docUrška Potočnik,
download 
Report Transcription
Urška Potočnik,
BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 1 VESTNIKOV MESEČNIK četrtek 30. 9. 2010 187. številka … jesenske darouve beren, spravlan, gén pa pijén. Urška Potočnik, dobitnica mladinske olimpijske medalje v judu Zgodba z naslovnice, str. 16 Natanko teden je minil, odkar je nastopila koledarska jesen. Vreme je za jesensko razpoloženje poskrbelo že prej. Svoje je dodalo enakonočje s polno luno. In če se po taki noči dan pozna, potem bodo naslednji z najširšo paleto barv v naravi obarvani meseci izredno razgibani. Vsekakor pa je razgiban pričujoči mesečnik, ki ga pravkar držite v rokah. Naslednji bo »zadišal« 28. vinotoka. Takrat bo pokrajina, kot pravi staro ime za oktober, že bolj pusta. To pa nikakor ne bo držalo za 188. Pén! Obljubimo. BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 2 Dinastije 2 p en september 2010 Od vratarja do napadalca o ičajn ! b o i c lja Učen jo učite ase prer Predsednik slovenske obrtne zbornice Štefan Pavlinjek (levo) in generalni direktor Gospodarske zbornice Slovenije mag. Samo Hribar Milič sta eno od zadnjih priložnostnih srečanj izkoristila tudi za pogovor o vprašanju, kako reagirati na grožnje s stavko in stavko v delu javnega sektorja. Pentute so uspele izvedeti, da nista pripravljena na kompromise. Če vlada v javnem sektorju ne bo naredila reda, zmanjšala števila zaposlenih in ne bo povečala učinkovitosti dela, bo gospodarstvo odgovorilo z drastičnimi ukrepi. Eden od teh je menda tudi neplačevanje davkov za potratno državo in njene neučinkovite službe. V uvodu k usklajenim ukrepom sta povzela dobri stari slovenski pregovor: Krava se pri gobcu molze! -ba- Projekti Korenine Lendavska dinastija Magdičevih ostaja nogometna. Igor Magdič (levo), direktor lendavskih Term, je nekoč branil v vratih lendavske Nafte, potem je navdušeno komentiral tekme lendavskega prvoligaša, vse do današnjih dni pa je ostal neomajen simpatizer Nafte. Sin Lukas (desno) stopa po očetovih stopinjah – vsaj kar se tiče nogometa in Nafte. Sicer ne preži v vratih, ampak zabija gole v nasprotnikove mreže. Pravijo, da bi že zdaj očetu v vratih povzročal sive lase. Nogometni navdušenci so opazili njegov talent in mu napovedujejo blestečo nogometno kariero. Najboljši napadalci v nogometu so svetovne zvezde in Lukasa Lendavčani že vidijo kot zvezdo svetovnega prvenstva čez osem let. -bo- Realni sektor proti javnemu Traktor za motor Düjvi ni treba skrivati let s no o p i ln iona a etic č a j Mo aka ... kor Marija Zadravec (v ospredju), po domače Düjva Miklošova, iz Lipe je dočakala lepa leta, devetdeset jih ima, čila in zdrava. Na dan praznovanja so se za njo lepo v vrsto postavili njeni štirje otroci Darinka, Emilija, Marija in Jože, ker je sama tako želela. Tri dekleta in fant pa so še vedno njeni otroci, ki so svojo mamo vedno ubogali. Ker so jo tudi tokrat, je nastala izjemna fotografija za spomin, kakršno bi si želeli v vsaki družini. Vitalna Düjva pa že nestrpno čaka na naslednjo priložnost, da jo bodo otroci spet z avtom popeljali na izlet. To ji je v posebno veselje. Z leti pa se itak ne obremenjuje! -za- Pro tiu kre pi Klin se s klinom zbija! o et l e nj aj! d o red h i r p ! P az s r pe m j u S bo Nac 26 Zsuzsa Sečko (desno), predsednica madžarskega kulturnega društva Barati Kör iz Murske Sobote, in Anica Šabjan (levo), ljubiteljska obrtnica madžarskih vezenin, sta ob dvajseti obletnici društva in otvoritvi razstave madžarskih vezenin z jesenskimi darovi in pereci obdarili dr. Laszla Göncza, poslanca madžarske narodne skupnosti v slovenskem parlamentu. Obljubil jima je, da ju bo kmalu popeljal na izlet v Ljubljano. Ni izključeno, da bosta morali prisostvovati zasedanju parlamenta, saj bi jima njun poslanec rad pokazal, kako mukotrpno je lahko to. Anica in Zsuzsa pa poslancu že šivata srajco s heteškimi vezeninami in jo bo moral obleči za TV-prenose parlamentarnih sej. Da Slovenci vidijo, kaj vse je nacionalni ponos! -za- Priznano gostinko Zlatko Kočar iz Korovec so prevzeli motorji. To poletje je bila še sopotnica izkušenemu motoristu in je v tej vlogi neizmerno uživala. Obljubila si je, da bo naslednjo sezono še sama sedla za krmilo motorja. Projekt ima izdelan. Če ne bo šlo drugače, bo mož Drago žrtvoval enega od traktorjev in ga zamenjal za motor. Čeprav je zaljubljen v velike in močne traktorje, Zlatka računa, da bodo tudi tokrat obveljali njeni argumenti. Tudi ta, da jo bosta motoristična oprava in hitra vožnja še bolj pomladili! -pr- Šivala je deklica srajco … pa res Dragi Kos, to anje! Si ni podkupov sumen? mogoče ljubo BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 3 p en 27 september 2010 3 Razstava in trgatev odlična poslovna kombinacija 010 2 a v t a Br Dobrovnik občestvu ni dal le dobrih vinogradnikov, ampak je zaradi muz, ki so našle zatočišče na bližnjih vinorodnih gričih, nekaj njih zaznamovalo tudi slovenski kulturni prostor. Med najbolj prepoznavnimi slovenskimi umetniki in vinogradniki sta slikar Endre Gönter, ki pravkar razstavlja v soboški galeriji, ter gledališki in filmski igralec Evgen Car, ki je na otvoritvi sovaščanove razstave odlično interpretiral Vincetičeve pesmi iz zbirke Devečer. Izginuli kraj Devečer ne ostaja večen samo v pesmih, ampak tudi v Endrejevih slikah, nastalih še agve l a k dna, iti! o d n a Spijv bej spraz tr v prejšnjem stoletju, ki jih je letošnja julijska poplava v Soboti hotela uničiti, pa jih je po zaslugi dobrih vil samo zaznamovala in so takšne tudi razstavljene. Zaprisežena dobrovniška vinogradnika Endre (levo) in Evgen (desno) sta na otvoritvi razstave ponudila in tudi sama spila še zadnje kaplje starega vina in tako pripravila sode za novo. »Za trgatev si ga bova sposodila pri sosedih, ki so bili čez leto manj aktivni, kot midva,« sta zaupala Pentutam. Pa še problemov s tržnimi presežki nimava, sta se pohvalila. -be- Ob Muri nashi bogato obrodil Ples za dobro letino Steyerjevi iz Plitvice pri Apačah so ena najbolj znanih pomurskih vinogradniško-vinarskih družin, ki je s svojimi odličnimi vini znana in priznana doma in v svetu. Za mladim gospodarjem Danilom in njegovo soprogo s svojim znanjem, izkušnjami in neskončno pridnostjo stojita Danilova mama in oče, Marija in Jožef Steyer. Sta v odlični kondiciji in polna življenjskega optimizma. Za dobre dosežke so potrebni ubrani koraki in Stayerjeva jih dobro obvladata. Tudi ko gre za ples. Vredno posnemanja! -be- Letošnji letnik bo nekaj posebnega. Kot si ti, draga Marija! Jubileji Recept ? Vzg z ljube ojeno znijo! Hinko Režonja iz Žepovec na Apaškem polju pa se veseli obilne letine v svojem prav posebnem sadovnjaku, ki ni samo skrbno negovan in zasajen s tradicionalnim sadnim drevjem, ampak po zaslugi inovativnega Hinka v njem uspeva tudi nekaj za naše okolje neobičajnih in redkih dreves. Najbolj bogato mu je tudi letos obrodil nashi, azijska hruška, ki jo je sam cepil na običajno hruško. Z letošnjim pridelkom je dosegel rekord, saj so se veje zvijale od sočnih sadežev, ki niso samo hrustljavi in aromatični, ampak ugodno učinkujejo na človeški organizem. Pospešujejo izločanje vode in zmanjšujejo količino strupenih snovi v telesu in, to pa je še posebej zanimivo, blažijo učinek alkohola. Slednje tudi prav pride, pravi Hinko, ki je med drugim pridelal tudi sočne viljamovke, ki se bodo bohotile v najboljši viljamovki na svetu. In tej se preprosto ne moreš odreči! -ba- Fini in njenih mladostnih devetdeset Josipina Močan, za prijatelje Fini, si je omislila prav posebno praznovanje 90. rojstnega dne. Nanj je povabila pevke in pevce, ki so bili skupaj z njo člani pevskega zbora Štefana Kovača, ki je v Murski Soboti deloval takoj po drugi svetovni vojni. Zbor je deloval od leta 1946 do 1958, osem let po tem v Murski Soboti ni bilo zbora, nato pa se je zbor na novo oblikoval pod istim imenom in deluje še danes. 20. septembra se je na povabilo Fini odzvalo kar 16 članov takratnega zbora, šest pa se druženja ni moglo udeležiti zaradi bolezni. Iskrene čestitke kolegici so kar deževale in z velikim navdušenjem so obujali spomine na tiste čase, ko je zbor vodil slavljenkin soprog, legendarni profesor Vladimir Močan. Med drugim so se spominjali številnih tekmovanj po Sloveniji, kjer so bili vedno med najboljšimi, gostovanja na deloviščih delovnih brigad Šamac– Sarajevo, nastopa ob izgradnji Nove Gorice in številnih drugih druženj. Takrat se niso prevažali z avtobusi, temveč s kamioni, pa je bilo zato toliko več zabavnih prigod, ki so se zapisale v trajen spomin. -br- Gostiteljica Josipina Močan - Fini je na spominski fotografiji sedla med pevski kolegici Darinko Zorec (levo) in Zdravo Kukel (desno), stojijo pa od leve Verica Baranja, Polonca Petrovič, Anica Lainšček, Jože Flegar, Marica Merklin, Marija Ribnikar, Ludvik Šavel, Eržika Doma, Anica Lunežnik, Zvonimir Skalar, Franček Kozel, Rajko Čebašek in Ludvik Ružič. BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 4 4 september 2010 p en 28 Mursko-morsko valovanje, vse je res, to niso sanje … … pravi besedilo himne Mursko-morskega vala, ki poslušalke in poslušalce radia Murski val in istoimenske oddaje spremlja na letovanjih s turistično agencijo Relax že 14 let. Po letovanjih na Rabu, Dalmatinski turi (Hvar, Korčula, Dubrovnik), v Šibeniku, Gradcu, Dubrovniku, Korčuli, Črni gori, Hvaru, Poreču, Malem Lošinju, Veli Luki, Paklenici in Bolu, smo se letos odločili za hotel Andrija v turističnem naselju Solaris v Šibeniku. Bilo je nepozabno … Za »gasilsko fotografijo« smo se fotografom nastavili v areni etnolanda Dalmata v Pakovem selu, kjer smo uživali v pokušnji odličnega drniškega pršuta in plavina, črnega vina. Naš kamerman in fotograf, Lendavčan Franc Kocon, sicer tudi odličen plesalec, se je izkazal še kot odličen ribič. Njegovega ulova nismo pojedli, ker so nas z ribami razvajali domačini, smo pa ga z veseljem fotografirali. Ne vemo, ali mu je ribica izpolnila katero od želja, vemo pa, da je po fotografiranju varno odplavala v morske globine … Če ni dovolj plesalcev, pridejo prav tudi plesalke. Tako sta se veselo zavrteli tudi edina murskomorskovalovka, ki se je poleg organizatorjev udeležila vseh 14 letovanj, Anica Hari iz Murske Sobote (levo) in Marjana Škrilec iz Černelavec. Vožnja z ladjico na otoček Visovac v nacionalnem parku Krka je bila priložnost, da organizatorji še kakšno rečejo o večernem programu. Miro Marko in Simono Špindler je s svojo zanimivo idejo nasmejal harmonikar, gorički lajkoš Stanko Črnko. Za dobro vzdušje in zabavo so na vsakem našem druženju poskrbeli harmonikar Stanko Črnko iz Čepinec, bobnar Jože Gergorič iz Noršinec ter ubrani pevci: Henrik Hohler iz Slovenskih Konjic, Karmen Sreš iz Srednje Bistrice (Avantura) in vodnica Mira Marko od Negove. Gostitelji v Pakovem selu so priznali, da tako dobro razpoloženih Slovencev še niso gostili v svoji vasi. Vožnja z vlakcem od ladje, s katero smo se ustavili na otočku Zlarin, do našega hotela je precej skrajšala pot, pa še zanimiva je bila – tudi za dedka Jožeta Šemna (levo) in vnukinjo Lariso Sreš iz Srednje Bistrice ter njunega prijatelja Jožeta Lebarja iz Zgornjega Konjišča. Poleg izletov v Zadar, Trogir, Šibenik, na Zlarin, v nacionalni park Krka in Pakovo selo smo se pomerili tudi v različnih športih. V pikadu je slavila Tonka Tručl, v odbojki pa je »ženska« ekipa prepričljivo premagala »moško«. Zmagovalke z leve proti desni, Vanja Kosec, Andreja Hartner, Ana Košmrlj, Marija Frančič – Muca, in poraženci (z leve proti desni) Franc Marič, Karel Časar, Tomislav Gönc in Franc Štuhec. Vsako leto pripravimo za nove člane »Murskomorske ekspedicije« tudi krst. Letošnjega, sestavljenega iz poznavanja dalmatinskih besed in specialitet, sta pripravili vodnici Mira Marko (levo) in Vanja Kosec (desno). Pri poskušanju fritul in kroštul so se odlično odrezali: Jože Temlin z Vaneče tem mamica in hči Tonka Tručl in Naja Sever iz Murske Sobote. Upokojeni diplomirana fizioterapevtka Metka Schnabl iz Gornje Radgone (levo) ter šivilja in vinogradnica Marija Steyer iz Polic sta na karaokah zapeli rusko narodno pesem Osamljeno doni in najbolj prepričali občinstvo. Za nagrado se bosta odpravili na izlet v avstrijsko prestolnico. Nastop je budno spremljal Jože Sreš, polovica dueta Karmen. Korale v koralnici na otoku Zlarin so premamile predvsem ženske. Moški pa so z veseljem svetovali pri nakupu. Tudi naša direktorica Irma Benko in mariborska dopisnica Asja Matjaž sta imeli pomoč Janka Podgajskega in Flavia Dotta ter koraljarja Mira Beškerja, Splitčana, ki na tem otočku iz koral ustvarja prave čudeže. Za svoj izdelek, koralo na kamnu, je dobil v teh dneh najvišje priznanje za hrvaški turistični spominek plavi cvet. Za aktivni začetek vsakega dneva se je približno 60 murskomorskovalovcev vsak dan zbralo na telovadbi na plaži. Vodila jo je predstavnica Relaxa Andreja Hartner, ki je vodila tudi delavnice zdravega življenja. Tudi Marija Frančič - Muca iz Lendave ni izpustila nobene vaje ... Poleg nje na sliki tudi (od leve) Pavla Börc in Julijana Klement iz M. Sobote, Cvetka Melin iz Ljutomera, Danica Pavlič iz Radenec, Avgust Šalamon iz Černelavec … Potepanju po okolici Šibenika je sledilo poležavanje na štirikilometrski plaži naselja Solaris. Prijatelji (od leve) Ernest Börc ter Franc in Veronika Flisar iz Murske Sobote so tudi na pesku našli veliko tem za pogovor … V čokoladnem šnopsu sta se v finale uvrstila zakonca Marič iz Kroga. Žena Angela je za točko premagala moža Franca. Finalni kartaški dvoboj je nadzorovala upokojena učiteljica Helena Senčur. Če smo začeli z odlomkom iz naše himne, tudi končajmo z njim. Tretja kitica pravi takole: »Smo se med seboj spoznali in prijatelji postali. Naj nas družijo dobra volja ter še mnoga, mnoga morja … Dobimo se prihodnje leto na jubilejnem petnajstem druženju! BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 5 29 p en september 2010 Potovanje v neznano T udi Don Kihot, Sto let samote, Zločin in kazen ne sodijo pod sončnike, na ležalnike s pogledom na morje. Tu in tam je morda kakšen turist na večer v preddverju hotela prebiral Lolito, eno od knjig o Harryju Potterju, knjige Danielle Steel ali Stephena Kinga, morda tudi kakšnega Bohumila Hrabala, Danila Kiša. Na svetu je čedalje več pisateljev, medtem ko je bralcev v knjigarnah in knjižnicah, čitalnicah čedalje manj. Vse več bralcev se je prelevilo v pisatelje: estradne umetnice, pornozvezde so se pojavile kot cunamiji in začele živeti tudi od objavljanja spominov. Samo upokojenci so ostali zvesti bralci, ki prihajajo v knjižnice brat časopise, male oglase, članke o radostih življenja, črno kroniko. V posameznih elitnih časopisih lahko zasledimo lestvice bestselerjev, longselerjev ali fastselerjev. Bestselerji so knjige, ki dosegajo rekorde v nakladah; longselerji so večne knjige, ki imajo svoje bralce in ponatise; fastselerji se pojavljajo ob pravem času, za kratek čas in hitro izginejo s knjižnih polic. Nekateri pisatelji so pisali ali še pišejo iz stiske, ustvarjalne nuje, drugi zaradi slave, mnogi zaradi denarja. Charles Dickens je skušal na hitro obogateti, Dostojevski je pisal, da bi se izvlekel iz primeža dolgov in siromaštva. Sodobni irski pisatelj Colm Toibin (1955) je priznal, da je pri pisanju najlepša misel na denar, kar nima nobene zveze z radostjo pisanja. Mnogi avtorji so drugačnega mnenja: po svetu hodijo z odprtimi očmi, pišejo, kar so videli, doživeli, vse v želji, da bi to posredovali prijateljem, znancem, bralcem. Med njimi se je znašel tudi poljski književnik Andrzej Stasiuk (1960) s knjigo Na poti v Babagad. V poplavi knjig, v viharju šund literature je to knjiga, ki odkriva pokrajino Srednje Evrope in, kar je posebno zanimivo, tudi Prekmurje, Slovenijo. Vedno me je presenetilo pisanje tujih, naključnih popotnikov, ki so potovali čez Slovenijo. Tako je opisal srečanje s Prekmurjem: »Bilo je pozno popoldne, ko sem prešel mejo na Hodošu … V pejsažu nisem mogel najti nobene razpoke, v katero bi lahko zdrsnila domišljija. Tukaj nobena stvar ni spominjala na kraj, iz katerega sem prišel. Ta pokrajina je oponašala predstavo nekakšne popolne države. Stisnjena v kot Evrope med germansko Avstrijo, romansko Italijo, ugrofinsko Madžarsko in Hrvaško je zaupala v obstanek s pomočjo mimikrije univerzalnega ideala … Tukaj ničesar ni bilo preveč. Mirne vasice so ležale na dnu doline. Bele cerkvice na hribčkih so stale na straži svoje uspešnosti … Murska Sobota, Ljutomer, Ptuj, Majšperk, Rogatec, Rogaška Slatina – nikjer se nisem mogel ustaviti, kajti ves čas sem verjel, kako se bo nenadoma nekaj spremenilo, kako bo dežela posebej zame izvedla nekakšen salto mortale, ona pa je medtem ostala v popolni soglasnosti s samo sabo … V bistvu sem pripotoval na obisk dežele, v kateri se je začela poslednja vojna na Balkanu. Trajala je deset dni, v njej je izgubilo življenje šestinšestdeset ljudi. Mogoče se je ta Jugoslovanska armada umaknila tako hitro, ker so Srbi začutili, da so resnično v tuji deželi. Tukaj niso imeli svojih grobov, niso imeli spominov. Ekspanzija majhnih držav s periferije je nujno provincialna. Požira področja, ki jo na poseben način spominjajo na rodni dom ali rojstno vas. Različnost in tujina sta prevelik izziv za osvajalca, ker ogrožata njegovo identiteto. Mala Slovenija je bila prevelika za Veliko Srbijo. Sicer pa, kaj bi lahko Srbi počeli v tej uglajeni in urejeni deželi, ki spominja na habsburški sen o civilizacijskem poslanstvu Kraljestva. Vojna potrebuje skupni jezik, skupni smisel, krvava dejanja so pri tem podobna vsem drugim in ne morejo obstati v vakuumu … Dobro je dopotovati v deželo, o kateri skoraj ničesar ne veste.« Teh drobnih misli, izjemnih spoznanj, izvirnih primerjav je polna knjiga poljskega pisatelja. Pred njim je po Prekmurju potoval sarajevski pisatelj Aleksander Hemon. Na poti na Dunaj in dalje, na zahod, je prespal v soboškem hotelu Diana in nekaj let kasneje v Ameriki zaslovel z romanom Projekt Lazarus. In tako Slovenija, z njo pa Prekmurje počasi dobiva svoj mali prostor na zemljevidu književnih odkritij, potovanj in razmišljanj. Za zdaj so tuji ustvarjalci opazili samo lepote dežele, niso se srečali z ljudmi, niso pobrskali po preteklosti, izkopali rženega kruha iz zemlje, nasmeha iz pogledov, zadovoljstva v standardu. Jasno je, da smo daleč pred deželami, ki jih je v svojem romanu opisal poljski književnik, potem ko je prehodil kraje, kjer je življenje brezzobo, sanje iz ovsa, krompirja in zelja, prihodnost zastrta s pozabo, skratka Bogu za hrbtom. Svojo reportažo z naslovom Dežela, v kateri se je začela vojna je sklenil: »Ponoči me je nekje za Mariborom ustavila policija. Vozil sem osemdeset v naselju. Bili so oblečeni v črne usnjene plašče in vljudni. Vprašal sem jih, kaj bi se zgodilo, če ne bi plačal. Rekli so mi, da bi mi vzeli potni list, me pustili in čakali na policijski postaji, da prinesem denar. Dvakrat večjo vsoto, kot če bi plačal takoj. Bili so nepodkupljivi. Napisali so mi lepo potrdilo, opremljeno z okrasnimi žigi, mi pobrali skoraj ves denar, ki mi je ostal, in mi zaželeli srečno pot. Iz maščevanja sem sklenil prespati na Madžarskem.« Na koncu je Andrej Stasiuk vseeno spoznal Slovence (žal uniformirane), s katerimi se srečujemo tudi mi, kadar vozimo prehitro in ne spoštujemo cestnih pravil ter drugih zakonov naše dežele. MADE IN EU Branko Šömen RA Š I L J M A Z M Poletja je konec, vrnili smo se z morja, s planin, preživeli kmečki turizem, se namakali v morju, poležavali na plažah, videli svet in domovino, se družili s prijatelji, znanci, naključnimi gosti in tu in tam s kakšno knjigo. Ni rečeno, da smo jo prebrali: nosili smo jo na plažo, preko nje gledali brhka dekleta, ki jih je vse več okrog nas. Malo smo listali, malo smo razmišljali, kaj moderni pisatelji pišejo, kaj vsakdanji bralci prebiramo. So knjige, ki so temeljni kamen civilizacije, da omenim samo Biblijo, Talmud in Koran, ki nikakor ne sodijo na plažo. 5 Simon Emri P ogosto govorijo, da pride modrost z leti. Morda to res drži, vendar velikokrat opazimo, da so otroci včasih bolj »modri« kot odrasli, da bi ravnali čisto drugače, kot bi to počel marsikdo od nas, zato se mi ne zdi, da bi bil predpogoj za kanček modrosti ravno starost v letih, temveč predvsem čustvena zrelost oziroma nasploh zrelost, ki si jo lahko pridobimo v družini, v šoli in v družbi nasploh. Je nekaj, kar zrase v človekovem srcu in je izoblikovano iz več dejavnikov, ki jih podari življenje. Ali kot je povedal Marcel Proust, da modrosti ne moremo prejeti, odkrijemo jo lahko le sami po opravljenem potovanju, ki ga nihče ne more opraviti namesto nas ali nam ga prihraniti. Če mislimo, da je modrost samo neka stvar, ki je zapisana v Bibliji ali pri starih filozofih, se resnično motimo. Modrost mora živeti in biti del našega vsakdanjika, saj ta oblikuje ideje, nazore in ustvarja dejanja za boljši svet. Upam, da nekaj te modrosti med nami vendar živi in deluje. Vrednote danes »zahtevajo« spet nove, bolj humane vsebine. Če se vprašamo, kakšna je raven razvoja sociale pri nas ta trenutek, moramo ugotoviti, da je slaba, da imamo prostor, ki ga je treba napolniti in izpolniti. Doma imamo potencial in voljo, da smo sposobni socialo in vse druge humane ter inovativne oblike družbenih potreb še naprej razvijati za sočloveka, za nas same. Všeč mi je slogan, ki je bil pred kratkim vodilo neke naše slovenske konference, in sicer Od družbe znanja k družbi modrosti. Seveda si v to smer vsi želimo zakorakati, ampak mogoče še nismo niti v pravi družbi znanja, kjer bi že bila košara polna, ali pa še ne znamo uporabljati že obstoječih polnih »piskrcov« znanja. Zato imamo nalogo, da najprej dosežemo tak nivo družbenega znanja, ki nam bo omogočal tudi ustrezno kakovost Modrost v našem času družbene modrosti. Enega in drugega nam primanjkuje. Znanje se nam zdi nujnejše, vendar pomislimo tudi na modrost, kajti morda je ravno od modrosti v naši notranjosti odvisna tudi naša učinkovitost v ustvarjanju znanja. Slovenska identiteta za prihodnost ne more biti več utemeljena zgolj na jeziku, zgolj na naši že ustvarjeni kulturni dediščini. Iz nje moramo črpati navdih, vendar moramo ustvarjati tudi sami. Nova identiteta nas samih bo predvsem odvisna od tega, kako bo naša družba mobilizirala naše najboljše potenciale in katere vrste razvitih, sodobnih, naprednih omrežij, tudi socialnih, bomo vzpostavili. Dandanes je »v modi« izrazje sedanjega predsednika ZDA, ki je s svojimi koncepti, kot so »Yes, we can« ali »bottom up«, ustvaril neko novo razpoloženje, neko novo atmosfero v družbi. Razvoj ni odvisen samo od materialnih dejavnikov. Zelo je odvisen tudi od tega, kako pozitivno ali negativno zaznavamo in občutimo našo stvarnost ter kako jo želimo spreminjati. Veliko je odvisno od naše volje, veliko je odvisno od našega optimizma in konec koncev naše zrelosti ter modrosti, ki ju premoremo. Tu nikakor ne mislim na politiko in vsiljevanje volje močnejših, ampak govorim o volji, ki jo izražajo ljudje, posamezniki, mi, »majhni« ljudje, ki bi radi živeli boljše in v boljšem svetu. To voljo je treba vedeti udejanjiti na odru življenja, treba je začeti od vseh ljudi, torej »bottom up«. Solidarnost je prvi korak k resnemu pristopu za bolj prijazen in pravičen svet. Družbene in gospodarske razmere danes še bolj kot v preteklosti vabijo, da medsebojno pomoč in sodelovanje po lastnih zmožnostih tudi konkretno udejanjimo. V ZDA vsak sedmi državljan živi v revščini oziroma kar 43,6 milijona ljudi. To je največ v 51 letih, odkar so te podatke prvič objavili. Lani je živelo brez zdravstvenega zavarovanja v ZDA kar 50,7 milijona Američanov. Zato ne zadostujejo samo lepe besede, kot »bottom up«, temveč dejanja, ki se kažejo v tem, da se pomaga drug drugemu, in to s kančkom človeške pameti in srca. Preostane nam samo upanje, da bo moj in tvoj zgled pomagal tudi drugim, da bodo videli in spoznali, da je medsebojna pomoč pomembna. In da nas k temu vodi le modrost, se pravi neka zrelost in odprto srce za vsakega posameznika, ki živi na tem planetu. A najprej začnimo takoj za vogalom, na domači zemlji. BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 6 6 september 2010 p en 30 Osemdeset let pisateljice Karoline Kolmanič P isateljska pot Karoline Kolmanič se je nakazala pri njenih osemnajstih s črtico Sava šumi in verjetno še ne končala z zadnjim, dvaindvajsetim romanom Nila – zgodbo o težavah odraščanja v novem času. Med obema je več kot šestdeset let, zanimivo pa je, da je pisateljica ves ta čas in v vsakem delu tako v slogu kot tematiki ostala zvesta sebi. Vsaka njena zgodba je zgodba o ljubezni, ki je smisel in glavno gibalo življenja. Kaj vprašati pisateljico, žensko, ki ravno danes, ko je izšel naš Pen, praznuje svoj visoki jubilej in o njej iz njenih intervjujev in knjig vemo skoraj vse. Romani, revijalne in časopisne objave, objavljanje v Nemčiji, literarni večeri, pisateljska srečanja, predstavitve knjig, zakon, materinstvo, šolsko delo – pisan vrtiljak njenega življenja se še zdaleč ni ustavil, zlasti pa ne njena ustvarjalnost. Sprejela me je s posnetkom svoje pesmi Najina pot, ki so jo zanjo uglasbili člani Halgato benda, zapela pa Nataša in Sašo. Še vedno mladostna in polna življenjske moči potrjuje, da je bila v življenju srečna na vseh področjih, čeprav za nobeno ceno noče priznati, da je bila tudi lepa, česar nikakor ne gre zanemarjati. Srečna kot ženska, kot mati, kot učiteljica in seveda kot pisateljica. Življenja polna skleda Potem je samo še priprla oči in prisluhnila joku svoje duše. Tako, čisto tiho, komaj zaznavno, so polzele solze iz svetlo modrih oči. In potem je obvisela morda ena sama, otrpnila, se sprožila in zdrsnila. Izprala je bolečino, sled spominov in oživila tisti dan. Venec besed se je sprožil, se razpredal: »Božo, tam na otočku, skrita med vrbe, sva izpolnila svoje kopnenje drug po drugem. Skoraj leto sva čakala ta dan. In potem sva si ga izbrala. Pravzaprav si ga določil ti, ker je bilo mene neizmerno strah Sava šumi, 1948 postati ženska pri komaj sedemnajstih pomladih. Kako je biti ženska? Biti ženska ni vedno lahko, a nikoli si nisem želela, da bi bila moški. Rada sem bila ženska, zaradi ljubezni, občudovanja, poklonov, ljubezenskih pisem. Bilo je veliko ponudb, a vedno je bila kakšna ovira, da se nisem znova poročila. Moje osnovno načelo je bilo, da nikoli ne smeš vzeti otrokom očeta in prav tako ne prepustiti svojih otrok očimu. V šoli so me vedno bolele solze otrok razvezanih staršev. Vendar pa nikogar ne obsojam. Sama si nisem iluzorno predstavljala vdora v tuje življenje, čeprav so mi ga nekateri moški idealno narisali. Vsak si pač utira pot življenja po svoje in ima pravico sanjati, da mu bodo ob novem človeku zvezde sijale dlje. Lahko razumemo, da se dolga pot iztroši in si ljudje poiščejo novo zvezo. Ta lahko ostane večno zelena, morda pa bi se marsikdo rad vrnil v staro, kjer ždijo mladi spomini ljubezni in dela družine. Vendar pa o tem vemo bolj malo, verjetno ostajajo le nemi vzdihi. Kaj je za žensko pomembno, da je srečna? Zunanjost je lahko pomembna, a več kot to je biti ljubljen in spoštovan od razumevajočih in čustvenih ljudi. Biti ženska vedno pomeni živeti ljubezen, kar je spet lepo in težko hkrati. Globoka čustva povzročajo trpljenje, ki je tem globlje, čim globlja so čustva. In biti ženska pomeni tudi biti sočuten: ne morem gledati žalostnih oči ne pri ljudeh, ne pri živalih, in pomagala bi vsakomur, če bi mogla. Ženska ljubezen je ljubezen do vsega živega. Je pa tudi spomin na ljubezen, ki je več ni – v spominu se vedno vračam v svojo rojstno hišo in črpam moč iz dobrote svojih staršev. Iz ljubezni pa pride tudi materinstvo … Tudi biti mati, kar je kmalu postalo moja glavna vloga, je bilo osrečujoče. Čeprav tudi materinska čustva lahko bolijo. Ko sta prišla moja sinova, je vsa literatura v meni zaspala in vse moje življenje je bilo posvečeno njima. Oba sem rodila doma, da bi lahko rekla, da imata rojstno hišo. Kot mlada družina, najprej smo živeli v Gederovcih, nato v Soboti, smo bili zelo srečni. Otroka sem bodrila, ju spodbujala k učenju, ko sta odraščala in si kot študenta kupila motorna kolesa, sem trepetala za njuni življenji. In na koncu sem postala še srečna stara mama, vnuki so v življenje prinesli novo veselje. Če nadaljujeva v tem smislu, je tudi učiteljski poklic neke vrste materinstvo … To je bil zame najlepši poklic že od prvega razreda osnovne šole, ko me je učila zelo prijazna učiteljica. Veliko mi je pomagala, ker nisem dobro obvladala slovenščine. Zadnje leto pred upokojitvijo mi je bilo tako hudo, pa tega nikomur nisem upala povedati. In ko se je začelo novo šolsko leto brez mene, nisem hotela gledati, kako bodo otroci spet šli v šolo, in odpotovala sem na Gorenjsko. Leta učiteljskega poklica so bila dobra, v šoli ni bilo problemov, sodelovali smo s starši. Vse je bilo v redu. V začetku je bilo zelo naporno, bila sem žena in mati, za izredni študij ni bilo dopustov, pa sem vendar v rekordnem času končala višjo pedagoško šolo. Za nagrado sem dobila možnost obiskovanja tečaja nemškega jezika v Dresdnu, nato pa še v Göttingenu. Spomin je včasih res obremenjujoč, a v šoli in pri študiju mi je vedno koristil. Največkrat pa je nespametna strast tista usodna sila, ki življenje tragično spremeni. To je takrat, ko je spolnost na prvem mestu, in to odklanjam. Prva mora biti duhovna bližina, spolnost je lahko le posledica takšne bližine. V ljubezni je treba zahtevati celotnega človeka, ne le njegovega telesa. Svojih junakov pa vendar ne obsojam zaradi nespametnih odločitev, skušam najti rešitev zanje, jih spet vrniti v življenje. V vašem najnovejšem romanu Nila predstavljate tri generacije žensk, negotovo pubertetnico, posesivno mater, modro staro mamo. S katero ste se identificirali? Z vsako po malem, najbolj pa z babico. Zastopa moja strpna stališča. Mlade je treba razumeti in jim pomagati, ne pa obsojati in kritizirati. K vaši uspešni pisateljski poti spadajo tudi dolgoletni in uspešni stiki z nemškim literarnim življenjem v Göttingenu. Tja hodim že dolgo in ustvarila sem si številne prijateljske vezi. Že veliko let sodelujem pri mednarodnem zborniku Glasovi z vsega sveta, v katerem najdemo pisatelje številnih evropskih držav, pa tudi iz ZDA in drugih celin. V začetku sem bila iz Jugoslavije edina. Vsako leto so mi objavili v zborniku eno zgodbo, samostojno pa je izšla knjižica Posodi mi svoj obraz. Iz nemščine sem tudi prevajala, prva knjiga je izhajala v podlistku, druga pa samostojno. To je zanimiva knjiga pisatelja Martina Allwooda Nosil sem smrt v svojem telesu, avtor pa pripoveduje, kako je premagal raka. Ja, sinoči sem preživljala noč v divjem odmevu vrstnikov. V resnici sem drugačna, a vem, da moram pasti v tolmun, kjer smo si vsi podobni. Zaradi izstopanja me ponižujejo, izzivajo do onemoglosti, očitajo mi hlinjenje, da sem »piflarca« in celo profesorjeva ljubica … Zato ne bom več … Nila, 2010 Iz svojega življenja pa nedvomno jemljete snov za svoje romane – videti je, da se zgodbe kar rojevajo. Literatura je ves čas živela v meni, še v času učiteljišča, a razmahnila se ni, dokler nisem dobila nagrade za roman Sonce ne išče samotne poti leta 1968. Sicer z grenkim priokusom, zato sem do nagrad še vedno malo skeptična. Potem pa so zgodbe kar prihajale, iz mojega in tujega življenja. Hrbtenica je bila vedno realna kot tudi pri mojem zadnjem romanu Nila. V resnični zgodbi je bil scenarij bolj črn, a sama se temu rada izogibam, zdi se mi prekruto, za svoje junake vedno želim najti dober izhod. Kot pisateljica ste uspešni, že davno ste si ustvarili svoj krog bralcev – kaj pa v moškem svetu? Večinoma je težko biti ženska in ustvarjalka, saj svetu vladajo moški. Priznavam, da so kot pisatelji zelo dobri. Sama pa se ne oziram na kritiko in modne trende in pišem vedno enako; zame je še vedno najpomembnejši knjižni jezik, ne navdušujem se nad slengom in žargonom, bližje mi je narečje. Mislim, da je literatura nekaj dragocenega, kar potuje iz roda v rod, prenaša slovensko kulturo. Ne bi smela biti vulgarna. Tudi o erotiki se da pisati na lep način, lahko dogajanje samo nakažeš, brez banalnosti in vulgarnosti. Res je, usode vaših junakinj, večinoma pišete o ženskah, so velikokrat krute. Pišem tudi o moških, saj so moške in ženske usode v življenju prepletene. A kljub krutosti njihovih usod zanje vedno najdem rešitev, kot to sama počnem v svojem vsakdanjem življenju. Življenje je kot morje brez obale, kot dan brez teme, čeprav je to idealistično. Sem pač optimistična in verjamem, da mora vsaka ladja nekoč priti v pristanišče, vsak človek v svoje gnezdo. Res veliko pišem o čustvih, ker sem tudi sama čustvena, a to niso posebne nagrade za življenje, velikokrat povzročajo tudi trpljenje. In še standardno vprašanje za konec – kako je pri osemdesetih? Dobro, nič se ne pritožujem, optimizem me ni zapustil, čeprav je za menoj tudi veliko bridkih ur, a nikoli nisem nikogar nadlegovala s svojo žalostjo. Še vedno imam to, kar je v življenju najpomembnejše: izžarevanje topline in razumevanje v medsebojnih človeških odnosih. Iskreno čestitamo in želimo vse dobro še naprej! Bea Baboš Logar BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 7 31 p en september 2010 7 Jerneja Pirnat (1987) Mihael Zanjkovič (1986) … pri svojih triindvajsetih se lahko deklič iz Kroga pohvali z več kot desetletjem dolgim murskovalovskim stažem. Resda je nekaj časa moralo preteči, da je prišlo vse na svoje mesto. A ta nadvse simpatična sogovornica danes postaja nov radijski glas, ki bo, verjamemo, popestril marsikatero polovico dneva s svojim prijetnim in pomirjajočim ter v kleni slovenščini ubranim tonom. Absolventka prevajanja in tolmačenja angleščine in filozofije bo sicer še nekaj malega migala v Mariboru, drugače pa upamo, da bo radio postal njen drugi dom. No ja, saj že je. … povabilo na avdicijo ga je ne tako davno prignalo z Razkrižja v Žuto kučo. Na Murski val. Da je vajen nastopati, je bilo kaj kmalu jasno. Navsezadnje sedemkratni stric in študent socialnega dela izhaja iz glasbene družine, v kateri ta umetnost ni tuja nobenemu od njegovih dveh bratov in dveh sester. S starejšim je pred kratkim ponovno oživil pop rock zasedbo Glinasti golobi. Kmalu ga bo mogoče videti v filmu Maje Prettnar Nikoli za vedno, kjer mu je bila zaupana glavna moška vloga. Pestro življenje na videz zmedenega mladeniča in radijskega vajenca. 1. Predstavi ga Zaenkrat je še vedno študentski, sicer pa zadnje mesece poskuša odrasti in se zliti s svetom, ki me pričakuje po koncu študija. Všeč mi je vznemirjenje, ki ga prinaša delo na Murskem valu. Čeprav sem se v oddaji Mali radio prvič preizkusila kot sedmošolka pred skoraj enajstimi leti, sem komaj v letošnjem poletju preizkusila, kaj pomeni živeti radio, saj sem tam skoraj vsak dan. In tudi moj stil in življenje sta postala veliko bolj dinamična in zanimiva, saj se vedno nekaj dogaja. 2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo oziroma imaš občutek, da si na pravi poti? Nekoč sem želela postati učiteljica. Matematike, seveda, kot moj dedek. Po gimnaziji pa sem se podala v družboslovje in tu ostajam predvsem po zaslugi moje babice, ki me je decembra 1999 »poslala« na avdicijo. (Hvala, maca!) Verjamem, da sem na pravi poti, ki vključuje tako delo na radiu kot kariero na področju študija, pa morda še kaj drugega. Zadovoljna sem in to je najbolj pomembno, seveda pa se bom tudi v prihodnje trudila slediti svojim željam. 3. Kaj bereš, prebiraš, poslušaš, gledaš … Bolj gledam kot berem, pa še to le toliko, kolikor mi čas dopušča. Sicer pa me čaka še nekaj nepredelane študijske literature, ki bo še nekaj časa glavno čtivo. Kakšna knjiga »za dušo« pa se prikrade tudi kdaj vmes, za razbremenitev in motivacijo. Glasbena podlaga je odvisna od razpoloženja, vedno pa je ušesom blagodejen kakšen izjemen vokal. 4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz? Verjetno tako kot vsi drugi. Zmagujem s širokim nasmehom, izgubljam pa z žalostnim leskom v očeh. Pomembno je, da se potem postavim na noge in se podam v novo bitko. 5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z njimi? Moji pravi prijatelji so tisti, s katerimi se lahko v isti minuti smejem in jočem. Priznam, da se v poplavi modernih tehnologij teh poslužujem tudi sama. V zadnjem času se trudim virtualne stike omejevati in jih uresničevati neposredno, ker mi dajo veliko več energije in zagona. Seveda taka oblika komunikacije tudi na odnose z najljubšimi ljudmi vpliva zelo blagodejno. 6. 5-krat najljubše? - Barva: zelena, čeprav je v garderobi skorajda ni, - dan v tednu: četrtek, ker napoveduje petek, ki pomeni konec tedna, - blagovna znamka: Me to You, - pijača: pozimi kakav, poleti cedevita, - cvet: tulipan, od zelenih pa bambus. 7. »Prah si in v prah« se povrneš ali reinkarnacija in zakaj tako meniš? Pustim se presenetiti. Mislim pa, da izid nima bistvenega pomena in vpliva na to življenje. Nazaj ga ne bomo več dobili, zato moramo živeti tu in zdaj. 8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še neuresničeno potovanje? Deset dni čistega miru na obali, brez sodobnih tehnologij. V družbi mojega v. d. moža. Glede potovanja pa – nekoč bom obiskala Mehiko. 9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi … Prvi avto pa. Ni pomembna prva ljubezen, pomembna je tista, ki traja. 10. Miška Miki ima psa Plutona, ki je prav tako kot drugi junaki iz Disneyjevih stripov žival, a ne govori in ima (zgolj) vlogo psa. Kako si to razlagaš? Risanke naredijo nemogoče mogoče. V resnici niti nobena miš ni tako velika kot pes. Podobno je pri Tomu in Jerryju. V realnosti se nobena miš ne igra z mačko, ampak je obratno – in igre je zelo hitro konec. Vsake toliko pa dobro dene, da se prepustimo domišljijskemu svetu, kjer nič ni tako, kot je v resnici. 1. Predstavi ga Moj stil je skok v neznano in izziv, ki ga prinaša. Preverjene poti me dolgočasijo, zato si življenje otežujem s svojeglavimi eksperimenti in v večini primerov se konča slabo z zelo pozitivno izkušnjo. To početje me obogati z neprecenljivimi izkustvi, zaradi katerih mi naslednji podvig uspe veliko prej in boljše. Dokler mi bo uspelo obdržati glavo nad vodo in pozitiven pogled na življenje, bom živel na tak način – spontano, mladostno, z zrelim odnosom. Moj stil. 2. Se ti mladostne sanje o poklicni karieri uresničujejo oziroma imaš občutek, da si na pravi poti? Mladostne sanje v mojem primeru so povezane z glasbo in nastopanjem, kar me spremlja že od otroštva, in to doživljam in živim. Drugače pa sem mnenja, da ljudje prehitro ugotovijo, kaj je smisel njihovega življenja, zato se osredotočam na trenutek in vse, kar mi ponuja. Kaj bo kasneje, mi še ni treba vedeti. Upam, da bo samo še boljše. 3. Kaj bereš, prebiraš, poslušaš, gledaš … Berem veliko knjig o osebnostni rasti in vzhodnih alternativnih metodah zdravega življenja. Najboljše pri tem je, da z vsako prebrano knjigo spoznam, da nimam pojma. Nato preberem naslednjo. Preštudiram pa tudi kako športno publikacijo, ker sem polmaratonec. Izbiram nenasilno glasbo, bogato s harmonijami in šokantno iskrenostjo. 4. Kako sprejemaš zmago in kako preneseš poraz? Eno bolje, drugo slabše. Realno se mi zdi, da je ena zmaga na deset porazov uspeh. Seveda se jezim z vsem srcem in krivi so vsi drugi, ko pa zmagam, poraze s ponosom vzamem na svoj račun in slavim. 5. Kdo so tvoji prijatelji in kako neguješ odnose z njimi? Najboljša prijateljica je moja Doris, kateri posvečam največ pozornosti. Iz tega odnosa črpam svojo življenjsko voljo in moč, zato vse druge postavljam za njo. Lahko pa dodam, da sem obkrožen z ljudmi, po katerih se zgledujem, to pa je že sreča. 6. 5-krat najljubše? - Barva: zelena, - dan v tednu: ponedeljek, - blagovna znamka: Mura, - pijača: voda, - cvet: vijolica. 7. »Prah si in v prah« se povrneš ali reinkarnacija in zakaj tako meniš? Reinkarnacija, ker mi tako govori moja vera v življenje, ne v smrt. 8. Tvoje sanjske počitnice in tvoje še neuresničeno potovanje? Zaenkrat Nova Zelandija združuje oboje, ker nerad poležavam na počitnicah. Je najdlje vstran od Slovenije, ima še bolj čudovito pokrajino in ljudi, ponuja pa nama tudi nov začetek, če bi bilo preveč lepo. Športni turizem je nadpovprečno razvit, kitaro pa itak vržem na hrbet in sem že doma. 9. Pregovor pravi, da prva ljubezen nikoli ne zarjavi … Res pusti najmočnejši vtis, zarjavi pa vseeno. 10. Miška Miki ima psa Plutona, ki je prav tako kot drugi junaki iz Disnyevih stripov žival, a ne govori in ima (zgolj) vlogo psa. Kako si to razlagaš? Živali na štirih nogah ne govorijo, logično! MOJ STIL BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 8 8 september 2010 Legende Andreja Časar M eje se menda res začenjajo v glavi. Današnja slovensko-hrvaška naveza in njena fantazmatska zgodba o (ne)določenosti segata od davnega, pa vendar ne metuzalemsko postaranega trenutka domačega ograjevanja. Pa začnimo pravljično, živel je človek z utopijo raja, in raj, verjemite, se lahko doživlja le s sorodnimi dušami. Iskal je isto misleče duše, in ko je začutil sorodne prebliske, je mislil, da je našel tisti kraj – »rajski« ilirizem, ki je napeljeval k prestopanju in podiranju meja. Tako je pričel nizati in nizati tuje pobude, da bi končno uresničil lastne sanje. Vendar mu je raj določil že znano usodo – ugriznil bo v napačno jabolko. Kako je Jakob Frass postal Stanko Vraz Jakob Fras(s), Jakob Cerovčan ali Stanko Vraz so nekatere od različic imena, ki jih je tale vseslovanski (po) ustvarjalec, če ga lahko tako imenujem, uporabljal kot Slovenec iz Slovenije ali Ilir iz Ilirije. Rojen je bil 30. junija 1810 (1810–1851) v kraju Cerovec pri Ljutomeru, danes imenovanem Cerovec Stanka Vraza, na območju, kjer ni bilo ostre jezikovne ločnice med slovenščino in hrvaščino. Bil je najmlajši izmed šestih otrok in že na začetku so mu domači namenili študij. Med letoma 1821–1823 je obiskoval trivialko v Ljutomeru, medtem je stanoval pri materinem bratrancu, župniku Mihaelu Jaklinu. Izobraževanje je nadaljeval na mariborski gimnaziji v šolskem letu 1823/24, končal pa 1829/30. Vmes je opravil izpit za domačega učitelja, nato pa v Gradcu študiral filozofijo, kasneje pravo, vendar ga je že tedaj bolj kot študij zanimalo pisanje. Gibal se je v krogu izobražencev, zbranih v t. i. Slovenski družbi, kjer so širili duha svojega naroda z zbiranjem slovanskih knjig. Ni bil najboljši učenec, niti najboljši študent, vendar si je zelo prizadeval za pisateljski poklic. Poznamo ga kot pesnika, prevajalca, kot zbiralca p en O vseslovanski duši Stanka Vraza (30. 6. 1810–24. 5. 1851) in razmisleku, ali bi naš jezik lahko zvenel tudi nekoliko drugače obsežnega gradiva ljudskih pesmi ter poznavalca umetne in ljudske svetovne literature, ki je prevajal iz latinščine, grščine, italijanščine, nemščine, angleščine, francoščine in slovanskih jezikov. Predvsem je prevajal evropske romantike in antične klasike. Krščen je bil za Jakoba Konstantina. Svoj neslovanski del imena je spreminjal tako, da mu je dodajal slovansko končnico. Iz Jakoba Konstantina je sprva nastal Jakob Stanislav, dokler ni popolnoma opustil krstne različice in se preimenoval v Stanka. Priimek iz Frass v Vraz je spremenil nekoliko kasneje, šele pri Ilircih. Zaznamovala in determinirala sta ga domače okolje in tedanji čas. Okolje, ki je bilo bližje kajkavstvu kakor Kranjski, iz katere je izhajalo narečje, ki je dalo temelje knjižnemu jeziku. Zato je Vrazova mladostna faza vezana na njegov razkol med Čbelico in ilirce, ves čas je nihal med Ljubljano in Zagrebom in ves čas upal, da mu bodo objavili pesmi na domačih tleh. Upal pa je tudi, da bo (kranjska) slovenščina sprejela nekatere štajerske izraze. Prešeren ni bil za to in Vraza je njegovo neodobravanje prizadelo. I. Brnčić piše, kako je »Vraz pozabil, da bodo Slovenci še manj odporni nasproti zunanjemu pritisku, če bodo morali porabiti velikanske energije za sprejem jezika, ki jim nikdar nikoli ne bi mogel postati adekvatno, enakovredno nadomestilo lastnega jezika, kar je kot hrvatski književnik bolestno izkusil tudi sam« (Ivo Brnčić, Ob Veliki korespondenci, Ljubljanski zvon, 1936, 56, 1, str. 123). Brnić Vrazovo idejo o ilirizmu vidi kot utopijo in v nadaljevanju pojasni, »da je bila sila ilirske ideje na dejanskem političnem področju varljiva in tako se je Vrazu primerilo proti njegovemu hotenju in proti njegovi zavesti, da se konkretno ni poiliril, ampak je slednjič postal in pred zgodovino ostal – Hrvat« (str. 124). Vraz je širil idejo ilirizma, na Slovenskem je hotel pridobiti somišljenike, seveda se je z željo po priključitvi k ilirizmu obrnil tudi na Prešerna. Ker ga krog Kranjske Čbelice nikakor ni sprejel medse in ker se jim je njegova slovenščina zdela nerazumljiva ter je njegov domači kraj klical bolj po severnem predelu Hrvaške kot po Ljubljani, se je odločil za vseslovansko idejo in se leta 1838 preselil v Zagreb. Vendarle je moral poskrbeti tudi za eksistenco. Živel je od dediščine, bival pa pri prijateljih na Hrvaškem in Štajerskem. 1845. je želel profesuro ilirskega jezika na Pravoslavni akademiji v Zagrebu, a ga niso vzeli. Leto kasneje je postal tajnik Matice ilirske, v njenih prostorih pa je leta 1851 tudi umrl, star enainštirideset let. Vraz je najverjetneje na ilirizem pristal že leta 1835, ko so mu pri Danici, tiskanemu oznanjevalcu literarnega preporoda, 12. septembra 1835 izdali pesnitev Stana i Marko, v slovenski različici se je pesem imenovala Micka in Marko. Pesem je seveda izšla z Gajevimi popravki in z za slovenstvo provokativnim avtorskim podpisom Ilir iz Štajerja. Vraz se je upravičeno bal odziva slovenopolitov, predvsem Miklošiča, da ga ne bi dojeli kot odpadnika. (Blanka Bošnjak: Vpliv ilirizma na slovensko književnost: Stanko Vraz. V: Preseganje meje. Zbornik Slavističnega društva Slovenije 17. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije, 2006, str. 167–168). Vraz je imel leta 1834 idejo za literarni list Cvetlice, z vrtov vsakega izobraženega, takrat je namreč Čbelica izgubljala veljavo. Cvetlice naj bi soustvarjali Vraz, Miklošič, Kastelic, Kočevar, Prešeren. Vendar je vse ostalo le pri zamisli. Leta 1837 je imel vnovični načrt za izdajo almanaha Metuljček, pa tudi iz tega ni bilo nič, saj se potencialni ustvarjalci niso strinjali glede abecede. (Jože Pogačnik, Miklošič in ilirizem, Sodobnost, 1991, 39, 10, str. 933). Hrvati ga imenujejo za svojega prvega profesionalnega književnika in ga uvrščajo med najpomembnejša imena preporoda narodne poezije. Prizadeval si je dvigniti hrva- Navdihnjen od ljubezni do Ljubice Cantilly (Vir: Stanko Vraz. Pjesnička djela I. Đulabije. Zagreb: JAZU, 1953) 32 Človek Vrazova rojstna hiša v Cerovcu Spominska plošča ob 200. obletnici pesnikovega rojstva ško književnost na evropsko raven. Predvsem je pomembno, da je govoril o nujnosti ločevanja književnosti od politike. Menil je, da politika samo moti književnost. Ob zahtevi po približevanju ilirskega jezikovnega ustvarjanja evropskemu ni imel v mislih posnemanja evropske literature, temveč lastno inovativno gonilno silo, ki bi bila kvalitativno enako močna in odmevna kot evropska. V tem pogledu in takrat se je miselno razšel z Gajem ter z Rakovcem in Vukotinovićem v letu 1842 pričel izdajati zbornik Kolo. Leta 1848, podatek dobimo iz že omenjenega članka B. Bošnjak (str. 167), se Vraz z Gajem zares razide na vseslovanskem kongresu v Pragi. Vraz, Gaj, Prešeren Korespondenca Vraz–Prešeren se je razvila iz in zavoljo ideje po skupnem slovanskem jeziku. Vraz je simpatiziral z zamislijo, ki je izvirala od Jana Kollarja, kar ga je približalo krogu Ljudevita Gaja. Vendar se je Gajev pogled na skupni slovanski jezik razlikoval od Vrazovega. »Kakšen jezik sta imela v mislih z 'ilirščino'? Ni dvoma, da je Gaj preprosto tako preimenoval štokavščino, ki jo je imel namen uvesti mesto kajkavščine v svoj list, in ravnal tudi pri jeziku po istem načelu kakor pri političnem gibanju: z izpremembo hrvatskega imena bo odstranjen videz namere pohrvatenja in s tem omogočen pristop ostalim južnim Slovanom, na katere se je obračala hrvatska akcija. Težje je ugotoviti, kaj je videl v 'ilirščini' Fras. Ker je z nekaterimi drugimi Slovenci nekaj kasneje zahteval, da naj zagrebški krog pri pisanju 'ilirščine' upošteva več dotedanjih južnoslovanskih knjižnih jezikov, je najverje- tneje, da je takoj, ko je nastalo vprašanje, videl v novem jeziku umetno zmes. V še težjem položaju je bil ob Gajevi želji po slavospevu Hrvatski. V razgovoru tega preprosto ni bilo mogoče naravnost odkloniti, zato je nekaj obljubil, toda po odhodu iz Zagreba obljubo s pismom preklicel« (Fran Petre, Vrazovo poimenovanje ilirizma, Sodobnost, 1938, 6, 3, str. 126). Gaj je v ilirizmu videl hrvatizem, nadvlado, da se jezik majhnega naroda izgubi v dobrobit malo večjega. Potemtakem je to postal preko jezikovnega tudi politični problem. Problem, ki se dotika narodove identitete in obstajanja v izvirni govorici, slovenstvu. Pogačnik v članku Miklošič in ilirizem (Sodobnost, 1991, 39, 10, str. 935) poudari Vrazov dvojni odnos do ilirizma, ki je Risba (Vir: Stanko Vraz. Poezija i proza. Zagreb: Matica hrvatska, 1963) razviden iz pisma Ljudevitu Gaju (1835): »Lepo se mi dopadne duh Tvojih slovesnih pripomočkov, ki so nas v pesmah tak lepo, privablivo pobratili – radi mi u Vaše kolo stopimo al vonder prosimo nehajte nas za Hrvate imeti, to ime nam zmirom zdajno mejo Horvatskega na pamet prinosi, in na našo zibel opominja, ki je le tokraj. Ti imaš srce, lehko čutiš, kak težko je njene mile glase pozabiti. Bolelo bi te, da bi kdo rekel: Ti si Polak al Rus al Ceh al Krajnc pusti zmisli ime Horvat. Tak je tudi naj rodstva kraj mili, ako je ravno mali in brezslavni in ne tak prostoren, pa clo voznik težko vežo zapusti, v kteri je vonder mnogo grenkih dnevov potrošil.« Vraz pač ni znal kranjsko, zato je pisal v svojem domačem jeziku, ki pa je bil kranjščini le malo podoben. BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 9 p en 33 september 2010 9 z utopijo raja Sonet iz cikla Sanak i istina (Vir: Stanko Vraz. Poezija i proza. Zagreb: Matica hrvatska, 1963) Da bi se ji približal, je ustvarjal neologizme in stvar še dodatno zakompliciral. Ker je, po Prešernovem mnenju, zapostavil slovensko govorico, ga v svojem epigramu krsti za Narobe Katona. Od drugih manjši in časten manj rod je slovenski, lakota slave, blaga, vleče pisarja drugam. Victrix causa Diis placuit, sed victa Catoni: Stanko, Slovenov uskok, Vraz si narobe Katon. Prešernov Epigram Narobe Katon je bil prvikrat objavljen v Poezijah leta 1847. Prešeren si izposodi Lukanov verz (Pharsalia I. 128) v latinščini (Bogovi so bili naklonjeni zmagoviti strani, Katon pa premagani) in Vraza predstavi kot Katonov antipol. Če ob latinskem verzu izhajam iz razmišljanja Luke Pintarja, je Lukanu Katon simbol za častnost in poštenost. Prešeren ostaja zvest svojemu jeziku, nasprotno pa Vraz le-temu obrne hrbet in je zato narobe Katon, torej tisti, ki ne ravna po roki pravice. Pa vendarle ni tako preprosto. Vraz ni obrnil hrbta domačemu, pač pa kranjskemu jeziku. Tej trditvi lahko dodam podaljšek – tudi kranjski jezik je navsezadnje obrnil hrbet Vrazu. Tako celotno zadevo uvidimo v luči enakovrednega razmerja in zopet lahko dodamo, da ni tako preprosto, in nadaljujemo, kako težavno je šele moralo biti za Vraza. Fiktivni medprostor Naj ga za začetek ne determiniram z izbiro njegove narodne pripadnosti. Za začetek naj ostane v fiktivnem medprostoru pesniškega jezika, naj ne bo ne Slovenec in ne Hrvat. Naj bo upornik z razlogom, ki je neke stvari bil primoran storiti. Nalogo umeščanja prepuščam njegovim proučevalcem. V članku Stanko Vraz – slovenski pesnik v hrvaški obleki (Zupan Vinko, Dom in Svet, 1908, 21, 8, str. 351) se avtor sprašuje o pesnikovi naravnanosti. »Vraz je tako rekoč poosebljena ilirska ideja, saj je ta rojeni Slovenec in prvotno slovenski pesnik, postal književnik 'ilirski' ali hrvaški. Ni to osamela prikazen, da pripadnik enega naroda piše v jeziku drugega, posebno pa Slovenec hrvaško. En moment pa je, ki nas predvsem zanima, to je: ali je izpremenil Vraz z jezikom tudi vsebino in duha svojih pesnitev in nehal biti Slovenec? In kakšno je njegovo delovanje sploh, ali morda po prestopu k Ilirom pozablja svojih ožjih rojakov? Odgovorili smo v naslovnem stavku. Vrazu je ilirski jezik le sredstvo, s katerim uveljavlja svojo slovensko osebnost. S svojimi ožjimi rojaki pa ostaja v vednem stiku do smrti.« Vraz je bil Prešernov sodobnik, podoben mu je bil v romantičnem izrazu, oba sta študirala pravo, oba sta pesnila, Vrazu je bil nekoliko starejši Prešeren vzornik, mnogokrat kateri njegov verz spominja na Prešernovega. Ločila pa ju je tako različna govorica, da, dobesedno, skupnega jezika nista mogla najti. Vrazov poskus približevanja Kranjski Čbelici je obstal v pesniškem medprostoru, iz katerega je pesnik izstopil v svet, ki ga je sprejel, misleč, da bo izbrisal bolečino nepripadnosti. Vendar se je motil. Nikoli ni postal »čisto ilirski«, nikoli se ni popolnoma naučil knjižne hrvaščine. Ob stoletnici njegovega rojstva je dr. Matija Murko zapisal: »Da je Vraz ostal tudi na Hrvaškem pravi slovenski pesnik, se pri nas premalo ve in še manj vpošteva. Treba bi bilo to pokazati v razpravah, še bolj pa z 'Izbranimi pesmimi St. Vraza' za Slovence, ki bi morale seveda imeti primeren uvod in tudi tolmač /…/ Najlepše pesmi, posebno slavospevi na našo domovino, pa spadajo tudi v naše slovstvene čitanke, kjer mora sploh ilirizem dobiti svoje posebno poglavje« (Matija Murko, Knjiga o Stanku Vrazu, Ljubljanski zvon, 1910, 30, 1). Spet drugi so v njem videli izdajalca. Prešernov epigram so mnogi uporabili kot orožje proti Vrazovemu prestopu k »uskokom«. Tako recimo V. Knaflič svojo podobo razmerja Vraz–Prešeren prenese na kasnejšo idejo o združitvi Srbov, Hrvatov in Slovencev. »Vrazova ideja ni jugoslovanska ideja. Kakor je del Jugoslavije Hrvaška, je tudi Slovenija njen del, enakovreden in enakopraven del. Kdor oslabi Slovenijo, oslabi vso Jugoslavijo. Ko bi bila nekdaj Vrazova ideja zmagala nad Prešernovo idejo, bi bila Slovenija oslabljena in oškodovana, na mejah okradena in oropana, v kulturnem in političnem razvoju ovirana in izpodrezana, morda celo za zmirom izpodnesena. Vrazova ideja bi bila Jugoslavijo oslabila. Prešernova ideja je Slovenijo rešila – za Jugoslavijo. Pri Prešernu je torej jugoslovanska ideja in ne pri Vrazu« (Vladimir Knaflič, Vraz – Prešeren, Ljubljanski zvon, 1917, 37, 9). Prav tako enostransko svoje gledišče izpelje M. Slana: »Stanko Vraz, na primer, je bil v ostrih spopadih s Francetom Prešernom zaradi oblikovanja slovenskega slovstva in slovenskega slovarja z enakovredno zastopanim narečjem vzhodnoštajerskega, prleškega narečja, ne samo kranjščine, ki jo je vsiljeval Prešeren v oblikovanje slovenskega knjižnega jezika. Kljub pokončnemu boju in žrtvovanju pesnika Vraza z obrobja je zmagala Prešernova veličina. Če ne bi bilo tako in bi bil upoštevan Vrazov pogled na slovstvo, bi ta jubilejni spominski spis vseboval tudi v pravopis vključeno prleščino, ne samo kranjščino /.../ Ključni protagonisti pri takratnem oblikovanju slovenščine so Prešeren, Čop in Kastelic, ki prleškemu Stanku Vrazu ali Jakobu Frasu (1810–1851) s Cerovca pri Ljutomeru niso pustili blizu; tudi v Kranjsko čbelico ne – zato pišemo danes slovenščino drugače, kot bi jo verjetno pisali, ko bi 'ljubljanska gospoda' prisluhnila glasu narodnih preporodovcev iz severovzhodne Slovenije« (Miroslav Slana, Slovenjegoriško narodno bu- diteljstvo, Sodobnost, 2001, 65, 4, str. 461–464). Če je Vraz v argumentih za ilirizem poudaril problem malega naroda, ali je bil to res pobeg iz slovenstva ali pa zgolj vdanost v usodo, da zanj ni druge izbire in druge poti? Vendarle je tudi Vraz vztrajal pri svojem domačem jeziku, prav tako kot čbeličarji. Pa naj se imenuje to trmoglavost, ki takrat pač še ni vedela, da je brezpredmetna, ali vztrajanje v lastni različici slovenstva. Literarno snovanje ali oboževane in opevane Romantiki primerno se skozi Vrazovo poezijo reflektira čutna ljubezen, pa tudi tista, ki pripoveduje o pesnikovi navezanosti na domače okolje. V mislih imam njegovo zbiranje ljudskih pesmi. V ljubezni do samoborske lepotice Ljubice Cantilly (Julija Kantilić) je nastopil kot junak petrarkovskega tipa. Lahko bi mu rekli tudi prešernovski junak. Ljubica je bila nečakinja Ljudevita Gaja in celo sam veliki Ilir je do nje gojil precej globoka čustva, recimo, da so bila izraz plemenite naklonjenosti. Vrazu je ostala nedosegljiva, platonska in zato nesmrtna ljubezen. Ljubica je gojila simpatije do nekega dvorskega barona, poročila pa se je s trgovcem Edvardom Englerjem iz Ljubljane, kjer je nekaj let tudi živela. Umrla je pri tridesetih, v Samoboru pa vsakoletno prirejajo »Večere ljubezenske poezije« v spomin na Cantillyjevo in njenega platonskega oboževalca Vraza. Cantillyjevo je osmišljal v Đulabijah (slov. granatna jabolka) v poljski verzni obliki krakovjak. Pesmi so izšle leta 1940, prej so izhajale v Danici, celotni cikel pa je izšel šele posthumno. V Đulabijah ljubezen do dekleta prerašča v ljubezen do lastnega naroda. Mimogrede, domoljubne pesmi so značilne za Vrazovo zgodnjo fazo. V sonetni obliki je izpovedal ljubezen do Hildegarde Karavančić, ki ji je posvetil 47 sonetov Sanak i istina. Sonetni cikel danes lahko beremo v knjigi Gusli i tambure, ni pa Stanko Vraz, 1810–1851 (Vir: Stanko Vraz, Petar Preradović. Pjesme i članci. Pjesme, prvi ljudi, zapisi. Zagreb: Matica hrvatska i Zora, 1965) ga Vrazu uspelo vključiti v izdajo iz leta 1845, ko je v Pragi izšla prva knjiga z omenjenim naslovom. Tretja pomembna ženska v Vrazovem življenju – pesnjenju je bila Roza iz okolice njegovega domačega kraja. Anton Slodnjak predpostavlja, da gre za mlinarjevo hčerko Rozalijo Kvar. Roza ga je kot muza obiskala najverjetneje že leta 1832 in več ali manj spremljala v tisti dobi ustvarjanja (leti 1834 in 1835), ko je še pisal v domačem jeziku. Narodne pesmi ilirske, koje se pevajo po Štajerskoj, Kranjskoj i zapadni strani Ugarske (1839) so posvečene Vuku Štefanoviću Karadžiću. S tem delom so se na Slovenskem odprla vrata novemu pravopisu. Prvikrat je bila namreč uporabljena gajica. Vraz je pomemben zbiralec slovenskih narodnih pesmi, saj zbranega gradiva ni spreminjal oziroma popravljal, kot je to počel njegov predhodnik Valentin Vodnik. Pesmi je pričel zbirati leta 1833, in sicer v Vraz skozi Đulabije izraža tudi domoljubje. (Vir: Stanko Vraz. Pjesnička djela I. Đulabije. Zagreb: JAZU, 1953) domačem okolišu, nadaljeval je s Kranjsko, Koroško in zahodnim delom Ogrske. Vraz, ki se je držal načela, da je treba pesmi tudi slišati peti in ne samo recitirati, je poleg zbranih besedil zapisoval tudi napeve (Zupan Vinko, Stanko Vraz – slovenski pesnik v hrvaški obleki. Dom in Svet, 1908, 21, 8, str. 403). Svojemu sonarodnjaku in prijatelju Franu Miklošiču pokloni uvodno posvetilo k povesti Babji klanjac (1839), v katero vpeljuje slovensko snov. V Zbirki Glasi iz dubrave žeravinske (1841) Vraz pesni skozi romance in balade, snov zanje pa črpa iz slovenskega prostora in zgodovine. Tako recimo upesni zgodbo Veronike Deseniške in Friderika, naslanja se na slovenski motiv Lepe Vide ter priznava vpliv Prešerna. »Petelin, ki je prezgodaj zapel« Če si izposodim pripombo filozofa in etnologa dr. Mirana Puconje s simpozija ob 200-letnici pesnikovega rojstva, ki je bil konec junija v Ormožu, je bil Stanko Vraz oziroma Jakob Rešetar ali kateri drugi iz obilice imen »petelin, ki je prezgodaj zapel«. Bogovi so zares naklonjeni zmagovalcem. Kdo je bil Stanko Vraz, ki na večer svojega življenja dvomi o pomembnosti svojih dosežkov? Zmagovalec zagotovo ne, zmagovalci so neomajni in včasih kruti, Vraz je imel za kaj takega prenežen karakter. Enostranska gledanja ob njegovem liku smo menda že prerasli, otroškost je že zdavnaj za nami. Zavedati se moramo zgodovinske umeščenosti miljeja, iz katerega je izšel Vraz s štajersko jezikovno popotnico, in morebitna obsojanja preseči. BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 10 10 september 2010 p en 34 Manuela Bukovec Čergöli in Jernej Čergöli Ljutomer–Dunaj–Ljutomer … kaj je »pujček« – po prleško in prekmursko … L jubezen ne pozna meja. Stare besede, ob katerih se ciniki najbrž samo nasmejijo, a verjamem, da nas je veliko tudi takih, ki vanje verjamemo. Pred časom sem spoznala par, ki s svojo ljubeznijo dokazuje, da meje niso ovira, kadar smo ljudje drug drugemu predani. Manuela Bukovec Čergöli in Jernej Čergöli prihajata z obeh bregov reke Mure – Manuela iz Ljutomera, Jernej pa že od ranega otroštva živi na Dunaju, čeprav je po duši Prekmurec. Iz Manuelinih besed in pristnega nasmeha hitro razbereš, da je močno navezana na svoje bližnje ter da je v domačem kraju več kot srečna. Pravi, da odločitev za selitev na Dunaj ni bila lahka, vendar ju z Jernejem povezuje tudi to, da se nekoč želita skupaj vrniti v pokrajino ob Muri. To ji je odločitev vsekakor olajšalo. Prav navdušujoče pa je tudi Jernejevo zavedanje svojih korenin, čeprav že vse življenje živi v Avstriji. Manuela in Jernej sta človeka, ki sta pred lastne želje postavila svojo ljubezen. Na ta način jima je uspelo premagati razdaljo in Manuelino domotožje ter se ustaliti na Dunaju. Hčerka Maja jima daje dodaten zagon, da se trudita, in hkrati tudi upanje, da se nekoč skupaj ustalijo v krajih, kjer se resnično počutijo doma. Dolgo časa je veljalo, da imajo Avstrijci o nas precej negativno mnenje. Kakšen odnos imajo zdaj do Slovencev? Jernej: Eni Avstrijci pravijo, da smo pridni delavci iz razvite države, drugi pa so mnenja, da smo samo en narod iz nekdanje Jugoslavije. Že dolgo živita na Dunaju? Kako je sploh prišlo do tega, da sta se preselila? Manuela: Preselila sem se samo jaz, ker Jernej živi že 30 let na Dunaju. Zdaj bodo tri leta, odkar živim tukaj. Odločitev za to je bila kar težka, saj sva načrtovala, da Jernej pride k meni, ne jaz k njemu. Ker pa po končani diplomi nisem dobila službe, Jernej pa jo je imel, sem se potem na Dunaj preselila jaz. Jernej: Jaz sem tretja generacija Slovencev, ki živi na Dunaju! Moj dedek in babica sta se leta 1965 preselila na Dunaj. Bil sem star pet tednov, ko so me starši pripeljali sem. Kakšen je občutek, ko prideš iz ene izmed evropskih prestolnic v majhen kraj, kot je Ljutomer? Manuela: Občutek je fantastičen, saj se počutim resnično doma. Jernej: Večkrat prideva v domači kraj. Občutek je vedno lep. Se na Dunaju družita še s kom iz Pomurja, ki živi tam? Jernej: Jaz imam tukaj sorodnike, pa tudi nekaj prijateljev iz Pomurja. Obstajajo pa tudi številne slovenske institucije, kjer se lahko družimo. Na domače kraje sta zelo navezana, predvsem ti, Manuela. Sta si kdaj želela živeti kje drugje ali sta bila vedno prepričana, da bosta ostala v domačih krajih? Manuela: Joj, niti na misel mi nikoli ni prišlo, da bi se kdaj selila iz Ljutomera, kaj šele iz države, recimo na Dunaj. Vedno sem govorila, da bom ostala doma v Ljutomeru, kjer sem odraščala. Ljutomer je res lepo mestece. Jernej: Jaz sem tu odraščal, tako da druge možnosti niti ni bilo. Sem pa vojaški rok na mojo željo služil v Sloveniji. Z Majo verjetno govorita slovensko? Jo učita tudi nemščino? Manuela: Z Majo redno govoriva slovensko, saj nama je zelo pomembno, da zna svoj materni jezik. Nemščine je še ne učiva. Jernej: Upam, da se bo kasneje hitro naučila nemščine, tako kot sem se jaz. Dunaj sicer ni zelo daleč, pa vendar dovolj daleč, da si stran od bližnjih, od okolja, ki ga poznaš. Je bila odločitev za selitev težka? Manuela: Za mene je bila odločitev zelo težka, saj me zelo muči domotožje. Pogrešam mamo, atija, brata Mihaela in Mitja, svojo babico, prijatelje in že sam Lotmerk. Jernej: Za mene te odločitve ni bilo, saj sem odraščal na Dunaju. Vseeno pa pogrešam svojo domovino. Verjetno bo zanimivo, katero narečje jo bo bolj »potegnilo« – prleščina ali prekmurščina. Manuela: Jaz mislim, da jo bo bolj potegnila prleščina, saj ji vse stvari razlagam v prleščini, pa tudi več časa je z mano kot z atijem. Možno pa je tudi, da bo to kakšna mešanica med narečjema. Zdaj še ne moreva povedati, kako bo, saj bo 6. oktobra stara šele 15 mesecev. Jernej: Jaz upam, da bo obvladala tudi prekmurščino, saj je 50 odstotkov Prekmurka (smeh.) Pravkar sva pri tem, da ji poskušam razložiti, kaj je »pujček« (smeh). Naša majhna mesta težko primerjamo z Dunajem. Kakšno mesto je Dunaj? Jernej: Dunaj je ogromno velemesto, ima skoraj toliko prebivalcev kot cela Slovenija. Je staro mesto, kjer se še zelo lepo vidi, da je bilo glavno mesto cesarstva (Kaiserreich). Veliko naših znanih Slovencev je živelo v tem mestu (France Prešeren, Ivan Cankar, Franc Miklošič ....). Vidva sta odličen primer tega, da mit o »sovražnosti« med Prleki in Prekmurci ne drži. Kaj menita? Manuela: Mislim, da je to držalo samo v srednji šoli (smeh) ... sicer se meni osebno nikoli ni tako zdelo. Jernej: Za mene to sovraštvo nikoli ni obstajalo, saj smo vsi skupaj Pomurci. Kaj je tisto, kaj vama je na Dunaju najbolj všeč? Manuela: Meni je na Dunaju všeč to, da se vedno nekaj dogaja, imaš kaj za videti, predvsem za otroke redno organizirajo zabave, lutkovne predstave, igre itd. Jernej: Meni je na Dunaju všeč to, da skupaj živi veliko različnih narodov in je ogromno znamenitosti, ki so še iz časov cesarja. Se Dunajčani precej razlikujejo od Prlekov in Prekmurcev? Manuela: Razlika se mi zdi kar precejšnja, saj je že obnašanje ljudi drugačno. V tem času se vsem nekam mudi, zdi se mi, da gleda vsak samo na sebe, sosed je nepomemben. Ljudje doma pa se mi zdijo bolj strpni, gostoljubni, prijazni, sicer pa je tukaj tudi sistem povsem drugačen kot doma ... Sicer pa je pravega Dunajčana težko najti, ker je tukaj preveč različnih narodnosti. Jernej: Dunajčani so ljudje velikega mesta, Prleki in Prekmurci pa ljudje iz manjših mest. Zato se zelo razlikujejo po obnašanju in načinu življenja. Se mi zdi, da na to vprašanje že poznam odgovor. Se želita kdaj preseliti nazaj v naše kraje? Manuela: Želja je ogromna! Ob prvi priložnosti, če bo le možno. Jernej: Seveda! Kaj iz domačih krajev najbolj pogrešata? Manuela: ... jaz pogrešam domače. Jernej: Jaz pogrešam gostoljubnost ljudi, saj se v današnjih časih vsi samo držijo za sebe. Maja je povsod, kjer sta Manuela in Andrej: v enem od parkov velikega mesta, na Mariahilferstrasse, ki je ena najbolj znanih dunajskih nakupovalnih ulic, na sprehodu po veličastnem Schönnbrunu … Vprašanje, ki sta si ga zastavila kar sama. Bereta Vestnik? Jernej: Vedno, ko prideva v domači kraj (smeh). Ko sva doma, kupiva Vestnik in ga neseva moji babici, ki je stara 84 let in je Prekmurka. Ona ga vedno z veseljem prebira. Maja Klemenčič BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 11 p en 35 Eksotika je bliže, kot si mislimo september 2010 11 Pomurci, pozor: kamele na cesti! Ko vam v baru sredi štajerske vasi postreže – beduin Pazi, kamele na cesti! Pardon – dromedarji. Lame so v Ratschendorfu že od leta 2003 in doslej sta se tukaj rodila že dva njihova potomca. P eru? Ne. Tunizija? Ne. Savdska Arabija? Ne. Centralna Azija? Ne. Avstralija? Ne. Ratschendorf pri Cmureku. Le dober streljaj od Apaškega polja in Pomurja. Kdo bi si mislil, da lahko že tukaj človek pade v povsem drug, eksotičen svet. Kjer ni nujno, da je peklensko vroče, kjer ne sije ves čas sonce in kjer puščave ni nikjer daleč naokrog. Ampak ti predpogoji nikakor niso motili Irmgard in Herberta Schoberja, ki sta s svojo družino že pred desetletjem začela zbirati za ta kraj nenavadne živalske vrste, obenem pa sta svoje posestvo skrbno in lepo obnovila ter ga skupaj s še delujočim mlinom (Pechmann's alte Ölmühle) spremenila v eno od najbolj privlačnih turističnih točk južnega dela avstrijske Štajerske. Za katero na žalost razen poznavalcev ve le malo Pomurcev, ki bi lahko svojim družinam, še posebej pa otrokom, pripravili nepozaben izlet, za katerega je treba prevoziti le nekaj deset kilometrov in porabiti kvečjemu nekaj ur. Ali pa še to ne. Vtisi pa ostanejo še dolgo. A na srečo družina Schober na vsake tri ali štiri mesece pripravi tudi javne oglede in prireditve in ena od največjih V staji se stiska več kot deset dostojanstvenih kamel. Vstop v prav vsako hišo ni ravno priporočljiv. je bila ravno minuli konec tedna. Imenovala se je Kamelji festival in je v soboto in nedeljo v to vas, ki leži povsem izven glavnih cest, privabila ogromno obiskovalcev. Človek kar ne more verjeti, kako priljubljena je ta »fešta«, dokler ne vidi kar precejšnjega števila turističnih avtobusov in še dosti več osebnih vozil iz različnih krajev Avstrije, pa tudi Slovenije. MS, CE, MB, so bile nekatere registrske oznake avtomobilov, ki so pokazale, da se dober glas počasi širi tudi v našo vas. Na domačiji Schoberjevih je trenutno šestnajst kamel, od tega tri mlade, en dromedar (enogrba kamela) pa tudi pet lam in dve alpaki, ki prav tako spadajo v široko družino kamel. In prav vse imajo tudi svoja imena: Evita, Clementos, Caruso, Diana, Cindy, Chipsy, Charly, Samira, Hassan itd. Očitno se jim tukaj prav dobro godi, saj so dobro rejene, navsezadnje pa se je tu rodilo že kar nekaj novih rodov. Schoberjevi so svoje prve kamelje ljubljence odkupili od živalskih vrtov in cirkusov, kar pa ne pomeni, da so to edine živalske vrste, ki so našle svojo življenjsko srečo v Ratschendorfu. Ne, tukaj lahko kar ob cesti naletite še na emuje, severne jelene, jake, osle, race, zajce in somalijske ovce. Ena od najbolj impresivnih dam pa je svinjska mama, ki s svojo veličastno »kilažo« prekaša marsikaterega »nabildanega« dvigovalca uteži. Ob tokratni prireditvi se ni pustila preveč motiti in je v blatu še naprej mirno spala, medtem pa so se obiskovalci pod šotorom zabavali ob zvokih ansamblov Strandkapelle in San Nia Fix. Kasneje jih je obiskal še šepetalec psov, zaradi nenehnega dežja pa na žalost ni bilo mogoče jezditi kamel. Pa drugič. So pa zato prvič uradno predstavili čokolado iz kameljega mleka Al Nassma, ki bo prišla v javno prodajo naslednje leto in ki jo bo po Evropi razširil sam dubajski kronski princ Mohamed bin Rashid. Pa naj še kdo reče, da Arabija ni že na drugi strani pomurske meje. Oja, pa še nekaj: celotna prireditev je bila brezplačna. Obiskovalce od blizu in daleč je ob jedi in pitju zabaval ansambel Strandkapelle. Starejši kolesar v naselju je ves čas živahen. T. K. Vas, makadam, dež, nasproti pa vam pride – kamela. Kup malih »pekarijev« se stiska pred zelo zaspanimi očmi njihove mame. Ne zgodi se ravno vsak dan, da je vaš natakar beduin, ki vam postreže tudi pivo. BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 12 12 p en september 2010 LATTE FREDO ZA POPOTNICO 36 Skrivnost zvezd nad Sicilijo Sicilija – Ta največja in najbolj raznolika italijanska regija je bila moja destinacija, kamor sem prišel kot popotnik z letalom do Palerma. Bil sem željan začutiti dušo Sicilije Ž elel sem stopati po tleh, kjer so pred stoletji hodili že Feničani, Bizantinci, Rimljani, Arabci, Sefardi, Normani, potem Francozi, Španci, Burboni in še kdo. Ko je nastal konglomerat sicilskega vročega temperamenta in arabsko obarvane kulture, se je Sicilija združila z Italijo. Kako zelo sta si sever in jug Italije različna, ugotavljam po dobrem po- V Italiji so natakarji izjemni in se spoznajo na pijače vseh vrst. Moja posebnost je ta, da si v lokalu občasno naročim kozarec mleka. V Sloveniji se moji prošnji največkrat začudijo, me z debelim pogledajo in še enkrat vprašajo, ali sem prav povedal. V Italiji je to nekaj povsem običajnega, da se ustaviš ob točilnem pultu in zaprosiš za latte fredo. Posnetek s kozarcem okusnega kravjega mleka je nastal na zasebni plaži hotela Hilton v Giardini Naxos. Bojan Zadravec znavanju te države severno od Rima. Tokrat sem obiskal mesta, ki so jih v svojih delih omenjali že Dante, Petrarka in Goethe. Pa ti greš na Sicilijo? Pa veš, da je tam mafija? Ravno zaradi te sem še toliko bolj želel prepotovati Sicilijo, da bi se prepričal o kriminalu, streljanju in grožnjah. A to so samo podobe iz filmov. Menda je mafija kruta, neusmiljena, a je turist ne opazi, razen če želiš izvedeti več. Za to so pravi naslov Siciljanci, ki imajo trgovine, kavarne in restavracije, ki jih je mafija podjarmila. Pravijo, da na Siciliji mafija nadzoruje vse posle. Od Sicilijancev in mafije nisem dobil udarcev in nihče me ni okradel. Zadovoljen pa sem bil, da sem naredil nekaj fotografij in se zazrl v preteklost in svojevrstno sedanjost tega otoka. RAZGLED PO MESTU To je najpogostejši pogled na ulice v sicilijanskih mestih. Iz stanovanj se voha pražen česen za pripravo pašte, rižote ali morskih rib. Blažen je tudi vonj sladic cassate in frutte di Martorane. DAVEK MAFIJI Mafijci ne nadlegujejo turistov in ni verjetno, da boste doživeli karkoli, povezano z mafijo. Siciljanci zdaj lažje govorijo o težavah z mafijo, vendar so še vedno sumničavi, če kdo preveč sprašuje o njej. Sergio Anfuso je lastnik manjše restavracije na hribu in mafiji že desetletja plačuje davek. Če bi se zoperstavil, bi ga ubili. Zato Sergio mafijo jemlje kot nekaj povsem običajnega, sicer pa o njej raje molči ter se nasmehne življenju in strankam. Obiskal sem ga dopoldan, ko njegova žena Maria ni še nič skuhala, zato mi je Sergio ponudil kapučino in belo kavo. MESTO V MEGLI Erice na tisoč metrih nadmorske višine je mesto, obdano s trdnim arabskim obzidjem, ki ima še vedno srednjeveški pridih. Vse stavbe so iz tamkajšnjega belega kamna, tako da se zdijo kot iz pravljice. Strme ulice so tlakovane v značilnem vzorcu, kjer obrtniki razkazujejo lepo keramiko in preproge. V to mesto, polno turistov, sem se prišel sredi poletja ohladit. Kar naenkrat se je v sončnem vremenu pojavila hladna megla in počutil sem se kot v filmu Drakula. V mestu, odkoder se v jasnem vremenu vidi vse do Afrike, je tudi svetovni znanstveni astrološki center Ettore Majorana. Na fotografiji je viden Normanski grad z obzidjem, posvečenim Veneri. TAKO »DELAJO ČIKOTI« V vseh sredozemskih deželah je poleti zelo vroče in skoraj neprimerno za kakršno koli delo. Tako kot v krajih na Jadranski obali boste tudi na Siciliji opazili ljudi, tako kot so ti »čikoti«, ki čez dan v senci debatirajo, največkrat o politiki. Italijani zaživijo šele zvečer, ko se restavracije poleti polnijo šele po deveti uri. PALERMO Mesto je z nekaj manj kot milijonom prebivalcev kulturno, gospodarsko in politično središče Sicilije. Med umetnostnozgodovinske znamenitosti mesta sodita katedrala in normanska palača. Prva stoji na mestu krščanske bazilike iz šestega stoletja, ki jo je v času Arabcev nadomestila mošeja. Palermski nadškof pa je dal v času Normanov zgraditi novo katedralo, ki naj bi pričala o moči nadškofije. Gradnja se je začela okoli leta 1170, katedrala pa je bila posvečena petnajst let kasneje. Normanska palača je bila znana po kapeli Palatini s svojimi mozaiki, ki jo je kmalu po svojem kronanju dal zgraditi Roger II. kot dvorno cerkev. Kljub spremembam v kasnejših stoletjih notranjost ni izgubila svoje harmonije, ki je nastala s spajanjem različnih komponent iz različnih tradicij – latinska bazilika, bizantinska kupola in mozaiki ter arabski stalaktitni strop. ŽENSKA V NOŠI Mešanica ljudstev, ki je živela na Siciliji, ni pustila sledov le na arhitekturi, jeziku in v z h o d n j a š ke m z n a č a j u , temveč tudi na njihovih tra dicionalnih oblekah – kot je oblečena ženska, ki čaka na avtobus. Vprašal sem jo, ali je prava Sicilijanka ali morda muslimanka. Ženska z imenom Armida mi je odgovorila: »Ahhh, vsa moja kri in sorodstvo se vlečeta po Siciliji …« BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 13 p en 37 september 2010 13 STRAH ZBUJAJOČA ETNA Posebnost otoka je vulkanska gora Etna, ki je največji delujoči ognjenik v Evropi (3323 metrov). Etna, ki ji Italijani pravijo gora Gora, je imela zadnji večji izbruh leta 1985. Okrog njenega vrha se vali oblak in mislil sem si, kaj bi bilo, če bi Etna z izbruhom presenetila v tistem trenutku, ko sem stal na njenem pobočju. V vasico, od koder je lep pogled na Etno nad Taormino, mestom s polno hoteli, prihajajo turisti predvsem zaradi ene specifičnosti, edinega lokala z umetnimi moškimi penisi na svetu. Giovanna Fanfani, lastnica trinadstropnega lokala, je prostor za goste opremila z umetnimi penisi. Takole je povedala, zakaj se je odločila za ureditev lokala, kjer vse spominja na penis, še pipe v WC-jih: »Ko sem na točilni pult postavila prvi glineni primerek, se je vsak gost presenečeno ozrl nanj. Ljudje so si pripovedovali, da gredo k lulčku na kavo.« Sin Mario bo nasledil svojo mamo, ki je našla srečo s kopijami moških spolovil, litih, izrezanih, poslikanih iz različnih materialov. RAGUZA V Raguzi sem se počutil kot kje v Grčiji. Povedali so mi, da so mesto ustanovili Sikuli, prvotni prebivalci otoka. Te pa so napadali Grki. V kraju na dveh hribih sem imel edino nesrečo, saj nisem našel cvetličarne, kjer bi kupil šopek rož za Carlo Monico, lastnico stanovanja, kjer sem najel apartma. Urejena in prijazna dama, ki ni govorila sicilijanskega narečja, me je spominjala na eno od dam iz domačih krajev. RAZVALINA DORSKIH TEMPLJEV ARHIMEDOVE SIRAKUZE PENISI PO SICILIJANSKO Selinunte je danes eno pomembnejših arheoloških najdišč v Evropi in tam stoji eden največjih grških dorskih templjev na svetu. Mesto so ustanovili leta 628 pr. n. št. in dolga stoletja je cvetelo, nato so ga Kartažani v prvi punski vojni razrušili. Iz arheološkega najdišča sem se kmalu umaknil v dolino, kjer sem v senci naročil suho belo vino in zraven še med. To je bila najbolj cenjena pijača pri Starih Rimljanih. Tako sem lažje razmišljal o tem, kako so tam nekoč živeli in se imeli radi. VILA IZ BOTRA Prebivalci manjšega mesta Corleone se zavzemajo za spremembo imena, ki je povezano z mafijo. V kraju stoji nizka, a zelo velika vila slavne družine iz filma Boter, ki jo danes oddajajo za prenočitev gostom. Tisto noč, ko sem v njej prespal, sem premišljeval o likih iz filma in njihovih usodah, krvavih in neusmiljenih. Spal sem v postelji, ki je še iz časa dona Corleoneja. Sirakuze, kjer v glavnem živijo potomci Grkov, so rojstno mesto matematika Arhimeda, ki je umrl skoraj dvesto let pred Kristusom. Sirakuze so bile najpomembnejše mesto v Sredozemlju, danes pa so pomembno komercialno in industrijsko središče. V starem delu sem se sprehodil do Apolonovega templja, Arhimedovega trga, cerkve sv. Lucije (svetnica je bila rojena v tem mestu) in Arethuzinega vodnjaka. POROKA PO ITALIJANSKO ZA KONEC MAFIJA NEPOSREDNO Niti izurjeno oko tega ne bi opazilo, če ne bi šel do sosednje hiše in s približevanjem razdalje s fotoaparatom fotografiral dogajanje na dobro zavarovanem dvorišču vile v predmestju Palerma. Ljudje za kamnito ogrado naj bi se ukvarjali z mafijskimi posli. Sicer pa – mafija je bila tisto, kar sem želel videti. Meni je bilo med tem tako, kot če bi gledal kriminalko, le da sem moral ostati neopažen. Fotografija pa mi ni uspela. Mogoče je bolje tako. Za Italijane je značilno, da so zelo radi lepo oblečeni, še posebej se oba spola pokažeta ob svečanostih, kot je poroka. V Italiji ni nujno, da so poroke le v soboto. Tam se poročajo v glavnem med tednom. Tako »noro« so bili vsi srečni in nasmejani. BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 14 14 september 2010 jih je odprl p en 38 Generalmajor mag. Alojz Šteiner: Pomurec v vrhu slovenske vojske Miki Roš, Murska Sobota Jelsa, 1963. »Takrat, v tistih trdih socialističnih časih si družina ni mogla predstavljati življenja brez letnega dopusta na morju. Zdaj že dve leti nisem bil na morju niti na dopustu. Dobro, tudi zato, ker mi čas tega ne dopušča.« Palček, v prvem razredu osnovne šole. Mama me je oblekla, vse, kar je na meni »palčkastega«, od hlač do brade, je mama sama izdelala. Ob mami, ukvarjala se je z lutkarstvom – od besedila, izdelave lutk do režije –, se je tako že v zgodnji mladosti srečal s kulturnim ustvarjanjem in udejstvovanjem. Na osnovni šoli Karla Destovnika - Kajuha v Murski Soboti je v tej smeri storil prve korake. Tabornik Miki okrog leta 1973. Bere poročilo kot gospodar taborniškega odreda Črni teloh na II. osnovni šoli. Mentor mu je bil pokojni učitelj Herman Šticl. Letošnjo zimo bo minilo 20 let, odkar je Roš od svoje mame prevzel lutkarje na OŠ Gornji Senik v slovenskem Porabju na Madžarskem. Na fotografiji je prva generacija njegovih lutkarjev in z njimi neutrudljiva Klara Fodor, takrat še učiteljica na gornjeseniški šoli, danes pa sekretarka Zveze Slovencev na Madžarskem. V nasprotju z mamo Jožo je Miki začel predstave v »domanjoj rejči«, v porabskem jeziku. Nekateri med takratnimi lutkarji so danes že očetje in matere in še zmeraj njegovi prijatelji. Ob predstavi Rdečkasti trudbenik – predstava za človeka in prašiča avtorja Milana Vincetiča. Dokaj politična zadeva, ki se dogaja nekje na Goričkem. Ko svinja dobi rdečke, se vsi zganejo, od kmeta do lokalnih politikov. Bilo je leta 1990, ko oblast na vse oblike kritike ni gledala več preveč resno. V tem času, morda leto prej ali pozneje, je odšel Miki med »svobodnjake«. Igralstvo in snovanje sta postala njegov poklic. Leta 1982 z Natašo Matjašec v predstavi Življenje podeželskih playbojev po drugi svetovni vojni. To je bila dejansko prva uradna predstava soboškega Gledališča Mi, ki ga je ustanovil prav Miki. Teater je živel kakšnih pet šest let. Bili so uspešni in so se fino zabavali. V gledališču so ob drugih sodelovali recimo Ludvik Bagari, kresnikov nagrajenec Štefan Kardoš, ena najboljših evropskih filmskih maskerk Aljana Hajdinjak (učenka Berte Meglič). Njivice na Krku v drugi polovici devetdesetih. Hčerka Iva in sin Jan sta si očeta na dopustih zmeraj maksimalno privoščila. Seveda, ko pa je »delovno« leto tako polno in je zmeraj premalo časa za tako popolno in celodnevno druženje. To je bilo zadnje letovanje v hiši, v naslednjih so Roševi živeli v šotoru in se šli moderne Robinzone. M ag. Alojz Šteiner prihaja s Ptujske Ceste pri Gornji Radgoni, kjer se je rodil leta 1957. Za seboj ima uspešno vojaško kariero. Dosegel je čin generalmajorja in je prejemnik več medalj, trenutno pa je v službi načelnika Generalštaba Slovenske vojske, ki je najvišji vojaški strokovni organ za poveljevanje vojski. Njegovo delo terja celega človeka, zaradi česar ima le malo prostega časa. Ob strani mu stojita soproga Vlasta in sin Saša. Ko je bil še majhen in so bili starši v službi, sta nanj pazila babica in dedek. Dedek mu je podaril vojaško sabljo, ki mu je bila zelo drag spomin, ki jo je prinesel iz prve svetovne vojne. Na otroštvo ga vežejo lepi spomini, polni skromnosti in otroške vedoželjnosti. Pravijo, da je bil razigran in nagajiv otrok. »Otroci smo pasli živino. Pri tem smo se pogosto igrali partizane in sovražnike. Nekega dne smo to počeli tako zavzeto, da smo živino izgubili, zaradi česar nismo upali domov. Na srečo so krave pobegnile v domač hlev.« Od očeta je podedoval discipliniranost, teta pa mu je privzgojila občutek za zdravo in skromno življenje. »Čeprav so za nazorsko oblikovanje skrbeli v šolah in dijaških krožkih, sem nekatere življenjske in zgodovinske resnice dokončno spoznal v zrelih letih, ko sem bil na magistrskem študiju v tujini.« V šoli je bil odličen učenec. Rad se je učil in oceno, ki ni bila petica, je štel za svoj neuspeh. Zaradi tega so Z ekipo pomurskih teritorialcev na Triglavu leta 1997 ga učitelji v glavnem zelo cenili in ga predstavljali kot rezultat njihovega uspešnega dela. »Predvidevam, da so se danes trendi v šolah spremenili. Današnja mladina ima svoj stil, verjetno bi težko rekli red. Vendar se v tem znajde in obvlada sceno. Poleg tega so se metode in vrednote pedagoškega dela spremenile, prav tako pa nagrajevanje tega. Prav bi bilo, če bi v šolah uspeli spremeniti npr. motiviranje mladih, izboljšali metode učenja in jih bolj prilagodili današnji kibernetski generaciji ter več naredili za domoljubje.« Tudi v vojski, kjer je med drugim izvajal veliko vojaškega usposabljanja, pogosto opaža stare vzorce dela, kar se mu ne zdi dobro. »V vojski je treba pozornost posvetiti najprej zdravemu razumu, nato psihični in fizični pripravljenosti in nazadnje sili.« Učenje mladih mu je v posebno zadovoljstvo, zlasti ko vidi, kako obvladajo znanja in spretnosti, ki so v pomoč pri preživetju v bojnem okolju. Predaval je na Centru vojaških šol Slovenske vojske in občasno še vedno na Fakulteti za družbene vede. Pri dvajsetih namesto v Ljubljano v Bilećo Po osnovni šoli je sanjal ali o vojaški šoli ali o elektrotehniki, a se žal nobena izmed možnosti ni uresničila. Za vojsko sta ga navdušili vojaška zgodovina in obrambne vsebine v šolah, pa tudi mladostniško igranje. V tistih časih je bil namreč v šolah in tudi sicer v družbi precej prisoten duh splošnega ljudskega odpora in domoljubja. »V Šolo rezervnih častnikov sem prišel ob pomoči mladinske organizacije in obljube, da bom lahko to opravil v Ljubljani. Potem je mesto v Ljubljani dobil nekdo drug, meni pa sta pripadla Bileća in hercegovski kras. V tej šoli sem se v štirinajstih mesecih veliko naučil in vojaška stroka me je takrat v celoti vsrkala vase.« Kasneje je diplomiral na višji upravni šoli in iz obramboslovja na FDV. Ker je bil medtem že zaposlen, je po- BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 15 39 p en september 2010 15 Marjana Hönigsfeld Adamič velika poznavalka življenja vider »Mladi bi morali biti bolj domoljubni« Kdo je že videl vidriča? B iologinjo Marjano Hönigsfeld Adamič iz Ljubljane je na Goričko pripeljala železnica, čeprav je takrat, pred več kot petnajstimi leti, še ni bilo. Sodelovanje pri presoji variant načrtovane železniške proge Puconci–Hodoš je bilo njeno delo pri varstvu narave. Marjana je opravljala monitoring za vidro in vode. Ljudje so jo videvali s prikupno terierko Maybe, ki jo je povsod spremljala. Skupaj sta raziskovali vidre, zveri iz družine kun, poleti v hudi vročini in prahu, v dežju do kolen v blatu, pozimi v snegu in na zaledenelem potoku, ko je pristala v mrzli vodi. Na začetku vojaške poti v Bileći gosto študiral ponoči in ob koncu tedna. Vseeno se mu je ob petdesetih izpitih v obeh programih le dvakrat pripetilo, da ocena ni bila pozitivna. Svoj prosti čas, kolikor ga je ostalo, je namenjal delovanju v mladinski organizaciji, posebej na obrambnem področju z mladimi, za kar je prejel tudi občinsko priznanje OF. Na magistrski študij so ga napotili pri sedeminštiridesetih letih, in to v tujino. »Študij na ameriški obrambni univerzi v Washingtonu, kjer je poudarek na upravljanju virov na vojaškem in civilnem področju, je zanimiv, naporen in drugačen od našega. Od sebe daš več, kot je normalno. V tem sem tekmoval z mlajšimi ameriškimi kolegi. Toda zaradi dostopa do znanja in sodobnih raziskav bi se v tovrstnem programu upal preizkusiti še enkrat.« Služba, ki zahteva celega človeka Vojaško kariero je začel marca 1977 v Bileći. Nekaj mesecev po vrnitvi iz JLA so ga razporedili v rezervo teritorialne obrambe, poklicno pot pa je začel leta 1979 v Gornji Radgoni. Pomembno vlogo je odigral v času osamosvajanja Slovenije znotraj Pokrajinskega štaba Teritorialne obrambe Vzhodnoštajerske s sedežem v Mariboru. »Osamosvojitvena vojna je gotovo največja pridobitev generacij, ki smo se borile in prizadevale za slovensko državo. Zato velja spoštovati in ohranjati slovenski vojaškozgodovinski spomin. V Gornji Radgoni smo bili leta 1991 priča surovosti vojne. Predvsem pa smo skupaj teritorialci, miličniki in civilisti branili naše mesto in izražali odpor proti temu, da so nam hoteli preprečiti pot v Evropo.« Leta 1994 je bil premeščen v generalštab Slovenske vojske, leta 2006 je postal namestnik načelnika generalštaba, od 1. maja 2009 pa opravlja funkcijo načelnika. Za slovensko vojsko meni, da se je v devetnajstih letih zelo spremenila in da bo mnogo sprememb gotovo doživela tudi v naslednjih desetih ali dvajsetih letih. S soprogo Vlasto in sinom Sašom Kaj vam pomeni vidra, pri severnoameriških Indijancih glasnica velikega duha, posrednica med božjim in človekom? Vidro občudujem – in vem, zakaj. Narejena je za življenje, za preživetje, najsi jo je ustvaril stvarnik ali pa narava (v kar biotsko pestrostjo vred, saj je krovna vrsta evropskih rek in jezer prav na vrhu prehranskega spleta. Z njeno prijetno podobo, ki navdušuje predvsem otroke, izobražujemo staro in mlado, svarimo pred onesnaževanjem in predvsem spreminjanjem naravnih strug rek in potokov in ozaveščamo za preudarno rabo vode. Največji dosežek pa bo, če nam bo uspelo, da bo vidra postala zaščitni znak izobraževanja za vode v okviru Donavske konvencije. S tem bi lahko veliko naredili za vidro, za vode in prepoznavnost Slovenije, saj letos predseduje Donavski komisiji. V Sloveniji in Prekmurju gre največja zahvala vam, da ste jo promovirali. No, to je prijetno slišati, saj se na našem zavodu s kolegi že dolgo močno trudimo za to. K prepoznavnosti vidre je veliko prispeval projekt LIFE, ki smo ga vodili na Goričkem štiri leta in pol, pravzaprav je bil temu Njegova želja je, da bi imeli v Sloveniji majhno in učinkovito vojsko. Dela praktično cele dneve, od jutra do večera, in skoraj vse sobote, zato mu prostega časa ostane bolj malo. Strateško vojaško vodenje, za katerega je odgovoren, zna biti stresno, a je zanj tudi izziv. Rad obiskuje enote in vojake. »To ni služba od sedmih do treh, pa tudi vojaški poklic je poseben in ga moraš na svoj način imeti rad. Poklic je zahteven in na to moraš biti vedno znova pripravljen, pri čemer ti red in disciplina ne smeta biti tuja.« Za družino mu ostane malo časa. »Večinsko breme družinskega življenja nosi soproga Vlasta. Brez njene podpore in razumevanja bi bila moja poklicna pot zagotovo težja, vprašanje je, ali ne bi bila tudi drugačna. Veste, z leti postajamo tudi bolj prizanesljivi, znamo ceniti vrednote, ki nam v mladosti ne pomenijo toliko, zato je podpora v družinskem okolju jamstvo za uspešno kariero in ohranitev temeljnih vrednot družine.« Prejel več kot trideset odlikovanj Napredovanje in premikanje po hierarhični lestvici je del gibljivosti in tekmovalnosti v organizaciji. »Če tega ne razumeš in ne sprejemaš dodatnega učenja, nisi pravi za vojaško službo in težko uspeš.« Za svoje delo je prejel več kot trideset odlikovanj in medalj. Prejel je red generala Maistra 2. stopnje, red generala Maistra z meči 3. stopnje, zlato medaljo generala Maistra z meči, red MSNZ, znak obranili domovino idr. Največ od vseh mu pomeni zlata medalja Slovenske vojske. V čin brigadirja je bil povišan leta 1998, v čin generalmajorja pa leta 2006. Iztok Štefanec Biologinja Marjana Hönigsfeld Adamič na terenu v vidrinem naravnem okolju z osnovnošolci iz Kobilja mnogo bolj verjamem). Ko jo gledaš, kako mehko drsi skozi vodo, igraje zasleduje plen, kako je spretna in hitra, ne moreš drugače, kot da se čudiš temu bitju. Saj je vendar sesalec, s pljuči in kostmi. Ne ustavi je nobeno vreme, ne sneg in led. Neustrašna je, kadar brani mladiče, pohlevna in vdana, kadar zraste ob človeku. Hkrati pa je tako skrivnostna. Nikoli ne bomo izvedeli vsega o njenem življenju. Vidra je preživela tisočleten masaker, večno so jo preganjali, zdaj lovci, zdaj ribiči ali kar oboji, vzeti so ji hoteli lep, dragocen plašček in jo pojesti, zraven pa so ji naprtili še vlogo roparice, tatice in »ribje morike«, ki prazni naše reke in potoke. To je trajalo do poznih sedemdesetih let prejšnjega stoletja in pravo čudo je, da je preživela, saj je bil takrat tudi pritisk onesnaženih voda največji. Danes se vidra vrača v novi vlogi. Postala je ambasadorka ohranjanja celinskih voda, sladkovodnih ekosistemov z njihovo tudi namenjen. Vesela sem, če nam je to res uspelo. Približno koliko vider danes živi na severovzhodu Slovenije? Vidre pa v Sloveniji ne živijo samo v Prekmurju, temveč tudi na Dolenjskem, na Primorskem, menda tudi na Gorenjskem. Ste jih še kje preučevali? O številkah se je zaradi vidrinega skrivnostnega načina življenja težko pogovarjati. Brez genetskih analiz, torej če se ne gremo forenzikov, je vse le ugibanje. V projektu LIFE smo skušali kombinirati več metod, da bi prišli do kolikor toliko zanesljive ocene števila vider: uporabljali smo avtomatske senzorske kamere, torej fotopasti s klasičnim načinom monitoringa (spremljanje po iztrebkih in sledeh), poleg tega še genetsko metodo. V dobrih dveh letih smo na Goričkem zabeležili trideset različnih genotipov, trideset osebkov. Seveda je mogoče, da nam je kakšen »ušel«. Toda za več vider na Goričkem ni prostora, saj potrebujejo zelo velik življenjski prostor, da zadovoljijo vsem življenjskim potrebam. Goričko oziroma Prekmurje je še pravi vidrin raj, vse pogostejše pa so tudi drugod. Živijo v celotnem porečju Save, seveda ob dolenjski Krki pa na Ljubljanskem barju in še kje. Tudi na Barju smo vzorčili za genetsko analizo, na rezultate pa še čakamo. Po Sloveniji je še veliko belih lis in radi bi jih čim prej zapolnili, toda država nima posluha za nacionalni pregled te ogrožene vrste, ki bi ga morali opraviti že pred razglasitvijo območij Natura 2000, torej pred vstopom Slovenije v Evropsko unijo. Vse podatke zbiramo prostovoljno po svojih močeh, s pomočjo naših terenskih sodelavcev, ki nam sporočajo najdbe, in po naročilih za inventarizacijo posameznih omejenih območij. Toda enotnega pregleda za vso državo še nimamo. Po nekaterih podatkih, ki ste jih dobili, naj bi en alfa samec oplojeval vso populacijo samic po vsem Prekmurju? Kako je to možno? Pri vidri tega izraza ne uporabljamo, saj živi samotarsko in teritorialno, družinska skupnost je torej samica z mladiči, samci živijo posamič, razen seveda v času svatovanja. Res pa je, da so genetske analize pokazale, da se je isti samec, imenovali smo ga Božek, pojavljal po vsem Goričkem, od Serdice na zahodu do Kobiljanskega potoka na vzhodu. Nekaterim njegovim potomcem smo sledili, vendar natančne družinske vezi niso znane. Vidre so veliki potepuhi. Očitno je bil Božek primerne starosti in v dobri telesni kondiciji, pa se je klatil od enega do drugega potoka. Nekaj deset kilometrov za vidro ne predstavlja nobene težave. Kljub temu se je zgodilo, da ga je prav na koncu projekta LIFE in nekaj dni pred otvoritvijo Vidrinega informacijskega centra povozil avto na precej nenavadnem kraju, v Budincih. Zelo sem bila žalostna, saj je bil krasen, zdrav primerek, dolg sto devetnajst centimetrov in težak skoraj osem kilogramov in pol. Zdaj v zamrzovalniku čaka na svojo posmrtno vlogo. Ste vi tega vidriča kdaj opazili? Težko rečem, ali je bil Božek tisti, ki sem ga srečevala na Hodoškem jezeru. Lahko bi bil. Vsekakor pa se je ujel v fotopast in je zagotovo na več posnetkih vider, ki so jih zabeležile avtomatske kamere pod mostovi. Vidrič? Prvič slišim to besedo in všeč mi je. Mi za samca uporabljamo kar izraz »vidrež«, vendar bolj za šalo. Vidrek pa je seveda vidrin iztrebek. Vidrič je stara prekmurska beseda za vidro. Iz tega izhaja rek, da se nekdo podela v hlače kot vidrič. Je v tem kaj resnice zaradi vidrinih iztrebkov? Kaže, da se bom morala še učiti prekmurščine. Vidrini iztrebki so značilni, sveži so običajno temno rjavi do črni, včasih zelo mehki. Zanje je značilen prodoren vonj, ki ga ni mogoče zgrešiti. Bojan Zadravec BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 16 16 p en september 2010 To sem jaz Zgodba z naslovnice 40 Urška Potočnik, dobitnica mladinske olimpijske medalje v judu S pominjam časa, ko sem bila še majhna punčka in sem večino svojega časa preživela s svojima starejšima sestrama. Kot otrok sem bila precej živahna, navihana, včasih preveč neubogljiva. A ker sem bila najmlajša, je bilo težje kaj doseči ali si pridobiti položaj, kjer bi moja beseda prevladala. Prav to je pripeljalo k temu, da sem se pričela boriti in s tem dosegati, kar sem želela. Tako so leta minevala in čas brezbrižno tekel in jaz sem prestopila osnovnošolska tla. Zame je bilo to nekaj novega, a ničesar se nisem bala. V tretjem razredu pa se je začelo zares. Moja energija je dosegla vrelišče, saj domači niso več vedeli, s čim naj me zamotijo ali zaposlijo, da bi bila mirnejša. Starša sta me tako vpisala v klub borilne veščine, k rokoborbi. Dosegala sem kolajne drugo za drugo, nisem pa vedela, da je to šele začetek. Rokoborbo sem trenirala približno štiri leta v klubu Wrestling team Ljutomer, moj tedanji trener je bil Miloš Horvat. Želela pa sem spoznati in se preizkusiti še v kakšnem borilnem športu. Starša sta me tako vpisala v Judo klub TVD Partizan Ljutomer. Tako se je vse začelo znova, priznam, sprva je bilo težko, ker sem se vsega učila od začetka, prav ničesar nisem mogla uporabljati od znanja, katerega sem si pridobila pri treniranju rokoborbe. Trdega dela in odrekanja je bilo veliko in brez spodbude domačih, prijateljev in znancev ne bi zmogla. Prav tako so mi veliko šli na roko tudi v osnovni šoli in sedaj v srednji zdravstveni, saj sem morala pouk uskladiti tako, da se je izšlo skupaj z treningi. Veliko sem potovala, prostega časa skoraj ni bilo, saj ga je nadomestil trening. S prijatelji sem se družila le v šoli in tu in tam ob koncu tedna, ko nisem bila odsotna zaradi tekem. Judo treniram že deveto leto in s trenerjem Alešem Vrbančičem se zelo razumeva. Težave rešujeva sproti in se usklajujeva. Veliko mi pomaga in svetuje. Trdo delo in spodbuda sta me privedla do tega, da sem bila iz leta v leto bolj pripravljena, imela sem več izkušenj in znanja. Na tekmovanju v Zagrebu lansko leto sem si pridobila – če lahko tako rečem – vstopnico na tri velika tekmovanja, ko sem premagala kar vse sotekmovalke. Lansko poletje je bilo zame še precej napornejše kot do tedaj, saj sem velik del svojih počitnic preživela v športni dvorani, kjer sem se pripravljala na evropsko prvenstvo, ki je potekalo v Kopru, in si priborila naslov kadetske evropske prvakinje. Občutki so bili zelo prijetni. Tega uspeha nisem pričakovala. Še isto leto sem odpotovala na Finsko na olimpijado mladih, kjer sem zasedla peto mesto, in še na svetovno prvenstvo v Budimpešto, kjer me je premagala sotekmovalka iz Koreje. Počitnic letošnje leto ni bilo, saj so jih nadomestile priprave na nastop na prvih olimpijskih igrah mladih v Singapurju. Tega tekmovanja sem se še posebej bala, saj sem vedela, da odhajam veliko dlje kot do tedaj. Tekmovanje je bilo naporno, lahko rečem precej težko. V prvi boj sem se podala s sotekmovalko iz Alžirije, povedla in si priborila nastopanje v nadaljnjem tekmovanju. Druga borba je potekala z Belgijko, ki je kasneje zmagala. Jaz pa sem se v repasažu borila za tretje mesto z Gvatemalko, ki sem jo uspešno premagala. Tega uspeha sprva nisem v celoti dojela. Povzpeti se na stopničke tako velikega in pomembnega tekmovanja je nekaj najlepšega, kar sem do sedaj dosegla. A vem, da kljub temu uspehu zame še ni počitka. Tekmovati in trdo delati za uspehe bom morala še kar nekaj časa. Judo je zame pomemben, brez njega bi bilo moje življenje pusto in dolgočasno. Trenirala bom še naprej, starši in sestri, sorodniki in prijatelji me podpirajo, kar je še posebno pomembno. Najbolj pa mi je seveda v oporo moj trener. Moj moto je, da moraš pri tako pomembnih vrednotah v življenju, ki ti pomagajo do prihodnosti, vztrajati do konca, ker le tako dosežeš svoj cilj in le tako dobita vloženo delo in čas svoj pomen. Ena od Murinih zgodb – tokrat s srečnim koncem Brigita Benkovič iz Hrastja - Mote O draščala je z bratom na majhni kmetiji v vasi Hrastje - Mota. V tem kraju živi tudi danes z možem in tremi hčerami. Po končani osnovni šoli na Kapeli si je izbrala poklic carinice. Takrat je bil pogoj za dosego tega poklica katera koli triletna šola, nato pa nadaljevanje šolanja v Beogradu. Vpisala se je na tekstilno šolo v Murski Soboti, se nato preusmerila v štiriletni program in na prejšnjo željo ni več mislila. Končala je šolanje in se zaposlila v Muri, tovarni moških oblačil. Najprej je morala opraviti pripravništvo in iti skozi vse delovne pro- Včasih se komu zgodi, da se mu življenje postavi na glavo, da ne ve več, ne kod ne kam, a v najhujših trenutkih obupa se pojavi skrivnostna sila, ki jo mnogi imenujemo Bog, in ti prišepne, da je moč v tebi in da edino ti lahko spremeniš svoje življenje – Takšno spremembo je doživela tudi Brigita Benkovič, prostovoljka v domu starejših občanov v Radencih cese, in ko je opravila pripravniški izpit, so jo nastavili kot mojstrico v prikrojevalnici, kjer so pripravljali polizdelke za šivalnico. To delo je opravljala kakšnih pet let, sicer z zadovoljstvom, vendar tudi z občutkom, da bi hotela delati še kaj drugega. Na primer študirati ekonomijo. A to se je izkazalo kot popolnoma nemogoče. Delo je bilo dvoizmensko, delali so tudi ob sobotah, potem pa je prišla še družina. Z možem Igorjem sta dobila Aneso, Meliso in Iris. Po petih letih je odšla na delovno mesto, kjer so krojili vse materiale, potrebne za končno izdelavo moške obleke. V prikrojevalnici je delala še z enim mojstrom in skrbela sta za sto ljudi, da je delo dobro potekalo. Odnosi med njimi so bili takrat dobri, delavci so si radi pomagali med seboj. Če je kdo svoje delo opravil prej, je šel pomagat komu drugemu. To pa ni trajalo dolgo. Sčasoma so se začeli manjšati količine naročil, število delavcev, v proizvodnji je prihajalo do izpadov, bolniški dopusti so bili vse pogostejše, stres je bilo čutiti tako med delavci kot med vodilnimi. Prizaneslo ni niti njej niti njeni družini. Mož je bil zaradi zahtevne službe veliko zdoma, deklice so stalno zbolevale, ponavljali so se bronhitisi in alergije. Tudi Brigitino zdravje se je začelo krhati in postala je tipičen primer izgorelosti pri delu. Hotela je oditi, odločila se je za življenje in družino, a so ji ponudili drugo delovno mesto – začela je delati v modelarnici, kjer je pregledovala krojne slike in skrbela za reklamacije ter stike s tujimi partnerji. Nekaj časa je šlo, pa se je ponovila izčrpanost in spet so se pojavili migrene, bolečine v hrbtenici, pešanje vida. Ni ji preostalo drugega, kot da je po osemnajstih letih Muro zapustila. znala, da se ji izboljšuje tudi telesno zdravje in da so res vse moči skrite v človekovi notranjosti. Spoznala je tudi, da zdravila ne pomagajo, če je trpljenje preveliko. V vsem si je pomagala sama in sedaj že tri leta ne jemlje nobenih zdravil. Z vsemi temi novimi spoznanji in mirom, ki se je vrnil, je želela pomagati še komu drugemu. Ko so v Radencih odprli dom starejših občanov, se je ponudila, da jim bo pomagala kot prostovoljka, in čez nekaj mesecev so jo povabili k sodelovanju. Pri njenem namenu so jo podprli vsi domači, saj so vedeli, da bo to, kar je dobro zanjo, koristilo tudi njim. S prvim decembrom 2009 je začela prihajati v Dosor, najprej vsak drugi dan, nato dvakrat na teden. Njeno delo obsega skupinska in posamična dru- Nov začetek Brigitina družina, od leve proti desni: Igor, Brigita, Iris, Melisa, Anesa Mislila je, da si bo po nekaj mesecih odpočila, se obnovila in začela iskati novo službo, vendar se ji je stanje vedno bolj slabšalo. Veliko je začela razmišljati, se ukvarjati z duhovnostjo in branjem tovrstne literature. Prva je bila knjiga Dragulj je v tebi – spoznala je pomen ravnovesja telesa, duha in duše, se seznanila s pomenom pozitivnega mišljenja, ki prepričuje, da je treba misliti na dobre stvari, pa same pridejo k tebi. Začela je samozdravljenje na duhovni ravni, pri čemer ji je pomagala vera, in čez čas spo- Brigita in Igor Benkovič BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 17 p en 41 september 2010 17 Učiteljska družina Kontler Učiteljski poklic je bil gosposko in ugledno delo, čeprav so se morali učitelji nemalokrat seliti iz kraja v kraj, za kamor so pač dobili dekret – Takšno je bilo življenje Julija in Marije Kontler J ulij Kontler se je rodil leta 1892 v Lendavi. Njegov oče se je v Lendavo poročil iz Bezereda blizu Zalaegerszega na Madžarskem. Po osnovni šoli v Lendavi je v Čakovcu, ki je takrat spadal v madžarsko Zalsko županijo, nadaljeval šolanje na učiteljišču, ki ga je končal leta 1910. Kot učitelj v Gornjem Lakošu se je leta 1920 poročil z učiteljico Marijo Komlossy, rojeno 1898 v Dolnjem Svetem Martinu v Baranji na Madžarskem. Njun zakon so okronali štirje sinovi: Zlatko Avrelij Dragutin, rojen 1921 v Vidoncih, klicali so ga Palček, leta 1923 se je v Vidoncih rodil Kazimir Martin, v vzdevkom Bitek, Nikolaj Edvard (imenovan Mukuč) se je rodil leta 1925 v Turnišču. Zadnji, Ladislav Tiburcij, se je rodil leta 1930 v Prihovi, dobil pa je vzdevek Gusek. Julij Kontler je po šolanju najprej služboval v Kančevcih, nato v Nagy Kutasu v Zalski županiji na Madžarskem, od koder je odšel k vojakom. Kot učitelj se je iz Nagy Kutasa zaradi obtožb, da podpira komunistični boljševizem, leta 1920 umaknil iz Madžarske in se naselil v Prekmurju, kjer je najprej učiteljeval v Dolgi vasi (1920), v Gornjem Lakošu (1920–1921), pozneje pa v Vidoncih (1921–1924). Od 15. oktobra 1924 do 1. januarja 1925 je bil šolski nadzornik v Lendavi, potem pa do leta 1930 šolski upravitelj v Turnišču. Lotil se je tudi zbiranja prekmurskih pravljic. Zapise so mu v šolo prinašali otroci, ki so jih zapisovali doma pri dedkih in babicah. Četudi ne gre vedno za izvirne prekmurske pravljice in pripovedke, izražajo takratno prekmursko vzdušje in miselnost. V sodelovanju z Antonom Hrenom Kompoljskim je izdal dva zvezka Narodnih pravljic iz Prekmurja (1923, 1928), ki so izhajale tudi v češkem prevodu v mladinskem listu Andel Strážny. Premestitev Kontlerja in žene se še ni končala, saj Brigita na razglasitvi najprostovoljk v Dosorju (prva z leve) ženja, teh zadnjih, pogovor in poslušanje, je vedno več. Zdaj so se že tako navadili nanjo, da jo pošiljajo tudi k tistim, pri katerih še ni bila. Povedo ji, kdo je prišel na novo, kdo je osamljen, kdo potrebuje družbo. V začetku ji je bilo včasih hudo, saj se tuje trpljenje človeka dotakne, a je vztrajala in spoznala, kako veliko lahko dobiš, če te kdo potrebuje. Ugotovila je, da se je naučila poslušati in slišati. Postala je potrpežljiva. Veliko plačilo je, tako pravi, ko se ti kdo odpre, pove, kaj ga teži, se nato pomiri. To je nagrada za njen čas in smisel njenega početja. Dobila je potrditev, da je človeku po iskrenem pogovoru vedno lažje. Naučila se je tudi, da je starejšim ljudem treba dati občutek, da jim svoj čas daruje neomejeno. Človeka navadno lastna bolečina naredi dovzetnega za bolečino drugega in včasih ji kar občutek pove, kdo bi jo potreboval, h komu mora iti. Zaradi vsega, kar je spoznala in dobila, si želi, da bi se ji pridružil še kdo. Vsak lahko najde urico časa, da obišče sorodnika, znanca, bolnika. Ti ljudje so osamljeni in največ jim pomeni, če se lahko s kom pogovorijo. Drugače je zanje dobro poskrbljeno in marsikaj se dogaja, a veseli so, če kdo posedi ob njih in jim prisluhne. Misli, da bi bilo za takšno obliko prostovoljstva možno motivirati tudi zavode za brezposelne, vendar tam pravijo, da je to bolj zadeva nevladnih organizacij. Dobro pa bi bilo, če bi kdaj tudi država poskrbela za kakšen tovrstni projekt, pomembna pa je pri tem tudi šolska vzgoja. Treba je vedeti, da osrečuje, če osamljenemu človeku podariš košček svojega časa in naklonjenosti. Bea Baboš Logar so ga 20. maja 1930 poslali v Prihovo blizu Slovenskih Konjic. V novem kraju, kamor se je preselil s svojo družino, se je poleg pedagoškega dela posvečal pisanju in risanju. Nato je bil leta 1933 premeščen v Koprivnik na Kočevsko. V Mariboru na Studencih se je 1. oktobra 1936 zaposlil kot upravitelj deške narodne šole. Z izredno marljivostjo je vodil vzorno šolo in v njej uveljavljal napredne metodične in pedagoške nazore. Ves čas je bil Kontler socialno naravnan, zato se je zavzel, da je na Studencih v Mariboru med letoma 1938 in 1939 začela delovati prva šolska mlečna kuhinja, kjer so najrevnejši otroci začeli dobivati za malico kos kruha in skodelico toplega mleka. Kontler, ki je bil madžarskih korenin in izhajal iz madžarskega okolja, je postajal vse bolj zavzet Slovenec in predvsem nasprotnik Hitlerjevega nacionalsocializma. Kot drugi Prekmurci, ki so pred okupacijo živeli izven Prekmurja, se je Kontler z družino (ženo, štirimi otroki in hišno pomočnico Julijano Horvat) lahko preselil nazaj v Prekmurje, ki so ga zasedli najprej Nemci in nato zelo hitro Madžari. Med okupacijo Prekmurja sta bila z Kontlerjevi z leve proti desni: sin Zlatko, mama Marija, oče Julij, sin Kazimir, sin Nikolaj, gospodinjska pomočnica Julijana Horvat in sin Ladislav. Služkinja Julijana Horvat (1910–2008), poročena Novak, je bila doma iz Turnišča. ženo premeščena za učitelja v Baranjo. V srbski vasi Bolman sta poučevala na tamkajšnji šoli osem razredov, prve štiri žena, višje Julij. Med pisanjem tega zapisa o Kontlerju sem se zapeljal v Baranjo, da bi kaj izvedel o njegovem tamkajšnjem poslanstvu. Tudi tisti del Hrvaške, ki je prav tako raven kot Prekmurje z bogato zemljo, Stavka v javnon sektori. Dobro. Lidje bi radi meli tisto ka so njin obečali. Samo so njin nej tej obečali ka so zaj na vladi, liki tisti, ka so bilij pred njimi , ka so mislili ka de njin tou omogočilo še en mandat. Pa so seglij nej na oblasti ostali. Kak de se pa ten godilo, de se pa že f kratkon vidlo. Na lokalni volitvaj. Tak do kak eden test ka lidje mislijo od sej tej premnogi strank. Šteri so nikši nej, šteri so še bole nikši nej pa tak dale pa tak naprej. Doktori so si svoje zborili ejn zvaj draj. Pa kak pelda vliče je še se drüjge javne delavce potegnolo. Pa san si ge malo bole pogledno kak so kaj plače f ton javnon sektori. Pa san najšo podatek ka so plače v javnon sektori za 400 ( z besedo – štiristo ) €vrojof brutto VEKŠE od plač v realnon sektori. S ten ka so plačno reformo do zdaj polovično izvedli majo zaposleni v javnon sektori že več kak 30 % vekše plače kak zaposleni v realnon sektori. Če bi pa plačno reformo izvedli do konca, za tou se sedanji »štrajkajoči« borijo, bi bile plače v javnon sektroi že za 37 % vekše od realnoga. Po mojen je samo še Grčija takša država, ka ma takšo razmerje. No vij si pa sodbo ustvarite sami. Ge san samo napiso ka san zvedo. Meni bole vliče na tou, ka štrajk že, samo ena falinga je pouleg. Nej pravi štrajkajo. Ovi drüjgi bi mogli. No če se dobro spomnin je bogata Slovenija kak članica EU-ja dužna Grčiji v naslednji trej lejtaj posoditi 384 milijonov €vrojov. Da do pa nan začali posojati? Da de Slovenija tak daleč? No sočasno s stavko pa nas naša država osrečuje z obvestili o ton kelko so vaše nepremičnine vredne. Tak naraji so vam utürili še en davek. Sakše leto te plačüvali zatou ka ste si telko pr- je bil med vojno priključen Madžarski. V Bolmanu sem srečal osemdesetletno Anko Stojanović, nekdanjo Kontlerjevo učenko. Povedala je, da je bil Kontler najboljši učitelj na njihovi šoli in pritekle so ji solze. Anka je razmišljala: »Prizadeval si je, da bi učenci dobili znanje, ki bi ga znali uporabiti v življenju. Poučeval nas je v srbskem in madžarskem jeziku.« Karizmatičnega in delovnega učitelja se spominja tudi Ankin triinosemdesetletni mož Radovan, ki v vasi, kjer so še danes vidne posledice zadnje vojne, velja za veljaka. Poudaril je, da je imel nekdanji vaški učitelj neverjetno sočutje za socialno šibkega človeka in da ni bil samo človek nazorov, temveč odličen organizator in delavec. V sebi je nosil socialni čut in željo po novem in boljšem svetu, kar je kot učitelj poskušal udejanjati z vzgojo in poučevanjem. Zaradi protinacistične usmerjenosti je postal tudi tam kmalu sumljiv. S sinovoma so ga Madžari odpeljali v trdnjavo Komarno, od tam pa samo očeta Julija v zloglasno taborišče Flossenburg. Kljub svoji fizični moči, bil je postaven moški, je pri delu v kamnolomu obnemogel. Umorili so ga v plinski celici 31. 12. 1944. Njegova žena in otroci so se po vojni iz Baranje priselili v Maribor. Palček se je kasneje naselil v Budimpešti, Bitek se je odločil za ZDA, Ladislav, ki izmed njih še edini živi, je odšel v Zagreb, Mukuč pa je živel v Mariboru. Podatke o učitelju Kontlerju sem dobil v Baranji. Če kdo izmed bralcev ve o njem še kaj zanimivega, naj sporoči po telefonu na številko 031 595 527. Bojan Zadravec Kontler šparali pa pridelali ka ste si napravili ali küjpili svoj lasten dom. Ka ne cecate države, ka ste nej nikomi na grbi. No pa se je zatou na vašo grbo spravila država. Eden strijc ka ga poznan je pravo, ka se je on namensko ločo s svojof ženof, čiglij sta si fejst dobriva. Ges san nej razmo ka mi šče povedati. Pa mi je razložo. Ka je zaj njegova žena gratala samohranilka, pa ne ven kelko zavolo toga pršpara na mejsec. Ka je brigo za deco gor obesila na državo. Pa mi je ati pravo ka on tüj pozna par takši. Zakoj pa nej? Zakoj ne bi tüj državljani norili državo. Ka pa če bi nepremičnine prepisali na državo, pa naj si te sami plačujejo dafke. Nad Slovenijof pa njenof bodočof usodof se je začalo nebou đoukati. Pa je doj zlejalo telko vode, ka je skoro pou Slovenije bilou pod vodof. Zaj pa te pa teorije? Zakoj so nan telko vode doj vlejajli? Globalno segrevanje? Zarota proti sedanjoj vladi? Je ščela voda odplaknoti se te premnoge kandidate za župane? Što bi znal? Pa fčasi pijtanja. Što je krijf? Je za vodou krijf Janša ali je krijf Pahor? Ali što treči, tisti ka je ne ven kelko lejt pejneze zatou ka da dosta dežđa spadne , mejla ta voda kama odtečti, namesto f te namen davo za izgradnjo hidroelektrarn. Pomurje je ten poplavan vujšlo. Tak ka trbej dati zahtevek, ka nan naj čimprle napravijo bar dvej, če nej trij hidroelektrarne na Muri. Pa nemremo mij zaostajati za Slovenijof. Če majo lejko oni poplave, kak je te mij nemamo. Vüpan ka do pristojni čüli moj glas. Nej ka smo sigdar najbole zaostali. Pa največ mamo nezaposlenih. Pa še poplave nan ne dajo. Tak me ma ka bi van bar inouk napiso neka lejpoga, takšega ka bi se van na čobe nasmešek gor sel. Pa bole si brodin, bole nika takšega ne najden. Ka van naj pijšen? Ka de krize konec? Ka do v Prekmurje prišle multinacinalke, pa do delale velke biznise. Ka nedo v našo pokrajino investejrale samo firme, f šteri te delavci delajo za 500 € na mejsec. Kak nindri indri f kelko telko normalnoj članici Evropske unije. Naj si se te firme , ka takše debele plače davlejo našin Pomurcan probajo zamisliti, ka bi bilou če bi v Nemčiji ali pa Avstriji tomi delavci v svojoj fabriki 500 € davo na mesec. Mij smo pa radi ka delo mamo. Mogoče pa enoga dneva li napravijo te rudnike štajnkola na Goričkon. Pa še nafto najdejo. Pa mo mij tüj bogati. Sanja svinja kukuruz – pravijo naši južni sousidge. Sebole podperan te čas še betežno idejo, ka jo ma naš ati. Eto je pravo, ka de v avstrijski parlament pijso kakše so šanse ka nas prekmurce Avstrija pod sebe zeme. Z ene fele Anšlušon. Ka nemo gučo kak radi bi še Hrvati bilij – ka bi mejili na Avstrijo. Oni bi že znali napraviti raj s toga našega falajčka kugle zemeljske. BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 18 18 september 2010 p en Nagradna križanka 42 Od 30. IX. do 28. X. HOROSKOPEN Pripravlja: Agencija Hogod Za mlade od 6. do 96. leta, ki priznavajo ljubezen OVEN TEHTNICA (21. III.–20. IV.) (23. IX.–22. X.) Odnosi z okolico bodo napeti, še posebno, če boste vztrajali pri svojem. Veliko energije boste morali vložiti, da boste dokazali svoj prav. Nekdo, za katerega si tega nikoli ne bi mislili, bo podprl vaše ideje. Prišli boste do zanimivih spoznanj o ljudeh, ki jih samo površno poznate ali ste mislili, da so vaši pravi prijatelji. Bolj pazite na svojo kondicijo in prehrano, zato ne bi bilo slabo, da se začnete ukvarjati s kakšnim športom. Toda ne pretiravajte, tudi počasi se daleč pride. Prihaja obdobje, ki vam je zelo naklonjeno – tako na poslovnem kot ljubezenskem področju. Izkoristite ga, saj ne bo trajalo večno. Ker vam bo šlo v službi ali šoli vse gladko, boste lahko več časa namenili svojim najbližjim, ki vas že zelo pogrešajo. Kdaj ste nazadnje skupaj odšli na kakšen izlet? Če drugega ni, se odzovite vabilu na trgatev. Sprostite se in uživajte, saj veste, da napetost in stres škodita zdravju. Spoznali boste nekoga, ki vam bo polepšal jesenske dni. BIK ŠKORPIJON (21. IV.–21. V.) (23. X.–21. XI.) Pred vami ni obdobje počitka in miru, trdo boste morali prijeti za delo, če boste hoteli vse pravočasno in uspešno opraviti. Z lahkoto vam bo uspelo in to se bo poznalo tudi pri napredovanju in v vaši denarnici. Našli pa boste čas tudi za prijetne trenutke ter za zabavo in druženje s prijatelji. V veselje vam bodo pisana druščina in zanimivi pogovori z ljudmi, ki jih boste spoznali. Zapišite si telefonske številke ali naslov, morda vam bodo kmalu prišli prav. V slabo voljo vas bodo spravljali sodelavci, ki svoje delo opravljajo površno in brez večjega truda. Vedno se znate bojevati in se postaviti zase, to pa vam bo tudi v prihodnjih dneh prišlo zelo prav. Postavite se zase, še posebno, če ste prepričani, da imate prav. V komunikaciji bodite previdni, saj lahko kdo napačno razume vaše besede in novih konfrontacij sedaj res ne potrebujete. Partnerjevo razumevanje pa vam bo pomagalo, da pozabite na druge skrbi in probleme. DVOJČKA STRELEC (22. V.–21. VI.) (22.XI.–21. XII.) Vaša samozavest in odločnost bosta dosegli vrhunec, kar bodo opazili tudi ljudje v vaši okolici. Presenečeni boste, kako bodo sprejeli vaše ideje in dobre zasmili, še posebno, če boste znali pritegniti in vključiti še druge. Čeprav se vam obeta dodaten zaslužek, ni pravi čas za zapravljanje ali večje nakupe. Aktivno preživite čas z družino, obiščite sorodnike, s katerimi se že dogo niste srečali, pa tudi kakšna manjša opravila po hiši ne bodo odveč. Občutek imate, kot da so se črni oblaki zgrnili nad vas in vaše življenje. Občutljivi boste in vsak še tako majhen problem se vam bo zdel večji in zahtevnejši, kot je. Zavedajte se, da za vsakim dežjem posije sonce in da se vedno lahko najde rešitev. Če boste preveč energije porabili za nepomembne stvari in ljudi, ki tega niso vredni, boste spregledali lepe trenutke v življenju in tiste, ki vas imajo radi. Pripravite zabavo in povabite svoje prijatelje. RAK KOZOROG (22. VI.–22. VII.) (22. XII.–20. I.) Prihaja čas, ko boste želi sadove svojega dela in prizadevanj, spoznali boste, da se je splačalo potruditi, pa čeprav dolgo ni bilo želenih rezultatov. Bolj se bo zapletalo na ljubezenskem področju, kjer ne bo vse teklo kot po maslu. Naj vas pri odnosu z osebami, ki vam samo jemljejo energijo in vas spravljajo v slabo voljo, vodi intuicija. Nekatere zgodbe je včasih treba končati in iti naprej. Samo poglejte, koliko prijetnih ljudi je okoli vas, ki so radi v vaši družbi. Izbrati boste morali med tem, kar si sami želite, in med tistim, kar bi bilo po vašem mnenju ljubše vašemu partnerju. Velikokrat ste v odnosu popuščali, sedaj pa je že čas, da jasno poveste, kaj hočete. Lažje bo, kot si mislite. Povabili vas bodo k sodelovanju k nekemu večjem projektu, ki vam bo prinesel kar nekaj koristi in novih znanstev. Ne bo odveč, če boste bolj pazili na svoje zdravje. Poskrbite za vitamine. VODNAR LEV (23. VII.–22. VIII.) Nagrade za izžrebane reševalce Pravilno rešitev rešitev -- označena označena polja - napišite in pošljite na dopisnicah na uredništvo ništvo Vest Vestnnika, ika, Ulica Ulica ar arhhitekta itektaNovaka Novaka 13, 9000 Murska Murska Sobota, Sobota, do do petka, petka, 8. 6. oktobra novembra 2009. 9000 2010. Rešitev: _ _____________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ _____________________________________________________________________________ Ime in priimek: _ _______________________________________________________________ Naslov: _______________________________________________________________________ Rešitve iz 27. številke Vestnika: Miki Roš, Sandi Šalamon, Vlado Škafar 1. nagrada kuharska knjiga: Jože konkolič, Budinci 65, 9204 Šalovci 2.–8. nagrada majica: Cecilija Lebar, Pod logom 33, 9224 Turnišče; Marjan Lazar, Slovenska ul. 29, 9000 Murska Sobota; Laura Lackovič, Mala Polana 122, 9225 Velika Polana; Marija Krahler, Vaneča 11, 9201 Puconci; Leopold Šnurer, Šalovci 107, 9204 Šalovci; Barbara Makovec, Št. Kovača 58, 9224 Turnišče; Polona Gombar, Renkovci 112 c, 9224 Turnišče Nagrade lahko prevzamete do konca prihodnjega meseca v naročniški službi Podjetja za informiranje v Ulici arhitekta Novaka 13 v Murski Soboti. Pen je, kratko rečeno, Vestnikova mesečna priloga in ima tudi sicer zvezo z naravnim mesečnim ciklusom. Ustanovljen je bil, da bi, v skladu z imenom in asociacijami, učinkoval kot časopisni pen (tnalo) in penetrantnež (prodiralec) ter bil poln fotografij, kakor se za tabloid spodobi. Prihaja burno obdobje, v katerem boste postavljeni pred mnoge pomembne odločitve. Čeprav vas bodo priganjali, si vzemite čas za temeljit premislek. Nikar ne hitite, saj lahko spregledate odločilne podrobnosti. Najbolj od vsega pa si boste želeli miru in topline, vendar ju doma ne boste našli. V vaše življenje bo zopet stopil nekdo, ki vam je nekoč veliko pomenil. Našli boste tisto, kar že dolgo iščete. (21. I.–19. II.) Čeprav se bodo obveznosti in problemi neprestano kopičili, jih boste reševali z levo roko. Dober vtis pa boste naredili tudi na ljudi, ki so odločilni pri ocenjevanju in napredovanju. S svojim šarmom boste očarali osebe nasprotnega spola. Še posebej samski izkoristite priložnosti, poročeni pa se ne igrajte z ognjem, saj ima lahko tudi povsem nedolžen flirt neprijetne posledice. V tem zanosu boste pozabili na zdravje in lahko se vas loti kakšen prehlad. DEVICA RIBI (23. VIII.–22. IX.) (20. II.–20. III.) Dobili boste priložnost, da se pokažite v najboljši luči. Od vas je odvisno, ali boste to tudi s pridom izkoristili. Ne bojte se izzivov, ampak se pogumno podajte v nove okoliščine, sicer jih bo izkoristil kdo drug. Sprejmite povabilo na zabavo, čeprav bi raje ostali doma v pižami in gledali televizijo. Sprostitev vam bo dobro dela in dala novo energijo. Tudi v ljubezni lahko v teh dneh pričakujete pozitivna presenečenja, ki so lahko usodna. Ko si zadate cilj, ga velikokrat tudi uspešno izpeljete. Tega se zaveda marsikdo okoli vas, ki mu vaš uspeh ni najbolj všeč. Pazite, komu zaupate in koga vključite v svojo skupino. Dobro boste sodelovali z mlajšimi, ki imajo veliko znanja, in starejšimi, ki imajo kar nekaj dragocenih izkušenj. V naslednjih dneh vas bodo obveznosti zelo zaposlovale in komaj boste utegnili najti nekaj časa zase in za svoje konjičke. Izdaja ga Podjetje za informiranje. V. D. odgovorni urednik matičnega časopisa je Janez Votek, uredniki so Jože Rituper, Jernej Šavel in Irma Benko. Za fotografije skrbita Nataša Juhnov in Jure Zauneker, lektorira Nevenka Emri. Računalniško ga oblikuje Robert J. Kovač. Za Pen ni posebne naročnine! BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 19 43 Začetek koncertne sezone v MIKK-u p en september 2010 19 Mislišče Madžarska plesna rapsodija Konec družine – začetek družbe Američani, Nemci, Angleži … K ončno, bi lahko rekli. Po poletnem odmoru se je zopet začela nova koncertna sezona v soboškem mladinskem informativnem in kulturnem klubu. In kakšen začetek je bil to! Kot bomba so prileteli madžarski legendarni glasbeniki iz še bolj kultnega benda Korai Öröm, ki so na sceni že dvajset let. S svojim plesnim trance-tribal-progresivnim stilom so spravili občinstvo iz začetnega ritmičnega gibanja v končni plemenski trans. Na koncu so bili izčrpani tako oni kot publika. Toda preveč časa za počitek ne bo, saj se ta teden že nadaljuje MIKK-ova glasbena ponudba z nemškoameriško parado. V petek, 1. oktobra, bosta namreč svoje muziciranje predstavila Američana Ricardo Lagomasino in David Fishkin, ob njiju pa bo norosti počel berlinski dvojec, ki skupaj krpa ritme vseh stilov v bendu Schnaak. To bo zares nekaj drugačnega. In originalnega. Za beltinski klub Ambasada ne moremo reči, da začenja novo koncertno sezono, saj so tukaj »Če ti narava ne ponudi primernega očeta, si ga prisvoji!« potekali dogodki tudi čez poletje. Sedaj pa se nadaljujejo z dvojno dozo. Že danes bodo namreč predvajali ameriški celovečerni film SLC Punk! iz leta 1999, v soboto, 2. oktobra, pa bo na sporedu nova epizoda festivala biJazzi, ko bo angleška založba Catapulte Records predstavila duo Guess What in kvartet Orchestre Du Mont-Plaisant. Torej koncertne ponudbe iz svetovnih logov ta konec tedna zares ne bo manjkalo. T. K. Tibor Vecsi (Korai Öröm) P a začnimo kar z besedami, ki jih je zapisal veliki filozof in prvi pravi psiholog Friedrich Nietzsche. Je kri dejansko res bolj gosta od vode in ali je družina kot institucija res sveta ter kaj to sploh pomeni? Plodno bi bilo, če za večjo jasnost pogledamo nazaj k Grkom, kjer je institucija igrala pomembno vlogo, vendar nikoli pomembnejše od institucije prijateljstva (filia), ki so jo imeli Grki za najvišji odraz ljubezni. S tem je seveda luč prestavljena na obči spekter, kjer je v vprašanju celotna država (polis), ki je družina v velikem merilu. Odnosi med prijatelji so bili videti bolj trdni kot tisti med družinskimi člani. Tu prihajamo v nasprotje z argumentom naravne prioritete družine pred vsemi drugimi odnosi v smislu, »kri je gostejša od vode«. Vsak nam bo rekel, da je že primitivni človek dojel pomembnost družine, vendar bi mi odvrnili, da je bil bolj kot to sposoben dojeti pomembnost družbenega življenja, se pravi tega občega spektra. Skupinskega življenja, ki je nujno za preživetje. Tudi v času po Grkih, ko je potekalo neutrudljivo pokristjanjevanje Rima, je družina spet stopala v ospredje, kot se je seveda za dekadentni čas spodobilo. Zakaj tako? Zakaj je bila Grkom družina dosti manj pomembna kot vsem drugim? Grki so ljubili življenje in vse, kar življenje okrepi in izostri do skrajne mere moči. Družino so dojemali zelo mehansko in praktično kot nekaj, kar je moralo biti harmonizirano, da je bil Grk Jesen dočakali veseli in razigrani odrešen nepotrebnih skrbi zanjo. S tem se je lahko posvetil družini v velikem, ki je bila na prvem mestu, saj je skrbela za dobrobit in blagostanje vseh članov. Ta obči spekter je vključujoč, medtem ko je družina institucija, ki vselej izključuje. Je izključujoča pod pretvezo svetosti krvi, ki je dobila svojo moč šele z moralizacijo odnosov. Kako so Grki sploh videli prijateljstvo? Predvsem kot nekaj, kar ni izključujoče do vseh drugih članov družbe, nekaj, kar spodbuja pozitivne učinke znotraj družbe s povezanostjo, in predvsem kot nekaj, kar se dviga nad naravo, jo obvladuje in presega. Ko premislimo o odnosu, ki ga imamo do staršev, in ga postavimo na vrednostno tehtnico kot vse druge odnose, šele potem ta dobi neko vrednost. Starše šele potem začnemo spoštovati in to izkažemo s tem, da jih dojemamo kot ljudi, glede katerih se tudi prosto odločamo, ali si jih v življenju želimo imeti ali ne. To je naše drugo rojstvo, saj nas narava vrže med ljudi, ki si jih nismo izbrali, zatorej šele doživimo rojstvo svoje osebnosti, postanemo samostojni in samozadostni. V večini primerov je torej tako, da nam resnična družina postanejo šele prijatelji, ki so jih imeli Grki za pomembnejše od družinskih članov. Prijateljstvo v pravi veličini ne izključuje, ustvarja dobro voljo in pospešuje vitalno življenje. Prijatelj te izbere, ker si ga vreden, ne pa, ker vaju je narava naplavila skupaj. Dašo Benko Postala sem zvezda cirkusa Neke noči sem imela zelo čudne sanje. Delala sem v cirkusu. V naši garderobi sem se oblekla v prekrasno modrozeleno obleko in se naličila. Šla sem na oder in napovedala prvi nastop klovnov Dina in Dona. Klovn Don je žongliral z žogicami. Din pa je metal slamice v sok, toda niti enkrat ni zadel. Klovna sta se poslovila in napovedala sem čarovnika Merlina. Čarovnik Merlin je dal klobuk na mizo in začel čarati. Jaz pa sem si medtem nadela najljubšo ogrlico in odšla na oder. Čarovnik Merlin mi je dal ogledalo. A moje ogrlice ni bilo več. Čarovnik Merlin je zamahnil s palčico in iz klobuka potegnil zajca, ki je nosil mojo ogrlico. Potem sem si oblekla baletno obleko in vzela vijoličen dežnik. Hodila sem po vrvi. Skoraj sem padla, a se mi je na srečo uspelo ob- držati na vrvi. Potem je sledil nastop z levi in tigri, ki so morali skakati skozi ognjen obroč. Za nagrado so dobili sveže meso. Po kratki pavzi so nastopili poniji. Hodili so naokrog in otroci so jih lahko jahali in se z njimi fotografirali. Potem pa so svoje znanje pokazali še akrobati in naredili pravi šov. Ob bučnem aplavzu se je predstava končala. Tudi jaz sem se zjutraj zbudila in videla, da so bile to na žalost le sanje. A čez nekaj dni se je vse to res zgodilo in postala sem zvezda cirkusa. Nina Rituper, OŠ Šalovci Šola T udi v Dvojezičnem vrtcu Prosenjakovci so veseli in razigrani dočakali pisano jesen, ki pridno opravlja svoje delo po poljih, vrtovih, sadovnjakih in vinogradih. Ob pomoči in spodbudi vzgojiteljice Bernarde Koroša Pantović so z jesenskimi pridelki polepšali vrtec in okolico. Otroci so od doma prinesli različne poljske in vrtne pridelke. »Najprej smo si jih ogledali, jih po- imenovali v slovenskem in madžarskem jeziku, nato pa smo začeli sestavljati Babico jesen,« je povedala vzgojiteljica. Pomoč otrok od najmlajših do najstarejših pri izdelavi je bila zelo dobrodošla. Bučo so uporabili za glavo, orehe za oči, papriko za nos, šipek za usta, veje za lase in glava je bila končana. Potem so Babico jesen morali še obleči in jo postaviti na primerno mesto, da bo lepo vidna in bo pozdravljala otroke in mimoidoče. Potem pa je nastal velik problem, kam naj jo postavijo. Zato so staknili glave, velike in majhne, skodarne, skuštrane in lepo počesane, in odločili, da Babica jesen letos ne bo stala na ploščadi, ampak pod brajdami. Iz vrtca so še sporočili, da jim je sosed Jenö pripeljal velike bale slame, na katere so zlo- žili različne jesenske pridelke. Steber pod brajdami pa so oblekli s koruznimi stebli, ki so jih pripeljali starši, k balam pa so postavili Babico jesen, ki tako ponosno stoji med jesenskimi plodovi. Po končanem delu so otroci zapeli še vesele pesmice o jeseni in se fotografirali. A. N. R. R. Bernarda Koroša Pantović V šoli se lepo učimo in učiteljico jezimo. Sovražimo matematiko, ljubimo slovenščino. Pri telovadbi telovadimo, pri matematiki pa vadimo, učimo se neradi, telovadimo pa radi. Čakamo, da bo bomba priletela ali pa bo šola odletela. Ko bo končno odletela, se bo v zraku razletela. Anže Ros in Kristjan Heric, OŠ Križevci pri Ljutomeru Jesensko drevo Listi padajo z drevesa tiho kot barvne snežinke, Veter ziblje prazne veje, jesenski listi v vetru se igrajo brez meje. Ko vsi listi bodo odpadli, za drevesa se začne zimsko spanje. Noel Prša, OŠ Turnišče BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 20 20 p en september 2010 Na lekarniški tehtnici Polonca Fiala, mag. farm. Kako nastane bolečina in zakaj boli? B olečina je eden najpogostejših simptomov bolezni in poškodb, zaradi katere ljudje pogosto poiščejo pomoč in nasvet v lekarni. Občutimo jo kot neprijeten dražljaj, ki ga ljudje različno zaznamo in se nanj različno čustveno odzovemo. V določenih primerih je bolečina pravzaprav koristna in celo nujna za preživetje, saj izzove refleksni umik pred škodljivimi dejavniki. Vsekakor pa smo si enotni, da je bolečina neprijetna zaznava, ki zmanjšuje kakovost življenja in jo je seveda smiselno in tudi treba čim prej omiliti. Nastanek bolečine in njeno doživljanje Zaznava bolečine je posledica vzdraženja perifernih in visceralnih nociceptorjev. To so prosti končiči bolečinskih živcev, na katerih se ob dovolj močnem draženju (mehanskem, toplotnem ali kemičnem) sproži akcijski potencial. Tako se impulz po vlaknih prenese v osrednje živčevje. V zaznavanje bolečine v možganih je vpleten tudi limbični sistem, kar povzroča spremljajoča neprijetna čustva. Vsekakor pa na doživljanje bolečine vplivajo tudi posameznikove izkušnje, vzgoja in družbeno določene vedenjske norme. Vrste bolečine Bolečino delimo na različne načine glede na merila, ki so podlaga za delitev: in so iz lekarne odšli z mnogimi zdravili. »Vse smo poskusili, a še vedno boli,« se takrat glasi odgovor. Ali razočaranje boli? Nagubamo čelo, iščemo in kopljemo; v misli prikličemo vse mehanizme nastanka bolečine in vse možne vzroke. In globoko v nas se nekaj zgane in nas tiho povpraša: Ali razočaranje boli? Naenkrat se spomnim zgodbe, ki smo jo prebirali v osnovni šoli. Natančno se spominjam ilustracije temnih barv, ki prikazuje vijočo se množico ljudi, ki v vrsti ves dan čaka na kruh. In natančno se spominjam občutka žalosti in razočaranja, ker je v zgodbi zmanjkal hlebec za mater z otrokom. A bila je samo zgodba in ti je odleglo. Pa danes?! Slika se je ponovila, zgodba je prešla v življenje in ni zgolj ilustracija. V misli se prikrade podoba množice ljudi, ki že več mesecev za trdo delo ni prejela plačila; prikaže se podoba mater, ki se s solzami v očeh sprašujejo, kako preživeti družino, in pogled očetov, ki s srditostjo in jezo skušajo prikriti žalost in se prebiti v nov dan. In boli … Zaslišiš utrujene vzdihe otrok s prenatrpanimi urniki, ki se vračajo v prazen dom. Pogrejejo industrijsko pripravljen obrok in pred računalnikom pričakajo utrujene korake 44 Z našega štedilnika Juha z lečo in jurčki 150 g zelene leče, 30 g suhih jurčkov, 200 g svežih jurčkov, 1 l bistre zelenjavne juhe, 80 g čebule, 100 g korenja, 80 g peteršiljevega korena, 4 žlice olivnega olja, 50 g sladke smetane, 50 g kisle smetane, ščep žafrana, sol, mleti poper, lovorjev list, 1 žlica nasekljanega peteršilja. Suhe jurčke namočimo v juhi, da se zmehčajo. Sveže jurčke očistimo in narežemo na lističe. Čebulo olupimo in sesekljamo. Korenje in peteršilj očistimo in narežemo na kocke. V primerni kozici segrejemo olivno olje in na njem popražimo sesekljano čebulo. Dodamo gobe, korenje, peteršilj in lečo ter zalijemo z juho. Solimo in začinimo ter kuhamo, da se leča zmehča. Na koncu juhi dodamo smetano in sesekljan peteršilj. Pečeno jagnječje stegno z vinsko in metino omako 2 kg jagnječjega stegna, 50 g olja, 1 žlica sesekljanega svežega rožmarina, 1 žlica sesekljanega svežega timijana, 1 žlica moke, 2 dl rdečega vina, 2 dl jagnječje juhe, sol, mleti poper. Metina omaka: 3 žlice sesekljane sveže mete, 2 žlici sladkorja, 2 žlici vinskega kisa, 2 žlici vrele vode. Meso položimo v pekač in ga potresemo s soljo, poprom in zelišči. Pečemo ga v vnaprej ogreti pečici 20 minut pri 200 °C. Temperaturo v pečici znižamo na 180 °C in pečemo še toliko časa, da se tudi v sredini lepo speče. Meso vzamemo iz pečice, pokrijemo s folijo in pustimo stati deset minut. Med tem pripravimo omako. V pekaču pustimo samo za eno žlico maščobe. Postavimo ga na štedilnik, dodamo moko in med mešanjem nekaj minut pražimo. Zalijemo v vinom in juho. Kuhamo deset minut, nato omako precedimo. Za metino omako v majhni skledi zmešamo meto in sladkor. Prelijemo z dvema žlicama vrele vode in mešamo, da se sladkor raztopi. Dodamo vinski kis in pustimo, da se ohladi. Meso narežemo na rezine in ponudimo z obema omakama. Ocvrti krompirjevi žličniki 250 g krompirja, 30 g masla, 80 g moke, 2 jajci, 125 ml vode, 50 g sesekljanih bučnih semen, sol, muškatni orešček, olje za cvrenje. Krompir operemo, skuhamo, še vročega olupimo in stisnemo skozi stiskalnico za krompir. Med tem pripravimo kuhano testo. V primerno kozico damo vodo, maslo, sol in muškatni orešček. Vodo zavremo in vanjo zakuhamo moko. Dobro premešamo in odstavimo z ognja. Testu primešamo obe jajci, krompir in bučna semena. Iz testa • po lokalizaciji: somatska (povrhnja) in visceralna (bolečina notranjih organov); • po trajanju: akutna (kratkotrajna) in kronična (dolgotrajna); • po fiziološki vlogi: fiziološka (opozorilna vloga) in patološka (ovira posameznika pri vsakodnevnih opravilih); • po nastanku: nociceptivna (vzdraženje nociceptorjev), nevropatska (poškodba živca), psihogena (ni mogoče odkriti telesnega vzroka). Pomoč v lekarni Ko človek zazna bolečino, o njej potoži z namenom, da mu jo pomagamo olajšati. In čeprav se lekarniške police šibijo pod težo analgetikov (zdravila proti bolečinam), izbira ni tako enostavna! Naša pomoč je vsekakor usmerjena v to, da bolečino omilimo in jo odvzamemo, a zgolj simptomatsko zdravljenje velikokrat ni dovolj! Kajti bolečina kaže na poreklo in vzrok, in šele ko odpravimo oziroma delujemo na vzrok, lahko bolečino uspešno in dolgoročno omilimo. Pomagajte, še vedno boli … Nemalokrat se zgodi, da ljudje tožijo o bolečinah, ki nikakor ne izzvenijo. Pa čeravno so bili na marsikaterem posvetu z zdravnikom staršev, ki nemir in skrbi iz službe prinesejo še domov. Tam nekje slišiš hlipanje in tiho ihtenje dekleta, ki ga bolijo razblinjene sanje, zlagane obljube, prazne besede in laskanje brez obdržanega leska. In boli … In v udobnem fotelju, a z žalostjo v očeh, predse strmi gospod častitljive starosti, ki jesen življenja preživlja v domu za ostarele. Profesionalna oskrba, razumevajoča beseda in prav ničesar mu ne manjka. »Vse imam,« reče gospod, »le tisto toplo, čeravno skromno ognjišče doma, ki najbolj ogreje dušo in srce, mi manjka.« In boli … Mnogo ljudi, mnogo zgodb, mnogo bolečin. Vsaka drugačna, a slehernega njegova najbolj boli. Kateri mehanizem nastanka bolečine velja, kateri vzrok zdraviti in katero zdravilo izbrati?! Odgovora ni mogoče najti zgolj v tej ponudbi! Zdravilo tokrat ne bo dovolj! Zdravilna moč se skriva v sočloveku. Biti mora v slehernem, v tebi in v meni! Drug drugemu morava prisluhniti, se slišati in občutiti! Obrisati morava solze, »pocrkljati« razbolelo dušo in poskrbeti, da dobrota popravi krivico, ljubezen premaga sovraštvo in mir izpodrine nemir. Upanju morava dati up in bolečina bo tako zagotovo popustila. Ker nisva spregledala vzroka, ampak sva delovala nanj! Daniel Kozar, vodja kuhinj v hotelu Termal in Termah 3000 oblikujemo žličnike in jih ocvremo v vroči maščobi. Brstični ohrovt z zaseko 400 g brstičnega ohrovta, 120 g zaseke, sol, mleti poper. Brstični ohrovt očistimo in v slanem kropu kuhamo deset minut. Nato ga odcedimo in splahnemo s hladno vodo. V ponvi prepražimo zaseko, dodamo ohrovt in malo popražimo. Solimo in popramo ter ponudimo kot prilogo. Zeljna solata s slanino 750 g belega zelja, 100 g sveže rdeče paprike, 100 g mesnate slanine, 150 g jogurta, 2 žlici kisle smetane, 2 žlici kisa, 1 žlica kumine, sol, mleti poper. Zelje očistimo, narežemo na četrtine in tanko naribamo. Papriko očistimo semen in narežemo na rezance. Slanino narežemo na drobne kocke in v ponvi na hitro popečemo. Naribano zelje solimo in pustimo nekaj časa, da se marinira. Nato dodamo papriko, slanino, jogurt, kislo smetano in začimbe. Narahlo premešamo in postrežemo v solatnih skledah. Pečeni jabolčni cmoki z robidovo marmelado in čokoladno omako 8 olupljenih in očiščenih jabolk, 150 g robidove marmelade, jajce za premaz, sladkor v prahu. Krhko testo: 375 g moke, 90 g masla, 90 g margarine, 3–4 žlice vode. Čokoladna omaka: 200 g jedilne čokolade, 3 dl sladke smetane. Naredimo krhko testo. Moko damo v večjo skledo, dodamo maslo in margarino ter ju s konicami prstov vmešamo v moko, da mešanica postane podobna drobtinam. Primešamo toliko vode, da lahko zgnetemo mehko voljno testo. Zavijemo ga v prozorno folijo in za 30 minut položimo v hladilnik. Testo razdelimo na osem delov. Vsakega razvaljamo na pomokani deski. V sredino vsakega kroga položimo jabolko, ki smo mu izdolbli sredico. V to sredico nadevamo robidovo marmelado. Robove testa okoli vsakega jabolka dvignemo in vanj zavijemo jabolko. Cmoke premažemo s stepenim jajcem in pečemo 35–40 minut v pečici pri 200 °C. Za omako segrejemo sladko smetano, dodamo koščke čokolade in na zmernem ognju segrevamo, da se omaka zgosti. Na sredino krožnika damo nekaj čokoladne omake, na njo pa pečen jabolčni cmok. Na koncu potresemo s sladkorjem v prahu. Z višino nad kilograme Ste se odločili, da boste shujšali? Potem se odpravite v hribe! Vsaj tako svetuje študija münchenske Univerze LudwigMaximilians. Raziskovalci so 20 čezmerno težkih moških poslali v postojanko blizu najvišjega nemškega gorskega vrha (na višino okoli 2650 metrov). Ves teden so lahko jedli, kar so želeli, in se gibali podobno kot običajno. Kljub temu so na dan porabili 1120 kJ (268 kilokalorij) več kot običajno, vsak od njih je v tem času izgubil skoraj poldrugi kilogram. Tudi štiri tedne po vrnitvi v München so kalorije še vedno porabljali hitreje kakor prej. Raziskovalci sicer nameravajo izvesti še dodatne študije, toda, kot kaže, pomanjkanje kisika na višinah izboljša človekovo vzdržljivost, kar učinkuje tudi po vrnitvi domov. BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 21 p en 45 Besede mode Olga Varga Domači vrt Tatjana Kalamar Morales Nataša Juhnov in Matija Kasaš Vojaški stil ali gumijasti podplati Hiša vina, cvetja in rajskega pogleda Č K evljem dajemo velik pomen. Morda tudi zato, ker si jih večina od nas kljub veliki domišljiji ne more izdelati. Čevlje si enostavno moramo kupiti, saj vemo, da predstavljajo okvir ali del okvirja vsake podobe. Jesensko-zimska sezona je že zdavnaj odprla trgovska vrata in na pohodu so različni salonarji, gležnjarji in škornji pod vplivom vojaških barv in materialov. Nenavaden skupni imenovalec je guma, ki zmeraj ščiti pred dežjem in mrazom. Tokrat je gumijast podplat posebej lepo oblikovan. Do pet Čevlje z visokimi petami lahko nosimo vse leto. Usnjeni so še posebej primerni, saj so jim naše noge lahko še posebej hvaležne. Vendar tehnologija ne spi. Usnje že dolgo ni samotar, ko gre za udobje bodisi za nogo bodisi za celo telo. Guma je tehnološko tako oblikovana, da ima več dodanih vrednosti, s katerimi smo vse bolj zadovoljni. Letos nas lahko preseneča podplat, ki spominja na videz gume traktorja ali bagerja. Največji kontrast se kaže torej v kombinaciji gumijastega podplata in finega usnja. Nove smernice kažejo na možnosti stilske preobrazbe z mešanjem vojaškega stila, čipk in »fino-grobih« čevljev. Do gležnjev Čevlji, ki sekajo gleženj, velikokrat ne delujejo harmonično. Šele ko jih kombiniramo s podobnim barvnim odtenkom hlačnih nogavic, pridejo lepo do veljave. Tokrat zares dajejo pravi okvir podobi s prevelikim ali popolnoma prav krojenim plaščem. Tudi obleke iz kašmirja, ki so bile aktualne lansko zimo, so postale nekoliko bolj ohlapne. Več podobnih barvnih odtenkov v barvah zemlje deluje vedno usklajeno z našo podobo. 21 september 2010 o se pripeljemo po cesti, obdani z vinogradi, do najvišjega vrha Lendavskih Goric, se nam odpre pogled na Cukovo izletniško domačijo. Že nenavadne in iskrive zasaditve so plod domišljije in strokovnosti, ker so izvirne in so nastajale s pogovorom in dogovorom cele družine. Pet let je že od takrat, ko je družina Cuk odprla turistično kmetijo z imenom Hiša vina na najvišji točki v Lendavskih Goricah – 328 metrov. Pravijo, da imajo oči svojega malarja, ki takoj zazna, kaj jim je všeč. Družina Cuk ima veliko prednost, da se ukvarja z vrtnarstvom, cvetličarstvom, urejanjem okolice, kar se takoj zazna. To je eno samo »pravljično naselje« z izjemnim okusom, veliko znanja, povrh pa dobrega vina in prijaznih ljudi ter veliko drobnih pozornosti do svojih gostov. Krajinski projektanti pri okolici so bili vsi, pove hčerka Eva, vsak ima ideje, ki se sklenejo v učinkovito celoto. Parcela obsega dvajset arov, kjer je glavna nit zelen bršljan v sozvočju z rdečo barvo cvetočih rastlin: pelargonij, verben, panešpljice z rdečimi plodovi in z drobnimi dodatki barve drugih rastlin. Na vhodu so visoki elegantni kroglasti cigararji, ki dajo slikovit videz s podrastjo iz bujno rastoče švedske pa- nešpljice. Ti s svojimi rdečimi plodovi, nanizanimi kot rdeči biseri, delujejo na škarpi kot neprehodna živa meja. Pelargonije, in to nove sorte (Calliope), so res prestižne z velikimi, žarečimi cvetovi, ki jo je semenarska hiša Syngenta predstavila prav pri Cugovih v Lendavskih Goricah. Cukovi so dobili prve poskusne sadike, ki so se zelo dobro obnesle. Na okrasnem vrtu je veliko miz, klopi, stojalo za kolesa, gugalnica, vse iz lesa: macesen, hrast in akacija. Glinene amfore prav poživljajo ribnike, ki so preraščeni z različnim rastlinjem, v njih pa se bohotijo lokvanji. Ko prideš k Cukovim, enostavno postaneš radoveden: kaj pomenijo restavrirani topovi, zakaj je pred vhodom na steni glinena ploščica z tremi jabolki, ali je streha iz slame ali trstike, zakaj so metulji, enostavno srečen si, da si prišel k njim. Na parceli žubori voda po ozki kamniti strugi. Del vrta pa je namenjen dehteči oazi dišavnic in zelišč. Cvetovi sivke, melise, žajblja, roženkrauta so v objemu vrtnic in zavarovani z leseno ograjo. Njihovi zaščitniški metulji širijo glas o dobrih ljudeh, o lepih rožah in dobrem vinu. Do meč in stegen Fino usnje lahko sega tudi do stegen in taki škornji so enostavno preveč všečni. Če jih kombiniramo h kratkim hlačam z dvema gubama, spodaj pa oblečemo še barvne nogavice, je učinek lahko zelo mladosten. Paziti je moramo le, da ne prekoračimo službenega kodeksa. Če nismo prepričani, raje izberimo dogodek, kjer se bomo v svoji novi kombinaciji počutili sproščeno. Škornji z visoko peto so lahko samo do meč. Okrašeni s kovinskimi zaponkami se kombinirajo s hlačami ali krilom. Jesenski dež naj nas ne pušča slabe volje. Veliko je lepih stvari okrog nas, samo izbrano jih kombinirajmo. Morda je pravi čas za visoke pete. Cigararji s podrastjo iz panešpljice z rdečimi plodovi Potoček, ki teče vzdolž parcele. Velik ribnik, ki je obraščen z raznim rastlinjem. Pomirjajoče masaže Niz masaž je odlična pomoč pri sproščanju in premagovanju stresa. Potekajo lahko doma, ob pomoči partnerja ali bližnjega sorodnika. Da bodo masaže dosegle svoj dobrodejni namen, je priporočljivo, da pri masiranju upoštevate nekaj napotkov. Za masažo izberite miren in topel, svetel in zračen prostor. Za sproščujoče ozračje med masiranjem sta zelo pomembni tišina ali tiha, nevsiljiva glasba. Površina ali ležišče, na katerem leži masirana oseba, ne sme biti premehko. Masirana oseba naj med masažo poskuša odgnati vse misli in skrbi, da se bo lažje sprostila. Zanimiv cepljeni bor, ki ga ne srečamo prav pogosto, v ozadju panorama Lendave. Hiša družine Cuk, v ospredju nova prestižna pelargonija (Calliope). Strokovni nasvet Nekatere rastline pridejo do veljave, če jih je več, v skupini. Za saditev vam priporočam prav v tem času hermeliko s temno obarvanimi stebli in listi. Njena družba so jesenske vetrnice, krvomočnice in cvetoče dresni. Hermelike nastavijo cvetove zgodaj, vendar dolgo cvetijo. Zdi se mi, da vse preveč posegamo po iglavcih in zanemarjamo trajnice. Domiselno leseno stojalo za kolesa BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 22 22 p en september 2010 46 Milla bo princesa v akcijskem filmu Mickey Rourke s kratkimi lasmi On je najlepši in najboljši človek, kar jih poznam, je izjavila ruska manekenka Anastassija Makaraneko (24) in pri tem nežno uščipnila v lice svojega prijatelja in priznanega igralca Mickeya Rourka (57). Viri ne poročajo, ali nanj ugodno vliva mlada dama ali snemanje kakšnega novega filma. Igralec, ki se je v javnosti pojavljal z dolgimi in neurejenimi lasmi, se je odločil tudi za novo pričesko. Na newyorških ulicah komentirajo, da je sedaj videti veliko bolje, ampak s tem je izgubil del svoje podobe. Milla Jovovich (34), igralka, manekenka in pevka z ukrajinsko-srbskimi koreninami, snema že od svojega 15. leta, konec avgusta pa je začela snemati zgodovinski film Trije mušketirji, ki ga režira njen mož Paul W. S. Anderson (45). Profesionalno sodelujeta že deset let, skupaj sta posnela štiri dele filmske serije Resident Evil, v katerih Milla pokaže tudi svoje borilne veščine. Priznava, da najraje skupaj snemata zabavne filme, doma pa različna mnenja izmenjujeta z argumenti in umirjenim pogovorom. Vse svoje proste trenutke posvečata triletni hčerki Ever Gabo, ki poskrbi, da Milli ni treba hoditi na fitnes in pretirano skrbeti za vitko linijo. Depardieu pristal v vozičku Francoski igralec Gerard Depardieu (61) resda nikoli ni imel manekenske postave, sedaj pa se vidi, da je pretiraval s hrano in pijačo. Pred kratkim je padel s kolesa in si zlomil nogo, tako da ne more hoditi brez palce. In ker mu daljše hoje ne priporočajo, se dogodkov udeležuje kar v invalidskem vozičku. Vseeno pa še rad gre naokoli in tako se je med drugim udeležil filmskega festivala v Montrealu. Na posebni prireditvi je spregovoril o svoji karieri in snemanju filmov. Najbolj pa smo si ga zapomnili po vlogah v filmih, kot so Zelena karta ali Cyrano de Bergerac. Velja za enega najbolje plačanih in tudi najbolj priljubljenih francoskih filmskih igralcev. Umazani ples Demi Moore Čeprav je v letih, ko so njene vrstnice že babice in najraje doma, ameriška igralka Demi Moore (47) žari od življenjske strasti in energije. To je pokazala tudi na koncertu reperja Snopa Dogga v Las Vegasu, ko se je kar sredi koncerta povzpela na oder in pokazala svoje plesne sposobnosti. Pri tem pa ni ostal hladen niti njen mladi mož, prav tako igralec Ashtin Kutcher (32), publika pa je nepričakovani performans nagradila s ploskanjem BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 23 p en 47 september 2010 23 50 let Terezine glasbene kariere Cindy Craword in njena sreča Glasbena diva Tereza Kesovija (71), ena večjih zvezd jugoslovanske estrade, ki je priljubljena tudi pri nas, letos praznuje petdeset let glasbene kariere. Kot vrhunec je v zagrebški dvorani Vatroslava Lisinskega prejšnji teden pripravila jubilejni koncert. V do zadnjega kotička razprodani dvorani so lahko prisluhnili njenim velikim hitom, kot so Nono, dobri moj nono, Stare ljubavi, Prijatelji stari, gdje ste in še drugim. V svoji dolgoletni karieri je prepevala na različnih festivalih po tedanji Jugoslaviji in Evropi, dvakrat sodelovala na Evroviziji in za svoje delo prejela številna priznanja in nagrade. Zapela je tudi v slovenščini, morda se še spomnite slovenske narodne Prišla bo pomlad. Obletnica pa je priložnost tudi za pogled na glasbeno kariero in vse, kar jo je v tem času spremljalo, zato bo najlepše in najtežje trenutke svojega življenja popisala v svoji avtobiografiji. Odkrito bo spregovorila o svojih zakonih z Mirom Ungarjem, s katerim ima sina Alana, o grenkih trenutkih z Ronaldom Lopatnyjem in drugih zvezah. Na vprašanje, kdaj ji je bilo v življenju najtežje, Cindy Crawford (44) že dolgo ne dela kot top model, kljub temu jo priznane blagovne znamke rade povabijo k sodelovanju. Takole je v New Yorku pozirala s čevlji, ki jih tudi sama rada nosi. Na vprašanje, kako vzdržuje svojo postavo, odgovarja, da se pri teh letih moraš sprejeti takšen, kot si, in da je vse odvisno od počutja v lastni koži. »Časa ne moreš zavrteti nazaj ali naprej, zato moraš biti zadovoljen v tem trenutku in najti srečo v tem, kar imaš. Njena največja sreča pa je njena družina, sin Presley (11) in hčerka Kaia (8), ki ju ima z možem Random Gerberjem. Julio Iglesias končno rekel da Po dvajsetih letih skupnega življenja in petih otrocih, ki so stari od tri do 13 let, sta največji španski glasbeni zvezdnik Julio Iglesias (66) in Miranda Rijnsburger (45), danska manekenka, stopila pred matičarja. Čeprav sta že dalj časa govorila, da se bosta poročila, je obred potekal v veliki tajnosti in brez velikega pompa. Nevesta je bila oblečena v čudovito kreacijo, ženin pa se tudi tokrat ni mogel odpovedati svoji dolgoletni uniformi – bela lanena srajca in hlače. Na medeni teden bo družina odpotovala skupaj, spremljali pa ju bodo Miguel, Rodrigo, dvojčici Victorija in Cristina ter triletni Guilermo. Najdražji moški Sandre Bullock Črnopolti malček, ki mu je ime Louis, je popolnoma osvojil srce igralke in oskarjevke Sandre Bullock (45). Kar štiri leta je potrebovala, da je uredila vse potrebno in je lahko posvojila otroka. Sandra je postala mama samohranilka. Pravi, da je preprosto popoln in da ne more več živeti brez njega. Igralka, ki ima v zadnjem letu kar pestro življenje, prepleteno z dobrim in slabim, saj je kmalu po tem, ko je prejela oskarja, zapustila moža Jesseja G. Jamesa, je končno našla veselje in zadovoljstvo. V njeni hiši pa je zopet posijalo sonce. odgovarja, da se ne more pritoževati, saj je v resnici srečna, ne glede na vse, kar se ji je zgodilo. Težko pa je prebolela izgubo očeta, brata, ki je umrl v prometni nesreči, prizadelo jo je, ko so ji med vojno požgali hišo, najbolj pa se je je dotaknila tragedija, ko je snaha dva dni pred porodom izgubila otroka. Danes je najraje v krogu družine, sina, njegove žene in vnukinje Mile. Vse to je moje življenje, pravi, in moje življenje je bilo vedno bogato z različnimi čustvi, strastmi, žalostjo, toplino, nežnostjo in seveda glasbo. Avtobiografijo bi že morala napisati, vendar jo je smrt prijatelja Marka Breškovića tako razžalostila, da nekaj časa sploh ni zapuščala svoje hiše in je prenehala pisati. Na četrtkovem koncertu pa je bila na odru spet v vsem svojem sijaju. Na vprašanje, ali bo na koncertu pripravila kakšno presenečenje, je odgovorila: »Kakšno presenečenje? Naj pripravim striptiz? Sem taka, kot sem. In glasba je tisto, kar lahko najbolj iskreno dam publiki.« Svoja čustva je vedno znala deliti s publiko in tudi zato jo je ta vedno oboževala. BARVA CMYK datum: 30. 09. 2010 VESTNIK/PEN stran 24 24 september 2010 p en 48 Po košček kruha, po zrno soli, e c v po prgišče besed … riže K v im u v e ič mer t n k A Ljuto pri Ko se bliža kakšen praznik, zgodi kak dogodek, srečam znanca ali vidim kak starinski predmet, me obišče Duh preteklosti. Tako velik in vsiljiv je včasih, da ostane moj gost kar nekaj dni – toliko časa, da o njem napišem kakšno stran v zvezku spominov. Nadvse spoštujem starejše, prijatelje, sovaščane, ki mi pomagajo obujati preteklost … V sak ve kaj o času, a nihče ne pozna njegove skrivnosti, zakaj tako neopazno liže in drobi staro, nanaša novo in se dnevno poigrava z zakrivanjem preteklosti. Iztrgajmo času govorico, ki je vzklila v davnini, prehajala iz roda v rod in nas zaznamovala … Či nemo gučali po našen, te se krez leta nede znalo, ge je Prlekija pa keri so bili künštni Prleki ... Pasko memo na svoj guč kak na storo zlato. Ka je zloto, je itak sigdor kaj vredno, najbole pa fhüdih cajtih … Izbrane citate je zapisala Olga Antič Ostrc v uvodnih mislih svojih spominov v prleščini Inda, dere je ne bilo in v svojem slovarju prleške govorice Honga, hon, hrmoka. Zanimivi knjižici sta se Penovi trojki dobesedno ponujali kot povabilo na obisk. Gospa Olga ga ni odklonila, čeprav je v jesenskih dneh že itak dela čez glavo in četudi moški del družine ni navdušen nad našo radovednostjo. Ampak Olga v življenju vedno naredi tako, kot misli, da je najbolj prav. Samozavestno in odločno – od nekdaj in nikoli ne bo drugače, smo se lahko prepričali. Vse in vedno podoč »Počakala vas bom pred vhodom v hišo ob glavni cesti od križevske cerkve proti Radencem, tako me boste najlažje našli. V rdeči bluzi bom.« Od daleč smo jo opazili in počasi zavili na dvorišče z že jesensko obarvanim zelenjem in cvetjem. Prijazno nas je povabila v jedilnico s kuhinjo in dnevno sobo, kjer je vsakodnevno stičišče različnosti družinskih članov. In teh je veliko – od Olgine palete umetniškega ustvarjanja do Borisovega čebelarskega udejstvovanja, Danilovega letalskega ljubiteljstva do mladostniške razigranosti vnuka Iva, če jih omenimo samo za ščepec. Prvo, česar ne moremo preslišati, je glas iz radijskega sprejemnika. »Pri hiši so štirje radijski sprejemniki, vsi so naravnani na Murski val,« nam pojasni prijazna gostiteljica, ki bi jo prepoznali tudi po glasu. Večkrat pokliče v program, in to predvsem v vsebinske oddaje, ko želi dodati svoje mnenje, predlog, kritiko. Beseda ji odlično teče: »Saj sem bila vendar učiteljica, pomočnica ravnatelja, tudi s politiko sem se ukvarjala in bila delegatka v zadnjem sklicu slovenske skupščine pred razpadom Jugoslavije. Na zgodovinski seji skupščine v Ljubljani sem doživela letalski napad na Slovenijo. Bilo je na moj rojstni dan, 27. junija, in tega ne bom nikoli pozabila. Naslednji dan sem z vlakom nekako uspela priti domov in se naspati, zjutraj pa so se mimo naše hiše že valili tanki …« pripoveduje, medtem ko posedamo za mizo in ko je pred nami že prleški aperitiv, sadje, kruh, narezek ... »Verjetno ste takoj opazili, da počnem več stvari naenkrat. Mimogrede. Podoč. Tudi do deset stvari. Očitno moj značaj! Tudi študirala sem tako na pedagoški akademiji. Štiri predmete naenkrat.« Udomačeni v Križevcih Pri Antičevih Olga ni snaha in Boris ne zet. Olgina domačija je v zaselku Finedika v Iljaševcih. Pri Osterčevih, ki so tam od leta 1674. Vsi znani prleški Osterci imajo tam svoje korenine. Boris je iz Leskovca v južni Srbiji in miličniški poklic ga je pred petdesetimi leti zanesel v naše kraje. Med mlado učiteljico na logarovski šoli in terenskim miličnikom je preskočila iskrica. Prerasla je v ljubezen in zakon, ki je potreboval gnezdo. Všeč jima je bilo v Križevcih, kupila sta parcelo, začela zidati in se leta 1967 preselila v novi dom. Udomačila sta se, bi rekli po Malem princu, in zaživela polno družinsko in javno življenje s poklicema in delom, ki sta ju rada opravljala, ter hčerko Natalijo in sinom Danilom. Olga je v udomačenem kraju opravljala tudi svoj učiteljski poklic, njej najljubši na svetu. Penovcema Irmi in Jerneju, pa tudi fotoreporterki Nataši so se cedile sline, ko je gostiteljica začela kosati hajdinske prleške kropce. Ajdovo moko polije s kropom, zato kropci, nam je iz dnevne sobe pojasnil Danilo, da bi prisedel za fotografijo, pa ga nismo uspeli prepričati. Med našim obiskom je pri Antičevih pozvonilo. »Po zvonjenju vem, da je pred vrati cigan iz Dokležovja. Samo on tako pozvoni.« In res je bil on – Nikolaj Horvat iz Dokležovja. Večkrat pride, vedno dobi prigrizek, denarja pa bolj malo, ker si zanj kupuje cigarete, je odločna Olga. Nikolaj pa naslednjič spet! Po letu 1990 se je najprej upokojil Boris, leto zatem še Olga, otroka sta odrasla, čeprav Danilo še vedno vztraja doma, kar je življenjski veter usmerilo v nova jadra. Olgi je privrela v ospredje njena umetniška žilica, Borisu pa njegova povezanost z naravo. Hodita po različnih poteh, ki pa se pogosto križajo in povezujejo. Čeprav Olga ne mara dela v vinogradu in pri čebelah, je zagotovo tam, ko točijo med in ko je trgatev. Boris ne mara vonja barv, ko Olga slika, nič pa nima proti, če so njene slike na vseh stenah po hiši. Nihče ji ni hotel pomagati pri izkopu ribnika, zdaj ko ga je sama izkopala in napolnila z ribami, je vsem v veselje. Olgina 99-letni oče in 89-letna mama sta zbolela in ju je treba negovati. Njej in sestri na pomoč vedno priskoči tudi Boris. Ker je tajnik čebelarskega društva, mu Olga večkrat kaj napiše … Pravzaprav jim zmanjka časa za vse, kar bi radi počeli. Tudi ovirajo drug drugega, ko se predajajo svojim hobijem, in včasih je v hiši pravi direndaj. »Ampak tako mora biti, če v hiši živimo ustvarjalni ljudje eksplozivne narave,« je iskrena Olga, ki se veseli skorajšnje adaptacije hiše, da bo dobila prostor za svoje umetniško ustvarjanje. Honga, hon, hrmoka Olga je zapisala zanimive spomine v prleščini, ustvarila veliko pesmi, ki kar vrejo iz nje, posebne pozornosti pa je prav gotovo vreden njen slovar prleške govorice, v katerem je zbrala okrog 2000 prleških besed. Izdala ga je lani v samozaložbi, ga že tudi ponatisnila in dopolnjen z novimi najdenimi prleškimi besedami bo gotovo še doživel ponatise. Besede prleške govorice je zbrala v križevskem okolišu in ugotovila, da se jih veliko že več ne uporablja v vsakdanji govorici. Mogoče se bodo spet po zaslugi slovarja, ki je bil zelo dobro sprejet. Pa se skupaj naučimo nekaj zanimivih prleških besed, nam je predlagala, in tu so: HRMOK – čudak VTAHNITI – izginiti DRIFITI – dremati NEZVÜMNO – nesramno HREKNITI – udariti HUBA – prazna glava KLOŽJE – navlaka Najljubši dolgoletni Olgin hobi je izdelovanje pirhov. V otroštvu jo je zanj navdušil oče. Najraje bi jih delala celo leto. Naredila jih je že čez tisoč. Na vsakem jajcu je skrit vzorec, ki jo vodi pri delu. Najpogosteje so v ospredju svetopisemski motivi. Zanimivo je tudi, da se v čebulnih olupkih jajca različno obarvajo. Za Olgo so svetleje obarvana za vesele zgodbe, temnejša pa za žalostne. Za vsak zlomljen pirh ji je žal. Ne zaradi najmanj štirih ur vloženega dela, ampak zato, ker ni ponovitve … zveni kot samohvala, ampak v tem desetletju sem uresničila veliko svojih načrtov. Zbiram in pišem v narečju, pišem pesmi, skeče, delam pisanice, v čemer uživam že od otroštva, rada fotografiram, izdelujem voščilnice z motivi iz suhega cvetja, lani sem začela intenzivno slikati, tudi kiparim. Vrtnarim, negujem svoj ribnik, podoč še skuham in pospravim. V vsaki stvari vidim neko uporabnost in skušam iz nje še kaj narediti, zato je težko s pospravljanjem … Brisanje prahu pa je itak delo brez dodane vrednosti, zato ni pogosto na seznamu del.« Olgo zaradi starosti in bolezni staršev trenutno najbolj okupirajo problemi, povezani s staranjem. To vpliva tudi na njeno ustvarjalnost. Nastajajo izpovedne pesmi, da odlaga bremena in polni baterije. So še neobjavljene, med njimi tudi STARKA, ki jo ponuja v razmislek vsem generacijam: Priprta skrinja pod zasneženim gnezdom, z mreno na očeh, tresoči dober dan v praznih ustih, rja v kosteh, z globokim plugom preoran spomin: od včeraj nič, med nekdaj – danes globok prepad. Ožuljeni bonbončki v preperelem robčku … »Kdo ni zaprl (zaprtih) vrat?« Okus brezvoljnosti s pohabljenimi padanji čez hišni prag. Tristo let bi bilo premalo, da bi naredila vse, kar se mi mota po glavi, je Penovemu sodelavcu zaupala pred desetletjem. »Naj ne iz- Irma Benko Nataša Juhnov Ker je te dni trgatev, smo iz družinskega arhiva Antičevih izbrali fotografijo vinograda, ki ga je Olga podedovala. Zdaj tja zahaja, ko je trgatev, da poskrbi za trgače, sicer pa zanje vzorno skrbi mož Boris (v sredini), ki ima tam tudi čebele. Olga Antič zbira vse, kar je o njej in njeni družini kje zapisano. »Enkrat si bom vzela čas, da vse to skrbno uredim. Tudi družinski fotoarhiv, v katerem je ogromno mojih avtorskih fotografij.« Obljubi z enim ušesom sledi tudi sin Danilo (desno), ki ni bil razpoložen za pogovor.
