Kulinarična knjižica

PUM
zASAVJE
Slovenska
kulinarika
Zasavje
Zasavska kulinarika
Statistična regija Zasavje obsega občine Hrastnik, Trbovlje ter Zagorje ob
Savi. Območje leži v osrčju Posavskega hribovja na skrajnem jugovzhodu
Savinjskih Alp in hkrati tudi v osrčjuSlovenije. Zaradi hribovitega značaja
jo je lahko ločiti od sosednjih Celjske ter Ljubljanske kotline in Dolenjske.
Zasavske občine mejijo na občine Litija, Moravče, Lukovica, Vransko,
Tabor, Prebold, Žalec, Radeče in Laško. Skupna površina občin v regiji
Zasavje znaša 263,7 km2. Največjo površino ima občina Zagorje ob Savi
in najmanjšo občina Trbovlje. Celotna površina regije torej predstavlja
približno 1,3 % površine Slovenije.
Ko govorimo o slovenski kuhinji, je zasavska kulinarika zagotovo njen
manj znani in prepoznavni del. Zato nekaj temeljnih značilnosti zasavske
kulinarike.
Zasavska kulinarika je raznolika.
Trditev se ne ujema s splošno zakoreninjenim mnenjem, da je zasavska
kulinarika enotna in monotona. Seveda je res, da imajo tukajšnje jedi
pogosto svoje dvojčice v drugih pokrajinskih kuhinjah, da zato marsikdo
pravi, da zasavska kulinarika sploh ne obstaja, ampak je le posledica
migracijskih delovnih procesov, ki so tu potekali.
Takšno logiko je treba postaviti na glavo. Ravno zaradi močnih
delavskih selitev in drugih industrializacijskih procesov lahko trdimo, da
je zasavska kulinarika edinstvena, da je njen obseg primerljiv z drugimi
slovenskimi regijami, da je posebna in raznolika.
Čeprav je res, da jedi niso tako prepoznavne, kot to velja za jedi iz
nekaterih drugih regij, to še zdaleč ne pomeni, da so zasavske jedi
slabega okusa. Prav nasprotno! Številni gostinci iz Zasavja bodo rekli: še
tako enostavno hrano je moč pripraviti okusno in privlačno. Pravzaprav
se največje mojstrstvo pokaže ravno takrat, ko znaš iz omejenega nabora
in količin pripraviti okusno pojedino.
Zasavska kulinarika je podobna kuhinjam sosednjih regij.
Zasavje je središčna slovenska regija, zato so številni recepti nastali
spontano, drugi pa so bili sposojeni iz sosednjih regij. Vendar so se tudi
pri slednjih – zaradi pomanjkanja potrebnih surovin in drugačnega
načina življenja – kmalu ustvarile izvirne prilagoditve in posodobitve.
Zasavska kulinarika je preprosta.
To je pravzaprav mogoče trditi tako za celotno slovensko kuhinjo kot
kuhinje nekaterih pomembnih poklicnih skupin, kot so rudarji, steklarji
in drugi industrijski poklici. Slavno knapovsko sonce ali funšterc ni nič
drugega kot najmanj centimeter debela omleta, lepo rjavkasto-rumeno
zapečena v masti ali olju. Prav tako krompirjevi polpeti ali faširke
oziroma krumpentoč ni nič drugega kot olupljen in nariban krompir,
ki mu dodamo jajce, moko, peteršilj, čebulo in sol, nakar vse dobro
premešamo in ocvremo na vroči masti.
Zasavska kulinarika je “težka”, kalorična in nasitna.
Mnoge zasavske jedi so težko prebavljive in maščobno nasičene.
Temeljijo na uporabi živalskih maščob (ocvirki, slanina, mast, živalska
olja), svinjskem in kunčjem mesu, močnatih jedeh, krompirju, fižolu,
ječmenu, pšenici, ajdi, repi … Mnoge od zasavskih jedi v prvotni
obliki bi danes označili kot nezdrave in preveč kalorično nasičene, zato
je danes veliko jedi prilagojenih in spremenjenih v skladu z novimi
vpogledi v to, kaj predstavlja dobro uravnoteženo in zdravo prehrano.
Krumpantoč
Funšterc ali Knapovsko sonce
Funšterc ali knapovsko sonce je najbolj sloveča zasavska jed. Pri
siromašni različici so tekoče testo naredili iz črne moke, vode in soli,
razkošnejše poznajo tudi belo moko, mleko in jajca. Testo je treba
potem le še zlato zapeči. Pravi funšterc mora biti rahel, srednje debel
in rumen kot sonce – od tod tudi njegovo ime Knapovsko sonce.
Za 4 osebe potrebujemo:
■
25 dag moke
■
2 jajci
■
2-3 dcl vode
■
olje (po potrebi)
■
ščep soli
■
ščep sladkorja
Funšterc
Postopek priprave:
Sestavine zmešamo in žvrkljamo, da postane mešanica gosto
tekoča. V ponev za palačinke vlijemo malo olja, in ko se to segreje,
vlijemo mešanico, da dobimo za 1-2 prsta debelo palačinko. Ko se
zapeče na eni strani, jo obrnemo in zapečemo še na drugi strani.
Jed lahko pripravljamo ne glede na letni čas. Uporabimo jo kot
toplo predjed ali glavno jed v kombinaciji z mesnimi jedmi in
solatami. Primerna je tudi za vegetarijanski jedilnik.
Pehtranova potica
Za približno 20-30 kosov potrebujemo:
Testo:
■
■
■
■
■
■
■
■
■
■
■
1 kg moke
5 dag kvasa
10 dag masla
3 dl mleka
1 kisla smetana
ščep soli
limonina lupina
1 vanilin sladkor
5 rumenjakov
10 dag sladkorja
malo ruma (po potrebi)
Nadev:
■
šopek pehtrana
■
50 dag skute
■
1 kisla smetana
■
10 dag sladkorja
■
2 jajci
■
ščep soli
■
1 vanilin sladkor
Pehtranova potica
Postopek priprave:
Pripravimo kvasec iz žlice moke, žlice sladkorja, kvasa in malo mlačnega
mleka. V skledi zmešamo moko, sol, vanilin, sladkor, mlačno mleko,
raztopljeno maslo in kislo smetano. Dodamo vzhajan kvasec in vse skupaj dobro pregnetemo. Testo naj vzhaja eno uro. Za nadev sesekljamo
pehtran, dodamo ostale sestavine in dobro premešamo.
Vzhajano testo razvaljamo na prtiču, namažemo z nadevom, zavijemo,
položimo v pomaščen pekač in pustimo, da še enkrat vzhaja. Potico
pečemo eno uro na 180-190 stopinjah Celzija.
dolenjska kulinarika
Dolénjska je pokrajina v jugovzhodni Sloveniji, ki geografsko gledano sega
od Ljubljanske kotline do meje s Hrvaško (Gorjanci). Na vzhodu meji
na Savo, na zahodu pa sega do Blok in Kolpe. Dolenjska predstavlja, ob
Gorenjski in Notranjski, eno od treh pokrajin zgodovinske dežele Kranjske,
iz česar izvira tudi njeno današnje ime (v preteklosti Spodnja ali Dolenja
Kranjska). Ožja Dolenjska je gričevnata pokrajina ob reki Krki in njenih
pritokih. Nekoliko širše pa k njej štejemo še Belo krajino, gričevnat svet ob
Temenici in Mirni, Suho krajino in Kočevsko z Dobrepoljskim, Ribniškim
in Kočevskim poljem. V tej razgibani pokrajini so značilnosti treh
pokrajinskih enot: Alp, Panonske nižine in Dinarskega gorstva.
Gospodarsko in kulturno središče Dolenjske je Novo mesto, večji kraji pa
so še Kočevje, Grosuplje, Krško, Trebnje, Črnomelj, Semič in Metlika.
Dolenjska je pokrajina z največ gradovi na slovenskem prostoru, saj
bregove in griče ob reki Krki krasijo premnogi gradovi.
Kulinarika in vino
Na bogato tradicionalno kuhinjo regije so zagotovo vplivale tudi
sosednje dežele in njihove tradicionalne jedi, zato boste tukaj našli
italijanske, madžarske, avstrijske, balkanske in še katere značilnosti.
Vsekakor morate poskusiti različne vrste štrukljev, žgancev, matevž
(zabeljena priloga iz tlačenega fižola in krompirja, ki se prilega k
mesnim jedem in dušenemu zelju), razne kaše (prosena, ječmenova in
ajdova) ter ajdove in koruzne žgance. Postrežemo tudi polento, mlince,
dušeno kislo zelje ali kislo repo, ki je bila v prehrani naših prednikov
zelo pomembna.
Ljubiteljem mesa priporočamo na ražnju pečenega jagenjčka, odojka,
pečenice, krvavice, pečenke ter ribe (postrvi) z veliko domače zelenjave
in solatami. Posebnost so značilne jedi ob kolinah, ki veljajo za domač
praznik. Priljubljena je tudi perutnina, posebej pečena raca z mlinci in
rdečim zeljem. Dežela slovi tudi po odličnih suhomesnatih izdelkih, saj
mnogo domačinov prideluje svoje lastne salame in klobase.
Nekoč so domačini poznali le kašnato potico, sedaj pa jo nadomešča
ocvirkovka ali špehovka, ki je še danes obvezna jed v času pusta, tako
kot orehova ali pehtranova potica za veliko noč in poprtnik za božič.
Med najstarejšimi pecivi se omenjajo pogače, ki so povezane s cerkvenimi
prazniki. Nekatere so posebej oblikovane in okrašene. Zelo znana je
belokranjska pogača, brez katere ni dobre pojedine in pokušnje vina v
zidanici, spada pa med zaščitene tradicionalne slovenske jedi. Posebno
spoštovanje imajo prebivalci regije do kruha. Domač kruh še vedno
pečejo v mnogih družinah in z njim vam postrežejo tudi v marsikateri
dobri gostilni.
Vino in kulinarika tvorita pomemben del slovenske tradicije. Slovenci
cenimo svoja vina in prisegamo nanje enako kot na okusne specialitete
naše kuhinje. Pomembna vina dolenjskega in belokranjskega vinorodnega
okoliša so PTP vina cviček, metliška črnina in belokranjec. Cviček je
evropski posebnež, saj je edino vino v Evropi, ki ima manj kot 10 %
alkohola. Zaradi nizke vsebnosti alkohola, blage kisline in zdravilnih
učinkov, ga v zmernih količinah priporočajo celo zdravniki. Izredno
priljubljene so tudi vrste modra frankinja, laški rizling, chardonnay,
sauvignon, rumeni muškat ter paleta kakovostnih in vrhunskih vin.
Vsekakor vam k regionalnim jedem priporočamo tudi dobra regionalna
vina. Tako boste v kulinariki in vinu uživali do popolnosti.
Gospodarstvo
Na dolenskem je gospodarstvo zelo razvito. V tej regiji je proizvodnja
prikolic ADRIA, ki že vrsto let izdelujejo počitniške prikolice in kamping
opremo. V krškem EVROSADU predelujejo jabolka in jih izvažajo tako
na domači kot tudi tuji trg. Ne smemo pa pa pozabiti tudi na novomeški
REVOZ kjer izdelujejo vsem znane Renaulte, kot so Twingo, clio. V
preteklosti so tudi izdelovali renault 5 in pa vsem znane legendarne
katerce (renault 4).
Turizem
Turizem na dolenjskem je zelo razvit. Najbolj so znane Čateške toplice.
Obiščite lanko tudi dolenjske toplice, ali pa se spustite z kajaki in kanuji
po reki Kolpi.
Pečenica s kislim zeljem
Sestavine:
■
1/2 kg kislega domačega zelja
■
sol, poper
■
10 dag domače slanine
■
2 para pečenic
Priprava:
Slanino narežemo na kocke in prepražimo, da spusti nekaj maščobe.
Dodamo zelje in začimbe in dušimo 20 minut. Zelje pretresemo v
lončen pekač. Nanj položimo pečenice in vse skupaj v pečici pečemo 30
minut pri 180 stopinjah Celzija.
Pečenica s kislim zeljem
Fižolova juha
Sestavine:
■
250 g suhega fižola
■
2 velika korenčka
■
2 srednje velika krompirja
■ 0,25 gomoljne zelene
■
2 lovorjeva lista
■
3 vejice peteršilja
■
2 vejici majarona
■
100 g prekajene slanine
■
■
■
■
■
■
100 g prekajene slanine
0,5 čebule
2 stroka česna
2 žlici kisa
0,75 žličke soli
1 ščepec mletega popra
Priprava:
Fižol preberemo, speremo pod tekočo vodo, stresemo v skledo in
zalijemo s toliko hladne vode, da je voda vsaj štiri prste nad fižolom.
Fižol, ki se ne potopi, polovimo in zavržemo. Fižol namakamo vsaj 8 ur,
najbolje je, da ga namakamo čez noč. Čas namakanja fižola ni vštet v čas
priprave!
Namočen fižol odcedimo, stresemo v večji lonec in zalijemo z večjo
količino hladne vode. Lonec pristavimo na kuhalnik in počakamo, da
voda zavre. Korenček ostrgamo, operemo in zrežemo na majhne kocke.
Ko voda zavre, fižol odcedimo. Fižol znova zalijemo z ustrezno količino
hladne vode in pristavimo. V lonec dodamo še korenček in lovorjeva
lista. Krompir olupimo, operemo in zrežemo na kocke. Tudi zeleno
olupimo in zrežemo na kocke. Ko je fižol na pol kuhan, v lonec dodamo
krompir, zeleno in vse dišavnice. Po okusu solimo.
Čebulo in česen olupimo in drobno sesekljamo. Slanino zrežemo na
majhne koščke. V ponvi na narezani slanini prepražimo sesekljano
čebulo. Na koncu dodamo še sesekljan česen, počakamo, da zadiši,
nato pa vse skupaj stresemo v juho. Pustimo, da juha še enkrat zavre.
Juho okisamo in po potrebi dodatno začinimo. Juho servirmo v jušne
skodelice in postrežemo.
prekmurska kulinarika
Večina si Prekmurje predstavlja kot zasanjano neskončno ravnico,
posejano s skrbno obdelanimi polji. Resnica je nekoliko drugačna.
Prekmurje je nižinska pokrajina na skrajnem severovzhodnem delu
Slovenije ob meji z Avstrijo in Madžarsko, na levem bregu reke Mure, po
kateri je tudi dobila ime. Kljub intenzivnemu kmetijstvu zadnjih let, je
pokrajina ohranila precej svojih naravnih lepot. Na področju Krajinskega
parka Goričko naletimo na ohranjene gozdove z raznolikimi živalskimi
in rastlinskimi prebivalci. Pokrajina je večinoma poljedelska, naarava je
bogata s številnimi vodnimi viri. Poleg termalne vode lahko obiščete tudi
katerega od naravnih vrelcev mineralne vode. Večji mesti sta Murska
Sobota in Lendava.
Naravna in kulturna dediščina
Severni del je gričevnat in je dobil ime Goričko, nekaj gričevja pa je še
ob madžarski meji v zaledju mesta Lendava. Prava ravnica je le ob reki
Muri do obronkov Goričkega in Lendavskih goric. Kljub intenzivnemu
kmetijstvu zadnjih let, je pokrajina ohranila precej svojih naravnih
lepot. Na račun lahko pridejo predvsem opazovalci ptic in nabiralci
(gobe, kostanj, jagodičevje). Visokodebelni sadovnjaki in travniki dajejo
življenski prostor številnim vrstam metuljev in redkim vrstam cvetlic
kot so različne vrste divjih orhidej, sibirska perunika in nekatere druge.
Svet okrog reke Mure je nekoliko drugačen. Predvsem na področju
Murske šume pa lahko še vedno najdete mir, čaplje in štorklje in
doživite ribolov v murski mrtvici. Pokrajina sicer nima svojih naravnih
jezer, vendar pa ima nekaj akumulacijskih, med katerimi ima zagotovo
posebno mesto Bukovniško jezero z energetskimi točkami. Narava
omogoča nepozabne in vedno zanimive sprehode in kolesarske izlete.
Vsekakor ne smete oditi iz pokrajine ne da bi obiskali plavajoči mlina
na Muri, verjetno edini grad v obliki pentagrama in lončarsko vas s
tradicionalnimi hiškami cimpračami.
Kulinarika
Prekmurje slovi po svojih kulinaričnih dobrotah. Predvsem po pristnih
tradicionalnih posebnostih, ki so raznolike, kakor je raznoliko tudi
geografsko območje, ki se razprostira od Panonske nižine do Lendavskih
goric in Goričkega. Že stoletja so ljudje v Prekmurju ohranjali tradicijo
priprave domačih dobrot. Gibanica, bograč, dödöli, retaši, zlevanka,
pogače so bile vedno cenjene in poznane jedi, tako v Prekmurju kot
tudi daleč naokoli. V bogati kulinarični ponudbi Prekmurja najdemo ob
tradicionalnih jedeh tudi kakovostna vina, žganja, marmelade, likerje in
mnogo drugih značilnih prehrambenih izdelkov.
Na prekmursko kuhinjo so vplivale sosednje pokrajine in kulture, ki
so poleg poljščin, ki jih je bilo v pokrajini vedno v izobilju, pomagale
izoblikovati verjetno najbolj specifično in prepoznavno med vsemi
pokrajinskimi kuhinjami v Sloveniji. Lahko nam verjamete na besedo,
da se v Prekmurju dobro je in pije. Pokrajina je bogata s številnimi
gostinskimi lokali, turističnimi kmetijami in vinogradniškimi
kmetijami, kjer Vam prijazno postrežejo domače in druge dobrote.
Ponudba je raznolika in kaj okusnega za pod zob se najde za vse okuse.
Kot suvenir pa lahko domov odnesete odlično prekmursko moko iz
mlina na Muri, domače bučno olje ali pa odlične goričke žganice, sokove
in marmelade.
Prekmurska gibanica
Bograč
Prekmurska gibanica
Sestavine:
Sestavine za testo:
■
30 dag moke
■sol
■
1.5 dl mlačne vode
■
2 žlici olja
Makov nadev:
■
20 dag maka
■
10 dag sladkorja
■
cimet po okusu
■
1 dl vročega mleka
Orehov nadev:
Skutin nadev:
■
25 dag zmletih orehov
■
50 dag skute
■
10 dag sladkorja
■
1 jajce
■
malo cimeta
■
1 dl kisle smetane
■
2 žlici v rumu namočenih rozin
■
malo vanilije
■
15 dag sladkorja
Jabolčni nadev naredimo kot za zavitek. Naribana jabolka malo
poškropimo z limoninim sokom, da ne oksidirajo, dodamo sladkor in
naribano lupino limone. Dodamo tudi malo cimeta.
Postopek:
Iz sestavin za testo naredimo vlečeno testo, ki mora pokrito počivati vsaj
eno uro. Nato ga razvlečemo in narežemo na velikost pekača. Delo si
olajšamo, če kupimo že gotovo testo.
Mak zmeljemo in ga poparimo z vročim mlekom. Vmešamo sladkor
in cimet in pustimo, da se ohladi. Lahko vmešamo tudi malo masla,
nadev je potem boljši. Pekač dobro namažemo z maščobo, na dno damo
raztegnjeno testo, ki ga poškropimo z maščobo, dodamo drugo plast
testa in premažemo z makovim nadevom. Čez damo drugo plast testa,
premažemo s skutinim nadevom, nato zopet testo in potresemo z orehi,
nato zopet testo in nato jabolčni nadev. Vsako plast testa poškropimo
s stopljenim maslom. Vse še enkrat ponovimo,na vrhu mora biti testo.
Gibanico prelijemo s kislo smetano in jo pečemo eno uro na 180 stopinj.
Bograč
Sestavine:
■
1,5 kg govedine (bočnik) lahko tudi stegno
■
40 dag svinjine
■
40 dag srne (divjačine)
■
1 dcl olja
■
12 čebul (srednje debelih)
■
5 strokov česna
■
5 nageljnovih žbic
■
1-2 čajni žlički začimb (timijan, rožmarin, šetraj) lahko mešanica “maestro” ali provansalska zelišča
■
2 lista lovorja
■
brinova jagoda
■
1 žlica sladke mlete paprike
■
žlica ajvarja
■
2-3 pekoči feferoni (po želji oz. okusu jedcev)
■
2-3 kg krompirja
■
2 dcl belega vina
■
1-2 knorr goveji kocki
Postopek:
Kuhamo v 12l kotličku v naravi.
Na olju prepražimo čebulo, da postekleni, posolimo, da se spusti, mešamo
in po malem zalivamo z vodo (svoje grlo pa s pivom).
Dodamo sesekljan česen in papriko, 2–3 minute mešamo ter dodamo
govedino - narezano na koščke velike 3 cm! Malo premešamo ter dodamo
3–4 l vode, začimbe, ajvar. Premešamo in kuhamo eno uro in deset minut.
Med tem popijemo še eno pivo in pazimo na ogenj pod kotličkom.
Dodamo svinjino in divjačino ter feferone. Ko zavre, dodamo na koščke
narezan krompir in kuhamo toliko časa, da krompir izgubi ostre robove
(nareznine) - ob mešanju. Poskusimo, po okusu dodamo kocko/e. Če
ugotovimo, da je kuhano, zalijemo z dcl vina, povremo in postrežemo
gostom! Z drugim dcl vina pa nazdravimo svoji mojstrovini.
primorska kulinarika
Primorska je čudovita pokrajina ki leži na jugozahodu Slovenije.
Primorska, ki sicer ne predstavlja enotne gospodarske ali upravne regije,
deli v grobem na dve tradicionalni regiji, in sicer Goriško ter Slovensko
Istro, oziroma na tri statistične regije: Goriška, Obalno - kraška in
Notranjsko - kraška. K Primorski se prišteva še predele italijanske
dežele Furlanije-Julijske krajine[1], kjer živijo Slovenci. Tradicionalne
gospodarske panoge in območja, ki v veliki meri temeljijo na naravnih
razmerah, so poljedelstvo, vinogradništvo in sadjarstvo v Vipavski dolini,
Goriških Brdih ter Koprskih brdih, živinorejsko-poljedelsko območje s
pašništvom v višjeležečih delih Koprskih brd in Brkinov, vinogradniškoživinorejsko območje višjega ležečega kraškega sveta ter območje z
obmorsko gospodarsko usmeritvijo neposredno ob obali. Večja mesta so
Nova Gorica, Koper, Izola, Ajdovščina, Tolmin, Sežana, Bovec, Idrija.
Kulinarika
Primorska kulinarika je bogata in raznolika. Gospodinje v Posočju že
od nekdaj pripravljajo polento z ocvirki ali z gobami, pravo soško postrv
ter z različnimi nadevi polnjene štruklje. Za Idrijo so seveda najbolj
značilni idrijski žlikrofi. Za Brda različne zelenjavne juhe, mineštre in
seveda češnje, ki v Brdih obrodije prve v Sloveniji. Vipavska dolina slovi
po domačih salamah, siru in vipavskem pršutu. Kraška kulinarika pa
izpostavlja teranove supe - rezine, ki jih prelijejo s teranom, ter zeliščno
frtaljo, okusno joto in krompirjeve cmoke s češpljami. Na primorskem
pa je še okusna Istrska kulinarika z močnim vplivom italjanske kuhinje
- testenine in mineštre, lazanje, sveže ribe, ribje jedi kot je brodet,
pečena hobotnica, polnjen piščanec, klapavice v belem vinu, zeliščnokrompirjevi njoki z gobami, solata z pečenimi lignji in olivami.
Pečena hobotnica
Sestavine:
■
4 sveže očiščene hobotnice
■ 4 stroki česna
■
2 čebuli
■
1 šopek peteršilja
■ 2 lovorjeva lista
■ 1,5 dl olivnega olja
■
1 vejica rožmarina
■ 2 ščepca soli
■
2 ščepca mletega črnega popra
■
1 pest zelenih oliv
■
1 limona za okras
Pečena hobotnica
Priprava:
Hobotnice dobro operemo in osušimo. Lovke potolčemo s kladivom
za meso, da bodo mehkejše. Čebuli olupimo, operemo in sesekljamo.
Operemo lovorjeva lista. Rožmarin operemo, osmukamo in na drobno
sesekljamo. Česen olupimo, stremo z nožem in sesekljamo.
Pečico segrejemo na 200 °C. Ognjevarno posodo premažemo
z olivnim oljem in vanjo položimo hobotnice. Potresemo jih s
sesekljanim česnom, rožmarinom, čebulo in potresemo še s poprom in
soljo. V posodo dodamo še lovor, hobotnice prelijemo z malo olivnega
olja in posodo pokrijemo.
Posodo položimo v ogreto pečico in hobotnice pečemo 50 minut.
Nato pokrov odkrijemo in pečemo še 10 minut. Posodo s hobotnicami
vzamemo iz pečice in jih razporedimo na krožnike. Vsako hobotnico
prelijemo še s tekočino iz pekača.
Operemo in osmukamo peteršilj. Na drobno ga sesekljamo in
potresemo po hobotnicah. K vsaki hobotnici dodamo še nekaj zelenih
oliv. Operemo limono. Narežemo jo na krhlje in jih dodamo kot okras.
Odlična priloga k hobotnici je pečen krompir iz pečice ali blitva s
krompirjem.
Solata s pečenimi lignji in olivami
Solata s pečenimi lignji in olivami
Sestavine:
■
500 g lignjev
■
5 žlic oljčnega olja
■
1 žlička soli (za lignje in solato)
■
0,5 žličke črnega popra
■ 0,5 žličke mlete sladke paprike
■
400 g solate ledenke
■
150 g rukole
■
150 g radiča
■
1 skodelica vloženih zelenih oliv
■
1 skodelica vloženih črnih oliv
Priprava:
Lignje operemo in osušimo s papirnato brisačo. V ponev damo 4 žlice
olja, ga segrejemo in vanj položimo lignje. Lignje solimo, popramo in
začinimo z malo mlete paprike, nato vse skupaj dobro premešamo in
počakamo, da se skrčijo in “pozlatijo”. Pečene lignje odstavimo z ognja.
Solato očistimo in operemo, nato pa jo zrežemo ali natrgamo na manjše
koščke. Olive odcedimo in zrežemo na polovičke. Vse skupaj stresemo
v skledo in premešamo, nato pa solato serviramo na krožnike. Pečene
lignje zrežemo na kolobarje. Na solato razporedimo še lignje, posolimo
in pokapamo z žlico oljčnega olja ter serviramo.
.ŠTAJERSKA KULINARIKA
Štajerska leži med razvodnico, med Savo na jugu, Savinjo in Dreto
na zahodu, mejo s Hrvaško na vzhodu, Muro na severovzhodu in
mejo z Avstrijo na severu. Večja mesta so Celje, Ptuj, Velenje, največje
mesto ter obenem gospodarsko središče Štajerske pa je Maribor. Ostala
pomembnejša mesta so še Hrastnik, Laško, Ljutomer, Gornja Radgona,
Brežice, Sevnica, Slovenska Bistrica, Slovenske Konjice, Šentjur in Trbovlje.
Štajerska je pretežno gozdnata in hribovita pokrajina, ki se na vzhodu
najprej zniža v gričevje Slovenskih Goric, nato pa v nižavje Panonske
nižine.
Kulinarika
Štajerci so znani po pripravi težke in precej kalorične hrane, saj
uporabljajo veliko živalske maščobe. V štajerskih jedeh prevladujejo
svinjina, močnate jedi, krompir in fižol, maslo, smetana in jajca,
zelenjava pa se ne uporablja tako pogosto.
Edini izjemi sta kislo zelje in repa, brez katerih v teh koncih ne gre.
Pogosto se na mizah znajdejo tudi različne kaše, ki jih v svoji knjigi
omenja že Valvasor (prosene, ječmenove, ajdove). Tako kot Prekmurci,
tudi Štajerci ne morejo brez bučnega olja, ki je ena temeljnih sestavin pri
pripravi tradicionalnih dobrot.
Štajerska kulinarika je tako raznolika, kot je raznolika njena pokrajina.
Ponuja širok izbor domačih tradicionalnih jedi, kakor tudi jedi sodobne
in moderne kuhinje. Vsak gurman ali ljubitelj dobre hrane, bo v
številnih restavracijah, gostilnah in vinskih kleteh spoznal čare, ki jih na
kulinaričnem področju ponuja Štajerska. V kombinaciji z vrhunskimi
štajerskimi vini, pa bo kulinarično doživetje še toliko večje.
Kisla juha
Sestavine:
■
1 kg teletine s kostjo
■
3l vode
■
1 čebula narezana na četrtine
■
4 stroki strtega česna
■
nekaj zrn popra
■
sol po okusu
■
list lovorja
■
ščepec timijana
■
l žlica moke
■
3 večji krompirji, narezani na kose
■
2 žlici kisa
■
l žlica kisle smetane
■
po želji eno jajce
■
žlica drobno narezanega peteršilja
Postopek:
Meso vložimo v vodo, kateri smo dodali, čebulo, poper, lovor, timijan,
sol ali pa kocko juhe. Vse skupaj kuhamo, da se meso zmehča. Nato juho
precedimo, vložimo krompir in kuhamo, da se krompir skuha. Dodamo
na kose narezano kuhano meso prevremo. Smetani dodamo moko in
jo dobro zmešamo in vmešamo v juho. Naj malo povre. Če je potrebno
dosolimo in popramo, če želimo zelo gosto juho dodamo stolčeno jajce
in nazadnje kis. Ko postrežemo potresemo s peteršiljem. Meso je lahko
tudi svinina ali jagnetina ter celo mešano meso.
Štajerska potica
Sestavine:
Biskvit:
■
6 jajc
■
1 dl olja
■
20 dag sladkorja
■
1 pecilni prašek
■
25 dag moke
Skutin nadev:
■
0,5 kg skute
■
150 g kisle smetane
■
sladkor po okusu
Testo:
■
■
■
■
■
■
■
■
■
Orehov nadev:
■
0,5 kg mletih orehov
■
4 dl mleka
■
12-20 dag sladkorja
■
3 žlice maščobe (maslo)
■drobtine
■kakav
0,5 kg moke
1 žlička soli
8 dag margarine
2 rumenjaka
1,5 dl mleka
8 dag sladkorja
8 dag zelo svežega kvasa
2 žlici ruma
1 vanilijev sladkor
Postopek:
Rumenjake in sladkor penasto umešamo, dodamo olje, moko in
pecilni prašek, nato pa še trd sneg iz beljakov in mešamo toliko časa,
da je brez grudic. Pekač obložimo s peki papirjem, nanj zlijemo maso
in počakamo nekaj trenutkov, da se lepo uleže. Pečemo približno
20 - 25 minut na 180 stopinj. Pečen biskvit zvrnemo na prtič, da se
ohladi, potem ga prerežemo.
Medtem pripravimo testo - maščobo nadrobimo v moko, pomešano
s soljo, rumenjake umešamo s sladkorjem, kvas raztopimo v mleku in
ga nevzhajanega z vsem skupaj pognetemo v mehkejše testo. Pokritega
pustimo nekaj časa, da malo vzhaja.
Pripravimo skutin nadev - sestavine samo zmešamo.
Pripravimo še orehov nadev - mlete orehe poparimo z mlekom, ki smo
mu dodali sladkor in maščobo, malo počakamo, dodamo še nekaj žlic
benka (za barvo), če je preredko, pa počasi dodajamo drobtine.
Testo razvaljamo za dobri dve širini pekača, v katerem se je pekel biskvit,
povsod naj bo malo viška. Pekač, ki smo ga namazali z margarino,
porinemo pod polovico testa, ga dobro poravnamo (brez mehurčkov),
nato pa namažemo s polovico orehovega nadeva. Lepo pogladimo in gor
položimo prvo polovico biskvita. Namažemo ves skutni nadev, potem
položimo še drugo polovico biskvita. Po njem namažemo še preostali
orehov nadev, nato pa primemo drugo polovico testa in ga “vržemo” čez
pekač. Robove malo obrežemo, spodvihamo, pogladimo, po želji malo
prešpikamo z zobotrebcem in damo peči na 180 stopinj, toliko, da se
lepo zlato rumeno zapeče (20 - 25 min.)
Ko je pečeno, lahko ohladimo kar v pekaču ali pa previdno zvrnemo na
prtič, večjo desko ali pult. Ko je čisto ohlajeno, se najlepše reže.
Štajerska potica
gorenjska kulinarika
Gorénjska je gorata alpska pokrajina ob zgornjem delu reke Save v
Sloveniji. V velikem delu je zaščitena kot narodni park. Obsega pogorja
Karavank, kamniško stran Kamniško-Savinjskih Alp ter vzhodni del
Julijskih Alp. Jedro Gorenjske je Ljubljanska kotlina, ki sega od Ljubljane
do Žirovnice in Bleda.
Pokrajina spada med gospodarsko najbolj razvite predele Slovenije z
močno in raznovrstno industrijo in obrtjo. Razgiban relief in podnebje
sta dobra osnova za turistično dejavnost tako v zimski kot tudi v poletni
sezoni, saj Gorenjska regija ustvari kar 20 % vseh prenočitev v državi, po
številu ležišč je na drugem mestu za obalno regijo. V kmetijstvu izstopa
živinoreja in poleg nje izkoriščanje gozdov. Večja mesta so Kranj, Jesenice,
Domžale, Tržič, Škofja Loka, Kamnik in Medvode.
Kulinarika
Tradicionalne gorenjske jedi so povezane s kravjim mlekom in siri, med
katerimi je veliko zaščitenih posebnežev, kakršen je pikantni bohinjski
mohant.
Ogromno jedi je pripravljenih v kombinaciji kislega mleka in koruznih,
ajdovih, krompirjevih ali pšeničnih žgancev! Zabeljeni so z zaseko,
ocvirki, drobtinami ali jajci. Za Gorenjsko značilna planšarska jed je tudi
masovnik.
Krapi in divjačina
V Gornjesavski dolini pripravljajo odlične rateške, podkorenške in
kocove krape, zabeljene testene žepke ali krapce z nadevom iz polente,
skute ali suhega sadja. Prosena in ajdova kaša, gorenjski kuhani štruklji
in nepozabni ajdovi krapi spremljajo jedi iz divjačine. Morda kje naletite
na gamsovo juho!
Mesnine in koline
Med mesninami je posebej slavna kranjska klobasa, zaščitena slovenska
posebnost. Poizkusite mavžlje ali maželjne, v svinjsko mrežico zavite in
v pečici pečene mesne kroglice, postrežene s kislo repo ali zeljem. Na
zimskem jedilniku so mesene in prtene klobase oz. pečenice in krvavice.
Okusna je štruca z nadevom iz prekajenega mesa in kruha - gorenjska
prata ali budl. V Tržiču in okolici iz ovčjega mesa in zelenjave čarajo
znamenito tržiško bržolo, ki je izvorno planšarska jed.
Krompir s spremljavo
Na območju Šenčurja so neskončne krompirjeve njive in spomenik
krompirju. Krompir se druži z značilnimi jedmi iz zelja, kakršna je
govnač – kuhano ali zabeljeno sladko zelje – s krvavicami in številnimi
drugimi jedmi. V Šenčurju spremlja godlo, tradicionalno zimsko jed iz
krvi, prosene kaše in ješprenja.
Kašnate jedi
Znamenita je danka ali želodec s kašo in gobe z ajdovo kašo. Kot priloga,
sladka ali slana omleta prijata Jurjeva kapa in Loška smojka - repa z
nadevom iz kaše.
Medene in svetovljanske sladkosti
Tradicija čebelarstva je na jedilnik umestila raznovrstno ponudbo
medu, napitkov in zdravil. Med je tudi sestavina dražgoškega
kruhka, škofjeloškega kruhka in znamenitega lectovega peciva. Na
svetovljanskem Bledu so ponosni na kremno rezino – blejsko kremšnito.
Kulinarične poti
Na gurmansko popotovanje odrinite s kolesom ali peš! Obiščete
turistične in ekološke kmetije in domačije. Po pašnih planinah Bohinja
vodi med planšarje Sirarska pot.
Kremšnita
Sestavine:
■
listnato testo
■
2 l mleka
■
8 jajc
■
30 dag moke
■
34 dag sladkorja
■
2 vanilijeva sladkorja
■
malo ruma
■
0,5 l sladke smetane
Kremšnita
Priprava:
Listnato testo razvaljamo čez celotno površino pekača. Pečemo do
zlato rumene barve pri temperaturi 200°C. Od 2 l mleka odvzemi
2 dcl hladnega mleka in vanj vmešaj sladkor, vanilij sladkor, 8
rumenjakov, rum in moko. Beljake stepeš v sneg. Ostanek mleka
zavreš, vanj zakuhaš maso in mešaš dokler ne zavre. Nato to maso
odstavi in počasi vmešaj še sneg iz beljakov, dobro premešaj in pusti
da zavre. Zraven dobro mešaj, da se ti ne prismodi. Še vročo maso
polij po enem sloju listnatega testa in pusti, da se vse skupaj dobro
ohladi. Ohlajeno premaži še s stepeno sladko smetano in pokrij z
drugo plastjo listnatega testa, ki smo ga predhodno narezali na 35
kosov. Vse skupaj še potresi s sladkorjem v prahu in dober tek.
Kranjska klobasa
Sestavine:
■
4 kg svinjine (pleča)
■
5 strokov česna
■
1 skodela belega vina
■
30 dag tenkega svinjskega črevesa
■
3 dag soli
■
1 žlica popra
■
2 žlici solitra
■
2 skodeli vode
Kranjska klobasa
Priprava:
Stlači česen in ga namakaj čez noč v vinu. Kakih 6 ur namakaj čreva
v mlačni vodi. Grobo zmelji svinjino in dodaj sol, soliter, poper in
česen. Po potrebi dodaj vodo in vino in dobro zmešaj. Mešanica naj
stoji 1 uro, nato jo še enkrat zmešaj. Vzemi čreva iz mlačne vode in
poženi skozi njih hladno vodo. Napolni čreva z mešanico, pazi, da
ne nastanejo zračni žepki. Postopek je hitrejši, če uporabiš poseben
ročni ali električni tlačilec. Mešanica naj enakomerno napolnjuje
čreva. Prepogni in zavij pri ustreznih dolžinah. Lahko odrežeš in
zašiliš z lesenimi palčkami. Obesi klobaso v dimnik in jo dimi dva ali
tri dni. Svežo ali prekajeno lahko spečeš v ponvi ali v pečici. Slovenci
jo uživajo s kislim zeljem.
BALKANSKA KULINARIKA
Balkanska kuhinja niso samo čevapčiči in pite, prebranec in sarma.
V njej najdemo še marsikaj drugega in okusnejšega. Skozi stoletja se
je izoblikovala in spreminjala kot marsikatera druga kuhinja. Poleg
orientalske in severnoafriške je dala tudi največ vplivov sredozemski
kuhinji.
Edinstvena geografska regija, ki sega od sredozemskega do
visokogorskega sveta, je prispevala k raznovrstnosti odličnih balkanskih
jedi. Obilo sonca, bogata zemlja, rečne in morske dobrote puščajo pečat
v balkanski kulinariki.
Ena od skupnih značilnosti balkanskih kuhinj je bogata uporaba začimb,
največkrat močnih, aromatičnih in pekočih. Nekje so bolj izraziti
sladkasti okusi, drugje bolj pekoči ali slani. Balkanci v jedeh pogosto
uporabljajo veliko začimb, od bazilike, timijana, rožmarina, kopra,
peteršilja, zelene, majarona pa do lovorja, origana, pekočih rdečih
paprik, česna, čebule in drugih.
Osrednji del balkanskih obrokov je meso. Meso najraje pripravljajo
na žaru, čar vsake jedi pa se od pokrajine do pokrajine razlikuje. Zelo
značilne za vse regije pa so pleskavice, čevapčiči, ražnjiči, mučkalice,
vešalice, šiš kebab … Prav vse te jedi imajo nepozaben okus prav zaradi
načina priprave (nad ognjem). Poleg jedi za na žar so zelo priljubljeni
tudi golaži in paprikaši, ki se če se le da tudi kuhajo nad ognjem. Zelo
značilna jed za balkansko kuhinjo so tudi čufti. Narejeni so lahko iz
mešanega mletega mesa, govejega mesa ali jagnjetine. Ob vsakih večjih
zabavah ali porokah nikakor ne sme manjkati pečen odojek ali jagnje.
V balkanski kuhinji pa se znajde tudi kar nekaj rib, ki so prisotne v
vsakodnevnih obrokih, pa naj bodo to morske ali sladkovodne ribe in
sadeži.
Ob vseh teh dobrotah pa se za na koncu prileže še dobra sladica. Balkan
je v bližini Orienta, ki že od nekdaj velja za zibelko naravnost sanjskih
slaščic. Toda skrivnost ni zgolj v pripravi sladic in njihovi neverjetni
raznolikosti, ampak se mojstrstvo skriva tudi v povezavi sladkih jedi z
jedmi, ki so bile na mizi pred tem. Če je bila glavna jed precej obilna in
težka, je pametno, da je sladica lahka in pretežno sadna.
Bosanski lonec
Sestavine:
■
4 kg svinjine (pleča)
■
1 kg kvalitetne govedine / pleče, prsa ali flam
■
1/2kg. jagnjetine
■
60 dag krompirja
■
2 do 3 dag soli
■
15 zrn popra
■
3 liste lovorja
■
l večja čebula narezana na drobno
■
8 strokov česna
■
2 do 3 korenčke, narezane na kolobarje
■
2 žlici narezanega peteršilja
■
nekaj narezane zelene/5 dag
■
15 nageljnovih žbic zavitih v gazo.
■
20 dag narezanega paradižnika ali pa 2 žlici
■
paradižnikove mezge
■
1 dl dobrega belega vina
V lonec naložimo narezano zelenjavo, po vrhu damo na večje kose
narezano meso, potem zopet zelenjavo in meso. Po vrhu solimo,dodamo
narezan paradižnik, liste lovorja in poper. Dodamo vino in na vrh
vložimo v gazo zavite klinčke.Dodamo nekaj vode. Posodo tesno
pokrijemo s pergamentnim papirjem in zavežemo, nato pustimo, da
vsebina zavre. Vreti ne sme več kot 5 minut.
Posodo vložimo v segreto pečico ali odstavimo na kraj štedilnika in
kuhamo 4 do 5 ur.
Vsebina ne sme vreti, pač pa samo migljati. V času kuhanja se posode ne
sme odpirati. Ko je lonec kuhan, odvzamemo v gazo zavite klinčke in
postrežemo.
FINSKA kulinarika
Finska kuhinja je mešanica elementov skandinavske (Danska, Norveška,
Švedska), evropske in ruske kuhinje. Hrana je tradicionalno preprosta,
sestavljena večinoma iz rib, (predvsem lososa in kaviarja) in jelenjega
mesa, obvezen dodatek obisku Finske je pita z ribjim ali svinjskim
mesom (kalakukko). Finci pogosto uporabljajo žitarice in gozdne
sadeže. Ribe in meso igrajo pomembno vlogo v prehrani zahodnega
dela države, medtem ko jedi vzhodnega dela tradicionalno vključujejo
različno zelenjavo in gobe. V moderni finski kuhinji so jedi lažje, porcije
so manjše in vključujejo različne vrste zelenjave. Tu se kaže velik vpliv
evropske in ameriške kuhinje. Tradicionalna finska kulinarika ima veliko
skupnega s švedsko, nemško in rusko kuhinjo. Vendar obstajajo različni
načini priprave določenih jedi: na primer, finske jedi so manj sladke od
švedskih, Finci pa uporabljajo zelo malo ali sploh nič kisle smetane v
primerjavi s svojimi ruskimi sosedi.
Ena najbolj znanih, a hkrati tudi najbolj nenavadnih finskih jedi je
mämmi, tradicionalna velikonočna sladica. To je temno rjava, skoraj
črna sladka kaša, narejena iz vode, slada in ržene moke, ki je spečena v
pečici. Pogosto so ji dodane začimbe, kot so sirup, pomarančna lupinica
in melasa. Potem, ko je spečena in več dni shranjena v hladilniku,
se pojavijo majhne količine alkohola v masi, ki je podobna pudingu.
Mämmi se postreže hladen, lahko sam ali z dodanim sladkorjem in/ali
smetano ali mlekom.
Mämmi je antična jed jugozahodne regije Finske, kjer ga jedo že od 13.
stoletja, ko je bila Finska rimsko-katoliška dežela in del Švedske. Sprva se
je užival v postnem obdobju, njegove odvajalne lastnosti naj bi pomagale
pri čiščenju telesa. Kasneje je bila priročna hrana za veliki petek, ko se
po običajih ni smelo uporabljati pečice. Kljub neprivlačnemu izgledu in
specifičnemu okusu je mämmi še vedno del finske velike noči. Pravijo,
da ima mämmi podoben okus kot irsko pivo Guinness, le da je nekoliko
slajši in gostejši.
Borovničeva pita
(Mustikkapiirakka)
Sestavine:
Testo:
■
■
■
■
■
150 g masla ali margarine
1 dcl sladkorja
1 jajce
1 dcl kisle smetane
1 dcl moke oz. toliko, da testo odstopa od posode
Nadev:
■
1 l borovnic
■
Sladkor
■
1 čajna žlica drobtin
Stepaj maslo oz. margarino ter dodaj sladkor. Dodaj jajce in dobro
premešaj, nato smetano postopoma. Ne mešaj preveč, saj bo testo tako
pretrdo. Pusti testo na hladnem nekaj časa. Testo razvaljaj in daj na
pekač. Zmešaj borovnice s sladkorjem in suhimi drobtinami ter nadev
razporedi po testu. Privzdigni robove. Peci na 200 stopinjah, da skorja
narahlo porjavi (približno 30 minut).
mustikkapiirakka
ITALJANSKA kulinarika
Italija je meka za sladokusce. Italijansko kulinariko opevajo šefi svetovnih
kuhinj in iz nje gotovo črpajo veliko idej. Vendar je tudi preprosta in prav
zato je postala priljubljena po vsem svetu.
Italijanska kulinarika naj bi se začela razvijati že v četrtem stoletju pred
našim štetjem, čeprav je Italija, kot jo poznamo danes, nastala šele v
devetnajstem stoletju. Nanjo so vplivale grška, etruščanska, rimska,
bizantinska, galska, germanska, židovska in arabska kuhinja. Kar tako zelo
navdušuje kulinarične poznavalce vsega sveta, je njena regionalnost. Skoraj
ne bomo brcnili v temo, če trdimo, da ima v Italiji skoraj vsaka vas svojo
specialiteto, na katero je ponosna. Predvsem pa je treba vedeti, da italijanska
kulinarika niso samo pica in testenine.
Ko ste v Italiji... jejte, kot jejo Italijani. Se pravi, imejte čas za tri do štiri jedi
na obrok. Njihov obrok je sestavljen iz predjedi (antipasti), “paste”, mesne
ali ribje jedi (secondo) in poobedka (dolce). Seveda na koncu ne gre brez
obveznega espressa ali kapučina.
V Italiji se, če se boste že odpravili v katerokoli od njihovih devetnajstih
kulinaričnih regij, ne boste mogli skriti pred njihovo slavno “pasto”. Zakaj bi
tudi se, saj so njihove testenine znane po vsem svetu in sinonim za kakovost.
Pod »pasto« Italijani štejejo poleg špagetov in preostalih testenin (makaroni,
linguini, fusili, lazanje) tudi njoke, raviole, torteline. »Pasta« je pravzaprav
neke vrste umetnost, saj poznamo neverjetno velik nabor oblik in polivk.
Kakšne bodo sestavine, je v precejšnji meri odvisno, iz katerega predela
Italije prihajajo. Na severu bo gost gotovo sit bakalaja, riževih jedi,
krompirjevih jedi, vsekakor pa se bo lahko “napokal” domačih klobas in
sirov.
V osrednjo Italijo navadno vabijo različne vrste salam, parmezan, lazanje,
klobase, sveža zelenjava, balzamični kis in tartufi.
Tisti, ki bodo kolovratili po jugu Italije, se bodo gotovo lahko najedli rib,
predvsem tune, slanikov in sardel, škampov, artičok, paradižnika, paprik,
oliv, česna, rikote, kaper, oliv in olivnega olja ter sveže zelenjave – predvsem
bučk in jajčevcev.
Ko pomislite na Italijo, se vam gotovo pred očmi prikažejo testenine. Ali
pica ali rižota. Ali polenta. Ali tiramisu. Zelenjavni navdušenci bodo gotovo
pomislili na minestrone in zelenjavno lazanjo, mesni pa na florentinca. Za
tiste, ki se navdušujejo nad siri, bo zadosten podatek, da Italijani poznajo
okoli štiristo vrst sirov in da se poleg vedno priležejo tudi odlična regionalna
vina. Tudi klobase ne zaostajajo, saj naj bi jih bilo okoli tristo vrst. Sveži
pesto se je tudi vtihotapil v marsikatero domačo kuhinjo. Seveda ne gre
prezreti sladkega tiramisuja, če pa vas bo pot zanesla na Sicilijo, se je skoraj
obvezno posladkati s kanoli.
Italjanske testenine v paradižnikovi omaki
Sestavine:
■
250 g širokih testenin
■
pol srednje čebule
■
4 stroki česna
■
2 žlici deviškega olivnega olja
■
1 pločevinka pelatov
■
1 srednje velik, zrel paradižnik
■
5 oliv
■
1 velik zelen pekoč feferon ali čili
■
3 žlice graha
■
10 listov svežega peteršilja
■
sol
■
bazilika
■
origano
Zavremo vodo za testenine. Ko zavre, jih prelomimo na pol in kuhamo
po navodilih, konkretno 10 minut.
V majhni kozici segrejemo olje, dodamo nasekljano čebulo in česen.
Ko zadiši, zmanjšamo temperaturo, dodamo svež, na kocke narezan
paradižnik, pražimo. Dodamo pelate in kuhamo 2 minuti. Dodamo olive
in grah in sesekljan feferon/čili. Kuhamo 2 minuti, dodamo sol, baziliko
in origano. Zalijemo z 1,5 dl vode in dušimo 5 minut. Na koncu dodamo
sesekljan peteršilj in ugasnemo kuhalno ploščo. Pustimo.
Kuhane testenine odcedimo in prelijemo z mrzlo vodo. Damo jih v
posodo, kjer smo kuhali testenine, prelijemo čez omako in premešamo.
Postrežemo.
Italjanske testenine v paradižnikovi omaki
ruska kulinarika
Ruska kuhinja sodi brez dvoma med velike evropske kuhinje, čeprav je
zunaj Rusije manj znana kot, denimo, francoska, italijanska ali kitajska.
Na kakovost katerekoli kuhinje sta vplivala razširjenost in bogastvo
aristokracije - te pa v stari Rusiji ni manjkalo. Vdajala se je kulinaričnim
užitkom, medtem ko so mužiki jedli kruh s čebulo, zelnate juhe in slabe
ribe.
Ena od posebnosti ruske kuhinje v tem, da je nanjo bolj malo vplivala
kuhinja drugih narodov razen sosedov. Boršč je prišel iz Ukrajine, šašliki
iz kavkaških dežel, začinjena juha pa iz Armenije. Iz zahodne Evrope
izvira manj jedi, med njimi slavna govedina Stroganov. Ruska kuhinja
uporablja veliko zelenjave, zlasti zelja, gob, perutnine, divjačine in rib.
Nadvse pomembna sta maslo in kisla smetana, ki jo dodajajo omakam,
nadevam, sadju in solatnim prelivom. Podobno vlogo imata jogurt
in kislo mleko. Jogurt je prišel s Kavkaza in si pridobil v ruski kuhinji
“častno mesto”. Važen je sir tvorog, podoben naši skuti, le da je bolj gost
in suh. Nadomeščamo ga s skuto, iz katere smo skozi gazo iztisnili vodo.
Ruski kuhar z njim polni piroške, palačinke in jušne cmoke. Okusen je
surov s kislo smetano in cimetom.
Ruski kuharji pripravljajo jedi dolgo. Kuhanje mnogih jedi, tudi
slaščic, se vleče ure in ure. Danes so postopek skrajšali, toda tukaj vam
predstavljamo jedi iz stare ruske kuhinje.
Ruski obed začenja s predjedjo ali zakusko, nato sledi juha s piroškami,
potem glavna jed in nazadnje slaščica. Zakuska sestoji iz mnogih manjših
jedi. , med njimi so lahko kaviar, losos, kisle kumarice, jurčki, raki,
znamenita ruska solata, marinirane ribe in še marsikaj. Večina teh jedi je
hladna, včasih pa dodajajo tople, npr. ribe na žaru.
Kaviar je morda najbolj znana ruska jed in je že v 19. stoletju prodrla v
svet, zlasti v francosko kuhinjo. Razlikujemo več vrst kaviarja. Najbolj
je cenjen zeleno modri kaviar z okroglimi zrni. Bolj razširjen je temno
sivi kaviar s sploščenimi zrni. Posebna specialiteta je rdeči kaviar. Mnogi
ljudje ne vedo, kako naj ga postrežejo na pravi ruski način. Najprej ga
moramo ohladiti, nato položimo na krožniček zvrhano žlico iker za
vsakega gosta posebej.
Številne so ruske zelenjavne juhe, od znamenitega boršča do različnih
soljank s kislimi kumaricami, zeljem in špinačo. K juham skoraj vedno
ponudijo piroške, v testo oblečene nadeve iz mesa, slanine, ajdove kaše,
zelja, ribe ali skute. Od ruskih pijač je najbolj znan kvas. Pripravljajo ga iz
hvasa, sladkorja, kruha ali žita in še nekaterih dodatkov. Čeprav ga Rusi
radi pijejo, ni prodrl v svet.
Gobja juha s krompirjem po rusko
Sestavine:
■
10 dag gob
■
3 srednje veliki krompirji
■
1/2 drobno narezane čebule
■
1 večji narezan koren
■
4 skodele vode
■
1 lovorjev list
■
1 por, narezan na kolobarje
■
2 žlici masla
■
2 žlici kisle smetane
■
1 žlica limoninega soka
■
1 žlica drobno narezanega peteršilja
■
1 žlička narezanega kopra
■
sol in poper po okusu
V posodi razpustimo žlico masla, dodamo čebulo, korenje in por ter
pražimo, da se malo zmehčajo. Prelijemo z vodo. Dodamo narezan
peteršilj, lovorjev list in sol. Juha naj zavre. Dodamo ji nastrgan krompir
in kuhamo naprej. Medtem očistimo gobe in jih narežemo na drobne
koščke. V posodo damo preostalo žlico masla in popražimo gobe.
Dodamo limonin sok in dušimo 3 minute. Vmešamo kislo smetano. Vse
skupaj vkuhamo v juho. Dodamo poper. Preden postrežemo, potresemo
z narezanim koprom.
Gobja juha s krompirjem po rusko
Kulinarična knjižica je nastala v okviru izbirnega projekta
Kulinarčna sreda v šolskem letu 2012/2013. Pri pripravi in
oblikovanju knjižice so sodelovali: Jasmina K., Anže V., Nenad
Dj., Asima Z. Monika Nastja S., Rok K., Rene A., Tina B., Tina O.,
Dženita M., Sabina M., Branka H., Robert P., Adnan Dž., Armin
M., David M., Dejan C., Jasmin H., Damir P., Emir K., Robert G.,
Kevin D., Aljaž V. Sanel M., Dženet D, Samel N., Silvia R., Adam M.,
z mentorji Ido S., Iztokom D. in Emiliem U.
viri: kulinarika.net; fotografije: Robert Balen
Operacijo delno financira Evropska unija iz Evropskega socialnega sklada ter Ministrstvo
za šolstvo in šport. Operacija se izvaja v okviru Operativnega programa razvoja
človeških virov za obdobje 2007-2013, razvojne prioritete Razvoj človeških virov in
vseživljenjskega učenja, prednostne usmeritve Izboljšanje usposobljenosti posameznika
za delo in življenje v družbi, temelječi na znanju.