Iskrice 2014 - Osnovna šola Ivana Kavčiča

Transcription

Iskrice 2014 - Osnovna šola Ivana Kavčiča
Iskrice, glasilo učencev in učenk OŠ Ivana Kavčiča
Šolsko leto: 2013/2014
ISKRICE, glasilo učencev in učenk OŠ Ivana Kavčiča
Izlake, junij 2014
Prispevke zbrala in uredila: Petra Klenovšek
Preslikava dveh likovnih izdelkov: Iztok Ostrožnik
Oblikovanje besedila in fotografij: Jožef Pogačar in Gašper Juvan, 7. b
Naslovnica: Lučka Prašnikar (zgoraj) in Rebeka Pogačar (spodaj), 9. b
2
Zmagovalni par poletja: sladoled in …
Kaj ti najprej pade na pamet, ko omenimo počitnice? Med najpogostejše odgovore
prištevamo tudi sladoled  to si dovolim napisati, čeprav med vami, učenci in
učenkami OŠ Ivana Kavčiča z Izlak, nisem izvedla nobene ankete. Zmrzlina iz mešanice
sadja, mleka, smetane in posebnih dodatkov, torej. Rekli boste, da so ga izumili
Italijani, ker je njihov menda najbolj slasten. Pred njimi so bili zagotovo Kitajci, ki so
že leta 200 pred našim štetjem stregli zamrznjeno mešanico mleka in riža.
In kaj sodi k poletnemu sladoledu bolj kot dobro počitniško branje? Šolski časopis
Iskrice je spet pred vami, da v njih uživate celo poletje. Letošnja številka je kar
obsežna, ker smo se odločili, da objavimo skoraj vse prejete prispevke. Dopolnjuje jih
tudi nekaj »člankov« učencev izbirnega predmeta šolsko novinarstvo (knjige, ki jih
priporočamo, intervju, recepti, kolumna, moda). Nimamo slabe vesti, da bomo s
tiskanjem preveč obremenili okolje, ker jih bomo v svet le malo poslali v tiskani
obliki. Zato pa naš časopis kar kliče po tem, da ga prebirate na različnih e-napravah,
tudi na morju, v hribih ali pri daljnih sorodnikih, ki jih boste obiskali. Če bodo babice
in dedki vztrajali in moledovali za lično zvezanim šopom natipkanega papirja, pa si jih
lahko natisnejo …
Ali je res pomembno, kdo je izumil sladoled, če je vsem jasno, da Iskrice vsako leto
»izumite« vi? So posledica vaše ustvarjalnosti  trenutnega navdiha ali daljših minut
popolne zatopljenosti v nekaj, čemur lahko potem mirno rečemo mala umetnina.
Petra Klenovšek,
urednica
3
S skupnimi močmi se marsikaj naredi
(poročilo o delu šolskega parlamenta in šolske skupnosti)
Tudi v letošnjem šolskem letu smo se predstavniki šolskega parlamenta in šolske
skupnosti redno srečevali.
Tema, o kateri smo razpravljali v
okviru otroškega parlamenta, je bila
»Razmere v družbi«. Ker je precej
široka, smo se na ravni naše občine
odločili, da bomo razpravljali o
razmerah v Občini Zagorje ob Savi.
Sestajati smo se začeli oktobra.
Takrat
smo
se
predstavniki
zagorskih osnovnih šol srečali tudi z
gospodom županom, ki nas je
seznanil z novostmi v naši občini. Mi
pa smo ga lahko kaj vprašali in mu
predstavili naša mnenja o dobri
stvareh v našem lokalnem okolju ter
o tistih, ki bi jih bilo treba še izboljšati. Vsak udeleženec je prejel najnovejši DVD o
Občini Zagorje ob Savi. Na našem naslednjem srečanju smo si ga tudi ogledali.
Ugotovili smo, da ima zagorska dolina polno skritih kotičkov, ki jih še nismo raziskali.
Zato smo se preko debat, branja knjig v okviru projekta »Branje je kul« (brali smo
knjige zasavskih avtorjev) in ogleda Zagorja na to pot podali. Marsikaj novega smo se
naučili, področja zdravja, gospodarstva, kulture, sociale in ekologije v Zagorju do
potankosti preučili, nato pa naša spoznanja na občinskem in regijskem otroškem
parlamentu s predstavniki ostalih osnovnih šol v Zagorju oz. Zasavju podelili. Veselimo
se že naslednjega šolskega leta, ko bo tema otroškega parlamenta »Izobraževanje in
izbira poklica«. Ob tej priložnosti vabimo učence, ki vas tema in tovrsten način dela
zanimata, da se nam jeseni pridružite. Pridite, saj se imamo skupaj fino in se na malo
drugačen način tudi marsikaj naučimo .
Na sestankih šolske skupnosti smo se srečevali predstavniki oddelkov. Razpravljali smo
o različnih svetovnih dnevih, o prostovoljstvu, se dogovarjali o humanitarnih akcijah, v
katere se vključujemo (Pomagajmo otrokom Tibet, Podarite nam modro srce, Pokloni
zvezek, zbiranje igrač in šolskih potrebščin, zbiranje zamaškov …) ter o dogajanju v
razredih. Skupaj smo iskali možnosti za še boljše medsebojne odnose. Pred božičnonovoletnimi prazniki smo se spomnili na Tenzina, za katerega v okviru humanitarne
akcije že sedem let zbiramo denar za šolanje, in mu tudi mi v Tibet poslali voščilo in
pozdrave. Na zadnjem srečanju pa smo naredili načrt za naše delo v naslednjem
šolskem letu. Verjamemo, da bomo tudi v prihodnje skupaj naredili marsikaj za dobro
nas vseh .
Predstavniki šolskega parlamenta in šolske skupnosti
Patricija Cirar, Mitja Drnovšek in Anja Krivic z mentorico Janjo Kropivc
4
Nemška bralna značka
Pri nemški bralni znački je v letošnjem šolskem letu sodeloval le en učenec, in sicer
Žan Gričar iz 7. b, ki je osvojil priznanje za sodelovanje.
Mentorica: Petra Štendler
Tekmovanje iz angleščine
21. novembra 2013 je na šoli potekalo šolsko tekmovanje iz angleščine za učence
devete ga razreda, ki se ga je udeležilo 21 učencev. Osem učencev je prejelo bronasto
priznanje:
Vasja Grošelj, Nika Bergant, Jerca Polc, Domen Smrkolj, Žan Vetršek, Eva Vidmar,
Tjaša Dolšina in Urška Novak.
Regijskega tekmovanja, ki je potekalo 29. januarja 2014 v Gabrovki, se je udeležilo
šest učencev: Vasja Grošelj, Nika Bergant, Žan Vetršek, Eva Vidmar, Jerca Polc in
Domen Smrkolj.
Srebrno priznanje so prejeli trije učenci: Vasja Grošelj, Nika Bergant in Žan Vetršek.
Mentorica: Petra Štendler
Ekokviz
Letos je naša šola sodelovala na EKOKVIZU. Sodelovale so ekipe treh učencev iz 6., 7.
ali 8. razreda (ekipe so bile mešane). Za vsak razred je bilo določeno učno gradivo.
Učenci šestega razreda so proučevali podnebne spremembe, učenci sedmega razreda
biosfero in varstvo narave, učenci osmega razreda pa gradivo o zdravi prehrani.
Na šolskem tekmovanju je sodelovalo šest ekip. Najbolje se je odrezala ekipa z
imenom Cvetke v postavi Alja Kos, Patricija Cirar in Lina Ševerkar. Osvojile so 27 točk.
Žal se nobeni od ekip ni uspelo uvrstiti na državno tekmovanje.
Mentorica: Sonja Pevc
Poročilo o tekmovanju iz fizike
Šolsko tekmovanje iz fizike je bilo 5. marca na naši šoli. Na njem je sodelovalo 8
učencev iz 8. razreda in 7 učencev iz 9. razreda.
Bronasto Stefanovo priznanje so osvojili: Jan Ocepek in Patricija Cirar iz 8. razreda ter
Žan Razpotnik in Klavdija Drnovšek iz 9. razreda.
Ti učenci so se udeležili področnega tekmovanja iz fizike, ki je bilo 28. marca na OŠ
Gradec v Litiji.
Srebrno Stefanovo priznanje so prejeli: Jan Ocepek in Patricija Cirar iz 8. razreda ter
Žan Razpotnik iz 9. razreda.
5
Učenci so tako uspešno rešili naloge, da so se vsi trije uvrstili na državno tekmovanje
iz fizike, ki je bilo v soboto, 5. aprila 2014, na Fakulteti za naravoslovje in
matematiko v Mariboru.
Tekmovanje je sestavljeno iz reševanja fizikalnih nalog in eksperimentalnega dela ter
je trajalo štiri šolske ure. Naši učenci so bili zelo uspešni.
Patricija Cirar iz 8. a je osvojila zlato Stefanovo priznanje. To je res velik dosežek!
Vsem prejemnikom priznanj iskreno čestitamo.
Mentorica: Tanja Per
Poročilo o matematičnem tekmovanju
Tudi letos so številni učenci naše šole tekmovali v znanju matematike.
Pričeli smo 20. marca s šolskim tekmovanjem Kenguru. Najuspešnejši tekmovalci iz
posameznih razredov so osvojili bronasta Vegova priznanja.
Najuspešnejši tekmovalci iz 7., 8. in 9. razreda pa so se uvrstili na področno
tekmovanje iz matematike, ki je letos potekalo 2. aprila na naši šoli. Na področno
tekmovanje so se uvrstili: Katja Sirk iz 7. razreda, Patricija Cirar in Jan Ocepek iz 8.
razreda ter Žan Razpotnik in Klavdija Drnovšek iz 9. razreda.
Bili so zelo uspešni, saj so prav vsi osvojili srebrno Vegovo priznanje.
Žan Razpotnik iz 9. razreda pa se je uvrstil še na državno tekmovanje iz matematike,
ki je potekalo v soboto 12. aprila na osnovni šoli Jožeta Moškriča v Ljubljani. Žan se je
dobro odrezal, a žal se mu je zlato Vegovo priznanje izmuznilo.
Vsem tekmovalcem čestitamo za trud in osvojena priznanja ter jim želimo obilo
matematičnih uspehov tudi v prihodnjem šolskem letu.
Mentorica: Kristina Arh
Poročilo o Cankarjevem tekmovanju
Letos je imelo tekmovanje v znanju slovenščine za Cankarjevo priznanje osrednjo
temo poezijo, naslov tekmovanja pa je bil V naročju besed.
Učenci 2. in 3. razreda so brali pesniški zbirki: Tone Pavček: Juri Muri v Afriki in Niko
Grafenauer: Pedenjped. Na šolskem tekmovanju, ki je bilo 4. decembra 2013, so
bronasto priznanje osvojili: Ana Barlič, Ajda Gobovc, Žiga Miklavčič, Nina Prašnikar,
Sara Sušnik iz 2. a; Čarna Berk, Zarja Burkeljc, Oskar Juvan, Julija Miklič, Jakob
Zupančič iz 2. b; Nia Borštnar, Klemen Pograjc, Laura Prašnikar, Nika Ravnikar iz 3. a;
Neža Barlič, Lucija Jenko, Bernarda Lavrač, Alekseja Lipovšek, Vesna Pikelj iz 3. b.
Učenci 4. in 5. razreda so se zabavali ob verzih iz zbirke Andreja Rozmana Roze Mali
rimski cirkus in še iz ene zbirke po izboru učiteljic. Bronasto priznanje so osvojili: Iza
Žgalin iz 4. a; Pika Jelerčič, Ula Vidmar, Neja Zupančič iz 4. b; Nika Dolinar, Tija
6
Krznar, Neža Vesel iz 4. c; Anea Klopčič, Leon Prašnikar, Nika Ravnikar, Maj Šušteršič,
Tadej Zupančič iz 5. a; Lana Krapež iz 5. b.
Šesto- in sedmošolci so prebirali zbirki Tone Pavček: Majnice, fulaste pesmi in Bina
Štampe Žmavc: Nebeške kočije. Bronasto priznanje sta osvojila Jure Grošelj (6. a) in
Jošt Pišek (6. b). V 7. a sta prejemnika: Jon Pišek in Luka Polc. V 7. b pa so bili
uspešni: Gašper Juvan, Katja Sirk in Tana Trampuž.
Učenci 8. in 9. razreda so brali in analizirali pesniški zbirki: Saša Vegri: Naročje
kamenčkov in Niko Grafenauer: Skrivnosti. Bronasto priznanje so osvojili: Patricija
Cirar, Nika Lindič, Lara Ponebšek iz 8. a; Jan Ocepek iz 8. b; Jerca Polc iz 9. a; Nika
Bergant, Rebeka Pogačar, Eva Vidmar iz 9. b.
Področno tekmovanje, ki so se ga udeležili Nika Lindič, Jan Ocepek in Jerca Polc, je
potekalo 23. januarja 2014 na OŠ Mirana Jarca v Ljubljani. Vsi trije so osvojili srebrno
priznanje.
Jan Ocepek, ki je na področnem tekmovanju osvojil drugo mesto, se je uvrstil na
državno tekmovanje, ki je bilo 29. marca na OŠ Spodnja Šiška v Ljubljani. Zlato
Cankarjevo priznanje je le za las zgrešil.
Vsem tekmovalcem iskreno čestitamo za sodelovanje in priznanja! Veselimo se, da
bomo tekmovali tudi naslednje šolsko leto.
Mentorica: Petra Klenovšek
Poročilo o interesni dejavnosti Vesela šola PIL-a
Letošnje šolsko leto smo se v veseli šoli ukvarjali z zelo raznolikimi temami.
Spoznavali smo žive fosile, raziskovali gledališče v preteklosti, se srečali s
filatelistično zgodbo, ugotavljali, kaj spada pod UNESCO-vo naravno in kulturno
dediščino ter se seveda dotaknili tudi zgodovine zimskih olimpijskih iger. Ugotovili
smo, da je voda darilo narave, da je energija gibalo sveta, nekako najbližja pa nam je
bila tema Pot k igri, saj nam je razkrila začetke računalniških in ostalih videoigric.
Učenci, predvsem petošolci, so se pridno pripravljali na šolsko tekmovanje in kar osem
jih je osvojilo bronasto priznanje. To so: Maja Borštnar, Pia Miletić, Maj Kos, Anea
Klopčič, Leon Prašnikar, Luka Sešlar, Lana Krapež in Maj Šušteršič. Maj Šušteršič pa se
je udeležil tudi državnega tekmovanja, ki je potekalo aprila v Trbovljah in prejel
bronasto priznanje. Vsem iskrene čestitke.
Mentorica: Nataša Juvan
7
Gledališka dejavnost na podružnični šoli Mlinše
Letošnje šolsko leto so bili v gledališki krožek vključeni učenci od 2. do 4. razreda.
Pripravili smo več nastopov. Nastopili smo ob srečanju starejših krajanov na Mlinšah,
na komemoraciji pred spominsko ploščo. 20. decembra 2013 smo šoli OŠ Ivana Kavčiča
in Podružnične šole Mlinše pa smo prvič nastopili v Božičnem mestu v Zagorju, ki so ga
krasili tudi naši likovni izdelki. Učenci in učiteljice OŠ Ivana Kavčiča ter Podružnične
šole Mlinše smo s predstavo Ob novoletni pravljici in petju pokazali naše tesno
sodelovanje in snovanje skupnih projektov. V letošnjem šolskem letu smo s skupnimi
močmi gradili projekt medgeneracijskega sodelovanja. Ker pa kot šoli vzorno
sodelujemo tudi z društvi v kraju, je z nami zaigral član Kulturnega društva Mlinše,
Valentin Kralj. Pod mentorstvom učiteljic Marije Ribič, Romane Poglajen in Elizabete
Kotnik sta nastopila pevska zbora obeh šol in učenci dramskega krožka. Decembra smo
nastopili s predstavo za vsa medgeneracijska društva Srečno.
Božično mesto
Božično mesto
Nasledni projekt je bila naša gledališka igra Hudobija se ne splača. Pri soustvarjanju
gledališkega besedila so sodelovali tudi učenci, zato se je igra sproti razvijala. Z
učenci smo ugotavljali, da je zlobe na svetu vedno več. Poučna in malce drugačna
gledališka predstava je imela globlji pomen. Koliko žalosti lahko povzroči neprimerno
izrečena beseda, kako težko je izreči besedo oprosti, koliko hudobije in slabih dejanj
obkroža mlade ljudi ... Vse to je vpleteno v gledališki predstavi, kjer otroci jasno
povedo, da si v takem svetu ne želijo živeti. V predstavo je vključen tudi filmski
posnetek. S predstavo smo sodelovali na našem 6. gledališkem srečanju podružničnih
šol Slovenije. Mladi gledališčniki pa so po tem imeli še več nastopov, nekateri jih pa še
čakajo. Nastopili smo ob obisku ruskega atašeja v Brišah, ob krajevnem prazniku KS
Mlinše-Kolovrat, ob srečanju gasilcev pa nas junija čaka še en nastop. Za nami je
zopet ena uspešna gledališka sezona, zato vsem učencem iskrene čestitke!
Mentorica: Marija Ribič
8
6. gledališko srečanje podružničnih šol Slovenije
Podružnična šola Mlinše in Podružnična šola Šentlambert sta pod okriljem Društva
učiteljev podružničnih šol Slovenije 9. aprila 2014 organizirali 6. gledališko srečanje
podružničnih šol Slovenije. V letošnjem letu se je na srečanje prijavilo 20 šol, zato
smo ga izvedli še na dveh dodatnih lokacijah: v Ribnem in Vrhu Svetih Treh Kraljev. Na
odru na Mlinšah se je predstavilo okoli 100 učencev šestih podružničnih šol. Učenci PŠ
Mlinše so se predstavili s poučno igro Hudobija se ne splača. Na Mlinšah so vse
nastopajoče, mentorje in gledalce pozdravili ravnateljica Tatjana Krautberger, župan
Matjaž Švagan in poslanka Katarina Hočevar.
Mentorica: Marija Ribič
Hudobija se ne splača
Hudobija se ne splača
9
Udeležba na likovnih natečajih v šolskem letu 2013/14
Udeleženci
Žiga Žgalin, Jon Jelerčič,
Lara Grošelj, Brina
Krapež, Sara Žunec, Ines
Veber, Špela Borštnar,
Nika Lindič, Zala
Urbanija
Izbrana dela 7. in 8. a in
b
Brina Krapež
Mentori
ca
Tina
Lesjak
Naziv likovnega natečaja
Raven
Dosežek
7. mednarodni likovni natečaj
'IGRAJ SE Z MANO 2013-14', 2014
Cankarjev dom, Ljubljana
mednar
o-dna
priznanja za likovna
dela in razstavljena
dela v Cankarjevem
domu
Tina
Lesjak
Tina
Lesjak
Likovni natečaj 'Planica in otroci'
državna
17. nagradni natečaj likovnih in
literarnih izdelkov na temo
'NARAVNE IN DRUGE NESREČE 
Voda! KAJ STORITI, DA NESREČE
NE BO', Trbovlje, 2014
19. mednarodni razpis za likovna
dela otrok in mladih: ETNO
OBLAČILA IN FOLKLORNI PLESI
MOJEGA LJUDSTVA, Mihailo
Lišanin, Štore, 2014
Likovna razstava osnovnih šol v
Občini Zagorje ob Savi 'Z
BARVITOSTJO IN GLASBO V
POMLAD', Zagorje, 25. 3. 2014
Natečaj za ustvarjalno delavnico
na temo 'RUDARJENJE V
ZAGORJU', 2014
Tekmovanje za izbor najbolj
kreativnih likovnih del o metuljih
za Metuljev dan, Topolšica, 2014
regionalna
sodelovanje na
natečaju
nagrada in priznanje
za likovno delo
mednarodna
priznanja za
sodelovanje
regionalna
nagrade in priznanja
za likovna dela ter
razstava v Delavskem
domu v Zagorju
nagrade in priznanja
za likovna dela
državna
sodelovanje na
tekmovanju
bronasto priznanje za
likovno delo,
razstavljeno delo v
avli OŠ Šoštanj
sodelovanje na
natečaju
Aljaž Mali, Špela
Tina
Borštner, Teja Zidar, Gea Lesjak
Stošicki
Izbrana likovna dela
učencev 8. in 9. a in b
Tina
Lesjak
Blaž Zupančič,
Nejc Poglajen, Jon
Jelerčič
Lara Grošelj, Neža
Sešlar, Anja Psarn, Gal
Prašnikar, Peter Jereb,
Mojca Anžlovar, Jon
Jelerčič, Luka Tomažin
Urša Izlakar
Tina
Lesjak
Tina
Lesjak
46. likovni natečaj 'LIKOVNI SVET
OTROK 2014', Šoštanj
državna
Maks-Denis Hriberšek,
Monika Joger, Sara
Bradač
Tina
Lesjak
državna
Teja Zidar, Špela
Borštner, Barbara
Skrinjar, Aljaž Mali,
Maks-Denis Hriberšek,
Tina
Lesjak
Literarni, likovni in fotografski
natečaj 'MOJA RODNA
DOMOVINA', Društvo NAŠA MALA
ZEMLJA, maj, 2014
Natečaj za izvirno otroško
likovno in literarno delo ter
fotografijo, Koroška galerija
likovnih umetnosti, Slovenj
Tina
Lesjak
regionalna
državna
sodelovanje na
nateča-ju in
priznanja, razsta-va
likovnih del učencev v
10
Nik Kumar, Urša Izlakar,
Nika Lindič
Izbrana dela učencev iz
8. a in 8. b
Gradec, 2014
Tina
Lesjak
6. mednarodni bienale
arhitekturnega oblikovanja 'PO
FABIANIJEVIH POTEH', Štanjel,
junij, 2014
mednarodna
Koroški galeriji
likovnih umetnosti
sodelovanje na
bienalu otroškega
arhitekturnega
oblikovanja
Novoletne delavnice
11
Razstava ob dnevu Rudolfa Maistra
12
Nagrajena likovna dela učencev PŠ Mlinše
Na likovnem natečaju Unicef so sodelovali tudi učenci naše Podružnične šole Mlinše.
Najboljša dela so bila razstavljena in tudi nagrajena. Glavna nagrajenca sta bila Mark
Grden in Luka Košir, mentorica Jasna Dvornik. Na likovnem natečaju Gasilstvo je bil
nagrajen Aljaž Bergant. Učenci so sodelovali tudi na literarnem natečaju Z domišljijo
na potep. Tudi tu so prejeli nagrado, saj bo njihova pravljica izdana kot samostojna
slikanica.
Marija Ribič
Aljaž Bergant, 1. c
Branje je kuuuuuul!
Letos smo se pri projektu »Branje je kul« ukvarjali z rudarstvom in čebelarstvom.
Seveda to ne pomeni, da smo zares kopali premog ali nabirali med! Namesto tega smo
se vsako sredo zbrali v knjižnici in si o teh dveh temah kaj prebrali ali napisali, kdaj pa
kdaj pa celo zapeli (torej kakšno staro rudarsko ali čebelarsko pesem!). Čeprav so bile
sredine predhodne ure zaradi tega lahko kar naporne, smo se vedno zabavali  in to
vse od oktobra, ko smo začeli s temi našimi bralnimi uricami, pa vse do marca, ko smo
na svetovni dan poezije projekt zaključili z nočjo, ki smo jo preživeli kar v naši šolski
knjižnici.
Še isti dan smo popestrili tudi dogajanje v izlaškem domu za starejše občane, kjer smo
pripravili medgeneracijsko druženje z glasbo, plesom in prebiranjem pesmi. Takrat
nas je v šoli že čakala prava pravcata knapovska večerja, o kateri smo brali čez leto.
Tako sta nam knapovsko sonce in jabolčni kompot dala dodatno energijo, ki smo jo
potrebovali za dogodivščin polno noč, ki je sledila. Takoj po večerji so se nam namreč
pridružili gosti, ki so nam pripovedovali o rudarstvu in čebelarstvu. Tako nam je rudar
Roman Perpar predstavil opremo rudarjev, člani društva RMED Srečno Zagorje rudarsko
13
dediščino, čebelar Jože Pikelj pa nam je nekaj več povedal še o čebelah in čebeljih
pridelkih. Za glasbo je poskrbel znani glasbenik Vlado Poredoš, ki nam je v preobleki
jamskega škrata Perkmandeljca tudi ponagajal! Ko so nas gostje zapustili, smo v
nagradnem kvizu preizkusili naše znanje tujih in domačih avtorjev, po kvizu pa smo se
podali na nočni lov za skritim zakladom, ki smo ga po vseh uspešno rešenih izzivih in
opravljenih nalogah našli v zbornici! Šele nato smo se (v izjemno poznih nočnih urah!)
v knjižnici zavili v spalne vreče … in sladko zaspali.
Tana Trampuž, 7. b, Tilen Kralj, 7. a, Vid Rotar, 7. b, Brina Krapež, 7. a
Tradicionalni slovenski zajtrk na PŠ Mlinše
Pred nami je bil pomemben dan tradicionalni slovenski zajtrk! Ker pa je naša šola OŠ
Ivana Kavčiča s PŠ Mlinše v projektu Zdravih šol, smo ga združili še s tem projektom
ter ga nadgradili z našim projektom medgeneracijskega sodelovanja. Povabili smo
goste: čebelarja Jožeta Smrkolja, predsednico odbora za medgeneracijsko sobivanje v
Občini Zagorje ob Savi Amalijo Kuder, skupino Mlinček, predstavnico Čebelarske zveze
Slovenije in ravnateljico Tatjano Krautberger.
Učenci so najprej pripravili mize in pogrinjke, nato smo prijazno s petjem in ob
harmoniki sprejeli naše goste. Dan smo tako skupaj z gosti pričeli z zajtrkom. Jedli
smo domači kruh, maslo, med in domača jabolka. Po zajtrku so učenci poslušali
predavanje o čebelah ter njihovem pomenu. Po zajtrku so se nam pridružili tudi dedki
in babice ter članice medgeneracijske skupine Mlinček. Po pozdravih vseh gostov in
kratkem kulturnem programu učencev je pogovor potekal o šoli nekoč. Dedki in babice
so nam pripovedovali o svoji poti v šolo, o oblačilih, prehrani nekoč, učenju ... Bilo je
nadvse zanimivo, saj prihajajo iz različnih področij in šol, ki so jih obiskovali. Ponudili
smo jim tudi naše medenjake ter recepte, da si jih bodo lahko pripravili še sami. Nato
pa smo skupaj pričeli z ustvarjalnimi delavnicami. Izdelovali smo svečke, slikali
panjske končnice, izdelovali voščilnice ... Ob zaključku dne je sledil še ogled filma o
čebelah in kratek kviz. Čebelar Jože Smrkolj je pohvalil znanje naših učencev.
Predstavnica
Medgeneracijske
skupine Mlinček, Stana Vidmar, pa je
svoja občutja zapisala takole: »Dan,
ko smo babice in dedki, seveda tudi
starši, smeli prisesti zdravemu
slovenskemu zajtrku skupaj z učenci
in učiteljicami, je sovpadal z
njihovim projektom Medgeneracijsko
sodelovanje. To je bil dan, ki ostane
Tradicionalni zajtrk
v spominu. Življenje mi ni dalo priložnosti, da bi postala babica, zato sem bila res
14
vesela, da so me povabili kot predstavnico Medgeneracijske skupine za kakovostno
starost in medgeneracijsko sodelovanje Mlinček.
Že ob vstopu v šolo se je začutil tisti sproščeni pristop, saj nas je že takoj pozdravila
harmonika mladega »virtuoza« Nejca. Nato pa ti vaši in naši sončki s svojo posebno
energijo. Bila sem res vesela, da sem smela skupaj s povabljenimi gosti nato nagovoriti
vse prisotne otroke in učiteljice, saj so se zelo potrudili, da smo se vsi počutili enaki
med enakimi. Babice in dedki pa so nas s svojimi pripovedmi o zajtrku in njihovi poti v
šolo spomnili, kako moramo to, kar imamo danes, še bolj ceniti. Z veseljem pa sem
skupaj s svojo varovanko Marušo in ostalimi članicami Mlinčka kasneje sodelovala v
delavnicah izdelovanja voščilnic in svečk. Vse, res vse je bilo prelepo!
Imela pa bi en predlog, če je seveda uresničljiv. Morda bi kdo od babic lahko enkrat na
mesec prišel v vašo šolo prebrat kakšno lepo pravljico in se nato o tem z vami
pogovoril. Seveda pa s tem nikakor ne bi želeli motiti vašega ritma. Kaj mislite, ali ni
tudi to medgeneracijsko sodelovanje? Da, tega dne mi je bilo res lepo in kot je dejala
ena od gostij: "Na Mlinšah se medgeneracijsko tudi živi …"
Marija Ribič
Ekovrtiček
Učenci 1. in 2. razreda so imeli naravoslovni dan na temo jesen. Najprej so povzeli
pridobljeno znanje o gozdu, nato pa so se lotili raziskovanja ekovrtička jeseni. Učenci
so ga imeli priložnost spremljati od nastanka do danes. Skrbno smo se lotili
raziskovanja: kaj so zelišča, kaj je ekovrtiček, katera zelišča poznamo in čemu jih
uporabljamo. Nato smo se z vso opremo odpravili na ekovrtiček, kjer smo obrali
zelišča in jih pripravili za sušenje. Poleg spoznavanja zelišč so se učenci lotili tudi
luščenja in zbiranja fižola ter čičerike, ki smo ju pridelali na našem malem vrtičku.
Ker vseh zelišč nismo utegnili pobrati v okviru naravoslovnega dne, smo jih obirali še
naslednji dan v okviru učne ure spoznavanja okolja. Joj, kako diši, ko stopiš v našo
učilnico, saj zelišča skrbno sušimo, da jih bomo lahko kasneje zaužili ter ponudili ...
Pomembno je, da se že naši najmlajši seznanjajo s pomenom zelišč, zato razmišljamo,
da ga prihodnje leto povečamo še za kakšno gredico! In otroci so nad pestrostjo in
dišavami preprosto navdušeni. Maja pa so učenci matične šole z mentorico Ano Mulej
že pričeli skrbeti za zelišča, zato komaj čakamo, da ponovno zrastejo.
Marija Ribič
15
Mali princ
Smo gledališka skupina Klepetulje, učenci od 4. do 9. razreda, ki radi nastopamo. Se
mogoče sprašujete, zakaj se imenujemo prav Klepetulje? Odgovor je na dlani! Gre
preprosto za to, da nam še prav nobena vaja ni uspela brez klepetanja. Tako kot se za
bodoče hollywoodske zvezde spodobi, so naša usta namreč vedno polno zaposlena  če
že zmanjka tem za pogovor, si privoščimo pa kakšno vrečko čipsa!
Romana Poglajen, naša mentorica, je zato že večkrat izrazila željo, da gledališko
skupino preimenujemo kar v Grizulje. Po eni strani se z njo celo strinjamo, saj nismo
grickali samo sladkarij, ampak smo se pregrizli tudi skozi besedilo Malega princa,
predstave po predlogi znanega dela Antoina de Saint-Exupérya. In čeprav nam je bilo
vse skupaj na začetku še težko, ker gre za dolgo igro z veliko dogajanja in različnimi
liki, nam je Mali princ sčasoma segel v srce. Z njim smo se namreč srečevali vsak
petek 6. in 7. uro  tako da ga bomo naslednje šolsko leto verjetno kar malo pogrešali!
Seveda pa so se vse te vaje dodobra obrestovale, z aplavzom namreč.
Z Malim princem smo uspešno nastopili na regijskem tekmovanju otroških dramskih
skupin in zdaj čakamo na rezultate tekmovanja, obstaja tudi verjetnost, da nas bodo
povabili celo na državno tekmovanje, zato  držimo pesti! Z igro smo se predstavili
tudi svojim vrstnikom in staršem z dvema predstavama, ki smo ju odigrali v KD Izlake.
Poleg tega smo 29. maja predstavo odigrali tudi v Kulturnem domu v Kisovcu v okviru
Festivala Rdeči revirji, 30. maja pa smo z igro sodelovali tudi na dobrodelni prireditvi
»Pokloni zvezek« v Domu. Sv. Jurija na Izlakah.
Poleg Malega princa smo v tem šolskem letu pripravili tudi recitale za različne
priložnosti; tako smo na zaključku natečaja za ustvarjalno delavnico na temo
rudarjenja, ki ga je organiziralo društvo RMED Srečno Zagorje, predstavili še skeč
»Kako je Cene šel v penzjon«. Kot igralci znamo torej oboje  pripraviti vas do smeha
ali pa izvabiti kakšno solzico! Prav zato toplo priporočamo naše predstave ter nadvse
upamo, da koga od vas vidimo tudi med občinstvom!
V imenu učencev dramskega krožka Klepetulje smo za vas pisali:
Luka Sešlar, 5. a, Leon Prašnikar, 5. a, Brina Krapež, 7. a, Alja Kos, 7. a, Julia
Ferjančič, 7. b
Poročilo z 12. regijskega srečanja DMG
V soboto, 10. maja 2014, je v Trbovljah potekalo 12. regijsko srečanje DMG, na
katerem tekmujejo mlajši gasilci. Tekmovanja so se udeležili tudi učenci naše šole in
učenci PŠ Mlinše. Mentorici sva prijavili šest ekip, ki so zastopale našo šolo. Naučili sva
jih vso teorijo. Praktične vaje so učence naučili mentorji gasilske mladine iz PGD Izlak
in iz PGD Mlinše. Teoretično znanje so pokazali s pisanjem odgovorov in bili pri tem
zelo uspešni. Praktične vaje so zajemale: vajo z vedrovko, vezanje vozlov
16
(jamborskega, tkalskega in tesarskega) ter metanje vrvi v krog. Tudi te naloge so naši
tekmovalci uspešno izvedli.
Po končanem tekmovanju smo vsi skupaj komaj čakali na razglasitev rezultatov. Naše
ekipe so zasedle 5., 6., 8., 10., 11. in 13. mesto (tekmovalo je 17 ekip). Veselili smo
se uspeha, komaj pa čakamo naslednje tekmovanje, kjer bomo poskušali doseči še
boljše rezultate.
Mentorici gasilskega krožka
Marija Ribič in Tanja Starc Novak
Zgodovinski krožek
Tema vsakoletnega tekmovanja iz znanja zgodovine je bila v letošnjem letu zelo
zanimiva. Po različnih virih smo preučili zgodovino filma, radia in televizije. Temo smo
nekoliko razširili in spoznali še zgodovino Hollywooda, si ogledali prve filme, risanke in
jih primerjali z računalniškimi animacijami v sodobnem času. Na šolskem zgdovinskem
tekmovanju v mesecu decembru je sodelovalo 17 učencev. Bronasto priznanje jih je
doseglo kar sedem, in sicer Anja Remškar, Jan Ocepek, Patricija Cirar, Nika Lindič in
Lara Ponebšek iz osmega razreda in Rebeka Pogačar ter Eva Vidmar iz devetega
razreda. Regijskega tekmovanja so se udeležili Lara, Eva, Anja in Jan. Slednja sta
dosegla srebrno priznanje. Vsem tekmovalcem iskrene čestitke.
17
Kar 16 učencev pa je skupaj napisalo raziskovalno nalogo z naslovom Spomini naših
babic in dedkov na čas druge svetovne vojne. S pomočjo zgodovinskih virov smo
raziskali dogodke iz druge svetovne vojne, ki so se navezovali na Izlake in širšo
okolico, pri čemer so nam z ustnimi viri na pomoč priskočili tudi dedki in babice in
nam povedali marsikatero pretresljivo zgodbo. Raziskovalno nalogo si lahko preberete
na spletni strani naše šole.
Mentorica: Sanja Šikovec
Poročilo o atletskem tekmovanju v Hrastniku
29. maja 2014 je v Hrastniku potekalo prvenstvo osnovnih šol v atletiki. Tekmovale so
šole iz celega Zasavja. Učenci in učenke osnovne šole Ivana Kavčiča smo bili zelo
uspešni, udeležilo se nas je kar 14 učencev in učenk.
Učenec Žan Kmetič iz 6. razreda je v disciplini na 300 m osvojil 2. mesto. Tina
Strmljan je na 60 m osvojila 1. mesto. Špela Borštnar pa je na 600 m osvojila 7.
mesto. Kralj Tilen je na 60 m osvojil 4. mesto, v finalu pa mu je zmanjkalo le eno
mesto do stopničk. Jožef Ključevšek je v isti disciplini osvojil 5. mesto. Nejc Poglajen
je v disciplini skok v daljino osvojil 4. mesto. Anja Pergar iz 8. a je v disciplini na 300
m osvojila 4. mesto, v isti disciplini pa je Andreja Mandriera osvojila 6. mesto. Lina
Ševerkar je v disciplini skok v daljino osvojila 3. mesto. Sara Poropatič je v disciplini
skok v višino osvojila 7. mesto. Mitja Drnovšek, učenec 9. razreda, je v disciplini 1000
m (starejši učenci) osvojil 6. mesto, Žan Razpotnik pa je na 300 m osvojil 5. mesto.
Andraž Jerman je na 60 m osvojil 10. mesto. Miha Gošte je v disciplini vortex (starejši
učenci) osvojil 2. mesto. Učenke Tina Strmljan, Lina Ševerkar, Anja Pergar in Andreja
Mandriera so se udeležile tudi štafete 4 x 100 m (starejše učenke) in osvojile 3. mesto.
Tudi učenci Jožef Ključevšek, Žan Razpotnik, Miha Gošte in Andraž Jerman so se
udeležili 4 x 100 m (starejši učenci) in osvojili 7. mesto.
Vsem iskrene čestitke za udeležbo in odlične uvrstitve!
Tina Strmljan, 7. a
18
LITERARNI IN LIKOVNI IZDELKI UČENCEV
Moč Anjinih rastlin
Anja je bila razigrano mestno dekle, ki se je veselila koncev tedna pri babici. Ta je
bila doma na deželi. Kamor koli si se obrnil, povsod je bila čudovita narava v vsej svoji
veličini … Tam je s svojo babico urejala njun zeliščni vrtiček, ki pa ima svojo čudežno
moč, za katero nista vedeli, dokler …
V petek je Anja prišla domov in komaj čakala, da prideta
starša iz službe. Nestrpno se je stlačila v avto in odpeljali so
se na deželo. Tokrat je babica ni pričakala zunaj. Čudno!
»Babica, kje si?« je zaskrbljeno poklicala Anja, saj to babici
ni bilo v navadi.
Stekla je za hišo in pogledala, če morda obnavlja ptičjo
krmilnico ter jo pripravlja za zimo, saj ima ptičke zelo rada.
Babice tudi tam ni bilo. Anja je
potrkala na vrata; ker ni bilo
odziva, je s starši vstopila. K
sreči so imeli svoj ključ.
Bili so presenečeni, saj so videli
drugačno babico, kot so je bili
vajeni. Vsa žalostna in brez volje do življenja je ležala v
postelji. Anji je postalo zelo hudo. Ni vedela, kaj naj
stori … Stopila je do babičine postelje ter jo vprašala:
»Babica, kaj je s teboj?«
Babica ji je odgovorila: »Bolna sem, Anja.«
»Kaj pa ti je?« je vprašala Anja. »Zvrtelo se mi je v glavi.
Padla sem in si poškodovala koleno. Sedaj se pa vedno
slabše počutim.«
»Pa si obiskala zdravnika?«
jo vpraša Anja.
»Seveda sem, ampak zdravila, ki so mi jih dali, nič ne
pomagajo.« Nekaj časa je Anja premišljevala in rekla:
»Jaz pojdem in ti poiščem zdravilo.«
Stekla je preko travnika do
gozdne jase, sedla na tla in
pričela močno jokati, saj jo je
zelo skrbelo za svojo babico.
Medtem ko je Anja jokala, so
njen jok zaslišale živali v gozdu
in na travniku. Počasi so
pristopile do nje. V vsej žalosti in joku jih deklica še opazila
ni.
19
Ko je čez čas dvignila pogled, je bila začudena, saj so jo obkrožale zaskrbljene živali.
»Zakaj jočeš, Anja?« je vprašala srna. »Babica je bolna in ne vem, kako naj ji
pomagam,« ji odgovori Anja.
»Jaz vem, kako lahko. Narava nam ponuja čudežna zdravila, za katera včasih sploh ne
vemo, da nam lahko pomagajo,« ji odgovori srna.
Sova, ki je bila najpametnejša v gozdu,
je predlagala, naj vsaka od prisotnih
živali poišče eno od zdravilnih rastlih, ki
jo zelo dobro pozna.
Živali so se razkropile in odšle vsaka na
svojo stran, sova pa je Anji ponudila
kamilični čaj, da se je malce pomirila.
Razložila ji je, da so kamilice odlično
zdravilo za potrtost, želodčne težave …
Medtem ko je Anja ravnokar spila
kamilični čaj, pa je zajček že prišel nazaj s šopkom
cvetočega bezga.
»Anja, nabral sem bezgove cvetove in koprivo. Mogoče ti
ti dve rastlini pomagata, da pozdraviš babico.«
»Katero bolezen pa zdravita?«
»Jaz uporabljam bezeg, kadar sem prehlajen in imam
vneto grlo. Takrat si skuham bezgov čaj. Poleti pa
naredim bezgov sirup. Moji prijatelji so zelo veseli
bezgove zabave.«
Anja spregovori: »Moja mamica pa mi pogosto speče
bezgov funšterc. Kaj pa zdravijo koprive?«
»Če piješ čaj iz mladih kopriv, to varuje telo pred
mnogimi boleznimi …«
Anja veselo vzklikne: »Moja
mamica pa naredi iz kopriv špinačo. Hvala, zajček. Bom
vzela kar oboje, mogoče pa je to zdravilo za mojo babico.«
Izza vogala gozda je prirobantil rjavi medved s šopkom
jagod in borovnic, saj sta mu ti
dve vrsti sadja najljubša hrana.
»Anja,
izvoli
jagode
in
borovnice.
Mogoče
pa
te
ozdravijo tvojo babico,« je rekel
medved
in položil nabrano
jagodičevje v roke Anji.
20
»Bolna babica potrebuje veliko vitaminov, da se bo pozdravila. Pa še odličnega okusa
so. Vsebujejo vitamine, da se bo babica lahko uspešno borila
proti boleznim.«
»To pa poznam. Meni
mamica
pripravi
suhe
borovnice,
kadar
imam
drisko. Z veseljem vzamem
gozdne
sadeže
in
jih
odnesem
babici.«
Z
bližnjega grma se je spustil
črni kos z živordečim šipkom
v kljunčku.
Vejico šipka je položil pred Anjo in čivknil:
»Prinesel sem ti šipek. Mislim, da je odlično
zdravilo za tvojo babico. Vsebuje veliko C-vitamina, preprečuje utrujenost, zvišuje
odpornost in je krasno zdravilo proti gripi, vročini …
Medtem ko je kos razlagal o zdravilnih učinkih šipka, je preko travnika priskakljala
srnica ter pred Anjo položila arniko in trobentice.
Hitela je razlagat.
»Trobentice so odlične rastline, ki zdravijo vneto grlo.
Ker si omenila, da si je babica poškodovala koleno,
sem ti prinesla tudi arniko. Arnika zelo dobro zdravi
rane.
Naenkrat se zasliši močno brenčanje. Vse živali se
obrnejo in vidijo leteče
čebele in čmrlje, ki nekaj
nosijo. Skupina čmrljev je
prinesla cvetove lučnika,
čebelice
pa
čudovito
vijolično obarvane cvetove
sivke. Troti so prinesli doma
pridelan vosek.
Anji so svetovali, da naj iz
voska in cvetov sivke izdela
zdravilno kremo proti vnetju in suhi koži za babico. Dodali
so še svoj recept za pripravo čudežne kreme.
Čmrlji so povedali, da je lučnik odlično zdravilo proti kašlju
in prehladu.
Anja se je vsem živalim lepo zahvalila za prinešene rastline.
Odhitela je k babici in ji predala vse rastline ter recepte, ki
so ji jih dale živali.
Anja je skupaj z mamico in očetom babici skuhala zdravilni
čaj ter ji ga odnesla v posteljo. Babica je z veseljem spila
čaj, po katerem se je počutila veliko bolje. Nato je Anja
21
skupaj s staršema pričela pripravljati tudi ostala domača zdravila po receptih, ki so jih
prispevale živali: vitaminski napitek, sirup, sivkino in arnikino kremo, čaje …
Pred odhodom domov se je babica počutila mnogo bolje. Vsi skupaj so bili presenečeni
nad močjo narave in njenih zdravil. Mnogokrat je ne poslušamo in ne vidimo, kaj nam
ponuja … In zavedati se moramo, da se dobrota vedno poplača, čeprav ne vemo, kako
in kdaj.
Danes je Anja odrasla ženska. Mogoče veste, s čim se ukvarja? Postala je uspešna
zeliščarka in o zeliščih piše knjige ter deli svoje znanje z mladimi in starejšimi. Doma
ima svojo domačo zeliščno trgovino z različnimi izdelki.
Anja zdaj verjame besedam strica Kosobrina, ki je vedno pravil: »Za vsako bolezen
rož´ca raste!«
Ne verjamete? Poskusite tudi vi!
Učenci 1. in 2. razreda Podružnične šole Mlinše
Mentorici: Marija Ribič in Jasna Dvornik
Čarobna muca in revna deklica
Nekoč so v gradu živeli kralj, kraljica in muca. Kraljica si je poleg muce želela še
enega otroka. Čez nekaj časa se jima je želja uresničila in dobila sta punčko, ki je bila
zelo lepa. Takrat je prišla zlobna čarovnica in začarala grad. Deklica je rasla in rasla,
kralj in kraljica pa sta se starala. Ko sta umrla, je deklica glasno jokala, muca pa jo je
samo gledala. Deklica se je nato odločila, da odide z gradu. Naredila si je ljubko
hišico. Čez čas pa je postala revna. Muci se je smilila in odločila se je, da ji pomaga in
ji izpolni željo, da spet postane princesa. Muca to pove deklici, ta se razveseli, muca
prešteje do tri in vse je spet po starem. In živeli sta srečno do konca svojih dni.
Ina Vidmar, 2. a
Čudežni lonček
Nekoč, pred davnimi časi je živela stara ženica. Imela je samo lonček. Nekega dne si
je zaželela, da bi lonček sam kuhal. To je slišala ptičica. Ženici je rekla: Kar si želiš,
se ti bo uresničilo. In res, ko je rekla lonček kuhaj, je začel kuhati kašo, ko je bilo
dovolj, je rekla, naj neha kuhati.
Povabila je vaščane, da bi jim
skuhala kašo. Ko so vaščani videli,
kaj dela lonček, so bili navdušeni.
Vsi so se najedli. Ko je ženica
pozno zvečer legla v posteljo, ji je
Berita ukradla lonček. Stara ženica
je bila žalostna in je odšla iskat
lonček. Prehodila je devet vasi, a
lončka ni našla. V deseti vasi pa je
22
Tjaša Joger, 9. a
našla Berito, kako prosi lonček, naj kuha, a je ni ubogal. Ljudje so se ji smejali.
Ženica je prišla blizu in lonček jo je takoj, ko je spregovorila, ubogal in začel kuhati.
Ljudje niso verjeli svojim očem. Berita se ji je opravičila in ji vrnila lonček. Stara
ženica je bila spet srečna. Hodila je po vaseh, pomagala ljudem in lačnim kuhala kašo.
Nina Prašnikar, 2. a
Čudežno ogrinjalo
Nekoč, pred stotimi leti, je živela šivilja po imenu Martina. Šivala je
ogrinjala. Eno je bilo modro in kupil ga je deček Gal. In ravno to
ogrinjalo je bilo čudežno. Če si se z njim pokril, si postal neviden. Ko
Gal pride domov, že diši po juhi. Obleče čudežno ogrinjalo in že ni več
viden. Mati ga ne vidi, zato ga glasno pokliče, naj pride k mizi. Ko pa
Gal potegne ogrinjalo s sebe, v hipu postane viden. Ogrinjalo obesi na
stojalo, mati pa ga vpraša, kje ga je dobil. Pove ji po resnici, da ga je
kupil pri šivilji. Materi pa se zdi čudno, kako je kar naenkrat stal pred
njo. Sklene, da mora takoj dobiti to ogrinjalo. Prosi Gala, naj ji posodi
ogrinjalo in Gal ji ustreže. A ker ta mati ni njegova prava mati, ampak
zlobna čarovnica, skrije ogrinjalo in spodi Gala iz hiše. Ker pa
čarovnica ni bila dobrega srca, ji ogrinjalo reče, da jo bo začaralo v
miš. Ko to stori, odleti h Galu. Gal je zelo srečen in ostane dobrega
srca za vedno.
Manja Lipovšek, 9. a
Sara Sušnik, 2. a
Čarobni čopič
Pred davnimi časi je živela slikarka, ki ji je bilo ime
Monika. Imela ni nikogar, razen mačehe, ki pa je bila
hudobna. Monika pa je imela najraje od vseh stvari očetov
čopič. Nekega dne je na okensko poličko priletel ptiček in
ji povedal, da je njen čopič čaroben. Če želi, da bo sam
risal, naj le izreče čarobne besede: Čopič, prosim riši.
To se je res zgodilo. Ko je za čopič slišala še njena
mačeha, ji je rekla, naj pokaže, kako deluje. Mati je
takoj hotela imeti čopič samo zase. Ampak ona ni vedela
za čarobno besedo PROSIM, zato je čopič ni ubogal in ni
risal sam od sebe.
Ajda Gobovc, 2. a
Rebeka Pogačar 9. b
23
Čarobna pikapolonica
Nekoč je živela pikapolonica, ki je spreminjala barve. Živela pa je tudi hudobna
pikapolonica, ki ji je bila barvasta pikapolonica zelo všeč. Zato je hotela ujeti
barvasto pikapolonico. A barvasta pikapolonica je to slišala in ni hotela, da bi jo
hudobna ujela. Toda ravno ob polnoči ji je uspelo. Ko jo je ujela, jo je hotela dati
živalim, ki jedo pikapolonice. Dala jo je ptiču velikanu. Ker pa je bila barvasta
pikapolonica čarobna, se je čudežno rešila in pobegnila.
Tej Švagan, 2. a
Čarobna žoga
Nekoč je živel fantek po imenu Gal. Gal ima rad nogomet. Nekoč je Gal rekel
prijatelju, da naj pride igrat nogomet. In sta šla. Žoga se je iz Galovih nog odbila v
gol. Žoga je ubogala le Gala. Prijatelj Marko je hotel imeti to žogo, a ga ni ubogala.
Marko je bil zelo jezen na žogo. Potem pa je Marko vrnil žogo Galu in šla sta igrat
nogomet.
Oskar Juvan, 2. b
Čarobni lonec
Nekoč pred davnimi časi so šli arheologi iskat zlato. Iskali so ga tri dni in tri noči. Kar
naenkrat je arheolog Timi zagledal pisan lonec. Zakričal je, da je našel lonec. Ostali
so rekli, naj ga pusti pri miru. Toda Timi ni odnehal. Želel ga je imeti, ker je bil tako
lep. Pobral ga je in ga položil v svoj nahrbtnik. Arheologi so nadaljevali pot čez sedem
gora in sedem voda. Kar naenkrat so ugotovili, da jim je zmanjkalo hrane in pijače.
Potem se je Timi spomnil na lonec, ki ga je našel v mivki. Vzel ga je iz nahrbtnika. Na
njem je pisalo, da je to čarobni lonček. Timiju je odleglo. Rekel je lončku, naj pričara
hrano in pijačo. Vsi so z zanimanjem opazovali, kaj se dogaja. Kar niso verjeli svojim
očem. Okrog njih je bilo vse polno dobrot. Do sitega so se najedli. Okrepčali so se tudi
s pijačo. Hvaležni so bili Timiju, da je pobral čarobni lonček. Nato so se spomnili na
revne družine. Odločili so se, da jim pomagajo. Od takrat naprej nihče na svetu ni bil
več reven. Živeli so srečno do konca svojih dni.
Jakob Zupančič, 2. b
Čarobna hrana
Za sedmimi gorami je živela punčka po imenu Alja. Imela je mamo, očeta ni imela, ker
je že umrl. Alja je bila stara osem let. Z mamo nista imeli kaj dosti denarja. Nekega
dne je v gozdu naletela na samoroga. Samorog je imel zlomljeno nogo. Alja mu je
24
povila nogo s svojim predpasnikom. V zameno ji je samorog dal krono. Doma je kroni
rekla, naj začara kamen v hrano. In res se je to zgodilo. In vedno je dobila, kar si je
zaželela.
Ana Grošelj, 2. b
Čudežno pišče
V nekem kokošnjaku je živela kokoška, ki je valila jajca. Nekoč je hotela zvaliti zlato
jajce. Ko se je znočilo, je sedela na jajcu. Vsi so že spali, kar naenkrat pa se je v
kokošnjaku nekaj zasvetilo. Kokoška se je prestrašila, vendar je bila le kresnička.
Kresnička je kokoški rekla, da ji izpolni eno željo. Kokoška si je zaželela, da bi izvalila
zlato jajce. Kresnička ji je željo uresničila in iz jajca se je izvalilo pišče, ki je vedno
neslo zlata jajca.
Čarna Berk, 2. b
Pri nas na kmetiji
Klavdija Drnovšek, 9. b
Moja mama hodi v hlev in tam molze krave. Krava
Breda je moja lepa kravica. Vsak dan nam daje
veliko mleka. Je bela in rjava. Ima rogove in dolg
rep. Breda je silažo in svežo travo. Pred hišo imamo
velik vrt. Mama pridela veliko zelenjave. Rada kuha
in peče. Rada ji pomagam v hlevu in na travniku. Ima
šest otrok in pet vnukov. Skrbi za vse živali na
kmetiji in nas. Svojo mamo imam rada in ji
pomagam.
Klavdija Podbregar, 2. c
Obiskala sta nas policista
Obiskala sta nas policista Mateja in
Gorazd. Peljeta se s kombijem. Oba
imata kapo, modra oblačila, za pasom
pa pištolo. Pokazala sta nam svoj
kombi in kam zapreta v kombiju
poredneže. Mateja je mamica moje
sošolke Eme. Bilo je lepo.
Katja Trebušak, 2. c
Martin Arbi, 2. c
25
Sem Martin
Ime mi je Martin. Star sem osem let in pol. Pišem se Arbi. Doma
sem v Žvaruljah. Moji mami je ime Teja, očku pa Dejan. Danes se
počutim zelo v redu.
Martin Arbi, 2. c
Moja mami
Mami imam rad zato, ker ima tudi ona rada mene. Rad jo imam,
ker je zelo lepa, ker je moja in zdrava. Želim ji, da se ji vse
želje izpolnijo. Rad jo imam, ker lepo skrbi zame. Želim ji vse,
kar si ona želi. Jaz sem srečen, ker jo imam. Rada je ocvrt sir in
se igra z nami. Rada ima svojega očeta in mami. Zelo jo imamo
radi, saj je zelo prijazna.
Lenart Vesel, 2. c
Klavdija Drnovšek, 9. a
Moja mami
Mojo mamico imam rada, ker je prijazna. Všeč mi je njena ogrlica. Želim si, da bi se ji
uresničilo, kar bi si zaželela. Moja mami je res zelo lepa. Želim si, da bi bila moja in
zdrava. Rada mi pomaga, če česa ne znam. Ima lepe oči. Zelo rada me ima. Všeč so mi
njeni lasje, njen poljubček in kako se obnaša.
Neja Brodar, 2. c
Športni dan
Včeraj smo imeli
športni dan. Šli smo
na Zasavsko goro.
Hodili smo eno uro in
pol. Vmes smo jedli
in pili. Na vrhu smo
se igrali in pili čaj.
Imeli
smo
lepo
vreme. Nič nismo bili
utrujeni.
Ema Rebolj, 2. c
26
Klara in mavrična dežela
(besedilo z natečaja Z domišljijo na potep)
Imaš pravega prijatelja? Si zaupata, si pomagata, si delita stvari? Vsi si želimo tega.
Morda je bila te sreče tudi Klara  ali pa tudi ne?
Bilo je v šoli. Kot vsak odmor sta se
Klara in Lana tudi tistega dne igrali
skupaj. Videti sta bili nerazdružljivi,
najboljši prijateljici. Klara je Lano
občudovala. Bila je njena vzornica.
Želela si je, da bi imela tako svetle in
ravne lase, kot jih ima Lana. Namesto
svetlih pa je imela temne lase in še
podivjane, kodraste povrhu. Želela si je
takšne obleke, kot jih ima Lana. In oči.
Lana je
Mihaela Brvar, 9. a
imela tako svetlo zelene, tako lepe, ona pa rjave, nič posebne. Tudi igrač si je želela
točno takšnih, kot jih ima Lana. Ne pa takšnih, kot jih ima ona sedaj. Njene so
dolgočasne, vsakdanje, nezanimive.
Med odmorom sta se Lana in Klara igrali skupaj kot vsak dan. Igre je vselej določala
Lana, Klara pa se je morala strinjati, čeprav ji igre niso bile všeč. Lana je bila glavna v
vsem. Bila je frizerka, mamica, starejša sestra, Klara pa je vedno mižala, lovila,
masirala … Toda Klari je bila Lana všeč, imela jo je rada in ji je v vsem ugodila. Na
nek način se je je celo bala. Če kaj ni bilo po Laninem, ni hotela biti več Klarina
prijateljica ali pa jo je Lana celo udarila. Po prepiru z Lano je bila Klara žalostna.
Zato ji je raje ugodila in jo ubogala, saj je imela svojo prijateljico preveč rada in je ni
hotela izgubiti.
Danes je Klara prinesla v šolo pokazat svoj novi prstan. Lani je bil takoj všeč. »Ooo,
kako lep prstan! Mi ga daš?« Klara: »Ne, to je posebno darilo. Očka mi ga je prinesel s
potovanja!« Lana: »Če mi ga ne daš,
ti bo še pošteno žal!« Lana je odšla
do učiteljice Eme in zatožila Klaro,
češ da ji noče vrniti njenega prstana.
Klara od začudenja ni mogla izustiti
ničesar, zato ji je učiteljica Ema
rekla: »Klara, vrni Lari njen prstan.
Usedita se v klop, saj nadaljujemo z
matematiko.« Klara je obstala. Ni
vedela, kaj naj stori. Učiteljici je
izročila svoj prstan, ta pa ga je dala
Lani. Komaj je prišla do svojega
mesta in se usedla.
Rebeka Pogačar, 9. b
27
Tisti dan je Klara komaj čakala, da šolski
zvonec pozvoni in oznani konec pouka. Solze
je še komaj zadrževala. In končno.
Pozvonilo je! Odhitela je iz razreda kot še
nikoli doslej. Tekla je in tekla domov in ko
je prišla do gozda, se je sesedla na tla ter
pričela glasno, res glasno jokati. Iz vsega
srca. Solzam ni bilo ne konca ne kraja.
Ogorčena, kako se ji je mogla zgoditi takšna Zala Urbanija, 8. b
krivica. Njena, njena prijateljica, vzornica, ki jo ima tako zelo rada, jo je zopet
prizadela.
S solzami v očeh je zagledala motno
sliko pred seboj. Bil je polž. Lezel je
proti njenemu čevlju in se ustavil
pred njim. Ni hotel naprej. Klara ga je
gledala in gledala. Zdel se ji je nekam
drugačen. Zakaj? Natančneje je
pogledala in opazila, da ji polž
mežika. Svetijo se mu oči. Kaj takega!
Ni mogla verjeti svojim očem. »Nikar
ne joči, deklica. Pridi z menoj,
pokazal ti bom nekaj.« Klara: »Ti
Nika Lindič, 8. a
govoriš?« »Ja, jaz sem polž Berni.
Nikar se me ne boj. Z menoj si varna,« ji je odgovoril. Polž jo je odslinal proti štoru,
Klara pa za njim. Oba sta se povzdignila na vrh štora … in takrat se je začela
čarovnija. Naenkrat sta se znašla v svetu, ki ni bil popolnoma nič podoben Klarinemu.
Začudeno je gledala, kaj se dogaja okrog nje. Svet je bil mavričen, poln živih barv,
veselja in sreče. Kamor se je obrnila, vse je bilo v živih barvah. Drevesa v obliki lizik,
rumena trava, rožnati in modri ptički, oranžni in mavrični metulji … Čutila je radost,
veselje. To je bil svet veselja, smeha, barv in pravega prijateljstva. Vsi otroci so bili
nasmejani. Ves čas so se igrali med sabo, si delili stvari. Ko je žoga padla na tla, so jo
hitro pobrali. Ko se je izgubil psiček Aljaž, so ga iskali s skupnimi močmi. Papirčkov ni
bilo videti na tleh, saj so vsi skrbno ločevali
odpadke in smeti so vedno romale v koš. Otroci
so se znali veseliti, se igrati. Zunaj so bili po
cele dneve. Plezali so po drevesih, se igrali
ristanc, se skrivali, lovili, pomagali starejšim,
če so potrebovali pomoč … Pravila so jim bila
jasna. Nihče jih ni kršil, spoštovali so red.
Pridno so se učili in upoštevali svoje starše.
Pred kratkim je prišel v njihovo deželo deček z
nenavadnim imenom Hamagugu. Bil je iz
sosednje galaksije Hogi. Bil je popolnoma Sara Žunec, 7. a
drugačen od ostalih otrok. Drugače je govoril,
hodil, tudi videti je bil drugačen. Toda bil je prijazen. Otroci so ga z veseljem sprejeli
v svojo družbo, ga naučili svojega jezika in iger, s katerimi so se kratkočasili.
28
Enako so storili s Klaro. Skupaj so preskakovali luže, plesali po dežju, se žogali, igrali
Smrkce, se lovili, skrivali … Z njo so delili vse svoje igrače. Dekleta so ji posojala
najlepše punčke. Klara je bila presrečna. Na dogodek z Lano je čisto pozabila. Nič več
si ni želela ravnih las, kot jih ima Klara, drugačne barve oči, drugih igrač, oblek …
Prijatelji so jo imeli radi takšno, kot je bila. Bila jim je všeč. Nihče ji ni ukazoval,
zahteval od nje, naj bo drugačna, naj upošteva ukaze. Bila je zaželena in pri igrah so
otroci sodelovali ter si delili vloge.
Klara je začela spoznavati pravi svet prijateljstva. Zamislila se je. Videla je, da so
pravi prijatelji drugačni, ne ukazujejo drug drugemu, delijo vse svoje igrače, si
pomagajo med seboj in se veselijo drug z drugim. Prešinila jo je misel: »Torej doslej
sploh nisem vedela, kaj pomeni pravo prijateljstvo? Ne, žal, ne.« Odhitela je poiskat
polža Bernija. »Berni, tukaj je tako lepo. Vendar mislim, da se moram vseeno vrniti
na Mlinše. Mamico bo skrbelo, kje sem. Me popelješ nazaj?« »Seveda, draga moja
lepotička. Takoj se odvrtiva nazaj,« ji Sara Žunec, 7.a
odvrne Berni. Klara se je poslovila od svojih
novih prijateljev. Tesno jih je objela in jim
povedala, kako rada jih ima in da jim je
hvaležna, ker so tako lepo ravnali z njo.
Obljubila jim je, da se še vrne na čudovito
popoldansko igranje, ko napiše domačo nalogo.
Ob njih je spoznala, kaj pomeni biti PRAVI
PRIJATELJ in kako se moramo obnašati do
drugih. Pa tudi to, da se moramo imeti radi
Brina Krapež, 7. a
in zaupati vase.
Skozi hrastovo listje toplih barv sta se z
Bernijem priplazila do votline. Vstopila sta. Naenkrat se je vse zaiskrilo, odvrtelo in
puuuf, mavrični vrtinec ju je kot na trampolinu izstrelil nazaj na štor, tja, kjer se je
vse začelo. Pogledala je okrog sebe in Klara je bila zopet na Mlinšah.
A tokrat se ni jokala. Ne, vrnila se je močna, samozavestna. Spoznala je, da je
pomembna, lepa in prijazna oseba. Nič več ni imela želje po tem, da bi bila drugačna.
Kot Lana. Srečna je odšla domov. Vso zgodbo je morala nekomu zaupati. Zato je vse
povedala svoji ljubi babici Jasni.
Babica jo je objela. Bila je zelo ponosna na svojo vnukinjo, saj je sama spoznala, da
mora ceniti samo sebe. Le včasih je za to potreben čudež.
Naslednji dan je Klara odšla v šolo. Zbrala je pogum in odšla do Lane. Lepo jo je
prosila, naj ji vrne prstan. Lana ji je še vedno zlobno nagajala in ji ga ni hotela vrniti.
Vedela je, da Klara lahko počne takšne zlobne stvari, izrablja svojo moč nad njo in ji
nagaja. Saj ji Klara to pusti. Toda nič več. Tokrat se je zmotila. Klara ni več dovolila,
da se ji dela krivica. Odšla je do
učiteljice Eme in ji povedala vso
zgodbo, ki je bila resnična. Končno
je Klara dobila svoj prstan, ki ji je
toliko pomenil, nazaj. Lana pa je
bila za svojo lažnivost, grob odnos
in neprimeren način vedenja
kaznovana.
o
29
Matic Hriberšek, 8. a
Klara je Lani povedala, da ne želi več imeti takšne prijateljice, kot je ona, in naj jo
odslej pusti pri miru.
Klara je kmalu našla nov krog prijateljev, za katere je mislila, da v resničnem svetu
sploh ne obstajajo. Prej jih sploh opazila ni. Vendar se je motila. Lara, Martin, Teja,
Zala, Nejc, Karin in Rok so postali njeni zaupniki in novi prijatelji. Ob njih se je
počutila zaželeno in srečno.
Lana pa ... Po nekaj mesecih osamljenosti je spoznala, da njeno obnašanje ni bilo
primerno. Morala se bo lepše obnašati in postati prijaznejša, če želi, da bo sploh imela
družbo in prijatelje.
Klara je tako postala srečna, vesela in zadovoljna deklica. Nič več ni imela želje biti
nekdo drug. Naučila se je ceniti samo sebe. Imela se je rada in si je bila všeč. Le
včasih je za to potreben čudež.
In tudi ti. IMEJ SE RAD IN BODI PRIJATELJSKI DO VSEH! PA SREČNO!!!
UČENCI OPB z Mlinš:
Lana Kosmač (1. c), Lara Kmetič (1. c), Rok Kolar (1. c), Filip Rebolj (1. c), Ema Rebolj
(2. c), Teja Eftimov–Škornik (2. c), Martin Arbi (2. c), Zala Mali (3. c), Karin Sirše (4.
c), Klara Sirk (4. c)
Super banana
Nekoč je živela super banana z dvema očesoma. Bila je rumene barve. Njen nos je bil
črn. Imela je osem prijateljev: Lariso, Laro, Marušo, Jona, Pijo, Patricijo, Rebeko in
Lojza. S prijatelji je delala sadne kupe. Nekoč so pripravili sadno zabavo. Imeli so se
radi, saj so skupaj hodili v sadno šolo
Maruša Flere, 1. c
Princesa se poroči
Nekoč pred davnimi časi je živela deklica po imenu Sara.
Vsi so se veselili, ko je princesa Sara nameravala iti v vas.
Potem je prišel zlobni zmaj in princeso ugrabil. Odnesel jo
je v temno jamo in jo vrgel v ječo. V grad je prišel princ in
povprašal, kje je princesa. Princ je šel po konja in odjezdil
v jamo. Ubil je zmaja in potem rešil princeso. Na koncu sta
se poročila in živela srečno do konca svojih dni.
Ema Rebolj, 2. c
Rebeka Pogačar, 9. b
30
Hruška debeluška
Nekoč je živela hruška. Bila je Debeluška, zato je ni nihče maral. Bila je žalostna.
Nekega dne je srečala deklico Laro. Skupaj sta se igrali in postali sta prijateljici.
Skupaj sta hodili v sadno šolo. Tam sta se učili sadno abecedo in sadno poštevanko. Pri
telovadbi so se žogali s pomarančami. Pri glasbi so peli po glasbenih češnjah. Imeli so
se radi. Radi so hodili na sprehode. Danes so odšli v sadni kino. Po kinu so se igrali
družabne sadne igre. Na koncu šolskega leta pa so izvedli še sadno fotografiranje.
Lara Kmetič, 1. c
Čarobni korenček
Nekoč je živel zajček, ki je imel čaroben korenček. Nekega dne je mimo pritekel
jazbec, ki je imel zlomljeno tačko. Zajček mu je rekel: »Ugrizni v korenček.« Ko je
ugriznil, se mu je tačka takoj pozdravila. Potem je prišel lisjak. Bolel ga je trebuh.
Zajček je dejal: »Ugrizni v ta korenček.« Ko ga je ugriznil, ga ni več bolel trebuh.
Larisa Lavrin, 1. c
Čarovnica Biba
Nekoč, pred davnimi časi, je živela čarovnica Biba. Čarovnica Biba je bila prijazna
čarovnica. Živela je v Čarobnem dolu. Tam ima veliko prijateljev. Včasih leti z metlo.
Nekega dne je popeljala najboljšo prijateljico, čarovnico Petro. Peljala jo je v
čarovniško šolo. Tam so se učili čarovnij. Po pouku sta šli na jagodni sok.
Katja Trebušak, 2. c
Super strelec
Nekoč je živel super strelec. Pomagal je
ljudem. Oblečen je bil v strelna oblačila, ki so
mu dajala moč. Moč strel je uporabljal v dobre
namene. Bil je najbolj popularen. Lahko je
ustavil potres z dvema strelama. Tako je
ustavil nesrečo. Imel pa je še druge moči.
Lahko je bil neviden ali pa se je spremenil v
človeka. Premagal je lahko vse naenkrat. Imel
je moč elektrike. Vsakič, ko je koga premagal, Vid Rotar, 7. b
je prevzel njegovo moč. Moč mu je rastla. Tako je postal tako močan, da ga nihče ni
mogel premagati, čeprav je uporabil vso silo. Na turnirjih je vedno zmagal. Premagal
je tudi velikana Aljaža. Vendar vedno se je rad igral s svojima mačkonoma.
Lenart Vesel, 2. c
31
Dobri mačkon
Nekoč je živela babica, ki ni imela otrok. Imela je mačkona. Dajala mu je mleko.
Mleko je bilo čarobno. Maček ga je popil. Spremenil se je v super mačka. Več ko je
popil mleka, bolj je bil močan. Pomagal je ljudem.
Rok Kolar, 1. c
Super veverica
Nekoč je živela super veverica. Imela je čudežno moč. Zabila se je v drevo. Ležala je
na travi. Pomagal ji je hrček. Nato je slišala deset ujetih bobrov in hrčkov. Hitro je
skočila v avto. Ta avto je bil džip. Rešila je vse. Bila je najboljša veverica. Nato se je
zabila v hišo in zdaj je v bolnišnici. Zlomila si je nogo, roko in vrat. Pomagati ji žal
niso mogli in je sedaj na pokopališču.
Martin Arbi, 2. c
Super človek
Nekoč je živel super človek, ki je letel. Dom je imel na oblaku. Pije dežne kapljice, ki
mu dajejo moč. Z močjo lažje pomaga.
Gašper Pergar, 1. c
Zajček in mavrica
Nekoč je živel zajček, ki mu je bilo ime Jaka. Živel je v luknji. Rad je jedel korenje.
Zajček Jaka je videl mavrico. Jaka je vprašal svojega prijatelja Tineta, kaj je to.
Rekel mu je, da je to mavrica in da je na koncu mavrice zaklad. Jaka je hotel ta
zaklad. Tine mu je rekel, da ne more do njega. Vendar ga Jaka ni ubogal. Šel je po
zaklad in ga našel. Zaklad so razdelili revnim. Vsi so bili bogati in živeli so srečno do
konca svojih dni.
Tea Eftimov-Škornik, 2. c
Princesa Larisa
Princesa Larisa živi na gradu. Imela je rojstni dan. Stara je bila sedem let. Bila je
zaljubljena v Filipa. Poročila sta se.
Ana Klopčič, 1. c
32
Super jabolko pomaga
Nekoč na ulici so se pretepali. Potem je prišlo Super jabolko in pomagalo. Otroci so ga
imeli zelo radi. Ko je Super jabolko odšlo, se je na poti srečalo s Super Aljažem.
Potem sta malce poklepetala o dogodivščinah in odšla vsak svojo pot.
Aljaž Bergant, 1. c
Modri človek
Nekoč je živel modri človek. Modri človek je lovil lopove. Najbolj zloben je bil lopov
Ažaž. Ažaž ima robota, ki je lovil modrega človeka. Modri človek pa se brani z
laserjem. Vozi super letalo. Ima pa tudi bika Zuka.
Filip Rebolj, 1. c
Konj in krava
Nekoč sta živela konj in krava. Bila sta sošolca. Ime jima je bilo Teo in Nena. Hodila
sta v šolo na Izlake. Stara sta bila enajst let. Ko sta prišla domov, sta se vedno
veselila. Vsako jutro sta vstala in šla v šolo. Pogosta sta zamudila, zato ju je učiteljica
kregala. Zamujati ni lepo.
Klavdija Podbregar, 2. c
Srnica Metka
Pred davnimi časi je živela srnica Metka. Imela je veliko prijateljev. Vsi so se imeli
zelo radi. A nekega dne se je zgodilo, da je na Zemljo, kjer živi srnica Metka, priletela
prijazna čarovnica po imenu Analiza. Imela je svojo muco. Muca je bila vsa od bleščic,
zato jo je klicala Bleščičica. Potem ko je prišla, ji je dala čudežno moč, da lahko
pozdravi ranjene živali. Podarila ji je tudi čarobno paličico. »Ko boš želela priti k
meni, samo zamahni s svojo čarobno paličico in boš pri meni,« je dejala čarovnica
srnici Metki. Tako sta postali najboljši prijateljici in obe zdravili bolne živali.
Neja Brodar, 2. c
Domišljijski spisi, nastali v času velike noči v 3. a razredu
V soboto sem bil na praznovanju rojstnega dne moje sestrične. Domov sem prišel zelo
utrujen, zato sem se kmalu odpravil spat. Ko sem bil že v postelji, sem zaslišal pok,
kot bi počila bomba.
33
Zanimalo me je, kaj je to. Pogledal
sem skozi okno in opazil raketo z
napisom »Jaka«. Hitro sem se obul in
oblekel in stekel ven. Vrata so bila
odprta, zato sem vstopil v raketo. Po
strmih stopnicah sem šel v ogromno
kabino. Sedel sem na stol, pritisnil
sem na rdeč gumb. Tam sem
zagledal listek z napisom: »Odpravi
se na čudovito pustolovščino na
planet čokoladnih jajčk!« Pritisnil
sem na zelen gumb in motorji so
zahrumeli. Raketa se je počasi Zala Kovač, 9. b
dvignila od tal. Dvigovala se je
hitreje in hitreje in po dveh urah sem bil v vesolju. Najprej sem se odločil, da grem na
Jupiter. Tam sem srečal Jupiterčke, ki so me vprašali, če gredo lahko z mano. Pot smo
nadaljevali skupaj. Ko smo pristali na planetu, ki smo ga iskali, smo videli toliko
čokoladnih jajčk, da jih sami ne bi mogli nikoli pojesti. Odločil sem se, da jih bom
preštel. Bilo jih je več kot deset milijard. Nekaj smo jih pojedli, veliko pa smo jih
nabrali, da jih bomo odnesli prijateljem. Ko smo se z raketo oddaljevali, smo
ugotovili, da ima planet tudi obliko čokoladnega jajca. Jupiterčke sem odpeljal
domov, nato sem tudi sam pristal na Zemlji.
Ko sem se zjutraj zbudil, sem zagledal polno stanovanje čokoladnih jajčk. Komaj
čakam na novo nočno pustolovščino.
Jaka Kovač, 3. a
Zelo čuden svet
Nekaj zelo čudnega se mi je zgodilo.
Ko sem prišla iz šole, je bil moj mucek Nodi v vodi s svojo punco Keti.
To je bilo zelo čudno, saj Nodi ne mara vode. Tudi Zlatka, moj morski
prašiček, ni bila v redu. Bila je spuščena in merila je dva centimetra.
Moja soba je bila prevelika. Niti enega avta nismo imeli in voziti smo se
morali s kočijo po levi strani ceste. Z neba so namesto dežja padale
mesne kroglice. Namesto vode v potoku je bil jagodni sok. Majhne gobe
so bile velike gobe, namesto zobne ščetke so bile smrekove vejice.
Televizija ni imela programov in sama je napovedovala vreme …
Med vsem tem dogajanjem sem se zbudila in vse je bilo spet normalno.
Sara Poropatič, 9. b
Laura Prašnikar, 3. a
34
Velikonočni zajček
Ponoči me je zbudilo nekaj mehkega, ko se je dotaknilo mojega obraza. Ni bila igrača,
ki leži pri meni. Ko sem odprla oči, se je za omaro nekaj skrivalo. Čisto tiho sem vstala
iz postelje in šla pogledat za omaro. Ne boste verjeli! Najprej sem zagledala majhen
rožnat repek in velika ušesa. To je bil pravi velikonočni zajček. Nato se je splazil izza
omare in takoj sva postala prijatelja.
Igrala sva se različne igre, tekala sva in se pogovarjala. Ko sva se utrudila, sva v
postelji zelo prijetno zaspala. Vsi so še spali, ko sva se prebudila. Zato sva se lovila po
celem stanovanju in se skrivala. Malo sva tudi ponagajala bratu, ki se ni zbudil. Ko je
očku in mamici zazvonila budilka, sva hitro smuknila nazaj v posteljo. Stisnila sem k
zajčku in nazaj zadremala. In tako se je dan za velikonočnega zajčka končal.
Zdaj pa čakam vsak dan, da se ta plišasti zajček prebudi in se igra z menoj. Vendar se
to zgodi samo enkrat na leto, in sicer za veliko noč. Do takrat pa bo vsako noč spal v
moji postelji.
Klavdija Robavs, 3. a
Kiki Riki
Kiki Riki se zbudi,
vsako jutro nas budi,
na kmetiji tam živi,
kikirika kikiri.
Celo vas on prebudi,
vsako jutro bolj naglas,
zdaj imamo ga dovolj,
po kmetiji se podi.
Cela vas za njim hiti
in lovi ga že ves dan,
končno ujeti se pusti,
utrujen vzklikne kikiri.
Vita Grošelj, 9. a
Rebeka Smrkolj, Zala Mali in Aiša Hribar, 3. c
Zajec in korenje
Nekoč je živel zajec, ki se je rad pasel na trati. Neke noči
je sanjal o najljubši hrani, ki bi jo rad preizkusil. In res …
sanje so se mu uresničile. Nekega dne je zašel na njivo
Jon Jelerčič, 6. b
35
korenja. Enega je preizkusil in takoj je ponorel. Usta so se mu penila od samega
poželenja. Že v naslednjem hipu jih je pojedel še štirideset. Ko je zvečer zajec spet
legel k počitku, je ponovno sanjal o svoji najljubši hrani, korenju.
Aljaž Vozel, Melanija Lavtar, Tjaša Volčič, 3. c
Čebelarski krožek
Pri čebelarskem krožku sem zato, da se naučim kaj o čebelah. Čebele so mi všeč zato,
ker dajejo med in ker so zanimive. Čebele so pomembne zato, ker oprašujejo različne
rastline, rastline pa potrebujemo za kisik in hrano.
Klemen Pograjc, 3. a
K čebelarskemu krožku sem se vpisal zato, ker se mi čebelice zdijo pomembne. Všeč
so mi zato, ker brez njih ne bi bilo pridelka.
Nejc Arh, 3. b
Pri čebelarskem krožku sem, ker želim izvedeti kaj o čebelah. Čebele so pomembne
zato, ker brez njih ni življenja. Imam jih rad, ker dajejo med.
Jaka Kovač, 3. b
Čebele so pomembne za oprašitev dreves in drugih rastlin. K čebelarskemu krožku sem
se vpisal tudi zato, ker me zanima zgodovina čebelarjenja.
Klemen Strnad, 6. a
Pri čebelarskem krožku govorimo o zelo zanimivih stvareh. Čebelice so zelo pridne,
ker oprašujejo cvetlice.
Blaž Lipovšek, 3. a
36
Podvodno kraljestvo
Nekoč so živeli trije popotniki. Odpravili so se v podvodno kraljestvo. Med potjo so
zatavali v mračni gozd. V gozdu so bili veliki pajki z enim očesom in osemdesetimi
nogami. Ti pajki so bili robotki. Popotniki so bili princesa Neža in princa Nejc in
Lenart. Princa sta se oddaljila od princese, medtem pa je princesa srečala ogromnega
robotskega pajka. Pajek jo je zgrabil, takrat pa jo je princ Nejc rešil. Zajahali so
podvodne konje in odjezdili daleč stran v vodno palačo, veseli, da so ušli robotskim
pajkom.
Nejc Cirar, Lenart Resnik, Neža Juvan, 4. c
Živalski svet in pogumni deček
V Živalskem svetu so živali proste in vesele. Za Živalski
svet ne ve nihče, razen ljudi iz Hudobnega sveta. Neke
noči je v Živalski svet
prišel
čuden
tip
iz
Hudobnega sveta. Vse
živali je zaprl v kletko in jih odpeljal v živalski vrt. Tam
so jih mučili in stradali. To živalim ni bilo všeč. Nekega
dne je v živalski vrt prišel deček, ki je bil zelo pogumen.
Rešil je živali in jih odpeljal nazaj v Živalski svet.
Naslednji dan je gospodar živalskega vrta opazil, da so
vse živali izginile iz kletk. Šel jih je iskat in po dolgem
iskanju jih je našel v Živalskem svetu. Živali, ki so ga
prepoznale, so ga napadle in ga poučile o bontonu. Od
takrat naprej so bile živali spet proste in vesele v svojem
svetu.
Lara Grošelj, 6. a
Klara Sirk, Karin Sirše, Neža Vesel, Nika Dolinar, 4. c
Alja Kos, 7. a
Morski pes
Po morju plava morski pes in se podi za ribami. Ribe se nekega dne zberejo v ogromno
jato. Morski pes se je prestrašil ogromne g mote in je zbežal stran. Ribe so se še dolgo
hihitale. Morski pes je zbežal v svoj brlog. Tam se je skril in osramočen molčal do
takrat, ko ga je ven zvabila lakota.
Matic Prašnikar, Mark Grden, 4. c
37
Veverica in polh
Nekega dne si je veverica pripravljala zalogo hrane za zimo. Polh je prišel do veverice,
ker mu je veter odpihnil hišico. Prosil je veverico, da ga sprejme čez zimo pod streho.
Veverica ga je prijazno sprejela, polh pa ji je dal celotno zalogo, ki jo je nabral.
Veverica ga je vprašala, če bi bil njen prijatelj. Polh je privolil in od takrat dalje sta
bila vse življenje najbolj zvesta prijatelja.
Tija Krznar, Jan Urbanija, Luka Košir, 4. c
Kosovir Kiki
Nekoč je živel kosovir Kiki. Imel je sitne in zlobne starše. Nekega dne je Kiki vprašal
starše, če se gre lahko ven igrat. Starša mu nista dovolila. Kiki se je spraševal, zakaj
ima tako sitne starše. Nekega dne pa sta se Kikijeva starša čudno obnašala. Kiki je
odšel k zdravniku in ga vprašal, kaj se dogaja z njegovimi starši. Zdravnik mu je
povedal, da se to odraslim kosovirjem pogosto dogaja, ampak misli, da ima zdravilo za
to. Povedal mu je, da je njegove starše nekdo obsedel. Kiki je takoj pomislil na svoja
sovražnika. Odšel je domov in staršem dal injekcijo. Sovražnika sta zbežala in Kiki je s
svojimi starši živel srečno do konca svojih dni.
Živa Prašnikar, 3. c
Jaz, škrat
Jaz sem travniški škrat. Oblečen sem v
listnato srajco in travnate hlače. Živim na
roži. Hranim se s smrekovimi špičkami. Moji
Lara Grošelj, 6. b
prijatelji so Živa Živček, Aljaž Velikanček,
Rebekoušček, Zala Litek, Melanija Malček in Tjaša Dolgolaska. Zabavamo se tako, da
skačemo po rožah.
Tilen Trdin, 3. c
Nekoč sta dva planeta naredila en planet, ki sta mu dala ime Zemlja
Zemlja je odraščala in odraščala, dokler ni postala ogromna! Nekega dne so na njo
prišla čudna bitja. To je Zemlja videla in je zakričala. Starša sta takoj prišla. »Kaj je,
Zemlja?« sta jo vprašala. »Poglejta, nenavadna bitja!« »Ah, to so bolhe. Pridi, se
greva splaknit.«
Potem Zemlja reče: »Ali bodo bolhe šle stran, očka.?« »Ne vem,« reče. »Poglej, še so
gor!« »To niso bolhe,« reče oče. »Kaj res ne?« reče Zemlja. »Pridi, greva k zdravniku.«
38
Poglej, bolnica.« »O, pa res,« reče oče. »Pridi, oče, me zanima, kaj so ta nenavadna
bitja,« reče Zemlja. »No, pa poglejmo, kaj so ta nenavadna bitja,« reče zdravnik. »Ali
bo kaj grozljivega, kot svedri, žage, noži..?« »Ne,« reče zdravnik. »Je kaj bolelo?«
»Ne.« »Uf, še dobro, da ni.« »Zdaj se pa uleži na to mehko posteljo, poslušaj muziko
in zaspi,« reče zdravnik. »No, to so ljudje, ne pa bolhe,« reče zdravnik. »Ali bo kaj
bolelo?« vpraša Zemlja. »Ne, bodi vesela, da imaš na sebi ljudi,« reče zdravnik.
No, tako se je zgodba končala.
Gaj Lavrin, 4. a
Zakaj vrane govorijo kra kra
Nekoč ko so vrane govorile kra kra ali pa so govorile kro kro, se je zgodilo nekaj
nenavadnega. Ko so prišli na svet mladiči, so začeli govoriti koer koer.
Ostale vrane so se spogledale in vprašale mladiče, zakaj ne govorijo kra kra ali vsaj
kro kro. Mladiči pa rečejo koer koer. Potem prileti ena vrana in reče: Predlagam, da
od danes naprej govorimo kra kra. Kdor se strinja z mano, naj dvigne desno perut.
Največ je dvignilo perut tistih, ki so trdile, da je pravilno kra kra.
Čez nekaj dni je začel neki mladič govoriti kra kra, potem pa še ostali in vse vrane so
bile spet vesele.
Patricija Ravnikar, 4. a
Zakaj ptiči čivkajo čiv, čiv
Pred davnimi časi so živeli ptiči. Oglašali so se različno. Nekateri čov čov, nekateri čev
čev in nekateri čav čav.
Potem se je rodil ptiček, ki je čivkal čiv čiv. Vsi so ga občudovali. Rekli so, da bo
pokvaril njihov jezik in če bo še naprej tako čivkal, se bodo tudi mladički naučili
takega čivkanja. Nameravali so ga zaustaviti. A ptiček se ni dal. Ko so ga dali v šolo, se
je tam naučil novega čivkanja. To je bilo: čev čev. A ko so ga vzeli iz šole, je naprej
čivkal čiv čiv.
Ko je najpametnejša ptica slišala, da že nekatere ptice čivkajo čiv čiv, je razglasila,
da je to njihov novi jezik.
Zal Danilovič, 4. a
39
Zakaj volkovi tulijo
V temnem gozdu, tam, kjer so najbolj nevarne živali, sta se sprehajala oče volk in
mali volkec.
Hodila in hodila sta po temnem gozdu. Kar naenkrat pa je prišel medved. Medved je
lovil očeta volka in mladička. Tekla sta in tekla, kakor sta lahko. A kar naenkrat nista
videla več drug drugega. Mladiček je pogledal v luno in začel se je jokati. Da bi se
malo razveselil, si je zapel volčjo pesmico (sam si jo je izmislil). Ponovil je volčje
odštevanje in seštevanje. Prišel je dan in zaspal je. Minil je en dan in mladiček se je
zbudil. Komaj je odprl oči in že je zagledal medveda. Tekel je, kakor je lahko. Hitro
se je skril v zapuščen medvedji brlog. Nekaj časa je ostal tam. Potem pa je pogledal v
luno, zaprl oči, devetkrat zatulil, odprl oči in pred njim je stal oče volk. Objela sta se
in hitro odšla domov.
Zato še danes vsako noč volkovi pogledajo v luno in zatulijo v spomin na ta dogodek,
ko sta se spet našla oče volk in mladiček.
Tanja Stanko, 4. a
Zakaj so izginili velikani
Pred davnimi časi je stala vas, ki je imela velike skrbi. Niso imeli skrbi zaradi šole,
službe itd., imeli so skrbi zaradi velikanov.
Vsako noč so prišli na večerjo. Pojedli so vse hiše in
drevesa, za posladek pa so pojedli še kakšno kravo.
Velikani so bili pravi požeruhi. Vaščani so se odločili,
da pokličejo čarodeja. Ko je prispel, je vprašal, čemu
ga potrebujejo. Vaščani so povedali vse od a do ž.
Čarodej jim je dal knjigo Kako pregnati požeruhe.
Vaščani so se mu zahvalili in čarodej je odšel. Vaščani
so prebrali knjigo in naredili vse, kar je pisalo. Zvečer
so prišli velikani. Prvi je zagledal veliko drevo, ki je
bilo iz kamna. Ko ga je pojedel, ga je začel boleti
trebuh. Zbežal je domov. Drugi je opazil veliko hišo, ki
so jo vaščani naredili iz posušenega blata, listov in
kamnov. Ko jo je pojedel, je izgubil apetit. Tudi on je
zbežal. Zadnji velikan se je ustrašil in zbežal.
Jon Jelerčič ,6. b
Velikani se niso nikoli vrnili. Samo še zvečer pojedo
kakšno drevo. V vasi pa so sestavili nov rek: požrešen
kot velikan.
Timotej Grošelj, 4. a
40
Zakaj muce delajo mijav
Pred več kot sto leti so živele muce, ki nikoli niso hotele govoriti enako. Ko so stari
izvedeli, da mlade muce različno govorijo, so jim rekli, da jih bodo pregnali z vasi, če
ne bodo govorile, kot so jih naučili.
Ampak muce niso hotele poslušati svojih očetov in mam. Nekega dne pa se je skotila
majhna muca, ki ni govorila kot stari in tudi kot mladi ne, ampak je govorila: »Muuu!
Muuu!« Vsi so bili začudeni. Ko pa so mladi slišali, so se smejali, kot bi se tudi mi.
Zdelo se jim je nenavadno. Zato so stari sklenili, da jo vržejo z vasi. Zato pa so se
mlade muce ustrašile, da bodo še one pregnane od doma. Zato so mijavkale kot vse
stare muce. Stare muce so bile zelo vesele, zato so jim podarili veliko skledo mleka.
Ker pa so jih stari naučili govoriti, se še zdaj muce oglašajo mijav in ne muuu.
Maja Joger, 4. a
Zakaj pes reče hov
Nekoč sta na kmetiji živela Janez in Piki. Kmet Janez je imel veliko kmetijo, pes Piki
pa mu je delal družbo. Bila sta zelo osamljena.
Nekega dne pa je mimo prišla psička s svojo gospodarico. Kmet se je zagledal v dekle,
pes pa v psičko. Nato je kmet videl, da sta zelo premočeni, ker je zunaj deževalo, in
ju je povabil v hišo. Vprašal je: „Kako ti
je
ime?“
„Nina,
pa
tebi?“ „Janez.“ „Kako pa je ime
tvojemu kužku?“ „Piki. Pa tvoji
psički?“ „Kala.“ „Ali lahko prespiva na
kmetiji?“ je vprašala Nina. „Seveda,“ je
odgovoril Janez. Naslednje jutro je Nina
pomagala na kmetiji, Piki pa je bil
srečen. Mine že skoraj eno leto, Nina in
Kala pa sta še vedno na kmetiji. Piki in
Kala se zaljubita. Naslednje jutro se
Janez in Nina prebudita in opazita, da
Kale in Pikija ni več. Bila sta na skednju. Andreja Mandriera, 9. b
Nina in Janez sta pritekla v skedenj in se začudila, ker sta videla mladiče. Nato sta se
pogledala in se nasmehnila.
Zvečer sta zaplesala. Piki je s smrčkom potisnil Janeza k Nini. Nato je Janez vprašal
Nino: „Bi bila moja punca?“. Vsi psički so zalajali, Nina in Janez pa sta se poljubila.
Od takrat psički lajajo, ko so zaljubljeni.
Nejc Žunec, 4. a
41
Zakaj ježku odpadajo bodice
Nekoč je živel ježek, ki mu je
bilo ime Čiži Miži. Stanoval je pri
svojih starših v majhni hiški.
Hodil je v šolo, kjer je spoznal
najboljšega prijatelja Mirka.
Ker je bilo ježku dolgčas, se je
šel potepat po soseski. Ko je
tako hodil, je na tleh zagledal
britev. Veliko, lepo britev. Vzel
jo je in takoj ko je prišel domov,
si jo je ogledal. Odločil se je, da
bo to skrivnost obdržal zase in jo Mihaela Brvar, 9. a
zaupal le svojemu najboljšemu prijatelju Mirku.
Ko je minilo nekaj let, se je Čiži Miži odločil, da gre po svetu. Poslovil se je od svojih
prijateljev in sorodnikov ter odšel.
Odločil se je, da bo postal frizer. Ko je končal frizersko šolo, je britev najprej
preizkusil na sebi. Obril se je na balin. Takoj nato pa je odprl svoj frizerski salon ČIŽI
MIŽI. V svojem salonu je zaslužil veliko denarja in spoznal veliko prijateljev. Čiži Miži
je odrasel ter se odločil, da obišče svoj nekdanji dom. Tam so ga že vsi čakali. Z njimi
je preživel mesec dni. Ko pa je napočil čas odhoda, so bili vsi žalostni.
Ježek je odšel slabe volje, ampak v njegovem salonu je bilo veselo in priredil je celo
veselico. Skupaj so se zabavali več dni in noči. Čiži Miži je vsako leto obiskal svoje
najbližje in njegovo življenje se je tako odvijalo do konca njegovih dni.
Iza Žgalin, 4. a
Zakaj žabe niso kosmate
Nekega dne so žabe ugotavljale, zakaj niso kosmate ali zakaj nimajo dlake, ker večina
živali ima dlako in ni ogabna in sluzasta kot žabe.
Zato je ena od žab skočila iz močvirja, da bi ugotovila, da ima pes dlako in da bi tudi
ona postala kosmata. Najprej je prišla do kmetije in tam srečala psa z dlako. Vprašala
ga je, od kod ima dlako. Pa ji je odgovoril:˝Veš, dlako dobi tista žival, ki ji je
namenjena dlaka. Ti pa si sluzasta in ogabna žaba brez dlake.˝ Žaba je bila
razočarana. ˝Zakaj moram biti tako ogabna, da se me nihče ne upa prijeti? ˝ je besno
rekla. In potem je šla nazaj v močvirje, saj ji je pes povedal že dovolj.
42
Čez dve noči pa je žaba našla neko steklenico. V njej je bilo tekoče lepilo. Žaba si je
to lepilo polila po hrbtu in ker je vedela, da je lepilo lepljivo, si je natresla na lepilo
še koščke trave. Ko se je pogledala v ogledalo, je videla, da ima zeleno dlako.
Res je bila presrečna in samo predstavljajte si, kakšna je sedaj videti žaba z zeleno
dlako.
Anja Kos, 4. a
Vita Grošelj, 9. a
Monika Joger, 8. b
Klavdija Drnovšek, 9. a
Zakaj krava zavpije muuuu
Krave so včasih zavpile huuuu! Ali meeee! Ampak enkrat je prišel na svet teliček, ki je
vpil muuu! Njegovi starši so bili na njega jezni, ker ni vpil huuu! Ali meee!
Nekega dne je šel s starši k najbolj spoštovani kravi. Ta ga je učila pravilnega kravjega
jezika. Ker se ni hotel naučiti pravilnega jezika, ga je krava poslala v šolo za mlade
krave. Ker se tudi tam ni hotel naučiti, ga je ravnatelj poslal v šolo, kjer so bili zelo
strogi učitelji. In tam je bil celo leto, a ker ni bil priden in se ni učil pravilnega jezika,
ga je ravnatelj vrgel s šole in ga poslal v najbolj strogo šolo v deželi.
Ravnatelj je bil navdušen nad jezikom, ki ga je govoril. Ker je bil ravnatelj dober
prijatelj najbolj modre krave v deželi, je krava razglasila, da bo to njihov nov uradni
jezik.
Nejc Slatinjek, 4. a
Zakaj se muce oglašajo mijav
Nekoč je živela muca z imenom Miša. Ko je jokala, se je oglašala: mejav, mejav! Zato
se je njena mačja družba odločila, da jo nauči mijavkati mijav, mijav, mijav.
43
Miša se je tega oglašanja naučila. Čez leto dni je skotila štiri male navihanke, šele
tedaj je ugotovila, kako težko je mlade muce naučiti mijavkati. Ko jih je končno
naučila, ji je bilo tako fino, da bi kar zapela.
Zato se muce še danes oglašajo mijav, mijav in ne mejav, mejav, ker se sicer ne bi
spoznale in se sporazumevale med seboj.
Klara Lavrin, 4. a
Vabilo na najbolj smejalni dan
Vabimo vas v torek zvečer
v cirkus Drveč,
tam bo nastopal klovn debel,
ki ves krompir je snel.
Žgečkal vas bo, lizike delil, krave bo lovil
in koze bi sešil.
Mi se pa smejali bomo,
dokler klovn ne zaspi in zasmrči.
Saj veste, kaj pravijo,
da smeh je pol zdravja,
zato pridite še vi,
da zdravje bi ohranili.
Matija Pavšek, 4. b
Julia Ferjančič, 7. b
Žuželčji žur
Vešča, ki je bila čisto tešča,
in metulj, ki je bil vedno kul,
sta skupaj pila red bul.
Ker sta ga pila iz pločevinke,
so priletele tudi muhe blondinke.
In potem še kobilica
z imenom Milica,
pa še glista,
ki je bila vedno ista,
in še klop,
44
ki je edini preživel vesoljni potop,
pa čudežna bolha,
ki pravi, da je videla polha,
in mlad komarček,
ki je zapel kot kanarček.
Vešča, ki je bila …
Maks Sešlar, 4. b
Narobe dan
Narobe svet je res lep svet,
če bi pastirja krava gnala,
rože bi vrtnarja sadile,
knjigo bi človek učil,
konj bi se soka napil.
Viktorija Zupan, 9. b
Kuža bi v hiši živel,
moj očka pa pod hruško sedel.
Bik bi kot slavček pel,
a slavček bi kot bik drvel,
naš avto bi poletel.
Ponoči bi Luna Sonce obsijala,
zjutraj bi zaspal, ponoči pa vstal.
Pri matematiki bi se abecedo učil,
pri slovenščini pa geometrijske like ponovil,
pri glasbi bi nogomet igrali,
pri športu pa violinske ključe pisali.
Narobe svet je res lep svet …
Matija Pavšek, 4. b
45
Besedovanje
Če biva v televiziji lev
in v sladoledu led,
potem so v vratarju vrata
in v medvedu med.
Daša Pistotnik, 4. b
Če je v mlaki lak,
je v mleku lek.
V pekarni dela pek,
zidar pa zida zid.
Neja Zupančič, 4. b
Če lak pobarva oblak,
potem tulipan diši kot lipa
in ograja je v obliki raja,
za njo raste banana, ki poje jo Ana.
Rebeka Drnovšek, 4. b
Čokoladne sanje
Ja, ja, čokoladne sanje,
to so res prave sanje,
to so super sanje,
to zares je sladko spanje.
Za zajtrk čokolada,
za kosilo čokoladna torta,
za večerjo čokoladni piškoti.
Mmmmmm, naj me nihče ne zmoti.
Tim Robavs, 7. b
»Neja, Neja, vstani!«
kliče moja mami,
konec je mojih sladkih sanj,
zunaj dela se beli dan.
Neja Zupančič, 4. b
46
Čokoladne sanje
Vedno sanjam o čokoladi,
ki jo radi jemo mladi.
ko se vračam s cirkuške parade,
v daljavi vidim slapove čokolade.
Pridem do parka košatih dreves 
polnega čokoladnih zvončkov in koles.
Ko izza oblakov priplešejo čokoladne snežinke,
na jasi opazim sladkosnede opice nagajive.
V bližini zagledam veverice,
ki me pozdravljajo in s polnimi vrčki vroče čokolade nazdravljajo.
Po obilnem obroku čokolade si zajček drgne zobe,
saj strah ga je neprijetne zobne gnilobe.
Naenkrat zaslišim znani zvok  drin, drin, drin!
Oh, ta budilka ...
… jutro je!?
In se zbudim.
Pika Jelerčič , 4. b
Vabilo na smejalni dan
Danes je en super dan,
zato vas vabim na smejalni dan.
Pridite vsi, ki se vam smeji.
Bomo skupaj se zabavali,
norčije, vragolije bomo zganjali,
pridite vsi, ki se vam nori.
Do jutra bomo rajali,
plesali polko, valček zaigrali,
pridite vsi, ki se vam peti želi.
Ines Veber, 7. b
Ko zjutraj bomo vstali,
še vedno bomo se smejali,
želeli novega si dne, tistega
smejalnega dne.

Ula Vidmar , 4. b
47
Andreja Mandriera, 9. b
Moje sanje
Nekega sončnega jutra sem se zbudil v uporni vasici v deželi Galiji. Ravno sem se hotel
pretegniti, ko je skozi vrata vstopil Obeliks. Rekel je, naj hitro vstanem, ker je
pripravil zajtrk. Obeliks je snedel dva velika merjasca, jaz pa sem se čudil, kam je
spravil toliko hrane. Pridružil se je še Asteriks, ki naju je opozoril, da se približuje
napad Rimljanov. Vzel sem lok in puščice in se z ostalimi vaščani postavil pred vaško
obzidje. Poglavar vasi ata Aufbiks je poklical čarodeja Panoramiksa, da je prinesel
čarobni napoj za vse vojščake. Tudi jaz sem ga dobil malo. Ko sem ga popil, sem
mislil, da lahko prestavim celo goro. Končno so Rimljani prišli do vasice. Bilo jih je res
veliko. Pogumno smo se podali v boj in jih premagali. Videti so bili kot palačinke v
uniformi. Zvečer smo proslavili zmago z obilno gostijo. Pojedli smo večerjo in odšli
spat. Ko sem se zbudil, sem bil v svoji sobi. Skozi vrata je vstopila mami in mi rekla,
naj hitro vstanem, ker se mudi v šolo.
Takšne super sanje bi imel vsako noč.
Nejc Arh, 3. b
Puhica
Moji mali, beli ruski Puhici
vsak dan vodo natočim
in hrano v posodo natrosim.
Potem pa hitro
k meni v naročje smukne,
da se malo pocrkljava in poigrava.
Najraje mi v rokav smukne in čaka,
da jo kdo odkrije.
Še rajši pa v krogli nove stvari
po hiši odkriva.
Ko pa se vsega naveliča,
jo v naročje vzamem,
jo narahlo božam,
ona pa mirno zaspi.
Nina Debevc, 9. b
Tea Murn, 3. b
Velikonočni zajček
V grmovju nekaj se premika,
kaže ušesa in se pirhi stika.
To je beli zajček dolgoušček,
ki ima kosmat kožušček.
Našel je veliko pirhov pisanih,
48
z lepimi nalepkami polepljenih.
Ko sem zjutraj se zbudila,
sem v kuhinjo zavila.
Tam sem našla kup dobrot,
prinesel jih je zajček od vsepovsod.
Klara Iskra, 3. b
Vzpon na Čemšeniško planino
Ko je ati predlagal, naj gremo na Čemšeniško planino, sem bila potrta. Jaz se nisem
strinjala. Moji izgovori niso nič pomagali, morala sem iti.
Že ko sem stopila na prvo stopnico, sem začutila pot. Že ob misli na to sem se začela
potiti. Kmalu smo z avtom nadaljevali pot do Prvin. Pot smo nadaljevali peš. Pot je
bila makadamska, kmalu se je začela vzpenjati. Spremenila se je v ozko, makadamsko
stezo. Ob poti so rasla drevesa. Ko smo se bližali vrhu, sem opazila, da so drevesa
postajala drugačna. Opazila sem tudi prečudovit razgled. Mami mi je pokazala vas
Jesenovo, kjer je doma moja babica Francka. Mami mi je pokazala babičino hišo.
Pokazala mi je tudi tovarno ETI, kjer je včasih delal moj dedek Jože. Čez nekaj minut
smo bili na vrhu. Ati je šel po sladoled. Medtem sem zagledala lepega metulja in ga
fotografirala. Tudi kegljala sem. Med čakanjem na sladoled sta prišla moj stric Bine in
teta Silva. Jaz sem ju prva opazila. Ati je prinesel sladoled, z veseljem sem ga
pojedla. Nekaj časa sem se zibala na gugalnici. Kmalu sem morala oditi.
Veselim se novega vzpona na Čemšeniško planino.
Vesna Pikelj, 3. b
Domača naloga
Domače naloge so grozne,
raje jim rečemo nadloge.
Deček se jezi, deklica se jezi,
a naloge je vseeno treba napisati.
Bilo bi veliko bolje,
da bi mame pisale naloge.
Ampak ne!
Naloge moram pisati sam,
saj tako veliko znam!
Nejc Ravnikar, 3. b
49
Atlantida
Bilo je sredi poletja v Grčiji. Zjutraj ko sem vstal, sem se šel na plažo potapljat. V
morju sem našel delček starodavnega krožnika. Odšel sem na ležalnik, kjer sem imel
knjigo o Atlantidi. Na sliki je bil prav tak
delček krožnika. Šel sem raziskovat
naprej. Našel sem še več stvari, to so bili
ščiti, meči, delčki zgradb, čelade. Ko sem
prišel domov, sem te stvari odložil v
poseben prostor. Ker sem bil zelo utrujen,
sem zaspal. Zbudil sem se doma v svoji
postelji.
Mečev,
čelad
in
drugih
dragocenosti ni bilo več. Zdaj vem, da je
Atlantida skrivnost.
Nejc Ravnikar, 3. b
Brina Krapež, 7. a
Brodolomec Jure
Nekoč je živel Jure, ki si je izposodil očetovo jadrnico. Nihče ni vedel, da jo je vzel.
Odplul je in doživel brodolom. Jadrnica se mu je razbila na koščke. Prišel je na
samotni otok. Ni imel ne hrane ne vode. Na otoku so bivale strašne živali. Moral je
loviti s pastmi in rokami. Da ga živali niso ujele, si je naredil trdnjavo. Začel je z
živinorejo. Imel je divje koze, da so mu dajale mleko in meso. Nekega sončnega dne
so na otok prišli divjaki. Zakurili so ogenj in pekli meso. Jure je videl, da imajo
ujetnike. Enega je rešil in ga naučil angleščine. Bližala se je noč in šla sta spat. Minilo
je nekaj noči in na otok so prišli ljudje z veliko ladjo. Jure je prosil, naj ga odpeljejo
domov, s seboj je vzel tudi rešenega prijatelja. Svojo zgodbo je pripovedoval
vaščanom, jaz pa sem jo zapisal.
Gal Jazbec, 3. b
Ptiček se izgubi
Že slišim, nekaj šumi, je rekla mama ptica. Vsak čas bo, je dodal oče ptic. Kar hitro so
ptički pokukali iz svojih jajc. Le eden se ni hotel izvaliti. Kar naenkrat je močno
zapihalo in jajce je poletelo v zrak. Odneslo ga je daleč proč. Jajce je pristalo blizu
vraninega gnezda. Vrana je mislila, da je jajce njeno. Vzela ga je in ga odnesla v svoje
gnezdo. V gnezdu je že imela svoja jajca. Ko so se male vrane izvalile, je ugotovila,
da ena od ptic ni vrana, vendar se je odločila, da bo vseeno skrbela zanjo tako, kot bi
bila njena. Vsi so se razumeli in se imeli radi. Nekega jasnega dne se je vranina
družina igrala na jasi, ko je mimo priletela ptičja družina. Mama ptica je takoj videla
malega ptička, tudi vrana je to opazila. Odločili so se, da malega ptička vrnejo njegovi
pravi mami, čeprav se je vrana težko poslovila od ptička. Obljubili so si, da bodo dobri
50
prijatelji. Mama ptica se je zahvalila mami vrani. Skupaj so hodili na izlete, piknike.
Otroci so se igrali, medtem ko so se mame in očetje menili, kam gredo naslednjič.
Alekseja Lipovšek, 3. b
O, Rogla
Rogla prelepa, najlepši si kraj,
ti pravi si smučarski raj.
Ko prideš iz doline,
tam proge so fine,
čez snežne strmine se dvigaš v
višine.
Tam lep je razgled,
na širne daljave
pa krasen pogled.
Patricija Cirar, 8. a
Neža Barlič, 3. b
Kako je France Prešeren z Zemlje odgnal vesoljce
Nekoč je živel mlad fant po imenu France, pisal se je Prešeren. Še ko je bil mlad, je
rad pesnil pesmice. V mladosti je pri sedmih letih spesnil dve pesmi. Nekega dne se je
zgodilo nekaj groznega. Cel dan so bili črni oblaki, nikjer ni bilo nikogar, niti žive duše
ne. France je bil takrat star že 33 let. Prispelo je vesoljsko plovilo. France je doma v
hiši ravno pesnil pesem Zdravljica. Bil je dobrega srca, njegove pesmi so bile slavne in
lepe. Vesoljci so hoteli ugrabiti Franceta in ga odpeljati v vesolje. France se je ustrašil
in začel peti Zdravljico. Vesoljci so izginili. France je že umrl, vesoljci pa mislijo, da
ljudje nikoli ne umrejo. Resnica je žal drugačna. Vesoljci mislijo, da France še živi in
si ne upajo na Zemljo. Mi pa vemo, da Prešeren že dolgo ne živi več, njegove pesmi pa
bodo večno žive.
Bernarda Lavrač, 3. b
Smrgoda
Nekega dne je živel fant po imenu Aleks. Opolnoči je
odšel v gozd. Vedel je, da mora biti previden, ker je v
gozdu živela pošast, ki se je imenovala Smrgoda. Postavil
je šotor. Ni mu padlo na pamet, da bi se zaščitil. Če bi
Smrgoda vanj samo udarila, bi se ta v trenutku pretrgal.
Ampak Smrgoda ni vedela, da ima Aleks prijatelje. Neke
trde, temne noči je Smrgoda napadla Aleksa in prijatelje.
51
Žan Razpotnik, 9. b
V resnici so bili prijatelji živali. Aleks jih je razumel, ker je znal živalski jezik, čeprav
tega sam sploh ni vedel. Mislil je, da so to roboti. Aleks in njegovi prijatelji se niso
bali Smrgode. Čeprav je Aleks rekel, da se nič ne boji, se je v resnici zabaval. Potem
so Aleks in njegovi prijatelji napadli Smrgodin grad in ga tudi premagali. Gozd je
potem postal čisto navaden, običajen gozd.
Jan Jazbec, 3. b
Dežela samorogov
Nekega dne sem kot ponavadi prišla iz šole domov in naredila domačo nalogo. Po
nalogi sem postala tako utrujena, da sem zaspala kar za pisano mizo. Prikazala se mi
je prikupna muca in me odpeljala v deželo samorogov. Ker ni imela imena, sem jo
poimenovala Kitty.
Hodili sva in hodili, ko pa sva prišli na vrh zelenega hriba, sva zagledali celo čredo
čudovitih samorogov. Opazil naju je največji samorog in vprašal naju je, kdo sva.
Povedala sem mu, da sem Lucija, in dodala še, da je z menoj muca Kitty. Tudi sama
sem ga povprašala, kako mu je ime. Odgovoril je, da je Lisec in da ima mladička po
imenu Lin. Zaupal nama je še, da so v bližini nevarne kače ter da se jih moramo
paziti. Ker smo postali lačni, smo odšli v džunglo po okusne sadeže. Malemu
samorogcu smo naročili, naj nas počaka na hribu. Povedali smo mu še, naj ne hodi k
slapu, ker se tam plazijo zlobne kače. Ampak Lin je postal žejen in je stekel k slapu.
Tam ga je ujela velika pisana kača. Klicala je: »Na pomoč!« Zaslišali smo kričanje in
pohiteli do mladička. Odvezali smo ga in mu ponovno povedali, da ne sme hoditi k
slapu brez dovoljenja. Vrnili smo se nazaj in pojedli sladke sadeže. Z muco sva se
poslovili od prijateljev in odšli domov.
Takrat pa sem se zbudila za mizo in ugotovila, da so bile to le prečudovite sanje.
Lucija Jenko, 3. b
Moja muca Kitty
Mojo muco Kitty rada imam,
prav nikomur je ne dam.
Skupaj skačeva po travi,
da se meša nama v glavi.
Ko pride pa večer, zapre oči
in sanja nove nagajive dni.
Lucija Jenko, 3. b
Andreja Mandriera, 9. b
52
Šola v naravi  Ptuj
V letošnjem programu 5. razreda je bila šola v naravi na Ptuju. Tam smo bili od
ponedeljka, 10., do petka, 14. februarja 2014. Naša glavna aktivnost je bilo plavanje,
imeli pa smo tudi lokostrelstvo, plezanje po plezalni steni, pohod po Ptujskem polju,
naravoslovne delavnice, nočni pohod …
Zjutraj smo se zbujali ob 7. uri, kar je za nekatere od nas kar zgodaj. Imeli smo tudi
jutranjo rekreacijo, ki je bila zelo zabavna. Na zadnji dan so nam podelili plavalna
priznanja. Večina nas je osvojila bronastega delfinčka, nekateri pa tudi srebrnega, kar
je zelo velik uspeh. Skratka, to je bila ena izmed najbolj zabavnih in zanimivih šol v
naravi doslej. Imam veliko lepih spominov in rada bi jo ponovila.
Lana Krapež, 5. b
Brez naslova
Najlepše vse,
iz srca želimo ti,
kar želiš si sama še,
a ne pozabi na skromnost le.
Hodi po domovini
odprtih oči,
da se kaj naučiš,
a poslušaj,
kaj te starejši ljudje nauče.
Nika Hodak, 5. b
Tele v I zija
Televizija, televizija vsak dan
vztrajno vabi pred ekran.
Neprenehoma brni, brni
in po glavi ti roji.
Urša Izlakar, 8. a
Pazi, pazi, človek ti,
da televizija te ne zasvoji.
Če preveč jo boš zijal,
kmalu tele boš postal.
53
Včasih se tudi zgodi,
da te televizija kaj pametnega nauči.
Le pravo oddajo moraš poiskati,
jo zbrano gledati in poslušati.
Tadej Zupančič, 5. a
Moj bratec
Moj bratec je tečka včasih,
prav siten meni nagaja
in mi teži.
Ko mami to vidi, bratca krega:
»Takoj vse pospravi,
da ne bo še večja zmeda!«
Ko bratec pospravi,
ni več zmeda, ampak soba
urejena kot čista skleda.
Eva Vidmar, 9. b
Po nekaj sekundah, minutah, urah,
se pobotava
in sva prijatelja.
Maj Kos, 5. b
Matiček se je oženil
Ko spoznal jo je,
se mu je ustavilo srce.
Bila je lepa kot češnjev cvet,
zato zvrtel se mu je svet.
Ko prosil jo je za roko,
mu rekla je: »Seveda, kdaj poroka bo?«
Matiček ves srečen naslednjo nedeljo
jo je pred oltar peljal na njeno željo.
Skupaj srečna sta oba,
otroke povila in jih vzgojila.
Aleš Verbajs, 5. b
Teja Zidar, 7. b
54
Dol s čarovnicami!
Dol s čarovnicami!
Pojdi v gozd,
skuhaj žabo za obrok!
Butni, bruhni, žabo pahni,
za večerjo jo premlati.
Za sladico še kompost,
da bo skupaj tega dost'.
Maja Borštnar, 5. b
Televizija
Nika Bergant, 9. b
Televizijo imamo že vsi,
saj iz nje se vsak kaj nauči.
Če pa kaj pokvari se,
strašno vzkliknem: »To pa ne!«
Ob osmi uri moj najljubši je šov:
»Ne me motit', kavč je ves moj.«
Ko ura je devet, mami vzklikne spet:
»Brž vstani in se v pižamo spravi!«
Poslovim se od najboljšega junaka,
saj me v kopalnici že mami čaka.
V kopalnico pridrvim,
umijem se in nato zaspim.
Anea Klopčič,5. a
Tele v I zija
Televizija je grozzzzna reč,
saj je lahko zapeljiva,
ker potem ni več televizija,
ampak je tele v IIIII ziiiiiija.
Ko je ura osem zvečer,
me televizija spet ne pusti pr' mir',
saj se na njej program vrti,
Nika pa nemo vanjo strmi.
Nika Ravnikar, 5. a
55
Tele v I zija
Spet je na mojem sporedu TELEVIZIJA
telehihi, telehaha.
Kot tele zijam v I
in se imam telehihi, telehihi.
Ko konec je oddaje,
sem telehehe, telehehe.
Kot tele velikokrat v ekran zijam,
v šoli pa nalogo imam in večkrat nimam.
Teleimam, telenimam.
Ana Lavrin, 5. a
Tele v I zija
Televizija ima tudi kratko ime,
rečemo ji kar TV.
Gledamo jo pozno v noč,
gremo spat, dobimo moč.
Kot da sestra mi nagaja,
raje po TV gledam lepega papagaja.
Ko pa k meni bratec pride se igrat,
mora televizija iti spat.
Daljinec ima vsak TV,
tisti, ki jo pa ima, pa ne.
Teja Zidar, 7. b
Moja prva fantazija
je bila televizija.
Če kdaj dolgčas mi je zelo,
preprosto prižgem si jo.
Maj Šušteršič, 5. a
56
Earth day, Earth Day.
Animals are endangered.
Recycle all trash.
This is good.
How clean is our Earth?
Pia Rožanec, 6. a
Each day in my life I live on Earth.
And I love it.
Reduce everything not to pollute the Earth.
Together we can make it.
Horrible trash!
Luka Tomažin, 6. b
Earth, I like you.
Animals, I like you.
Rivers, I like you.
Trees, I like you.
Horses and school, we like you.
Niki Zorec, 7. a
Earth is something special
And I live on it.
Rivers are beautiful.
This is incredible.
How I love my world!
Luka Skrinjar, 6. a
Življenje …
Zdravnik, ali mi
lahko rešiš življenje?
Odvetnik, ali mi
lahko olajšaš življenje?
Sodnik, ali mi
lahko daš še eno
priložnost za življenje?
Tea Eftimov Škornik, 2. c
57
Ampak, samo ti
mi lahko daš
najlepše življenje.
Ines Veber, 7. a
Nadaljevanje črtice Potolčeni kramoh
Ko je prilezel za mano čez potok, sem skočil na drugi breg in ga zmerjal, se iz njega
norčeval in ga dražil:
„Potolčeni kramoh! Potolčeni kramoh!“
Pogledal me je neposredno v oči in v njih sem videl vsa negativna čustva, ki jih
poznam. Bes, razočaranost, žalost, samoto, nemoč, ponižanje. Nisem vedel točno, kaj
v resnici misli, ampak vedel sem, da karkoli je, ni dobro. Zakričal je. Morda na nek
način celo zarjovel. To je bil bojni krik, ki ga še nisem slišal.
Že v prvem poskusu je preskočil potok in se zapodil proti meni. Tako sem bil
presunjen, da je nisem mogel ucvreti stran pravi čas, ampak sem otrpnil. Začel sem se
mu opravičevati, ampak to ni bila najboljša izbira. Moral bi pobegniti daleč stran in se
mu nikoli več prikazati pred oči. A zaman. Ni me poslušal in že v trenutku sem bil na
tleh.
Nad seboj sem videl samo belino, ampak kmalu sem zaprl oči. Deček je s pestmi
udarjal po moji glavi. Nato pa je spremenil taktiko in se lotil preostalega telesa. Brcal
me je. Nekajkrat me je zadel celo v obraz. Iz nosu mi je tekla kri. Čelo sem imel
prebito. Nekajkrat sem bruhnil nekaj krvi. Imel sem polno modric in vse telo me je
bolelo kot še nikoli. To početje je trajalo nekaj minut. Ker naju že nekaj časa ni bilo,
so bili prijatelji v skrbeh in so šli pogledat, kaj se dogaja.
Ko so zagledali krvav prizor, so stekli proti
nama. Cencelj je stekel v gozd. Hoteli so ga
uloviti, a ker je bil že daleč pred njimi, so raje
prišli k meni in me odnesli domov.
Medtem ko me je mati umivala, so fantje, ki so
videli, kaj se je zgodilo, vse povedali mojemu
očetu. Bil je zgrožen in sklenil je, da se bo
pogovoril s Cencljevimi rejniki.
Rebeka Pogačar, 9. b
Ko se je naslednji dan odpravljal na pogovor, sem ga rotil, da vse pustimo za seboj in
da naj ne gre. Saj me je bilo strah, da bom na koncu vsega kriv jaz in bodo kaznovali
mene. Ampak oče je vztrajal in tako je odšel, mene pa je bilo doma strah, kaj se bo
izcimilo.
58
Kasneje mi je oče povedal, kako je bilo:˝Ko sem prišel tja, so mi povedali, da Cenclja
ni doma, ker na pašniku pase krave. Povabili so me naprej in mi postregli z vinom.
Rejniku sem povedal, kaj se je zgodilo. Prosil sem ga, da Cenclja primerno kaznuje.
Strinjal se je z menoj in mi
zagotovil, da ga bo. Nato sem
odšel.“
Očetu sem še enkrat povedal, da to
ni bilo potrebno, a odvrnil je, da
mora biti vsak, ki stori kakšno
napako, primerno kaznovan.
Tisto noč nisem mogel spati, ker je
divjala huda nevihta. Naslednji dan
pa je bilo vse zelo mokro, veliko
dreves pa je bilo polomljenih. Naša
kmetija jo je dokaj dobro odnesla,
zato je šel moj oče pomagat sosedi
Cencljevih rejnikov.
Eva Vidmar, 9. b
Povedala mu je, da sta prejšnji dan rejnik in še nek drug moški zunaj močno pretepla
Cenclja. Povedala je, da je bil njegov bel obraz čisto rdeč od krvi. Rekla je, da se je
brez moči odplazil v gozd.
Oče mi je rekel, da če ni umrl zaradi poškodb, zagotovo ni preživel nevihte. To je
povedal tako brezbrižno, kot da govori o tem, kako raste koruza. Bil sem popolnoma
zgrožen in vedel sem, da sem kriv sam.
Nekaj dni se v znak spoštovanja do nekoga, ki je umrl, nisem igral. Ko sem prijateljem
razlagal, kaj se je zgodilo, sem se zlomil. Začel sem jokati. Dejal sem jim, da sem jaz
kriv, ker sem se norčeval iz njega. Rekli so mi, da to ni res. Za trenutek sem jim celo
verjel. A misel na to, da je nekdo umrl zaradi mene, je bila prehuda. Še nekaj časa
sem bil žalosten.
Ko sem bil že starejši, sem se sprehajal ob cesti nižje od potoka. Ko sem pogledal na
drugo stran potoka, sem zagledal belega fanta, ki je bil star približno toliko kot jaz.
Približal sem se mu, a je podoba izginila. Še najmanjši žarek upanja v meni je zbledel.
Ugotovil sem, da Cenclja ne bo nikoli več nazaj in da je zares umrl.
Tana Trampuž, 7. b
Klavdija Drnovšek, 9. a
59
BRALNI GRIŽLJAJI
Joss Stirling
SORODNI DUŠI
Roman govori o skrivnostih mlade Sky, ki nič ne ve o svoji
grozni preteklosti. Ko se s starši preseli iz rodne Anglije v novo
okolje, v ameriško mesto Wrickenridge v Koloradu, tam spozna
Zeda. Frajerja z motorjem. Sky spozna, da sta oba savanta,
človeka s posebnimi močmi. In če se savanta rodita na isti
trenutek, sta si usojena. Prav redko pa je, da se ta dva tudi
najdeta. To se je zgodilo Sky in Zedu. A ni vse tako preprosto.
Zed lahko Sky pove, kaj se ji je zgodilo v preteklosti. To pa
niso ravno lepi spomini. Še hujše zlo pa ji grozi v prihodnosti.
Kaj je to, pa boste ugotovili, če preberete knjigo.
Alice Kuipers
ŽIVLJENJE NA VRATIH HLADILNIKA
Knjiga govori o materi in njeni hčeri, ki med sabo
komunicirata le prek listkov, ki jih lepita na hladilnik. Zaradi
tega je knjiga še bolj zanimiva, saj je sestavljena le iz listkov.
Knjiga je zato primerna tudi za tiste, ki ne berejo radi, saj je
zelo kratka. Izredno žalostna, a hkrati spodbudna zgodba
raziskuje, kaj pomeni biti dobra mama in dobra hči.
Ann Braynt
KAFE KLUB
(zbirka)
V zbirki je več knjig, ki govorijo o
šestih najboljših prijateljicah. Leah,
Fen, Luce, Tash, Andy in Jaimini. Vse
pa združuje tudi to, da skupaj delajo v kavarni, ki je last
Fenine tete.
Mark Haddon
SKRIVNOSTNI PRIMER ALI KDO JE UMORIL PSA
Zgodba o avtističnem dečku, ki mu smrt psa nikakor ne da
miru. Odpravi se raziskovat. V knjigi je predstavljeno
dojemanje realnosti skozi povsem nov pogled. Zanimivost
knjige pa je, da so vsa poglavja oštevilčena v praštevilih, saj je
zelo dober matematik. Nekaterim se bo deček zdel čuden, ampak, da bi ga razumeli,
se moramo postaviti v njegovo vlogo in razumeti njegovo bolezen.
Katja Sirk, 7. b
60
Eva Vidmar, intervju
Odlična plesalka in nadobudna učenka nam je povedala, da je ples njeno življenje in
da pleše že od malih nog. Udeležuje se tekmovanj, bila pa je tudi del skupine Maestro
Sista´z. Ne smemo pa pozabiti na to, da je za to, kar je dosegla, morala garati in se
določenim stvarem tudi odrekati.
Koliko časa že plešeš?
Plešem od svojega 4. leta, to pomeni 10 let.
To se pravi, da te ples že od nekdaj zanima?
Seveda, ples je bil že od nekdaj moje veselje. Ko sem bila še čisto majhna, sem ves
čas plesala na katerokoli glasbo in ustvarjala čisto svoje gibe.
Kateri je tvoj najboljši rezultat?
Rezultati pravzaprav niso tako pomembni kot izkušnje in lastno napredovanje. Zato
meni predstavlja rezultat samo številko, sem pa še vedno seveda vesela dobre
uvrstitve. Lahko rečem, da je zaenkrat moj najboljši rezultat prvo mesto na
svetovnem prvenstvu v disciplini street dance show duo.
Si kdaj po enem končanem treningu, ko si morala še na drugega, pomislila, da bi z
vsem odnehala in raje odšla domov?
Mogoče sem kdaj med zelo napornimi treningi res pomislila, da bi raje odšla domov,
vendar nikoli še nisem razmišljala, da bi odnehala. Ples je nekaj, kar najraje počnem
in v tem res uživam. V veliko veselje mi je plesati veliko različnih zvrsti plesa. Včasih
celo nočem iti domov in bi za vedno ostala v plesni dvorani.
Katere plese plešeš?
Plešem veliko različnih stilov, saj se le tako lahko razvijam v profesionalno plesalko.
Plešem disco dance, street dance, jazz, electric boogie in hip-hop ter se preizkušam
še v vseh podzvrsteh pravega hip-hopa, kot so na primer popping in house.
Katera zvrst ti najbolj ugaja?
Najraje plešem hip-hop. Vendar ne komercialni hip-hop, pri katerem imaš sestavljeno
koreografijo in plešeš zaporedje nekih gibov, temveč pravi hip-hop, ki se je razvil na
ulicah. Pri tem pa nimaš nič sestavljenega, dobiš glasbo, ki je zelo muzikalično
obogatena, in poskušaš improvizirati s svojimi koraki, ki prihajajo iz tebe, in se s tem
izraziš.
Kdo te pri tem najbolj podpira?
Najbolj me podpira moja družina, predvsem mami. Spodbuja me, da poskušam nove
zvrsti in mi daje pogum. Poleg tega pa se veliko ukvarja s kostumi. Veliko podpore mi
daje tudi moja trenerka za vse stile.
Kdo je tvoj vzornik?
Imam veliko vzornikov. Za vse zvrsti imam enega. Pregledam veliko posnetkov
različnih plesnih dogodkov na spletu in všeč mi je veliko plesalcev. Za vzor mi je tudi
61
moja trenerka, ki me je že veliko naučila in je tudi sama še vedno plesalka.
Kaj se ti je zaenkrat najbolj vtisnilo v spomin?
Verjetno se mi je najbolj vtisnilo v spomin, ko sem šla prvič na plesni dvoboj.
Potekajo tako, da se v paru ali sam pomeriš z nasprotnikom. Koreografije nimaš
sestavljene, ampak samo improviziraš ter poskušaš slediti glasbi in izvesti efekte, ki so
v njej. Ko sem šla prvič, še nisem ničesar poznala. Ko sem s svojo soplesalko stopila na
oder, me je bilo zares strah. Navajena sem bila plesati sestavljene koreografije, zato
sem bila tedaj zelo zmedena. Sedaj me ni več tako sram in lažje mi je plesati po
improvizaciji.
Bila si tudi v skupini Maestro sista´z. Kako si to doživljala? Je bilo težko?
Biti v skupini Maestro sista´z je bilo res super. Bila je neverjetna izkušnja, ki je
verjetno nikoli ne bom pozabila. Najbolj mi je bilo všeč, da sem videla, kako vse to
poteka. Dobila sem tudi priložnost, da sem na televiziji govorila. To je bilo težje, kot
sem si predstavljala. Večkrat sem morala ponoviti, dokler ni bilo popolno. Všeč mi je
bilo, ko so nas ličili profesionalci. Najboljši občutek pa je bil stati na odru pred toliko
ljudmi in kamerami. Za eno točko je bilo vloženega veliko truda. Ure in ure smo v
dvorani vadile, da bi bilo videti popolno. To sem težko usklajevala s šolo. Poleg tega
pa sem tisto leto tekmovala tudi na kvalifikacijah in državnem prvenstvu. Čeprav je
bilo težko, sem vseeno zelo uživala. Imele smo veliko nastopov po veliko krajih in bilo
mi je v veselje početi vse te stvari.
Kaj si želiš doseči v prihodnosti?
V prihodnosti se želim čim bolj izpopolniti v čim več različnih stilih in se izobraževati v
plesu tudi v drugih državah. Želim si ustvariti čim bolj edinstven svoj stil in v
prihodnosti bi rada sodelovala ali pa samo ustvarila zelo uspešno plesno predstavo.
Moj cilj je tudi, da bi odšla v Francijo in mogoče uspela na kakšnem plesnem dvoboju.
Rada pa bi tudi učila ples.
Bi povedala še kakšno svojo misel za tiste, ki želijo biti tako vztrajni kot ti?
Povedala bi jim, da naj nikoli ne odnehajo pri stvareh, ki jih res radi počnejo. Verjeti
morajo vase in se ne ozirati na to, kaj bodo rekli drugi. Poskušajo naj biti čim bolj
ustvarjalni in naj izstopajo iz množice. Dobro je tudi, da ostanejo na realnih tleh in da
niso preveč vzvišeni. S trdim delom in z veliko volje se vedno daleč pride.
Tana Trampuž, 7. b
Prednovoletna kolumna
Pred nami je čas, ko bo po vseh hišah dišalo po slastnih piškotih in poticah, ko bodo
ljudje krasili svoje domove z najbolj pisanimi lučkami in božičnimi motivi, čas, ki ga
bomo vsi preživeli v krogu družine in najboljših prijateljev. Da, pred nami je VESELI
DECEMBER, najlepši mesec vseh mescev, vsaj zame.
62
Verjetno je tudi pri tebi običaj, da dobiš celo goro sladkarij, igrač, oblek ipd. ter da si
božiča brez daril ne moreš predstavljati. Si kdaj pomislil, da so v Sloveniji otroci, ki ne
vedo, kaj je obdarovanje, ne vedo, kaj je božič, še manj pa vedo, kaj pomeni biti
ljubljen in imeti družino. No, jaz sem se zadnje čase malo poglobila v ta vprašanja in
prišla do nekega zaključka. Pri meni je že odkar »lezem« po tem svetu, običaj, da me
na božično jutro pod jelko čaka darilo. Seveda se to z odraščanjem manjša, ampak jaz
sem čedalje bolj hvaležna, da dobim, kar pač dobim. Verjetno si mislite, kaj nakladam
in bla bla, ampak čedalje starejša sem in bolj odraslo razmišljam.
Je res, da imam rada december, ampak to ne pomeni, da si nadvse želim ogromnih
daril, absolutno ne. Ta mesec je zame najljubši, ker ga preživljam z družino in
prijatelji. Ker sem glede na svojo starost zelo zaposlena zaradi šole, plesa in drugih
krožkov, se ne morem veliko posvečati družini in ko decembra večino časa preživim v
njihovi družbi, je to zame največje darilo. Vseeno se mi prikaže nasmešek na obrazu,
ko dobim božično darilo, saj je to poklon, ki mi ga je kupila moja družina, in tako se
moje veselje le še stopnjuje.
Predstavljaj si mene, ki živim s starši in najraje čakam dni, ko smo skupaj. Zdaj pa se
postavi v kožo otrok, ki svoje družine ne poznajo, ker jih npr. starši ne marajo ali pa
so jih dali v oskrbo družini, ker jih ne morejo vzdrževati zaradi finančnih razlogov ali
pa da živijo v oskrbi socialnih družb. In takrat ko ti hrepeniš po veliki barbie hiši, si oni
nadvse želijo družino. Seveda ti nihče ne more prepovedati obdarovanja, ampak darilo
sprejmi z velikim zadovoljstvom in se ne bahaj pred tistimi, katerih starši si tega ne
morejo privoščiti in ga ne zavrzi že tretji dan. Če ti ni več všeč, da podari tistim, ki se
ga ne bi naveličali tako hitro kot ti.
Moja babica mi veliko pripoveduje o tem, kakšen način obdarovanja je bil včasih.
Velikokrat mi pove, da ni vse v stvareh in da ni božič samo tisto darilo, ki te zjutraj
čaka pod jelko, ampak veliko več. Včasih je za božič cela družina zbrana sedela v
dnevni sobi, drug drugemu so pripovedovali zgodbe, dogodke. Takrat ni bilo ne duha
ne sluha o obdarovanju. Včasih si tudi sama želim, da bi bilo tako kot včasih, saj bi se
ljudje med seboj bolje razumeli in ne bi bilo toliko ljubosumja in bahanja, kot ga
lahko doživimo sedaj.
Maša Vračevič, 9. b
MODNI GRIŽLJAJI
Kaj naj obujem?
Za letošnjo jesen in zimo je zelo modno pravo ali umetno usnje. Nosijo se škornji z
nižjo peto. Lahko so nizki ali visoki. Na njih so lahko tudi resice in različni kamni in
zakovice ...
63
Kaj naj oblečem?
1. Karo in živalski vzorci
Karo vzorec letos doživlja svoj veliki come-back. Lahko ga
najdemo na majicah, hlačah, krilih, obutvi ali na modnih
dodatkih.
Kar se tiče živalskih
vzorcev, pa se ve: že
dolgo
ni
bil tako
živalskega potiska na
volkov in lisic pa vse do
džungla. Uživajmo v teh
zaželen
motiv
puloverjih: od tigrov,
levov, na nas rjovi
živalskih vzorcih.
2. Oversize krojenj
Preveliko še nikoli ni bilo tako v modi! Ne bo vam treba kupovati
prevelikih številk, saj so vse modne znamke poskrbele, da boste v
svoji velikosti dobili oversize jakno, plašč ali pulover.
3. Prešito
Lahko pa uživamo tudi v prešitem, od puloverjev do jaken in
bund ter plaščev, kaj šele modnih
dodatkov. Zelo modno pa je nositi tudi
prešite jakne in bunde.
Prešita jakna
Prešita torba
4. Tople barve
Majica v jesenski barvi
64
Jesenska paleta že dolgo ni bila tako čarobna. Sivo, črno in rjavo so popestrile vinsko
rdeča, topla rumena, smaragdno zelena, vijolična, fuksija in druge prijetne, žive
barve.
5. Čipka
Obleka s čipko
Čipka je nadvse ženstvena. Še posebej je privlačna, ko jo kombiniramo z
usnjem in raznimi grobimi teksturami, recimo tvidom. Letos pa je velik
hit tudi obarvana čipka  pozabite na črno in belo!
6. Grunge  uporniški stil
Ta tipični predstavnik 90. let je spet potrkal na vrata. Videz
grunge ustvarite z mešanjem različnih uličnih slogov. Ne
pozabite dodati bajkerske ali vojaško krojene jakne in
obveznih vojaških škornjev ali gojzarjev.
7. Usnje
Usnje je letos nepogrešljivo povsod, naj si bodo to obleke in površniki
ali pa usnjena krila. Da boste res modne, kombinirajte usnje z grobo
volno ali mehkimi pleteninami, seveda tudi čipko, privoščite si tudi
krilo do sredine meč v barvnem usnju.
Usnjena obleka
8. Metalika
Zaželeno je, da je zgoraj omenjeno usnje v kakšnem od kovinskih odtenkov. Metalik
zlato in srebrno ter bronasto ter vijolično in sivo pa si brez
strahu privoščite na vseh strateških kosih obleke, seveda letos
ne bo šlo tudi brez špičakov, salonarjev z visoko peto, obvezno v
kovinski barvi.
Salonarji v kovinskih odtenkih
65
9. Moški navdih
Jakna ali plašč na dvoredno zapenjanje, moški kroji, moško
navdihnjene bluze, celo moški čevlji in tudi klasični moški
materiali za obleke in obutev, črtaste hlače, moški vzorci na
over-size puloverjih…
''po moško'
Klara Košir, 7. b
Razpokani piškoti
Sestavine
125 g zmehčanega masla
370 g trsnega sladkorja
1 žlička vanilijeve arome
2 jajci
60 g temne čokolade
80 ml mleka
340 g moke
2 žlički kakava v prahu
2 žlički pecilnega praška
0,25 žličke mletega pimenta
1 ščepec soli
100 g nasekljanih orehovih jedrc
Priprava
Maslo, sladkor in vanilijevo aromo z ročnim mešalnikom penasto umešamo. Posamično,
med nenehnim mešanjem, dodamo jajci. Čokolado stopimo v vodni kopeli. Na koncu v
jajčno zmes vmešamo še stopljeno čokolado in mleko.
Na zmes presejemo moko, pecilni prašek in kakav, dodamo še piment, orehe in ščepec
soli in vse skupaj ugnetemo v testo. Skledo s testom pokrijemo in za 3 ure shranimo v
hladilniku.
66
Vklopimo pečico in jo naravnamo na 180 °C. Dva nizka pekača namastimo (ali
obložimo s papirjem za peko). Na plitek krožnik vsujemo sladkor v prahu. Iz sklede z
žličko zajemamo testo in ga z rokami oblikujemo v kroglice, ki jih povaljamo v
sladkorju. Kroglice polagamo na pekač in pazimo, da je med njimi razmak, saj bodo
med peko narastle.
Piškote pečemo 25 minut v ogreti pečici. Pečene piškote pustimo na pekaču še 5
minut, da se malo ohladijo, nato jih preložimo na servirni krožnik, kjer jih do konca
ohladimo in pojemo.
Timi Oražem, 7. a
Testenine Štirje letni časi
Sestavine:
Pomladna omaka:
200 g zmrznjene špinače
4 stebla špargljev
1 jušna kocka
voda
Poletna omaka:
200 g mehkega sira
125 ml smetane
80 g masla
3 žlice parmezana
Jesenska omaka:
Nič, ker so testenine polnozrnate in so rjave
Zimska omaka:
maslo
1 topljiv sirček
1 žlica kisle smetane
sol
muškatni orešček
Priprava
Najprej skuhamo polnozrnate testenine, nato pa pripravimo omake. Za pomladno
omako na maslu stopimo zamrznjeno špinačo. Nato damo v ponev narezan por ter
šparglje. Dodamo še jušno kocko ter zalijemo z vodo. Kuhamo do 10 minut, nato pa jo
spasiramo. Za poletno omako sir narežemo na manjše kocke ter ga postavimo nad
paro, da se stopi. Na koncu damo vse sestavine v sir. Za jesensko omako nam ni treba
delati omake, ker so že sestavine polnozrnate. Za zimsko omako najprej stopimo
maslo ter dodamo še sir. Dodamo kislo smetano in dobro pomešamo. Na koncu dodamo
malo muškatnega oreščka ter soli.
67
SERVIRANJE
Vsake omake damo na krožnik po tretjino.
Dober tek!
Avtor recepta: Timi Oražem 7. a
Tehniški dan  oblikovanje izdelkov za božično-novoletni sejem
26. novembra 2013 smo na naši šoli organizirali božično-novoletne delavnice. Učenci
do 5. razreda so v delavnicah delali po skupinah v razredu, na pomoč pa so jim
priskočili učenci višjih razredov. Izdelovali so kosmate žičke, razne okraske, venčke.
Učenci višjih razredov so bili pomešani med seboj v točno določenih delavnicah.
Izdelovali so mila, detergente, svečke, likovne izdelke, razne okraske, pekli piškotke
in delali še mnogo drugega. Delavnice so potekale celih pet šolskih ur, po drugi šolski
uri pa je bila kot po navadi malica. Našo šolo pa so obiskali tudi novinarji s Planet TV,
ki so nas učence snemali in fotografirali pri izdelovanju naših izdelkov. Po šoli pa smo
hodili tudi učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo, ki smo učence intervjuvali.
Mlajši niso bili preveč zgovorni, zato pa so namesto njih govorile njihove razredničarke
ali pomočniki iz višjih razredov. Izdelke, ki so jih ustvarili na ta dan, pa so kasneje
prodali na božično-novoletnem sejmu, na katerega so bili vabljeni vsi. Verjetno smo
izdelke izdelali zelo dobro, saj se je večina predmetov prodala.
Klara Košir in Anja Verbajs, 7. b in a
Športkajmo
Na naši šoli je veliko športnikov. Pri nas se najdejo plesalci, rokometaši, karateisti,
košarkarji, atleti, prevladujejo pa seveda nogometaši. Nekaj se jih s športom ukvarja
le za zabavo, nekateri pa ga jemljejo zelo resno. Kot skupina ali kot posamezniki se
udeležujemo šolskih tekmovanj, s katerih vsako leto prinesemo veliko odličij, poleg
teh pa se udeležujemo tudi državnih in mednarodnih tekmovanj, na katerih osvajamo
po večini najboljša mesta.
S takimi rezultati pa se lahko pohvali tudi
učenka naše šole. Eva Vidmar je delovna
devetošolka, ki iz dneva v dan razvija svoj
plesni talent. Ni tekmovanja, kjer ne bi stala
na odru za zmagovalce. Lahko se pohvali s
samimi odličji, tudi z naslovom svetovne
prvakinje, ki ga je dosegla letos. Več o njej
lahko izveste v intervjuju na eni izmed strani
v teh Iskricah.
Lara Podnebšek, 8. a
68
Poleg naših lahko izpostavimo tudi slovenske športnike, ki barve naše države zastopajo
že kar nekaj let. Večina turistov ne pozna Slovenije, dokler jim ne omeniš Tine Maze,
najboljše smučarke v zgodovini Slovenije. Prva ki je ob smučarju dobila veliki kristalni
globus in se bo verjetno vpisala tudi v Guinnessovo knjigo rekordov. Poleg nje lahko
izpostavimo še druge, kot so Robert Kranjec, Peter Prevc, brata Dragič, Urška Žolnir,
Valter Birsa in tudi tiste, ki so kariero že zaključili, npr. Petra Majdič, Primož Peterka,
Bojan Križaj, Rok Petrovič, Boris Strel, Leon Štukelj, Zlatko Zahovič …
Začenja se čas zimskih športov in čas, ko bomo vsak vikend spodbujali naše orle,
tekače in smučarje, še posebej na zimskih olimpijskih igrah naslednje leto v Sočiju.
Šport ima v Sloveniji velik pomen, v nekaterih državah je naša mala dežela znana
samo po tem, zato razvijajmo svoj športni in tudi kakšen drugi talent ter spodbujajmo
športnike na vsakem tekmovanju, pa če tudi ni tako zelo pomembno.
"There is no winning without hard work." (Lionel Messi)
Maša Vračevič, 9. b
Tradicionalni slovenski zajtrk
V petek, 15. novembra 2013, je na šolah po celi Sloveniji potekal tradicionalni
slovenski zajtrk. Jedli smo črn kruh, pečen na kmetiji Kos, maslo in mleko so
prispevale Mlekarne Celeia, med je šoli podaril čebelar Pikelj, jabolka pa smo dobili v
Kmetijski zadrugi Izlake. Na našo šolo sta prišla čebelar Jože Pikelj ter predstavnica
občine Zagorje Nina Jenko. Tudi onadva sta jedla zajtrk. Slovensko hrano moramo
jesti vsi, da podpiramo čebele ter kmete. Slovenska hrana je bolj zdrava od tiste z
veliko prevoženimi kilometri. Najbolje pa je tudi, da hrano pridelamo pri nas doma
zato, ker je bolj zdrava. Smiselno pa je tudi, da
kupujemo hrano od kmetov. Hrana pri zajtrku je
bila všeč vsem tudi našima gostoma.
Timi Oražem, 7. a
Sem ravnala prav?
»Pozdravljen, Bog!« sem rekla duhovniku, ko je
odprl okence v spovednici. »Pozdravljeni!« mi je
dejal. Začela sem pripovedovati o svoji preteklosti
in svojih grehih.
Živela sem na Turjaškem gradu. Imela sem vse, kar
sem želela. Bila sem vzvišeno, ošabno, prevzetno
69
Jan Ocepek, 8. b
dekle. Zavajala sem moške in govorili so mi, da sem najlepša. Seveda, sem jim to
verjela. Neko nedeljo pa je moj oče gostil snubce. Troje iz dežele laške, troje iz
dežele nemške in troje ´z dežele kranjske in štajerske. Zagledala sem se v
Ostrovrharja. Bil je prijazen in pošten.
Zaljubila sva se in oče nama je pripravil poroko. Na dan slavja je prišel tudi trubadur.
Teta pa je bila radovedna in je vprašala, ali obstaja še kje kakšno dekle, ki bi utegnilo
biti lepše od mene. Pevec ji je povedal, da v Bosni živi dekle z imenom Lejla, »katera
vseh lepot bila je sonce, ki so tisti čas sijale«. Lica so se mi spremenila v rdeče in
prevzela me je nejevolja. Pogledala sem Ostrovrharja. Poslala sem ga v Bosno, naj mi
pripelje tisto dekle, da bom lahko sama presodila, katera je lepša.
Minil je mesec dni, a Ostrovrharja še ni bilo nazaj. »Sem ravnala prav?« sem dejala
duhovniku. Namesto da sem ga poslala iskat dekle, ki je bilo privlačno, lepo in v
katero bi se zlahka zaljubil, bi lahko ostal doma in danes bi živela srečno. To je bila
verjetno moja največja napaka v življenju. Ker se Ostrovrhar ni vrnil, sem prejokala
veliko noči. Potem pa mi je skozi glavo švignil preblisk. Odločila sem se, da se
spremenim v boljšo osebo.
Vse obleke, čevlje in nakit sem podarila tistim, ki si tega niso mogli privoščiti. Počutila
sem se veliko bolje. Ob nedeljah sem hodila k maši in molila za vse tiste, ki sem jih s
svojim groznim, nesramnim obnašanjem prizadela.
Cerkev mi je postala kot dom, zato sem se odločila, da grem v samostan. Tako sem
postala nuna. Tukaj sem že veliko časa in počutim se veliko bolje. Danes pa sem se
odločila, da se končno izpovem. »Vaša preteklost ni ravno lepa, a Bog vam odpusti vse
grehe, ki ste jih storili!«
Lina Ševerkar, 8. a
Sem ravnala prav
Včeraj je bilo vreme grozno. Nebo je bilo polno črnih oblakov, nekajkrat je strela že
razsvetlila nebo. Bilo je temačno kot v kleti. Ko sem se sprehajala po tenki stezici, ki
je razpolovila park na levo in desno, me je vreme ves čas spominjalo na tisti dan, ko
sem slišala besede trubadurja:”… sama bi utegnila biti lepša od neveste vaše.” “Zakaj
me je premagala prevzetnost?” sem
se potiho vprašala.
V tistem trenutku, ko mi je po licih
spolzela solza, se je ulilo kot iz škafa
in stekla sem do cerkve, ki je bila v
bližini.
70
Anja Pergar, 8. a
S sveto vodo sem se križala in stopila do klopi. Sesedla sem se, vsa premočena, a me
ni motilo. Moje srce je zalila nepopisna žalost. “Tako sem ga ljubila. Ostrovrhar moj.”
Do konca sem zmolila in vstala. Počasi sem se sprehodila do kora, obrnila glavo gor in
se zagledala v prelepe freske na stropu. Začela sem peti. Besedilo sem si izmišljevala
sproti. V pesem sem vlila vsa svoja čustva. Moje srce je bilo pretežko in njegove teže
nisem več zdržala. Pogledala sem v tla, zaprla oči in kar naenkrat skočila.
Ko sem padala, se mi je življenje odvrtelo pred očmi. Vedela sem, da bom umrla, tega
sem si želela, a nisem.
Zbudila sem se v norišnici. Poleg mene je sedel župnik. Vprašal me je: “Ženska, kaj si
imela v glavi, da si storila tako nepremišljeno dejanje? Povej mi!” “Gospod župnik, v
glavi nisem imela nič. V srcu pa strašno bolečino,” sem mu odgovorila. Vprašal me z
usmiljenim pogledom: “ Le kako je bolečina lahko tako grozna?” Nekaj časa me je
gledal, nato pa rekel: “Sestra, ali si spet razmišljala o Ostrovrharju?” Žalostno sem ga
pogledala. “Vem, da nisem ravnala prav, ko sem ga poslala stran, a v glavo mi je
stopilo ljubosumje.” Iz oči so se mi ulile solze in padla sem župniku z objem.
Danes pa sem spet v samostanu čast ljubljanskih nun.
Urša Izlakar, 8. a
Erosove puščice
Eros, sin boginje Afrodite, mi je posodil lok in nekaj puščic, ki se lahko uporabijo za
slabo (npr. bolezni) ali pa dobro. Posodil mi jih je ravno tedaj, ko so sosedje dobil psa.
Soseda si je zelo želela mačka, zato psa še pogledati ni hotela. Vsak dan, ko je prišla
iz službe, je šla hitro v hišo.
Zato sem sklenila, da uporabim nekaj čudežnih puščic. Ampak ne za slab namen,
temveč za nekaj dobrega.
Tako sta pes in soseda sedaj
zelo dobra prijatelja in soseda
pelje vsak dan psička na
sprehod.
Julia Ferjančič, 7. b
Ljubezenska puščica
Nekega sončnega dne sem
doma na dvorišču zagledal
Erosa. Bil je prijazen in
Patricija Cirar, 8. a
71
postala sva najboljša prijatelja. Bog ljubezni mi je kar naenkrat dal lok ter puščico in
mi rekel: »Uporabi ga modro!« Bil sem navdušen, a imel sem težavo  nisem vedel, na
kom bi jo preizkusil.
Po dolgem tehtnem premisleku sem se odločil za bratranca. Cele dneve je sedel pred
računalnikom, zato sem ga z veseljem zadel v srce. Niti čutil ni, ampak, ne boste
verjeli, v trenutku je postal druga oseba. Izklopil je računalnik in se ves zasanjan
odpravil ven. Postajalo je čedalje bolj zanimivo, kajti zanimalo me je, v katero je. Bil
sem dokaj presenečen, odpravil se je kar k sosedi. Prinesel ji je rože in jagode, pa
tudi nekaj pisem ji je poslal, a ni se zmenila zanj.
Nekega dne pa je zbral pogum in kupil najlepše rože v cvetličarni ter se odpravil k njej
domov. Ko je stal pred vrati in pozvonil, je zagledal, kako se je poljubljala s fantom.
Skoraj ga je kap. V tistem trenutku pa je vpliv puščice popustil in vse je bilo po
starem.
Njegova prva ali pa mogoče druga ljubezen bo ostala skrita. Škoda, bom pa drugič
bolje pomeril in ustrelil.
Tim Robavs, 7. b
Moja pot ˝po solzice˝
Ko sem bila majhna, so pri sosedih moje stare mame imeli psa. Nisem vedela, kakšen
je, saj so imeli vrt zagrajen z ograjo. Čez ograjo pa nisem upala pokukati, saj je pes
tako grozno lajal, da mi je po žilah ledenela kri.
Nikoli nisem sama upala iti mimo ograje. A nekega dne me je stara mama prosila, naj
grem k sosedu in mu vrnem neki vtikač. Takrat sem prvič sama morala mimo ograje do
vhoda v sosedovo hišo. Ko sem čisto tiho stopala po poti, sem na žalost stopila na
palico. Ta je počila in pes je začel lajati kot za stavo. Hitro sem stekla k vratom in
pozvonila. Ven je prišla soseda in me vprašala, zakaj se tresem kot šiba na vodi.
Odgovorila sem ji: ˝Strah me je vašega velikega, ogromnega psa!˝
Takrat pa je soseda odšla, odprla vrtna vrata in izza vrat je priteka zelo ljubka psička.
Bila je bela, le smrček in oči je imela črne. Mali zverinici, ki je bila v resnici zelo
prijazna, je bilo ime Sneguljčica in bila je zelo majhna. Takrat sem spoznala, da me je
bilo zaman strah prikupne psičke.
Julia Ferjančič, 7. b
72
Igralec nam je odpisal …
Učenci od 6. do 9. razreda smo si v začetku aprila v Prešernovem gledališču Kranj
ogledali predstavo Antona Tomaža Linharta Županova Micka. Nekako soglasni smo bili,
da je bil igralec Rok Vihar, sicer član Drame Ljubljana, tisti, ki si je zaslužil naš
največji aplavz.
Učenke in učenci izbirnega predmeta šolsko novinarstvo smo mu po e-pošti poslali
nekaj vprašanj za intervju. Z veseljem objavljamo besedilo, ki nam ga je poslal.
Z veseljem sem si vzel čas in odgovoril na vprašanja učencev vaše šole. Veseli me, da
ste se o predstavi pogovarjali in da vam je porodila vprašanja.
Naša Županova Micka je bila letos aprila stara 13 let. Toliko kot vi. Premiero je
doživela leta 2001 in od takrat smo jo odigrali okrog 250-krat. Igrali smo po Sloveniji,
z njo smo gostovali v Avstriji, Italiji, Venezueli, Argentini. Po trinajstih letih jo še
vedno enako radi in z užitkom igramo. Tako se z ekipo »družimo« že veliko časa.
Nekateri so se vmes upokojili, drugi dobili otroke ... Če že moram izbrati svojo
najljubšo predstavo, je to gotovo Županova Micka.
Kaj me je navdušilo za igranje? Gledališče me je kar samo našlo, bi rekel. V šoli sem
recitiral na proslavah, v osmem razredu igral v šolski predstavi, v srednji šoli smo
ustanovili svojo gledališko skupino in tako se je nekako začela moja gledališka pot.
Nisem imel ravno namena, da bom postal igralec, ampak se je pač tako zgodilo. Zelo
sem vesel, da se je.
Veliko vlog se je zvrstilo v tem času, tako komičnih kot tragičnih. V vsako komično sem
poskusil vnesti kaj tragičnega in v vsako tragično kaj smešnega. Takšno kot je
življenje.
Sprašujete, če med igranjem odmislim publiko? Upam, da ne. Publika je del
predstave. Naše Županove Micke se brez publike sploh ne da igrati. Poskušam čimbolj
čutiti publiko in vedno me zanima njen odziv.
Delo na vlogi je kar kompleksen proces. Besedilo je sicer napisano, ampak ljudje
govorimo na popolnoma drugačen način, kot pišemo. Branje ni isto kot govorjenje.
Karkoli človek reče, reče iz nekega vzgiba. Lahko je to misel, čustvo, odziv na
dogodek ... Te vzgibe poskuša igralec poiskati. Zanima te, zakaj nekdo reče to, kar
reče. Kako reče, če nekaj resno misli. Poskusiš poiskati človeka, ki je podoben temu,
ki ga igraš. Vidiš, kako drži roke, telo, kako hodi, kako govori. In si poskusiš odgovoriti
73
zakaj. Zakaj je tak, kot je. Tako kot spoznavaš prijatelja, poskusiš spoznati lik, ki ga
igraš.
Jaz sem svojega Anžeta videl kot človeka, ki je na smrt užaljen, ker mu nek tujec
hoče speljati punco. Užaljen, ker ona noče biti z njim, užaljen, ker hoče biti z drugim,
užaljen, ker ... Užaljen, užaljen, užaljen.
To se mi je zdela taka tipična slovenska lastnost. Užaljenost. Tako je nastal nesramen,
grob, užaljen, globoko prizadet Anže, ki se mu dogajajo velike krivice.
Najbrž si ga je Anton Tomaž Linhart drugače predstavljal.
Lep pozdrav
Rok
Blaž Zupančič, 7. b
Izselila sem se v drugo državo
(domišljijska pripoved na temo izseljenstva)
Spet je bil še en običajen dan. Prišla sem domov
in se vsa živčna usedla pred fotografije najboljših
plesnih dogodkov v Franciji in dveh najboljših
plesnih šol. Te fotografije so tam visele že od
takrat, ko sem bila še čisto majhna. Takrat sem
hrepenela po tem, da bi nekoč obiskala Francijo.
Sedaj pa že štiri leta samo načrtujem in sanjam,
da se tja izselim. V Sloveniji mi sploh ni všeč. Ta
stil, vsi nekako plešejo, da bi naredili vtis, ne pa
da bi zares izražali samega sebe in to s plesom
Nejc Poglajen, 7. b
74
tudi pokazali. Ples je moj glavni vzrok, da se izselim, in danes je bil dan, da sanje
spremenim v resničnost. Težko se mi je bilo posloviti od mame in preostale družine,
vendar se bom z njimi slišala pogosto. Čakala sem dovolj časa, da končno vidim, kako
je v Franciji.
Vse sem imela že načrtovano. Zjutraj sem šla z avtobusom v Ljubljano in potem sem
se štirinajst ur z vlakom vozila do Pariza. Vožnja je bila naporna in dolga. V Parizu sem
imela rezervirano skupno stanovanje na ulici Rue Archereau, zato sem kar takoj z
avtobusom odšla tja. Razmišljala sem, kako mi je lahko uspelo, kako sem lahko kar v
Parizu. Nisem mogla verjeti. Ko sem prispela do stanovanja, sem se vpisala pri
recepciji, nato pa odšla v svoje bodoče stanovanje. Prišla sem v skromno sobo, obdano
z nekaj pogradi, omarami in mizami. Nekaj ležišč je bilo praznih, na drugih pa so spali
ljudje. Tudi jaz sem si hitro izbrala prost pograd ter od izmučenosti takoj zaspala.
Naslednje jutro sem se zbudila polna
energije. Škoda je bilo le, da sem
spala tako dolgo, da nikogar več ni
bilo v stanovanju. Moj cilj je bil, da
se vpišem v šolo, ki ima vključen tudi
jazz ples. Popoldne pa bi hodila po
hip-hop
delavnicah
in
plesnih
dvobojih. Morala pa bi imeti tudi
službo, da bi se lahko preživljala. To
pa seveda ni slišati tako enostavno.
Tjaša Joger, 9. a
Odpravila sem se v mesto. Bila sem zelo vesela,
saj sem bila končno samostojna in v eni izmed
najboljših prestolnic hip-hopa na svetu. Ko pa
sem hodila po mestu, se je tisti čar nekako
izgubljal. Čisto sama sem bila, nujno bom
potrebovala službo. Obiskala sem več plesnih šol
in vse so bile polne. V šolo verjetno ne bom
mogla hoditi, ampak dobro, da sem imela dovolj
izobrazbe za kakšno delo. Čez nekaj časa sem se
odpravila v stanovanje. Ura je bila že toliko, da bi
se lahko moji sostanovalci vrnili in mi mogoče
pomagali najti kakšno delo. Potem pa sem prišla v
stanovanje. Dve punci sta mi brskali po torbah ter
se hihitali. Pozdravila sem ju. Tako sem
ugotovila, da se lahko kar poslovim od prijaznih
sostanovalcev. Vsi so bili grozni. Hihitali so se mi,
se norčevali iz mene in počutila sem se, kot da ne
spadam tja in bi bilo najbolje, da odidem. Bila
sem tako sama. Sploh ni bilo tako enostavno, kot
75
Jon Jelerčič, 6. b
sem si predstavljala. Še bolj moraš garati in dajati vtis, da lahko kaj postaneš kot pa v
Sloveniji.
Vendar se nisem ustavila. Ne bom pustila, da mi drugi uničijo prihodnost. Kupila sem si
številne slovarje in se začela učiti francoščine. Jezika se je težko naučiti, ker je zelo
zapleten, vendar sem se naučila nekaj osnov. Drugače pa se je možno sporazumevati
kar v angleščini. Nisem imela veliko novih prijateljev, vendar sem se vsak dan po
telefonu slišala z družino in starimi prijatelji. Za preživetje sem si našla službo v
okrepčevalnici, kjer sem delala vsako dopoldne.
Ni bilo ravno tako, kot sem si predstavljala. Najbolj pomembno pa je bilo, da sem
lahko dvakrat na teden obiskala najboljšo plesno šolo hip-hopa. Vsak dan pa sem lahko
šla na ulico, kjer so se zbirali hip-hop plesalci s podobno zgodbo, kot sem jo imela jaz.
Dolgo sem bila nesrečna, ampak ko sem lahko zvečer šla gledat plesne dvoboje po
ulicah ali celo plesala, se je moje srce napolnilo z neverjetno energijo in toplino, tako
sem uživala, da bi temu lahko rekla moje sanje. Tako sem se preživljala. Dopoldne
sem hodila v službo, popoldne pa sem plesala. To ni bila ravno pravljica, ki sem si jo
na začetku predstavljala. Bilo je težko. Mogoče pa mi kdaj s trdim delom uspe priti na
plesni dvoboj v večje dvorane kot pa na ulicah.
Veliko sem razmišljala, ali je bila moja odločitev, da se izselim, prava. Vendar
zaenkrat delam, kar me veseli in v čemer uživam. To je najbolj pomembno in
odločitev je bila prava!
Eva Vidmar, 9. b
Če veš, kam greš, si že na pol poti
Učiteljica, ki me je poučevala v četrtem razredu, mi je v spominsko knjigo zapisala
zanimivo misel: »Najtežji prvi je korak, naslednji
vsak mu je enak. Prav vse doseči je mogoče, če
človek to želi in hoče.« Ta misel je postala moje
vodilo v življenju, v težkih trenutkih me spodbudi,
da zberem pozitivno energijo in uresničim svoje
cilje in želje.
Kot otrok sem želela postati zdravnica, predvsem
ker mi je bilo všeč znanje, ki so ga imeli
zdravniki, in ker so pomagali ljudem, ki so to
pomoč potrebovali. S sestrično sva velikokrat
preverjali lastnosti, ki jih imava, da bi vedeli,
katera bo boljša zdravnica.
Ob vstopu v šolo se je moje mišljenje spremenilo,
želela sem postati učiteljica. Sanjarila sem, kako
76
Maks Denis Hriberšek, 8. a
bi to delo opravljala z največjim veseljem in bi bila najboljša v tem poklicu na svetu.
Zdaj vem, da zagotovo ne bom učiteljica, saj mi primanjkuje potrpežljivosti in vedno
imam tremo.
Za nadaljnje šolanje sem si izbrala gimnazijo Litija. Vem, da se moja pot v gimnaziji
ne bo le strmo vzpenjala, saj vsakemu vzponu sledi padec. Strah me je, da
zastavljenih ciljev ne bom uresničila. Jorge Bucay je zapisal: »Visoko postavljen cilj je
lahko spodbuda, da začneš leteti, lahko pa je tudi izgovor tistih, ki se plazijo.« Upam,
da bom začela leteti in gimnazijo uspešno končala.
Po končani gimnaziji nameravam iti študirat. Ne vem, ne kaj bi študirala ne kje.
Možnosti, da bi študirala v tujini, sploh ne izključujem. To se mi zdi predaleč v
prihodnosti, zato je vse tako negotovo in gotovo bom naletela na ovire. Ovire me bodo
poskušale spraviti iz ravnotežja in šele ko bom premagala še zadnjo, se bom v celoti
posvetila razmišljanju o nadaljevanju. Zdi se mi, da sem boljša v družboslovju, vendar
nikoli ne veš, kaj se bo zares zgodilo, dokler se ne zgodi.
Problem bo gotovo iskanje zaposlitve. Ko se spomnim poklica, ki bi ga opravljala, se
pogosto vprašam: »Ali bom sploh našla delovno mesto?« Brezposelnost mladih je v
današnjih časih velik problem in ne izključujem možnosti zaposlitve v tujini.
Če ni zaposlitve, potem tudi denarja ni. Čas je, da se
vprašamo, kako pravičen je svet. Zakaj ima malo ljudi več,
kot potrebujejo, veliko ljudi pa se s težavo prebija iz
meseca v mesec? Zakaj ljudje živijo v pomanjkanju, ko pa je
dovolj vsega za vse? Predvsem zaradi sebičnosti. Začeti je
treba pri sebi, zato se velikokrat vprašam: »Ali to res
potrebujem?« Kadar po televiziji gledam prispevke o
revščini, se mi stre srce. Mar ljudje res ne znamo stopiti
skupaj in si pomagati? Ko se bomo povezali in pozabili na
razlike ter na sebičnost, ki nas razdružuje, bo svet lepši in
prihodnost svetlejša.
Aldous Huxley je napisal: »Le za en kotiček v vesolju si lahko
prepričan, da ga boš izboljšal, to si ti sam.« Včasih si želim,
da bi lahko izboljšala več kot le en kotiček v vesolju. Upam,
da bo moja generacija uspešnejša kot tista, ki danes vodi
svet. Da bi uresničili ta cilj, bomo morali v prvi vrsti
spremeniti miselnost.
Upam, da bom v nadaljnjem življenju uspela uravnotežiti
svoje želje in stvarnost, da bom našla pravo razmerje med Monika Joger, 8. b
delom in prostim časom. Predvsem si želim, da bi bila dober človek in nekomu tako
dober vzor, kot sta meni moja starša.
Nika Drnovšek, 9. a
77
Če veš, kam greš, si že na pol poti
Ne vem, kdo sem.
Iščem se v tem, kar počnem. Iščem se v knjigah, verzih, v čudovitih besedilih pesmi.
Iščem se v svojih slabostih in krepostih, v svojem odnosu do drugih in sebe. V svojih
vrednotah, ciljih, v sebi.
'Vedno delaj tako, da bo tvoje misli in dejanja vodila ljubezen. Drugega ne
potrebuješ.' To misel mi je sestra napisala v moje birmansko darilo — Sveto pismo. Od
trenutka, ko sem jih prebrala, me te čudovite besede, odtisnjene v mojo dušo,
spremljajo povsod. Ljubezen je močnejša od smrti. Ljubezen je zame
najpomembnejše čustvo, zato si želim živeti v ljubezni in jo vedno razdajati. Pustiti,
da me vodi.
Želim si živeti, ne le obstajati. V današnjem svetu preveč ljudi samo životari, kar me
navdaja z žalostjo. Mnogi ne morejo niti dostojno preživeti, ker svetu vlada denar.
Obsedenost z njim ljudi uničuje, da postanejo brezsrčni sebičneži s puščavo v sebi.
Nočem, da bi meni vladal denar. Želim si živeti za druge, pustiti pečat in ostati oseba
s toplo roko, ne z mrzlim pogledom.
Želim si ohraniti vero, v kateri sem bila vzgojena, in živeti po njej. Tudi v najhujših
preizkušnjah nočem niti za hip podvomiti in izgubiti zaupanja v boga.
Čez deset let bo služba psihiatra ena najbolj iskanih, ker se bo življenjski standard
zelo znižal in vse več ljudi bo potrebovalo
pomoč. To je eden od razlogov, da bi rada
študirala v tej smeri. Želim si raziskovati
človeški um, vedeti, zakaj smo ljudje taki,
kakršni smo. Na svetu bi rada pustila odtis.
Vendar pa to ni edina prihodnost, kjer se
vidim. Neskončno rada namreč igram in zato
si nekoč želim nastopati v večjih gledališčih,
biti prepoznavna tudi v svetu igre. Gledališče
je zame čaroben kraj, kjer sem lahko
kdorkoli. Lahko sem druga oseba. Vem, da mi
gre igranje dobro od rok, in to mi je v čast.
Velik del mojih načrtov za prihodnost
predstavljajo tudi potovanja. Hočem videti
svet in spoznati druge ljudi in kulture. Nočem
vse življenje ostati na enem mestu.
Ta svet potrebuje ljubezen in mi, mladi, jo
lahko prinesemo. Lahko ponudimo roko
človeku, ki ga je sodobna družba zbila na
78
Vid Lipovšek, 7. a
dno. Lahko objamemo nekoga, ki okrog sebe širi pesimizem in negativno energijo ter
mu pokažemo, da je še dobrota na svetu.
Lahko smo pogumni. Nikoli se ne smemo bati.
Nedavno sem prebrala knjigo, ki mi je dala nov pogled na ljubezen, mojo največjo
vrednoto. Zdaj vem, da je ljubezen darovanje. V življenju se hočem darovati in z
gorečim plamenom ljubiti ljudi.
'Vse opraviči, vse veruje, vse upa, vse prestane. Ljubezen nikoli ne mine.' (1 kor 13)
Ljubila bom, dokler bom imela dih. Vedno se bom trudila živeti za druge. Živeti po
svojih sanjah, a v resničnosti. Vem, da bo težko. 'Svet ni tovarna za izpolnjevanje
želja,' pravi John Green. Toda vedno se bom trudila. Vedno se bom borila.
Jerca Polc, 9. a
Deveti se poslavljamo
Škrbastih zob in majhne postave smo se pred 9 leti prvič poslavljali od šole in kot bi
mignil, se zdaj poslavljamo zadnjič. Namesto rumenih rutic in sivega zajčka, ki smo ju
dobili v 1. razredu, nosimo domov modre majčke z najboljšimi napisi ever. Vsi se
zavedamo, da se malokdo spominja generacij, ki so že zapustile šolo, vendar nas ne
boste pozabili, ker je to nemogoče. Vedno je bila generacija '99 posebna  in tako bo
tudi ostalo. Iz šole odhajajo legende, vi pa ste tisti, ki nam boste sledili … Zapomnite
si le to: Če nam boste sledili, se boste vpisali v zgodovino … seveda pod nami.
Veliko sreče, uspeha in predvsem zabave v nadaljnjem šolanju vam želimo
šolski heroji '99.
… pa še fotografija naše generacije z učitelji
79