Stare kranjske knjige

Comments

Transcription

Stare kranjske knjige
GORENJSKI GLAS
torek, 6. aprila 2010
14
ANTIKVARIAT
Veste, katera je prva v Kranju izdana knjiga, kdo jo je založil, kdaj je izšla? Kdo je bil prvi kranjski tiskar? Ali pa, kako
je bilo ime kranjskemu založniku, ki je natisnil več kot sto publikacij? Če niste vedeli, berite.
Stare kranjske knjige
Miran Hladnik
K
Lampret je
natisnil več kot
sto publikacij ...
Ivan Tavčar mu
je izdajanje
lokalnega
političnega
časopisa
odsvetoval, pa ga
Lampret ni
poslušal in je
ustanovil ter
dvanajst let
tiskal časopis
Gorenjec, ki je
bil prvo večje
kranjsko
založniško
podjetje.
ranj se z Ljubljano,
kar se tiče knjig, ne
more meriti, saj tu
ni izšel niti odstotek tistega, kar je
knjig producirala Ljubljana.
Občasnega izdajanja so se od
19. stoletja dalje lotevali domači knjigovezi in knjigarnarji ter tiskarji Ignac Kremžar, Pavel Bizjak, Viljem Požgaj in Ivan Primož Lampret. Od slovenskih klasikov
so v Kranju vsaj nekaj časa
živeli France Prešeren, Simon Jenko, Janez Mencinger, Ivan Tavčar in Ivan Pregelj, vendar razen Preglja v
Kranju niso objavljali.
Prva kranjska publikacija je
251 strani obsežna antologija
cerkvenih pesmi z naslovom
Oseminšestdeset svetih pesmi, ki
jo je sestavil Maksimilijan Redeskini. Prvič je izšla v Ljubljani 1775, kranjska izdaja, ki
jo je pri ljubljanskem tiskarju
Janezu Frideriku Egerju naročil kranjski poštar Ivan Baptist Mayr, pa je iz leta 1795.
Ohranjena je v petih slovenskih knjižnicah, ljubljansko
izdajo iz leta 1800 pa je prvi
zastonj na splet postavil ameriški Google.
Knjigovez in bukvar Ignac
Kremžar je v Kranju izdal
vsaj dve publikaciji. Okrog
1800 je ugledal priložnost za
zaslužek pri eni od številnih
slovenskih izdaj legende o
sveti grofici Genovefi (Ena
lepa lubesniva inu brania vredna historia od te po nadoush-
nu ven isgnane svete grafnie
Genofefe is tega mesta Pfalz. Je
is nemshkiga na krajnski jesik
preobernena. V Krainju: Per
Ignaz Kremshari), bolj nenavadna pa je bila njegova odločitev za izdajo osmih izvirnih posvetnih pesmi organista in učitelja Pavla Knobla
Štiri pare kratkočasnih novih
pesmi.
Naslovi pesmi pričajo, da
gre za zabavno in nespodobno vsebino: Od podsemelskih jabuk (tj. o krompirju),
Od perdza, Ta sboshani Bogatez (obubožani bogataš),
Taistim, kateri se ptuyh shen
deileshni sture (prešuštnikom), Taistim shenam, katere niso s'enim mosham sadovolne
(prešuštnicam),
Nova Krama, Jamranje enga
sastarenga inu saerjavenga
deklizha (tožbe stare device),
Sa pustni dan. Zato ni čudno,
če šolski učbeniki slovenske
književnosti knjige nočejo
poznati, čeprav gre za prvo
slovensko posvetno pesniško
zbirko! Valentin Vodnik, čigar Pesmam za pokušino iz
leta 1806 šola pripisuje prvenstvo, se je na platnicah
svojega izvoda Knoblove knjižice takole ponorčeval iz nje:
Bukve jiz Kranja
polne drekanja:
Nikdar nezdeli ga,
pusti mu celiga!
Zbirke slovenskih uporniških pesmi, o katerih poroča
Josip Žontar 1939 v Zgodovini mesta Kranja, da naj bi jih
Kremžar izdal okoli leta
1793, ni več najti. 1802 je
Kremžar preselil svojo obrt v
Ljubljano, v Kranju pa so
med 1850 in 1900 izšle
samo še štiri drobne publikacije: dve razglednici, brošura
o romarski poti v Velesovo in
Bleiweisov prevod štiristranske brošurice o gnojenju.
Leta 1890 je v Kranju odprl svojo knjigoveznico in
knjigarno Pavel Bizjak iz
Škofje Loke. Sam je izdal pet
knjig: dva molitvenika, eno
računico in dve prevedeni
povesti. Že prej je v Škofji
Loki prodajal piratsko povest
Rešitev o pravem času (1885),
ki jo je poslovenil Ignacij
Hladnik, in "povest iz srednjega veka" Ivan Resnicoljub
ali žrtev očetovih pregreh
(1902). O izvirnem avtorju
prve Fr. Deutzu ne vemo nič,
izgubila se je tudi sled za
drugo knjigo in njenim psevdonimnim avtorjem Draveljskim. Pavel Bizjak se samo s
knjigami ni mogel preživeti
in je izposojal tudi kolesa in
za majhen denar omogočal
poslušanje gramofona.
Prva kranjska tiskarska
koncesija je bila leta 1888 podeljena knjigovezu Ignacu
Rešu; pred tem je bila tiskarska obrt registrirana samo v
Ljubljani, Novem mestu in
Postojni. Od nekdanjega
Kranjčana Queiserja iz avstrijskega Amstettna si je kupil majhen tiskarski stroj in
skromno zalogo črk, ki jih je
spravljal kar v škatlice za vžigalice. S to opremo ni mogel
pokrivati kranjskih potreb,
Shtiri pare kratko-zhasnih NOVIH PESMI, Od Paula Knobelna skovane, Inu Krainzam sa
spomin dane. Pervizh vun dane V' KRAINI, per Ignaz Kremshari, 1801
Oseminšestdeset svetih pesmi, 1795
zato je prodajal še kruh in
žemlje in po desetih letih
obrt in koncesijo oddal v najem priseljenemu Ivanu Primožu Lampretu, ki se je tiskarstva izučil v KleinmayrBambergovi in Narodni tiskarni v Ljubljani ter v celovški Mohorjevi tiskarni. Lampret je na Dunaju kupil nov
tiskarski stroj in v Nemčiji črkovne nabore in v letih 190011 prevzemal tiskarske posle
za razne založnike: za Janeza
Giontinija in Leopolda
Schwentnerja iz Ljubljane ter
za Kranjčana Pavla Bizjaka in
Viljema Požgaja. Dober ducat knjig, največ strokovnega
značaja, je založil tudi sam.
Bil je socialdemokratsko
usmerjen in angažiran (njegovi delavci so smeli praznovati delavski praznik prvega
maja) in take narave so bile
tudi njegove publikacije. Prevelika podjetnost ga je po desetih letih pripeljala v finančne težave, tako da je bil prisiljen tiskarno prodati politično nasprotnemu Tiskovnemu društvu, ki ga je vodil duhovnik in zgodovinar Anton
Koblar. V skrbi za preživetje
in zaradi pomanjkanja drugega kadra je bil najprej zaposlen kar pri novem lastniku, potem pa si je našel delo
v tiskarnah v Gradcu, Mariboru in Ljubljani. Tiskovno
društvo je moralo za pridobitev koncesije za tiskanje uporabiti politične zveze z dežel-
nim glavarjem Ivanom Šušteršičem, ki je bil po rodu iz
Kranja. Propadli Lampret je
svojo koncesijo namreč vrnil
Reševi vdovi, ta pa jo je raje
prepustila leta 1912 ustanovljeni liberalno usmerjeni tiskarski delniški družbi Sava.
Lampret je natisnil več kot
sto publikacij, med njimi enajst liberalsko ali socialistično
usmerjenih političnih časopisov. Ivan Tavčar mu je izdajanje lokalnega političnega časopisa odsvetoval, pa ga Lampret ni poslušal in je ustanovil
ter dvanajst let tiskal časopis
Gorenjec, ki je bil prvo večje
kranjsko založniško podjetje.
Na knjižni trg je vstopil z mladinskimi knjigami: indijanarico Naseljenci Jamesa Fenimoreja Cooperja, pravljicami
in pripovedkami in z Najdenčkom, ali pravični se tudi živine
usmili. Zgodovinskemu žanru se je oddolžil s knjigama o
hrvaškem junaku banu Nikolaju Zrinjskem, ki se je v 17.
stoletju tragično uprl Habsburžanom, in s povestjo Pod
turškim jarmom. Politične nasprotnike je podražil s prevodom protiklerikalnega romana Pod spovednim pečatom
Hansa Kirchsteigerja, bralce
pa je privabljal še s prevodi
popularnega češkega pisatelja
nemško-francoskožidovskega porekla Juliusa
Zeyerja in s Kraljevičem in beračem Marka Twaina.
Nadaljevanje sledi.

Similar documents