fuller, Screen Daily Kinodvor. Program Kinobalon. za otroke www.kinodvor.org/kinobalon in mlade na sporedu na sporedu Bučko Ma vie de Courgette Claude Barras, Švica/Francija, 2016, 66 minut, sinhroniziran v slovenščino, distribucija Demiurg, 8+ (predfilm: Slovo, Leon Vidmar, Slovenija) Termini: 8. 2.; 11. 2.; 12. 2.; 18. 2. ob 11:00. Manjkajoče ure bodo objavljene v tekočem tedenskem urniku. Gospodarica orlov The Eagle Huntress Otto Bell, Velika Britanija/Mongolija/ZDA, 2016, 87 minut, v kazaškem jeziku s slovenskimi podnapisi, distribucija 2i film, 8+ Termini: 5. 2.; 8. 2.; 11. 2. Manjkajoče ure bodo objavljene v tekočem tedenskem urniku. Dokumentarni film o preseganju tra dicije in notranji moči dekleta, da pos tane to, kar si želi. Trinajstletna Kazakinja Aisholpan vztra jno trenira, da bi postala prva lovka z orli v družini, kjer že dvanajst generacij lovijo le moški. Z nomadsko družino živi v altajskem gorovju v Mongoliji, kjer je navada, da ženske skrbijo za otroke, kuhinjo in čiščenje, moški pa za čredo in lov na divjad s pomočjo orlov. Toda Aisholpan vidi svojo prihodnost drugače. V šoli se pridno uči, da bi postala zdravnica, doma pa se uri v lovu. Pri tem ima veliko podporo staršev, zato nikoli ne podvomi vase … Bliža se letni Orlov festival, kjer bodo izbrali najboljšega lovca. Aisholpan mora odjahati z očetom globoko v zmrznjeno pokrajino in dokazati, da je prava gospodarica orlov, ki se lahko udeleži tekmovanja. »Poleg prijetnih in družini prijaznih vidikov (ter pripovedovalke Daisy Ridley, Rey iz Vojne zvezd) film nudi tudi čudovite utrinke neornitoloških običajev te edinstvene družbe. Celo hudobneži, tisti podleži, ki skušajo dekletu preprečiti dosego sanj, čeprav je očitno, da je naravno nadarjena, so elegantno kadrirani z bleščečim dekorjem v njihovih tradicionalnih bivališčih. Kazaški nomadi morda nimajo veliko materialnih stvari, a tistim, ki jih imajo, ne manjka sloga.« - Jordan Hoffman, The Guardian »Že od začetka je cilj Gospodarice orlov ta, da občinstvu vseh starosti na pladnju prinese osnovno zgodbo opolnomočenja.« - Dennis Harvey, Variety Lutkovni animirani film o zaupanju, pripadnosti in iskanju družine. Švi carski kandidat za oskarja, nagraje nec evropske filmske akademije za najboljši animirani celovečerec in no miniranec za zlati globus za najboljši animirani film. »Zaljubil sem se v knjigo Gillesa Parisa Autobiographie d'une Courgette, ki pripoveduje nežno in poetično zgodbo o odraščanju. Zgodba in ton sta me popeljala nazaj v otroštvo in me spomnila na prva čustvena vznemirjenja, ki sem jih doživel ob gledanju filmov, kot so 400 udarcev, Nobody’s Boy: Remi, Bela in Sebastijan, Heidi in celo Bambi. S to animirano priredbo sem z današnjim občinstvom želel deliti nekaj čudovitih čustev, ki so oblikovala, gojila in gradila moje izkustvo. /…/ Vendar pa je ta film tudi in predvsem poklon zanemarjenim in zlorabljenim otrokom, ki se po najboljših močeh trudijo preživeti in živeti s svojimi ranami. Naš junak Bučko preživi veliko hudega, in ko izgubi mamo, misli, da je sam na svetu. Tako se počuti pred novim življenjem v mladinskem domu, kjer pa nato najde skupino prijateljev, na katere se lahko zanese, ugotovi, da se lahko zaljubi, in se zave, da bi nekega dne lahko bil celo srečen. Še vedno je veliko stvari, ki se jih mora v življenju naučiti. To sporočilo je bistveno: enostavno in hkrati globoko, zato smo ga želeli prenesti našim otrokom. In želja, da bi delil to sporočilo, me je vodila med režiranjem.« - Claude Barras, režiser »V Bučku me je prepričala oblika drznosti in enostavnosti. Enostavnost je bistvena, da ne podležemo klicu siren po presežku ali skušnjavi igranja boga in ustvarjanja lastnega malega sveta. Potrebna sta pogum in drznost, da se prepričaš, kako je zgodba o fantku, ki ubije svojo mamo alkoholičarko in pristane v sirotišnici, lahko popoln predlog za otroški film. Ko pomislimo na pravljice za otroke, ki so se prenašale iz roda v rod, ugotovimo, da imajo pogosto zelo temačne elemente, denimo Palček ali Janko in Metka ... Pravljice so krute, Bučko ni. Projekt odlikujeta moč in nežnost zgodbe o odraščanju, zavezane refleksiji sveta, ki že obstaja, našega sveta. To je svet otrok, ki jih ta film skuša nagovoriti.« - Céline Sciamma, scenaristka od 18. februarja Novi mulc Le Nouveau Rudi Rosenberg, Francija, 81 minut, v francoščini s slovenskimi podnapisi, distribucija Demiurg, 11+ Termini: 4. 2. (predpremiera na Bobrih) ob 17:00; 18. 2. ob 16:00 (premiera z Urban Roofom); 19. 2.; 25. 2.; 26. 2. in med zimskimi počitnicami. Manjkajoče ure bodo objavljene v tekočem tedenskem urniku. Benoit se zaradi očetove službe iz manjšega kraja preseli v Pariz. Mlajši brat Nino ima v novi šoli že veliko prijateljev, Benoit pa je bolj nerodne sorte, zato mu oče pridiga, da se mora odpreti. Že prvi šolski dan se zameri skupini fantov, ki so v razredu glavni. Zdaj se mu vsi izogibajo, razen nekaj sošolcev, podobno kot on označenih za čudake. Ko staršev ni doma, Benoit po stričevem nasvetu organizira »najbolj noro zabavo«, s katero bi pridobil priljublje- nost v razredu in osvojil Johanno, ki mu je všeč. Najstniška komedija o sprejemanju drugačnosti in oblikovanju skupin v šoli z vsemi nujnimi sestavinami: hu morjem, norčevanjem, zavezništvom s čudaki in neumnimi vici. »Iz časa najstniških let se spominjam zlasti prijateljev in početja popolnih bedarij. Moj prijatelj iz otroštva je pravzaprav Max Boubil, ki v filmu igra vlogo strica. Pri njem doma, živel je nad frizerskim salonom, sva si krajšala čas z metanjem kokakole skozi okno, potegavščinami po telefonu, pleskanjem sten njegove sobe z juho. Ves film je zgrajen na teh vzgibih. Želel sem pri- kazati mlade, ki se ob početju trapastih stvari zabavajo, in tako v dogajanje naravno umestiti zgodbo o njihovem prijateljstvu. /…/ Veliko je filmov o oblikovanih druščinah mladih, ki so že prijatelji. S filmom Novi mulc pa sem želel prikazati čas tik pred tem in se osredotočiti na vzpostavljanje skupine, na njen nastanek. Mislim, da je v tem obdobju življenja nekaj lepega: ne da bi se poznali, lahko v sekundi postanemo prijatelji, to prijateljstvo pa lahko traja en teden ali do konca življenja. Rojstvo in izguba prijateljstva sta v teh letih zelo intenzivna. /…/ Podlaga za zgodbo je bila misel, da resnično zmagaš takrat, ko se lahko požvižgaš na mnenje drugih ljudi.« - Rudi Rosenberg, režiser »Rudiju Rosenbergu je uspelo z veliko natančnostjo posneti rahločuten, toda nikakor ne solzav film, ki je komičen, a v nobenem trenutku preprost. Spretno je uprizoril začetek obdobja adolescence in majhnih dogodkov iz vsakdana, ki imajo lahko v teh letih močne osebne razsežnosti. Brez nepotrebnega moraliziranja režiser v ospredje postavi 'antijunake', ki pri gledalcih vzbudijo zdravo naklonjenost. Težave vključevanja v neko skupino – v tem primeru prihod Benoîta v novo šolo – kruto odražajo družbeni svet odraslih, v katerem otresti se pogledov drugih ni vedno lahko.« - Fabien Lemercier, Cineuropa Zapelji se v kino! Nagradna igra z Urban Roofom in skiroji.si! Z vstopnico za film Novi mulc (na hrbtno stran vpiši svoje ime, priimek in telefon starša ter jo oddaj v skrinjico v Kavarni) lahko sodeluješ v nagradnem žrebanju in z malo sreče postaneš lastnik ali lastnica skiroja za trike Skiro Shredder SCS. Zadeneš lahko tudi katero izmed norih nagrad Urban Roofa: mesečni skiro tečaj, mesečna vstopnica za prosto rekreacijo, najem skateparka z inštruktorjem za deset prijateljev, individualna ura športa po izbiri, darilni boni in majice! Zmagovalec bo znan 6. marca 2017. Nagrade podarjajo Urban Roof in skiroji.si. 25. februarja ob 11:00 Pustni Zajtrk pri Kinodvoru Kinodvor. Mala dvorana. 1.–3. marec, od 9:00 do 13:30 Animirane pustne norčije 9+ Tridnevna delavnica lutkovnega animiranega filma 28. februarja ob 11:00 Počitniška pustna projekcija Willy Wonka in tovarna čokolade Willy Wonka and the Chocolate Factory Mel Stuart, ZDA, 1971,100 minut, v angleščini s slovenskimi podnapisi, 7+ (ob razlagi staršev 5+) Willy Wonka, slavni lastnik tovarne čo kolade, razpiše tekmovanje ali lov za petimi zlatimi listki, ki se skrivajo v petih tablicah čokolade. Pet srečnežev bo lahko za en dan obiskalo njegovo tovarno čokolade. In le eden izmed njih bo na koncu izbran za glavno nagrado: vseživljenjsko zalogo čokolade! Štirje obiskovalci so že znani, ko se po zapletih vendarle najde še peti: Čarli! Otroci vstopijo v čaroben pisani svet … Filmska klasika, ki jo je napisal sam Roald Dahl, je igrivi fantazijski muzikal za vso družino. Ob 45-letnici filma in 100-letnici rojstva Roalda Dahla. »Willy Wonka in tovarna čokolade je verjetno najboljši film svoje vrste po Čarovniku iz Oza. Je vse, kar družinski filmi običajno trdijo, da so, pa niso: prijeten, smešen, strašljiv, vznemirljiv, predvsem pa resnično delo domišljije. Willy Wonka je tako zanesljivo in čudovito napleten fantazijski film, da deluje na vse vrste ljudi, poleg tega pa je fascinanten, ker je tako kot vsi klasični fantazijski filmi fasciniran nad samim sabo.« - Rogert Ebert 25. februarja od 10:00 do 11:00 bomo v Kavarni obiskovalcem filma postregli s krofi, toplim napitkom in maskiranjem obraza. Vstopnice za obe predstavi bodo v prodaji od 28. januarja! Lutka je, lutke ni, hudič namesto nje strmi! V enem kadru vidimo človeške like, v drugem pa klovna, lisico in kdovekaj! Pustne norčije bomo izkoristili za naš novi lutkovni animirani film. Leon Vidmar, avtor lutkovnega filma Slovo, in animator Jaka Kramberger bosta vodila tridnevno delavnico animiranega filma, s poudarkom na animiranju lutk in eksperimentiranju s preobrazbami likov. Delavnica je tridnevna in brezplačna, prednost pri prijavi imajo člani Kluba Kinobalon. Prijave sprejemamo na naslovu [email protected]. Nedelja od 11:00 do 13:00, Kinodvor. Mala dvorana. Sezamov kotiček Medtem ko si starši privoščijo zajtrk in jutranji film na Zajtrku pri Kinodvoru, otroci uživajo v igri. Kotiček je namenjen predšolskim in osnovnošolskim otrokom. 5. 2. Senčne severne živali. Na prozorne folije bomo narisali severne živali in jim iz tršega kartona naredili nogice, ki jih bomo animirali v senčni svetlobi (z Matejo Lukežič). 12. 2. Iglu. Kotiček bo mo spremenili v zimsko pravljico. Iz bale belega blaga bomo naredili igluje (z Ireno Narobe). 19. 2. Ledene žoge. Risali bomo z ledenimi žogami različnih barv. Žoge, ki se kotalijo, ne bodo puščale samo sledi barve, ampak tudi bleščic (z Alenko Novšak). 26. 2. Pustne UV-ma ske. V fluorescentnih barvah bodo zažarele pustne maske! (z Ino Fakin) Vsako prvo sredo v mesecu ob 13:00 Kino v plenicah. Za starše z dojenčki. Oglejte si film z rednega sporeda na projekciji, ki je prilagojena tako, da nas lahko obiščete skupaj z dojenčkom. 1. 2. bo na sporedu film Rdeča želva (La tortue rouge, Michaël Dudok de Wit, Francija/Belgija/Japonska, 2016, 80 minut). Brezplačno parkiranje Slovenske železnice, SŽ ŽIP storitve, omogočajo obiskovalcem kina brezplačno uporabo parkirnih mest na parkirišču ob železniški postaji Ljubljana, na Trgu OF. Ugodnost velja za obiskovalce predstav Kinobalona in Kina v plenicah. Več informacij se nahaja na spletni strani in pri blagajni Kinodvora. Naj te film odpelje! mladi za mlade Naši kratki 11 Nisi pozabil Slovenija, 2016, barvni, 13’40” režija in scenarij Simon Intihar fotografija Jure Nemec montaža Zlatjan Čučkov, Simon Intihar glasba Blaž Gračar, Simon Intihar produkcija RTV Slovenija (Igrani program) urednik Jani Virk igrajo Marijana Brecelj, Dare Valič, Nina Ivanišin Petek, 17. 2. 2017 ob 17:00 Gospodarica orlov The Eagle Huntress Otto Bell, Velika Britanija/Mongolija/ ZDA, 2016 PRIHAJA: Aisholpan ima 13 let in živi v gorah Mongolije. Njena nomadska družina se že generacije ukvarja z lovom s pomočjo orlov. Aisholpan od majhnega opazuje svojega očeta pri lovu in mu pomaga pri delu z mogočnimi pticami. Lov jo neizmerno privlači in oče ji predaja vse več znanja kljub splošno zakoreninjenemu prepričanju, da lov z ujedami ni za dekleta. A Aisholpan se ne da! S podporo očeta se bo udeležila letnega Orlovega festivala in se pomerila s sedemdesetimi odraslimi lovci. Bo uspešno premagala vse naloge in izzive? Film Gospodarica orlov te bo odpeljal po poti odločnega in vztrajnega dekleta v zasnežena prostranstva divje Mongolije. – Nina, Kinotripov filmski klub 29. 3. – 1. 4. 2017 2. mednarodni filmski festival Kinotrip Leto bo naokoli in čas bo za 2. festival Kinotrip. 16 mladih filmoljubcev ravnokar zavzeto sestavlja filmski in spremljevalni program ter v tujino pošilja vabila filmskim gostom. Festival bo znova prinesel 8 različnih filmskih potovanj s pestrim dogajanjem, zato si zadnji vikend v marcu že zdaj rezerviraj za Kinotrip! KINOTRIP- DOGAJANJE: Dan v življenju starejše ženske se postavi na glavo, ko se odpravi iskat svojega pogrešanega moža, ki ima težave s spominom. Motus Slovenija, 2016, barvni, 12’43” režija Oton Bačar scenarij Oton Bačar, Voranc Kumar fotografija Miloš Srdić montaža Oton Bačar glasba Niklas Aman koreografija Nika Burazer, Žiga Jurečič, Enej Jurečič produkcija Arkadena Studio koprodukcija RTV Slovenija producenta Katja Getov, Janez Kovič igrajo Nika Burazer, Žiga Jurečič, Maks Škofic Deček na toplo poletno noč v pižami tava po ulicah starega mediteranskega 20. februarja ob 21:00 mesta, svojega ultimativnega igrišča. Radovednost ga vodi do majhnega mestnega trga, kjer naleti na lepa kipa, mladeniča in mladenko, ki postaneta junaka njegove domišljije. Deček moški kip izzove na sabljaški dvoboj, ne da bi vedel, da bo kmalu priča čudežu, ki bo za vedno vplival na njegovo življenje. Dober tek, življenje! Slovenija, 2016, barvni, 14’26” režija in scenarij Urška Djukić fotografija Darko Herič montaža Miloš Kalusek animacija Jaka Kramberger, Leon Vidmar produkcija Sever&Sever producent Jani Sever igrajo Eva Jesenovec, Nataša Keser, Tosja Berce Flaker, Nejc Cian Garlatti, Marinka Štern, Tanja Dimitrievska Izgubljeni test nosečnosti povzroči zmedo v glavah odraslih otrok. Eva se vrne v domači kraj, kjer jo čakajo neporavnani računi. Max ima novo ljubico. Nataši se zmeša. Izijeva mama najde pozitiven test nosečnosti in naredi pa niko. Iziju je vseeno za vse. Projekciji bodo prisostvovali avtorji in filmske ekipe. ˇ 10. februar 2017 • Kozel se vraca! ob 19:30 Kozel v raju SEKSPERIMENT Valentinova predigra v bivši Slogi! Foto: arhiv Slovenske kinoteke V noči erotičnega filma Kinosloga. Retrosex. se poklanjamo zgodovini nekoč erotičnega in še danes legendarnega Kina Sloga ter posebnemu poglavju filmske dediščine, kinematografski erotiki v vsej raznolikosti njenih filmskih govoric. Od nežnih aluzij do nazornih prikazov spolnosti, od filmske avantgarde do mehke in trde erotike. Kot veleva tradicija: na dragocenih, arhivskih filmskih kopijah! Za uvod bomo skočili v časovni stroj in se vrnili v zibelko seksualne revolucije na filmu, na Dansko 60. let, in v tisti prelomni zgodovinski trenutek, ko je Sloga postala erotični kino. Po večletnem iskanju ohranjene filmske kopije se na platno vrača žgečkljiva danska komedija, danes že mitološki Kozel v raju! Poklanjamo se mu tudi z letošnjo vizualno podobo, plakatom filma iz nekdanje jugoslovanske distribucije. Tokratni moto seksperiment se bo nato s platna prelil v kinodvorano. Filmski akti Jamesa Herberta, tri kratkometražne mojstrovine dih jemajoče senzualnosti, bodo vzele nedolžnost Kinodvorovi najnovejši pridobitvi: 16-milimetrskemu filmskemu projektorju! Za polnočno ekstravaganco pa je tu še dolgo izgubljeni biser iz zakladnice zlate dobe ameriške filmske erotike, zgodba o norih znanstvenikih in dekletu, ki je sprožalo bombastične orgazme, »science fucktion« porno komedija Električna Randy. Za valentinovo predigro 10. februarja se prepustite duhu svobodnega seksperimenta! Vrnite se s Kozlom v bivšo Slogo! Det tossede paradis Gabriel Axel, Danska, 1962, 35 mm, barvni, 95 minut Pod mirnim in idiličnim površjem danskega otočka Trangø vrejo neslutene strasti. Jajca, ki jih nosijo tamkajšnje kokoši, imajo čudežno moč. Ne le da so večja in lepša od vseh drugih jajc – moškim celo povečujejo spolno potenco! Največ jih poje stari Thor Kozel, in ko se po otoku razleže njegovo kikirikanje, je ni ženske, ki bi se uprla paritvenemu klicu. Slogin prvi in prelomni erotični hit Kozel v raju si je leta 1966 ogledalo 56.084 gledalcev. Prehitel je Kleopatro in Spartaka, zaostal le za muzikalom Moje pesmi, moje sanje. Slogo je spremenil v erotični kino in za vselej postal film mitičnih razsežnosti. »Ljudje so drli v Slogo – na senzacijo, na seks. Če danes govorite s tistimi, ki so Kozla v raju videli tedaj, leta 1966, boste ugotovili, da so v njem videli več, kot so dejansko videli. Nekateri vam bodo celo zagotavljali, da je bil Kozel prvi pornič, ki so ga vrteli pri nas, da je šlo za hardcore seks, da so v njem prvič videli erekcijo in tako dalje. Kar je kakopak le mit. Kozel je v resnici ponudil zgolj ščepec golote, predvsem pa veliko aluzij na seks, toda vse je spremenil. Zgodovina Sloge se deli na zgodovino Sloge pred Kozlom in zgodovino Sloge po Kozlu. /…/ Sloga je posvojila in ponotranjila usodo otočka Trangø: dobila je 'jajca' s čudežno močjo, napihovala je spolno potenco, postala je velika zgodba /…/.« - Marcel Štefančič, jr. v San Francisco Art Institutu. Scenarij za enega najbolj unikatnih porničev, satirično, seksi, romantično, bizarno in duhovito sci-fi komedijo, ki z oznako »mehki X« drsi po spolzki ločnici med mehko in trdo erotiko, sta podpisala underground filmar Ben Van Meter in ikona ameriške kontrakulture Terry Southern (Dr. Strangelove, Barbarella, Goli v sedlu). Iz skrivne zasebne zbirke prihaja dolgo izgubljeni biser zlate dobe ameriške kinematografske erotike, čudovito bizarna in nadvse ambiciozna »science fucktion« porno komedija. ob 21:45 Filmski akti Jamesa Herberta Night Horses, James Herbert, ZDA, 1976, 16 mm, barvni, 38 minut Automan, James Herbert, ZDA, 1988, 16 mm, barvni, 20 minut Kolja & Sana, James Herbert, ZDA, 1995-96, 16 mm, barvni, 25 minut Filmske kopije je prijazno zagotovil arhiv Mednarodnega festivala kratkega filma v Oberhausnu. Ameriški slikar in eksperimentalni filmar James Herbert, avtor ikoničnih zgodnjih glasbenih videov skupine R.E.M., je štiri desetletja svojega ustvarjanja posvetil enemu samemu žanru: filmskemu aktu. Z modeli, ki jih je našel med sopotniki, prijatelji, kasneje študenti, je vsakič sklenil pakt: srečali so se na izbranem mestu, ki je filmu zagotovilo motiv in kuliso – na gozdni jasi (Night Horses), ob razbitini avtomobila (Automan), v stari toskanski vili (Kolja & Sana) –, odvrgli oblačila in se prepustili svobodni improvizaciji drug z drugim ter s svojim okoljem. Avtor se je nato umaknil v svojo delavnico, da bi iz posnetega materiala stkal delikatne tapiserije zaustavljenega časa, transcendentalne lepote, čutnosti in telesnosti, filmske skice omamno lepih, golih, mladih teles, ki se ljubijo. Telesne krajine dih jemajoče senzualnosti na prvi 16-milimetrski projekciji v Kinodvoru! »Golote, posnete s takšno vznemirljivo ambivalenco, nekakšno transcendentalno nostalgijo, ameriška kinematografija sicer ne pozna.« - Laurence Kardish, MoMA »Hipoma me je osupnila absolutna izvirnost njegove vizije in pretanjeno obsesivna čistost njegovega občutka za filmsko formo. /…/ Nobenega dvoma ni, da James Herbert pripada ducatu največjih še živečih filmskih ustvarjalcev.« - Stan Brakhage Aftersex Radia Študent ob 23:45 Elektricna ˇ Randy Randy (aka Randy, the Electric Lady) Phillip Schuman, ZDA, 1978/1980, 35 mm, barvni, 72 minut Randy je vse prej kot običajno dekle. Njeno telo proizvaja čudežno snov orgazmin, ki sproža veličastne orgazme. Toda zlobna doktorica Pandreck se skuša polastiti njenega daru, da bi s pomočjo omamne substance zavladala svetu. San Francisco je bil v 70. letih epicenter svobode govora in svobodne ljubezni ter posledično »ground zero« ameriške kinematografske erotike. Ni naključje, da je bila Električna Randy, ki je dolgo veljala za izgubljeni biser te dobe, posneta prav tam, na lokaciji Radio Študent nas po zapeljal v vznemirljive čase svobodne ljubezni, psihedeličnih višin in rokenrola, ko je Sloga obirala slastne sadove erotične domišljije. Z glasbenim naborom nas bo v Kinodvorovi Kavarni razvajal Jure Bajt, avtor oddaje Samotni potnik na Radiu Študent. Vstopnice in paketi v predprodaji od 30. januarja! Na voljo le 69 paketov! Cena vstopnice za ogled posamične predstave: 5,30 € (4,50 € za člane Kluba Kinodvor, starejše od 60 let, dijake in študente). »Hardcore fan« paket za ogled vseh treh predstav: 12 €. OPOZORILO: Osebam, mlajšim od 15 let, ogled filmov prepovedan. Ogled projekcije ob 23:45 odsvetujemo tudi osebam, mlajšim od 18 let. marca v Kinodvoru Javni zavod Kinodvor Kolodvorska 13 1000 Ljubljana Slovenija T: +386 1 239 22 13 M: +386 30 464 241 F: +386 1 239 22 16 E: [email protected] http://www.kinodvor.org Ona - Paul Verhoeven Nina Peče Grilc, direktorica T: +386 1 239 22 10 M: +386 40 632 574 E: [email protected] Kinodvor, Kolodvorska 13, Ljubljana Blagajna se odpre uro pred prvo predstavo. Rezervacije in informacije: 01 239 22 17, [email protected] Koen Van Daele, pomočnik direktorice za vodenje umetniškega programa T: +386 1 239 22 11 M: +386 40 632 572 E: [email protected] Petra Slatinšek, filmska vzgoja in mlada občinstva (vodja programa, Kinobalon) T: +386 1 239 22 20 M: +386 30 324 063 E: [email protected] Aliki Kalagasidu, vodja odnosov z javnostmi T: +386 1 239 22 14 M: +386 30 315 702 E: [email protected] Tjaša Smrekar, trženje in vodenje projektov T: +386 1 239 22 18 M: +386 40 620 700 E: [email protected] Maja Zrim, koordinatorka in organizatorka kulturnega programa T: +386 1 239 22 12 M: +386 30 322 551 E: [email protected] Tehnični oddelek : Bojan Bajsič T: +386 1 239 22 13 M: +386 40 548 879 E: [email protected]
