Gledga - Obalne galerije Piran

❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚
❚ Letnik XII ❚ Številka 5 ❚ December 2014 ❚
❚ Brezplačni izvod ❚ ISSN 1854–0449 ❚
Poštnina plačana pri pošti 6101 KOPER – CAPODISTRIA * TISKOVINA
Anketa
Galerija Loža Koper
Maravee Corpus
Galerija Meduza Koper
Novoletna
prodajna razstava
Majda Skrinar
Mestna galerija Piran
Franko Vecchiet
L
jubiteljice in ljubitelji likovne umetnosti,
pred vami je nekoliko drugačen Gledga, in sicer v tistem
delu, ki predstavlja Obalne galerije Piran. V tej praznični
decembrski številki smo »zrahljali« ustaljeno shemo in ji
­dodali glas ljudi, ki živijo na Obali.
Zanimalo nas je, kakšno mesto imajo galerije v njihovem življenju in
kaj razstave kot kulturni fenomeni pomenijo obema poloma občinstva,
tistemu, ki ni poklicno vpet v umetnost, in onemu, za katerega je umet­
nost poklic. Nismo spraševali o konkretnem delu Obalnih galerij Piran.
Za kaj takega bi se morali lotiti naloge drugače, predvsem bi morali pri
sestavi vprašanj in določitvi vzorca anketirancev sodelovati z zunanjimi
poznavalci. V našem primeru smo le hoteli »izmeriti« oziroma zaznati,
kakšen je utrip okolja do družbenega fenomena galerij sodobne umet­
no­sti in likovne umetnosti na sploh. Zadeve namreč niso večne, stalne
in nespremenljive. V življenjske ritme, zanimanja in obveznosti ljudi so
vstopili novi mediji, elektronski svetovni splet in socialna spletna orodja,
ki postavljajo stare »medije« oziroma srečevališča občinstva, kot so ga­
lerije, muzeji ali filmske dvorane, pred nove izzive. Pri tem postajajo
­podobe, slike in vizualno vse bolj prevladujoče sredstvo občevanja ter
prenašanja informacij. Likovna umetnost in vizualna kultura sta tako
idealno polje za urjenje pogleda, za nabiranje izkušenj in odkrivanje
­zakonitosti vidnih sporočil. Skratka, ponujata možnosti za nabiranje
znanja v vizualni pismenosti.
V ta namen smo pripravili manjšo anketo in pazili, da je imela struk­
turo. Vzorčno smo zajeli mlajše in starejše občinstvo. Zajeli smo tiste,
ki so redni obiskovalci razstav, in one, ki to niso, vendar imajo stališče
do sodobnega likovnega ustvarjanja. Prav tako smo hoteli slišati mnenja
umetnic in umetnikov.
Likovni komentar na zastavljeno nalogo je prispeval Marko Kociper,
ki sicer dela v Ljubljani, vendar je iz Obalne regije. Narisal je vinjete
o presenečenjih, s katerimi se srečujejo gledalci na razstavah sodobne
umetnosti in so postale tema vsakdanjega duhovičenja.
Upava, da boste z zanimanjem prebrali odgovore. Nam, ki smo vpeti
v delo s sodobno umetnostjo, so potrdili, da stvari niso samoumevne,
enoznačne in preproste. Razmišljamo o tem, kako bi nekatere misli
­anketirancev upoštevali v našem delu. ❚
Lilijana Stepančič, ravnateljica Obalnih galerij Piran, in Lusi Breulj,
gostujoča urednica
Prej in potem – umetnice in umetniki
Petim ustvarjalkam in ustvarjalcem z Obale, ki so pred kratkim končali študij likovne umetnosti oziroma vizualne kulture
ali pa so v svetu razstavljanja le nekaj let, smo postavili enaka vprašanja in dobili pisano različne odgovore.
Ilustracija: Marko Kociper
Ko ste se odločali za študij umetnosti, kaj ste pričako­
vali od študija? Kaj pa od muzejev in galerij? / Quali
erano le sue aspettative quando intraprese gli studi
di belle arti? Quali aspettative aveva dalle gallerie
e dai musei?
Tine Dekorti (1988) Za umetnost so me spod­
budili predvsem realistični grafiti, ki sem jih
občudoval kot otrok. Že takrat sem si zaradi
njih želel osvojiti tehniko upodabljanja, se pra­
vi realizem, ki po mojem mnenju velja za naj­
bolj težko tehniko. Tako si tudi v galerijah in
muzejih najraje ogledam kakšno realistično
sliko ne glede na motiv, naj bo to portret ali pa
pokrajina.
Nina Mršnik Sem oblikovalka, rišem pa tudi
portrete. Na prvi poklic gledam kot na moje
intelektualno delo, pri katerem hočem biti čim
Lara J. Marconi
V
izboru za Gledga prevladujejo tisti,
ki so študirali zunaj Slovenije. V zad­
njih dveh desetletjih so namreč umet­
nostne šole v tujini dostopnejše šir­
šemu krogu mladih ljudi. Poleg tega so številne
bolj odprte za vpis kakor slovenske. Zato odide
veliko mladine z Obale študirat v tujino, pred­
vsem v Italijo, kar omogočajo poleg družine
še različni podporni programi obalnih občin,
države in Evropske skupnosti.
Prav tako se v življenju mladih ljudi zelo
razlikuje čas študija in čas iskanja poti za oseb­
no uveljavitev. Zanimalo nas je, kakšno mesto
ima pri tem galerija, ki je na eni strani lahko
vir navdiha in na drugi prostor oziroma insti­
tucija za uresničevanje lastnih stvaritev.
Lara J. Marconi (1984) Mi sono iscritta all’Acca­
demia di Belle Arti di Venezia, con l’aspettativa
di crescere in un ambiente crea­tivo e stimo­lan­
te. Desideravo studiare a stretto contatto con
altre persone che condividevano la mia stessa
passione. Ricercavo un confronto concreto per
poter continuare a sviluppare il mio lavoro.
All’inizio del mio percorso di studi le gallerie
ed i musei mi sembravano istituzioni lontane,
circoscritte nel loro ambito specifico.
Lara J. Marconi, Rosa, 2012
bolj funkcionalna. Delo ilustratorja pa jemljem
za zelo obrtniško. Nisem umetnica. Po naključ­
ju sem začela študirati industrijsko oblikovanje
v Italiji, pozneje še na Portugalskem in v An­g­
liji. Nekako se mi je zgodilo, da sem študirala
na najboljši šoli za oblikovanje na svetu, kjer
je tudi študirat nekaj najboljšega na svetu, tak
je tudi študij na njej. Kar sem pričakovala.
2
Vasko Vidmar (1987) Likovno umetnost sem
študiral na koprski gimnaziji, študij pa sem
­nadaljeval in končal na Fakulteti za huma­ni­
stič­ne študije v Kopru, smer Dediščina Evrope
in Sredozemlja. Sicer se z likovno ustvarjal­
nost­jo ukvarjam že od otroštva, odkar so mi
starši v roko potisnili likovne pripomočke. Od
tedaj sem začutil, da je likovna umetnost del
mene. Od omenjenih študijev sem pričakoval
predvsem vsebinsko in strokovno usmeritve,
saj sem bil venomer mnenja, da moraš za od­
mev­nejša dejanja postoriti tudi kaj sam, z last­
no željo in potrebo po ustvarjanju.
Do ustanov, kakršne so galerije in muzeji,
sem vedno gojil spoštovanje, saj sem jih doje­
mal kakor hrame naše kulture. Sicer moram
pri­znati, da sem večkrat obiskal galerije kot mu­
zeje, ker sem se bolj zanimal za likovno umet­
nost. Od galerij sem pričakoval izvirne razstave,
ki bi odsevale stanje sodobnega likovnega
ustvarjanja, predvsem pa promovirale lokalne
umetnike, po možnosti mlade, saj le na takšen
način vidim možnost ohranjanja likovne umet­
nosti v nekem kraju. Če bomo mladim, in ne
le izbrancem, pokazali, da zaupamo v njihovo
ustvarjalnost, lahko pričakujemo, da se bo za­
nimanje za likovno umetnost širilo, stopnjevalo
in napredovalo.
Miha Pečar (1977) Po nekaj letnem autodidak­
tičnem kiparjenju in po dveh letih dela v Obal­
nih galerijah Piran kot vrtnar v parku Forma
viva, sem se odločil za študij na akademiji za
likovno umetnost. Pri odločitvi mi je veliko po­
magal Toni Biloslav, ki mi je predlagal, naj se
vpišem na Accademio di Belle arti di Carrara,
saj obožujem delo s kamnom. Akademijo sem
končal in trenutno delam magisterij iz kipar­
stva na akademiji v Varšavi. Ko sem se vpisal
na akademijo, sem si predvsem predstavljal,
da bom po diplomi s svojo prisotnostjo v umet­
nosti pripomogel k prisotnosti kiparstva na
Obali. Delo kiparja pa sem si predstavljal tako,
kakršno je bilo še pred sto leti. Vendar se ki­
par­stvo in umetnost nasploh oddaljujeta od
klasičnih pristopov. Od galerij in muzejev ni
dosti pričakovati, ker se mi zdi, da je vse zelo
povezano s politiko in z denarjem. Šele nato je
na vrsti umetnik. Toda nima nič proti galerijam,
saj so to za umetnika enako kot reklame za
­trgovine.
Kako ste pred študijem umetnosti oz. začetkom dela
kot umetnik gledali na umetnost v galerijah? Kako
gledate nanj sedaj? / Come guardava all’arte al­l’ini­
zio degli studi e come guarda all‘arte oggi?
Tine Dekorti Moj pogled od začetka moje umet­
niške poti se ni pretirano spremenil. Mogoče si
zdaj še bolj pobliže ogledam tehnike in detajle
in se poskušam iz njih kaj naučiti.
Nina Mršnik Uau, to vprašanje je preveč kom­
pleksno zame. Kaj je umetnost v galerijah? Kaj
je umetnost? So ulica, avtobus, stanovanje …
tudi galerija?
Lara J. Marconi All’inizio dei miei studi non
mi sono mai posta il problema di razionaliz­za­re
e definire l’arte in generale. Per me, il processo
creativo, si limitava alla sperimentazione del
proprio lavoro in modo pratico ed istintivo. La
frequentazione dell’Accademia, ma soprattutto
il costante lavoro a stretto contatto con altri
gio­vani creativi, mi hanno portata ad appro­fon­
dire ed a riflettere più concretamente sul ruolo
Tine Dekorti, Whiskey Shots
e sull’ importanza che l’arte ricopre. Ora vedo
l’arte come un atto di comunicazione, di con­
divisione, che tocca la sfera sensibile collettiva.
La difficoltà sta nel cercare con attenzione di
filtrare e distinguere l’arte che ha davvero dei
contenuti da quella vuota, dettata dalla moda
e dal mercato.
Vasko Vidmar Kakor sem že omenil, sem na
umetnost v galerijah vedno gledal s spoštova­
njem, kar pa ne pomeni, da so mi bile vse
­razstave všeč, saj menim, da ima vsak od nas
lasten okus o likovni umetnosti. Res je, da sem
v preteklosti večkrat obiskal galerije, saj sem v
njih našel odmevnejše in kakovostnejše razsta­
ve. Danes me obisk galerije ne preseneča več
tako kot v preteklosti, morda zaradi razstav,
ki niso po mojem okusu ali pa zaradi avtorjev,
ki sem jih morda prevečkrat videl razstavljene
na istem mestu. Sem velik ljubitelj raznolikosti
in novosti, kar je v naših galerijah vedno red­
keje mogoče videti. Kot mlad avtor zaradi tega
pogrešam razstave mladih avtorjev in nekako
ne razumem omenjenih ustanov, da velikokrat
ne znajo brskati po okolici in prepoznati šte­
vilnih likovnih talentov, ki nas obkrožajo.
Miha Pečar Na začetku študija sem gledal na
galerije kot na cilj, kjer se dogaja umetnost,
­danes nanje gledam malo drugače. Galerije so
pač orodje post produkcije umetnika. Galerije
so kakor teater, objekt, v katerem se izvaja
­vizualna umetnost.
Kakšna bi bila za vas idealna razstava? / Come si pre­
senterebbe la mostra ideale dal suo punto di vista?
Tine Dekorti Zadnje dni se ukvarjam z meša­
nico realizma in abstraktnosti ter v tej smeri
pripravljam material za razstavo, na kateri pa
seveda ne bo manjkalo klasičnega fotorealizma
brez kančka abstraktnosti. Popolna abstrakt­
nost pa me ne zanima, ne da bi imel kaj proti.
Poznam umetnike, ki se ukvarjajo z abstraktni­
mi deli in so odlični, vendar v svoja dela vedno
vključim kak element, ki jim vdihne plastič­
nost. Glede materialov pa mi je dejansko vse­
eno. Večinoma delam risbe s svinčniki, ampak
zadnje čase dosegam odlične rezultate in tri
dimenzionalni učinek z markerji, pa tudi spreji
mi niso tuji.
Nina Mršnik To so res kompleksna vprašanja.
Razstava je lahko vse. Če govorim le o naših
prodajnih razstavah (ki so se že zgodile v ga­le­
rijah) in z vidika organizatorke Pop-up doma,
so idealne razstave tiste, na katerih organiza­
torji delajo za to, da bi obiskovalci doživeli
čim boljšo izkušnjo. Za to pa potrebuješ denar,
nadarjene in delovne ljudi, ljudi z izkušnjami,
dober marketing, kakovostne izdelke …
Lara J. Marconi La mia mostra ideale appare
dinamica ed eterogenea. La galleria non si
Vasko Vidmar Nimam vizije o idealni razstavi.
Menim, da v umetnosti idealnega ni, saj bi
­sicer lahko s tem poslom že končal. Povrhu
vsega pa imamo tako različne okuse, da bomo
kot razstavljavci venomer nekoga razočarali ali
nekoga osrečili. Idealna razstava bi bila tista,
ki bi ji uspelo povezati ljudi in likovni umet­
nosti povrniti žar, ki ga v sebi nedvomno nosi.
Torej so po mojem mnenju idealne razstave
­tiste, ki združujejo ljudi in jih ne delijo, saj
­menim, da je ustvarjanje nekaj lepega, kar je
med ljudmi treba deliti. Umetnost mora biti
tista dejavnost, ki ljudi sprošča in odpelje tja,
kamor jih vsakodnevni delovni vrvež ne more.
Vasko Vidmar
Nina Mršnik
l­imiterebbe ad essere uno spazio che la ospita
ma diventerebbe parte integrante dell’opera
stessa. Durante la permanenza, si potrebbe
costituire un programma di incontri, lezioni
e laboratori per incoraggiare un continuo
scam­bio di idee ed opinioni. Desidero che le
gallerie diventassero spazi più aperti ed attivi
con l’impegno maggiore di diramare l’arte nel
tessuto sociale.
3
Dejstvo je, da sem ljubitelj likovnih dogodkov,
ki pritegnejo maso, predvsem običajne ljudi, pri
katerih opažam vedno manj zanimanja za likov­
no umetnost. Tako da je idealna razstava, ne
glede na vsebino, tista, ki pritegne ljudi, saj me­
nim, da je danes treba ljudem povrniti zaupa­
nje v likovno umetnost in spoštovanje do nje.
Miha Pečar Moja idealna kiparska razstava bi
bila morda popolnoma enaka skulptura, pred­
stavljena v raznih materialih, oziroma idealna
razstava je tista, ki ti postavi vprašanje, o ka­
terem moraš razmišljati. ❚
Naključno izbranim ljudem, ki se poklicno ne ukvarjajo z umetnostjo in so na koncu
­t retjega ali na začetku četrtega desetletja svojega življenja, smo postavili nekaj vprašanj
iz sveta muzejev, galerij, umetnosti ter sodobne likovne umetnosti. Njihovi odgovori
so nam potrdili, da so to pomembne kategorije.
Ilustracija: Marko Kociper
gledaš se vanjo in se v njej izgubiš, oziroma
se vanjo vživiš. Kakor dobra knjiga, tako te tudi
umetnina popelje v svoj svet, v katerem spo­
znavaš, doživljaš, rasteš, razmišljaš, uživaš in
sanjariš.
Patrizia Cassol Umetnost mi pomeni izražanje
sebe, svojih občutkov v povezavi z okoljem,
ljudmi, naravo, idejami. s pomočjo slike, plesa,
glasbe …
Mirjam Plužarev Umetnost je izražanje tistega,
kar je božanskega v nas.
Kaj je bilo za vas najbolj zanimivo v umetnikovem
­ateljeju, kakšni občutki so vas spremljali in kaj je na­
redilo na vas največji vtis?
Patrizia Cassol (1971), strokovna sodelavka
Najbolj zanimivo je bilo to, kako iz kaosa, ki
spremlja njegovo delo, naredi celoto.
Mirjam Plužarev (1985), prevajalka angleškega
jezika Umetnost je individualna in subjektivna,
vsak umetnik jo izraža na svoj edinstveni na­
čin, zato me ob obisku ateljeja vedno znova
prevzamejo nove oblike in vizije.
Občutki, ki me spremljajo so različni in sega­
jo od radovednosti, navdušenja do razočaranja.
Obiskujete galerije/muzeje? Zakaj?
Vladimir Brdar (1985), inženir kemijske teh­no­
logije V muzejih me zanimajo predvsem teh­
nike in orodje, ki so jih uporabljali kiparji,
­slikarji, kovači in arhitekti v zgodovini. Najbolj
me pritegnejo dela iz obdobja antike in pra­
zgodovine. Poleg umetniških rad obiskujem
znanstveno-zgodovinske muzeje, ki razstavljajo
prve izume, patente, naprave ter ideje zgodnjih
inženirjev in arhitektov. Rad opazujem, koliko
današnja moderna tehnologija sloni na takrat­
nih iznajdbah. Galerij ne obiskujem, ker me
likovna umetnost ne zanima. Sploh pa ne mo­
derna.
Patrizia Cassol Bolj malo, premalo časa, pre­
malo lastne iniciative.
Mirjam Plužarev Ja, kaj pa je človek brez umet­
nosti?
Maja Cergol (1985) Večinoma obiskujem
­muzeje, ne znam pa razložiti zakaj. Nekatere
stvari me enostavno pritegnejo in hočem o
njih izvedeti več.
Kaj vam pomeni umetnost?
Vladimir Brdar Umetnost mi pomeni način
­izražanja čustev in duševnega stanja, kar je
drugačno od govornega, z glasbo, plesom, sli­
karstvom, kiparstvom, arhitekturo, itd.
Remza Lulić (1985), profesorica angleškega
jezika Muzeji so hrami kulture, mesta, kjer se
predstavljajo raznoliki umetniki in se podoživ­
lja zgodovino. Tvorijo spomenik tradicional­
nemu načinu življenja in ohranjajo kulturno
dediščino. Sicer nisem ljubitelj likovne umet­
nosti, raje preberem kakšno knjigo, vendar
menim, da je umetnost za človeka pomembna.
Z njo uživamo lepoto, se razvijamo in spodbu­
jamo ustvarjalnost. Interpretacija vsake umet­ni­
ne posebej je edinstvena, nepredvidljiva, za­
Kaj od razstav pričakujete?
Vladimir Brdar Pričakujem, da je razstava vode­
na oziroma da vodič pove nekaj besed skupini
obiskovalcev ob vsaki umetnini (izkopanini).
Potem pa se pusti ljudem čas, da umetnine
tudi sami občudujejo. Pričakujem tudi ustrez­no
postavitev umetnin (vrstni red, razvrščenost po
kategorijah – obdobjih, itd.), skratka, da je za­
deva urejena.
Patrizia Cassol Doživetje in spremembo doje­
manja sveta za trenutek, ko sem tam in da ga
lahko nesem tudi s sabo.
Mirjam Plužarev Preglednost, primerno osvet­
litev in profesionalno osebje, ki je dobro infor­
mirano o umetniku in njegovih razstavljenih
stvaritvah. Enostavno več. Pričakujem več
­lokalnih in tudi mednarodnih razstav. Imamo
premalo razstav s tujimi umetniki in sodobne
umetnosti.
Kaj menite o sodobni umetnosti in o labirintu spo­ro­čil,
ki jih pošilja?
Vladimir Brdar Katastrofa. Po mojem mnenju
je preveliko število sodobnih umetnikov in
posledično sporočil, da bi lahko tisti “boljši”
prišli do izraza in izstopili.
Mirjam Plužarev Jo podpiram, na neposreden,
izzivalen, včasih malce satiričen način izraža
sedanje družbeno stanje.
Maja Cergol Nimam posebnega mnenja o so­
dobni umetnosti, pravzaprav ima vsa umetnost
veliko sporočil, še danes je kup neznank okoli
Da Vincijeve Mone Lize, pa je minilo dobrih
500 let od nastanka. Samo avtor pozna sporo­
čilo. Po drugi strani je čar umetnosti ravno v
neštetih interpretacijah.
Kaj, menite, bi bilo v po vašem mnenju treba spreme­
niti v galerijah/muzejih/na razstavah, da bi povečali
zanimanje?
Patrizia Cassol Večja publiciteta, vabila na­
menjena širšemu krogu ljudi, ne samo izbran­
cem, drugačen pristop k podajanju sporočil
razstav. Galerije bi se morale bolj povezovati
z drugimi ustanovami (šolami, univerzami).
Mirjam Plužarev Galerije in muzeji bi morali
imeti nove razstave z novimi tematikami pri­
bližno vsak mesec. ❚
Ilustracija: Marko Kociper
Doživljanje, razmišljanje, sanjarjenje
Kakšen spomin/poseben dogodek ali vtis imate z raz­
stav, ki ste jih obiskali v sklopu šolskih obveznosti?
Maja Cergol V času šolanja me razstave in
­muzeji niso kaj dosti zanimali. Spomnim pa
se sobe, v kateri je bila razstavljena straniščna
školjka, zidovi pa polepljeni s higienskimi
vlož­ki. Ni me fasciniralo, ostalo pa je v spomi­
nu, kar je morda bil tudi namen.
Razstava, ki je ne morem pozabiti
V spominu vsakega od nas je zapisana razstava, ki nas je tako zelo prevzela, da smo
jo zapustili, kot da bi bili v drugem svetu, odmaknjeni od tal in prežeti s posebnimi
mentalnim razpoloženjem, pri čemer ni pomembno, ali smo videli likovno, zgodovinsko,
naravoslovno ali gasilsko vsebino. Naše vprašanje je bilo, katera razstava je pustila
tak nepozaben vtis.
Maksimiljana Ipavec: Muzej depografije, galerija Collegium Artisticum, Sarajevo. Umetnik Jusuf
Hadžifejzović ne-kulturni politiki kljubuje v prostoru brez elektrike. Osupljiva zbirka sodobne
umetnosti, na katero bi bila ponosna vsak muzej moderne umetnosti od Vardara pa do Triglava
i šire, je dobesedno v temi. Vidiš jo le v soju baterije, luči (na koncu tunela) ni na obzorju …
Graziella Ponis Sodnikar: A ripercorrere il tempo rivisiti incontri, quale estrapolare dalla me­
moria? Opto per una esposizione di cui non ricordo né il titolo, né i nomi degli artisti. Ma prima
di entrare in quello spazio dovevi immergere le mani in una bacinella con della ­polvere bianca e,
solo dopo aver scostato una pesante tenda nera, accedervi. Davanti a te uno spazio buio, privo
di luce. Condividevi l’esperienza, non comune, di poter toccare le sculture, percepirne la forma,
i volumi, le superfici attraverso il tatto.
Londra, Tate Gallery 1976.
Irena Urbič: Iniciacija? Ko te nona kot otroka pelje v Benetke, v cerkev sv. Sebastjana, pogledat
Mordekajev Triumf Paola Veroneseja. Ko cel teden visiš v Louvreu in od vse lepote nenehno
­buljiš le v veličasten kip Nike Samotraške. Ko ti paznik v Ermitažu (v tedaj še sovjetskem Lenin­
gradu) zaradi tvoje očitne vznesenosti odpre depo na podstrešju in vidiš nikoli razstavljenega
Kandinskega, Maleviča, Lebedeva, Tatlina. Ko te boža popolna harmonija Vermeerjevega Dekleta
z bisernim uhanom. Ko te biča Dalíjevo rubinasto Kraljevsko srce in te boli Picassova Guernica.
Infekcija z vizualno umetnostjo je dokončna, vrata v svet sublimne lepote za vselej odprta,
­ganjenost zajamčena. ❚
4
Majda Skrinar Nevidna mesta
Galerija Meduza, Koper
22. januar–6. marec 2015
Odprtje: četrtek, 22. januar 2015, ob 19. uri
P
rva razstava v koprski Galeriji Meduza
v letu 2015 bo predstavila nove slike
Majde Skrinar, ki so nastale letošnje
poletje med umetničinim bivanjem v
Transilvaniji. Z njo Obalne galerije Piran nada­
ljujejo niz malih osebnih razstav, posvečenih
slikarkinemu delu; do sedaj se jih je nabralo
pet in kot celota odlično predstavljajo njen
umetnostni razvoj oziroma umetnostne poti
vse od leta 1990, ko je prvič razstavljala v stari
Mestni galeriji Piran.
S tem Obalne galerije Piran uresničujejo
nekatere od pomembnih družbenih nalog.
Nizi malih osebnih razstav, posvečenih enemu
umetniku ali umetnici, ponujajo občinstvu,
predvsem tistemu zvestemu, da lahko kontinu­
irano spremlja njihove ustvarjalne novosti ali
prepoznava stalnosti, ki se zgodijo ali ostanejo
skozi čas. Tako občinstvo postavlja vzporednice
z drugimi ustvarjanji in v koncipiranju duha
časa zgradi prepoznavne umetnostne norme in
umetniške osebnosti. Skratka oblikuje kulturo
časa in prostora. Male osebne razstave, ki pred­
stavijo sprotno produkcijo, pa ustvarjalkam in
ustvarjalcem omogočijo, da se soočijo z odzivi
»zunanjega« sveta, ki nastanejo s prenosom
del iz ateljeja v galerijo, saj gre za dva različna
mentalna in konceptualna prostora. Prav v so­
očenju s kakofonijo interesov javnega prostora,
ki se prepletajo v galeriji, lahko umetniki in
umetnice dobijo nova spoznanja, ki lahko po­
stanejo spodbuda za njihovo nadaljnje ustvar­
janje.
Majda Skrinar slika krajine, mestne vedute,
marine. Uvršča se med krajinarke v najširšem
pomenu besede. Taka opredelitev današnjo
­likovno ustvarjanje poveže s pomeni, izhajajo­
čimi iz tradicionalne, stare in ljubiteljske umet­
nosti. Zahodna umetnost je namreč v več sto
letih ustvarila ogromno število slik, grafik in
fotografij krajin, oziroma bolj umetelno rečeno
pejsažev. Številne med njimi so postale ikonične
podobe kot na primer tiste, ki so jih upodobili
Giorgione, Tizian, Dürer in Peter Brueghel st.,
če omenimo le nekatere umetnike na začetku
nove dobe. Nešteto slik, ikoničnost podob
in institucionalnost žanra, ki je iz tega nastal,
»pritiskajo« na ustvarjalce in gledalce, saj se na
novo krajinsko sliko ne more gledati drugače, kot
da se vanjo vgradi nešteto pomenov, ki izhajajo iz
»teže« zgodovine. Mnogo slikarjev v 20. stoletju
se je tej teži izognilo (medtem ko je krajina
prevladovala v sočasni fotografiji). Zdelo se jim
je, da jih preveč povezuje s preteklostjo, tradi­
cijo, starim, pa tudi z ljubiteljskim ustvarja­
njem, v katerem so prav zgodovina, ikonične
podobe in žanr posebni izzivi. Z odklonom
do krajine so izražali pripadnost sodobnosti.
Hkrati pa so v 20. stoletju nastajale čudovite
krajine prav v kontekstu prizadevanj po sodob­
nem in inovativnem ustvarjanju. Omenimo le
Paula Kleeja, Kazimirja Maljeviča ali sodobni­
ke, kot so Peter Doig, pa v Sloveniji Vladimir
Makuc, Herman Gvardjančič, Metka Krašovec
ali Marjan Gumilar.
Krajina kot tema, motiv ali žanr je v so­dob­
nem ustvarjanju razklana kategorija. Ni ne­
vtral­na in je kulturno in zgodovinsko po­go­je­na.
Poleg tega je to kategorija, s katero ust­varjalec
oziroma ustvarjalka praviloma iz­ražata osebni
odnos do realnega sveta in od­govarjata na
vprašanje, kakšno je razmerje med človekom,
naravo in kulturo, ki jo ponazarjajo arhitek­
tura, hiša, mesto, pristanišče, ulica.
Majda Skrinar se v tem klobčiču pomenov
dobro znajde. Njene upodobitve narave in kul­
ture izražajo harmonijo obeh kategorij. Podobe
izžarevajo ravnovesje, v katerem ni napetosti,
spopadov in nadvlade. Pred sliko je človek,
ki je lahko tudi sama slikarka, ki gleda na svet
okoli sebe z veliko mero mirnosti in spoštljivo­
sti do nature in kulture. Zdi se, kot da je v ta
odnos vtkana subtilna tradicionalna meditacija
z Daljnega vzhoda, ki jo zahod opredeljuje kot
pasivnost, saj v njej ni zahodne paradigme
o nenehni borbi človeka, ki poskuša s kulturo
premagati naravo, ki jo hoče nadvladati in si jo
podrediti.
Sprehod skozi pretekle male osebne raz­
stave Majde Skrinar razkrije postopne male
premene v njenih likovnih upodobitvah, ki
­pripeljejo k temu, kar prinaša nova razstava
v galeriji Meduza. Krajina, oblak, voda, mesto
ali hiša skorajda postanejo vzorec, niz črt ali
mreža kvadrata. In kaj ustvarja bolj harmonič­
no vzdušje kot enakomerni likovni ritmi, zajeti
v vzorcih? Pri tem je pomembno, da slikarka
te kulturno konstruirane vzorce harmonično
»vgradi« v naravo, oziroma jih iz nje nenasilno
»iztisne«. Vzorci pa igrajo še eno vlogo, in sicer
konkretne kraje v Romuniji, ki so pogosto za­
pisani v naslovu dela in v katerih je Majda
Skrinar ustvarjala letos poleti, spremenijo v
generične likovne podobe. Genius loci se raz­
topi. Prelevi se v nekakšno posebno globalno
podobo. In v harmoniji in globalnosti se od­
pirajo vrata o razmisleku o značilnostih so­
dobnosti. ❚ Lilijana Stepančič
Ta veseli dan kulture
Novoletna prodajna razstava
Galerija Meduza, Koper
3. december–16. januar 2015
Z
a mnoge sta čarobnost božičnih in
novoletnih praznikov tudi v belini
snega in domišljije, ki poudarja barvi­
tost veselega decembra. Neredko nas
iskanje veselja popelje tudi v potrošniški labi­
rint, ki nas lahko hitro oddalji od lepote narav­
nih odtenkov, harmonij in kromatičnega so­
žitja različnosti. Umetnost je pomembna tudi
zato, ker nas varuje pred izgubo zdravega od­
nosa in stika z lepoto. Slike, grafike, risbe in
skulpture, ki so obiskovalcem na ogled v naših
galerijah, so vidno pričevanje dolgoletnega
skrbnega ravnanja z resnično umetniško
ustvarjalnostjo.
V galeriji Meduza v Kopru se o tem lahko
prepričate tudi sami v teh prazničnih dneh,
v času prednovoletnih nakupov, ko razmišljate
o pravem, lepem in trajnem darilu sebi, svojim
najbližjim, prijateljem, znancem ali poslovnim
partnerjem.
Galerija Meduza, ki je pred več kot štiride­
setimi leti kot prva prodajna galerija v takratni
Jugoslaviji odprla svoja vrata, ostaja še danes
referenčen galerijski prostor za poznavalce,
strokovnjake, umetnike, galeriste, predvsem
pa ljubitelje likovne umetnosti. Ob tekočih razstavnih dejavnostih so v galeriji likovna dela
tudi naprodaj.
Namen novoletne, že tradicionalne prodajne razstave je opozoriti na kakovosten izbor
­aktu­alne umetniške produkcije slovenskih avtorjev različnih generacij, ki svoja dela snujejo
v tradi­cionalnih likovnih zvrsteh. Prepričani, da lahko v naši bogati ponudbi umetnosti
izbirate tudi po svojem okusu, vas vabimo na obisk. ❚ TS
5
Razstava Via mea Mire Ličen Krmpotić v Miljah
Museo d’Arte Moderna “Ugo Carà” in Sala
­Comunale d’Arte “Giuseppe Negresin”, Milje
12. december–18. januar 2015
V
organizaciji čezmejne Občine Milje
(Comune di Muggia) in s sodelova­
njem Obalnih galerij Piran v dveh
razstaviščih v Miljah razstavlja piran­
ska slikarka Mira Ličen Krmpotić. Na ogled
so platna in stekleni objekti – pomenljivo jih
je poimenovala Via mea, ki jih je ustvarila
v različnih obdobjih. V Museo d’Arte Moderna
“Ugo Carà” so na ogled dela iz ciklusov Istrski
pejsaži, Kornati in Pariški utrinki, v Sala Co­
munale d’Arte “Giuseppe Negresin” pa iz cikla
Sončna pesem. ❚ NM
Maravee Corpus. Javna telesa
fotografije in instalacija
Umetnice: Cianographic Sisters (Emanuela Biancuzzi + Debora Vrizzi) in Lorena Matic
Galerija Loža, Koper
17. januar–14. marec 2015
Odprtje: petek, 16. januar 2015, ob 18. uri
Spremna publikacija: zgibanka in katalog
P
rojekt Maravee (beseda v različnih je­
zikih in narečjih pomeni čudež / mera­
viglia / wundern / kaka na lipa čüdna
rič / marvel / maravea) združuje naj­raz­
ličnejše oblike sodobnega umetniškega izraza.
Dogodek, ki si ga je leta 2002 zamislila Sabrina
Zannier, priznana italijanska likovna kritičarka,
novinarka in kuratorka, vsako leto zajema raz­
lične umetniške izraze, ki niso nujno povezani
zgolj z likovno ustvarjalnostjo, saj posega na
področje glasbe, gledališče, oblikovanja in po­
dobno. Pod okriljem društva Maravee (Associa­
Lorena Matic, La Direttrice, 2014, fotografija
Eva Petrič, Sky of Silver n°3, 2008, print na aluminijasto
ploščo, 120 x 80 cm
zione Maravee) in ob podpori urada za kulturo pokrajine Furlanije-Julijske krajine (Assessorato
alla Cultura della Regione Fruli Venezia Giulia) ter podjetja Gervasoni projekt poteka na različnih
lokacijah te pokrajine, z namenom spodbujati tam delujoče italijanske in tuje likovne umetnike.
Idejno izhodišče prireditve, ki se iz leta v leto spreminja, Maravee 2004 Clorofilla; Maravee
2007 Energy; Maravee 2008 Recycle; Maravee 2006 H2O, Maravee 2009 Village; Maravee 2013 Ani­
ma …), se v zadnji ediciji posveča telesu Maravee Corpus. Na podlagi tega koncepta je avtorica
Sabrina Zannier skušala poiskati sorodnosti, afinitete, vsakovrstnih izrazov umetniškega doživ­
ljanja z življenjskim vsakdanom. Razstavni projekt je pravzaprav slavospev telesu kot socialnemu
sistemu, ki išče pluralne identitete v fotografiji, videu, kostumografiji, performansu in potiskanem
telesu (tetovaže). Osrednje dogajanje je z različnimi razstavami potekalo na Gradu Susans (Maja­
no, Videm), kjer je razstavljala tudi slovenska umetnica Eva Petrič. Njena dela je kustosinja uvr­
stila v kar dve razstavi: Nudo ma non crudo / Surovo, a ne golo in Il corpo abitato / Naseljeno telo.
Pred dnevi so v Palači Elti v Gemoni odprli drug dogodek, samostojno razstavo Migracijska identi­
teta umetnika Mustafe Sabbagha, medtem ko bodo zadnjo razstavo v koprski Galeriji Loža odprli
16. januarja 2015. Razstavo z naslovom Javna telesa bodo s fotografijami in instalacijo v Kopru
predstavljale tri italijanske avtorice: tandem Cianographic Sisters (Emanuela Biancuzzi + Debora
Vrizzi) iz Vidma ter Lorena Matic iz Trsta. ❚ MBJ
6
Franko Vecchiet
posamezni segmenti kot razstava v
­celoti spodbujajo obiskovalce še
k refleksiji o pripadnosti neki skup­
nosti. Andrej Furlan je v uvodniku
monografije zapisal: »Vozovnice,
strani iz telefonskega imenika,
madeži omake, vinsko obarvani
obroči umazanih kozarcev, sol,
sledovi črni kot premog, odtisi
ploščic, poti, ki so jih začrtali les­ni
črvi … fragmenti življenja, ki v
­Vecchietovih stvaritvah postanejo
sestavni del umetnine. To niso le de­
tajli, ki bi navdihovali umetniško delo
in njegovo branje. V Frankovih spretnih
rokah se vsakdanji objekti spremenijo v sub­
pregledna multimedijska razstava
Mestna galerija, Piran
6. februar–24. maj 2015
Odprtje: petek, 6. februar 2015, ob 19. uri
Rond, 2012, suha igla in
mešana tehnika, 100 x 70 cm
Silence, 2012, knjiga umetnika,
svinec na papir, razne dimenzije
V
razstaviščih Obalnih galerij Piran
­tradicionalno predstavljamo sočasno
likovno produkcijo sosednjega tržaš­
ko-goriškega prostora. Ves čas sprem­
ljamo bogato ustvarjalnost enega vodilnih tržaš­
kih likovnikov Franka Vecchieta – z odprtjem
njegove pregledne in multimedijske razstave
v Mestni galeriji Piran pa bomo počastili še
­slovenski kulturni praznik.
Vecchiet sodi med najpomembnejše likov­
nike obmejnega prostora sosednje Italije: že
desetletja soustvarja italijansko in slovensko
umetnostno prizorišče, priznan je tudi v med­
narodnih grafičnih krogih. Njegov likovni opus
predstavlja posebno diskretno rdečo nit med
avantgardnim obdobjem tržaškega likovnega
prostora v petdesetih in šestdesetih letih na
eni strani ter na drugi med sočasno oziroma
poznejšo likovno produkcijo v najširšem smi­
slu besede. Le-ta je v vseh obdobjih opazno
zaznamovana z njegovim sodobnim razmišlja­
njem in posledično z raziskovalno izvirnim
­individualnim pristopom. Ne glede na izbrano
zvrst – Vecchietova ustvarjalnost sega od raz­
ličnih tehnik grafike, risbe, slikarstva in kon­
ceptualno zastavljenih objektov do oblikovanja
avtorskih grafičnih map in unikatnih umetniš­
kih knjig, kar ves čas nadgrajuje in prepleta še
s pedagoškim delom in pisanjem strokovnih
teoretskih besedil – je sleherno njegovo delo
določljivo s skrajno intimno interpretacijo ter
z mojstrsko preciznostjo tehnične izvedbe.
Vnaprej domišljena avtorska multimedijska
postavitev v Mestni galeriji Piran (letos se je že
predstavil z razstavo Memorabilia v Revoltelli
v Trstu in v Čedadu, januarja 2014 je pri Založ­
ništvu tržaškega tiska izšla še monografska
­publikacija Franko Vecchiet Memorabilia) bo
predstavila raznolikost Vecchietovega ustvarja­
nja: grafike, slike, kolaže, knjige umetnikov
in inštalacije ter spet potrdila njegovo tematsko
večplast­nost. Vsebinsko ga vedno znova nav­
dihuje aktualna angažirana globalna problema­
tika tako, da ves čas ohranja poseben, osebno
občuten odnos do preverjenih in znanih tradi­
cionalnih vrednot likovne umetnosti in njene
zgodovine ter nas hkrati seznanja s pomemb­
nimi dogodki v svojem življenju, zlasti z do­
godki, ki zaznamujejo slovensko narodno manj­
šino v Italiji, ki ji Vecchiet tudi pripada. Tako
Iz ciklusa Dnevniki, 2001—2014,
mešana tehnika na platnu, 100 x 100 cm
jekte kot nosilce spomina in v posrednike pro­
jektov, s katerimi želi umetnik ustvariti nov
svet. »Fragmenti spomina« niso le del umetni­
kovega notranjega sveta, ampak tudi predmet
premišljene in dosledne estetike. Vecchietova
dela moramo dojeti kot nove stvaritve z lastno
identiteto, obenem pa kot memorabilie zgodb,
pokrajin, čustev, spominov in upanja.« Vse­
stranski Franko Vecchiet pa o svojem delu
­preprosto pove: »Tisto, kar počnemo, tudi kot
umetniki, so fragmenti, ki tvorijo našo zgo­do­
vino.« ❚ Nives Marvin
Poziv Slovenske kinoteke ­
obis­ko­val­cem razstave Piran v filmu
Ex-tempore Piran 2014 Častni priznanji ­občinstva
Ob zaključku razstav XLIX. mednarodnega
­slikarskega ex-tempora in XV. mednarodnega
ex-tempora keramike smo letos prvič podelili
častni priznanji občinstva. Obiskovalci, ki
so glasovali v času razstav, so za najboljšo
sliko izbrali delo mlade piranske gimnazijke
Ylenije Žiber, za najboljše keramično delo pa
keramiko Sapane Gandharb z naslovom Mrity­
uko chara, ki je na ogled v galeriji Meduza 2
v Piranu. Avtorica je o svojem delu povedala:
“Čeprav sem sedaj državljanka Slovenije, prihajam
iz Nepala, mistične države pod Himalajo. Kontakt
s hindujskimi miti in budistično religijo poskušam
ohra­niti v svojih delih. Moje delo ima naslov Mrity­
uko chara – Mrtvaška ptica, imenovana tudi Gida.
Gre za jastreba, ki se udeleži Nebeškega pogreba, kjer
poje v naprej razkosano človeško truplo. S tem nas
opozarja na minljivost človeškega telesa.” Sapani
Gandharb in Yleniji Žiber iskreno čestitamo. ❚
Zb­iramo filmske
spomine!
Filmska tehnika, tiskovine (vstopnice,
­letaki, plakati, filmske revije), spominki, fotografije, filmske igračke, dokumenti, pogodbe, filmski izrezki … V
Muzejskem oddelku Slovenske kinoteke
zbiramo vse, kar je pomembno za zgodo­
vino filma. Najbolj zanimive pa so zgod­
be in priče­vanja, zato vas prosimo, da
nam pomagate dopolniti zgodbo o Pira­
nu kot filmskem mestu.
Vabimo vas, da nam predstavite svoj
­koš­ček filmske zgodovine. Svoje pričeva­
nje lahko zapišete ali pa se nam oglasite
po spletni pošti [email protected]
oz. telefonu 01 434 25 14.
Hvala za sodelovanje! ❚
Podarili šolske potrebščine učencema CKSG Portorož Klavdija Marušič se je septembra v koprski ­Meduzi predstavila z razstavo
­ etulji iz Fukušime ter obiskovalcem ponudila metuljčke z namenom zbiranja sredstev za pomoči potrebne otroke. Učne pripomočke v vred­
M
nosti 40 evrov je v teh prazničnih dneh ravnatelj Centra za korekcijo sluha in govora Portorož, mag. Marko Strle, predal dvema učencema,
bratu in sestri iz Kopra. ❚
7
Andrej Medved
P
red iztekom leta je poklicno pot v Obalnih galerijah Piran sklenil muzejski svetnik
­Andrej Medved. Umetnostni zgodovinar in filozof je s prihodom v Obalne galerije Piran,
leta 1976, oral ledino in postal eden vodilnih likovnih kritikov in galeristov v jugoslo­
vanskem prostoru. Primorsko in Obalne galerije je z odmevnimi razstavami postavil na
evropski zemljevid, s svojimi nastopi in mojstrsko spisano besedo pa vzgajal občinstvo, razkrival
pot do umevanja sodobne umetnosti in širil pogled nanjo. Gotovo na tem mestu ni treba posebej
poudarjati, kaj vse je kot strokovnjak doprinesel svoji ustanovi, slovenskemu Primorju, domači in
mednarodni likovni sceni. Pripadnost majhnemu prostoru ga ni omejevala pri smelih načrtih in
velikih izzivih. Zastavljal si je visoke cilje in jih prej ali slej tudi uresničil. Tako so tudi s podporo
takratnega ravnatelja Antona Biloslava postale stvarnost razstave, kjer so se v desetletjih zvrstila
velika imena od Baselitza, Paladina, Cucchija in Pencka, Immendorfa, Lüpertza do Kounellisa,
Klossowskega, Michauxa, Miroja, Dubuffeta in drugih svetovno priznanih umetnikov. Seznam je
dolg, več deset jih je, in na njem ne gre prezreti predstavnikov avantgard in posebej njemu ljubih
francoskega in nemškega umetnostnega prostora. A ob tem ni pozabil na domače – več kot petsto
razstav jim je posvetil, jih spremljal z vso natančnostjo veščega opazovalca in se jim posvečal,
kot bi bile punčice njegovih oči ….
Marušič, Bernard, Stupica in Pregelj, Brdar, Vodopivec, Begić … bi bili brez njegovega
­“spremstva” siromašnejši. Rad jih je imel. Še jih ima rad, tako kot svoje delo. Hkrati še naprej
odkriva mlade obetavne ustvarjalce. Zato je njegov zaključek samo zaklepaj in začetek poti,
ki jo ubira v novo smer. Srečno, Andrej! ❚ Obalne galerije Piran
■N
edelja, 11. januar 2015, ob 11. uri:
Mestna galerija Piran
Okrogla miza in druženje
ob razstavi Piran v filmu
Razstava Piran v filmu v organizaciji Obalnih
galerij Piran in Slovenske kinoteke odkriva ne­
precenljivo vlogo mesta, ki je v preteklih deset­
letjih odigralo vlogo slovenskega Hollywooda.
Pestro filmsko dogajanje na piranskih trgih,
ulicah in v Vibinih studijih na Fornačah so na
različne načine soustvarjali številni Pirančani
in prebivalci slovenske Istre. Prisrčno vabimo
vse, ki so bili kakor koli soudeleženi (kot stati­
sti in podobno) ali se zgolj spominjajo snemanj
filmov, na okroglo mizo in druženje tudi z na­
menom, da dokumentiramo tovrstno dogajanje
v Piranu za prihodnje rodove. Moderatorja
­srečanja bosta Lilijana Stepančič in Slobodan
Simič Sime. Sicer svoja pričevanja lahko kadar­
koli, ko je Mestna galerija Piran odprta, tudi
zapišete v njeno knjigo. ❚
ga Triglav filma je rešitve za negotov finan­čni
položaj in krhke ustvarjalne okoliščine sloven­
skega povojnega filma videl v koprodukcijah
in v ponujanju uslug tujim producentom. V naj­
bolj svinčenih časih so se tako slovenske de­
janske in filmske meje na stežaj odprle. K nam
je pripeljal Františka Čapa in številne tuje pro­
ducente ter skrbel za čim večji angažma doma­
čih avtorjev. V času, ko so se pri nas množično
snemale koprodukcije s tujci, so nastajali tudi
najboljši slovenski celovečerni filmi. Branimir
Tuma je namreč imel vse, kar je potrebno za
razvojno vodenje dejavnosti, ki je stremela k
širitvi domače filmske produkcije: vizijo, ljube­
zen in strast. Imel je visoke standarde, velika
pričakovanja, zavedal se je, da je za vsak pre­
mik treba vlagati v kadre in izobraževanje, pa
tudi v tehnično infrastrukturo.
V dokumentarnem portretu ob različnih
pričevanjih sorodnikov, zgodovinarjev, filmskih
delavcev in drugih poznavalcev spoznamo iz­jem­
no zanimivo življenjsko zgodbo njegove druži­
ne, še posebej očeta Henrika Tume, tragično
povojno usodo bratov Tuma in razmere ob na­
stajanju slovenske kinematografije, ki jih je v
veliki meri zaznamoval prav Branimir Tuma.
Petdeset minutni dokumentarni portret bo
premierno predvajan ob zaključku razstave. ❚
■S
obota, 7. februar 2015, ob 11. uri:
Galerija Meduza Koper
Vodstvo po razstavi
Majde Skrinar
Radovan Čok in Slobodan Simič Sime
■N
edelja, 18. januar 2015, ob 11. uri:
Mestna galerija Piran
Predpremiera dokumentarnega
portreta Branimir Tuma
Scenarij in režija: Radovan Čok
Produkcija: Dokumentarni program RTVS,
december 2014.
Branimir Tuma (1904–1991) je s svojimi drznimi
in vizionarskimi pogledi pomembno širil mož­
nosti slovenskega filma. Kot direktor nekdanje­
Samostojna razstava risb in slik primorske
umetnice Majde Skrinar z naslovom Nevidna
mesta predstavlja nov cikel abstraktnih pejsa­
žev, nastalih na delovnem bivanju v Transilva­
niji letos poleti. Nova likovna dela preveva
­svežina, obenem pa ohranjajo prepoznavnost
slikarkinega ustvarjanja iz preteklih let v kolo­
ritu in izbranih motivih. Prehajanja med vzhod­
nim in zahodnim prostorom so komaj opazna,
slikarkin pogled je tudi v krajih, odmaknjenih
od njenega vsakdanjega okolja, fokusiran na
prepoznavne vedute.
Krajšemu bivanju v Transilvaniji je novem­
bra sledila osebna razstava novih del v Muzeju
8
romunskega kmeta. Gre za etnološki muzej, ki
je najbolj obiskan in priljubljen muzej v Buka­
rešti. O tej izkušnji, o bivanju in ustvarjanju v
Foto: Irena Kaluža
novem okolju bomo več izvedeli na vodstvu po
razstavi s slikarko Majdo Skrinar in ravnateljico
Obalnih galerij Piran Lilijano Stepančič, ki bo
predstavila njen slikarski opus. ❚
■N
edelja, 22. februar 2015, ob 11. uri:
Galerija Herman Pečarič Piran
Vodstvo po razstavi
Herman Pečarič in sodobniki
Razstavo z naslovom Herman Pečarič in sodobniki. Primorska likovna umetnost 1965–1975
je zasnoval umetnostni kritik Dejan Mehme­
dovič. Osvetljuje obdobje, ki je bilo na južnem
Primorskem zaznamovano z vse pogostejšimi
čezmejnimi stiki, v katerem so aktivno delovali
tudi izbrani avtorji. Med letoma 1965 in 1975 so,
poleg Hermana Pečariča v Piranu, ta prostor
umetniško sooblikovali še Mire Cetin z atelje­
jem v Kopru, Tone Kralj v Izoli, ter Jože Pohlen
in nekoliko mlajši Zvest Apollonio v okolici
Kopra. Vabimo vas na nedeljsko vodstvo s ku­
stosom razstave Dejanom Mehmedovičem. ❚
Zgodilo se je … Boštjan Drinovec v koprski Meduzi
Herman Pečarič in sodobniki v Piranu
Piran v filmu v piranski Mestni galeriji
Vittorio Antonio Cocever v koprski galeriji Loža
Piranski dnevi arhitekture – razstava in podelitev nagrad v Monfortu
Napovedujemo
Umetnost tudi za slepe in slabovidne
Obalne galerije Piran se želijo s programom v letu 2015 približati čim
širšemu občinstvu. Ne zgodi se ravno pogosto, da v galerije zaidejo
slepi in slabovidni, čeprav je tudi spoznavanje likovne umetnosti
­njihova temeljna pravica. Odločili smo se, da jim stopimo nasproti.
S pomočjo Medobčinskega društva slepih in slabovidnih Koper, ki se
je z veseljem odločilo za sodelovanje, bodo naše razstave prilagojene
senzorno oviranim obiskovalcem in opremljene s podnapisi v Braillovi
pisavi. Medobčinskemu društvu slepih in slabovidnih Koper se zahva­
ljujemo za pomoč in podporo. ❚
Gledga ❚ Občasnik Obalnih galerij Piran in Gledališča Koper ❚ Letnik XII, številka 5 ❚ Izdajajo Obalne
­galerije Piran in Gleda­lišče Koper ❚ Za izdajatelje Lilijana Stepančič in Katja Pegan ❚ Ured­n ištvo ­Tatjana
Sirk, Miha L. Trefalt (odgo­vorni urednik) ❚ Lektorica Alenka Juvan ❚ Obdelava slik Vek Koper, Marica Pe­
terlin ❚ Tisk Tiskarna Vek Koper ❚ Naklada 2.500 izvodov ❚ Koper, december 2014 ❚ Izid ob­čas­n ika Obalnih
galerij Piran in Gledališča Koper in so ­omo­go­čili ­M inistrstvo za kulturo RS, MO Koper in Obči­na ­Piran
❚ Naslovnica Obalnih ­galerij Piran: Marko Kociper
9