Iz revije Jana: Nebeško dober kruh

Jutra v
Deveti vasi
čudovito
dišijo
Matjaž Magajna
lahko ponosno
reče: »Moj kruh!«
Matjaž Magajna je
eden tistih mestnih
ljudi, ki se jim začnejo
v stiku z naravo,
vaškim življenjem
in ob poglabljanju
v stare metode
pridelave in izmenjave
hrane porajati ideje,
kako oplemenititi
naše življenje in se
vrniti k zdravemu
prehranjevanju. Oživil
je majhno pekarno
v vasici Podvin v
Savinjski dolini, v
kateri zdaj po starih
receptih pečejo kruh
in druge dobrote,
vitalizirane z živo vodo
in narejene iz ekološko
pridelanih polnih žit. Na
Matjaževem zelniku so
nato zrasle tudi
ideje, na katerih
temelji zadruga
Dobrote Slovenije,
Matjaž pa deluje tudi v
Eko civilni iniciativi.
Tekst: Žana
Kapetanovič
Foto: Mateja Jordovič
Potočnik
NEBEŠKO DOBER
Kruh
z živo vodo
25
Žlahtne oblike
prazničnega kruha.
Sladka smreka.
Kakšno čudovito
darilo!
Potica pomeni praznovanje.
Kdo se je ne bi razveselil!
ROTARY 25 POMAGA
Stopimo skupaj za naše šolarje
DOBRODELNI PROJEKT
»
hudič, da ne bi mogli speči kruha, kakršnega
Stopimo skupaj za našeNi šolarje
so pekli naši predniki.
Z A !
T O
»
Z A !
T O
«
zbrala širša skupina ljudi in nastala
je zadruga Dobrote Slovenije. Zavest o potrebi po takšnem lokalnem
povezovanju in samoorganiziranju
pa je začela končno dozorevati tudi
v glavah drugih Slovencev.
Ameriki dobil nagrado za ekološki
izum leta – inovativno napravo, ki
oživi vodo iz vodovoda (o njem ste
lahko brali v prejšnji številki Jane,
op. a.). Ker sam ne verjamem v stvari, pri katerih ne vidim dokaza, mi
ROTARY 25 POMAGA
DOBRODELNI PROJEKT
je posodil to posebno cev, v kateri
d srca podarjen hlebec kruje naprava, ki vodo na določen naha. »Tudi pekarno sem poskušal
čin obrne, informira in jo s tem znočim bolj oskrbovati z lokalnega obKadar podarimo kruh,
va oživi. Pritrdil sem jo vzporedno z
močja. Ker je voda v Savinjski dolipokažemo svoje
običajno cevjo iz vodovoda in svoni zelo slaba, sem iskal ustrezno rešidobre namene. Kruh
jim pekom, ne da bi jim to povedal,
tev. Povezal sem se z znanstvenikom
je darilo od srca.
za prvo mesenje kruha spustil živo
Vilijem Poznikom, ki je leta 2000 v
vodo. Zamesili so testo in ga pusti-
O
STOPIMO SKUPAJ
ZA NAŠE ŠOLARJE
26
STOPIMO SKUPAJ
ZA NAŠE ŠOLARJE
li vzhajati. Za drugo in tretje mesenje sem jim spustil navadno vodo iz
vodovoda. Z zanimanjem sem čakal,
kaj se bo zgodilo,« pripoveduje Matjaž.
Testo, ki so ga prvo zamesili, je mirovalo. Nič se ni dogajalo. Drugo in
DOBRODELNI PROJEKT
tretje zameseno
testo je vzhajalo kot
običajno. Kaj se dogaja, so se spraševali peki. S polurnim zamikom
je začelo končno vzhajati tudi testo,
ki so ga zamesili najprej. »Z Vilijem sva potem raziskovala, kaj se je
zgodilo. Veliko podatkov smo dobili od znanstvenika iz Japonske, kjer
se na svetu sicer največ ukvarjajo z
živo vodo. Ko namreč vodo iz izvira
ali oživljeno vodo pogledamo skozi
mikroskop, se vidijo lepi kristalčki.
V vodi iz vodovoda jih ni, videti je
le zabrisane amorfne oblike. In izvedeli smo, da se kvasovke veliko bolje
znajdejo v neurejenem okolju, v kaosu, in se zato tudi hitreje razvijajo
kot v urejenem. V živi vodi se zato
razvijajo počasi, naravno, in tako je
tudi prav. Hkrati se razvijejo lepe
arome, kruh, ki ga spečemo iz takšnega testa, pa je slasten, okusen in
tudi dlje zdrži,« razloži Matjaž.
Dobrih šest mesecev je Matjaž potreboval, da so se njegovi peki vrnili
k starim receptom in peki kruha. »Ni
hudič, da ne bi mogli speči kruha,
kakršnega so pekli naši predniki in
ki je ves teden ohranil okus ter svežino. In uspelo nam je. Zdaj v naši
pekarni pečemo čudovite rustikalne
hlebce, žemlje, čabate in druge dobrote. Pečemo jih v stari parni peči
z veliko ljubezni in dobre volje. Jutra
v Deveti vasi čudovito dišijo, nato pa
vse te dobrote čim hitreje dostavimo
na 35 prodajnih mest med Celjem in
Ljubljano. Na naši spletni strani boste zlahka našli tisto, ki vam je najbližje. Lani smo si pridobili certifikat o ekološki pridelavi oziroma predelavi kmetijskih pridelkov oziroma
živil,« se pohvali Matjaž.
Do Devete vasi nas je pravzaprav
pripeljal hlebec podarjenega kruha. In tako se je odprla še ena pot,
ki povezuje ljudi dobre volje – tudi z
vonjem po kruhu, ki nam je tako pri
srcu. »Veliko je zanimivih zgodb in
ljudi, ki jih k nam pripelje naš kruh,«
pravi Matjaž. »Neki gospod je svoj
kruh izbral tako, da ga je preizkusil
z nihalom. Potem je postal naš najzvestejši kupec. Sicer pa smo tudi mi
z nihalom ugotavljali razlike med
kruhom, ki ga pečemo danes, in
drugim kruhom. Nihalo nam je pokazalo, da ima naš znak Deveta vas
ogromno dobre energije. Še en dokaz, predvsem meni, večnemu nejeverniku in perfekcionistu, da smo
naredili nekaj dobrega.«
Ker mora biti šola za vse otroke enaka.
A
Z
Z
Jejmo kruh!
A mora biti
dober. Potem
je lahko tudi
zdravilo.
A
T
O
T
!
!
O
POMAGAM.
Pomagate z donacijo na TRR: SI56 0201 9025 7674 787 (NLB d.d.)
Več o projektu na www.stopimoskupaj.si in
zato
PENZIJA POD PALMAMI
Piše: ALENKA CEVC
[email protected]
Božič na plaži
T
ole svoje tedensko razmišljanje ali opisovanje tekočih
dogodkov pišem na plaži, v
senci palm in ob nežnem pihljanju
vetriča z morja. Zraven se sladkam
z naravnim ananasovim džusom, ki
mu ni treba dodati nobenega sladkorja, saj je sam po sebi dovolj sladek. Natakarji v »moji« plažni gostilni me neprestano crkljajo in poskrbijo, da ne bi kdo drug zasedel
mojega stalnega ležalnika. Tako
preživim pet mesecev na leto. Aha,
vas že vidim, kako zelenite od zavisti. Brez potrebe. Marsikdo (saj
vem, čisto vsi žal ne) bi si lahko privoščil tovrstno uživanje v penziji.
Pri roki je vedno veliko pripravnih
izgovorov, da ni treba storiti koraka
v to smer. Tudi sama sem potrebovala veliko časa, da sem bila sposobna preklopa v glavi. Ko se je ta
zgodil, so šle zadeve skorajda same
od sebe v pravo smer.
Ko sem še v službi sanjala o tem,
da bi zime preživljala kje na toplem, se mi je to zdela misija nemogoče. Kako le? Imam otroke,
vnuke, obveznosti, le kako bodo
brez mene, saj potrebujejo pomoč,
v teh hudih in težkih časih vendar
ne zmorejo vsega sami! Ob božiču
sem želela, tako sem bila naučena,
vedno imeti ob sebi vso družino.
Danes vem, da sem marsikomu
prekrižala načrte in so prišli na
družinsko božično večerjo le zaradi dolžnosti. Ob praznikih sem se
skoraj »znucala«, ko sem vlekla iz
trgovin hrano in pijačo, pekla potice in kuhala slavnostno večerjo. Na sveti večer sem kazala tak
mučeniški obraz, da sem se ga še
sama včasih ustrašila, kaj šele moji
najbližji. Verjamem, da jim ob taki
mami, vrhunski igralki uboge žrtve, ki se ji dogajajo največje krivice na svetu, večerja ni teknila.
Pred približno malo več kot desetletjem me je življenje tako rekoč
prisililo, da sem se začela zavedati svojih dejanj. Prvo, česar sem se
morala naučiti, je bilo, da sprejmem
odgovornost za svoje življenje. Neštetokrat sem se vprašala, kdo odloča o kakšni stvari, ki mi ni všeč.
Odgovor je bil vedno: jaz. To sem
morala sprejeti in s tem sem avtomatično sprejela tudi posledice svojih odločitev. Tako preprosto je to
– v teoriji, v praksi gre malo težje.
Ampak če vadiš, stvar postane počasi samoumevna.
Zdaj že peto leto preživljam božiče tam, kjer mi je lepo, na toplem.
Otroci so to sprejeli, včasih sicer
pade kakšna pikra na moj račun,
češ, druge babice so pa doma, ampak me to nič ne prizadene. Da pa
le ne bi ostali čisto brez babičinih
dobrot, sem jim letos napekla potice, preden sem se odpravila v tople kraje. Danes zjutraj so jo vzeli
iz zamrzovalnika in tako bom na
neki način z njimi. Mojo ljubo devetletnico pa sem, namesto da bi ji
dala še eno darilo med mnogimi,
naučila tehnike tapkanja, da si bo
lahko pomagala pri čustvenih težavah. Zasejala sem seme …
Tu v indijski Goi, kjer je prebivalstvo večinoma katoliško, ni nikakršne predbožične evforije, nobenega
nakupovanja daril, trgovine so tako
polne kot vse leto. Poveča se le promet v trgovinah z blagom, kajti prav
vsi Goanci (kakšna trapasta beseda,
ampak je baje pravilna, pomeni pa
prebivalce Goe) želijo imeti nova
oblačila za polnočnico. Da se bliža
božič, je videti tudi po tem, da pri
marsikateri hiši rastejo jaslice. Ja,
zunaj na dvorišču! V tem so Goanci pravi mojstri. Naš Jesussly s svojim bratrancem Alloydom in še z
nekaj drugimi vaškimi pobi, vsi so
stari tam okoli petnajst let, je postavil jaslice pri stari mami. Naredili
so pravo umetnino. Precej mivke so
s kolesi navozili s plaže in z njo sezidali čisto pravo vas, pomagali so si
s palmovimi vejami, ki jo obdajajo
hribi. Da ne govorim o potočku, ki
teče skozi vas, in umetelno narejenem mostičku, ki povezuje oba bregova. Mulci so imeli dela za najmanj
14 dni in danes jih ponosno razkazujejo sorodnikom, sosedom, še posebej pa so veseli mojega iskrenega
priznanja.
Jutri zvečer pri nas ne bo nobene
slovesne večerje. Vsi smo nekako
obrnjeni vase. Vsak s svojimi mislimi. Neverjetno, tudi sicer kričavi otroci so utihnili. Sveti večer bo
moja indijska družina zaključila
s polnočnico. V tem trenutku se
globoko zavedam, kako zadovoljen človek sem. Ker sem naredila korak.
27
foto: MATEJA J. POTOČNIK
K
ruh je v vsej naši zgodovini krojil usodo človeka.
Ljudi je delil na revne in
bogate, na site in lačne. Našim prednikom je podarjen kruh pomenil ne
le gostoljubje, temveč so z njim tudi
izrazili dobre namene. Kruh je bil
svojevrstno zdravilo in merilo blaginje. Škoda bi bilo, če bi na vse to pozabili. Na srečo obstajajo med nami
ljudje, ki se zavedajo, da je kruh veliko več. Tudi Matjaž Magajna je neštetokrat šel mimo majhne pekarne
v vasici Podvin v Savinjski dolini, ki
je po smrti lastnika ostala prazna in
od vseh pozabljena, od njegove počitniške hišice pa je oddaljena le dobrih 500 metrov. Nato pa se mu je nekega dne utrnila misel – kruh bom
pekel!
Pa ni imel pojma o tem delu, še
manj o tem, kako težak je pekov
»kruh«. Ker so zaradi tega, da bi
otroci odraščali v zdravem okolju,
čedalje več časa preživljali na vasi, je
začel Matjaž premlevati razne ideje.
Spraševal se je, zakaj so kmetje tako
zelo individualno usmerjeni in se ne
povežejo v skupnost. Sicer so tudi
oni takrat že čutili potrebo po sodelovanju, vendar želja še ni dozorela.
Ko je začel Matjaž leta 2007 uresničevati projekt povezovanja podeželja
in mesta, ni slutil, da je za to izvrstno
idejo prezgodaj. Takrat se še nismo
zavedeli, da je podeželje s centralizacijo trgovskih centrov ostalo brez trgovin, mestni ljudje pa hrepenijo po
domačih in zdravih dobrotah. Matjaž je organiziral vozila, da so dopoldne na podeželje vozila tisto, kar
so potrebovali vaščani, popoldne pa
je meščanom dovažal zdrave dobrote s podeželja. Na koncu je opazil še
opuščeno pekarno. Okoli Matjaža,
ki je po poklicu strojnik, se je počasi