Letnik XXII/6 - Ministrstvo za obrambo

ŠTEVILKA
6 JUNIJ 2014
Ni izziva,
ki mu nismo kos
Zahvala pripadnikom 20.
kontingenta
Intervju
Petra Svoljšak
Povodenj ‒ pomoč
Slovenije sosednjim
državam
Usposabljanje iz
združenega ognja
UVODNIK
VSEBINA
4
aktualno
Bomo v Afganistanu ostali tudi po letu 2014?
6izpostavljamo
Slovesnost ob vrnitvi pripadnikov 20.
kontingenta SV iz Afganistana
Hiter odziv ob poplavah
8
videli smo
Veliko srce Slovencev ob izjemnih
poplavah na Balkanu
11intervju
Slovenci v prvi svetovni vojni
14 iz naših enot
Dan SV v znamenju Maistra in članstva v Natu
Pomemben korak do ustanovitve Natovega
centra odličnosti za gorsko bojevanje
Tujcem znanje iz usmerjanja združenega ognja
Kibernetska obramba ‒ obramba prihodnosti
Zunajletališko pristajanje
Z Američani do cenejše in boljše usposobljenosti
23 objave ministrstva za obrambo
30logistika
Deset let delovanja Evropske obrambne agencije
32obrazi
Moj preizkus še kar traja
34 zaščita in reševanje
Čezmejno sodelovanje Republike Slovenije
z Republiko Avstrijo pri varstvu pred
naravnimi in drugimi nesrečami
Štirinožna gasilka Tana
Požarna varnost med dopustom
40 skrb za vojaka
Motivacija in zadovoljstvo pripadnikov, 3.DEL
42 preživetje
Orientacija
43 ste vedeli?
Slovenski planinski polk
43 odlikovanja v sv
Red Slovenske vojske
45 jezikovni in terminološki kotiček
Lektoriranje med planiranjem, transformacijo
in implementacijo – prvič
Vojašnice v prevodu – military post ali barracks
46 stenčas
PREBRALI SMO
BRALNA ZNAČKA
spodbudna misel
NOVICi
47razvedrilo
POIŠČI PET RAZLIK
NAGRADNA KRIŽANKA
16
Vsi za enega,
eden za vse
Čeprav se šele približujemo dnevu, ko je Slovenija formalno postala
neodvisna, smo se 25. junija aktivno spomnili že v preteklih dneh. Znova
smo dokazali, da znamo stopati enotno in kako povezano je naše delovanje,
ko je namen pravi.
22
28
V približujočih se dnevih, ki nas spominjajo na leto 1991 in začetek življenja
v suvereni ter samostojni Sloveniji, je paradoksalno, da se kaže prav duh
bratstva in enotnosti. Pomoč drugim in združevanje je tisto, o čemer se
je v nekdanji skupni državi veliko govorilo, in prav to je prišlo do izraza
z odzivom sosednih držav ob povodnji epskih razsežnosti, ki mnogim
prebivalcem na Hrvaškem, v Srbiji ter Bosni in Hercegovini ni prizanesla.
Številke, ki kažejo, da so poplave prizadele več kot milijon ljudi v Bosni
in Hercegovini ter Srbiji, so trkale na našo vest in ponudili smo jim roko.
Vzpostavili smo verigo, sestavljeno iz zavzetih posameznikov, humanitarnih organizacij, enot Civilne zaščite RS, helikopterjev SV in Policije ter
drugih reševalnih služb.
32
34
Na Ministrstvu za obrambo se je na podlagi odločitve vlade sestala delovna
skupina ministrov za usklajevanje pomoči Srbiji ter Bosni in Hercegovini
ter se seznanila z dosedanjimi aktivnostmi Republike Slovenije pri
reševanju in pomoči državama na prizadetih območjih. Slovenija se je
ob katastrofi odzvala hitro in učinkovito, skoraj takoj po prošnji Srbije
ter Bosne in Hercegovine za pomoč prek mehanizma za civilno zaščito
Evropske unije 15. maja, ko je vlada tudi sprejela prvi sklep o napotitvi
ekip Civilne zaščite, reševalnih sredstev in črpalk visokih zmogljivosti ter
tudi policijskega in vojaškega helikopterja s posadkami. S sklepom vlade je
bilo tudi določeno, da se motorizirana četa Slovenske vojske z največ 120
pripadniki, ki je po načrtu usposabljanja za opravljanje nalog v Euforjevi
operaciji Althea od 30. maja v Bosni in Hercegovini, skladno z namenom
poveljnika in mandatom operacije Althea od 1. junija do najdlje 20. junija
začasno integrira v enote Euforja, ki bodo sodelovale pri odpravljanju
posledic naravne nesreče v Bosni in Hercegovini.
Čeprav smo tudi sami v krizi in času pomanjkanja, je bilo naše srce
zunaj meja, naše misli pa s tistimi, ki načeloma nikoli ničesar ne prosijo.
Preteklost tokrat ni delila, temveč nas je učila, da smo tudi tisto, kar vidimo
o sebi v očeh drugih. V njih se zrcalita altruizem in vedenje, da bomo,
čeprav z majhnimi koraki, odločno dosegli postavljene cilje.
Hana Souček Morača
36
2
SV
40
SV
3
AKTUALNO
Bomo v Afganistanu
ostali tudi po letu
2014?
Slovenija je po desetih letih uspešnega delovanja v Afganistanu v okviru misije Isafa umaknila glavnino svojih vojaških sil. S tranzicija bo SV v nemirni državi
pod Hindukušem do konca leta končala sodelovanje z zadnjimi štirimi vojaki, ki
trenutno še delujejo na dolžnostih v poveljstvih Isafa. Dva opravljata štabne naloge v regionalnem poveljstvu Zahod, eden v nacionalni podporni celici v Heratu in eden v poveljstvu bojne skupine specialnih sil v Kabulu. V zadnji rotaciji SV v
operaciji Isafa bosta od julija do decembra v regionalnem poveljstvu Zahod delovala le še dva pripadnika SV, saj se misija Isafa konec leta 2014 skladno z načrti tudi končuje.
Besedilo: Sektor za MOM v DOP, GŠSV in Marko Pišlar
Fotografija: Bruno Toič
Isaf vplival na razvoj SV in
slovenski obrambni sistem
Sodelovanje Slovenije v najbolj kompleksni
zavezniški operaciji v varnostno, kulturno, socialno, geografsko in podnebno zahtevnem okolju, kot je Afganistan, je imelo
velik transformacijski učinek za razvoj SV
kot obrambnega sistema v celoti. Desetletje
delovanja v tej nemirni državi je zahtevalo nenehno prilagajanje in samorefleksijo.
Na zavezniški ravni je Slovenija sodelovala
v razpravah in sooblikovala odločitve glede
vzajemnih obveznosti ter zavez za podporo Afganistanu. Na nacionalni ravni je na
podlagi potrebe po večjem medresorskem
usklajevanju sprejela strategijo sodelovanja
RS v MOM in tako zagotovila uporabo celostnega pristopa pri sodelovanju v MOM.
Slednje se je v slovenskem sodelovanju v
Afganistanu kazalo predvsem prek vojaške in civilne angažiranosti, predvsem civilnih funkcionalnih strokovnjakov in razvojne pomoči, ter v večji integriranosti
procesov načrtovanja, odločanja in implementacije odločitev. Za razvoj slovenskega
obrambnega sistema je bilo pomembno, da
je Slovenija naravo svojega delovanja postopoma dopolnjevala in od začetnih, varovalnih nalog ter donacij oborožitve in opreme
prešla na bolj posebne naloge, ki so obsegale specialistično oblikovanje afganistanskih vojaških in civilnih zmogljivosti. Dejstvo je, da pomeni delovanje v Afganistanu
izjemen učni proces tako za zavezništvo v
celoti kot za države članice z vidika izvajanja njihovih nacionalnih procesov načrtovanja, odločanja in operativnega delovanja.
Najzahtevnejša operacija
SV glede na operativno
delovanje in logistiko
Operacija Isafa v Afganistanu je bila ena
izmed najtežjih in najzahtevnejših operacij
SV do zdaj. Velik izziv sta pomenili velika
oddaljenost in specifičnost območja delovanja. Treba se je bilo namreč prilagoditi naravnim značilnostim okolja, ki ga določajo
4
SV
podnebne razmere in prehodnost terena,
skupnemu delovanju z mednarodnimi partnerji in posebnim socialno-kulturnim
normam pri komuniciranju z lokalnim prebivalstvom ter afganistansko vojsko. Z operativnega vidika je sodelovanje v operaciji Isafa vplivalo na postopke preverjanja
in usposabljanja enot SV ter posameznikov za napotitev in delovanje v operaciji z
različnimi stopnjami ogroženosti ter v zaostrenih okoliščinah. Prav tako je učinkovalo na uporabo, nadgrajevanje opreme in
oborožitve v kriznih razmerah, na izvajanje zahtevnih logističnih postopkov, višjo
raven združljivosti delovanja z zaveznicami in partnericami ter na izboljšanje štabnih procesov, postopkov poveljevanja in
kontrole v podporo delovanju enot. Sodelovanju v operaciji je bilo treba prilagoditi psihološko podporo, vzdrževanje bojne
morale in izvajanje postopkov na taktični
ravni, kot so preživetje na bojišču, premiki,
medicinska evakuacija ter drugo.
Nova Natova misija
osredotočena na strateško
in institucionalno
raven ter korpuse
Slovenija se je skupaj z drugimi zaveznicami in Afganistanom na Natovem vrhu
v Chicagu leta 2012 s sprejetjem deklaracije o Afganistanu zavezala k zagotovitvi
podpore afganistanskim oblastem pri varnosti in stabilnosti tudi po letu 2014, prek
vzpostavitve nove Natove nebojne svetovalne misije ter z zagotavljanjem finančne pomoči za vzdrževanje afganistanskih varnostnih sil. Tovrstna varnostna prizadevanja
Slovenije v obdobju od leta 2015 do 2017 v
Afganistanu so poleg političnega in razvojno-humanitarnega vidika opredeljena tudi
v dopolnitvi strategije delovanja RS v prizadevanjih mednarodne skupnosti za stabilizacijo Islamske republike Afganistan,
slovenska vlada pa jo je sprejela januarja 2013. Skladno s tem si bo Slovenija tudi
po letu 2014, torej po koncu misije Isafa, ob
upoštevanju zmožnosti in celostnega pristopa prizadevala za konsolidacijo dolgoletnih prizadevanj in dosežkov mednarodne
skupnosti v Afganistanu ter za podporo nadaljnjim zavezniškim aktivnostim v tej državi. Slovenija bo od leta 2015 do 2017 v
skrbniški sklad za vzdrževanje afganistanskih varnostnih sil namenila 500.000 ameriških dolarjev na leto. Politična odločitev
glede sodelovanja naše države na novi misiji, katere začetek mandata je predviden
1. januarja 2015, bo sprejeta, ko bo vzpostavljen ustrezen formalnopravni okvir za
sodelovanje na misiji, to je sklenitev dvostranskega varnostnega sporazuma med
ZDA in Afganistanom ter sporazuma o statusu sil med Afganistanom in Natom. Naloge nove misije bodo usmerjene v svetovanje Afganistanu na strateški oziroma
nacionalni in institucionalni ravni (varnostna ministrstva, vojaške akademije) ter
ravni korpusov. Z vidika morebitnega sodelovanja Slovenije na novi misiji se je za zdaj
načeloma mogoče smiselno opreti na določila omenjene vladne strategije delovanja
Slovenije v Afganistanu, ki je ob zmanjševanju vojaškega prispevka skladno z zmožnostmi spodbudila h krepitvi civilnega
segmenta naših prizadevanj. Z vidika nadaljnje kakovostne nadgradnje naših dosedanjih prizadevanj bi bilo smiselno razmisliti o možnostih v okviru oblikovanja
strateških sistemskih zmogljivosti afganistanskih ustanov.
Nujna celovit pristop in
usklajeno delovanje
Slovenija si je v strategiji sodelovanja v
MOM kot najpomembnejši načeli, ki jima
želi slediti pri tem, postavila celovit pristop in usklajenost delovanja. Slednje je
nujno, če želi slediti postavljenim ciljem v
vse kompleksnejših operacijah. Za učinkovito delovanje v sodelovanju z veliko vključenimi, kot so mednarodne organizacije,
subjekti nacionalne varnosti, drugi nacionalni oziroma mednarodni akterji, je nujna
celovita uporaba vseh političnih, vojaških,
civilnih, diplomatskih, razvojnih in drugih instrumentov. Na nacionalni ravni je
posebno pomembno intenzivno medresorsko usklajevanje pri izvajanju politike sodelovanja v MOM od načrtovanja do izvedbe.
Ta pristop je Slovenija poskušala uveljaviti tudi pri sodelovanju v Afganistanu, kjer
je postopoma dopolnjevala svoj prispevek. Začetne oblike sodelovanja, ki so bile
osredotočene predvsem na varovalne naloge ter donacije oborožitve in opreme, je dopolnila z osredotočenostjo na oblikovanje
afganistanskih vojaških in civilnih zmogljivosti. S specialističnim mentoriranjem
pripadnikov afganistanskih varnostnih sil
na področju inženirstva, specialnih sil in
bojne podpore, z izvajanjem civilnih projektov v lokalnih skupnostih na področju
poljedelstva, izobraževanja, opolnomočenja žensk ter vladavine prava in s svetovanjem afganistanskim oblastem na strateški
ravni glede afganistanskega mirovnega programa reintegracije nekdanjih upornikov
je Slovenija prispevala k večji sposobnosti
afganistanske vlade za samostojno zagotavljanje varnosti in učinkovitejše upravljanje
države. Le tako je bilo mogoče doseči največje sinergijske učinke z vidika učinkovite
uporabe in pridobljenih izkušenj v okviru
zmogljivosti ter izvedbe mandata misije in z
vidika dodane vrednosti za Afganistan. Ob
vse kompleksnejših in večplastnih težavah,
ki jih je treba reševati v sodobnih krizah,
postaja prizadevanje za krepitev vključevanja civilnih zmogljivosti v MOM nujnost,
čemur bo morala slediti tudi Slovenija.
SV
5
izpostavljamo
Slovesnost
ob vrnitvi
pripadnikov 20.
kontingenta SV
iz Afganistana
V ponedeljek, 12. maja, je bila v Vojašnici generala Maistra v Mariboru slovesnost ob vrnitvi pripadnikov 20. kontingenta Slovenske vojske iz mednarodne operacije Isafa v Afganistanu. Slovesnosti so se udeležili predsednica
vlade mag. Alenka Bratušek, minister za obrambo Roman
Jakič in načelnik Generalštaba Slovenske vojske generalmajor Dobran Božič. Zbrane sta nagovorila predsednica vlade mag. Alenka Bratušek in poveljnik Združenega
operativnega centra brigadir Milan Obreza, ki je v svojem
govoru med drugim dejal, da je bilo sodelovanje v Isafu
ena najzahtevnejših operacij za Slovensko vojsko tako z
operativnega kot logističnega vidika. Po slovesnosti si je
Alenka Bratušek ogledala tudi kadetnico, kjer se je vpisala v knjigo gostov Centra vojaških šol.
Besedilo: Kabinet načelnika GŠSV in SSK MO
Fotografija: Carmen Kos, Kabinet načelnika GŠSV
Predsednica vlade se je v svojem govoru zahvalila pripadnikom 20.
kontingenta za profesionalno opravljeno delo in prispevek k dolgoročni stabilnosti Afganistana, ki ostaja nujen pogoj za nadaljnji razvoj države. Dejala je, da je na mednarodnih obiskih od svojih sogovornikov pogosto slišala pohvalne besede o njihovem delu,
usposobljenosti in navezovanju pristnih stikov ter pomoči lokalnemu
prebivalstvu. »Varnost vojakov na območjih delovanja je naša najpomembnejša skrb in odgovornost,« je poudarila. Pripadnikom 20.
kontingenta Slovenske vojske v silah Isaf je izrekla tudi pohvalo za
profesionalnost in visoko motiviranost za nadaljnje delo, ki so ju pokazali ob poškodbi enega izmed vojakov. »Neskončno vesela sem,
da se je končalo tako, kot se je, in da je danes z nami v Mariboru
tudi poškodovani vojak,« je predsednica vlade strnila svoje misli o
dogodku, do katerega je prišlo konec januarja.
Med desetletnim sodelovanjem v operaciji Isafa v Afganistanu, v
varnostno in kulturno specifičnem okolju, smo po besedah predsednice vlade kot država prehodili pomembno pot. »Začetne oblike
sodelovanja v operaciji, ki so bile osredotočene predvsem na naloge varovanja ter donacijo oborožitve in opreme, ste kakovostno
nadgradili s sodelovanjem z afganistanskimi oblastmi ter vojaškimi
in civilnimi predstavniki. Z mentorstvom pripadnikom afganistanskih
varnostnih sil na številnih območjih, z uresničevanjem civilnih projektov v lokalnih skupnostih ter s svetovanjem afganistanskim oblastem
na strateški ravni smo skupaj prispevali k večji zmožnosti afganistanske vlade za samostojno zagotavljanje varnosti in učinkovitejše upravljanje države. Prepričana sem, da je imela ta izkušnja pomembne pozitivne učinke za ves obrambni sistem, predvsem pa za
Slovensko vojsko. S sodelovanjem v operaciji smo se spopadli z
zahtevnimi logističnimi izzivi in preizkusili v skupnem delovanju s
partnerskimi državami,« je ugotovitve o doseženem povzela predsednica vlade ter izrazila veselje, da so se vsi pripadniki kontingenta srečno vrnili v domovino.
Pripadniki glavnine kontingenta so bili nastanjeni v bazi Arena v
Heratu, kjer so opravljali naloge svetovanja afganistanskemu inženirskemu bataljonu, korpusnemu poveljstvu in policijskim enotam
afganistanskih varnostnih sil ter zagotavljali nacionalno logistično
podporo. Delovali so tudi v poveljstvih sil Isaf, v njih pa bodo štirje
pripadniki Slovenske vojske delo nadaljevali še do druge polovice
junija, ko jih bosta zamenjala dva, ki bosta v Afganistanu ostala do
konca letošnjega leta.
Slovenska vojska sodeluje v mednarodni operaciji Isafa od 25. februarja 2004, ko je v Afganistan prispela predhodnica prvega kontingenta Slovenske vojske. Slovenski kontingenti v Afganistanu so
v desetletnem obdobju opravljali od začetnega izvidovanja leta
2004, varovanja od leta 2005, mentorstva od leta 2010 do svetovanja od leta 2012 ter zadnje leto specialnega delovanja. Do danes je bilo v Afganistanu 1296 pripadnic in pripadnikov Slovenske
vojske, poleg njih tudi 13 civilnih funkcionalnih strokovnjakov, med
katerimi so nekateri sodelovali večkrat, delovali pa so na področju
obrambe, veterine, humanitarnih zadev, financ, carine, izobraževanja, človekovih pravic in pravosodja. V začetnem obdobju je na kabulskem letališču v štirih ciklih delovalo tudi 17 slovenskih gasilcev.
Hiter odziv
ob poplavah
Evropska unija je na prošnjo Srbije ter Bosne in Hercegovine zaradi hudih poplav, ki so prizadele številna območja, sprožila mehanizem EU na področju civilne zaščite in
prizadetim območjem na Balkanu poleg do zdaj posredovane pomoči namenila še 65 milijonov evrov.
Pripravila: Hana Souček Morača
Odpravljanje posledic naravne nesreče
Poplave, ki so prizadele več kot milijon ljudi v Bosni in Hercegovini ter
Srbiji, so zahtevale smrtne žrtve, izbrisale vasi in uničile infrastrukturo.
Na tisoče ljudi je bilo prisiljeno zapustiti svoje domove. Slovenija je Srbiji na podlagi prošnje za pomoč ob poplavah poslala 96 pripadnikov Civilne zaščite, tri visoko zmogljive muljne črpalke 29 vozil in štiri
čolne, BiH pa dve enoti s čolni za reševanje in 27 pripadnikov Civilne
zaščite 10 vozili, 2 motorna čolna in 1 pomožni čoln, helikopter Slovenske vojske s posadko ter policijski helikopter z dvema posadkama.
Vlada RS je med drugimi ukrepi za pomoč prizadetim območjem s sklepom določila tudi, da se bo motorizirana četa Slovenske vojske z največ 120 pripadniki, ki so po načrtu usposabljanja za opravljanje nalog
v Euforjevi operaciji Althea od 30. maja v Bosni in Hercegovini, skladno z namenom poveljnika in mandatom operacije Althea od 1. junija
do najdlje 20. junija začasno integrirala v enote Euforja, ki bodo sodelovale pri odpravljanju posledic naravne nesreče v Bosni in Hercegovini. Regionalne rezervne sile so bistveni element izvršilno-odvračalnega
mandata operacije Euforja Althea in se lahko vpokličejo na območje
operacije ob nenadnem poslabšanju varnostnih razmer ali drugih kriznih razmerah, vključno z večjimi naravnimi in drugimi nesrečami, ob
povečani ogroženosti, za demonstracijo sile ali ob povečanem in dalj
trajajočem angažiranju mednarodnih sil, ki so že v BiH. Odzivnost in
pripravljenost enot regionalnih rezervnih sil se preverjata na mednarodni vaji Euforja, ki od konca maja poteka v BiH. Na njej sodeluje tudi
motorizirana četa SV, ki bo v stanju pripravljenosti za namen teh sil v
drugem polletju 2014. Zaradi obsežnih in uničujočih poplav je poveljnik operacije Althea delno spremenil koncept vaje in jo dopolnil s podpornimi aktivnostmi, tako da bodo sodelujoče enote po začetnem integriranju v okvir večnacionalnega bataljona v določenem obdobju
delovale z oboroženimi silami BiH pri preverjanju usposobljenosti, uporabi vojaških veščin ter pomoči lokalnemu prebivalstvu, civilnim oblastem in institucijam pri odpravljanju posledic naravne nesreče.
Forum To Be Secure
Minister za obrambo Roman Jakič se je v Budvi v Črni gori 30. maja
udeležil četrtega politično-varnostnega foruma To Be Secure. Letošnji
forum z naslovom Nato v 21. stoletju: Nove grožnje in krizna žarišča
je organiziral Atlantski svet Črne gore. Ob robu foruma se je minister
Jakič sestal z obrambno ministrico Črne gore Milico Pejanović Đurišić.
Glavni poudarek foruma je bil na prihodnosti Nata. Osrednje teme posvetov so bile tako namenjene širitvi Nata, Afganistanu po letu 2014,
izkušnjam v boju proti terorizmu in prihodnjim vidikom terorizma, ukrajinski krizi in mednarodnim odzivom nanjo, 20-letnici Partnerstva za mir
in kibernetski obrambi kot novemu globalnemu bojišču. Obrambni minister Roman Jakič je sodeloval na posvetu z naslovom Prihodnost širitve Nata in poudaril, da so ljudje na Balkanu ob zadnjih katastrofalnih
poplavah pokazali veliko solidarnosti, s čimer je naravna nesreča povezala ljudi nekdanje Jugoslavije v boju z naravo in v nesebični pomoči
ljudem v stiski. Po besedah ministra Jakiča je prav ta duh solidarnosti temelj pri upravljanju kriz v kompleksnem sodobnem varnostnem okolju.
Obenem je tudi vrednota Nata in Črna gora je to vrednoto že pokazala s sodelovanjem v silah Isaf. Minister Jakič je dejal, da tako Nato kot
EU prepoznavata dejstvo, da je vključitev držav Zahodnega Balkana
6
SV
v evro-atlantsko skupnost narodov pomembna za zagotovitev trajnega
miru, stabilnosti in napredka v regiji. Pri tem je poudaril, da evro-atlantska integracija temelji na dosežkih, zato je zahtevna tako na politični
kot operativni ravni. Po njegovi oceni so države v regiji v zadnjih letih
pokazale veliko prizadevnosti in odločenosti, zaradi česar jih Slovenija, ki se je nekaterih lekcij učila po težji poti, ob skupnih strateških interesih odločno podpira pri njihovi vključitvi v evro-atlantsko skupnost, in
sicer s prenašanjem znanja in izkušenj ter prek učinkovitega dvostranskega in regionalnega sodelovanja na različnih področjih. Minister Jakič je poudaril, da bo tako tudi v prihodnje, saj Slovenija ostaja zanesljiva partnerica državam regije pri njihovem vključevanju v Nato in
EU. Minister Roman Jakič je imel ob robu foruma dvostransko srečanje z obrambno ministrico Črne gore Milico Pejanović Đurišić. Ministra
sta med drugim govorila tudi o konkretnih oblikah vojaškoobrambnega sodelovanja, in sicer med drugim o skupnih vojaških vajah in usposabljanjih. Tako bosta državi nadaljevali skupna prizadevanja za sodelovanje večnamenske vojaške ladje Triglav v pomorski komponenti
operacije Unifila, kar je sicer preloženo na poznejši čas, pa tudi v mednarodnih operacijah in na misijah nasploh. Ob koncu obiska se je minister Jakič v Pristanu srečal s potapljači slovenske in črnogorske vojske,
ki izvajajo skupno usposabljanje.
Odlični odnosi med Slovenijo in
Srbijo na področju obrambe
V okviru uradnega obiska predsednika Republike Slovenije Boruta Pahorja v Republiki Srbiji se je minister za obrambo Roman Jakič ločeno
sestal z ministrom za obrambo Republike Srbije Branislavom Gašićem.
Minister Gašić se je na začetku pogovorov zahvalil za takojšnjo pomoč Slovenije ob katastrofalnih poplavah, ki so prizadele velik del Srbije in tudi druge dele na Balkanu. Minister je izrekel posebno zahvalo za sodelovanje Slovenske vojske in pripadnikov slovenske Civilne
zaščite, ki so svoje delo opravili odlično, zahvalil pa se je tudi za odzivnost državljank in državljanov Republike Slovenije. Ti so pokazali veliko solidarnost s Srbijo in drugimi narodi na območju nekdanje
skupne države ob katastrofalnih poplavah. Minister Jakič je s kolegi
predstavil naloge delovne skupine vlade za koordinacijo pomoči Slovenije za Srbijo ter Bosno in Hercegovino. Ministra sta govorila tudi o
vojaškem sodelovanju in zagonu obrambne industrije. Ocenila sta, da
je sodelovanje med državama na obrambnem področju zelo dobro.
Najintenzivnejše sodelovanje poteka na področju vojaškega izobraževanja in usposabljanja, arhivske dejavnosti, vojaških inšpekcij, obveščevalne dejavnosti, radiološko-kemično-biološke obrambe ter vojaške psihologije.
Odkritje plošče, posvečene dolgoletnemu
vojaškemu sodelovanju med ZDA in Slovenijo
Minister za obrambo Roman Jakič je v Pivki ob odkritju spominske plošče v čast zavezništva, partnerstva in prijateljstva ZDA in Slovenije med
drugo svetovno vojno, v času hladne vojne in Natu poudaril pomen
prijateljstva med Slovenijo in ZDA. V svojem govoru je dejal, da je tokratni dogodek velik dan za prijateljstvo med Slovenijo in ZDA ter da
se je zavezništvo med državama začelo že med drugo svetovno vojno, s tem ko so zavezniki priznali narodnoosvobodilni partizanski boj
za partnersko gibanje v boju proti nacizmu in fašizmu, s čimer smo bili
tudi uradno postavljeni na stran svobodoljubnih in demokratičnih narodov takratnega sveta. Povezanost je bila vzpostavljena tudi med slovenskimi partizani in predstavniki zavezniških misij. »Zavezništvo in prijateljstvo med Američani ter Slovenci se nadaljujeta in razvijata tudi
danes,« je v nadaljevanju dejal minister Jakič in ob tem poudaril, da je
dvostransko sodelovanje med ZDA in Republiko Slovenijo na obrambnem in vojaškem področju odlično. Različne oblike programov pomoči in medsebojnega sodelovanja so za Ministrstvo za obrambo ter Slovensko vojsko namreč zelo koristne, uspešno sodelovanje Slovenske
vojske z nacionalno gardo Kolorada pa traja že več kot dvajset let. Minister za obrambo Roman Jakič je dodal, da so poleg pomembne vloge veleposlaništev zelo pomembna stična točka med državama tudi
uspešni posameznice in posamezniki slovenskih korenin. Veleposlanik
ZDA v Republiki Sloveniji Joseph A. Mussomeli je v govoru dejal, da
zaradi svojega triinpolletnega službovanja v Sloveniji globoko spoštuje pripadnike Slovenske vojske. »Spremljam jih, ko skupaj z Američani
prispevajo k mednarodnim misijam, kot sta Kforjeva na Kosovu ali Isafova v Afganistanu. ZDA cenijo takšno sodelovanje in ga vidijo kot potrditev slovenske zavezanosti Natu ter načelu skupne požrtvovalnosti,«
je poudaril.
SV
7
videli smo
Veliko srce Slovencev
ob izjemnih poplavah
na Balkanu
intervencija v Srbiji trajala do 31. maja, v BiH
pa do 24. maja. Na prizadeta območja v Srbiji so 17. maja odšle še štiri ekipe pripadnikov
Civilne zaščite RS za reševanje s čolni, vozili in drugo reševalno opremo. Še isti dan so v
reševanje vključili tudi helikopter SV. Pomoč
pri reševanju in prevozu ljudi, hrane ter zdravil sta zagotavljali helikopterski posadki SV, ki
sta s helikopterjem AS 523 cougar prepeljali
več kot 2500 kilogramov potrebščin, hrane in
vode. Enote Civilne zaščite RS so v Srbiji prečrpale skoraj 500.000 kubičnih metrov vode,
pri čemer so vse črpalke obratovale 630 delovnih ur, enota za reševanje na vodi in iz vode
pa je z reševalnimi čolni poskrbela za reševanje in prevoz ljudi, hrane, zdravil ter najnujnejših življenjskih potrebščin. Skupaj je bilo v
Srbiji aktiviranih 96 pripadnikov sil za zaščito in reševanje RS, upravljali pa so tri visoko
zmogljive muljne črpalke, 29 vozil in štiri reševalne čolne.
Zaradi katastrofalnih poplav, ki so pretekli mesec prizadele več kot milijon ljudi v Bosni in Hercegovini ter Srbiji, je umrlo veliko ljudi in živali, narasle in deroče vode pa so preplavile kraje ter vasi, uničile hiše in druga poslopja ter infrastrukturo in premaknile minska polja. Na tisoče ljudi na prizadetih območjih
je ostalo brez vsega, številni pa so bili zaradi nevarnosti naraslih voda prisiljeni nemudoma zapustiti svoje domove. V mednarodno reševalno intervencijo se
je takoj vključila tudi Slovenija, ki je z zbiranjem humanitarne pomoči in prevozom potrebščin na prizadeto območje ter z napotitvijo enot Civilne zaščite
RS, helikopterjev SV in Policije ter drugih reševalnih služb za zaščito in reševa- Prebivalcem BiH pomagali
nje pomagala pri reševanju ter odpravljanju posledic te uničujoče vodne ujme. reševalci CZ s čolni in
helikopterjema SV ter Policije
Besedilo: Marko Pišlar
Fotografije: Bruno Toič
V poplavljeno Srbijo reševalne in reševanje je nemudoma aktivirala enoto
ekipe s črpalkami in reševalnimi za prečrpavanje vode z visoko zmogljivimi
čolni ter helikopter SV
muljnimi črpalkami, da je prečrpavala vodo
Zaradi obsežnih poplav in prizadetega velikega števila prebivalcev je Srbija 15. maja prosila za pomoč pri prečrpavanju vode ter odpravljanju posledic poplav. Uprava RS za zaščito
v Termoelektrarni Nikola Tesla v Obrenovcu, s čimer so preprečili nastanek veliko večje
škode. Tu je enota za prečrpavanje vode ob rotaciji članov delovala do 23. maja. Skupaj je
Zaradi obsežnih padavin v Bosni in Hercegovini ter posledično izrednega dviga vodostaja rek, predvsem v porečju reke Bosne, kjer so
morali z domov izseliti več ljudi, je BiH prek
zveze Nato in mehanizma civilne zaščite EU
prosila tudi za pomoč reševalnih enot in v
obliki materialnih sredstev. Slovenija je v to
državo poslala enoti za reševanje na vodi in iz
vode, pomagali pa sta od 17. do 24. maja. Enoti
sta s 27 pripadniki, desetimi vozili, dvema
motornima čolnoma in pomožnim čolnom,
8
SV
Fotografija: Robert Jurovič
Fotografija: BOBO
Prvi konvoj vojaških tovornjakov s pomočjo za BiH in Srbijo sta iz logističnega centra v Rojah na pot pospremila predsednica vlade
mag. Alenka Bratušek in obrambni minister Roman Jakič.
Vojaki in civilni prostovoljci so v Vojašnici
Edvarda Peperka pomagali pri pakiranju zbrane
pomoči.
SV je zagotovila voznike in tovorna vozila za
prevoz humanitarne pomoči iz Slovenije.
Premik muljne črpalke
SV
9
INTERVJU
Fotografija: BOBO
prepeljali skupno 120 ljudi, s hrano, vodo in
zdravili sta oskrbeli 400 hiš ter zagotovili prevoze in poskrbeli za predajo v nadaljnjo oskrbo kadavre poginulih domačih in divjih živali, da bi preprečili širjenje nalezljivih bolezni.
Helikopterska posadka SV, ki je s helikopterjem bell 412 v BiH delovala od 16. do 23. maja,
je poskrbela za prevoz več kot 170 ljudi, poleg
tega pa je prepeljala tudi več kot 6000 kilogramov hrane, vode, zdravil, odej, agregatov in
goriva. Prizadetim prebivalcem BiH je pomagala tudi Policija, ki je s helikopterjem agusta
bell AB-212 od 17. do 21. maja prepeljala več
kot 100 prebivalcev in na ogrožena območja
dostavila za več kot tri tone živil ter osnovnih
življenjskih potrebščin.
Fotografija: Darko Špiljak
Pripadniki enote CZ za reševanje na vodi in iz vode so iz zalitih objektov reševali ljudi in živali.
Fotografija: arhiv SV
Poplavljeno območje v okolici Termoelektrarne Nikola Tesla v Obrenovcu
SV je s helikopterjem AS 523 cougar pomagala pri prevozu hrane in nujnih potrebščin.
10
SV
Slovenci v prvi
svetovni vojni
Pomoč prizadetim v
poplavah zagotovili številni
posamezniki, organizacije
in prostovoljci
Na prošnjo za pomoč prizadetim prebivalcem
Srbije ter Bosne in Hercegovine so se v velikem
obsegu odzvali tudi ljudje v Sloveniji. Pomoč
so poleg Rdečega križa Slovenije in Slovenske
Karitas zbirale tudi druge humanitarne organizacije. Po družbenih omrežjih so zaokrožile
številne dobrodelne pobude društev in posameznikov. Tako sta na primer pobudnici zbiranja humanitarne pomoči Staša Tunja Bojičić in Daša Pavlovič prek družbenega omrežja
začeli med prijatelji humanitarno pobudo
za zbiranje humanitarne pomoči pred trgovskim centrom v Ljubljani. Njuna začetna pričakovanja, da bosta zbrali le kombi pomoči v
hrani, obleki, čistilih in higienskih pripomočkih, so bila kmalu presežena, saj se je na akcijo takoj odzvalo zelo veliko ljudi z doniranimi sredstvi za več kot 60 kombijev, zato sta
za pomoč pri skladiščenju in pakiranju prosili pripadnike 1. brigade SV v Vojašnici Edvarda Peperka v Ljubljani. SV je poskrbela tudi za
prevoz humanitarne pomoči tako iz vojašnice v Mostah kot tudi od drugod. 20. maja je iz
državnega logističnega centra za zaščito in reševanje v Rojah na pot odpeljal prvi konvoj 13
vojaških tovornjakov, ki so se jim v Vojašnici Cerklje ob Krki priključili še trije civilni tovornjaki Rdečega križa Slovenije. Na vsakem
je bilo 12 palet humanitarne pomoči, predvsem hrane, higienskih pripomočkov, pitne
vode, odej, oblačil in 20 akumulatorjev, ki jih
je priskrbela mestna občina Velenje. Drugi
konvoj 16 tovornjakov s humanitarno pomočjo, ki so jo zbrali Rdeči križ Slovenije, Slovenska Karitas, Zveza srbskih društev v Sloveniji
in drugi, je s tovornimi vozili SV na pot proti
prizadetim območjem odpeljal 23. maja, na
vsakem vozilu pa je bilo vsaj 12 palet humanitarne pomoči. 29. maja je na pot proti BiH in
Srbiji odšel 3. konvoj s 15 vozili humanitarne
pomoči iz Slovenije. Potrebščine so po prihodu na prizadeto območje prevzele bosansko-hercegovske oziroma srbske humanitarne organizacije. Pomoč prizadetim prebivalcem so
ponudili tudi druga slovenska društva in organizacije s področja zaščite in reševanja. Mestna občina Celje je z gasilci, vozili, črpalkami in drugo opremo pomagala prebivalcem
pobratene občine Doboj v BiH, občina Radovljica pobrateni občini Svilajnca v Srbiji, gasilska zveza iz Škofje Loke občini Bijeljina v BiH
ter Termoelektrarna Trbovlje s petimi ljudmi,
vozili in črpalkama stanovski Termoelektrarni Nikola Tesla v Obrenovcu.
Ko je cesar Franc Jožef napovedal vojno takratni Srbiji, mnogi niso pričakovali, da bodo sledila štiri leta grozot. »Tujec, ki bi bil tiste dni prišel v Ljubljano in bi
ne vedel, za kaj gre, bi mislil, da je mesto zadela nepopisna sreča,« zapiše nekdanji župan mesta Ljubljane Ivan Hribar. Obdobje, ki je zaznamovalo slovenski
prostor, nam skozi pogovor opiše izr. prof. dr. Petra Svoljšak, podpredsednica nacionalnega odbora za obeleževanje 100-letnic 1. svetovne vojne in predstojnica Zgodovinskega inštituta Milka Kosa znanstvenoraziskovalnega centra SAZU.
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografije: Bruno Toič
Kako se bo država Slovenija spomnila krute
vojne?
Država je ustanovila odbor, saj je bila prva
svetovna vojna pomemben dogodek v zgodovini Slovencev. V ime odbora smo dali množino, saj gre za stoletnice prve svetovne vojne.
Vsako leto se bomo spomnili stoletnice tistega leta, ki je z velikimi posledicami vplivalo na življenje Slovencev in prebivalstva tega
ozemlja. Spomin smo načrtno oblikovali
zadnjih petindvajset let in ga dopolnili zadnji
dve leti. Nadoknaditi smo morali osemdeset
let odmika od kolektivnega spomina. Začelo se je s posamezniki in društvi, ki so zbirali materialni spomin, okoli katerega so zrasli
muzeji. To potrjuje, da je prva svetovna vojna
eden izmed odločilnih dogodkov v svetovni
zgodovini Slovencev 20. stoletja. Pomembno je, da se Slovenci kot skupnost zavedamo
tega trenutka, se o njem učimo in začenjamo
spoznavati vse odtenke vojne, vse, kar je Slovencem prinesla in tudi odnesla.
Omenili ste organizacije in posameznike, ki
ohranjajo spomin na to obdobje. Kako poteka sodelovanje z odborom?
Lahko rečem, da sem zrasla iz Goriškega muzeja, saj sem bila na pol njihova mlada raziskovalka. Med študijem in tudi pozneje sem sodelovala s Kobariškim muzejem od
SV
11
Korajžni fantje mi smo vsi,
če vidi nas sovrag, zbeži,
a mi za njim se zadrvimo,
povsod ga lovimo.
Saj kliče sveti naš vladar,
oh oče naš, predobri car,
za dom nas kliče: »Fantje, v boj!«
glas ta zmir slušamo takoj.
(pesem vojakov iz 87. pešpolka)
njegovega nastanka. Gre za družbo zelo odprtih ljudi in moje zelo osebno sodelovanje s
tem prostorom je preraslo ter postalo samodejno tudi ob ustanovitvi odbora. Odbor ni
neka streha nad vsemi organizacijami in bo
obstajal štiri leta, te ustanove pa bodo dlje.
Rečem lahko, da bi težko začeli z dejavnostjo
odbora na taki ravni brez delovanja posameznikov in društev. Menim, da je za naš prostor kar dober korak naprej, da se znamo ob
eni temi združiti znanstveniki, muzealci in
civilna družba, ne da bi se kdo pri tem počutil
ogroženega ali v večji prednosti.
Logotip na spletni strani 100letprve.si je napisala Manica Koman leta 1915. Kaj je bil
razlog, da ste se odločili prav zanj?
Želimo, da spomin resnično ostane večen,
poleg tega je del zelo domiselnega logotipa,
ki mu pravim, da je ženski. Dolgo smo iskali logotip odbora in potem se je Anja Premk
domislila tega. Logotip prikazuje odhajajoče
kolone vojakov in če ste pozorni, so za njimi
civilisti, ženske, otroci in starejši. To je tisto,
kar je ta vojska puščala za seboj. Dolgo smo
pozabljali na ta del, ki je ostajal doma in bíl
neko drugo vojno. Prebrala sem zbirko pesmi
in našla verz pesnice Manice Koman. Verz
odstopa in zelo poudarja spomin, ki je nekaj,
kar nas spremlja vse življenje. Če se spominjamo, nas lahko včasih ta spomin opomni,
da naredimo korak nazaj, namesto naprej, se
ustavimo in razmislimo.
Zakaj ste se odločili, da bo pri nas letos komemoracija na ljubljanskih Žalah?
Na življenje Slovencev in prebivalstva tega
ozemlja ter tudi ozemlje samo je vojna vplivala z velikimi posledicami. Želeli smo, da država nekako prepozna žrtve prve svetovne vojne,
ne le slovenske in tuje vojake, temveč tudi civilne žrtve. To se mi zdi pomembno in je spet
razlika glede na neko evropsko prakso, ki se
bo letos spomnila le vojaškega dela. Pri nas bo
komemoracija na Žalah, ki so tudi spominski
12
SV
park, v katerem so pokopane žrtve prve svetovne vojne, letos pa predvsem zato, ker je to
čas, ko se je pred sto leti za slovenski prostor
začela vojna. Prav avgusta in septembra 1914
so slovenski polki doživeli hudo katastrofo ter
plačali zelo visok krvni davek. Če bi se pozorno sprehodili po Žalah, bi videli, da je poleg
kostnice v spomin padlih vojakov spomenik
neznanemu vojaku. Naročili so ga leta 1916 v
poveljstvu 17. pehotnega polka, ki ga imenujemo tudi polk kranjskih Janezov, in ker je to
simbol slovenskega vojaka, spomenik neznanemu vojaku ljubkovalno imenujemo kranjski Janez. Prihodnje leto sledi odprtje Poti
miru, projekta, ki ga vodi Fundacija Poti miru
in je rezultat sodelovanja Slovenije in Italije.
Ljudje, ki delajo v fundaciji, so zelo učinkoviti, skupina je razmeroma mlada in polna energije, poleg tega ima zelo dobre zamisli. Idejni
vodje tega projekta so Kobaridci, vodilni partner pa je goriška pokrajina. Dogodek in pot
bosta simbolizirala dobro medsosedsko sodelovanje ter prizadevanja, da sobivamo v sožitju in miru. Promovirata prostor, ki je živel to
vojno, in tudi kulturno ter kulinarično dediščino tega prostora, hkrati pa ohranjata spoštljiv spomin na dogodke pred sto leti.
lokalno maščevalno vojno, temveč za vojno
velikih razsežnosti.
Glede na zgodovinske zapise so fantje z veseljem odhajali v vojno, saj so pričakovali,
da bodo do božiča doma. Kako se je začetek
vojne spremenil v eno najhujših vojn preteklega stoletja?
Evropa je pred prvo svetovno vojno živela v relativnem miru, čeprav so bili manjši in krajši spopadi z zelo velikimi posledicami. Balkanski vojni sta bili kratki, vendar sta
imeli zelo hude gmotne in človeške posledice. V zmago monarhije so bili prepričani vsi,
tudi takrat, ko se je vojni pridružila Rusija v
podporo Srbiji. Lahko rečem, da so predvsem
po pridružitvi drugih zavezništev in glede na
geografske razsežnosti vojne ter dogodkov
konec julija 1914 slutili, da ne bo le vojna med
Avstro-Ogrsko in Srbijo, da ne bo šlo več za
Pravijo, da je bila to zadnja viteška vojna.
Najdemo namreč lahko vrednote, ki so bile
takrat pomembne, in tudi med nasprotniki
so se v trenutkih miru vzpostavile vezi med
njimi.
To vojno še vedno imenujemo zadnja viteška
vojna, saj je v nekaterih pogledih človeška narava, tisto dobro v človeku, zelo prišla na dan.
Predvsem takrat, ko je bilo treba med posameznimi ofenzivami pobrati mrtve in ranjene, so
nasprotnika z belo zastavo spustili v jarke.
Odnos do sočloveka je bil takrat vrednota.
Človeka je treba pokopati in mu dati zasluženi mir, tiste, ki lahko še preživijo, pa umakniti
in jim omogočiti, da preživijo, čeprav je šlo za
nasprotnika. Mnoga pravila so bila kršena že
takrat, vendar pa so bila nekatera spoštovana.
Ali lahko opišete, kakšno je bilo življenje
slovenskega vojaka?
Med vojaki, ne le našimi, so se razvijali prijateljstva, pomoč in solidarnost. Slovenski vojaki so bili lačni od prvega dne vojnega pohoda.
Včasih so bila tudi dobra obdobja, ko so imeli
hrano in so bili siti, vendar pa je v spominih
in pričevanjih skoraj ves čas večja pozornost
posvečena hrani kot bojevanju. Za naše vojake je bila značilna tudi skrb za domače. Zavedali so se razlike med tem, kar so poročali časopisi, in tem, kar se jim je dogajalo na fronti.
Vojak Maks Simončič v svojih zapisih pravi:
»Kako lahko časopisi pišejo o velikih zmagah,
če pa mi tukaj krvavimo.« Tudi vera je bila zatočišče, kamor so se zatekali, služba vojaških
kuratov pa je delovala dobro za vse veroizpovedi v avstro-ogrski vojski. Domači so pozivali vojake: »Obrni se k materi božji,« ker je
bila njena podoba najbolj navzoča, kot je nekako v slovenski tradiciji. Za naše vojake sta
bila značilna bojevitost in žrtvovanje, včasih pa tudi brezglavo žrtvovanje, čeprav so se
spraševali, zakaj morajo na žvižg v boj.
Praznovanje božiča je bila pomembna simbolika, saj je tudi družinski praznik, ne le cerkveni. Ta celica, družina, je ves čas vlekla nazaj.
Ob prvem božiču na bojišču je moralo biti
razočaranje vojakov zelo veliko, saj se je takrat vojna šele dobro začela. Božični mir, s katerim se srečajo tako na zahodu kot pozneje na
soški fronti, je želja človeka, da ustvari trenutek miru, ki ga na fronti sicer ni bilo. Bratenje
z nasprotniki so prepovedali poveljujoči, vendar pa so si takrat, na božični večer, ustvarili
trenutek miru in si izmenjali cigarete.
Kako se je življenje spremenilo po prvi svetovni vojni?
Po vojni prestopimo iz enega državnega okvira, torej Avstro-Ogrske, v Državo SHS in pozneje v Kraljevino SHS, v povsem drugačen
sistem in miselni okvir. Kot sem nekoč zapisala, postanemo prvi na vasi, če smo bili pod
Avstro-Ogrsko zadnji v mestu. Slovenski del
je bil kulturno in gospodarsko zelo razvit,
vendar pa je prebivalstvo spremembe sprejelo
in jih živelo. Večji problem se pojavi pri vračajočih se vojakih z bojišč in iz ruskega ujetništva. Ti so prišli v novi sistem, bili so celo
malo sumljivi zaradi ruskih revolucij in označeni kot boljševiki. Ujetniki, ki so se vrnili
domov sredi dvajsetih let, so prišli v povsem
drugačno domače okolje. Zelo velik napredek
je na kulturnem področju, končno pa je tudi
slovenščina dobila domovinsko pravico. Leta
1919 dobimo univerzo, ki so si jo kulturni in
znanstveni krogi zelo dolgo želeli. Poudarila
bi pozitivne stvari. Ko smo šli v drugo državo,
smo pretrgali neko tisočletno gotovost, ki jo je
ta prostor živel, s sistemom, ki ga je poznal, z
neko vladarsko hišo, s katero se je poistovetil.
Primorska je porušena, zaradi londonskega
pakta se meja postavi vzhodneje. Kako se življenje spremeni tam?
Usoda tega prostora je bila na neki način določena že med vojno, ozemlje pa je bilo leta
1920 z rapalsko pogodbo med Italijo in Kraljevino SHS priključeno Italiji. To območje je
bilo uničeno, vasi so bile porušene, prav tako
mesto Gorica. Zgodba, ki spremlja ta prostor,
je tudi vračanje 120.000 beguncev, le približno 15.000 se jih je odločilo ostati v Kraljevini
SHS. Tam se je začelo čiščenje železja in razstreliva, kar je bilo in je še nevarno, poleg tega
je povzročilo veliko smrti. Ljudje so zaživeli v
še težjih okoliščinah pod italijansko državo,
ki je s fašistično politiko izvajala zelo nasilno raznarodovalno politiko. Vpeljani so bili
italijanska šola, italijanski jezik in italijanska
uprava, plačilno sredstvo je bila lira, uvedli
so še poletno uro ter vožnjo po desni strani.
Če gledamo ta prostor, je bil ves čas zaznamovan z migracijami. Briške ženske so prav
v času pred vojno začele prodajati sadje v avstro-ogrskih deželah. To je bilo avgusta 1914
in ko so bili moški mobilizirani, teh žensk ni
bilo doma. Ostali so otroci in starejši. Ko so
se ženske vrnile domov, mož ni bilo več, ker
so bili na fronti. Potem se je leta 1915 začela
soška fronta in ljudje s tega prostora odidejo
v begunstvo, ker je fronta presekala Goriška
brda. Ko so se možje vrnili na dopust, ni bilo
nikogar doma. Ob koncu vojne, ko so se ženske vrnile iz begunstva, mož še vedno ni bilo.
Končno so se le združili leta 1918, pa je nastopila kriza in so začeli odhajati, in sicer ženske
v Egipt, moški pa v Argentino. Ta prostor je Prva svetovna vojna je tudi čas izumov. Ali
lahko rečemo, da vojna prinese tudi kaj
živel neverjetne zgodbe.
dobrega?
Kako so se spremenila življenja žensk, otrok Vojna je zelo dvolična, saj prinese veliko slabega, na neki način pa, da vojna lahko funkin starejših, ki so ostali doma?
Ko so možje odšli v vojno, so si ženske priza- cionira, povzroči tudi zelo velik razvoj v
devale za vsakdanji kruh, ko pa se je končala, industriji, predvsem v nekaterih industrijso to nadaljevale. Družinska razmerja, ki so skih panogah. Škodo, Fiat, Zastavo in Bosch
veljala prej, je vojna porušila. Možje so ob pri- danes poznamo kot drugačne tovarne, tahodu domov želeli vpeljati nazaj tradicionalen krat pa so v njih izdelovali orožje. Paradoks
svet, ki pa ga ni bilo več. Gospodarske razme- vseh vojn je, da so v njih delale ženske, katere so bile slabe, zato so ženske ostajale zapo- rih moški so se potem s tem orožjem pobislene in razmerja se na mikro ravni porušijo. jali. V tem času se je medicina zelo razvila.
Spremembe, ki so jih živeli, so bile zelo veli- Nevrokirurgija, plastična kirurgija, očesna
ke tako na Primorskem kot v osrednji Slove- kirurgija zaradi vojaške slepote, psihologija
niji, ne le glede državnega okvira, kar pomeni in drugo so področja, ki doživijo v vojni zelo
vživljanje v nove sisteme, temveč tudi in pred- velik napredek. Zaradi razvoja kemičnega
vsem na osebni ravni. Spopadali so se s posle- orožja je bilo treba razviti maske. Spremenijo
dicami vojne, saj je bilo 35.000 vojnih vdov se barva in materiali oblek vojakov. Dobimo
in skoraj 50.000 vojnih sirot, kar je bilo veli- filter vrečke za čaj in papirnate robce. Zelo
ko socialno breme in preživetveno vprašanje. velik je tudi razvoj v umetnosti, saj v slikarstvu nastanejo nove umetnostne smeri zaraSoška fronta na Slovenskem ni prinesla le di te groze, ki jo je bilo treba takrat izčistiti.
Ustvarjajo veliki geniji, mnogi umrejo, knjislabih stvari, temveč tudi veliko novosti.
Drži. Vojska je sistem in na takem geograf- ževnost se razbohoti, ustvari se tako imenoskem ter geološkem prostoru lahko vidiš, vana vojna književnost in tudi mi dobimo
kako ta sistem učinkovito deluje. Imeli so po- prvi vojni roman Doberdob. Vojna je spodsebno geološko službo, ki je po podzemnih budila pismenost, da so ljudje lahko ubesejamah iskala izvire čiste vode, tako da še dili svoje občutke in pisali domov s fronte.
danes lahko vidite delujoči zbiralnik vode v Mnogi do takrat neznani ljudje so napisali
kaverni pod Sveto goro. V Bohinjski dolini so svojo prvo knjigo.
imeli železnico, skladišče in bolnišnico, bilo
pa je tudi veliko ljudi. Težko si predstavljamo, Ali lahko rečemo, da nas je zgodovina kaj
kaj tak sistem pomeni. Pred 12. soško ofen- naučila?
zivo je bilo na slovenskem prostoru 700.000 Besede zgodovina učiteljica življenja bi morali
ljudi več kot sicer. Od tega je bilo 100.000 vo- pokopati skupaj z milijoni umrlih, če se dotajakov, drugo pa so bili pripadniki podpornih knem prve svetovne vojne. Vsaka vojna znova
služb, ki so bile po celotnem slovenskem pro- pokaže, da se na preteklih izkušnjah tudi zastoru čim bližje fronti, na tem prostoru pa so radi hitrih sprememb v svetovni politiki očimorali preživeti. Prišlo je do stika s civilnim tno nismo nič naučili, še manj, da bi bile doprebivalstvom, do takih in drugačnih napeto- volj, da bi na njihovi podlagi lahko sprejemali
sti, ljubezni in sovraštva. Takrat so postavili kake boljše odločitve. Menim, da nas vojna ni
sistem žičnic in elektrike ter na Krasu zgradi- naučila ničesar, tako da pretekle vojne postali vodovod, tako da je dobil vodo. Vojska zelo jajo vedno bolj tema za zgodovinarje in druge
veliko slabega prinese, kakšna dobra stvar pa znanstvenike. Miru, ki so si ga tako želeli po
prvi svetovni vojni, žal ni.
ostane.
SV
13
iz naših enot
Dan SV v znamenju
Maistra in članstva
v Natu
15. maja 1991 so v učnih centrih TO na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru služenje vojaškega roka začeli prvi slovenski naborniki. Tako kot takrat
je bilo slovesno tudi na letošnji proslavi ob dnevu SV, ki je v spomin na ta pomembni dogodek potekala 15. maja v Vojašnici Petra Petriča v Kranju. »Slovenska vojska je dokazala, da se lahko nanjo v celoti zanesemo,« je v nagovoru poudaril predsednik RS in vrhovni poveljnik obrambnih sil Borut Pahor ter
dodal, da je SV tudi danes deležna vsega zaupanja nas in naših zaveznikov.
Prireditve ob 23-letnici delovanja vojske v samostojni Sloveniji so se udeležili tudi predsednica vlade mag. Alenka Bratušek, predsednik državnega sveta
Mitja Brvar, obrambni minister Roman Jakič, poslanci DZ, visoki predstavniki
SV ter člani veteranskih in domoljubnih organizacij.
Besedilo: Marko Pišlar
Fotografije: Bruno Toič
zgodovine. »Ne kot predsednik RS in ne kot
vrhovni poveljnik si ne prizadevam, da bi bila
naša nacionalna samozavest prežeta in spodbujena zlasti z občutkom vojaške moči,« je še
povedal Pahor in dodal, da se bo po svojih
najboljših močeh trudil, da bi se v zgodovinskem spominu ohranilo in okrepilo zavedanje o našem pogumu ter vojaški sposobnosti,
ker sta del narodnega obstanka in napredka.
Predsednik RS je še dejal, da je bila zamisel
za samostojno državo vedno prežeta z evropsko zamislijo. Ta v sodobni EU še nima razvitega skupnega varnostnega mehanizma, zato
je bilo po njegovi oceni prav, da smo se Slovenci pred desetimi leti po svoji volji pridružili zvezi Nato. Predsednik je povedal, da danes
žal ni nobenega zagotovila za trajnost miru in
varnost. »Nihče ni izključen iz tega tveganja.
Bolj kot je svet povezan, bolj so prazne in nevarne utvare o izolaciji in pobegu pred varnostnimi tveganji.« Po njegovem prepričanju
je mogoče z vojaškim zavezništvom ta tveganja vsaj zmanjšati ali omejiti. »Morda Slovenija ni več tak zgled, kot je bila v času demokratičnega prehoda, toda še vedno uživa ugled
v mednarodni skupnosti,« je prepričan Pahor,
pri čemer je poudaril, da imajo velike zasluge pri zagotavljanju mednarodnega miru in
varnosti tudi pripadniki SV, ki so povsod po
svetu visoko spoštovani in cenjeni. Ob tem je
predsednik dodal, da so naši ljudje Slovenski
vojski še posebno hvaležni, ker pravočasno,
zelo vestno in predano pomaga ob naravnih
in drugih nesrečah. Po njegovem prepričanju
bodo visoka pričakovanja domače in mednarodne javnosti v prihodnje dosegljiva, če bo
zagotovljen denar za njen razvoj. »V tem smislu ima država polno odgovornost, da primerno ukrepa,« je še dejal predsednik in ob koncu
vsem pripadnicam in pripadnikom SV čestital ob njihovem prazniku ter jim v imenu države in glede na svoj položaj tudi v imenu državljank in državljanov izrazil hvaležnost za
njihov prispevek.
Kljub težkim razmeram in
izzivom uspelo opraviti
naloge ter ohraniti ugled SV
Prihod praporščakov SV na prizorišče prireditve
Visoka pričakovanja
javnosti dosegljiva, če
bo zagotovljen denar
Pripadniki enote za protokol SV so na začetku slovesnosti v počastitev dneva SV iz šestih protokolarnih topov izstrelili tri topovske
salve. Nato so pripadniki SV z lahkim izvidniškim vozilom 4 x 4 kobra v spremstvu motoristov na prizorišče pripeljali še slovensko
zastavo, ki so jo dobili od pripadnikov Večnacionalnega centra odličnosti za gorsko bojevanje, ti pa so se po vrveh spustili iz vojaškega helikopterja bell 412. S prihodom zastavonoš na
prizorišče se je uradno začela prireditev, ki so
jo v slovesnem postroju spremljali pripadniki poveljstev in enot SV. Letošnja prireditev ob
14
SV
dnevu Slovenske vojske je bila posvečena praznovanju 23-letnice delovanja SV v samostojni državi, poleg tega pa tudi praznovanju 140.
obletnice rojstva borca za severno mejo generala Rudolfa Maistra in počastitvi desetletnega članstva Slovenije v Natu.
Glavni govornik na prireditvi predsednik RS
Borut Pahor je v uvodu poudaril, da je 15.
maj pomemben ne le za SV, temveč tudi za
ves narod in vso Slovenijo. Ob tem je dodal,
da je prav dan SV najbolj neposredno povezan z ustanovitvijo lastne države in neprecenljivo vlogo SV pri njeni obrambi v vojni za
Slovenijo. Spomnil je, da ob tem, da Slovenci radi rečemo, da smo predvsem narod kulture, ne pozabimo tudi svoje slavne vojaške
Obrambni minister Roman Jakič je v uvodu
povedal, da je bilo obdobje od lanskega dneva
SV za obrambni sistem naporno in polno raznovrstnih izzivov. Kljub temu jim je na MO
in v SV uspelo opraviti zadane naloge ter
ohraniti ugled v domačem in mednarodnem
okolju. Pri tem je poudaril odgovorno izpolnjevanje dolžnosti vseh pripadnic in pripadnikov SV ne glede na finančno krizo, katere posledice so močno prizadele tudi SV. Dodal je
še, da se ob dnevu SV spominjamo tudi 140.
obletnice rojstva generala Maistra in desetletnice članstva v Natu. Poskus oblikovanja samostojne vojaške sile pod vodstvom Maistra
je bil zelo pomemben korak v razvoju slovenskega vojaškega samoorganiziranja in s tem
lastne nacionalne identitete. Po desetih letih
članstva v Natu uživamo visoko stopnjo varnosti in smo bolje usposobljeni za soočanje s
kriznimi razmerami in prevzemanjem odgovornosti za mednarodno varnost, kot smo bili
pred članstvom. Ob tem je poudaril, da je SV
prek članstva v Natu uveljavila visoke Natove
strokovne standarde, pospešila svojo transformacijo in začela bolj intenzivno sodelovati v
MOM. Dodal je še, da je bilo v zadnjem letu,
ko se je SV prvič postrojila po novi strukturi,
na vojaškoobrambnem področju storjeno veliko. Pri tem je navedel najpomembnejše projekte, ki jih je SV uspešno opravila ob podpori
zaposlenih na MO, kot minister pa jih je dejavno podpiral. V operativno uporabo so vpeljali tri premičnine, in sicer letalo falcon, večnamensko vojaško ladjo Triglav, ki se je s svojo
posadko uspešno preizkusila v pomorski humanitarni operaciji Naše morje – Lampedusa, ter mobilno bolnišnico role 2, ki so jo za
dve leti predali v uporabo Splošni bolnišnici
Jesenice za zdravstveno oskrbo lokalnega prebivalstva. Ob koncu je minister čestital pripadnicam in pripadnikom SV, še posebno tistim,
ki svoje naloge opravljajo v MOM v tujini.
»Slovenska vojska,
stani inu obstani«
Gostitelj slovesnosti, načelnik GŠSV generalmajor Dobran Božič je svoj nagovor začel
z besedami Primoža Trubarja, ker mu je bila
ljubezen do slovenskega ljudstva ena najpomembnejših stvari v življenju, tako kot je to
tudi današnjim pripadnikom SV. »Prav tako je
Trubar verjel, da imamo Slovenke in Slovenci
dovolj moči in volje, sočutja do bližnjega, solidarnosti in tovarištva, da lahko premagamo
vse skušnjave in preživimo vse viharje. Enaka
vera ohranja pri močeh tudi nas, vojake SV,«
je prepričan Božič. Dodal je, da jim je v tem
letu v SV kljub vsemu uspelo napisati izjemne
zgodbe. Posebej je poudaril, da SV odgovorno
opravlja svoje poslanstvo in naloge pri obrambi slovenskih interesov, obenem pa je kredibilna in legitimna partnerica v zavezništvu. Po
Božičevih besedah je v tujini viden prispevek
SV k zagotavljanju mednarodnega miru, varnosti in stabilnosti, saj na nalogah po vsem
svetu deluje več kot 450 pripadnikov SV. Slovenska vojska že deset let uspešno zagotavlja
helikoptersko nujno medicinsko pomoč, pri
čemer so lani piloti SV pomagali vsak drugi
dan in pri tem rešili več kot 150 ljudi, ob požarih v naravi odvrgli skoraj milijon litrov vode
ter ob letošnji katastrofalni ledeni ujmi s 6200
pripadniki pomagali ljudem v domove vrniti
svetlobo in toploto. »Mnogi niso pričakovali, da bo SV zmogla zdržati svoj obseg, vendar smo vztrajali, saj je SV del skupnosti, iz
katere črpa moč in ki ji vrača z vestnim in pogumnim opravljanjem nalog, zato ji državljani zaupajo. V teh časih, ki nam ne prizanašajo,
je SV močna zato, ker vedno stopamo skupaj,
si pomagamo, ker imamo vizijo, ker hočemo,
zmoremo in znamo potrpeti, ker držimo skupaj in ker nam je veliko do soljudi.« Ob koncu
se je Božič zahvalil in čestital vsem pripadnikom SV ter tistim, ki jih podpirajo, predvsem
družinam pripadnic in pripadnikov, ki pomagajo nositi bremena služenja domovini. V
svoje misli je vključil tudi Trubarjeve besede,
zato je govor končal s »Slovenska vojska, stani
inu obstani«.
V kulturnem programu prireditve ob dnevu
SV je nastopil Orkester SV pod taktirko dirigentke Andreje Šolar, z vokalnimi solisti pa
je odigral nekaj slovenskih skladb. Za posebno glasbeno presenečenje je poskrbel pevec
Alfi Nipič ob narodno-zabavnih zvokih z Orkestrom SV. Ob koncu prireditve je minister
Jakič zaposlenim na MO in v SV za prispevek
in pomembne dosežke podelil najvišja priznanja ter medalje MO.
Prireditev ob dnevu SV je spremljal najvišji politični vrh.
Minister Jakič je poudaril, da po desetih letih članstva v Natu uživamo visoko stopnjo varnosti.
Prihod slovenske zastave z vozilom kobra v spremstvu motoristov SV
SV
15
Slovenija je alpska dežela, zato je obvladovanje gorskega sveta v vojaškem
smislu eden izmed temeljev naše varnosti, ki si jo od leta 2004 delimo z državami članicami Severnoatlantskega zavezništva. Razvoj veščin gorskega bojevanja narekujejo še zgodovina bojev prve in druge svetovne vojne ter delovanja alpskih izvidniških vodov v okviru Teritorialne obrambe kot tudi izkušnje
iz vojne za samostojnost Slovenije leta 1991. Od prvih korakov, in sicer ustanovitve Gorske šole, do vzpostavitve Večnacionalnega centra odličnosti za
gorsko bojevanje je preteklo kar nekaj let. Od 12. do 14. maja je v Poljčah in
na Bledu v organizaciji Slovenske vojske ter Zveznega poveljstva za transformacijo (Allied Command Transformation) iz Norfolka potekala ustanovitvena
konferenca Natovega centra odličnosti za gorsko bojevanje.
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografije: Bruno Toič
Od Gorske šole do
centra odličnosti
Pomemben korak
do ustanovitve
Natovega centra
odličnosti za
gorsko bojevanje
16
V
Večnacionalnem centru odličnosti
za gorsko bojevanje (VCOGB), ki je
bil ustanovljen 2. februarja 2011, se
že dobra tri leta usposabljajo tako slovenski
kot tuji pripadniki oboroženih sil držav članic zavezništva in partnerskih držav za delovanje v gorskem okolju ter na drugih teže
prehodnih terenih. Gorsko bojevanje je eno
izmed področij, za katerega zavezništvo še
nima ustrezno oblikovane zmogljivosti, ki bi
zagotavljala povezljivost pri usposabljanju in
izobraževanju, pripravi doktrin in konceptov, raziskavah in razvoju ter učenju iz izkušenj. Usposabljanje in delovanje v gorskem
svetu sta, kot je povedal poveljnik VCOGB
polkovnik Boštjan Blaznik, hkrati tudi tisti
področji, v katerih Slovenija vidi svoj nacionalni interes. Sodobne vojaške operacije se
po eni strani izvajajo na goratem in težko
prehodnem terenu ter v zahtevnih podnebnih razmerah, ki zahtevajo sposobnost prilagajanja različnim taktičnim zemljiščem in
predvsem zagotavljanje sposobnosti združenega bojevanja. »Po drugi strani se srečujemo z vse večjo potrebo po samozadostnosti majhnih in dobro opremljenih skupin za
opravljanje specialnih nalog. Pri tem vse bolj
prihaja do izraza tudi potreba po znanju alpinističnih in gorniških tehnik, ki se lahko
uporabljajo tako v naravnem kot mestnem
okolju.«
SV
Zaradi bogate tradicije iz bojevanja v gorskem svetu in potreb delovanja tako v domovini kot tujini je Slovenska vojska leta
1996 ustanovila Gorsko šolo, ki je bila nosilec strokovnega usposabljanja na tem področju. Poleg pripadnikov Slovenske vojske
so se tam usposabljali tudi pripadniki zavezniških vojsk kot del usposabljanja za napotitev kontingentov v operacije kriznega
odzivanja, tako pa si je šola skozi leta pridobila mednarodno zaupanje držav zavezništva. »Ne le naravne danosti ali bolj po
gorniško, ne le gore, temveč tudi strokovno znanje in izkušnje iz vojaškega gorništva
in bojevanja v gorah so državam zaveznicam in hkrati najvišjim vojaško-političnim
predstavnikom združenja pokazali, da smo
vredni zaupanja ustanovitve Natovega centra odličnosti za gorsko bojevanje,« poudari polkovnik Blaznik. Na podlagi izkazanih
interesov v zavezništvu je Slovenska vojska
ob obisku poveljnika Združenega poveljstva za transformacijo leta 2004 izrazila pobudo za ustanovitev Natovega centra odličnosti za gorsko bojevanje (NATO COGB).
Skozi leta se je razvijalo več zamisli in pristopov k ustanovitvi centra, leta 2009 pa je
bil narejen prvi korak, in sicer s sprejetjem
sklepa načelnika GŠSV junija istega leta. Takrat se je odločilo, da se postopno nadaljujejo postopki za ustanovitev NATO COGB,
zato je Slovenska vojska 15. novembra 2011
skupaj s sodelujočimi državami ustanovila Večnacionalni center odličnosti za gorsko bojevanje. »Vaše izkušnje in znanje so
tisto, kar lahko ponudite zvezi Nato, saj ste
v svetu zelo znani po njih. Lahko rečem, da
Nato potrebuje tovrstno znanje, kar je tudi
eden izmed načinov sodelovanja in predajanja znanja prek resursov, ki jih posamezne
ustanavljanje končano, začela pa se bo akreditacija, ki jo vodi oddelek mreže za usposabljanje strateškega poveljstva za transformacijo (ACT TNB). Proces akreditacije
poteka v petih fazah, od priprav, izpolnjevanja akreditacijskega vprašalnika, ogleda in preverjanja centra s strani poveljstva
ACT, priprave akreditacijske dokumentacije, priprave zahtevka vojaškemu komiteju Nata (MC) za akreditacijo ter potrditve
Severnoatlantskega sveta. Kot je povedal
polkovnik Blaznik, bo, glede na to, da gre
za neodvisno mednarodno organizacijo, ki
bo delovala pod vodstvom Nata v Republiki Sloveniji, treba poiskati nekatere rešitve,
za katere so pristojna druga ministrstva RS.
»NATO COGB kot samostojna mednarodna vojaška organizacija s sedežem v naši
Oktobra druga konferenca
državi mora postati projekt Republike SloDeset let po najavi ustanovitve Natove- venije, kar zahteva vključitev vseh pristojga centra odličnosti za gorsko bojevanje nih ministrstev,« je ob koncu dejal polkovje prišel trenutek za, kot pravi polkovnik nik Blaznik.
Blaznik, ohranitev kredibilnosti v zavezništvu. Vlada je namreč na seji 14. marca
sprejela sklep, s katerim je pooblastila Ministrstvo za obrambo in GŠSV, da izpeljeta
vse postopke za ustanovitev ter akreditacijo NATO COGB. »To bo mednarodna vojaška organizacija zunaj poveljniške strukture
zveze Nato. NATO COGB bo imel upravni odbor, ki bo vodil delovanje centra, kar
opravlja direktor centra z zaposlenimi. Ima
materialno-formacijsko strukturo in svoj
račun, poleg tega je priznana mednarodna
organizacija na ozemlju države nosilke,«
pojasni polkovnik Blaznik. »Temelj za delovanje centra odličnosti je namreč to, da ima
pripravljen in s strani vseh partnerjev potrjen koncept delovanja ter podpisana funkcionalni sporazum z Združenim poveljstvom
za transformacijo in operativni sporazum s
sponzorskimi državami, program pa izvaja na podlagi letnega načrta dela. Proračun
je pripravljen na letni osnovi in vanj države sponzorke prispevajo po dogovorjenem
ključu.«
Pot do ustanovitve je še vedno precej zapletena, vedno pa se, kot pravi polkovnik Blaznik, začne s prvimi koraki. Tako je od 12.
do 14. maja potekala ustanovitvena konferenca, ki se je je udeležilo več kot 20 predstavnikov iz Avstrije, Italije, Hrvaške, Črne
gore, Makedonije, Srbije, Velike Britanije, Nemčije, Bolgarije, Češke, Nizozemske
in Švice. V prihodnjih mesecih bo SV morala ustrezno preoblikovati VCOB in hkrati dokazati, tako kot ji je uspelo še vedno do
zdaj, s svojim strokovnim delom ob podpori
Slovenske vojske in Ministrstva za obrambo
kot najvišjih inštitucij države, da je kredibilen partner zavezništva ter da si želi in je
sposobna ustanoviti ter akreditirati NATO
COGB do naslednjega dneva SV, 15. maja
2015. Ob tem se lahko spomnimo Estonije,
v kateri je pomoč pri ustanavljanju Natovega centra odličnosti zagotavljal tudi celoten
politični vrh.
Druga konferenca, na kateri bodo morali sprejeti dokončne odločitve, med drugim tudi odločitev o udeležbi držav v centru, bo potekala oktobra, cilja tokratne in
oktobrske konference pa sta seznanjanje
ter privabljanje čim več sponzorskih držav.
S podpisom memoranduma o soglasju bo
članice zavezništva lahko ponudijo,« je ob
predstavitvi gorskega bojevanja na Iglici
dejal predstavnik ACT TNB Toni Wedge.
»Bili smo v Afganistanu, kjer je, kot veste,
gorat teren, zato so vaše izkušnje iz gorskega bojevanja zelo koristne. V zvezi je veliko držav, ki zaradi geološke sestave nimajo
možnosti urjenja v goratem svetu, zato je za
njih posredovanje vašega znanja neprecenljivo. Imate tudi izkušnje iz obeh svetovnih
vojn in naučili ste se preživeti v okolju, ki
je vse prej kot prijazno, toda ne le preživeti,
temveč preživeti zato, da se lahko borite za
svojo domovino. To je velika razlika, saj vsi
lahko preživijo, vendar pa je preživeti v boju
nekaj drugega. V tem ste resnično dobri,« je
še poudaril Tony Wedge.
SV
17
Tujcem znanje
iz usmerjanja
združenega ognja
patrulja ali konvoj vozil naleti na zasedo, pokliče pomoč iz zraka in usmerja letalski ogenj.
V ta namen morajo biti usmerjevalci vrhunsko
izurjeni v taktičnih postopkih, svetovanju poveljniku pri odločitvi o uporabi letalske podpore, v podajanju zahtev za podporo iz zraka
ter za sprejetje in usmerjanje letala na cilj. SV
je že pred nekaj leti začela vzpostavljati zmogljivosti za podporo iz zraka, kar pomeni, da
je že usposobila in certificirala določeno število usmerjevalcev. Danes pridobljeno znanje in
izkušnje z usposabljanj v tujini ter iz mednarodnih operacijah prenaša na pripadnike partnerskih vojsk v okviru mednarodnega usposabljanja za usmerjevalce podpore iz zraka in
združenega ognja, že nekaj let pa ga organizirajo v okviru 152. letalske eskadrilje. Letošnjega tečaja se je udeležilo 11 slušateljev, od tega
dva iz Avstrije, eden iz Črne gore, šest iz Makedonije in dva iz Slovenije, trije opazovalci pa
so bili iz Savdske Arabije. Tečaj so v celoti izvajali inštruktorji iz SV ob podpori inštruktorja
iz Madžarske.
Od 22. do 30. maja je v organizaciji 15. polka VL v Vojašnici Jerneja Molana v
Cerkljah ob Krki, v okolici Sevnice, Mokronoga in Postojne potekalo mednarodno usposabljanje usmerjevalcev podpore iz zraka in združenega ognja (Joint Terminal Attack Controller – JTAC), ki se je 6. junija na vadišču Poček končalo z bojnim streljanjem na cilje iz zraka v okviru mednarodne vojaške vaje
Adriatic Strike 14. Usposabljanja, na katerem so tečajniki pridobili temeljno
znanje za delo usmerjevalca, se je udeležilo 11 udeležencev in opazovalcev
iz petih držav. Tečajnike smo obiskali na terenu v Šentjanžu, kjer smo lahko
spremljali njihovo delo pri usmerjanju slovenskega letala pilatus PC-9M hudournik, ko so prek sredstev zvez v angleškem jeziku pilotom dajali napotke
in vse zahtevane podatke o ciljih in načinu ter izbiri orožja, ki ga morajo upo- Vrhunec tečaja je udeležba
na mednarodni vaji
rabiti za uničenje določenega cilja.
Adriatic Strike 14
Besedilo: Marko Pišlar
Fotografije: Bruno Toič
Osnovno znanje za delo
JTAC pridobilo 11 tečajnikov
iz Slovenije in tujine
nepogrešljiv del podpornih skupin za zaščito sil pri zagotavljanju večje varnosti enot na
terenu. Usmerjevalci zračne podpore so vojaUsmerjevalci podpore iz zraka so na vse bolj ški strokovnjaki za usmerjanje letalskega ognja
zahtevnih in nevarnih kriznih žariščih, na ka- iz zraka na cilje na tleh, če je to treba. Njihoterih potekajo mednarodne operacije in misije, va naloga je na primer, da ob nevarnosti, ko
Tritedenski mednarodni tečaj za usmerjevalce
podpore iz zraka in združenega ognja je obsegal teden dni teoretičnega in dva tedna praktičnega usposabljanja na terenu. Tečajniki so
prvi teden v Vojašnici Jerneja Molana v Cerkljah ob Krki v učilnici spoznavali tehnične
lastnosti letal, njihove zmogljivosti, oborožitvene sisteme, tehnike in načine, kako poklicati in varno uporabiti podporo iz zraka, da ne
pride do napada na civilno prebivalstvo ali do
prijateljskega ognja, s katerim je lahko povzročena velika škoda. Drugi teden so teoretično
znanje preizkusili v praksi na terenu, pri čemer
so prek radijskih naprav vzpostavili stik s posadko letala ter prek postopkov in s pravilnimi
glasovnimi navodili usmerjali letalo, da je odvrglo svoj navidezni bojni tovor na pravi cilj.
Ta del usposabljanja so izvedli v okolici Sevnice in Mokronoga, pri čemer so usmerjali slovensko vojaško letalo pilatus PC-9M hudournik, ki je letelo na višini od 200 do 3000
metrov. »Zadnji teden je bilo še več urjenja, pri
čemer se je povečala težavnost,« je poudaril inštruktor za usmerjevalce združenega ognja v
152. letalski eskadrilji višji vodnik Rudolf Rot.
Dodal je, da bodo tečajniki, ki bodo pokazali
dovolj znanja, dobili priložnost, da usmerjajo
letalo pri odmetavanju pravega bojnega tovora na vadišču Poček, kar bo vrhunec in sklepni
del usposabljanja. Višji vodnik Rot je poudaril,
da usposabljanje poteka v angleškem jeziku, s
čimer tečajniki osvojijo zahtevano strokovno
izrazoslovje, saj tudi delo usmerjevalca poteka v angleščini. Ob tem je pojasnil, da bodo tečajniki, ki bodo uspešno končali usposabljanje
in tako pokazali, da dosegajo zahtevane Natove standarde za usmerjanje združenega ognja,
sodelovali v skupinah za usmerjanje letalskega ognja na mednarodni vojaški vaji Adriatic
Stike 14 od 2. do 6. junija v Sloveniji.
Od regionalne šole do
Natovega centra odličnosti
V Slovenski vojski nameravajo nadaljevati
mednarodni tečaj za usmerjevalce podpore iz
zraka in združenega ognja, saj na usposabljanju kandidati pridobijo osnovno znanje za delo
usmerjevalca, prav tako pa ocenijo, kdo izpolnjuje pogoje ter standarde za nadaljnja usposabljanja in šolanja, ki se večinoma izvajajo na
šolah v tujini. Da to v prihodnje ne bi bilo več
potrebno, v SV razmišljajo o ustanovitvi regionalne šole za usmerjevalce podpore iz zraka za
države Jugovzhodne Evrope, vzpostavili pa naj
bi jo v sodelovanju z zainteresiranimi partnerskimi državami ob podpori zveze Nato. »Naredili smo prve korake, organiziramo konference in vzpostavljamo stike s partnerskimi
državami, s katerimi se bomo dogovorili, kako
in v kolikšnem obsegu so pripravljene sodelovati pri tem projektu,« je še razložil višji vodnik
Rot. Osnovna zamisel je, da bi šola najprej delovala na regionalni ravni, pozneje pa bi glede
na izražene potrebe in zmožnosti lahko prerasla v Natov center odličnosti za to področje.
Poročnik
Gilbert Elger,
pripadnik vojske Avstrije:
Vodnik 1. razreda
Sretan Đurđić,
pripadnik vojske Črne gore:
Tečaj je zanimiv, saj vidimo, kakšne postopke pri delu usmerjevalcev zračne podpore
uporablja SV, ker Avstrija kot nevtralna država ni članica Nata. Tako si lahko izmenjamo znanje in izkušnje. Trije pripadniki
naše vojske so lani že sodelovali na takem
tečaju v Sloveniji. V avstrijski vojski imamo
dva certificirana usmerjevalca podpore
iz zraka, šolala pa sta se na Natovi šoli v
Franciji. Veselim se, da bom lahko po koncu sodeloval na vaji Adriatic Strike 14, na
kateri bo tudi avstrijsko letalo pilatus PC-7.
Usposabljanje je na visoki strokovni ravni.
Všeč mi je, ker imajo slovenski in madžarski inštruktorji veliko izkušenj ter znanja,
ki so ga pridobili na usposabljanjih v tujini in mednarodnih operacijah, na primer v
Afganistanu, kjer so delovali kot usmerjevalci podpore iz zraka. Čeprav je to področje razmeroma novo, imamo tudi v črnogorski vojski kar nekaj izkušenj s temi
postopki, saj smo v fazi približevanja zavezništvu, kar pomeni, da tudi postopke izvajamo po standardih zveze Nato.
Usmerjenje letal poteka po natančno določenem postopkovniku.
DELO USMERJEVALCA POTEKA V ANGLEŠČINI.
18
SV
SV
19
Gorazd Božič, Tadej Hren in Matej Breznik,
četrta članica Jasmina Mešić pa vodi in skrbi
za nacionalni program ozaveščanja o informacijski varnosti Varni na internetu.
Lani je SI-CERT obdelal 1513 varnostnih incidentov, letošnje projekcije pa kažejo, da
bodo presegli število 2000, kar je precejšnja
obremenitev za malo zaposlenih. Člani ekipe
so izredni strokovnjaki za preiskovanja računalniških incidentov z veliko praktičnimi izkušnjami in znanjem o kibervarnosti. Hkrati znajo in želijo to znanje posredovati naprej,
v vsakem trenutku so pripravljeni pomagati
in svetovati ter pravilno usmeriti pri obravČas, v katerem smo vedno bolj odvisni od tehnologije in spletnih komunika- navi primerov.
cij, nas postavlja pred dejstvo, da se moramo resno soočiti z zelo različnimi Delo v takšni organizaciji zahteva miselni
kibernetskimi grožnjami, usmerjenimi v infrastrukturo vojsk po vsem svetu.
preskok in določeno mero prilagajanja, saj
sta dinamika ter organizacija dela drugačni.
Dela in naloge, ki jih opravljam kot član
Besedilo: poddesetnik Anton Brne
Fotografija: SI-CERT
ekipe, obsegajo zelo različne dejavnosti, ki
vključujejo preiskovanje vdorov v računalniške sisteme, okužbe z računalniškimi virusi
in trojanskimi konji, preiskave podtaknjene
zlonamerne kode in lažnih spletnih mest, ki
se uporabljajo za krajo gesel, ter svetovanje in
pomoč posameznikom, ki so bili žrtve spletne prevare ali kraje identitete. V ozadju teh
napadov se najpogosteje skriva finančna korist, ki jo pridobi napadalec.
Delo tako zahteva veliko tehničnega znanja,
poznavanja zakonodaje predmetnega področja in sposobnost komunikacije, saj se pri
delu srečuješ z ljudmi z različnih področij in
različnimi stopnjami znanja, rešitev problema pa jim moraš predstaviti na njim razumljiv način.
Kibernetska
obramba ‒ obramba
prihodnosti
Preiskovanje
računalniških incidentov
Ekipa SI-CERT
J
unija 2011 je Nato sprejel novo obrambno politiko o kibernetski obrambi in z
njo povezanega akcijskega načrta, ki določa jasno vizijo o tem, kako zavezništvo načrtuje, da bo okrepilo svoja prizadevanja za
kibernetsko obrambo. Članice zveze morajo zagotoviti ustrezne obrambne zmogljivosti kibernetske obrambe in jih vključiti v načrte za zaščito informacijske infrastrukture,
ki je priključena na Natovo omrežje in je kritična za najpomembnejše naloge zavezništva.
Obrambna politika določa tudi sodelovanje s
partnerskimi državami, mednarodnimi organizacijami, zasebnim sektorjem in akademskim svetom.
Prve izkušnje s
kibernetsko obrambo
Pripadnik Slovenske vojske sem postal novembra 2000, ko sem prve naloge opravljal
v 460. AB, nadaljeval pa v enoti za podporo GŠSV. Leta 2009 sem bil prerazporejen
v takratni oddelek za raziskave in simulacije, sedanji odsek za operacijske raziskave,
20
SV
simulacije in analize, v njem pa opravljam
delo administratorja simulacijskih sistemov,
skrbim za simulacijsko omrežje ter razvijam
programsko opremo za potrebe OORSA.
Na povabilo J-6 GŠSV sem se sredi leta 2013
kot nestalni član pridružil delovni skupini
za kibernetsko obrambo v okviru Slovenske
vojske. Kot njihov najprimernejši kandidat
sem bil napoten na izobraževanje o preiskovanju računalniških incidentov na nacionalni odzivni center za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij
in informacij SI-CERT. Na centru SI-CERT,
ki deluje pod Akademsko in raziskovalno
mrežo Slovenije, opravljajo tudi naloge vladnega centra za odzivanje na omrežne incidente. Tako sem se 2. januarja letos pridružil
ekipi SI-CERT.
Pridobivanje novih
pristojnosti v okviru SI-CERT
Ekipo SI-CERT sestavljajo štirje člani, od katerih trije delajo na področju preiskovanja računalniških incidentov. To so vodja SI-CERT
S tehničnega vidika se najpogosteje srečujem
z vdori v strežnike prek varnostnih lukenj
v sistemih za upravljanje spletnih vsebin
(CMS), najbolj znana in tudi najbolj
»napadena« pa sta Joomla ter WordPress.
Napadalci te varnostne luknje izkoriščajo
za podtikanje zlonamerne kode, prek katere
poskušajo okužiti obiskovalce spletne
strani, to je tako imenovana okužba v
mimohodu oziroma drive-by-download,
za podtikanje strani za krajo gesel oziroma
phishing napade, za podtikanje datotek, ki
vsebujejo na primer trojanskega konja, ali za
razobličenje spletnih strani, tako imenovani
defacement.
Pogosti so tudi porazdeljeni napadi onemogočanja z odbojem (ang. distributed
denial‒of‒service ‒ DDoS), pri njih pa storilec pošlje vprašanje s potvorjenim izvornim
IPnaslovom več strežnikov. Ti odgovorijo na
podtaknjeni naslov in tako žrtev zasujejo z
odgovori. Napad je učinkovit, če so odgovori
dovolj večji od vprašanja, saj pride do zadostnega »ojačanja«, in če v napadu sodeluje dovolj strežnikov. V napadih se izrabljajo legitimne storitve, ki uporabljajo protokol UDP.
Najpogosteje se izrabljata storitvi DNS (Domain Name System oziroma sistem domenskih imen) in NTP (Network Time Protocol).
Vsak dan se pojavljajo novi načini za izvedbo napadov, z odkrivanjem novih varnostnih
lukenj v programski opremi pa se njihovo
število še povečuje.
Ena bolj znanih varnostnih lukenj v zadnjem
času je pomanjkljivost v knjižnici OpenSSL,
Graf: Število strežnikov,
ranljivih za napad
Heartbleed v slovenskem
naslovnem prostoru
ki napadalcu omogoča dostop oziroma krajo Pri delu si pomagamo z različnimi, večinoma
gesel ali varnostnih ključev, znana pa je pod odprtokodnimi orodji, s katerimi si pomagaimenom Heartbleed. Naloga, ki sem jo opra- mo pri preiskavi in deobfuskaciji kode.
vil v povezavi s to resno varnostno pomanjPrimer zakrite kode
kljivostjo, je bil pregled slovenskega naslovnega prostora, želel pa sem ugotoviti, koliko
slovenskih strežnikov je ranljivih za tovrsten napad. Prva analiza je pokazala, da je
bilo aprila v slovenskem naslovnem prostoru 934 strežnikov z ranljivostjo Heartbleed,
to pa pomeni tri odstotke vseh potencialno
ranljivih strežnikov v Sloveniji. Kaže se težnja zmanjševanja števila ranljivih strežnikov, vendar se ta v zadnjem času nekoliko
upočasnjuje.
SI-CERT je na podlagi teh podatkov začel obveščati slovenske ponudnike internetnih storitev (ISP) o strežnikih, ranljivih za napad
Koda iz primera se prevede v:
Heartbleed, ki so v njihovih domenah.
Razkrivanje zakrite kode
Izziv pomeni preiskovanje zakrite kode tako
zaradi tehnične zahtevnosti kot tudi dovršenosti uporabljenih metod za zakrivanje.
Zakrita koda je zapisana v človeku nerazumljivi obliki (glej primer), da bi zakrili njen
dejanski namen, logiko in funkcionalnost.
Ko na kaki spletni strani odkrijemo zakrito
kodo (obfuscatedcode), jo moramo pretvoriti v berljivo obliko (de-obfuscate), da lahko
ugotovimo namen in posledice, ki se lahko
zgodijo ob njeni izvršitvi.
Kot lahko vidimo ali pa tudi ne, koda ob izvršitvi na spletni strani ustvari novi iframe
element, ki je pomaknjen zunaj vidnega dela
zaslona obiskovalca spletne strani. V tem elementu se odpre nova spletna stran, na kateri je trojanski konj, ki napadalcu omogoči, da
v celoti prevzame nadzor nad okuženim računalnikom. Tako lahko beleži pritisnjene
tipke na tipkovnici (keylogger) in posledično pridobi gesla za dostop do naše elektronske pošte ali spletne banke, ukrade shranjene
certifikate, nadzira spletno kamero, dodaja
ali briše datoteke, razpošilja neželeno pošto,
tako imenovani spam, okužen sistem uporabi za izvajanje DDoS napadov itn.
O ugotovitvah po končani analizi kode obvestimo lastnika spletne strani in ponudnika
gostovanja ter ju pozovemo, da podtaknjeno
kodo odstranita, raziščeta, kako je do vdora
prišlo, in tudi ustrezno odpravita varnostno
pomanjkljivost ter tako preprečita, da bi se
vdor ponovil. Obvestimo tudi odgovorne za
spletno stran, na kateri je zlonamerna koda
oziroma trojanski konj, da težavo uredijo.
Znanje in izkušnje, ki jih pridobivam pri reševanju praktičnih primerov računalniških
incidentov, bom lahko uporabil v okviru SIMOD-CERT in upam, da bom imel možnost
to znanje posredovati tudi naprej.
Zahvalil bi se rad vsem članom SI-CERT
in odgovornim v Slovenski vojski, ki so mi
omogočili, da tako pridobivam znanje.
Primer razobličenja spletne strani slovenskega podjetja
SV
21
SV
4873.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
I. red Slovenske vojske
prejmeta:
Rajko NAjZER, 1954
Številka: 811-2/2014-1
Milan OBREZA, 1959
Datum: 14. 4. 2014
II. zlato medaljo Slovenske vojske
Roman JAKIČ
prejmejo:
MINISTER
Stanislav KEGEL, 1956
Marjetka KORDIŠ, 1967
4871.
Aleš KOTNIK, 1968
Na podlagi prvega odstavka 45. člena Za- Aljoša SELAN, 1974
kona o službi v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. Zoran VOBIČ, 1959
68/07) in Kriterijev za izredna povišanja voja- III. srebrno medaljo generala Maistra
ških oseb v činu ob upokojitvi (št. 811-1/2009- prejmejo:
915 z dne 11. 9. 2012) izdajam
Peter ADAMIČ, 1972
ODREDBO
Boris CIMPRIČ, 1971
O IZREDNEM POVIŠANJU
Darko CVETKO, 1967
PODČASTNIKA OB UPOKOJITVI
Zoran GORjUP, 1970
4870.
Na podlagi 46. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. list RS, št. 68/07) in 15. a člena Uredbe o činih in poviševanju v Slovenski
vojski (Ur. list RS, št. 99/02, 87/05, 34/06 in
116/07) izdajam
UGOTOVITVENI AKT O ODPOVEDI
ČINU IN ODREDBO O PRIZNANJU
ČINA
1. Ugotovi se, da se je Miran Stanovnik, rojen
1964, dne 3. 12. 2013 pisno odpovedal osebnemu činu poročnik.
2. Miranu Stanovniku se prizna čin višji
praporščak.
Številka: 811-12/2014-6
Datum: 25. 4. 2014
Roman JAKIČ
MINISTER
Številka: 094-1/2014-17
Datum: 14. 4. 2014
Roman JAKIČ
MINISTER
4872.
Na podlagi prvega odstavka 45. člena Zakona o službi v Slovenski vojski (Ur. list RS, št.
68/07) in Kriterijev za izredna povišanja vojaških oseb v činu ob upokojitvi (št. 811-1/2009915 z dne 11. 9. 2009) izdajam
ODREDBO
O IZREDNEM POVIŠANJU
ČASTNIKOV OB UPOKOJITVI
I. v čin polkovnik:
jože ARKO, 1958
Dušan MOŠTROKOL, 1956
II. v čin podpolkovnik:
Goran VIDRIH, 1958
III. v čin major:
Danilo KLINAR, 1953
Valter VILER, 1957
SV
23
SV
4864.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
I. medaljo za mednarodno sodelovanje I. stopnje
prejmeta:
brigadni general DAVID AYCOCK, 1960,
Združene države Amerike
generalpodpolkovnik IGBAL I. SINGHA,
1956, Indija
II. medaljo za mednarodno sodelovanje II. stopnje
prejmejo:
polkovnik GIOVANNI MARIA IANNUCCI,
1964, Italija
podpolkovnik FEDELE MICHELE MONTAGNA, 1967, Italija
Številka: 094-1/2014-7
Datum: 25. 2. 2014
Roman JAKIČ
MINISTER
4863.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo za mednarodno sodelovanje
I. stopnje
prejme:
generalmajor SALVATORE FARINA, 1957,
Italija
v čin višji vodnik:
Anton MLAKAR, 1958
Številka: 811-12/2014-5
Datum: 25. 4. 2014
Roman JAKIČ
MINISTER
Številka: 094-1/2014-16
Datum: 14. 4. 2014
Roman JAKIČ
MINISTER
4869.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
ODREDBO
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
spominski znak obranili domovino
1991
prejme:
Dejan MAUKO, 1972
Št. 312, 9. junij 2014
NADALJEVANJE ČLANKA NA 27. STRANI
1
22
Sardinšek. Tehnik letalec pred letenjem pripravi helikopter in pregleda kabino ter specialno
opremo, ki se bo uporabljala na nalogi, pred letenjem pa tudi sodeluje pri pripravi posadk, kar
je skupno za vse člane posadke, saj se seznanijo
z načrtom letenja, meteorološkimi razmerami
in drugimi informacijami, ki jih potrebujejo.
Med letenjem je vloga tehnika letalca odvisna
od naloge, ki jo opravljajo.
Tehnik letalec vodnik Aleš Šerbinek, ki se
usposablja za samostojno delo v pristajanju v
visokogorju, je povedal, da se značilna pot tehnika letalca začne z vajami v rednih in izrednih
postopkih na simulatorju letenja. Temu sledita
šolanje v pogojih VFR (visual flight rule) in IFR
(instrumental flight rule) ter letenje na večjih
višinah. Ko tehniki letalci osvojijo te spretnosti, nadaljujejo šolanje s prevozi potnikov in notranjega tovora, zunajletališkim pristajanjem,
nočnim letenjem, skupinskim letenjem ter desantiranjem. Pri prevozu potnikov poskrbijo za
varen prihod potnikov do helikopterja, za pravilno namestitev v kabini in za pravilno uporabo varnostnih pasov ter jopičev. Pomagajo
tudi, če je komu slabo in pri izvajanju predpisov
med letenjem, pri čemer so prepovedani vstajanje in presedanje med manevriranjem helikopterja ter uporaba telefonov. Ob prisilnem pristanku tehnik letalec daje navodila potnikom,
4866.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
podpolkovnik FRANCESCO PELTRONE, 1959, ODREDBO
Italija
O PODELITVI PRIZNANJ
polkovnik ACHIM SGASLIK, 1962, Nemčija
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
polkovnik ANTONIO SGOBBA, 1965, Italija medaljo za mednarodno sodelovanje
III. medaljo za mednarodno sodelova- III. stopnje
nje III. stopnje
prejme:
prejmejo:
podpolkovnik ARTHUR BEGLINGER, 1957,
podpolkovnik SAVINO DIBENEDETTO, 1970, Nizozemska
Italija
podpolkovnik ANDREAS CHRISTIAN HEISER, Številka: 094-1/2014-13
1980, Avstrija
Datum: 7. 4. 2014
stotnik DANIELLE MICCOLI, 1975, Italija
Roman JAKIČ
podpolkovnik SCOTT D. SUMMERS, 1966, MINISTER
Združene države Amerike
podpolkovnik MAURO TONI, 1964, Italija
4867.
IV. medaljo za mednarodno sodelova- Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
nje IV. stopnje
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno beseprejmejo:
dilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o
vodnik GIORGO CARCOFORO, 1980, Italija priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
višji štabni praporščak GIANLUCA CARFA- 41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
GNINI, 1974, Italija
ODREDBO
višji štabni praporščak FRANCESCO ANTO- O PODELITVI PRIZNANJ
NIO CASCELLA, 1965, Italija
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
154. POVELjNIŠKI PREOBRAŽENSKI POLK medaljo za mednarodno sodelovanje
OS RUSKE FEDERACIjE, Ruska federacija
I. stopnje
prejme:
Številka: 094-1/2014-8
brigadni general MAURIZIO RICCO', 1962,
Datum: 4. 3. 2014
Italija
Zoran KLEMENČIČ
DRŽAVNI SEKRETAR
Številka: 094-1/2014-15
Datum: 11. 4. 2014
4865.
Roman JAKIČ
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. MINISTER
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o
4868.
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno beseODREDBO
dilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o
O PODELITVI PRIZNANJ
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
medaljo za mednarodno sodelovanje ODREDBO
III. stopnje
O PODELITVI PRIZNANJ
prejme:
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
T
ehniki letalci so pri srednjih in velikih
helikopterjih nepogrešljivi člani posadke. Na bojni misiji in v nekaterih drugih
primerih, na primer ko je veliko potnikov, med
nočnim letenjem (NVG) in v skupini, sta na helikopterju tudi po dva tehnika letalca, ki skrbita
za veliko nalog. Med najzahtevnejšimi nalogami je pristajanje v visokogorju, kjer so zmogljivosti helikopterja zaradi nadmorske višine
slabše, hkrati pa so zelo spremenljive tudi vremenske razmere. Preden tehnik letalec lahko
samostojno opravlja te naloge, mora opraviti
več usposabljanj, ki so manj, toda še vedno zelo
zahtevna. Pri tem mu pomaga inštruktor, ki ga
usmerja, nadzira in spremlja njegovo delo.
V Slovenski vojski je med najbolj izkušenimi
inštruktorji tehnik letalec štabni vodnik Zlatko
Sardinšek, ki poleg znanja pri kandidatih spremlja tudi njihove psihofizične lastnosti. »Tehnik letalec mora biti zdrav, pogumen, bister, iznajdljiv, odločen, samostojen in prilagodljiv pri
opravljanju svojega dela. Ne sme se bati težavnih razmer ali nerazsodno ravnati ob morebitnih večjih odpovedih. Med možnimi rešitvami mora vedno izbrati pravilno, saj so napake
nedopustne, lahko pa tudi usodne. Mogoče je
najpomembneje, da je spoštljiv do drugih in
tehnike, ki mu je zaupana, predvsem pa mora
imeti rad to delo,« je povedal štabni vodnik
Številka: 094-1/2014-11
Datum: 21. 3. 2014
Roman JAKIČ
MINISTER
Zunajletališki pristanek v Kamniško-Savinjskih Alpah
OBjAVE MINISTRSTVA
ZA OBRAMBO
Besedilo in fotografije: Borut Podgoršek
Posadki helikopterja cougar smo se pridružili
na usposabljanju pri pristajanju v visokogorju.
»Z višino se zmogljivosti helikopterjev zmanjšajo, zato se mora posadka na pristanek v visokogorju pripraviti nekoliko bolj, kajti možnosti
za odpravo napak so manjše. Kraji pristankov
so omejeni, pojavljajo se strižni veter in sunki
vetrov iz različnih smeri na različnih višinah,
močne turbulence in hitro zmanjšanja vidljivosti zaradi megle in oblakov. Ob upoštevanju vseh dejavnikov je zelo pomembno izbrati
pravo točko pristanka oziroma dotika helikopterja s tlemi,« je povedal pilot major Aleš Ogrinc
in dodal, da je v visokogorju največkrat mogoč
le stik kolesa ali sani ob kako skalo ali kamen.
Pri tem se pogosto zgodi, da pilot sedi nad več
sto metrov globokim prepadom, helikopter pa
se opira na zelo majhno površino. Pri tem mora
pilot lebdeti zelo natančno, čeprav nima okrog
sebe nikakršnih orientirjev ali pa so zelo oddaljeni. Pri tem mu pomaga tehnik letalec z javljanjem podatkov o položaju helikopterja ali
koles, tako da lahko popravi njihov položaj.
Tehnik letalec torej postane dodaten par pilotovih oči. Pilot leti s pomočjo podatkov, ki mu jih
posreduje tehnik letalec. »Pri tem mora upoštevati, da teh podatkov ni premalo, nikakor pa jih
tudi ne sme biti preveč, ker so lahko v nekem
trenutku nepomembni in celo obremenjujoči.
Mora torej s čim manj besedami povedati čim
več v ravno pravem času,« je povedal štabni vodnik Zlatko Sardinšek. Ob tem je opozoril na
podrobnosti, ki opazovalcu ostanejo skrite: »Že
morebiten manjši zdrs kolesa, ki je naslonjeno
na skalo ali kamen, lahko povzroči poškodbo
helikopterja. Prav tako mora biti izbrana najboljša mikro lokacija za pristanek, da ne pride
do morebitnega ukleščenja kolesa ali smučke
na bellu, do pogrezanja pri pristanku na sneg in
pri tem do poškodb na spodnjem delu trupa, da
sta glavni in repni rotor dovolj daleč od morebitnih skal ali grmičevja, antene izpod trupa ali
škarje za rezanje žic in morebiti kljuka za nošenje zunanjega tovora pa dovolj daleč od naslona na skalo.«
Poleg skrbi za helikopter morajo tehniki letalci poskrbeti tudi za varnost potnikov in svojo
varnost. Oprema tehnika letalca mora biti takšna, da ga v vsakem trenutku zaščiti pred zunanjimi dejavniki in tudi ob morebitnem požaru v helikopterju. To pomeni, da morajo biti
tehnikova oblačila, torej spodnje perilo, kombinezon, rokavice, podkapa, jakna in pilotska čelada, iz negorljivega materiala, in sicer nomexa.
V čeladi ima vgrajen sistem za komuniciranje.
Obvezno morajo imeti spuščen vizir, saj lahko
pride do trka s ptičem, vedno pa so z varnostnim jopičem vpeti v varovalno točko vpetja.
Slovenski piloti in tehniki letalci se urijo v pristajanju v visokogorju vse leto, to pa je odvisno
tudi od opravljanja nalog v visokogorju, kar
že predstavlja urjenje. Več kot imajo resničnih
nalog, manj pogosto izvajajo urjenje. Program
usposabljanja za tehnika letalca med drugim
sestavlja tudi deset ur letenja z inštruktorjem
in osem ur samostojnega letenja v visokogorju.
medaljo za ranjence
prejme:
Iztok KUŽEL, 1976
Prednosti helikopterjev pred letali so predvsem v njihovi uporabnosti takrat,
ko je treba z njimi pristajati zunaj urejenih letaliških površin. Čeprav je tako
pristajanje videti preprosto, je posadka v tistih trenutkih zelo obremenjena.
Pilotu je pri tem v veliko pomoč dodaten par oči tehnika letalca.
Posebnosti pristajanja
v visokogorju
podpolkovnik IAN STAFFORD, 1959, Združeno
kraljestvo V. Britanija in S. Irska
Zunajletališko
pristajanje
kako čim prej in čim varneje zapustiti helikopter, ob manjšem požaru pa ga poskuša pogasiti. Po pristanku helikopterja poskrbi za varen
odhod potnikov iz in od helikopterja.
24
2
SV
SV
3
25
SV
4880.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11 in 86/11) izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
I. srebrno medaljo načelnika GŠSV
prejmeta:
Gregor MARINIČ, 1975
Tomaž ŠVARA, 1971
II. bronasto medaljo načelnika GŠSV
prejmejo:
Tanja BALAŽIC, 1972
Edvard BIZjAK, 1973
Sandi BOGATAj, 1973
Zoran CRNjAKOVIĆ, 1954
Primož HODAK, 1973
Aleš IVANČIČ PLEVNIK, 1977
Danilo KEKEC, 1973
Klemen KOTNIK, 1977
Martin KOTNIK, 1982
Gregor PREŠERN, 1966
Čopi PURKART, 1981
Andrej RAjŠP, 1977
Rudolf STRNAD, 1971
Srečko VENE, 1979
Gregor VIDMAR, 1975
Številka: 811-12/2014-8
Datum: 14. 5. 2014
Roman JAKIČ
MINISTER
Tom PEČAR, 1966
Bernard POLANEC, 1976
Gorazd SAGADIN, 1974
Primož SAVINŠEK, 1975
janez SEMLAK, 1959
Samo STREHAR, 1975
Snežana ŠKRLEC, 1961
jerneja TOMŠIČ, 1979
Aleš UMEK, 1973
Gregor VIRANT, 1977
Maja VOCOVNIK, 1976
V. v čin poročnik fregate:
Davor ŽEŽELj, 1981
VI. v čin nadporočnik:
janko KENE, 1970
judita KLEMEN, 1984
Robert MODIC, 1977
Matjaž STRMČNIK, 1982
Robert SUHADOLNIK, 1963
Robert ŠAjT, 1980
Boris VEČERNIK, 1980
SV
Franci GOSTIŠA, 1963
Marjan HORjAK, 1966
Marjan HORVAT, 1973
Marjan jAKOŠ, 1961
Anton KLOPČIČ, 1962
Slavko KORČE, 1961
Robert KORDIŠ, 1972
Roman LUNDER, 1961
Friderik MARKOVČIČ, 1959
Simon POTOČNIK LAUKO, 1967
Robert PRELEC, 1966
Igor SKERBIŠ, 1961
Iztok STANČIČ, 1958
Andrej VINDIŠ, 1960
IV. srebrno medaljo Slovenske vojske
prejmejo:
Aleksander BUDjA, 1965
Urška ČAKŠ, 1969
Alenka ČARNI, 1966
Branko ČESNIK, 1963
Matjaž KARTUŠ, 1968
Anton KERIN, 1969
Viljem KOVAČIČ, 1968
Franko KUKANjA, 1967
Robert KUKOLj, 1970
Franjo MARKELC, 1968
janko MIKULETIČ, 1958
Marko POGOREVC, 1973
Milan PREGELj, 1964
Valdi PUCER, 1972
Srečko ROBIDA, 1970
Boštjan SEVČNIKAR, 1975
Mitja SODjA, 1977
Andrej STADLER, 1972
Anton ŠTURBEj, 1960
Demitrij ŠVIGA, 1970
Robert TEMENT, 1971
Albin TEPEH, 1967
Nataša VESEL, 1977
Bernarda VOLČANjK PERČIČ, 1970
Robert ZADEK, 1973
V. bronasto medaljo generala Maistra
prejmejo:
Zdravko ALEKSIĆ, 1965
Mirjana BAUER, 1968
Uroš BRENČIČ, 1971
Srečko CEHNAR, 1957
Bernardka DERGANC, 1964
Damijan FIRM, 1964
jože GREGORINČIČ, 1960
Marjan HANŽIČ, 1964
jelka HERGA, 1959
Peter jAZBINŠEK, 1976
jože KELENC, 1973
Aleš KLEMENC, 1966
Roman KOCI, 1973
Dejan KOREN, 1976
Lidija ZEBEC, 1973
III. medaljo načelnika GŠSV
prejmejo:
jernej ALIČ, 1982
Maja BIZjAK, 1982
Alojzija BOjNEC, 1962
Peter FERjAN, 1968
Saša GALIČIČ, 1977
Miloša GOGALA, 1967
jože GOVEDNIK, 1977
Matjaž jAMNIKAR, 1969
Milka jEMEC, 1966
Damijan KOŠMRLj, 1975
Vladimir KOVAČIČ, 1960
Drago LESjAK, 1966
Mateja MARIČ, 1970
Darko MARKOVIČ, 1958
Maja MARKOVIČ, 1980
Miha MAYER, 1978
Klemen MEDjA, 1967
Senad OSMIĆEVIĆ, 1963
Darko PAVLEC, 1961
Rok PEČAR, 1966
Robert PETRAČ, 1970
Matjaž PODGORNIK, 1975
Andrej ROBNIK, 1977
Ludvik SENIČAR, 1960
Ksenija SKOK, 1977
Matej STRGAR, 1970
Nadja ŠIBILA, 1982
Tomislav TIČ, 1972
Milivoj TURKOVIČ, 1959
Bojan ZOREC, 1964
Peter ŽELE, 1977
IV. bronasto plaketo Slovenske vojske
prejmejo:
AKADEMIjA ZA GLASBO, Ljubljana
AKADEMSKI PEVSKI ZBOR FRANCE PREŠEREN, Kranj
Zvonimir BRATUN, 1955
Marjan FLIS, 1960
Miha GRGURIČ, 1985
Tomaž jELENKO, 1983
Robi jESENŠEK, 1986
KULTURNO DRUŠTVO VOX CARNIOLUS,
jesenice
Slavica PETROVIĆ, 1968
Primož PROTNER, 1971
Franci ŠERE, 1968
jelka ZUPAN, 1973
EVOj IVAN CANKAR, KUHINjA
V. zlato medaljo vojaku SV za dosežene uspehe
prejmejo:
Marko BLEKAČ, 1979
Andrej HOZjAN, 1985
Marko LEVSTEK, 1982
Boštjan jože KOSI, 1969
Aleš KOVAČ, 1979
Tomaž LAVTIŽAR, 1957
Marjan OKORN, 1968
Urška PETROVIČ, 1976
Primož PINTAR, 1974
Damjan RAjH, 1980
Toni RAKUŠ, 1966
Silvestra SADAR, 1974
Salih SINANOVIĆ, 1964
Gregor SITAR, 1971
Marjan STARIČ, 1965
Benjamin SVENŠEK, 1976
Andrej SVETANIČ, 1968
Goran ŠTEFANEC, 1966
Maks ŽITKO, 1960
VI. bronasto medaljo Slovenske vojske
prejmejo:
Milan ANCEL, 1961
Borut BAUMAN, 1969
janko BERLOGAR, 1955
Boris GRADIŠNIK, 1972
Margareta jERAj, 1965
Boris KOVIČ, 1974
Petruška KREK, 1982
Ines MARC, 1978
Emica PEČE, 1962
janko POTOČNIK NUČIČ, 1973
Luka PRAŠNIKAR, 1982
Nenad RIKIĆ, 1975
jure ROSULNIK, 1977
Gorazd SAGADIN, 1974
Anton SEVŠEK, 1982
Tomaž ŠKVARČ, 1979
Peter VOLOVLEK, 1981
VII. medaljo ministra za obrambo
prejmejo:
Polonca BEVC, 1985
Helena FERjANČIČ, 1967
Helmut FRANGEŠ, 1968
Nataša HORVAT, 1962
Bojan KOŠNIK, 1968
Iztok LOGAR, 1971
Mojca PESTOTNIK, 1961
Barbara PESTOTNIK - GRILC, 1980
Gorazd SIRC, 1968
Marja SMRDELj, 1966
Bogo STEKLASA, 1958
Andrej ŠPENGA, 1978
Franko ULjANČIČ, 1956
Dejan URŠIČ, 1977
Mojca VIDENIČ, 1972
VIII. plaketo ministra za obrambo
prejmejo:
janko FRAS, 1967
Andrejka IKIĆ, 1969
Mira KOREN, 1961
Roman JAKIČ
MINISTER
VI. srebrno medaljo vojaku SV za dosežene uspehe
prejmejo:
Simon BEC, 1973
Danilo BREZNIK, 1970
Simon BRUS, 1977
Dejan CVETKOVIČ, 1985
Franci ČREŠNOVAR, 1978
Tadej FOjTL, 1982
Gregor HARNIK, 1979
Damjan HOZjAN, 1985
Marko jERELE, 1984
jože KRKOVIČ, 1981
Branko KURNIK, 1965
Aleš LORBAR, 1977
Aljoša LOVIŠČEK, 1970
Damjan OBREZA, 1977
Matej ORNIK, 1980
Bogdan PLACER, 1980
Tadej ROGLIČ, 1981
Franc ROZMARIČ, 1980
Marko SIMONIČ, 1984
Gregor STROPNIK, 1978
Gregor ŠIMENKO, 1984
Boštjan VEREŠ, 1978
Marij ZAVRŠNIK, 1979
VII. bronasto medaljo vojaku SV za dosežene uspehe
prejmejo:
Teodor BRATUN, 1983
Tonja BREZNIK, 1984
Rok BRODNjAK, 1987
janez ČERNUGELj, 1981
Rok GAjŠEK, 1987
Boštjan GAŠLjEVIČ, 1979
Franc GOLINAR, 1981
Bruno HAUER, 1984
Robert HAUER, 1981
Anja KNAP, 1988
janez KOKOT, 1972
Davorin KRAČUN, 1981
Tonček LISjAK, 1971
Damjan LOVREC, 1978
janko MAjCEN, 1971
Miha NAVOTNIK, 1985
Nina OMAHEN, 1985
Primož PEKLAR, 1980
Klemen PETKOVŠEK, 1978
Aljaž PIRŠ, 1981
Tilen PLATOVŠEK, 1975
Vladimir POTOČNIK, 1971
Mario PRANjIĆ, 1985
janko PROSEN, 1967
Hariz RAČIĆ, 1987
Tamara RADKOVIČ, 1983
Aleš SINIČIČ, 1989
Tomaž SKUMAVC, 1982
4882.
Številka: 094-3/2013-163
Datum: 26. 11. 2013
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
4881.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo v službi miru
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih
silah naslednjemu pripadniku SVNKON KFOR
28:
Peter Pavel SMRKOLj, 1981
Številka: 094-3/2013-157
Datum: 25. 10. 2013
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
jernej SMODIŠ, 1983
Mojca SMOLIČ, 1979
Davorin STEMELAK, 1984
Elvedin ŠARIĆ, 1984
Klemen ŠAVLI, 1990
Sandi ŠAVRIČ, 1964
Aleš ŠPRAH, 1985
Miha TRAMPUŽ, 1981
David VIVOD, 1976
Domen VOLAVŠEK, 1978
Andrej VRBNjAK, 1987
Daniel VRTAČNIK, 1984
Simon ZOREC, 1982
VIII. srebrno priznanje za delo na
športnem področju
prejme:
Maja SAjOVIC, 1975
IX. bronasto priznanje za delo na športnem področju
prejmejo:
Andrej jERMAN, 1978
Aljaž PEGAN, 1974
Aleš ŽONTAR, 1982
X. priznanje za delo na športnem
področju
prejmeta:
Miha KOSEC, 1981
Andreja OBLAK, 1984
4876.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
ODREDBO
Številka: 094-1/2014-18
O PODELITVI PRIZNANJ
Datum: 5. 5. 2014
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
Roman JAKIČ
medaljo za mednarodno sodelovanje
MINISTER
III. stopnje
prejme:
4874.
polkovnik TUDOR VIOREL-CĂTĂLIN, 1969,
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. Romunija
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o Številka: 094-1/2014-22
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. Datum: 8. 5. 2014
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
Roman JAKIČ
ODREDBO
MINISTER
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
4877.
I. medaljo za mednarodno sodelova- Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
nje I. stopnje
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno beseprejme:
dilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o
brigadni general MANLIO SCOPIGNO, priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
1963, Italija
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
II. medaljo za mednarodno sodelova- ODREDBO
nje II. stopnje
O PODELITVI PRIZNANJ
prejmeta:
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
major CHARLES BEATTY, 1972, Združene dr- medaljo za mednarodno sodelovanje
žave Amerike
II. stopnje
polkovnik BERNHARD KÖFFEL, 1964, Avstrija prejme:
podpolkovnik jOHN R. STEVENSON, 1974,
Številka: 094-1/2014-20
Združene države Amerike
Datum: 5. 5. 2014
Roman JAKIČ
Številka: 094-1/2014-24
MINISTER
Datum: 12. 5. 2014
Roman JAKIČ
4875.
MINISTER
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno bese4878.
dilo) in prvega odstavka 80. člena Pravilnika o Na podlagi 63. a člena Zakona o obrambi (Ur.
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedi41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
lo) in 12. člena Uredbe o vojaških uslužbencih
ODREDBO
(Ur. list RS, št. 54/03 in 119/07) izdajam
O PODELITVI PRIZNANJ
ODREDBO
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
O NAPREDOVANJU VVU V RAZREDIH
medaljo za mednarodno sodelovanje I. napredovanje v XIV. razred:
III. stopnje
Tatjana ŠTER, 1971
prejme:
II. napredovanje v XI. razred:
polkovnik CHRISTIAN SMUTEK, 1959, Avstrija Matjaž KAVKLER, 1974
Tina UDOVIČ, 1978
Številka: 094-1/2014-21
III. napredovanje v X. razred:
Datum: 8. 5. 2014
Alenka jAMAR, 1982
Ivanka KUHAR, 1956
Franc ŠINK, 1953
IX. nož Ministrstva za obrambo
prejme:
jože KRŽIČ, 1963
X. listino za sodelovanje
prejmeta:
PEVSKI ZBOR OŠ NAZARjE
ŽENSKI ZBOR SORŠKE KRESNICE
4884.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo v službi miru
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih
silah EUTM naslednjim pripadnikom:
Robert jERBIČ, 1968
Robert PETRAČ, 1970
Številka: 094-4/2014-1
Datum: 13. 1. 2014
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
4883.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo v službi miru
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih silah naslednjima pripadnikoma SVNKON
UNTSO:
Dejan OKOVIČ, 1968
Ljubo PAjIČ, 1959
Številka: 094-3/2013-162
Datum: 26. 11. 2013
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Uradni list RS, št. 103/04 - uradno prečiščeno besedilo) ter drugega odstavka 80. člena Pravilnika
o priznanjih Ministrstva za obrambo (Uradni list
RS, št. 41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo v službi miru
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih silah naslednjima pripadnikoma SVNKON
KFOR 28:
Simon GANZA, 1982
Ivan ŠMON, 1973
4879.
Na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 ‒ uradno
prečiščeno besedilo) in 9. ter 11. člena Uredbe o činih in poviševanju v Slovenski vojski (Ur.
list RS, št. 99/02, 87/05, 34/06 in 116/07)
izdajam
ODREDBO
O POVIŠANJU ČASTNIKOV
I. v čin polkovnik:
Aleksander MURKO, 1962
Boris RUTAR, 1965
II. v čin podpolkovnik:
Franc BENEDIČIČ, 1955
Rado ČELOFIGA, 1962
Drago DESNICA, 1965
Franci GOSTIŠA, 1963
Alojz GRADIŠAR, 1958
Darko HORVAT, 1965
janez KLjUN, 1966
Franc PANGERC, 1965
Nataša SKUBIN, 1965
jože SLADIČ, 1969
Gregor VODEB, 1972
III. v čin major:
Branko AMBROŽIČ, 1956
Mirko BOLKO, 1966
Urška BRODNIK, 1973
Branko CEHNER, 1962
Damjan FARTEK, 1970
jaka KONjAR, 1973
Aleš KUNSTELj, 1972
Simon LINDIČ, 1976
Aleš OGRINC, 1968
Branko RADOjC, 1959
Zdena ŠABEC, 1960
Alen TKAVC, 1965
Franc ZAGORC, 1963
IV. v čin stotnik:
Franci DOLANC, 1979
Davorin DRAGINC, 1976
Robert GASSER, 1969
Roman GORENjAK, 1974
Loredana HABIČ, 1974
Mojca jAUNIG, 1978
Miro KUMP, 1972
Mojca LAH, 1979
Aljoša MILjAVEC, 1976
Slavko MRKUN, 1968
Številka: 811-12/2014-7
Datum: 14. 5. 2014
Roman JAKIČ
MINISTER
Damijan jANEŽIČ, 1977
Tanja KREMŽAR KOVAČ, 1974
26
4
SV
SV
Številka: 094-4/2014-6
Datum: 29. 1. 2014
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
4885.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo v službi miru
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih
silah ISAF naslednjim pripadnikom:
Peter ADAMIČ, 1972
Marko BELŠAK, 1979
Kristian BERŠNAK, 1972
janko BOBNAR, 1963
jože ČOP, 1963
Luka DEBELjAK, 1986
jakob FON, 1976
France GOLOBAR, 1980
Sidik HASANOVIĆ, 1989
jože HOČEVAR, 1985
Simon jELEN, 1974
Bojan KLOBČAR, 1968
Emil KOPATIN, 1974
Roki KOROŠEC, 1979
Klemen KRIŽNAR, 1977
Iztok KUŽEL, 1976
Andrej KVARTUH, 1971
Bojan LESKOVAR, 1971
Mirko MEŽAN, 1968
Marko MUHIČ, 1960
Franc OSTRONIČ, 1970
Niko OTOREPEC, 1972
Anton PERC, 1977
Aljaž PIRŠ, 1981
Gregor POLjANEC, 1978
Vilibald POLŠAK, 1966
Marko TEPEj, 1977
Miha TRAMPUŽ, 1981
Boštjan VELIKOGNE, 1971
Tomislav VESEL, 1971
Franc VODOPIVEC, 1974
Boris ZELENC, 1974
Številka: 094-4/2014-7
Datum: 29. 1. 2014
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
Ivo TASLAK, 1966
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
bronasto plaketo Slovenske vojske
4886.
prejme:
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. BRIGITA jELEN, 1976
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o Številka: 094-4/2014-11
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. Datum: 11. 2. 2014
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
Generalmajor
UKAZ
Dobran BOŽIČ
O PODELITVI PRIZNANJ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo v službi miru
4889.
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
silah SVNKON KFOR naslednjim pripadnikom: list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besediIgor LANIŠNIK, 1970
lo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o
Peter PAŠKULIN, 1982
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
Aleš ŠERBINEK, 1980
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
UKAZ
Številka: 094-4/2014-8
O PODELITVI PRIZNANJ
Datum: 31. 1. 2014
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
Generalmajor
medaljo v službi miru
Dobran BOŽIČ
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
silah SVNKON EUFOR
naslednjim pripadnikom:
4887.
Borut CESAR, 1967
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. Gregor FERBEŽAR, 1973
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedi- Aleš FLORjANC, 1964
lo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o Aleksander HREN, 1958
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št. Sabina MAROLT, 1973
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
Anton MOLNAR, 1965
UKAZ
Metka SREČNIK, 1962
O PODELITVI PRIZNANJ
Primož Gregor ŠTANGAR, 1974
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo v službi miru
Številka: 094-4/2014-12
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih Datum: 14. 2. 2014
silah SVNKON KFOR naslednjim pripadnikom: Generalmajor
jožef CIGLAR, 1969
Dobran BOŽIČ
Mitja ČERNILEC, 1970
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
Davorin DRAGINC, 1976
Grega PONIKVAR, 1979
4890.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
Številka: 094-4/2014-10
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besediDatum: 5. 2. 2014
lo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o
Generalmajor
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
Dobran BOŽIČ
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ
4888.
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur. medaljo v službi miru
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno bese- za sodelovanje v podporo miru v mednarodilo), drugega odstavka 80. člena Pravilnika o dnih silah NATO HQ SARAjEVO naslednjemu
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, pripadniku:
št. 41/07, 4/11 in 86/11) in Ukaza o priznanjih Aleš PRAVDIČ, 1962
načelnika GŠSV, št. 094-5/2013-260 z dne 17.
1. 2014, izdajam
Številka: 094-4/2014-13
UKAZ
Datum: 26. 2. 2014
O PODELITVI PRIZNANJ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
4893.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo v službi miru
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih
silah SVNKON KFOR naslednjim pripadnikom:
David BELAK, 1976
Primož PINTAR, 1974
Peter Pavel SMRKOLj, 1981
Številka: 094-4/2014-16
Datum: 10. 3. 2014
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
4892.
Na podlagi četrtega odstavka 62. člena Zakona o obrambi (Ur. list RS, št. 103/04 ‒ uradno
prečiščeno besedilo) ter 2., 3. in 4. člena Uredbe o činih in poviševanju v Slovenski vojski (Ur.
list RS, št. 99/02, 87/05, 34/06 in 116/07)
izdajam
UKAZ
O POVIŠANJU VOJAKA GŠSV
v čin desetnik:
Rok SUŠEC, 1981
Številka: 811-12/2014-4
Datum: 3. 3. 2014
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
Številka: 811-12/2014-1
Datum: 26. 2. 2014
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
4891.
Na podlagi drugega odstavka 3. člena Uredbe o vojaških uslužbencih (Ur. list RS, št. 54/03)
izdajam
UKAZ
O POTRDITVI RAZREDA NIŽJEMU
VOJAŠKEMU USLUŽBENCU
potrditev V. razreda:
Mitja KRALj, 1972
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
Številka: 094-4/2014-17
Datum: 10. 3. 2014
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
4895.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo v službi miru
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih
silah SVNKON KFOR naslednjim pripadnikom:
Simon GANZA, 1982
Robert KOBAK, 1971
Blaž LANGUS, 1981
Ivan ŠMON, 1973
Številka: 094-4/2014-15
Datum: 10. 3. 2014
Generalmajor
Dobran BOŽIČ
NAČELNIK GENERALŠTABA SV
4894.
Na podlagi 54. člena Zakona o obrambi (Ur.
list RS, št. 103/04 ‒ uradno prečiščeno besedilo) in drugega odstavka 80. člena Pravilnika o
priznanjih Ministrstva za obrambo (Ur. list RS, št.
41/07, 4/11, 86/11 in 105/13) izdajam
UKAZ
O PODELITVI PRIZNANJ
MINISTRSTVA ZA OBRAMBO
medaljo v službi miru
za sodelovanje v podporo miru v mednarodnih silah SVNKON UNIFIL naslednjim
pripadnikom:
Simon BABIČ, 1980
Primož BEDEKOVIĆ, 1982
Erik DRAGAN, 1986
Andrej HRIBAR, 1968
Edvard KAC, 1978
Dušan KAČIČNIK, 1972
Albert KOČEVAR, 1967
Fredi MUSTAVAR, 1970
Robert NAPOTNIK, 1977
Matej NEMANIČ, 1980
Bernard PESjAK, 1978
Gregor PIRMAN PRHNE, 1989
Primož TEKAVČIČ, 1991
Uroš TRINKO, 1970
NADALJEVANJE ČLANKA Z 22. STRANI
Tehnik letalec vodnik Aleš Šerbinek je opisal
pristajanje v visokogorju kot eno izmed najbolj
zahtevnih nalog za tehnika letalca in dodal:
»Tehnik letalec med letenjem opazuje instrumente, potnike, če so v kabini, teren in kraj pristanka. Pri pristajanju helikopterja tehnik z dovoljenjem vodje posadke odpre vrata oziroma
okno, opazuje kraj pristanka, poroča o morebitnih ovirah in sporoča višine ter oddaljenosti od ovir. Paziti mora na položaj glavnega in
repnega rotorja ter sproti poročati o oddaljenosti od ovire. Pri pristajanju na skalnatih terenih nameni posebno pozornost podvozju, ki
ga pilot ne sme nasloniti na oster rob ali kamen.
Če teren ni primeren za pristajanje, izbere primernejšega. Javi tudi dotik podvozja. Pri obračanju helikopterja javlja, ali je vse okrog čisto in
varno za obračanje ter vzletanje.«
Posebne naloge
Pripadniki 151. HEESK opravljajo veliko nalog,
ki zahtevajo dodatna usposabljanja tehnikov letalcev. Med temi nalogami so:
‒ gašenje požarov s tako imenovanimi bambi
bucketi, pri čemer tehnik letalec pilotu pomaga z navajanjem helikopterja oziroma pilota na
točko zajemanja vode, in sicer reko, jezero ali
bazen, med letom pa mu poroča o morebitnem
nihanju vreče z vodo. Nad požariščem pilotu
da znak za odmet vode;
‒ streljanje z mitraljezom iz helikopterja bell
412. Na cougarju tega še ne izvajajo, je pa v
načrtu;
‒ prevoz zunanjega tovora. Tehnik letalec sodeluje pri pripravi za prevoz, med letom poroča pilotu, kaj se dogaja s tovorom, pri odlaganju pa s podatki o položaju pomaga pilotu, da
se tovor odloži čim bolj natančno na določeno
točko. Pilot točke večinoma ne vidi, ker je točno
nad njo;
‒ reševanje z vitlom. Tehnik letalec upravlja
vitel, hkrati pa pilota z usmerjanjem drži na določenem položaju;
‒ helikopterska nujna medicinska pomoč
(HNMP);
‒ zunajletališko pristajanje v visokogorju;
‒ nočno letenje idr.
Po letenju tehnik letalec sodeluje pri analizi
opravljene naloge, pospravi in pregleda helikopter (after last flight check), če pa so tehnične
napake na helikopterju, jih poskuša popraviti
skladno s svojimi pooblastili in znanjem. Odpravljanje večjih napak ali pregledi potekajo na
višji stopnji vzdrževanja.
Helikopterji Slovenske vojske so nepogrešljivi
pri reševanju v gorah in prav posadke, ki svoje
naloge opravljajo na najvišji strokovni ravni, so
že rešile veliko življenj.
Tehnik letalec vodnik Aleš Šerbinek
Letenje v visokogorju je tudi zaradi spremenljivih vremenskih razmer zelo zahtevno.
Kako postati tehnik letalec
Kandidat za tehnika letalca mora imeti končano srednjo šolo tehnične smeri in uspešno
končano podčastniško šolo Slovenske vojske. V Letalski šoli pridobi civilno licenco za
vzdrževanje letalnikov, pri proizvajalcu letalnika in po določenem praktičnem šolanju na
določenem tipu letalnika pa licenco A. Obvezno mora opraviti tudi zdravniški pregled, ki
je nekoliko zahtevnejši kot za letalskega tehnika in mora biti za tako imenovani class B.
Inštruktor štabni vodnik Zlatko Sardinšek
SV
27
Z Američani do
cenejše in boljše
usposobljenosti
Pripadniki oboroženih sil ZDA in SV so od 22. aprila do 9. maja sodelovali na
mednarodni vojaški vaji Trden kamen (Rock Proof 14), ki je potekala na osrednjem vadišču SV na Počku pri Postojni in na strelišču Bač. Na vaji je sodelovalo več kot 700 pripadnikov obeh vojsk, od tega 430 Američanov, SV pa je
na vaji sodelovala z enotami 1. brigade, 72. brigade, logistične brigade in 15.
polka vojaškega letalstva, ki so se skupaj z ameriškimi kolegi na taktičnih vajah z bojnim streljanjem urili v postopkih združenega bojevanja rodov, kar je
vključevalo ognjeno podporo slovenskega letalstva in ameriškega topništva
ter postopke bojevanja v naseljenem okolju.
Besedilo: Marko Pišlar
Fotografije: Bruno Toič
Priprave na bojno streljanje ameriškega topništva
28
SV
Prva večja Natova vaja v
Sloveniji po letu 1998
Vaja Rock Proof 14 je pomenila dopolnitev dosedanjega dobrega sodelovanja med
1. brigado SV in 173. zračnodesantno brigado oboroženih sil ZDA iz Vicenze v Italiji. Usposabljanje slovenskih vojakov z največkrat odlikovano ameriško brigado je
potekalo na podlagi vzorca usposabljanj na
nemškem vadišču Hohenfels v okviru Združenega večnacionalnega centra za preverjanje pripravljenosti (JMRC) Grafenwoehr.
Slovensko-ameriška vaja je bila namenjena predvsem krepitvi povezljivosti slovenskih in ameriških vojaških enot pri delovanju v mednarodnem okolju, pri čemer je bil
poudarek vadbenih aktivnosti na združenem
bojevanju zvrsti in rodov. Taktične postopke slovenske in ameriške pehote na terenu
so podpirala slovenska vojaška letala pilatus
PC-9M hudournik, ognjeno podporo pri delovanju pehote pa so zagotavljali tudi z artilerijskim orožjem. Poveljnik 1. brigade SV
brigadir Miha Škerbinc je poudaril, da sta
slovenska in ameriška vojska z izvedeno vajo
sledili pomembnima načeloma delovanja v
zavezništvu, in sicer načelu pravične delitve bremen (Fair burden sharing) ter pametne obrambe (Smart defence). Skupna vaja je
slovenski in ameriški vojski zagotavljala bolj
kakovostno ter cenejše usposabljanje, kar je
še posebno pomembno v obdobju finančnih omejitev, s katerimi se srečujejo skoraj
vse vojske na svetu. Brigadir Škerbinc je pri
tem poudaril, da je uporaba slovenskega letala pilatus za Američane kar desetkrat cenejša, kot če bi se urili ob letalski podpori letal
F-16, pri čemer je učinek usposabljanja enak.
Vojska ZDA je plačala stroške uporabe slovenskih letal, vojaški piloti SV pa so se tako
lahko brezplačno urili v ognjeni podpori iz
zraka. Vaja Rock Proof 14, ki je bila od vojaškega oporišča v italijanski Vicenzi oddaljena le pet ur vožnje, za pripadnike ameriške
vojske ni bila le cenejša, temveč tudi logistično precej manj zahtevna, kot če bi na urjenja
morali oditi na druga bolj oddaljena vadišča,
na primer v Nemčijo ali drugam. »Pripadniki SV, ki so bili vključeni v vadbene aktivnosti, so pridobili novo znanje in praktične izkušnje od pripadnikov ene izmed najboljših
in najbolj izkušenih vojsk na svetu,« je dejal
brigadir Škerbinc, ob tem pa spomnil, da Slovenija od leta 1998, ko je na Dolenjskem potekala vaja Cooperative Adventure Exchange
(CAE 98), ni gostila večjih Natovih mednarodnih vaj z izjemo mednarodne vaje večnacionalnih sil kopenske vojske (MLF). Letos
bo drugače, saj bosta poleg Natove vaje Rock
Proof 14 v Sloveniji potekali še vaja MLF
Zvita podlasica (Clever Ferret 14) in vaja Takojšen odziv (Immediate Response 14), ki jo
bo vsako leto do leta 2016 gostila Slovenija.
Vodno urjenje ob podpori
letalstva in topništva
Priprave na vajo Rock Proof 14 so se začele
že decembra lani, ko so pripadniki slovenske
in ameriške vojske izvedli enodnevno skupinsko streljanje z mitraljezi M2 kalibra 12,7
mm na kolesnih oklepnih vozilih HMMWV
in valuk na strelišču na Baču. Februarja letos
je 173. brigada vojske ZDA iz Vicenze Sloveniji donirala in dostavila deset agregatov kot
pomoč pri odpravljanju posledic ledene ujme
na Notranjskem. Kot je povedal poveljnik
10. pehotnega polka SV podpolkovnik Franc
Kalič, so marca z Američani izvedli tudi padalsko usposabljanje v Vicenzi, junija pa je v
Italiji načrtovano še eno padalsko urjenje, saj
imajo Američani v Vicenzi na voljo ustrezne
zračnotransportne zmogljivosti. Sodelovanje med enotama se bo nadaljevalo na avgustovski vaji Takojšnji odziv 14 in se končalo
s skupnim štabnim urjenjem ob koncu leta.
Podpolkovnik Kalič je poudaril, da so s skupno vajo Rock Proof 14 spodbudili povezovanje in sodelovanje na vseh ravneh poveljevanja in kontrole tako med brigadama kot
tudi med Generalštabom SV in poveljstvom
ameriških kopenskih sil v Evropi (USAREUR). Skupna vaja je prispevala še k pridobivanju novega znanja o tem, kako ustvariti
nova vadbena okolja za bolj učinkovito usposabljanje svojih sil, saj so Američani s seboj
pripeljali vadbene pripomočke, kot so zabojniki za boj v naseljenem okolju, z njimi
pa so zgradili vas. Z vajo sta vojski optimizirali urjenja glede na razpoložljive finančne vire, zato si bodo v SV tudi v prihodnje
prizadevali za medsebojno podporo in izvajanje skupnih urjenj ter usposabljanj. Pripadniki 10. pehotnega polka, ki so predstavljali glavnino sodelujočih pripadnikov SV na
vaji, so ob podpori pripadnikov 132. gorskega in 20. pehotnega polka, logistične brigade
SV in 15. polka vojaškega letalstva v sodelovanju z 2. bataljonom 503. polka 173. brigade vojske ZDA, ki je bil podprt z inženirskim
in artilerijskim bataljonom, izvajali taktične
vaje z bojnim streljanjem voda, pri čemer je
bil poudarek na združenem bojevanju rodov.
Prav tako so enote izvedle taktično situacijsko urjenje. Poveljnik 2. bataljona 503. polka
173. ameriške zračnodesantne brigade podpolkovnik Todd Brown je povedal, da so takšne taktične vaje z bojnim streljanjem vodov
zelo pomemben del vojaških urjenj v ameriški vojski. Ob tem je dodal, da je bila skupna
vaja odlična priložnost za izmenjavo izkušenj
in znanja s pripadniki SV. Ti so bili kot trije
slovenski pehotni vodi integrirani v koncept
urjenja ameriških čet in v njihovi sestavi delovali, vajo Rock Proof 14 v Sloveniji pa so
pripadniki ameriške vojske izkoristili tudi za
certificiranje vodov.
Ameriški HMMWV je ognjeno podprl delovanje pehote.
SV
29
LOGISTIKA
Deset let delovanja
Evropske obrambne
agencije
Le dober mesec dni nas še loči od dneva, ko je bila pred desetimi leti 12. julija
2004 s skupnim ukrepom Sveta EU, 2004/551/SZVP, oblikovana Evropska
obrambna agencija (EDA). V tem času je EDA, ki je v okviru EU še vedno ena
najmlajših agencij, dosegla opazne rezultate, od vzpostavitve formalnopravnih
in organizacijskih okvirov, oblikovanja strategij in politik do uresničitve
konkretnih projektov, pri večini katerih je Slovenija tudi aktivno sodelovala.
Pripravil: Direktorat za logistiko
30
SV
‒ direktorat za zmogljivosti, oborožitev in
tehnologijo (CAT);
‒ direktorat za evropske sinergije in inovacije (ESI).
Strateške naloge agencije so pospeševanje
vzpostavljanja evropskih obrambnih zmogljivosti v kriznem upravljanju, zagotavljanje strokovnih analiz in nasvetov pri razvoju logistike ter odločanje o prioritetah glede
skupnih obrambnih zmogljivosti (Capability Development Plan ‒ CDP), pospeševanje
sodelovanja pri vzpostavljanju zmogljivosti
in s tem na vseh povezanih področjih (združevanje in souporaba), izvajanje ukrepov za
krepitev ter preureditev evropske obrambne
industrijske in tehnološke baze (European
Defence Technological and Industrial Base
‒ EDTIB), povečanje preglednosti in konkurenčnost pri obrambnih nabavah (Level
Playing Field ‒ LPF) oziroma pomoč pri oblikovanju nerazdrobljenega in konkurenčnega
prispevkom iz obstoječih raziskav, s sodelovanjem s kadrom ali neposrednimi finančnimi vložki zainteresiranih entitet. Zadnji
projekt, ki poteka na opisani način, je JIP daljinsko vodenih zračnih sistemov (Remotely
Piloted Aerial Systems ‒ RPAS), ki ima velik
tehnološki in finančni potencial in je bil zainteresiranim slovenskim podjetjem predstavljen pred dvema mesecema.
Okna poslovnih priložnosti se v okviru
agencije odpirajo tudi na drugih področjih.
Koliko bodo posamezne priložnosti izkoriščene, je najprej odvisno od Ministrstva za
obrambo, ki mora zagotoviti celovit prenos
potrebnih informacij do zainteresiranih,
nato pa je odvisno od gospodarskih subjektov, predvsem njihovih referenc in poslovnosti. Trenutno smo aktivni v iniciativah za
pridobivanje denarja evropskih strukturnih
oziroma kohezijskih skladov (European Social Survey ‒ ESS) v obdobju 2014‒2020, v
katerem je poudarek na inovacijah in ciljih
strategije EU do leta 2020 (ekonomska rast in
oblikovanje delovnih mest), RPAS, protidobavah, standardizacijah 2, obrambnih podatkih, spletnem obrambnem trgu (e-Quip), vojaških predpisih zračne plovnosti (Military
Airworthiness Authorities ‒ MAWA), radijskem spektru (Radio Spectrum ‒ RS), razvojnem načrtu zmogljivosti (Capability Development Plan ‒ CDP), malih in srednjih
podjetjih (Small and medium-sized enterprises ‒ SME) ter Enotnem evropskem nebu
oziroma Programu za raziskave o upravljanju enotnega evropskega neba (Single European Sky/Single European Sky ATM Research ‒ SES/SESAR).
Slovenija ima status opazovalke v več iniciativah, od katerih so najpomembnejši diplomatska dovoljenja za vojaška transportna letala, kibernetska obramba, podatki
obrambne industrije, varnost dobav, varnost
informacij, večmodalna transportna vozlišča v Evropi, baza obrambnega testiranja in
ocenjevanja ter kopenski sistemi prihodnosti. V okviru iniciative združevanja in souporabe (Pooling & Sharing) Slovenija sodeluje v programu vzpostavitve večnacionalnih
modularnih medicinskih enot (M3U), njegov namen pa je vzpostavitev trajnostnih
M3U za izvajanje kriznih operacij in vseh
operacij skupne varnostne in obrambne politike znotraj EU in drugih okvirov, na primer Nata, UN in civilne zaščite.
Portfolio evropske obrambne agencije
Organizacijska shema AGENCIJE EDA
Vir: http://www.eda.europa.eu/Aboutus/who-we-are/Organisation
R
azlogi za ustanovitev agencije EDA
so v njenem ustanovnem aktu opredeljeni kot »podpirati države članice
in Svet pri njihovih aktivnostih, povezanih z
izboljšanjem evropskih obrambnih zmogljivosti na področju kriznega upravljanja ter z
izvajanjem skupne varnostne in obrambne
politike«.
Agencija formalno deluje zunaj institucionalnega okvira EU, kar med drugim pomeni, da
ni financirana iz proračuna EU ter da države
vanjo vstopajo prostovoljno. Sodelujoče države so vse države članice EU, razen Danska.
Norveška, Švica in Srbija so z agencijo podpisale sporazum in imajo status tretje strani.
EDA ima podpisan administrativni sporazum tudi z Organisation Conjointe de Coopération en matière d'Armement (OCCAR),
katere članice so Belgija, Nemčija, Španija, Francija, Italija in Velika Britanija, ter z
European Space Agency (ESA). Skladno z
Joint Action (JA) lahko tretje strani sodelujejo pri pobudah, projektih oziroma programih in režimih, vendar ne morejo sodelovati pri odločanju v okviru dela usmerjevalnih
odborov.
Med posebnosti delovanja agencije spadata
tudi način njenega vodenja in veliko sodelujočih, ki se vključujejo v njeno delo. Vodja
agencije je visoki predstavnik EU za zunanjo in varnostno politiko ter hkrati podpredsednik Evropske komisije, zdaj Catherine Ashton, operativno delo pa usmerja
njen izvršni voditelj, zdaj Claude-France
Arnold.
V agenciji je trenutno zaposlenih 130 ljudi,
proračun pa je že nekaj let približno 30 milijonov evrov. Med zaposlenimi je velika večina pogodbenih delavcev (Temporary Agents ‒
TA), drugi pa so sekundanti iz sodelujočih
držav (Seconded National Experts ‒ SNE).
Približno 25 odstotkov proračuna agencija
namenja za raziskave in projekte, glede katerih se sodelujoče države dogovorijo v okviru
letnega delovnega načrta.
Agencijo od 1. januarja letos sestavljajo trije
direktorati:
‒ direktorat za planiranje sodelovanja in podporo (CPS);
in Inštitut za matematiko, fiziko in mehaniko, ter v projekt PATCH (Personal Biological
Aerosol Collector for Exposure control), pri
katerem je sodeloval Inštitut za fizikalno biologijo d. o. o. Ob skupnem vložku Ministrstva za obrambo 1,225 milijona evrov je bilo
pridobljeno delo v skupni vrednosti več kot
2,1 milijona evrov ali 172 odstotkov vrednosti osnovnega vložka, poleg tega je bila pridobljena pravica do vpogleda v rezultate več kot
30 projektov, ki so bili izvedeni v tem okviru.
Jasno je, da bo navedene rezultate zelo težko
kmalu ponoviti, ker Direktorat za logistiko
na svojem računu praktično nima več denarja za te namene, kljub temu pa vrata za slovenske tako imenovane entitete R & T (Research & Technology) ne bodo ostala zaprta.
Način dela v agenciji se je namreč spremenil tako, da zdaj namesto oblikovanja projektnega proračuna še pred formalnim podpisom programske pogodbe države izrazijo
le načelni interes za sodelovanje, izvedbeni
projekti pa se opredelijo pozneje.
Brez finančne udeležbe Ministrstva za
obrambo bo vključenost slovenskih podjetij
v bodoče projekte agencije precej teže doseči, kljub temu pa je udeležba mogoča tudi s
evropskega trga obrambnih nabav (European Defence Equipment Market ‒ EDEM).
Ni naključje, da si agencija že ves čas svojega
obstoja zelo intenzivno prizadeva čim tesneje povezati vse glavne sodelujoče pri vzpostavljanju oziroma zagotavljanju obrambnih
zmogljivosti. Izkušnja iz neuspeha akcijskega načrta za evropske zmogljivosti (European Capability Action Plan ‒ ECAP), ki je bil
leta 2005 v agencijo prenesen iz EUMS (European Union Military Staff), je zahtevala
nov pristop, in sicer oblikovanje strokovnih
omrežij, povezav različnih struktur in dela
na daljavo. Danes poleg sodelujočih držav
spadajo med najpomembnejše sodelujoče
predvsem EUMS, EUMC (European Union
Military Committee), Direktorat za industrijo in trg ter Direktorat za notranji trg pri
EK, industrijska združenja (npr. AeroSpace
and Defence ‒ ASD), Nato, ESA (European
Space Agency), Evropska agencija za letalsko
varnost (European Aviation Safety Agency ‒
EASA), EUROCONTROL ter raziskovalna
združenja in ustanove.
Agencija je že kmalu po ustanovitvi začela
oblikovati predloge za skupne programe in
projekte. V svojih prizadevanjih se je usmerjala predvsem v zmogljivostne primanjkljaje.
S posebnim modelom analiz ji je uspelo prevesti zmogljivostne primanjkljaje v raziskovalne in tehnološke projektne naloge, tako
imenovane projekte tipa A ali JIP (Joint Investment Program). Pri prvem investicijskem
projektu Zaščita sil1 smo bili vključeni v projekt GUARDED (Generic Urban Area Robotized Detection of CBRNE Devices), pri čemer
je sodelovala Mednarodna podiplomska šola
Jožefa Stefana, in v projekt EUSAS (European Urban Simulation for Asymmetric Scenarios), pri katerem je sodeloval Inštitut Jožef
Stefan. Pri drugem JIP Inovativni koncepti in tehnologije smo bili vključeni v projekt
E-STAR (Explosive detection-Spectroscopy,
Terahertz technology and Radar), sodelovali pa so Mednarodna podiplomska šola Jožefa Stefana, Fakulteta za elektrotehniko UL
JIP FP je bil oblikovan leta 2007, sodelovalo je 20 držav, vrednost pa je bila 54,93 milijona evrov.
Evropski sistem obrambnih standardov (EDSTAR) je portal, ki obsega reference standardov najboljših praks in specifikacij, enotni portal
Evropskega obrambnega informacijskega sistema standardizacije (EDSIS) pa olajša delo na tem področju.
1
2
SV
31
OBRAZI
Moj preizkus
še kar traja
»Od 3. letnika študija na takratnem FSPN sem delala na
RTV Slovenija kot mlajši dežurni novinar, tudi med osamosvojitveno vojno, ko smo se ukvarjali z novicami kot
pomočjo novinarjem in urednikom pri pripravi dnevnoinformativnega programa,« začne svojo zgodbo polkovnica
Tanja Pečnik. »Tam sem bila do maja 1992, ko sem dobila
priložnost delati v takratni Teritorialni obrambi, ker so iskali kader, ki je imel vsaj približno primerno izobrazbo za
delo v novi vojski. Odločila sem se, da se preizkusim. In
preizkus še kar traja,« se nasmeji in naslednji stavki nas
popeljejo v razgibano življenje vojakinje, ki je svoje življenje posvetila Slovenski vojski.
Besedilo: Nataša Oblak
Fotografije: Bruno Toič in osebni arhiv
Njena življenjska pot se je začela januarja 1967 v vasi blizu Slovenj
Gradca, kjer je obiskovala tudi osnovno šolo. »V Ravnah na Koroškem sem po končani osnovni šoli obiskovala gimnazijo, potem pa
sem se vpisala na FSPN, današnjo Fakulteto za družbene vede, smer
obramboslovje. Študij sem končala nekoliko z zamikom leta 1996,«
pove. Leta 1992 se je pridružila novi vojski v Sloveniji kot poveljnica
voda za dekontaminacijo v takratni 108. četi RKBO. »Enota je bila
tako kot skoraj vse druge enote takratne TO naborniška. V mojem
vodu je bil v eni izmed generacij tudi vojak Simon Šami Bajrakdar.
Njegova mati je bila Slovenka, oče pa Libanonec. Bil je edinec, zato
ni mogel služiti vojske v Libanonu, vendar si je zelo želel, da bi vojaški rok kljub temu odslužil. Star je bil skoraj 27 let, ko se nam je pridružil,« začne pripoved. »Bilo je na začetku, ko so novi vojaki prišli v
enoto in sem videla, da se dva vojaka v postroju ves čas nekaj pogovarjata. Seveda me je zanimalo, kaj je narobe. Pojasnila sta mi, da Simon ne razume povelj, zato mu je kolega prevajal moje besede. Po
tem sem vlogo prevajalca prevzela sama. Vse v vodu, vključno z menoj nas je zanimalo, kako je prišel v Slovensko vojsko in kako je doma
v Libanonu. Njegove pripovedi so bile dvakrat zanimive, in sicer zaradi skoraj vojnih razmer, v katerih je živel, pa tudi zaradi načina pripovedi, saj je bilo malo slovenščine in malo angleščine. Z njegovim
dovoljenjem in ker imam malo smisla za pisanje, sem njegovo zgodbo napisala ter jo poslala za objavo v revijo Slovenska vojska. Kmalu
potem sem dobila ponudbo za zaposlitev v reviji in nisem se pretirano obotavljala, temveč sem sprejela ponujeno priložnost,« se nasme-
ji Tanja. Sledi pogled k fotografu Brunu in že začneta obujati spomine. »Ali se spomniš, ko smo bili na Pokljuki in se mi je vdrlo v sneg? In
kako se nisem mogla izkopati ven,« se smejita. Njeno delo novinarke
pri reviji se je končalo leta 1996, ko se je začel oblikovati novi bataljon za mednarodno sodelovanje. To je bil prvi profesionalni bataljon
v SV, njegove glavne naloge pa izhajajo iz njegovega naziva. »Leta
1997 smo poslali prvi kontingent na Ciper, sama pa sem bila v drugem kontingentu, ki je tja odšel leta 1998. Bila sem dežurna častnica
v poveljstvu mednarodnega bataljona, tako da je bilo zahtevno, saj
dela nisem poznala in nihče mi ni vedel povedati, kako gre. Ko danes
pogledam nazaj, vidim, kako zelo resno smo vzeli to svojo dolžnost,
celo tako, da so se nam naši kolegi iz Avstrije in Madžarske, s katerimi smo bili v skupnem bataljonu, včasih kar malo nasmejali,« obuja
spomine. Kot pravi, je na prvi misiji spoznala, kako delati v mednarodnem okolju, ki nikoli ni enako. »Sprejeti moraš drugačna pravila, jezik in miselnost, saj šest mesecev delaš z ljudmi, ki so ti všeč ali ne, to
pa ni pomembno, saj je tvoja naloga jasna.« Pozneje jo je pot še enkrat vodila na Ciper, kjer je kot zadnja pripadnica Slovenske vojske
zapustila otok in prinesla domov slovensko zastavo. »Ko sem šla drugič na Ciper, sem bila v Nikoziji na poveljstvu sil UFICYP. Bilo je pestro, pisano in predvsem nekoliko laže kot prvič.« Pogovor nanese na
vprašanje, ki si ga postavlja marsikateri bralec. Zakaj naše vojake pošiljamo v tujino, kjer zagotavljajo mir in varnost prebivalcem? »Predvsem mi je misija omogočila boljše razumevanje sveta, širši pogled
na svet in zavedanje, da varnost za mnoge še vedno ni samoumevna.
Stvari so se spremenile, vojaki pa smo dobili novo nalogo. Mogoče je
naša izkušnja z vojno leta 1991 tudi tista pomembna razlika, ki vpliva
tako na priprave naših pripadnikov na misijo kot njihovo delo na njej,
pa naj so kjerkoli po svetu. Želja živeti v miru zame nikoli ni bila fraza,
saj je pomoč pri vzpostavljanju in zagotavljanju miru nekaj, kar si ljudje res želijo. Če imaš izkušnjo živeti v nemiru, potem razumeš, kako
pomembno je nekomu, da bi živel v miru in razmeroma varnem okolju, ne glede na to, kje živi. Potem pridejo na vrsto druge, seveda ne
manj pomembne skrbi. Boj za preživetje, predvsem malih ljudi, marsikje na svetu še kar traja. Vsekakor je dejstvo, da ko se vrneš z misije,
bolj ceniš vse, kar imaš doma.«
Začela se je vračati v enote
Po vrnitvi s Cipra se je vrnila v 1. brigado, v kateri je kariero nadaljevala kot častnica za operativne zadeve, nato pa prevzela področje kot načelnica. Opravila je tudi višji štabni tečaj in leta 2004 odšla
na misijo v Bosno in Hercegovino. »S četo 10. MOTB sem bila v Doboju, kjer smo delali skupaj s Portugalci. Razmere za življenje v naši
bazi niso bile prav dobre. Tako smo poleg osnovne naloge na misiji kar nekaj naporov, dela in časa namenili za to, da smo si zagotovi-
32
SV
li kolikor toliko dobre razmere za življenje. Veliko dela je opravil že
prvi kontingent, mi smo bili v drugem kontingentu SV v silah Sfor. Prvi
kontingent je moral iz praznih sten nekdanjih skladišč narediti sobice
in druge prostore za življenje ter delo. Mi smo njihovo delo nadaljevali, torej smo si poskušali zagotoviti takšne razmere, da je bilo naše
življenje tistih šest mesecev kolikor se da dobro, solidno. Ja, kar dobro
in uspešno smo opravili svoje delo,« se spominja. Ena izmed stvari, ki
si jih je najbolj zapomnila, je bila skrb pripadnikov portugalske vojske
za svojo opremo. »Bila je stara, vozila pa so kar veliko let delovala,
toda zanje so skrbeli, kot bi bila najnovejša. Njihov odnos je nekaj,
kar zasledujem tudi danes,« zamišljeno pove. »Drugače je bila to izkušnja, ki je tudi pustila sled v mojem življenju. Časovna oddaljenost
spopadov, kultura in jezik, ki sta nam znana, vse je bilo …« postane in
nadaljuje: »Ne morem reči, da je bilo čustveno, vendar si veliko bolje razumel bolečino ljudi, ki tam živijo, nikakor pa ne moreš razumeti, kako je lahko sosed soseda ovajal in pobijal.« Prebivalci Bosne in
Hercegovine so jih večinoma lepo sprejeli, nekateri bolj, drugi manj,
vendar ni bilo sovražnosti.
Po končani misiji se je kot načelnica operative vrnila v 1. brigado,
v kateri je ostala do leta 2007, potem pa je prevzela naloge takratnega 18. BJRKBO, v katerem je bila tri leta in pol. »In sem šla nazaj
v Kranj. Ko so mi ponudili mesto poveljnice bataljona, sem ob sprejemanju odločitve vprašala nekaj ljudi, katerih mnenje mi je veliko
pomenilo. Vedela sem, da je to zelo odgovorna naloga in da delo
ne bo lahko, ne toliko zaradi stroke kot po organizacijski strani, saj
je imel bataljon štiri čete. Enota je bila tudi na začetku vzpostavitve
vseh zmogljivosti, razen dekontaminacije, nepopolnjena tako kadrovsko kot materialno, kolektivi niso bili oblikovani in tako naprej,« se
nasmehne. Sprejela je izziv in skupaj z bataljonom dosegla končne
operativne zmogljivosti leta 2009. »Bilo je naporno, vendar smo imeli jasen cilj. V približno letu dni je bataljon dobil skoraj sedemdeset
odstotkov nove opreme in lahko rečem, da je tudi to pripomoglo k večji motivaciji pripadnikov v bataljonu. Prav ponosna sem bila tisti dan,
ko smo se z opremo in več kot 110 vozili odpravili v vojašnico v Cerkljah ob Krki, kjer smo postavili tabor in pokazali javnosti ter državnemu vrhu in tudi Natu, da smo bataljon oblikovali, da znamo in da lahko računajo na nas.«
Iz bataljona se je njena pot nadaljevala na generalštabnem šolanju
in po koncu tega je odšla na Poveljstvo sil. »Prevzela sem nalogo novega sektorja J5, torej sektorja za dolgoročno načrtovanje na operativni ravni, po preoblikovanju pa sem bila premeščena na dolžnost
načelnice sektorja za usposabljanje J7 na Generalštabu SV. 1. aprila
letos sem prevzela novo dolžnost namestnice poveljnika 1. brigade,
to pa je že druga enota, v katero se vračam, tako da vem, da se moja
kariera približuje koncu, saj sem se začela vračati,« se zasmeji. »Najprej vrnitev v JRKBO, nato v 1. brigado, zdaj grem le še nazaj na Generalštab SV in končam.«
pa vem, črni dogodki so verjetno kar pri vseh enaki, povezani z družino, službo. Predvsem smrt ljudi, ki jih imaš rad, ki jih pogrešaš in se
jih rad spomniš, vendar veš, da se ne bodo več vrnili.« Če bi še enkrat živela svoje življenje, bi šla verjetno po isti poti, saj poklic vojaka ponuja izzive, ki jih drugje ni: »Predvsem po vseh preizkušnjah, ki
jih je veliko, tudi osebnostno rasteš, si samozavestnejši pri odločitvah,
znaš si organizirati življenje, se naučiš biti potrpežljiv in ne vrže te
vsaka stvar iz tira.« Zasebno pravi, da bi, če bi še enkrat živela, verjetno kaj spremenila, doda pa še: »Kar je, je, zato se mi zdi kar škoda časa razmišljati o tem, kaj bi bilo, če bi bilo.« Kot pravi, si pogosto izpiše stavek oziroma citat, ki ga prebere v knjigi ali na spletu, in
se ga poskuša držati.
»Rada si vzamem čas zase, naj si bo to kvačkanje ali pletenje ob gledanju televizije, odkrila sem tudi graviranje na steklo, prav tako sem
naredila mozaik na stopnicah in delu stene v svojem stanovanju, zadnja stvar pa je bila prenova kavča. Vse to mi pomeni sprostitev,« se
nasmeji ob pogledu name, ko si jo poskušam predstavljati pred televizijo s pletilkami v rokah. Nikakor ne gre, saj je polna življenja. »Sprostitev so tudi pohodi v hribe ali pa se odpeljem v domače kraje, kjer
imam družino in z njo preživim čas. Doma na Koroškem imam del
vrta, kjer vzgajam grmičke, imam pa tudi skalnjak, torej mi dela ne
zmanjka. Za konec bi dodala le to, da so v poklicu, kot je moj, tako kot
drugje vzponi in padci. Težko srečaš človeka, ki je z vsem zadovoljen.
Najbolje je, da vse, kar ti prineseta na pot delo in življenje, preživiš s
čim več optimizma in ohranjaš pozitiven odnos tudi v kolektivu, v katerem delaš, kajti če se v svojem kolektivu počutiš dobro, potem to zaleže tudi za tisto, kar ni tako prijetno in ti greni življenje.«
Od mozaika do hribov
»Življenje je zanimivo, predvsem pa ga delajo zanimivega ljudje. Tisti, ki sem jih srečala na svoji poti, so me zaznamovali in vplivali na
moj način razmišljanja ter življenja, eni v dobro, drugi v slabo. Oboje
moraš vedno jemati v smislu, kar te ne ubije, te okrepi. Lahko rečem,
da slabih stvari ni bilo veliko, srečala sem veliko dobrih ljudi in nekateri med njimi so postali prijatelji,« pove in za trenutek obmolkne. »Kaj
SV
33
zaščita in reševanje
Čezmejno
sodelovanje Republike
Slovenije z Republiko
Avstrijo pri varstvu
pred naravnimi in
drugimi nesrečami
Mednarodno sodelovanje na področju zaščite, reševanja in pomoči je ena temeljnih nalog slovenskega sistema varstva pred naravnimi in drugimi nesrečami. Posebno pomembno je sodelovanje s sosednjimi državami, saj ob
nesreči te prve zagotovijo pomoč. Slovenija ima podpisane sporazume o sodelovanju pri varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami z vsemi sosednjimi državami, v zadnjih treh letih pa se je še posebno okrepilo čezmejno sodelovanje z Republiko Avstrijo.
Besedilo: mag. Lucija Jereb, URSZR
Fotografija: arhiv URSZR
Utrinek z majske vaje Hand in hand to success
V
lada Republike Slovenije in vlada Republike Avstrije sta leta 1996 podpisali Sporazum o sodelovanju pri preventivi in medsebojni pomoči pri katastrofah ali
težkih nesrečah (Ur. list RS, št. 10/97), z njim
pa zagotavljata pravni okvir sodelovanja obeh
držav. Dvostransko sodelovanje med državama poteka predvsem prek dvostranskih srečanj, usposabljanj, seminarjev, skupnih vaj
ter drugih oblik skupnega izobraževanja pripadnikov sil za zaščito, reševanje in pomoč.
Poleg tega državi sodelujeta tudi v okviru različnih regionalnih pobud, EU, Nata in OZN,
poseben poudarek pa je namenjen obmejnemu sodelovanju, saj je potreba po skupnem
načrtovanju in delovanju ob nesrečah na obmejnih območjih tudi največja.
Krepitev čezmejnega
sodelovanja prek projekta
EVROPSKE UNIJE GOAL
Zelo intenzivno je obmejno sodelovanje, ki se
je v zadnjih letih krepilo predvsem v okviru
evropskega projekta Vodenje in izvajanje intervencij ob čezmejnih nesrečah in nezgodah
(GOAL). Projekt GOAL je eden izmed tistih,
ki potekajo v okviru operativnega programa
Slovenija-Avstrija 2007‒2013. V projektu sodelujejo Urad koroške deželne vlade (vodilni partner), civilna zaščita avstrijske dežele Koroške, civilna zaščita avstrijske dežele
Štajerske, Uprava RS za zaščito in reševanje
(še posebno Izpostava Kranj) in JZ Gasilsko reševalna služba Kranj. Namen triletnega
projekta od leta 2011 do 2014 je krepitev čezmejnega sodelovanja med Avstrijo in Slovenijo ter pristojnimi državnimi organi in silami
za zaščito, reševanje in pomoč pri pripravljenosti, medsebojnem obveščanju in združljivosti pri odzivanju na nesreče. V okviru projekta so bili razviti skupni modeli ukrepanja ob
naravnih in drugih nesrečah, pri čemer je bilo
v projektu GOAL največ pozornosti namenjeno poplavam, gozdnim požarom in varnosti
v cestnih predorih. Izmenjani so bili podatki o odgovornih osebah, opremljenosti, postopkih slovenskih in avstrijskih partnerjev
za lažjo medsebojno komunikacijo in usklajevanje postopkov ob skupnih intervencijah.
V okviru projekta so potekale tri obsežne čezmejne vaje, in sicer vaja na temo gozdnega požara Soboth leta 2012, vaja v predoru Ljubelj
leta 2013 ter zadnja, Z roko v roki do uspeha
9. in 10. maja 2014 na avstrijskem Koroškem.
Vaja Z roko v roki do uspeha
Kombinirana dvodnevna vaja je obsegala različne scenarije, in sicer požar v skladišču propana in nesrečo z nevarnimi snovmi, iskanje
pogrešanih, jamarsko nesrečo, ladijsko nesrečo, strmoglavljenje letala v reko, evakuacijske
ukrepe z rešilnimi čolni in helikopterji ob visoki vodi, pripravo pitne vode in gozdni požar.
Združila je več kot 700 pripadnikov različnih
reševalnih enot iz Slovenije s skupaj 96 sodelujočimi, z avstrijske Koroške, avstrijske Štajerske in iz Furlanije - Julijske krajine. Slovenija je na vaji na prizadeto območje napotila
pripadnike iz štabov Civilne zaščite Gorenjske in gasilskih enot Gorenjske ter Koroške,
Uprave RS za zaščito in reševanje, iz enote za
reševanje na vodi in iz vode, tabornikov, podvodne reševalne službe, jamarske zveze, zveze
vodnikov reševalnih psov in kinološke zveze,
gorske reševalne službe, Rdečega križa Slovenije in enot za podporo. Sodelujoče enote so
preverile svojo pripravljenost na nesreče in
odziv nanje, se urile v postopkih dajanja in
sprejemanja mednarodne pomoči, delovanja
različnih enot v mednarodnem okolju ter povezljivosti slovenskih in avstrijskih sil ter tudi
državnih in lokalnih organov za zaščito, reševanje in pomoč ob različnih nesrečah. Po besedah vodje Izpostave URSZR Kranj in vodje
slovenskega dela vaje Jerneja Hudohmeta so
se sodelujoče enote dobro izkazale in so dobro
pripravljene tudi na morebitna čezmejna posredovanja v resničnih nesrečah.
Vzporedno z vajo Z roko v roki do uspeha sta potekala tudi deželna vaja Rdečega
križa avstrijske Koroške in dan varnosti za
prebivalstvo.
Pridobljene izkušnje koristne
v resničnih nesrečah
Pomembnost dobrega sodelovanja dveh sosednjih držav, še posebno na čezmejnem območju, se najbolj pokaže v resnični nesreči. To se
je potrdilo ob žledu februarja letos, ko je Avstrija na zaprosilo Slovenije že dan po zaprosilu 3. februarja Sloveniji poslala agregate večje
moči z ekipo približno 130 gasilcev. Pomoč je
bila poslana iz zveznih dežel Nižje Avstrije in
Salzburga, 7. februarja pa dodatno z Dunaja.
Avstrija je pomagala lajšati težke razmere v
Sloveniji od 3. do 21. februarja z 39 agregati in
424 avstrijskimi gasilci oziroma strokovnjaki, ki so med posredovanjem v Sloveniji skupaj opravili 24.832 delovnih ur. Solidarnost
so prav tako pokazale številne obmejne avstrijske občine in v sodelovanju s slovenskimi
34
SV
lokalnimi skupnostmi zagotovile več agregatov za pomoči potrebne družine na obmejnem
območju. Prav tako je pomoč iz Avstrije zagotovil tudi malteški viteški red s sedežem na
Dunaju, avstrijska Koroška pa je zagotavljala
električno energijo občini Jezersko.
Sodelovanje v prihodnje
Sodelovanje Slovenije in Avstrije, še posebno
na čezmejnem območju, se bo tudi v prihodnje krepilo. K temu se je Slovenija nedavno
zavezala s ponovno oživitvijo kontaktnih komitejev Slovenija-Koroška in Slovenija-Štajerska. Prvi zasedanji kontaktnih komitejev sta
že potekali 25. aprila na Brdu pri Kranju in 4.
maja v Gradcu, na njih pa sta se državi zavezali, da bosta še tesneje sodelovali tudi pri varstvu pred naravnimi in drugimi nesrečami, in
sicer pri medsebojnem obveščanju in izmenjavi podatkov, razvijanju skupnih načrtov
ukrepanja ob večjih nesrečah, pri organizaciji skupnih vaj zaščite, reševanja in pomoči, izmenjavi strokovnega znanja in praks ter v projektih, financiranih z evropskim denarjem.
Slednja zaveza Slovenije in Avstrije se bo prihodnji dve leti uresničevala prek projekta
Evropske unije Mura 2015, v njem pa bo Uprava RS za zaščito in reševanje sodelovala s hrvaško Državno upravo za zaščito in reševanje
(vodilni partner), z avstrijskim oddelkom za
civilno zaščito Ministrstva za notranje zadeve ter z madžarskim Nacionalnim generalnim
direktoratom za zaščito in reševanje. Namen
projekta je izboljšanje pripravljenosti in odziva držav ob morebitnem poplavljanju reke
Mure, v okviru projekta pa bo spomladi 2015
organizirana tudi večja vaja.
Sodelovanje z avstrijsko Koroško in avstrijsko Štajersko bo ob uspešni prijavi na razpis
za evropski denar v prihodnje potekalo tudi v
okviru nadaljevanja projekta GOAL, predvidoma na temo poplav na reki Dravi.
SV
35
Štirinožna
gasilka Tana
Še minuta in ura odbije sedem, ekipa Gasilsko reševalne službe Kranj pa že
od začetka izmene pregleduje opremo, vozila ter vse, kar poklicni gasilci potrebujejo za uspešno delo na intervencijah. Iz kuhinje diši jutranja kava. Kakšna je bila noč, sprašujejo kolege, ki so za Kranj in širšo okolico skrbeli preteklih dvanajst ur. Mirno, mirno, da le tako ostane tudi čez dan, jim zaželijo
in gredo.
Besedilo in fotografije: Blaž Uršič
N
očno ekipo so namreč zamenjali spočiti možje, ki bodo v naslednjih dvanajstih urah poskrbeli za
vse, ki bodo zavrteli številko 112 in jim zaupali svojo težavo. Med junaki je tudi Matej
Bolka, ki v službo pride kar s sodelavko, ki
v nasprotju z drugimi možmi laja, vendar jo
kljub temu razumejo vsi. Gre namreč za labradorko Tano, ki je v gasilske vrste stopila
pred dobrim letom.
ZA PRAVO POKLICNO GASILKO
SE ŠELE IZOBRAŽUJE
Tana bo po vseh usposabljanjih in izpitih
pripravljena za zahtevno delo ob množičnih nesrečah, pri katerih število udeležencev ne bo znano. Največkrat se to zgodi ob
večjih prometnih nesrečah na cesti ali železnici. Med najinim pogovorom Tana mirno
sedi poleg Mateja in ga ves čas opazuje. S
psom moraš ustvariti pristen odnos, mi razloži Matej, ki zanjo skrbi že od njene skotitve, da lahko pozneje z njim tudi uspešno
delaš. Zanjo se je odločil, ker prihaja iz dobrega legla in je sposobnosti za uspešno delo
pokazala, še preden jo je vzel pod domačo
streho. Hodila je po njej neznanem terenu,
pri tem pa ni pokazala nobenega strahu, ki
bi jo lahko pozneje pri njenem delu obremenjeval. Strah je votel in ga tudi okoli ni
nič, povedo stari modreci, zato bi se lahko
reklo, da je strah priučen, vendar ko ga enkrat imaš, ga ne izgubiš. Tana strahu ne
pozna, vendar je kljub temu previdna. Navadila se je tudi na druge člane ekipe, dela
pa lahko le z Matejem, ki je poleg vsega še
član Kluba vodnikov reševalnih psov Kranj,
kamor ga je pripeljal že njegov oče. Zamisel o delu s psom je dobil tudi od poveljnika gasilske operative Mateja Kejžarja. Tako
je Tana zdaj že vsakodnevna članica gasilske ekipe in vidi se, da ima to delo zelo rada.
Čeprav se pravih intervencij še ne udeležuje,
ima veliko dela z izobraževanjem. Na vprašanje, zakaj se je odločil za psico, mi Matej
razloži, da je veliko laže delati s samico, saj
se precej bolj naveže na lastnika. Poleg dela
pri gasilcih je Matej tudi skoraj vsakodnevni obiskovalec poligona omenjenega kluba,
ker s Tano tam trenirata dva- do trikrat na
teden. Hop gor in dol, tunel, visoka trava,
na mizo, okoli stožca in naprej. Energije
ŠTIRINOŽNA UNIFORMIRANKA ČAKA NA ZASLUŽENO NAGRADO.
36
SV
TANA NA PASJEM POLIGONU
V gasilskem vozilu
V pričakovanju ...
HOP, PA TE IMAM.
ji nikdar ne zmanjka, vendar se rada tudi
uleže in spočije. Za dobro opravljeno delo
je nagrajena s pohvalo in briketom. Pohvala je za delo s psom bistvenega pomena in
poglablja kakovosten odnos med lastnikom
ter psom. Po treningu gresta še do bližnje
reke Save, kjer se napije in osveži. Medtem,
ko se otrese in osuši, ji Matej pripravi prostor v avtu, kamor brez obotavljanja skoči,
potem pa se odpeljeta domov. Pri treningih
jima pomagata inštruktorja Andrej Žunič in
Julka Korenčan.
postala pravi družinski član in je nepogrešljiva, kamor koli gre. Delo s psom je del življenja tudi, ko že vse znaš, vendar ne moreš
reči, da je zdaj konec. Učenje in obnavljanje potekata nenehno in se nikoli ne končata. Med vadbo se poglablja in utrjuje odnos
med lastnikom ter psom. Za uspešno delo je
treba poznati teren, pravilno brati zemljevide in imeti vrhunsko koncentracijo, potem
je uspeh zagotovljen. Tana v akcijo stopi šele
takrat, ko ji to dovoli njen lastnik Matej.
Pred tem ga le pridno gleda in posluša. Navajena je na njegove ukaze, ki pa so strokovno podkrepljeni. Med izobraževanjem se je
Matej dobro seznanil tudi s prvo veterinarsko pomočjo. Teren ponudi vse, tudi pasti,
mi razloži Matej. Medtem zazvoni alarm,
gasilci se oblačijo, modre luči zasvetijo, Tana
ostaja mirna in zbrana. Ne ustraši se ničesar in nikogar. Ni še prišel njen čas, vendar
se že navaja. Takrat bo tudi ona skočila v
kombi ali tovornjak in se zelo hitro odpeljala
do ponesrečencev. Do takrat jo čaka še veliko dela, ki pa ga bosta z lastnikom Matejem
dobro opravila. Kolegi ju podpirajo in spoštujejo. Poleg inteligence in dobrih lastnosti psa mora imeti enake vrline tudi njegov
lastnik. Matej jih ima, zato sta s Tano postala nerazdružljiv par. Pozitivna naravnanost in humanost sta temeljni prvini, ki ju
mora imeti poklicni gasilec, to pa Matej prenaša tudi na psičko Tano. Uspešna akcija je
odvisna še od iskalne kondicije in motivacije psa. Tana ima pri tem ves čas glavo pokonci, kar kaže na njeno zbranost in motiviranost, poleg tega pa tako pokaže, da se pri
svojem delu kljub težavnim okoliščinam počuti prijetno. Ne motijo je niti vidni niti slušni dražljaji, drži se le svojega dela, torej išče
ponesrečenca. Ukaz za delo ji da njen lastnik
Matej, ki je ves čas v bližini. Njene iskrive
oči ga nenehno iščejo, tako pa se krepi vez
med njima. Tudi če bi bilo na kraju nesreče
več psov, bi bila še vedno trdno osredotočena na svoje delo. Nič je ne zmoti in zavede.
Drži se le enega pravila, torej da išče tistega, ki pomoč potrebuje. Na vprašanje, ali ji
zaupa, mi Matej pritrdi in jo poboža. Njuna
pogleda sta ves čas povezana, kar je znak, da
spoštujeta drug drugega. Na izpitu se lahko
hitro zgodi, da nekdo začne streljati s pištolo
ali poskuša psa kako drugače zmotiti, da bi
preusmeril njegovo pozornost, vendar se pes
ne sme ustrašiti. Nadaljevati mora, kot da se
ni nič zgodilo. Prav to je kazalnik, da je pes
sposoben za tako delo. Tana ves čas gleda za
lastnikom, ki jo vodi skozi njeno delo. Matej,
Matej in še enkrat Matej. On je njen lastnik
in sodelavec. Ko gre na zasluženi dopust
Matej, se mu pridruži Tana. Tudi pri bolniškem dopustu ni nič drugače. Le on je tisti,
ki ga posluša in uboga in ji pomeni stalnico
v njenem pasjem življenju. Le Matej ve, kako
se ona počuti, saj pozna njeno mimiko obraza in gibanje njenega repa. Tana ga nikoli
nima med nogami, kar pomeni, da je vse v
redu. Človek uporablja predvsem vid, skoraj
enako pes uporablja svoj voh, saj ima večjo
površino receptorjev v nosni votlini in velik
del možganov namenjen vohu, zato je čutilna percepcija nekoliko drugačna, vendar se
to z delom človeka zelo ujema. Še posebno
dobro se to izkaže pri zaščiti in reševanju,
pri čemer so združeni človeški in pasji čuti,
ki na koncu skupaj dajo pozitiven rezultat.
Tekmovanj se Matej Bolka s Tano ne udeležuje, saj mu je pomembno predvsem, da bo
njegova psička vse izpite opravila kakovostno in se posvetila gasilskim intervencijam,
ki ne poznajo ponavljanja. Svojo uniformo
bo morala upravičiti še letos, ko bo končala usposabljanja. Upajmo le, da bo dela, ki
bi ga morala opraviti, čim manj in bo nanj
le pridno čakala ter se še naprej urila v spretnostih, ki jih zna le ona. Na koncu nas pozdravi in nam zalaja v slovo po ukazu lastnika Mateja.
V tujini je delo s psi v
gasilskih enotah že stalnica
V Italiji, Angliji in severnem delu Hrvaške
se s tako prakso ukvarjajo že dalj časa in pokazala se je kot uspešna. Tudi pri nas upamo,
da se bo tovrstna dejavnost začela razvijati
in da bo imela vsaka izmena po enega gasilskega psa, ki bi bil usposobljen za iskanje
pogrešanih. Med obiskom se zapeljemo tudi
do bližnje ruševine, se skrijemo in počakamo. Ne mine nekaj sekund in Tana že laja.
Našla nas je in lastniku Mateju tako sporočila, da je delo opravljeno. Nagrajena je z briketom in pohvalo. Zgodi se, da udeleženec
prometne nesreče zaradi šoka odtava. Tudi
takšnega bo našla in ga pokazala svojemu lastniku. Tak pes mora imeti veliko kondicije, navajen mora biti na vremenske nevšečnosti in slabe delovne razmere, sposoben
pa mora biti tudi pregledati čim več terena
v čim krajšem času. Ko najde ponesrečenca,
ga ne sme zapustiti in se ga dotikati. Takrat
pridejo reševalci in nadaljujejo s pomočjo.
Pri iskanju pogrešanih mora biti pes osredotočen na iskanje in mu to ne sme pomeniti
igre. Tana bo lahko aktivna do svojega desetega leta, če bo vse v redu in bo ostala zdrava. Na vprašanje, kako skrbi za kondicijo
obeh, mi Matej razloži, da se veliko gibljeta
in tečeta, pomembna pa je tudi pravilna prehrana. Psička ima približno 22 kilogramov
in je vitka, kar ji pomaga pri njenem delu
ter zahtevnih treningih. Poleg gasilske službe se je Tana navadila tudi na družino, saj je
Matej bolka s tano med vajo na ruševini sredi kranja
SV
37
Kaj storiti,
da po`ara ne bo?
Slovenščina
Požarna varnost
med dopustom
STE PRIPRAVLJENI
NA NOVE IZZIVE?
Bližajo se dopusti in šolske počitnice. Nekateri boste odšli na morje, potovanje oziroma v gore, drugi pa boste proste dni preživeli doma. Pred prihajajočimi dopusti in šolskimi počitnicami želimo v tem prispevku opozoriti tudi na
požarno varnost, ki jo pogosto prezremo.
Besedilo: Irena Zupančič
Pred odhodom na dopust najprej pomislite na zaščito doma pred vlomilci, enako pomembno pa je, da poskrbite tudi za požarno
varnost. Da boste mirneje preživeli dopust,
si pred odhodom vzemite nekaj časa in se
prepričajte, ali ste ugasnili vse luči ter izklopili električne naprave. Še posebno pozorni bodite na naprave, ki oddajajo toploto,
kot so na primer štedilnik, opekač in likalnik. Poleti so nevihte pogoste in udari strele
lahko povzročijo kratek stik, zato ob daljši
odsotnosti izklopite naprave tudi iz električnega omrežja. Izpraznite pepelnike, še
prej pa navlažite vsebino. Zaprite plinsko
jeklenko, da preprečite uhajanje plina in
eksplozijo. V stanovanju zaprite vrata med
prostori, saj lahko tudi tako preprečite širjenje požara, če bi do njega prišlo. Poskrbite, da bodo garaže, delovne sobe, podstrešja
in kleti pospravljeni, odstranite tudi lahko
vnetljive ter gorljive snovi. Teh ne hranite
v stanovanju, temveč v primerno zračenem
prostoru, stran od ognja in vira toplote.
Naslov in telefonsko številko kraja dopustovanja oziroma številko mobilnega telefona pustite pri sosedih, sorodnikih ali prijateljih, da vas lahko pokličejo, če pride do
nesreče.
Če imate javljalnik požara, ob vrnitvi z dopusta preverite njegovo delovanje. Medtem ko vas ni bilo, so se lahko izpraznile
baterije.
Gasilnik
v osebno
vozilo
Previdno
na poti
Ilustracija: Studio Ajd, d. o. o.
Poleti je zaradi suhega vremena povečana
možnost za nastanek požara v naravi, zato
med vožnjo ali počitkom na parkirišču ne
mečite gorečih ali tlečih delcev, na primer
cigaretnih ogorkov. Spremljajte radijska obvestila o zaporah cest in ustrezno načrtujte
pot. Če je zaradi požara v naravi cesta zaprta, upoštevajte prometne znake in obvestila uradnih oseb ter potovanja nikakor ne
nadaljujte po nevarni poti. Tudi vaše vozilo
lahko zagori, zato priporočamo, da vanj namestite ustrezen gasilnik.
38
SV
Tudi osebno vozilo
WWW.QUESTCITY.EU
Na dopustu
Požar lahko izbruhne v kateri koli stavbi,
tudi v hotelu ali apartmaju. Vzemite si čas
in po prihodu v hotel preberite navodila, kaj
storiti ob požaru in ki so navadno obešena
na notranji strani vrat sobe. Seznanite se z
načrtom evakuacije in kje je zbirno mesto.
Oglejte si, kje so nameščeni javljalniki požara in gasilniki. Preverite, ali so evakuacijske poti proste in prehodne ter ali je zasilne izhode mogoče odpreti. Med požarom
je lahko vidljivost zmanjšana zaradi dima,
zato preštejte, koliko vrat je med vašo sobo
in zasilnim izhodom. Če je soba v pritličju,
preverite, kako jo je mogoče zapustiti skozi
okno. V višjih nadstropjih nikoli ne poskušajte ubežati ognju s skokom skozi okno.
Kaj storiti, če do požara vseeno pride? Če
zavohate dim ali zagledate ogenj v sobi in
ga ne morete pogasiti, zapustite sobo ter zaprite vrata. Sprožite ročni javljalnik požara
in obvestite recepcijo. S trkanjem po vratih
sob opozorite tudi druge goste.
Če se sproži javljalnik požara na hodniku,
takoj zapustite sobo. Najprej s hrbtno stranjo potipajte kljuko oziroma vrata in jih odprite le, če so hladna. Po evakuacijski poti
pojdite do najbližjega zasilnega izhoda. V
nevarnosti ne uporabljajte dvigala. Zelo veliko nevarnost ob požaru predstavljajo dim,
vročina in strupeni plini. Pred dimom se
zavarujete tako, da si usta in nos pokrijete
z mokro krpo in se ob steni pri tleh splazite
do najbližjega zasilnega izhoda. Če je dima
preveč, se vrnite v sobo.
Če so vrata ali kljuka topla oziroma vroča,
je ne odpirajte, saj je na drugi strani lahko
ogenj. Zmočite brisače in rjuhe ter jih položite pod vrata. Tako boste preprečili širjenje dima v sobo. Iz sobe pokličite pomoč
ali z okna oziroma balkona opozorite nase.
Kampiranje je priljubljena oblika preživljanja dopusta v naravi. Zaradi pomanjkanja
dežja so poleti tla in rastje suha. Že majhna iskra lahko povzroči požar, suha trava in
iglice pa hitro zagorijo, zato bodite previdni pri uporabi ognja, na primer pri kuhanju, pripravi ražnja, kajenju, razsvetljavi in
podobnem. V kampu morate upoštevati navodila oziroma hišni red kampa glede uporabe odprtega ognja. Raženj pripravite le na
za to določenih krajih. Ob večerih za razsvetljavo uporabite električno ali baterijsko
svetilko in ne sveč. Ne kuhajte in ne kadite v šotoru. Šotori, počitniške prikolice in
Brezplačna družabna igra in spletna skupnost!
avtodomi so narejeni iz gorljivih materialov. Tudi spalne vreče, brisače, obleke, plastičen jedilni pribor in podobne stvari hitro
zagorijo, zato priporočamo, da v počitniško prikolico ali avtodom namestite ustrezen gasilnik.
V kraju, kjer počitnikujete, se pozanimajte,
na katero številko lahko pokličete gasilce.
ali pršite vnetljivih snovi in vanj ne mečite snovi, ki lahko eksplodirajo. Ogenj mora
biti ves čas pod nadzorom, pogasiti pa ga je
treba tako, da se prepreči možnost ponovnega vžiga. Ob močnejšem vetru ali ko je
razglašena požarna ogroženost naravnega
okolja, ne pripravljajte ražnja v naravi.
zgodbe za otroke, napotki, zbrani v zgibankah in na plakatih, ter spletne igre, ki so objavljene na spletni strani Uprave RS za zaščito in reševanje www.sos112.si. Otroci lahko
skozi igre spoznajo različne nesreče in se seznanijo, kako ob njih ukrepati.
Pomembno je, da otroci poznajo številko
za klic v sili 112, na katero lahko pokličejo
ali pošljejo kratko sporočilo (SMS), če potrebujejo pomoč gasilcev, nujno medicinsko pomoč, druge reševalne službe ali policijo. Na številko 112 lahko brezplačno kličete s
stacionarnega ali mobilnega telefona, tudi če
imate račun prazen, v vseh državah Evropske
unije. Priporočamo, da imate številko za klic
v sili 112 napisano ob ali na telefonu.
• Cigarete med kajenjem odlagajte in uga{ajte
v negorljiv pepelnik.
Ali je vaš otrok seznanjen s
požarno varnostjo?
Poletje
je
tudi
čas
piknikov
Ko
praznite
pepelnik,
se prepri~ajte,
•
Če se boste odločili za piknik v naravi, ra- Poletne počitnice otrokom prinašajo veseženj pripravite le na urejenem kurišču, ob- lje in zabavo, več pa je tudi priložnosti, da
da so cigaretni ogorki ugasnjeni.
danem z negorljivim materialom, in upo- pride do nesreče, med drugim do požara.
števajte ustrezno razdaljo od gorljivih Ogenj ni igrača, zato poučite otroke o nevarsnovi.
Za prižiganje ognja
uporabljaj- nosti
vzrokih za nastanek požara in o
nenekadite
vognja,
postelji.
• Nikoli
te vnetljivih tekočin, v ogenj ne vlivajte njegovih posledicah. V pomoč so vam lahko
• Tle~ih cigaretnih ogorkov ne me~ite v naravo.
Ilustracija: Studio Ajd, d. o. o.
Pred odhodom na dopust
SV
39
skrb za vojaka
Motivacija
in zadovoljstvo
pripadnikov 3.DEL
»Motivacija nas poganja naprej v tistih stvareh,
za katere vsi okoli nas trdijo, da so nemogoče.«
(neznani avtor)
Besedilo: Romana Rupar
Teorije motivacije
Ko si postavimo vprašanje, zakaj ljudje delajo, se v bistvu vprašamo po silnicah, ki človeka
motivirajo, da dela ter tako vlaga svoje fizične
in psihične zmogljivosti. Odgovor je za mnoge
v bistvu preprost, in sicer človek dela, da bi sebi
ter svojim bližnjim, ki so od njega odvisni, priskrbel sredstva za življenje. Ob tako preprosti
razlagi bi moralo obstajati pravilo, da ljudje delajo toliko več, kolikor več možnosti imajo, da
si pridobijo čim več sredstev za izboljšanje življenjskega standarda.
Drugi menijo, da ljudje delajo zaradi uveljavitve v družbi. Navadno uveljavitev resnično dosežejo tisti, ki se trudijo. Kljub prizadevanjem
je več takih, ki za svoj trud ne dobijo uveljavitve ali priznanja, kot tistih, ki jim to uspe, vendar kljub temu še naprej opravljajo svoje delo.
Kaj torej spodbuja ljudi, da kljub manjšim uspehom glede na vloženi trud še vedno nadaljujejo svoje delo, čeprav bi mogoče z zamenjavo delovnega mesta zaslužili več in bili bolj priznani?
V sodobni psihologiji obstaja več motivacijskih
teorij, s katerimi znanstveniki poskušajo pojasniti najpomembnejše področje psihičnega delovanja posameznikov, in sicer človekovo motivacijsko delovanje. Splošne teorije motivacije, s
katero bi lahko pojasnili vse motivacijske procese, še ne poznamo, kljub vsemu pa lahko na
podlagi različnih motivacijskih teorij ugotavljamo nekatere značilnosti motiviranega vedenja vsakega izmed nas.
Kognitivne teorije motivacije temeljijo na domnevi, da je v osnovi vsakega vedenja neko
spoznanje, neka zamisel oziroma misel. Če posameznik misli, da je sposoben postati vojak,
bo svoja prizadevanja usmeril v to, da to tudi
postane.
Hedonistične teorije srečo in ugodje opredeljujejo kot najvišji dobrini, posameznikova prizadevanja pa so usmerjena v doseganje zadovoljstva oziroma izogibanje nezadovoljstvu ali
bolečini.
Za instinktiviste je posameznikovo vedenje rezultat prirojenih nagonov. Misli »To ima v krvi«
in »On je nagonsko agresiven« najbolje opisujeta to teorijo.
Teorije gona govorijo o tem, da je gon fiziološki
pogoj, ki žene osebo k zadovoljitvi potreb. Žejnemu je najpomembnejši motiv pogasitev žeje.
Med pomembne teorije motivacije uvrščamo
tudi vsebinske in procesne teorije motivacije, ki
jih bom natančneje opisala v nadaljevanju, saj
40
SV
pomembno prispevajo k razumevanju posameznikove motivacije za delo.
Vprašanje, ki zanima vsakega delodajalca, je,
ali obstajajo posebni dejavniki, ki vplivajo na
motivacijo za delo.
Z vprašanjema, kateri dejavniki so za zaposlene v neki organizaciji pomembni in kako so s
temi dejavniki zadovoljni, se ukvarja delovna
motivacija.
Ustrezen pristop k ravnanju s človeškimi viri
omogoča lažje spoznavanje, napovedovanje in
usmerjanje vedenja ljudi ter načinov njihovega
odzivanja. Pogoj za poznavanje razlogov za delovanje posameznikov v delovnih okoljih je poznavanje strukture posameznikove splošne in
specifične motivacije. Ko se sprašujemo, zakaj
ljudje delajo, se sprašujemo o silnicah, ki posameznike motivirajo, da delajo, si prizadevajo
in uporabljajo svoje moči ter ob tem prenašajo
različne oblike naporov in pritiskov. Od motivacije in posameznikovih sposobnosti, znanja
ter spretnosti je odvisno, ali bo to, kar posameznik zmore in zna, tudi uresničil. Brez »hoteti«
posameznik ne bo izkoristil zmogljivosti, ki jih
ima, s pomanjkljivimi zmogljivostmi pa tudi ob
visoki motivaciji ne bo uspešen.
Na motivacijo za delo hkrati vpliva več dejavnikov, ki so v nenehni medsebojni povezanosti,
interakciji in soodvisnosti. Med pomembnejše
uvrščamo individualne razlike, pristojnosti posameznikov, značilnosti dela, aktivnost zaposlenega in organizacijsko prakso oziroma organizacijski sistem, ki vpliva na delavčeve učinke
na delovnem mestu.
Interakcija med dejavniki, ki
učinkujejo na motivacijo
Teorije motivacije za delo so se skozi zgodovino ukvarjale z iskanjem glavnih motivacijskih
faktorjev pri delu in mehanizmov, s katerimi
človek prihaja do končne odločitve o tem, kako
bo ravnal v konkretnem položaju, in z razlogi,
zakaj je človek včasih motiviran, da nekaj naredi, čeprav je to v nasprotju z njegovimi željami in interesi.
Sodobne teorije motivacije za delo se delijo v
dve skupini, ki sta bili že omenjeni, in sicer na
vsebinske ter procesne teorije motivacije. Vsebinske teorije govorijo o vsebinah in vrstah
naših motivov, o tem, kaj človeka motivira,
procesne pa se ukvarjajo s procesi motiviranja,
s tem, kako se človek motivira in kako se odloča v konkretnih položajih.
Odkrij, kateri so človekovi motivi, in naredil si
velik korak naprej k reševanju vprašanja razlik v odnosu do dela in razlik v vedenju. Najdi
načine za zadovoljevanje bistvenih motivov in
imaš recept za organizacijski uspeh.
Med vsebinske teorije motivacije uvrščamo
motivacijsko teorijo Maslowa, Herzbergovo
dvofaktorsko motivacijsko teorijo, Hackmanov-Oldhamerjev model obogatitve dela, problemsko motivacijsko teorijo in Frommovo
motivacijsko teorijo.
Najbolj znana, Maslowa teorija govori o petstopenjski hierarhični lestvici, katere glavna
značilnost je progresivno zadovoljevanje potreb. Višja potreba se praviloma pojavi šele takrat, ko je nižja zadovoljena. Izhodišče teorije
so temeljne fiziološke potrebe, katerih zadovoljitev je nujna za fizično in psihično zdravje. Nezadovoljene vplivajo na celoten organizem, saj
obvladujejo doživljanje, mišljenje in čustvovanje. Zadovoljitev potreb po hrani, pijači, počitku, spanju, dihanju in spolnosti omogoči prehod na višjo stopnjo, na potrebe po varnosti, ki
vključujejo fizično in psihološko varnost, potrebo po redu in urejenem okolju ter željo biti
varovan pred krivico. Med socialne potrebe,
Interakcija med dejavniki, ki učinkujejo na motivacijo
ki vključujejo odnose z drugimi ter potrebo po
pripadnosti, ljubezni in sprejetosti, vključujejo
tako dajanje kot sprejemanje. Naslednje v hierarhiji so potrebe po spoštovanju, vključujejo
pa samospoštovanje in spoštovanje drugih ter
težnjo po moči, storilnosti, samozavesti, svobodi, ugledu, statusu, slavi in oblasti. Zadovoljstvo je doseženo, kadar dosežemo neko znanje
in izobrazbo, razvijemo nekatere sposobnosti oziroma uspešno končamo neko nalogo. Če
nam teh potreb ni uspelo zadovoljiti, se pogosto
lahko razvijejo občutki inferiornosti in nemoči,
ki lahko vodijo v pasivnost ali apatijo. Listo potreb Maslow konča s potrebo posameznika po
razvoju in uresničevanju vseh svojih možnosti ter ciljev, ki so pri posameznikih različni, od
samouresničitve na poklicnem področju, športnih dosežkov in umetniškega izražanja do biti
oče ali mama. Veliko jih do vrha motivacijske
piramide ne pride, ker jim ni uspelo zadovoljiti
potreb na nižjih ravneh.
Hierarhija potreb po Maslowu
Hezbergova dvofaktorska teorija razlaga, da
obstajajo mehanizmi, s katerimi je mogoče
vplivati na zadovoljstvo, in mehanizmi, s katerimi je mogoče vplivati na učinkovitost. Motivacijske dejavnike je razdelil na satisfaktorje ali
higienike in na motivatorje. Satisfaktorji sami
po sebi ne spodbujajo ljudi k aktivnosti, temveč
le odstranjujejo moteče elemente (od tod ime
higieniki), motivatorji pa so tisti, ki ljudi spodbujajo k aktivnosti.
Hackman-Oldhamerjev model obogatitve dela
poudarja pomen treh kritičnih psiholoških
okoliščin, ki vplivajo na motivacijo za delo. Doživljanja pomembnosti, odgovornosti in poznavanja rezultatov dela so dejavniki, ki pomembno prispevajo k motiviranosti za delo.
Problemska motivacijska teorija trdi, da je problem stanje v človeku, povzroča pa neprijeten
občutek in ga sili k temu, da bi ga rešil. Problem
in problemske razmere postanejo sile, ki sprožajo ter uravnavajo človeško aktivnost.
Frommova motivacijska teorija izhaja iz ugotovitve, da ljudje delajo, ker bi radi nekaj imeli ali
ker bi radi nekaj bili. Prvi so usmerjeni k pridobivanju materialnih dobrin, drugi pa bi se v
družbi radi uveljavili.
Leavittova motivacijska teorija govori, da se
Hierarhija potreb po Maslowu
motivacija začne, ko se pri človeku pojavi potreba, ki se kaže kot dražljaj in povzroča napetost, ki jo lahko rešimo le z aktivnostjo. Ko je
cilj dosežen, se potreba zmanjšuje in povzroči
določeno stopnjo olajšanja.
V življenju se, ko se odločamo za neko akcijo, pogosto sprašujemo o njeni koristnosti oziroma se je lotimo le, če lahko z njo dosežemo
želeni cilj, ki ima za nas iz kateregakoli razloga neko vrednost. To je osnovna logika in bistvo sodobnih instrumentalnih teorij motivacije oziroma teorij odločanja, ki so najbolj znane
kot teorije VIE (valenca, instrumentalnost, pričakovanje ‒ ekspectancy). V literaturi jih uvrščajo tudi v kognitivne teorije, ker se odločitev
o akciji večinoma sprejema na podlagi intelektualnih procesov.
Temelje procesnih modelov motivacije je postavil Edwards s teorijo odločanja v vedenju,
po njej pa se med več cilji izbere tisti, ki prinaša
največjo subjektivno korist.
Gergopoulusova teorija (teorija path–goal)
išče spodbudo za delo v razlagi, da so delavci
za delo motivirani, če v realizaciji dela vidijo
pot do osebnega cilja.
Vroomova teorija valence oziroma instrumentalnosti pričakovanja motivacijo pojasnjuje kot
izbiro vedenja. Posameznik se za cilj odloča na
podlagi privlačnosti in ocene verjetnosti, da bo
vedenje pripeljalo do določenega cilja. Posameznik je tako motiviran le, če si s svojim vedenjem prizadeva doseči zanj privlačne cilje. Porter in Lawler sta dopolnila Vroomov model z
zamislijo, da je motivacija človeka za neko akcijo pod vplivom njegovih pričakovanj o tem,
ali lahko to akcijo izvede, pričakovanj rezultatov akcije in zaželenosti teh rezultatov.
Fishbeinova teorija govori o tem, da je vsaka
odločitev ali namera vedenja funkcija človekovega stališča do tega vedenja in človekovih
subjektivnih norm.
Smith-Crannyjev model poudarja, da je v
končni fazi učinek delavca odvisen le od njegovega truda in ne od višine plače ali drugih
dejavnikov.
Adamsova teorija pravičnosti poudarja, da nepravičnost za nekoga obstaja takrat, ko zaznava, da so odnosi med vlaganji in dobitki v primerjavi z neko drugo osebo neenaki oziroma
nepravični.
Ne glede na vrednost posameznih teorij nam
poskuša vsaka na svoj način opredeliti tiste
spodbude, ki ljudi ženejo k aktivnosti.
Kot trdi Janek Musek v delu Znanstvena podoba osebnosti (Educy, Ljubljana 1993) je »dejavnikov, ki vplivajo na motivacijo, veliko. Vprašanje je, kateri na nas posebej vplivajo, nas
potiskajo, privlačijo in usmerjajo. Očitno je, da
so nekateri motivi močnejši kot drugi. Kadar
smo hudo lačni, bomo verjetno zgubili interes za vse drugo. En motivacijski dejavnik tako
prevlada nad drugim. Toda tudi, če se bomo
zelo lačni po naključju znašli v živalskem vrtu,
je malo verjetno, da bomo vdrli v levjo kletko
in se spopadli z veliko mačko za njen zajtrk«.
Prav zato sta znanstvena razlaga motivacije in
poznavanje motivacijskih teorij pomembna in
se uporabljata kot temelj za pripravo motivacijskih ukrepov v družbeni stvarnosti.
V naslednjem prispevku bom prek motivacijskega modela poskušala opozoriti na pomen
motivacije v vojaški organizaciji.
SV
41
PREŽIVETJE
Orientacija
Ne bom opisoval osnov orientacije, uporabe kompasa in topografije, ker sem prepričan, da bi to moral obvladati vsak
vojak, zato bom raje pisal o stvareh, ki jih mogoče niste slišali v okviru osnov.
Besedilo in ilustracije: Igor Fortuna
Včasih se je težko znajti že, če imamo kompas in zemljevid, o GPS
pa ne bom izgubljal besed. GPS je sicer zelo uporabna naprava,
vendar pa naj vas spomnim, da je uporabna le toliko časa, kolikor
zdržijo baterije, lahko pa vam pomaga, da se izgubite dvakrat bolj,
kot bi se sicer. Enkrat bo GPS ugasnil in največkrat začne izgubljeni šele takrat opazovati okolico ter gledati zemljevid. Pogosto se še
na zemljevidu težko najde, če ga sploh ima s seboj.
Če nimate s seboj niti kompasa niti zemljevida, potem ste pred resno
preizkušnjo. Uporabite vse čute, poslušajte in opazujte okolico. Če
opazite pot, se je držite. Če pelje navzgor, pojdite dol. Če najdete
potok, se odpravite ob njem v dolino. Če slišite avtomobile, vlak, domače živali itn., pojdite tja.
Če ničesar od tega niti ne vidite niti ne slišite, potem je smiselno določiti smeri neba. Ta podatek vas sicer ne bo rešil, vam bo pa pomagal, da ne boste hodili v krogu, kar se pogosto dogaja. Koristen podatek bi bil, če bi vedeli, da ste potovali na primer vzhodno
od nekega kraja. Potem veste, da morate na zahod. Določite smeri
neba in hodite proti zahodu.
Kako določiti smeri neba, če nimamo kompasa? Verjetno ste že slišali, da mah raste po drevesnih deblih na severni strani in tudi da
so letnice na štorih dreves na severni strani bolj skupaj. Veje dreves so zaradi sonca, ki mu sledijo, bolj razvejane in izrazite na južni strani.
Če na sončni dan zapičite palico v tla, tako da je usmerjena direktno v sonce in da ne meče nobene sence, boste že čez pol ure opa-
ste vedeli?
zili, da se na eni strani dela senca, in sicer na vzhodni, ker sonce potuje na zahod in meče senco proti vzhodu.
Da sonce vzhaja na vzhodu in zahaja na zahodu, drži le dva dneva
na leto. Ob spomladanskem in jesenskem enakonočju. Od pomladi
vsak dan vzhaja bolj proti severovzhodu in od jeseni vsak dan bolj
proti jugovzhodu, zato imamo tudi daljši in krajši dan. Ne moremo
niti trditi, da je sonce ob 12. uri točno na jugu, saj še pozimi ni, kaj
šele poleti, ko premaknemo uro. To so približni podatki, ki pa so za
našo orientacijo čisto zadovoljivi.
Če spremljate senco zapičene palice, boste ugotovili, da se ta, bolj
ko se ura bliža poldnevu, krajša, pozneje pa daljša. Ko je senca najkrajša, je sonce na jugu.
Če imamo ročno uro s kazalci, usmerimo mali kazalec proti soncu in
razdelimo kot med malim kazalcem ter številko 12. Smer, ki jo dobimo ob razpolovitvi kota, nam kaže proti jugu. Če ste se zdaj spomnili, da smo spomladi prestavili uro, pomeni, da preveč komplicirate.
Kot je malo drugačen, toda za naše potrebe še vedno zelo točen.
Če nimate ure s kazalci, temveč digitalno uro, si lahko številčnico
predstavljate, pomembno je le, da veste, koliko je ura.
Zelo natančen kompas si lahko naredite, če imate pri sebi iglo za šivanje. Če z njo nekajkrat potegnete po oblačilih, jo boste naelektrili. Ob luži poiščite suh drevesni list in ga položite na vodno gladino
tako, da bo plaval. Na list položite naelektreno iglo, ki se bo obrnila
v smeri sever‒jug. Če imate s seboj menažko in polno čutaro vode,
potem lahko to večkrat ponovite med potjo. Pomembno je, da uporabljate aluminijaste in plastične posode, drugih pa ne.
In še poenostavljena metoda. Iglo naelektrite in jo privežete na nitko oziroma sukanec na sredini, tako da leži vodoravno. Tudi v takem
primeru se bo postavila v smeri sever‒jug. Iglo lahko naelektrite še
tako, da okoli nje navijete izolirano žico in konca žice prislonite na
+ in – kakršnekoli baterije. Če nimate izolirane žice, lahko uporabite navadno žico, le prej morate iglo oviti v košček papirja, ovoji pa
se ne smejo dotikati. Namesto igle lahko uporabite staro britvico.
Kako vam lahko to znanje koristi? Če ste popolnoma izgubljeni, se
odločite za eno, mogoče najbolj smiselno in varno smer glede na
teren ter okoliščine, določite smeri neba in si zamislite, da je jug na
primer na številki 12, če bi gledali številčnico ure. Vaša smer je na
primer v smeri številke 2. To je smer, ki se je boste držali in jo, če bo
treba, spreminjali. Vsake toliko se ustavite, ponovno določite smeri neba in vsakič določite svojo smer na primer na številko 2. Temu
strokovno pravimo azimut.
Slovenski
planinski polk
Besedilo: dr. Blaž Torkar
Avstro-ogrska monarhija je kot gorska država v svojo vojsko uvedla tudi gorske enote. V primerjavi z drugimi državami jih je razmeroma pozno, in sicer leta 1906, Italija pa je imela alpinske polke že leta 1872. Naloga teh enot je bila zaščita meje v gorah.
Leta 1906 so bili kot gorska enota opremljeni 1. in 2. polk tirolskih deželnih strelcev ter celovški 4. domobranski pehotni polk.
Leta 1909 se jim je pridružil še 3. polk tirolskih deželnih strelcev.
Kot zadnji polk je bil 1. marca 1911 v gorsko enoto preoblikovan ljubljanski domobranski pehotni polk št. 27 in od takrat lahko govorimo o začetku vojaškega gorništva na Slovenskem. Polk
so imenovali tudi slovenski planinski polk, saj je bil to naš domači
polk, v katerem so služili slovenski fantje.
odlikovanja v sv
Red Slovenske
vojske
Besedilo in fotografija: Klemen Vidmar
Red Slovenske vojske se lahko podeli za izjemne zasluge pri krepitvi
in razvoju obrambe Republike Slovenije. Za vojne zasluge se priznanje podeljuje kot red Slovenske vojske z meči, za zasluge v miru pa
kot red Slovenske vojske. Red Slovenske vojske ima tri stopnje in se podeljuje kot red Slovenske vojske na lenti, red Slovenske vojske z zvezdo in red Slovenske vojske.
Red Slovenske vojske na lenti in red Slovenske vojske z zvezdo se
lahko podelita podčastnikom in častnikom Slovenske vojske, vojaškim
uslužbencem od III. do XV. razreda, civilnim osebam na vodstvenih
položajih v stalni sestavi Slovenske vojske ter poveljstvom, enotam in
zavodom Slovenske vojske in javnim uslužbencem ministrstva na vodstvenih položajih. Red Slovenske vojske se lahko podeli vojakom stalne sestave Slovenske vojske, podčastnikom in častnikom SV, vojaškim
uslužbencem, civilnim osebam v stalni sestavi SV, poveljstvom, enotam in zavodom SV ter javnim uslužbencem ministrstva. Red SV na
lenti se lahko podeli po 25 letih, red SV z zvezdo po 20 letih in red
SV po 15 letih službovanja na ministrstvu.
Red SV vseh treh stopenj je oblikovan kot oznaka pripadnosti SV, izza
katere enakomerno izhajajo na vse strani porazdeljeni srebrni žarki. Na zadnji strani priznanja so vgravirani ime in priimek nosilca ter
leto podelitve.
Red SV z meči za vojne zasluge ima dodana prekrižana meča. Priznanja vseh treh stopenj so izdelana iz srebra. Poglobljena polja, izpolnjena z barvo, so prevlečena s prozornim poliestrskim emajlom.
Red SV na lenti se nosi na lenti, ki pada z desne rame proti levemu
42
SV
boku. Lenta je svetlo modre barve. Red SV z zvezdo je oblikovan kot
zvezda in se nosi na levi strani prsi, red SV pa je oblikovan kot okrogla medalja.
Nadomestne oznake za red SV so:
‒ za red SV na lenti moder pravokotnik, ki ima na sredi rdečo črto,
na kateri je oznaka pripadnosti SV, ki je obdana z zelenim lipovim
vencem;
‒ za red SV z zvezdo moder pravokotnik, ki ima na sredi rdečo črto,
na kateri je oznaka pripadnosti SV, ki je obdana z zlatim lipovim
vencem;
‒ za red SV moder pravokotnik, ki ima na sredi rdečo črto.
Nadomestna oznaka za red SV, podeljen za zasluge v vojni, ima dodatno 3 mm od levega in desnega roba 1 mm široko črto zlate barve.
Red SV na lenti meri čez širino 84,5 mm, red SV z zvezdo 55 mm in
red SV 30 mm.
SV
43
jezikovni in terminološki kotiček
stenčas
Lektoriranje med planiranjem, Vojašnice v prevodu –
transformacijo in
military post
implementacijo – prvič
ali barracks
(o vojaškem jeziku z vidika vsakdanje lektorske prakse)
Naj začnem z mislijo, ki jo je leta 2001 v recenziji Vojaškega slovarja napisal Velemir Gjurin, za katerega vemo, da se je s slovenskim
vojaškim jezikom ukvarjal že precej pred letom 1991.
»V prihodnosti se tudi vojaškemu izrazju obeta zadušljivo velik uvoz
anglicizmov, ti bodo namreč, pravzaprav so že, funkcijsko to, kar so
bili srbohrvatizmi še včeraj, da ne rečem kar še davi. Ubogi slovenski terminolog: še drevi ni, šele opoldan je, pa že mora znova na
isto tlako.« (Velemir Gjurin, 2001. Ocena gradiva za predelano in
dopolnjeno izdajo Vojaškega slovarja, neobjavljen rokopis, str. 86.)
Ni moj namen tožiti nad usodo lektorjev in terminologov ter biti križarske vojne proti anglicizmom, želim le spomniti na to, da težava
ni nova, da pa o njej razpravljamo precej pozno.
Iz vsakdanje izkušnje vemo, da je besedo, naj bo termin ali ne, ko je
enkrat v splošni rabi, zelo težko nadomestiti z drugo ali boljšo ustreznico, še posebno, če je »soustvarjanje« jezika bolj ali manj prepuščeno uporabnikom, ki so v svojih strokah lahko odlični, nimajo pa
jezikovnega ali celo jezikoslovnega znanja.
V silni vnemi, da bi se znebili srbohrvatizmov, smo posegali po vseh
mogočih načinih, kako priti do novega izrazja. Besedje smo slovenili tako ali drugače, v skrajnem primeru smo ostali pri citatnih besedah, nostalgično pa smo tu in tam izbrskali še kak izraz iz JLA, »bivše«, kot radi po nepotrebnem pristavimo.
Druga težava je poenostavljanje, uporaba enakih besed za različna poimenovanja (pogoji so na primer tudi okoliščine in razmere, zagotavljamo vse po vrsti, tudi stvari, ki jih ne moremo izpolniti,
izvajamo izvajanje izvedbe ipd.). To vodi v siromašenje strokovnega besedišča, predvsem tistega dela, ki ni strogo vojaški, temveč se
prekriva z drugimi strokami, največkrat družboslovnimi, ali spada
celo v temeljno besedišče.
V nadaljevanju sledi nekaj primerov iz vsakdanje prakse, kako na
primer »koordinirano izvajamo planirano transformacijo, v katero
implementiramo kompleksne izvedbe rokovanja z orožjem«.
Primeri
Namesto že uveljavljenega in ustreznega izraza usmerjevalec
ognja (usmerjati ogenj) se v zračni obrambi ponovno pojavlja navajalec ognja (navajati ogenj po srbohrvaškem navoditi vatru).
Namesto ravnati z orožjem se vrača rokovati z orožjem (rukovati
oružjem). Planiranje vsak razlaga po svoje, za nekatere je to načrtovanje, za druge pa širši pojem, za katerega nimajo prave razlage.
V zadnjem času pogosto rabljen izraz transformacija se nedosledno razlaga kot preoblikovanje ali preobrazba, seveda z utemeljitvijo, da sta to različna pojma. V SSKJ najdemo:
transformácija -e ž (á) knjiž. 1. preoblikovanje, preobrazba:
transformacija družbenih odnosov; faze, potek transformacije /
ta lik je zanimiva transformacija; umetniška transformacija resničnosti; 2. sprememba, pretvorba: transformacija vodne energije v električno …
preoblikovánje -a s (a) glagolnik od preoblikovati: postopek
preoblikovanja / preoblikovanje mišljenja / preoblikovanje kapljic v kristale → preoblikováti -újem dov. (á u) dati čemu
drugačno obliko: preoblikovati glavo kipa / ledeniki so preoblikovali pokrajino / ljudstvo je pesmi po svoje preoblikovalo / pesnik je dogodek preoblikoval v simbol; preoblikováti se dobiti drugačne značilnosti;
preobrázba -e ž (a) = pojav, da dobi kdo ali kaj drugačno vsebino, obliko: nastopila je družbena, politična preobrazba; duševne, idejne preobrazbe, pojma naj bi bila vsebinsko
različna.
Ali je iz teh razlag razvidno, kateri pojem je ustreznejši?
Nadaljevanje naslednjič.
Milena Sevšek Potočnik
44
SV
Vojašnica je po definiciji stalen vojaški objekt, ki je namenjen predvsem nastanitvi vojakov med opravljanjem vojaške službe, vendar
namen tega prispevka ni razpravljati o pomenu slovenskega izraza,
temveč se bomo osredotočili na to, kako ta izraz ustrezno prevesti v
angleški jezik. V angleških besedilih z vojaško tematiko se pojavljata predvsem dva izraza, ki sta sicer oba v rabi, vendar ima vsak od
njiju drugačne pomenske odtenke. To sta ustreznici barracks in military post. Katera je pravilna prevodna ustreznica za vojašnice, kakršne poznamo v Sloveniji?
Mnogi, med njimi celo nekateri angleški rojeni govorci, se izogibajo
besedi barracks zaradi njenega domnevnega negativnega prizvoka, saj naj bi spominjala na barake oziroma zasilne lesene stavbe.
Tako se je v angleških besedilih, v katerih so bile omenjene vojašnice Slovenske vojske, kmalu uveljavila besedna zveza military post.
Angleška beseda barracks izvira iz 17. stoletja, iz francoske besede
barraque, ki je pomenila začasno namestitev za vojake med obleganjem, oziroma iz španske besede barraca kot izraza za vojaški
šotor. Etimološko gledano beseda torej označuje predvsem začasna bivališča, ki so namenjena vojakom med bojnim delovanjem.
Tudi angleški pojem se je najprej nanašal na začasna bivališča.
V angleško govorečih državah se je pomen sčasoma spremenil in
se danes nanaša na namenske stavbe, ki vojakom zagotavljajo stalno bivališče. Tako beseda barracks lahko pomeni posamezne stavbe ali tudi celoten kompleks stavb. V Veliki Britaniji so v barracks
nastanjeni predvsem neporočeni pripadniki stalne sestave ali pripadniki stalne sestave, ki so se odločili, da svojih družin ne pripeljejo
v kraj službovanja.
V Združenih državah Amerike se izraz uporablja predvsem glede
na situacijo oziroma rod vojske. Ameriški korpus marincev na primer
nekatere svoje baze imenuje barracks, vendar pa se v ameriški kopenski vojski izraz barracks uporablja le za nastanitvene prostore
oziroma stavbe, ki so v večjih vojašnicah (posts) ali bazah (bases).
V tem kontekstu se uporabljajo le za namestitev vojakov.
Vrnimo se k izhodiščnemu vprašanju, kako najti primerno prevodno
rešitev za vojašnico SV. Military post bomo težko uporabljali za
poimenovanje slovenskih vojašnic, ker se izraz nanaša na bistveno večje komplekse, ki obsegajo mnogo več kot vojašnice v Sloveniji in imajo popolnoma drugačno strukturo. V tem pogledu je beseda barracks gotovo primernejša ustreznica, čeprav tudi ta rešitev
ne ustreza popolnoma dejanskemu pomenu slovenske besede vojašnica. Tudi po velikosti in številčnosti osebja v naših vojašnicah se
težko primerjamo z ameriško ali britansko vojsko, zato bi bilo mogoče bolj smiselno pogledati, kako so se pri prevajanju znašli v drugih, po strukturi, obsegu in številčno primerljivih vojskah. Tako so se
v Estoniji in Luksemburgu na primer odločili, da svoje vojašnice poangležijo z besedo barracks. Mogoče bi se lahko tudi mi zgledovali po manjših državah, vsekakor pa bi se bilo dobro odločiti za eno
ustreznico in prevode poenotiti.
Nataša Simonovič Bakoš,
Šola za tuje jezike
PREBRALI SMO
Wm. Roger Louis in
Avi Shlaim (ur.):
The 1967 Arab-Israeli war,
Origins and Consequences
Bližji vzhod po drugi svetovni vojni ostaja
eno izmed najbolj nemirnih območij sveta tudi zaradi stalnega izraelsko-palestinskega in izraelsko-arabskega konflikta, ki
izvirata iz konca 19. stoletja in sta povezana s sionističnim gibanjem za oblikovanje neodvisne izraelske države v Palestini. Potem ko je Velika Britanija leta 1948
vrnila mandat nad Palestino in so Združeni narodi z resolucijo podprli razdelitev
palestinskega ozemlja na izraelsko in palestinsko državo, je izbruhnil spopad dveh nasprotujočih si nacionalnih gibanj za prevlado
nad Palestino. Judje so takoj po izteku britanskega mandata razglasili ustanovitev države Izrael, kar je izzvalo ostro nasprotovanje Palestincev, arabskih držav in Arabske lige ter pripeljalo do prve izraelsko-arabske vojne in vojn, ki so sledile v letih 1956, 1967 in 1973.
Monografija The 1967 Arab-Israeli war predstavi junijsko vojno leta
BRALNA ZNAČKA
Bralna značka za odrasle v
Slovenski vojski 2014
V sodelovanju s splošnimi knjižnicami Slovenije organiziramo v
KIZC MORS bralno značko za odrasle in se s tem pridružujemo k
širjenju bralne kulture in pismenosti med Slovenci.
Z bralno značko za odrasle v Slovenski vojski vstopamo že tretje
leto v aprilu, ki je zelo pomemben za knjigo, saj je 23. aprila svetovni dan knjige, ki ga organizira UNESCO.
Preberite najmanj pet knjig avtorjev s seznama:
1. Tine Germ: Simbolika živali
2. Maja Novak: Male živali iz velikih mest
3. Fran Erjavec: Domače in tuje živali v podobah
4. Irena Velikonja: Črna ovca, črni vran
5. Marjan Tomšič: Zgodbice o kačah
6. Jo Nesbø: Taščica
7. Gerald Durrell: Moja družina in druge živali
8. Per Petterson: Konje krast
1967, z njo pa je arabski svet, ki se je po porazu leta 1948 čutil dovolj močnega, da je vojaško izzval Izrael, doživel ponoven poraz. V
šestdnevni vojni je Izrael uničil nasprotnike in zasedel Gazo, Sinaj,
Golansko planoto ter Zahodni breg. Monografija ni toliko posvečena predstavitvi vojaških operacij na sirski, jordanski in egipčanski
fronti, temveč želi predstaviti predvsem politične okoliščine, ki so vodile v vojno, ter odnose med velesilami in njihovimi lokalnimi zaveznicami. Med glavnimi vzroki za izbruh vojne izpostavi dolgotrajno
sovražnost med arabskimi državami in Izraelom, arabsko politiko ter
nenehno vmešavanje velesil. Kot nestabilne prepozna tudi odnose
med arabskimi državami, ki deklarativno zagovarjajo arabsko enotnost, dejansko pa je med njimi več nesoglasij in sporov kot sodelovanja, tudi glede politike do Izraela. Posebno pozornost nameni nestabilnosti, ki jo je v regiji povzročilo vmešavanje velesil zaradi njene
geostrateške lege in bogatih zalog nafte v soseščini, in opiše posledice vojne, ki so poslabšale že tako slabe življenjske razmere Palestincev, kar je vodilo v naraščanje števila beguncev v sosednjih državah, nove oborožene upore, gverilsko in teroristično dejavnost ter
združevanje Palestincev v Palestinski osvobodilni organizaciji (PLO).
Ana Brodnik
9. Ivo Svetina: Pes in Perzijci
10. Garth Stein: Umetnost dirkanja v dežju
11. Tea Obreht: Tigrova žena
12. Michael Morpurgo: Grivasti vojak
13. Melvin Burgess: Škarnik
14. Akif Pirinçci: Felidae
15. Richard Bach: Jonatan Livingston Galeb
16. Arto Paasilinna: Zajčje leto
17. Barbara Wersba: Walter: zgodba o podgani
18. Slovenske basni in živalske pravljice
19. Jerome K. Jerome: Trije možje v čolnu, da o psu niti ne govorimo
20. John Grogan: Marley & jaz
21. George Orwell: Živalska farma
22. Khaled Hosseini: Tisoč veličastnih sonc
23. Rudolf Maister: Kitica mojih
Rok za oddajo izpolnjenih obrazcev je 7. november 2014. Zloženko z obrazcem
lahko dobite v knjižnici KICZ MORS Ljubljana, knjižnici Kadetnice Maribor in
knjižnici Vojašnice Vipava oz. na spletni strani http://dk.mors.si/info/.
spodbudna misel
Za prihajajoče poletje
Razpotja, ki jih pripadniki danes doživljamo, na žalost niso več le literarna. Stanju duha in vzdušje v družbi, se zdi, podlegamo kot posamezniki že vsi. Včeraj še zgolj javno mnenje, danes že kot občutek uteži
na lastni vesti in osebna mora. Slike in podobe s televizije ter spleta postajajo osebne in vedno znova čakamo na nekakšnega čudodelnega
krojača od zunaj, da bo vendarle naredil red v družbi, državi in ne nazadnje v naših družinah ter pri nas osebno. Toda glej, dovolj nam je čakanja in nezadovoljstvo se kopiči. Tudi z menjavo službe se razmere ne
izboljšajo. Celo preskok v novo družino ne prinese niti občutka olajšanja, kaj šele novega življenja.
Verjetno je skrivnost v tem, da »nahrbtnik« samega sebe zmeraj nosim
s seboj.
Ko se pogledam v notranje ogledalo, kaj najdem? Človeka, ki ve, kako
bi moralo biti, in je nesrečen, ker ni tako.
Ko pogledam po stanovanju, kaj manjka? Še pralni stroj postavim v kopalnico, pa bo stanovanje urejeno?
Ustvarili smo si svet pričakovanj na podlagi včerajšnjih vzorcev. Niti ne
poznamo več vsebine, zavezuje nas oblika. Ko se pogovarjam s pripadniki, je najpogostejši razlog prepira med partnerjema navada okrog
dvigovanja in spuščanja deske na straniščni školjki. Absurdno, mar ne?
Toda tako življenjsko ... V prvi vrsti ne gre za problem sobivanja z določenim človekom. Težava je v lastni neciljnosti. Ker ne vem več, čemu,
temveč sem le naučen, kako. Vem, da pralni stroj spada v kopalnico.
Zakaj že? V otroštvu, ko me je mami poslala pobrat perilo, mi je bilo to
zoprno. Zakaj? Ker sem moral iz dnevne sobe, kjer so bili drugi, ker je
bila kopalnica navadno manjši prostor in sem moral biti sam pri delu.
Če damo pralni stroj v kuhinjo, ki je danes navadno del bivalnega prostora, osrednje dnevne sobe, pri vseh opravilih ostajamo skupaj, dragocene minute družinskega življenja ostajajo neokrnjene in smo pri delu
skupaj. Ta perspektiva se odpre, če razmišljamo ciljno. In pot osebnega zadovoljstva, miru s samim seboj se odpre. S ciljnostjo pride jasnost
in s tem svobodno življenje brez utesnjevanja. Moje zadovoljstvo postane vir sobivanja in slepega sodelovanja z bližnjim, lahko pa tudi vir
navdiha ter spodbuda za druge. Kaj bodo rekli drugi? Ni pomembno,
naj raje prisluhnejo pokojnemu pevcu, ki v prevodu poje: »Kaj je to otožno v človeku, da vstopa v tuja življenja? Kdo je ta, ki biva v moji preteklosti, pa ga moja sramota še ni pokopala?« Sam sem iz nje že odšel.
In pokrov straniščne školjke? Ali naj bo pokrit? Vse pokrijte, pa naj dvigne, kdor potrebuje, in potem spet pokrije, pa bo stvar rešena brez dodatnih besed.
V prihajajočih počitnicah vam želim sprostitve, novih zamisli in osvoboditve iz samoujetosti v preživete vzorce. Srečno!
Padre Alex
SV
45
razvedrilo
NOVICi
Strokovno potovanje DU MOS po
Madžarski, Romuniji, Srbiji in Hrvaški
Skladno z akcijskim načrtom dela Društva upokojencev MOS za
leto 2014 je vodstvo društva od 7. do 11. maja pripravilo in izvedlo strokovno potovanje po Madžarski, Romuniji, Srbiji ter Hrvaški. Na takšna potovanja, ki jih udeleženci plačajo sami, je vedno
dovolj odziva, tako da se ni treba bati, da ne bi bilo dovolj udeležencev. Letošnje strokovno potovanje je bilo vsebinsko zelo bogato in je tako kot vedno imelo tudi generacijsko poslanstvo.
Udeleženci so si na Madžarskem ogledali mesto Pecs, prizorišče
bitke pri Mohacsu in mesto Szeged.
V Romuniji so obiskali mesta Arad, Hunedoari z gradom družine
Korvin in Sibiu ter kraja Sighisoare in Brasov.
V Srbiji so se ustavili v Kladovu na Djerdapu in si ogledali notranjost HC Djerdap I s še vedno delujočimi kaplanovimi turbinami iz
Litostroja. Obiskali so prenovljeni muzej Lepenski vir, potem pa Kovin, Zrenjanin in Subotico.
Zadnji dan so se na hrvaški strani ustavili pri batinskem spomeniku, kjer so položili venec padlim udeležencem slovenskega bataljona, ki je sodeloval v sklepnih bojih med drugo svetovno vojno
pri izgonu Nemcev iz okupirane Jugoslavije. Po ogledu Osijeka in
46
SV
Fotografija: Bruno Toič
ski optimizem. »V času mojega poveljevanja takratnemu 54. OKMB
smo prekomorce vsako leto tradicionalno vabili na srečanje. Ta srečanja s čilimi osemdesetletniki, ki so se vsako leto radi vračali, so bila
nepozabna. S svojimi zgodbami in iskro v očeh so pomagali zgraditi moje razumevanje ljubezni do oklepa, zgodovine, njihovega žrtvovanja, vojnih in vojaških muk ter ne nazadnje ljubezni do domovine,«
je dejal polkovnik Puš. »Kot nekaj izjemnega smo z njihovo pomočjo
in našo zagretostjo na različne lokacije postavili kar nekaj ohranjenih
tankov stuart, ki so jih uporabili za osvoboditev Trsta in so pomenili temelj 1. brigade na Vrhniki po drugi svetovni vojni.«
»Tudi Zveza veteranov vojne za Slovenijo s svojim delovanjem skrbi
za ohranjanje spomina na osamosvojitveno vojno leta 1991,« je dejal predstavnik ZVVS Metod Savs. »V veliko veselje nam je, da lahko
sodelujemo pri obisku razstave Prekomorci, ki nas popelje v nekoliko
bolj oddaljeno zgodovino in nas opominja na skupne temelje današnjega sobivanja,« je dejal in poudaril: »Z globokim spoštovanjem je
treba ocenjevati napore naših dedov in očetov, ki so se borili za ta naš
kos slovenske zemlje. Če ne bi bilo njih in njihovega odpora, tudi veterani leta 1991 ne bi imeli česa braniti.«
Poleg pripadnikov 157. LOGP so se dogodka udeležili tudi člani Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, Zveze Sever, Zveze
slovenskih častnikov in Zveze veteranov vojne za Slovenijo. Predsednik
Zveze slovenskih častnikov generalmajor v pokoju Alojz Šteiner je ob
tem poudaril pomembnost ohranjanja spomina na vsa obdobja slovenske vojaške zgodovine. Poveljnik 157. logističnega polka polkovnik Robert Puš je ob tej priložnosti Muzeju novejše zgodovine Slovenije in Zvezi združenj borcev za vrednote NOB Slovenije, osrednjemu
odboru prekomorskih brigad in enot, izročil spominsko darilo za skoraj dvajsetletno sodelovanje nekdanjih enot SV, na katerih temelji logistični polk.
NAGRADNA KRIŽANKA
Informativno glasilo
Ministrstva za obrambo
GLAS VODE
DELEC
PRI VRETJU MATERIJE
NAMIZNO
PREGRINJ.
ZNAMENJE,
OZNAKA,
SIMBOL
Avtor:
Vladimir
Milovanović
NAJETO
PERO
IVAN
TAVČAR
Franc Kunovar
NORDIJSKA
BOGINJA
MORJA
ANG. PEVEC
(MARK)
GRAFIČNA
TEHNIKA,
SITOTISK
LADJA
ZA LOV
NA KITE
PIJAČA
STARIH
SLOVANOV
ŽELEZOV
OKSID
HITER
LOVSKI PES
Urednica: Hana Souček Morača
BARIJ
MESTO V
Z. NEMČIJI
TURŠKA
SLAŠČICA
OHLAPNO
OGRINJALO
RAZA,
ZAREZA
KRAJ PRI
RIBNICI
DEL HLAČ
KLADA ZA
DRVA
PONOŠENA
COPATA
UŽITNA
GOBA
PRISILNA
IZVRŠITEV
RUSKI
KLOVN
POPOV
Fotograf: Bruno Toič
APETIT,
SLAST
PISANA
PAPIGA
KRAJ PRI
STAREM
TRGU
DRAG ALI
OKRASNI
KAMEN,
BERILIJEV
SILIKAT
NAPAD,
NASKOK
PERZIJSKI
PESNIK
Fotografija na naslovnici: Bruno Toič
ŠPORTNIK
NEOSTROST
RIMSKA
ŠTIRI
Naslednja številka revije SV
izide 7. julija 2014. Revija Slovenska
vojska je prvič izšla 14. maja 1993.
Na leto izide 12 številk revije. Prispevki,
objavljeni v reviji, niso uradna stališča
Ministrstva za obrambo. Nenaročenega
gradiva ne vračamo.
Vojkova cesta 59, 1000 Ljubljana
Telefon: +386 1/471 26 62
Faks: +386 1/471 27 70
Elektronska pošta: [email protected]
Novinarja: Nataša Oblak in Marko Pišlar
SPONA,
OKOV
IGRALEC
SOTLAR
ŠVICARSKI
JUNAK
TELL
Džakova so se udeleženci v nočnih urah vrnili v Ljubljano.
Povedati je treba, da se je predsednik DU MOS Anton Donko s sodelavci v mestu Brasov sestal z vodstvom podobnega združenja
v Romuniji, vodila pa sta ga podpredsednik in predsednik pokrajinskega združenja Brasov s sodelavci. Na sestanku, ki je bil načrtovan, so bila sprejeta izhodišča za skupna dvostranska nastopanja v nekaterih mednarodnih programih za aktivno prebivalstvo v
tretjem življenjskem obdobju. Sprejet je bil tudi sklep, da bo prav
naše društvo vodilo nadaljnjo iniciativo za te aktivnosti, romunsko
vodstvo pa se bo po vsej verjetnosti udeležilo slovenskega festivala za tretje življenjsko obdobje v začetku oktobra. Končna ugotovitev je tudi bila, da smo člani takšnih društev vedno zagotovilo
za krepitev in nadaljnji razvoj prijateljskega sodelovanja na dvostranski ravni v obrambnem sistemu.
Udeleženci so bili letos zelo zadovoljni z vsebino in izvedbo strokovnega potovanja ter hvaležni tudi Ministrstvu za obrambo za
podporo pri izvedbi. Pohvaliti velja vse udeležence tega potovanja. Sprejet je bil že idejni osnutek za podobno aktivnost prihodnje leto.
IZENAČEVANJE
VELIK
GORSKI
VRH
BOLEZEN
POMANJKANJA
VITAMINA C
Besedilo in fotografija: Nataša Oblak
ENOTA EL.
NAPETOSTI
TEŽKA
KOVINA
RDEČE
BARVE
Fotografija: Bruno Toič
Pripadniki 157. LOGP skupaj s
predstavniki veteranskih organizacij
na ogledu razstave Prekomorci
Posebno mesto v slovenski narodni zgodovini imajo prekomorci, partizani prekomorskih brigad, ki so se med drugo svetovno vojno ob pomoči zavezniških sil Rusije, Združenih držav Amerike in Velike Britanije oborožili, usposobil ter z vojnimi operacijami pomembno sodelovali
pri osvoboditvi nekdanje Jugoslavije. Sedemdeset let mineva od ustanovitve prvih prekomorskih brigad, toda zgodovina še vedno buri duhove in postavlja vprašanja, kdo so bili, zakaj so šli po tej poti, kdo
jih je poslal itn. Zbrane dokumente, fotografski arhiv in posneta pričevanja prekomorcev so si v počastitev osvoboditve Ljubljane in konca
druge svetovne vojne v Muzeju novejše zgodovine Slovenije 6. maja
ogledali tudi pripadniki 157. logističnega polka (157. LOGP) in predstavniki veteranskih organizacij.
Letos mineva sedemdeset let od ustanovitve prekomorskih brigad, na
katere se je ohranil spomin predvsem zaradi zanesenjakov, ki so neutrudno zbirali gradivo in spomine, je ob obisku muzeja dejala mag.
Nada Čibej, predsednica osrednjega odbora prekomorskih brigad in
enot ter direktorica Pokrajinskega arhiva Koper. »Za razumevanje, zakaj in kako so prekomorske brigade nastajale, je treba postaviti usodo Primorcev v kontekst dogajanj od konca prve svetovne vojne do začetka druge. Po letu 1922 je začel italijanski fašistični režim preganjati
primorske Slovence in istrske Hrvate, sledili so internacije, konfinacije,
zapori in drugi varnostni ukrepi, ki jih je vpeljal fašizem. Pritisk na Slovence je postajal vse ostrejši, z napadom na Etiopijo pa so Italijani mobilizirali večino primorskih fantov,« je pojasnila. »Ob vstopu Italije v
drugo svetovno vojno leta 1940 so oblasti zavarovale vzhodno mejo
tako, da so odstranile dejanske in potencialne nasprotnike režima ter
izvedle množično nasilno mobilizacijo letnikov 1924, 1925 in 1926,
torej vseh mladoletnikov na Slovenskem primorju in v Istri.«
Po kapitulaciji Italije so se prekomorci, organizirani v petih prekomorskih brigadah in tehničnih ter drugih manjših enotah, odpravili čez
morje v domovino. V petih brigadah je bilo približno 25.000 borcev,
približno tisoč partizanov prekomorcev pa je umrlo. Slednji so bili v
zadnjih letih druge svetovne vojne večinoma z italijanskega osvobojenega ozemlja čez Jadransko morje poslani na jugoslovansko bojišče,
kjer so močno okrepili partizansko gibanje v boju proti okupatorju in
kolaboracionističnim silam. Bili so vključeni v pehotne brigade, poleg
tega pa so predstavljali glavnino letalskih, artilerijskih, mornariških in
tankovskih enot. Fotografije in pričevanja govorijo zgodbe, ki so bile
na ogled na razstavi v Muzeju novejše zgodovine.
»Ohranjanje vojaškega spomina pomeni za pripadnike SV pomemben del osebnega strokovnega znanja in krepitev domoljubne zavesti,
tudi z leta 1999 ustanovljenim Vojaškim muzejem Slovenske vojske,«
je ob tej priložnosti dejal poveljnik 157. LOGP polkovnik Robert Puš.
Ohranjanje vojaškega spomina se je pogosto povezovalo z različnimi dogodki, odprtost in želja po sodelovanju, ki sta vladali v Vojašnici
Ivana Cankarja na Vrhniki do vseh delov družbe, pa sta dajali življenj-
POIŠČI PET RAZLIK
EGIP. BOG
SONCA
OP. PEVKA
(IRENA)
VESNA
MILEK
STARA
PRESTOLNICA
JAPONSKE
OBOROŽ.
FAŠISTIČ.
SKUPINA
V ITALIJI
EPSKI
PESNIK
SKUPEK
MINERALOV,
RUDNINA
OKRASNA
CVETLICA,
ŠRNICELJ
Reševalcem nagradne križanke
Pravilna rešitev gesla iz prejšnje številke: DAN SLOVENSKE VOJSKE.
Nagrade, majico revije SV, prejmejo: Savina Cesar, Na trgu 11, 3330 Mozirje, Štefka Vozel, Selo
8, 4274 Žirovnica, in Iztok Žbogar, Podreber 5, 4202 Naklo.
Nagrajencem čestitamo. Pravilne rešitve tokratne križanke nam pošljite do srede, 18. junija 2014,
na naslov: Uredništvo revije SV, Vojkova cesta 55, 1000 Ljubljana.
Fotografija na zadnji strani:
arhiv SV
Lektoriranje: SSK MO
Tajnica uredništva: Milena Topolovec
Oblikovanje, prelom in tisk:
Tiskarna Formatisk, d. o. o.
Naklada: 9700 izvodov
Spletna revija SV je dosegljiva na
www.mo.gov.si.
Revija SV je članica Evropskega
združenja vojaškega tiska (EMPA).
Revija SV je tudi na družbenem
omrežju facebook.
SV
47