Srca zaposlenih - Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane
Transcription
Srca zaposlenih - Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane
Junij, 2010 GLASILO DOMA DR. JOŽETA POTRČA POLJČANE Št. 18 Spomini in razmišljanja stanovalcev NAJDALJŠA JE POT DO SEBE Ko sem se pred davnimi leti odločila za poklic socialne delavke, sem vedela, da bom opravljala delo, ki ne bo lahko, hkrati pa sem se veselila, da bom lahko strokovno pomagala ljudem z različnimi težavami. Kasneje se je v moji delovni praksi izkazalo, da je bila moja mladostna predstava o poklicu socialne delavke nekoliko idealizirana. Pomagati ljudem pomeni, da jim stojimo ob strani, ko želijo doseči svoje cilje. Mnogi jih ne poznajo in je potrebno najprej ugotoviti, kaj si resnično želijo, nato pa jih opogumiti in podpreti pri njihovi uresničitvi. Iz navedenega jasno izhaja, da je pogoj za učinkovito pomoč človeku dobro poznavanje sebe. Tu pa se začne naša trnova pot. Nekoč se mi je na nekem seminarju utrnila misel, da je najdaljša pot, pot do sebe. Težko si priznamo svoje vrline in sposobnosti, še težje svoje napake in slabosti. Nočemo se pogledati v ogledalo, ker se bojimo, da bomo videli nekaj, kar nam ni všeč in kar je še težje, da ne bomo všeč drugim. Vesela in hvaležna sem, da sem imela na svoji poklicni poti številne možnosti za izobraževanje in osebnostno rast. Že leta nazaj sem premagala strah pred tem, kaj bom videla v ogledalu in se pogumno soočila s seboj. Slika v ogledalu ni bila vedno enaka, ni bila vedno lepa in pogosto je bila malce nejasna. Potrebovala sem odzive drugih ljudi na mojo podobo, da sem si lahko zgradila svojo. Veliko poguma je potrebno, da si človek lahko reče, da je dober tak, kot je, da si odpusti svoje napake in se trudi, da jih ne ponavlja. Predvsem pa, da se iz njih nenehno uči in izboljšuje svoja ravnanja. Najlažje je za svoje napake kriviti druge. Žal pa to ustvarja nenehen konflikt s samim seboj in z drugimi. Ljudje smo v konfliktnih situacijah nemirni, nezadovoljni, nesrečni, ukvarjamo se le s seboj in ne vidimo drugih. Za mnoge so to stanja, ki jih spremljajo vse življenje, pa nikoli ne najdejo poti iz začaranega kroga. Spet drugi smo se sposobni ustaviti, se zamisliti, pogovoriti in spremeniti svoja ravnanja. Ko najdemo pot do sebe, ko stopimo nanjo, se nam odprejo nova obzorja. Ko nehamo biti malenkostni, zavistni, jezni in razočarani, začutimo, da smo del velike celote, človeštva in vesolja. Zavedamo se, da smo se rodili z razlogom, s svojim lastnim poslanstvom in spoznamo, da lahko s svojimi dejanji vplivamo na svoje dobro počutje in prispevamo k dobrim medsebojnim odnosom v sredini, kjer delamo in živimo. Z veseljem ugotovimo, da smo lahko srečni zaradi malenkosti, ki jih vsak dan podarjamo ljudem in da so tudi oni srečni zaradi tega, kar dobijo od nas in kar podarijo nam. To je druge vrste začaran krog, ki se, če zavestno ne izstopimo iz njega, nikoli ne konča, nas radosti in navdaja z optimizmom. Zaradi tega kroga človeštvo še vedno obstaja. Če bi na svetu prevladalo zlo, maščevanje, zamere…, nas ne bi bilo več. 3 Spomini in razmišljanja stanovalcev V našem domu, ki deluje že 58 let, se je odvrtelo že mnogo življenj, prepletlo nešteto zgodb in zgodilo na tisoče drobnih, osrečujočih trenutkov. Iz hiralnice za hlapce, dekle in druge brezdomce in reveže smo prerasli v veliko sodobno skupnost, ki živi za sedanjost in verjame v prihodnost. V okviru precej togega sistema, ki ga je uvedla država za to področje javne službe in v vse slabših materialnih pogojih za naše delovanje, se moramo dan za dnem truditi, da ohranjamo človeško toplino in bližino, ki jo vsi mi, ki tukaj živimo in delamo, tako zelo potrebujemo. Naše temeljne vrednote so strokovnost, prijaznost, medsebojno spoštovanje in povezovanje z okoljem. Vemo, da lahko skupaj s svojci, prostovoljci, društvi in drugimi skupinami in posamezniki bolje poskrbimo za naše stanovalce in jim nudimo tisto, kar potrebujejo in kar si želijo. Za dobre medsebojne odnose v tako velikem, raznolikem in živem sistemu, kot je naš dom, si je treba, tako kot za ljubezen v družini, vsak dan znova zavestno prizadevati. Svoje sodelavce učim negovati prijazno besedo, stisk roke ali objem, z njimi delim svoje dobre izkušnje na poti k sebi in jih vzpodbujam, da rastejo v sebi in z drugimi. Včasih morda kdo pomisli, da sem v svoji vlogi direktorice »premehka«, preveč človeška in razumevajoča. S tem se ne strinjam. Ker vidim in čutim, da je tak pristop k sodelavcem pravi in daje želene rezultate in ker sem prepričana, da je v vsakem človeku moč najti veliko dobrega, le dovoliti in omogočiti mu moramo, da to pokaže. 4 Spomini in razmišljanja stanovalcev Dom v Poljčanah iz leta v leto pridobiva na kakovosti, naš dober glas je vse glasnejši in seže vedno dlje. Zadovoljstvo vseh, ki smo vpeti v domsko življenje, že več let formalno preverjamo z anonimnimi anketami, iz katerih je razvidno, da splošno zadovoljstvo narašča. Najlepši pokazatelj tega pa je prav naše glasilo, ki ga pravkar prebirate. Toliko prijaznih in pohvalnih besed, prelitih na papir iz toliko različnih src, ne more biti izmišljeno ali prirejeno. To so iskrena razmišljanja, občutja in doživetja naših stanovalcev, zaposlenih, svojcev, prostovoljcev in drugih, ki delček svojega življenja delijo z nami. So zahvala in pohvala našim prizadevanjem za naš čim lepši in prijazen skupni vsakdan. So nagrada za naš pogum, da se pogledamo v ogledalo in se vsak dan vračamo na pot k sebi. Iva Soršak, direktorica 5 Spomini in razmišljanja stanovalcev BILO JE PRED MNOGIMI LETI… Kot prijatelj je obiskoval brata. Njegove oči so se zazrle vame in pogleda sta se ujela. Tudi midva sva postala prijatelja in iz prijateljstva se je razvila ljubezen. Postal je moj mož. Bil je dober mož in oče najinih otrok. Ivanka Srečala sva se na mladinskem sestanku. Pogovor je stekel, veliko sva se pogovarjala in se dobro razumela. Kar hitro sva se poročila. Rodili sta se nama dve hčeri. Otroka sta pri kruhu, le prehitro sem jo izgubil. Avguštin Srečala sva se v Mariboru. Gledal me je v oči, kot bi pogledal vame. Všeč sva si bila. Dobivala sva se v slaščičarni, spoznala sem, da je dober človek, lepo je bilo. Skupaj sva stanovala in doživela veliko lepega. Še sva prijatelja in se videvava. Marica Vsak dan sva se srečevala v službi in rodila se je ljubezen. Živela sva pri mojih starših. Rodili sta se nama dve hčeri. Bil je dober mož in oče. Imeli smo vrt, njive, vinograd in še službo in kar veliko dela je bilo. Ni bilo lahko. Če smo hoteli vse postoriti, smo morali kar delati in varčevati. Danes sem vesela svojih hčera in vnukov, čeprav moža že dosti let ni več z menoj… Jožica Bila sva soseda, poznala sva se in rada sva se imela. Mož je delal v Impolu, jaz sem služila pri kmetih. Na jesen sem imela koruzo, krompir in jabolka. Tudi prašička sem dobila, da sva imela koline. Rodil se nama je sin, ki sva ga bila zelo vesela. Danes pa me razveseljujejo vnuki, ki me radi pridejo obiskat. Julčka Živela sem na deželi, nosila sem mleko po vasi. Moj prvi fant je bil vojak. Vsak dan sem ga čakala in mislila nanj. Ko se je vrnil, sva zgradila hišo in si uredila topel dom. Imela sem dobrega moža in samo enega sina. Ko sva bila mlada, sva bila sošolca. Držal me je za roko in me vodil domov iz šole. Bila sem mala drobcena deklica, zato me je čuval in varoval. Ponosna sem bila nanj. Lepe so bile nekoč poti v šolske klopi… Ivanka 6 Spomini in razmišljanja stanovalcev Srečala sva se v Grmu na vrhu Pohorja. Vsako nedeljo sva redno hodila k sveti maši. Bog je rekel: »Ljubiti se in možiti se!«. In tako sva z možem to spoštovala. A Bog nama ni podaril otrok. Bila pa sva zadovoljna. Blizu Osankarice sva stanovala. Nisva hodila v službo. Poročila sva se na Keblju. Hodila sva pomagat na kmetije v okolici. Oba sva dobivala zelo skromno kmečko penzijo, a znala sva gospodariti. Bila sva skromna, pa rada sva popila kozarček dobrega vinčka. Sejala sva pšenico in sadila krompir, ki sva ga pridelala za preživetje. Podedovala sva tudi gozd in največ denarja sva dobila iz gozda, saj sva prodajala les in drva. S tem denarjem sva si kupila nujne stvari in celo malo žganja in kave. To je bilo kot dodatek, da sva si lahko tudi sama nekaj privoščila. Delala sem drva v gozdu in jih nosila na rami na rob. Težko je bilo kmečko življenje, vendar se mi je zdelo preprosto in lepo domače. »Jaz sem Pohorka, rada popijem deci vinca!« Marija Po pripovedovanju stanovalcev zapisala Jug Štefka, delovna inštruktorica 7 Spomini in razmišljanja stanovalcev SVATOVSKA V Šentlovrenski fari en fantič je mlad, v šolo je hodil, učil se je rad, veselo bilo je njegovo srce, le Tonček bilo mu je ime. Tam doli od »Marpoka« ta prvi štacjon, tam je on služil tri leta, le enkrat je prišel na urlaub domu. kot je »urlavbavski«fant. Pastirca pa krave pase, pa si dela kratke čase. Pastir pa pravi juhej, juhej, na planincah lušno je. Na planincah lušno je biti, ker je snega gor do riti. Pripovedovala: Obrovnik Marija Zapisala: Jug Štefka, delovna inštruktorica Še vsakemu znano je blo, da stare navade ni mogel opustit, je hodil ponoči dekleta budit. HIŠICA OČETOVA Ko ga dekle zasliši, mu hitro odpre, da ga enkrat bi videlo še. Hudobni sovražnik na strani stoji, ga udari po prstu in močno zleti. Zdaj Tonček že mrtev leži. Oj hišica očetova, bog živi te, al tega nihče ne pove, če kdaj vidla te bom še, Bog živi te… Srce predano in zvesto do konca dni ostalo bo, Bog živi te… POLETNA VRTNARJEVA Luštno je poleti, ker slišmo ptičke peti, on nas uči, kak mormo mi živet. Kdor tako živi, kot Kristus nas uči, se mu nič kaj hudega ne zgodi. NA PLANINCAH Na planincah sonce sije, na planincah lušno je. Gor pojejo drobne ptice in cvetijo rožice. Nobene rožce niso tak lepe, 8 Enkrat je mlad vrtnar bil, je v vrtu rožice sadil, je delal rad, je bil vesel in zraven si je lepo pesem pel. Najlepšo rožco si bom zbral, jo bodem Knezovi hčeri dal, čeravno sem en reven kmet, a enkrat bodem Knezov zet. Knez pri oknu je slonel in slišal, kaj vrtnar je pel, po udi ga je stresal mraz in bled je bil njegov obraz. Spomini in razmišljanja stanovalcev Le vzemi puško risano in pojdi z mano na goro, tam ustreliva volka dva, ki mlado jagnje trgata. Ko prideta na goro, puška poči prav glasno, po zraku pel je mrtvaški ptič, po Savici plaval je mrlič. Dekle vzelo črni trak in dalo si ga v kito las, da šla je iz kraj v kraj a ni bilo je več nazaj. Deklica mlada je dol pokleknila in je soseda prav lepo prosila: »Če si ti sosed, sosed ti moj, pusti mi čredo, saj šla bom za njoj«. Ona se je sosedu dopadla, hoče jo za ženo imet. »Kaj pa mi bodo mamica rekli, ker oni ne morejo brez mene živet?« »Mamca ne morejo brez mene živet, ker so že stari 75 let. Mamco pa bodem s sabo uzela, mamca bodo pri nama živela«. DEKLICA Deklica mlada čredo je pasla, ko je sosedova detelja rasla, trudna je glavica, trudne oči, čreda na sosedovo detelj hiti. Pripovedovala: Lužar Antonija Zapisala: Jug Štefka, delovna inštruktorica Sosed priteče, deklici reče: »Zakaj si popasla deteljo mojo, jaz ti pa vzamem čredo za njo«. 9 Spomini in razmišljanja stanovalcev ČISTILNA AKCIJA V soboto, 17.4.2010, smo stanovalci doma sodelovali v projektu »Očistimo Slovenijo v enem dnevu«. Organizator nam je za čiščenje dodelil področje od bazena do pokopališča. Zagotovil nam je tudi zaščitna sredstva – rokavice in različne vrečke, kjer so se odpadki sortirali. Vsi zainteresirani stanovalci smo se zbrali v dopoldanskem času pred domom in skupaj z delovnima terapevtkama začeli s čistilno akcijo. Nabrali smo precej različnih odpadkov ter jih kasneje odnesli na zbirno mesto, ki ni bilo daleč od našega doma. Istočasno pa je bilo tudi v našem domskem parku zelo živahno, kajti tudi tam so zaposleni obrezovali ter sproti čistili odložene veje. Tako je tudi naš park zaživel s svojo novo in čudovito podobo. Po končanem čiščenju smo se odpeljali v Poljčane, kjer smo se z ostalimi udeleženci čistilne akcije najedli in okrepčali. Ob zvokih glasbe smo tudi zapeli in zaplesali. Tako je minil delovni dan, ki je zame bil čisto poseben ter mi bo dolgo ostal v spominu. Ponosen sem, da sem lahko sodeloval v tako velikem projektu ter naredil nekaj majhnega za našo naravo. V bodoče si želim in upam, da smo s tem projektom nekako ozavestili tiste, ki onesnažujejo okolico, da naj tega ne počno več. Naravo moramo spoštovati in negovati, tako bomo lahko še dolgo živeli na tej zemlji. Maksimiljan Steinbacher, stanovalec doma 10 Spomini in razmišljanja stanovalcev FESTIVAL ZA TRETJE ŽIVLJENJSKO OBDOBJE Pevski zbor stanovalcev našega doma se je jeseni 2009 udeležil Festivala za tretje življenjsko obdobje v Ljubljani, ki je trajal tri dni. Ponosno smo stopili na oder ter odpeli dve pesmi, nato je nekaj pesmi na instrumente zaigrala še glasbena skupina Pod Bočem. Za zaključek smo skupaj s prostovoljci Srednje ekonomske šole iz Slovenske Bistrice zaplesali. Bilo nam je lepo, ker so nas celo iz občinstva pohvalili za naš nastop ter tudi naša gospa direktorica, ki je bila ob tej priložnosti z nami. Pošteno lačni smo se med potjo še ustavili v enem izmed gostišč, kjer smo potešili lakoto in žejo ter še zapeli par pesmi. Lepo je oditi »po svetu«, vendar je še lepše vračati se domov. Tako je tudi nam minil prijeten in nepozaben dan, poln prijetnih vtisov. Marija Šetar, stanovalka doma MIKLAVŽEVA IN VELIKONOČNA STOJNICA Ob prazničnem času v začetku decembra in pred Veliko nočjo smo v avli doma postavili prodajno razstavo izdelkov delovne terapije. Namen je bil predvsem, da pokažemo različne izdelke tudi drugim, ki se ne vključujejo v to obliko aktivnosti. Ogledov je bilo veliko, dosti izdelkov pa smo tudi prodali. Nekateri stanovalci so večkrat prišli na ogled ter na klepet. Razstava je tudi možnost in priložnost medsebojnega druženja ter izmenjava mnenj in idej. V avlo doma, kjer je bila stojnica, prihaja veliko stanovalcev, zaposlenih ter zunanjih obiskovalcev. To je pot, ki povezuje ostale dele doma. 11 Spomini in razmišljanja stanovalcev Upamo, da smo z našimi izdelki razveselili kakšnega otroka, ženo, mamo in ostale domače za praznik v obliki darila. Komaj čakamo na naslednjo stojnico, ki jo bomo postavili z našima delovnima terapevtkama ter pokazali spet kakšne nove izdelke, ki so nastali pod spretnimi prsti stanovalcev. Štefka Škerget, stanovalka doma JE RES DENAR SVETA VLADAR? Z denarjem lahko kupiš hišo, a miru v njej ne najdeš. Z denarjem lahko kupiš uro, a ne moreš časa. Z denarjem lahko kupiš posteljo, a ne moreš spanca. Z denarjem lahko kupiš knjigo, a ne moreš znanja. Z denarjem lahko kupiš zdravila, a ne moreš zdravja. Z denarjem lahko kupiš položaj, a ne moreš ugleda. Z denarjem lahko kupiš kri, a ne moreš življenja. STAROST Marsikdo na starost tarna: »Človek le zakaj živiš, ko pa starost ti nalaga vsako leto težji križ?« Kdor na starost samo stoka, sam nad sabo se jezi, tak sam sebi jamo koplje, krajša si življenja dni. 12 Na starost tudi nekaj delaj, da ti preveč dolgčas ne bo, kaj preberi, kaj zapiši, tudi tebi lepo bo. Misli le na lepe čase, bodi optimist, čeprav ti pri denarju škriplje, si pač penzionist. Darinka Lešer, stanovalka doma Spomini in razmišljanja stanovalcev UDELEŽBA ČLANOV SKUPINE »VESELJAKI« NA MEDGENERACIJSKEM TABORU »GORENJE 2010« Sem sovoditeljica v skupini starih za samopomoč «Veseljaki« in sem bila kot prostovoljka vključena v pripravo članov skupine na odhod na taborjenje, kar se je tudi ujemalo z delom domske pralnice, kjer sem zaposlena. Vsi so bili zelo navdušeni in vznemirjeni, komaj so čakali na odhod. Iz skupine »Veseljaki« so se tabora udeležili Konrad Nerat, Avgust Župevc, Alojz Kolar in Leonard Horvat, ter zunanji voditelj skupine gospod Štefan Kolar, ki je dogajanje na taboru popestril s kitaro. Njim so se priključili še člani drugih skupin in sicer Željko Vrečko ter Jože Divjak. Pospremila sem jih na avtobus ter jim dala še nekaj napotkov in jim zaželela prijetno bivanje na taboru. Tabor je bil v vasi Gorenje nad Zrečami 7. in 8. maja 2010. Vrnili so se v soboto zvečer, vsi zdravi in zadovoljni. Po vrnitvi smo na prvem srečanju skupine govorili o njihovih doživetjih. Bili so zadovoljni, pripovedovali so o svojih vtisih. Menila sem, da je dobro njihove vtise strniti v odgovore na vprašanja v anketi in sem to tudi storila. Na drugem srečanju skupine dne 19. maja 2010 so mi izpolnili anketne vprašalnike. Zastavila sem jim osem vprašanj vezanih za njihovo udeležbo na taboru. V nadaljevanju predstaviljam vprašanja in njihove odgovore. 1. Kaj vas je prepričalo, da ste se odločili za tabor? Da še nisem bil v tem kraju. Grem enkrat pogledat, kje je to. Ni mi žal! Da malo vidim kakšno drugo pokrajino. 2. Povejte misel, ki se vam je najbolj utrnila. Vse je bilo lepo. Zadolžitev v igri, ki sem jo opravil. Ne spomnim se. (2x) 3. Kaj oziroma kateri dogodek se vam je najbolj vtisnil v spomin? Razgled. Telovadba jutranja, muzikanti, da smo plesali. Podajanje žogic z otroci. Otroci so bili najboljši - cicibani. 13 Spomini in razmišljanja stanovalcev 4. Kako ste doživljali otroke in mlade okoli vas na taboru? Dobro, bilo je v redu. Zelo lepo. (2x) Lepo, rad imam to – cicibani so razigrani, odkriti. 5. Ste ob njihovi prisotnosti začutili kaj posebnega? Ste se spomnili svojega otroštva – ste ga primerjali z njihovim otroštvom? Bilo je zelo lepo, otroci so nastopali, peli pesmi. Nič posebnega. Da. Spomnil sem se, ko sem bil mali, da me je bilo povsod polno. 6. Ali vam je bilo všeč kaj so pripravili in ali bi kaj spremenili? Bilo mi je zelo všeč, nič ne bi spremenil. (3x) Nič ne bi spremenil. 7. Kaj ste pogrešali? Nič, vse je bilo lepo pripravljeno. Ničesar ne bi spreminjal. Nič. (2x) 8. Ali bi se še udeležili tabora v prihodnje? Da, bi se še udeležil. Da. Vsekakor. Ne vem, nisem razmišljal. Z veseljem ugotavljam, da je naše prostovoljno delo v skupinah koristno za vse, ki se srečanj skupin udeležujemo. Marjeta Novak, sovoditeljica v skupini »Veseljaki« 14 Spomini in razmišljanja stanovalcev OGLED VELIKONOČICE NA BOČU Prišel je dan, katerega smo komaj pričakovali. Na Boč smo se peljali z avtobusom. Bilo nas je okrog petdeset stanovalcev. Imeli smo čudovito vreme. Ob prihodu na rastišče smo videli to čudovito in redko rožo – velikonočnico. Pravzaprav, videli smo jih ogromno. Zdelo se mi je, da jih je bilo letošnje leto mnogo več kot jih je bilo včasih. Nekaj časa smo se sprehajali ob rastišču, peli pesmi in bili veseli. Nato smo šli peš do koče na Boču, kjer smo se malce odpočili in uživali ob kavici. Nato pa smo se počasi odpravili na avtobus in nazaj v dolino, proti domu. Marija Korošec, stanovalka doma KAK LUŠTNO JE NA SVETU Kak luštno je na svet živet, pa eno pridno dekle imet, kot mož in žena sta oba, le enega srca. jaz znam pa tudi koše plest. Ko bova sedela za toplo pečjo, tam bova spila ga oba, vinca rujnega. Marija Hren, stanovalka doma Zjutraj v gurco pohitim in kaj pri gurci postorim, si glažek vinca natočim, se dobro z vincem poživim. Poleti tudi luštno je, v vinogradu delo najde se. Pod lipo v senci spočijem si in spijem vinčeka, en glažek ali dva. Pozimi bo mogla žena prest, 15 Spomini in razmišljanja stanovalcev POGOJI ZA ŽIVLJENJE Elementi, ki nam omogočajo življenje so: zdrava prehrana, čista voda, čisti zrak, zdravo okolje. Tega se premalo zavedamo in te elemente jemljemo kot nekaj samoumevnega. Pa vendar so odvisni od našega osveščenega ravnanja in to ne samo od kratkoročnega, temveč še bolj od dolgoročnega. Se tega zavedamo? Začenjamo se. Upam, da ne prepozno in to ne samo v okviru svojega dvorišča, temveč na vsem planetu. To je naš edini prostor za življenje. Ti elementi postajajo strateški elementi, ki nam omogočajo večjo ali manjšo neodvisnost. Ta odvisnost pa ni samo v našem okolju, temveč od celega sveta. Življenje je sveto in nedotakljivo. Tega se vedno bolj zavedamo. Žal še ne vsi in ne povsod. Tehnika, še tako napredna in moderna, nam samo olajša življenje, omogoča nam ga pa samo narava, zato bodimo do nje občutljivi in spoštljivi. Mi, ki se poslavljamo od tega življenja, se tega zavedamo in naša dolžnost je, da občutek privzgajamo, oziroma smo ga privzgojili tudi mladim. Upam, da smo! Ne glejmo samo na sebe in svoje, temveč ravnajmo tako, da bo sprejemljivo tudi rodovom, ki prihajajo za nami. Še enkrat: življenje je sveto, zato ni nobenega opravičila, da ga oviramo in kratimo. Zato tudi nobena vojna, lokalna ali svetovna, ni opravičljiva. Vsak napad izzove obrambo, ki je opravičljiva, čeprav zahteva življenje. Človek se mora obrniti čimbolj k naravi in se zavedati, da vse, kar imamo izvira iz narave, tudi življenje. Življenje izhaja iz živega in z nobeno tehniko ni možno živo pridobiti iz neživega. Zato še enkrat: elementi, narava, voda, zrak in okolje, so pogoj za življenje. To naj postane naše zavedanje. Zato ravnajmo tako, da se teh elementov čim manj dodatno dotikamo in jih motimo v prirodnem okolju. Le tako si bomo, oziroma si ohranjamo pogoje za življenje. Avguštin Vidmar, stanovalec doma 16 Spomini in razmišljanja stanovalcev POSTALI SMO FOTOGRAFI V našem domu je začel delovati fotografski krožek pod okriljem delovne terapije. Vodita ga pri nas zaposlena VojkoTežak in Branko Podvršnik. Na prvem srečanju nam je bila predstavljena vsebina aktivnosti, ki jih bomo izvajali. Pokazala sta nama tudi moderno opremo za fotografiranje, ki jo bomo uporabljali. Fotoaparati in ostala oprema so povsem drugačni kot so bili včasih in veselim se fotografiranja z njimi. Naredili smo že tudi nekaj fotografij, da se navadimo nanje. Tudi sam imam še klasičen fotoaparat, ki mi pa še dobro služi. Večinoma fotografiram nastope pevskih zborov, dogajanja na izletih ter zabave, ki jih prirejamo. Lepo mi je, ker imamo takšen krožek ter že komaj čakam novega snidenja, ki bo spet zanimivo in prijetno. Odšli bomo tudi na izlet v Slovensko Bistrico v fototrgovino Brbre, kjer nam bodo pokazali, kako se razvijajo slike ter ostale dejavnosti, ki jih opravljajo. Naredili bomo pa tudi razstavo naših fotografskih slik, ki bodo na vpogled ostalim stanovalcem, zaposlenim in zunanjim obiskovalcem, ki prihajajo v naš dom. Zelo rad fotografiram, zato je zame ta krožek prav dobra popestritev in zapolnitev mojega prostega časa. Po pripovedi stanovalca Marjan Ačko zapisala Nataša Pečovnik 17 Spomini in razmišljanja stanovalcev PRAZNOVALA SEM 80 LET Pa saj ne morem verjeti! Letos sem praznovala osemdeseti rojstni dan. Celih osemdeset let! Uh, hudičevo dolgih osem desetletij, ki so minila kot bi trenil. Življenje te oblikuje, da postaneš trden in razmišljaš o življenju pozitivno. Tako kot si življenje in smrt delita vesolje, si ptica in sonce razdelita nebo. Simbolika ptice in sonca predstavlja celoto in ponazarja smisel življenja. Sonce simbolizira toploto, svetlobo, luč - vir življenja. Ptica pa ponazarja svobodo, radoživost, energijo, ljudi in mene. Tako kot brez sonca ni življenja, tako soncu ne pomeni nič, če na nebu ni ptic. Čemu naj sveti sonce, če ni življenja? Potrebno je oboje. Sonce predstavlja tudi moj nov dom, ki je svetel in prijazen in v katerem prebivam že dve leti. Ta simbolika naj nas vodi skozi življenje. Toplo priporočam, pa bo za vsakogar lažje. Rojena sem bila na začetku pomladi, v hiši sredi štajersko - bizeljske vasi Podčetrtek. Kot ena izmed številnih otrok sem v hišo prinesla otroški jok. JOŽEFA dali so mi ime. Jožefa? Jožica se lepše sliši, zato so me začeli klicati JOŽICA. Prerasla sem najlepšo oblekico in mehke copatke ter pričela tekati naokrog. Vedno sem nasmejana deklica bila, ko v beli svet sem odšla. Oče JOŽE dal mi je blagoslov in seveda mama JULIJANA dala je svoj prav. Bratje in sestre so bili z menoj, dokler STANKO postal ni mož moj. No, adijo otroštvo! Tako sem postala PEPCA. Sama zase pravim, da nisem »močna«, sem pa ženska in pol, kot mi pravi vnuk. Na Cigonci sva si z možem spletla gnezdo in v veselje nama je bil sin Andrej. Bili so lepi trenutki, ki jih bom kdaj drugič opisala. Sedaj sem ostarela in odšla sem v poljčanski dom. Tukaj rada počnem stvari, ki jih sicer ne bi imela časa. Tako še pri 80 letih šivam gobeline, pletem in rešujem križanke. Kljub vsem problemom, ki jih imam, sem še vedno polna naukov za življenje, ki jih delim vnuku in če me kdo kaj vpraša. 18 Spomini in razmišljanja stanovalcev Takole so mi čestitali moji najdražji marca letos: »Torej draga OMA PEPCA, danes je tvoj dan. Veliko ob tebi nas danes je zbranih, da bi zaželeli ti srečo v življenju. Veliko nam lepih trenutkov je danih, ko skupaj uživamo ob čašah zvenenju. Ustavi za trenutek se, kajti 80 let spremlja te. Še iskrice v tvojih očeh naj žarijo, jeseni, pozimi, spomladi, poleti.« Takole bom rekla: »Vidimo se naslednje leto, ohranite skromnost in srčnost. Pa naj vas sonce spremlja, da bo toplo in naj ptice obletavajo vse, da boste svobodni in oddajali energijo.« Jožica Fišer, stanovalka doma RAZMIŠLJANJE O STAROSTI »80 LET« Komaj je minilo otroštvo med 1930 – 1940, že je prišla vojna, ko se je bilo potrebno preusmeriti na nemško govoreči jezik, pojavile so se potrebe po znanju kmečkih del. Bili smo štiri članska družina, zaposlen je bil le oče, mama pa je skrbela za domače okolje in posestvo. Imeli smo dve kravi, dva prašiča in šest kokoši, vendar časi so bili takšni, da si sami nismo uspeli vse urediti. Pri oranju njive in spravljanju drv iz gozda so nam pomagali drugi kmetje, katerim pa smo morali vse te njihove usluge odslužiti. Želela sem postati učiteljica, vendar mi mama ni dovolila nadaljevati šolanja, ker smo doma pričakovali novega člana družine in mama sama ne bi zmogla vsega dela in skrbi za dojenčka. Tako sem do leta 1948 pomagala doma in pri sorodnikih, nakar se mi je ponudila možnost dopolnilnega šolanja za »nove kadre v trgovini«, kar sem seveda izkoristila in šolanje zaključila z odličnim uspehom. Zaposlila sem se kot prodajalka in ker je bilo pomanjkanje kadra, smo delali cele dneve. 19 Spomini in razmišljanja stanovalcev Leta so minevala, jaz pa sem svoje znanje nadgradila in se preusmerila v usnjarsko stroko, ki pa je bila za žensko delovno silo dokaj težavna. Imeli smo deljen delovni čas in ker sem bila od dela oddaljena šest kilometrov, sem se morala štirikrat dnevno voziti z kolesom, ki je bilo takrat moje edino prevozno sredstvo, saj javnega prevoza še ni bilo. Tako sem delala petnajst let, nakar so uvedli dvoizmenski delovni čas. Delala sem vse do leta 1983, ko sem se upokojila. Takrat sem razmišljala, da bom lahko v času »penziona« nadoknadila preobremenjeno obdobje, vendar zamujeno se ne vrne nobeno. Začenjajo se razne zdravstvene težave in šele sedaj, ko sva oba z možem v pokoju, sva si lahko privoščila dvakrat letno po teden dni dopusta. Pred šestimi leti sva pričela misliti na oskrbo v domu in tako sva leta 2006 pričela koristiti storitve in oskrbo v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane, kjer zadovoljno preživljava zadnja leta življenja. Ivanka Štruc, stanovalka doma 12. OBMOČNA REVIJA LJUDSKIH PEVCEV IN GODCEV LJUDSKIH VIŽ V kulturni dom na Pragerskem smo bili v mesecu februarju povabljeni tudi pevski zbor Velikonočnica iz Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane na 12. Območno revijo ljudskih pevcev in godcev. Naš zbor je sestavljalo šest pevk in en pevec ter mentorici. Nastopili smo kot drugi. Zapeli smo dve pesmi »Regiment po cesti gre« in pa »Je pa davi slanca padla«. Zapeli smo kar uspešno, le naporno je bilo čakanje na končne rezultate, kajti nastopilo je kar 16 skupin. Po končani reviji smo bili vsi nastopajoči pogoščeni s toplim obrokom in pijačo. Nazaj v dom smo prišli v poznih večernih urah. Ivanka Štrucl, stanovalka doma 20 Spomini in razmišljanja stanovalcev ŽIVETI JE LEPO Že sedem let sem stanovalka doma. Lepo mi je tukaj, imam svoj mir in zadovoljstvo, tako da sem ustanovo sprejela kot moj drugi dom. Počutim se sprejeto; tako s strani stanovalcev kot delavcev doma. Sem kot del celote, čutim utrip, srečna sem tukaj. Rada spremljam dogajanje in prisluhnem družabnim prireditvam, ki so nam ponujene. Moj največji hobi pa je še vedno šivanje prtov in prtičkov. Prsti so še spretni, zmeraj znova se lotijo nitk, ki jih vbadajo tako in drugače, oči pa jih usmerjajo, da se ustvari nov vzorec na vezenini. Tako v zadovoljstvu preživim čas v sobici, saj mi je šivanje zaposlitev in sprostitev. Rada imam obiske sina in hčere. Hči je bliže mojemu novemu domu, zato me z možem in otroci obišče večkrat. Zmeraj znova sem hvaležna za obiske ter ponosna, da imam svoja otroka. Imam tudi štiri vnuke in radostno mi vztrepeta srce, ko me obiščejo pravnuki; sedaj so že štirje. Ponos me navdaja, ko čutim, da imam družino, ki me ima rada in me obiskuje. Tudi v domači kraj k vaščanom Laporja rada zahajam. Poveselim se pri hčeri in rada poklepetam s sosedi. Posebej sem zadovoljna, ko me obiščeta Ključevškova in Mihelca Kavčič. Toliko se imamo pomeniti o življenju pri nas na vasi. Zanimajo me tudi novosti, posebej na šoli v Laporju, saj je bilo tam nekoč moje delovno mesto. Veseli me, da mi šola še vedno pošilja voščila in lepe želje ob novem letu. 21 Spomini in razmišljanja stanovalcev Sleherni dan mi je v veselje. Rada povprašam, kdo je v službi danes, tako preko njih pozdravim poznane ali domače iz vasi. Z vsemi želim ohranjati stike in dobre odnose, saj nas ti bogatijo, delajo strpnejše ter dajejo življenju tisto »nekaj več« ali »piko na i«. Mislim, da smo vsi velika družina, zato si moramo prizadevati ohranjati prijazne stike in se znati poveseliti. Cenim zaposlene in veselim se, da občutim toplino zaposlenih, ki zraven dela premorejo tudi moč in energijo za toplo, prijazno besedo in razumevanje. Kristina Macuh, stanovalka doma 22 Srca zaposlenih NOVA LITERARNA SKUPINA »BUKVICE« V domu delujejo skupine starih ljudi za samopomoč, kjer tudi na takšen način motiviramo stanovalce k medsebojnemu druženju, pripadnosti, varnosti in zaupanju. Vsaka skupina je edinstvena, unikatna, ker so edinstveni člani ter voditelja v njej. Izbiramo si teme, o katerih se pogovarjamo, včasih pa že tudi molk pove veliko ter ne potrebujemo nobene dodatne besede. V skupinah se dobro poznamo med seboj, delujemo kot ena družina, ki se srečuje enkrat tedensko ter si izmenjamo vse tiste trenutke in dogodke, slabosti in prednosti, ki jih drugače in mogoče ne bi nikoli posredovali naprej. Tako si “izpraznimo dušo” ter lažje premagujemo vsakodnevne aktivnosti. Pod okriljem skupin starih ljudi za samopomoč je začela delovati tudi specifična literarna skupina pod imenom Bukvice. So določeni ljudje, ki s pisanjem na papir doživijo zadovoljstvo kot ga nekateri, ko nekaj povedo. So določene besede, stavki, ki jih nekateri stanovalci lažje napišejo, »dajo na papir«, kot pa povedo. So določene besede, stavki, ko se morajo zapisati, ker so tako plemeniti in modri ter hitro gredo v pozabo. 23 Srca zaposlenih Namen literarne skupine je naslednji: - sprotno zapisovanje povedane besede, - za določene člane lažje sporazumevanje in »izlitje svojih čustev na papir« - obogatitev aktivnosti za stanovalce v domu. Literarna skupina v okviru skupin starih ljudi za samopomoč deluje enkrat mesečno ter po potrebi. Vodiva jo dve voditeljici, usposobljeni za delo v teh skupinah. Literarna skupina stanovalcev in voditeljev bo omogočila naslednje: - prispevke za domsko glasilo, - zbirko zbranih in povedanih tem v določenem obdobju za vpogled bralcem, ki jih takšna tematika zanima. Posebnost skupine je tudi, da ni aktivna samo v času mesečnega srečanja stanovalcev, vključenih v ta program, ampak tudi izven teh omejitev in določil. Ponujena jim je pogostejša možnost pisanja določenih tem in vsebin, ki se nanašajo na: - domsko življenje, - domače okolje v katerem je živel, - izražanje lastnih misli, čustev, razmišljanj in predlogov. Nataša Pečovnik, delovna terapevtka DEMENCA To besedo sem prvič slišala že v šoli, ampak bilo je le bežno, tako da sem nanjo hitro pozabila. Tudi v javnosti ni bilo dosti slišati o njej. Očitno je še vedno tabu, sramota o kateri nihče noče govoriti. Toda kaj v resnici pomeni beseda »demenca« in kakšno je delo z osebami, ki jo imajo, sem prvič spoznala leta 1999, ko sem nastopila svoj prvi dan službe. Glede na svoja pričakovanja sem bila zelo razočarana in presenečena. Nisem mogla dojeti, da je to resničnost. Tisto noč nisem mogla zatisniti očesa. Verjetno zaradi strahu, da bo jutri še en naporen dan. Pred seboj sem videla ljudi, ki so se vedli zelo zmedeno, govorili čudne nerazumljive besede, strmeli v eno točko, niso poznali smeha. Po sobah so hodili popolnoma slečeni. Še srečo si imel, da si lahko sploh vstopil v sobo, saj so pred vrata nastavili vso pohištvo, ki so ga imeli na voljo. Vsi ti ljudje so imeli sobe brez predmetov, s katerimi bi se lahko poškodovali. Imela sem občutek, da so res nesrečni 24 Srca zaposlenih in osamljeni. Tudi svojci so zelo poredko prišli na obisk, verjetno zaradi sramu ali zatiskanja oči, saj se niso mogli sprijazniti z dejstvom, da so njihovi bližnji zboleli za demenco. Zelo težko je bilo tudi za nas delavce, ki smo bili zaradi kadrovskega primanjkljaja prisiljeni delati le najnujnejše stvari. Nihče ni hotel vedeti, koliko časa in tudi znanja je potrebo, da urediš osebo z demenco, se z njo skušaš poglobiti v njen svet, da ohraniš sposobnosti, ki so še ostale. Res je bilo zelo težko, vsaj še nekaj časa. Z leti so se občutile velike spremembe. Najprej je bil obnovljen oddelek, na katerem so bivale osebe z demenco, zaposlilo se je več delavcev, udeleževati smo se začeli raznih seminarjev in izobraževanj iz področja demence. Dobili smo vodjo oddelka z demenco, ki nas je poučila o samem delu s stanovalci. Pojavile so se tudi različne skupine, na katerih so lahko ustvarjali, peli, kuhali, skratka delali vse, kar so delali nekoč. Spoznali smo tudi njihovo biografijo, vse o njihovih družinah, otrocih, službah, konjičkih. Vsi delavci smo morali vložiti veliko truda in časa, da lahko kakovostno opravljamo to delo. Nekoč so ga lahko opravljali samo tisti, ki naj bi imeli čim več izkušenj. Danes je vse drugače. Lahko imaš sto predavanj o demenci za seboj, pa tega ne boš opravljal dovolj dobro. Pomembna je volja, iznajdljivost, dobro opazovanje ljudi, moraš se poglobiti v njihov svet, misli in pa seveda tudi znanje, ki ga pridobimo na različnih p r e d a v a n j i h , seminarjih. Danes je moje mnenje o demenci čisto drugačno. Sem realna in se zavedam, kaj me lahko nekoč doleti. Želim izkoristiti vsak trenutek, ki ga imam na voljo, se posvečati družini, prijateljem. Želim, da ne bi ničesar zamudila. Zakaj? Zato, ker nikoli ne vem, kaj bo jutri ali čez trideset let. Morda se isto pripeti meni in takrat bo prepozno za vse. Ostane mi samo še upanje, da so to le sanje ali pa da pristanem nekje, kjer me bodo razumeli tako, kot naše stanovalce razumem jaz. Urška Šrenk, bolničarka 25 Srca zaposlenih NEVSAKDANJI OBISK V domu, na delovni terapiji smo se dogovorili za dokaj nevsakdanji obisk hišnih ljubljenčkov in sicer kač. Naj se najprej predstavim. Sem Irena, že precej let zaposlena v domu . Sem velika ljubiteljica živali, najbolj pa so mi pri srcu plazilci. Marsikoga že ob misli na te živali zmrazi, vendar ko pride do srečanja z njimi, ugotovijo, da pa le niso tako ogabne in strah vzbujajoče, kot si mislijo o njih. Doma imam tri kače in sicer kraljevega pitona, pitona albina in zelo majhno boo. Te moje tri kače sem pripeljala pokazat v dom na delovno terapijo našim stanovalcem. To je bilo prijetno presenečenje za stanovalce, ki so kače zelo lepo sprejeli. Najprej malo zadržano in z malce strahu, ko pa so videli, da niso nevarne in tako sluzaste, kot so videti, je strah izpuhtel. Kače so potrpežljivo prenašale podajanje iz roke v roko. Naše stanovalce je zelo zanimalo, kako kače živijo, s čim se prehranjujejo, kje živijo. Vsi so bili zelo navdušeni in dogovorili smo se, da ta obisk ponovimo, saj nam je čas prehitro minil. Irena Belak, bolničarka 26 Srca zaposlenih NOVI PROSTORI FINANČNO RAČUNOVODSKE SLUŽBE Finančno računovodska služba je v ponedeljek, 18 januarja 2010 uradno pričela poslovati v novih poslovnih prostorih. Prostori službe se nahajajo v novem objektu nad pralnico, v prvem nadstropju. Vhod v nove prostore je z jugovzhodne strani (pri kotlovnici iz smeri pokopališča). Prostori so urejeni v štirih svetlih in sodobno opremljenih pisarnah. V okviru novih poslovnih prostorov posluje tudi blagajna, ki je za uporabnike odprta v ponedeljek, torek in petek od 8. – 13. ure. V sredo in četrtek pa je blagajna odprta od 11 – 13 ure v pisarni pri recepciji. Prostore službe, je ob prisotnosti zaposlenih, odprla direktorica doma, ki je ob otvoritvi izrazila prepričanje, da smo z novimi prostori pridobili vsi – zaposleni, ki bodo delali v lepših in boljših prostorih in stanovalci doma, za katere so se v prejšnjih prostorih službe na novo uredili dve dvoposteljni sobi, v kateri so se preselili stanovalci iz troposteljnih sob. V domu smo tako še enkrat dokazali, da z vlaganji sledimo ciljem, ki smo si jih zastavili in zapisali v Viziji in Poslanstvu doma, to je ustvarjati primerno okolje za dobro počutje vseh, tako stanovalcev kot zaposlenih. Delavke finančno računovodske službe so se na krajši otvoritveni slovesnosti zahvalile direktorici in sodelavcem za pridobitev novih, svetlih in moderno opremljenih poslovnih prostorov z garderobnimi prostori in sanitarijami. Izrazile so prepričanje, da bodo v novih prostorih s kreativnostjo in optimizmom še uspešneje izvrševale zaupane naloge. Po v a b i l u n a o g l e d n o v i h prostorov za stanovalce in prostorov finančno računovodske službe so se odzvali tudi člani Sveta doma, ki so si po februarski seji sveta ogledali preurejene in nove prostore ter se pohvalno izrazili glede namena, kot same ureditve prostorov. Cvetka Damše , vodja finančno računovodske službe 27 Srca zaposlenih OBISK DEDKA MRAZA V VRTCU Decemberski čas v našem domu prinese veliko in pestro izbiro aktivnosti; od novoletnih delavnic z otroki iz vrtca in s prostovoljci, do Miklavževe stojnice, božične spovedi in maše, pevskih in dramskih nastopov zaposlenih in zunanjih gostov, do silvestrovanja. To je mesec poln pričakovanj, želja, upanja in topline v srcu. Skupaj se poveselimo ter vsaj takrat poskušamo odmisliti vsakdanje tegobe in skrbi. Nostalgično pričakujemo prisotnost domačih, čeprav vemo, da so zelo zaposleni. Pričakujemo majhno pozornost, stisk roke ali lepo in spodbudno besedo. Notranji in zunanji del doma postaneta praznično obarvana in okrašena. Tudi otroci iz vrtcu imajo ista pričakovanja kot mi, starejša generacija. Najbolj všeč jim je dan, ko jih obišče Dedek Mraz. Z vso svojo pojavo in toplino pričara najmlajšim nepozabne trenutke, ki si jih zapomnijo za celo življenje. Ta čast pa je doletela našega stanovalca gospoda Alojza Štrucla, ko so ga vzgojiteljice v vrtcu prosile, če bi sprejel vlogo prijaznega Dedka Mraza za en dan. Seveda je povabilo z veseljem sprejel. Prišel je težko pričakovani dan za otroke in našega stanovalca, ki mu je bila dodeljena posebna naloga. Otroci so Dedka Mraza nestrpno klicali, preden se je končno pojavil pred njimi. Njegova siva kučma, dolga bela brada, palica, na katero se je opiral ter zvrhan koš so dajali vtis čisto pravega belega moža s Severnega pola. Najprej jih je nagovoril z lepimi besedami in seveda s vprašanjem »Ali ste bili letos kaj pridni?« Ko pa so vsi v en glas povedali, da so bili pridni ter obljubili pridnost še naprej, jim je obljubil darila, ki so jih čakala v velikih vrečah okrog vrtca. 28 Srca zaposlenih Vse je bilo tako praznično in pravljično, kajti vse se je odvijalo zunaj. Narava je bila pokrita z belo prevleko, pa še snežiti je začelo. Hitro je minilo snidenje z Dedkom Mrazom. Rekel jim je, da se mu zelo mudi, kajti gre še obdarovat druge otroke. Za slovo je pomahal s palico. Tudi otroci in vzgojiteljice so mahale za njim. Lepo je bilo videti tudi najmlajše, kako ponosno stiskajo svoja darilca z mnogimi prijetnimi vtisi. Upam, da smo z majhnimi dejanji naredili nekaj zelo velikega za otroke, kajti tudi skromna sreča je sreča in treba je vedno nekoga osrečiti, da bi sami ostali srečni. Nataša Pečovnik, delovna terapevtka FIZIOTERAPIJA Noge me bolijo, zato hitim na fizioterapijo. Novak, Nataša in Milena zame poskrbijo, da na delo hitim brez bolečin, saj še veliko let za službo živim. Dobro, da so izumili fizioterapijo, saj sicer bi vsi nepokretni ležali in tarnali z bolečino. Oh, kako dobro dene, vsaj za nekaj časa odložiti bol in v telo sonce posije. Poskočni smo in veseli, ko zdravi naokrog hitimo, in povsem navaden dan, v dan in pol spremenimo. Janja Očko, zdravstvena tehnica 29 Srca zaposlenih KAKO DOLGO ŠE? Kmalu bo minilo pet let, odkar sem zaposlena v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane. Delo s starejšimi ljudmi in sodelovanje s sodelavkami in sodelavci v Službi zdravstvene nege in oskrbe ter sodelovanje z zaposlenimi v ostalih službah v domu mi prinaša vsak dan znova nove izzive in zadovoljstvo ob skupaj doseženih ciljih. Že kmalu po mojem prihodu v dom sem ugotovila, da se nisem dolžna opravičevati nezadovoljnim uporabnikom naših storitev, ko zaposleni nismo naredili napake pri svojem delu. Moja dolžnost je pojasniti vsem našim uporabnikom, tako stanovalcem kot njihovim svojcem, da ne moremo določene storitve opraviti ob točno določenem času z njihove strani, storitve, ki je mi ne izvajamo ali pa je stanovalec nima zajete v dogovoru. Vse pogosteje se zaposleni srečujemo z zahtevami po storitvah s strani uporabnikov, ki se izvajajo le v bolnišnicah. To je posledica nameščanja stanovalcev neposredno iz bolnišnice v dom, ker ni prostora na negovalnih oddelkih. Želim poudariti, da se aktivnosti zdravstvene nege v domovih izvajajo po strokovnih smernicah tako kot v bolnišnicah. Razlika je le v plačilu storitev in kar je za nas zaposlene še bolj boleče, v kadrovskih normativih, ki so za domove občutno nižji. 30 Srca zaposlenih Vsi zaposleni se zavedamo, da imajo ljudje, ki bivajo v domovih ob potrebi po pravočasnem obroku, razdeljenih zdravilih, opravljenem prevezu rane ali menjavi pleničke še veliko drugih življenjsko pomembnih potreb, da bi bilo bivanje za njih sprejemljivo in bi ublažilo izgubo načina življenja pred prihodom v dom. Ljudje potrebujejo ob sebi ljudi, kar pomeni pozornost, namenjeno le njim, nekaj dodatnih minut časa za pogovor, stisk roke. Ne morem pozabiti stanovalke, ki se vsakič ob vstopu v sobo zahvali za pozdrav in ker smo jo prišli pogledat. Veliko osebnih stisk, nerazumevanja med stanovalci ali nerazumevanja s svojci stanovalci želijo zaupati osebju, ki hiti skozi sobe z mislijo, da mora pravočasno, kakovostno opraviti vse storitve. Ker pa smo tudi zaposleni le ljudje, se kljub trudu za čim višjo stopnjo profesionalnosti pri našem delu zgodi, da je izrečena kakšna neprimerna, preglasna beseda. To vsekakor obžalujemo, vendar si tudi mi želimo razumevanja za situacijo, v kateri smo se znašli. V domu imamo iz meseca v mesec vse več stanovalcev na negovalnih oddelkih, ki potrebujejo delno pomoč ali pomoč v celoti pri izvajanju vseh temeljnih življenjskih aktivnosti. Število zaposlenih se ne spreminja, tudi fluktuacije kadra v domu praktično ni, kljub psihično in fizično napornemu delu. Ker je bila za veliko zaposlenih zaposlitev v domu prva zaposlitev in so na istem delovnem mestu že skoraj polno pokojninsko dobo, se poznajo posledice dolgoletnih obremenitev tudi na njihovem zdravju. Kljub temu pa ostaja pri zaposlenih veliko empatije za delo s starejšimi ljudmi. Skušamo razumeti tudi nejevoljo vas, uporabnikov naših storitev – stanovalcev in svojcev ob morebitnem dvigu cene storitve, ob plačilu ali doplačilu določenih zdravil, storitev. Zaposleni ob vsaki priložnosti in možnosti izražamo na primernih mestih nezadovoljstvo nad razmerami v domovih in opozarjamo na težave, s katerimi se srečujemo vsi skupaj. Počasi nam zmanjkuje moči za prepričevanje. Menimo, da bi bilo prav, da bi bili slišani tudi uporabniki tako v lokalni skupnosti kot na nivoju države ob nezadovoljstvu z obravnavo v bolnišnici ali v domu. Le tako bomo skupaj vplivali na spremembe v bližnji prihodnosti, ki bi naj prinesle prijazno staranje za vse v resničnem življenju. Alma Hren, vodja Službe zdravstvene nege in oskrbe 31 Srca zaposlenih REVIJA PEVSKIH ZBOROV STANOVALCEV SOCIALNIH ZAVODOV SLOVENIJE V oblačnem četrtkovem jutru smo se s pevskih zborom Velikonočnica podali na pot proti prestolnici naše dežele, kjer smo se že tradicionalno udeležili revije pevskih zborov stanovalcev socialnih zavodov Slovenije, tokrat že sedemnajstič zapored. Pot smo si krajšali z utrinki iz prejšnjih revij, s poslušanjem glasbe in medsebojnim pogovorom. Tokrat je bil organizator revije Dom starejših Fužine. Sprejeli so nas v kupolasti dvorani na Gospodarskem razstavišču. V uvodnem kulturnem programu so nas pozdravili godbeniki iz Bežigrada s simpatičnimi mažoretkami, Lado Leskovar z izborom zimzelenih melodij, župan mestne občine Ljubljana in predsednik skupščine Skupnosti socialnih zavodov Slovenije. V tekmovalnem delu se je predstavilo kar 31 zborov, skupno pa se nas je na tem prireditvenem prostoru zbralo zavidljivih 42 domov iz celotne Slovenije. Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane je zastopalo šest pevcev in dve spremljevalki – mentorici. Za nemoten potek organizacije same prireditve so poskrbeli dijaki Srednje zdravstvene šole Ljubljana, študentje Visoke šole za zdravstvo Novo Mesto in dijaki Srednje šole za gostinstvo in turizem Ljubljana. Po končanem uradnem delu je sledila pogostitev in druženje z ostalimi udeleženci. Ob zvokih prijetnih melodij smo se tudi zavrteli in družno zapeli. Ker pa vse stvari, ki so lepe, hitro minejo, se je tudi ta dan iz oblačnega jutra prevesil v sončno popoldne in sledil je povratek proti Štajerski, proti domu. S pozitivnimi mislimi, dobro voljo in smehom na obrazu smo srečno prispeli nazaj v »našo prestolnico«, POLJČANE. Kristina Golob, delovna terapevtka 32 Srca zaposlenih OBISK IZ AVSTRALIJE Čas je vladar našega dneva, leta, življenja. Od nas pa je odvisno, kako in koliko ga zapolnimo. Skoraj vsak izmed nas bi z dogodki v preteklem letu lahko sestavil svoje glasilo, vendar nam le nekateri dogodki sežejo tako globoko v srce, da jih želimo zapisati in deliti z drugimi. Tako je v meni ostal spomin na obisk Željkovih sester iz Avstralije. Njegova mati si je kot samohranilka bila prisiljena ustvariti družino daleč od doma. Skrb za Željka je prepustila svojcem. Kljub temu, da si je ustvarila družino, v kateri so se ji rodile štiri hčere, je zaradi strahu pred ponovnim razočaranjem le sama ohranila stike z sinom. Željko pa žal ni imel možnosti, da bi ji pisal, saj je do svojega 68. leta poznal le nekaj tiskanih črk, katere so sestavljale njegovo ime. Tako so leta minila in zaradi bolezni v družini, kjer je živel, se je moral preseliti v naš dom. Kljub temu, da smo ga poznali kot zelo zadržanega stanovalca, je nekega dne izrazil željo, da se želi naučiti pisati, kolikor bo mogoče. Ob moji pomoči se je kaj kmalu naučil toliko pisanih besed, da je lahko napisal pismo. Zbrala sva korajžo in pisala v Avstralijo. Čez čas, ko smo si že uspešno dopisovali, je eno od Željkovih pisem prejela ena izmed njegovih sester. Nad novico, da ima brata v Sloveniji, je bila zelo navdušena in to so pokazale tudi ostale tri. Kaj kmalu je Željko prejel pismo z željami, da se čim prej spoznajo . 33 Srca zaposlenih Skoraj neverjetno, da bi se uresničilo, pa vendar je dočakal topel avgustovski dan, ko se je odpeljal s sorodniki na letališče v Gradec pričakat sestre. Neizmerno srečo je bilo začutiti ob njegovem prihodu z letališča, saj je skozi vrata vstopil brez besed in kar nekaj časa je potreboval, preden se je iz njega vsul plaz občutkov. Ta dan se je očitno zanj zgodilo preveč novega. Šele na ponovnem srečanju, tokrat čez dva dni v našem domu, se je nekoliko sprostil. Ponosno je sestram pokazal »svoj« dom in zajčke, za katere skrbi, z veseljem pa je predstavil tudi mene. S skupnimi močmi smo se sporazumevali in moram priznati, da sem se kar namučila, preden sem po tolikih letih povedala kaj v angleščini. Ampak sestri sta tako prisrčni in preprosti, da smo se na koncu kar spoprijateljili in izmenjali elektronske naslove. Naredili smo tudi nekaj posnetkov za spomin. Komaj je Željko vse skupaj dobro dojel, že je prišel dan vrnitve in slovesa. Kadarkoli odslej spregovorimo o tem obisku, se ponosno nasmeji in reče: »Tote moje sestrce so me pa res presenetle«. Željko je v tem letu praznoval tudi svoj 70. rojstni dan. Njegova skrita želja je bila, da sestre tudi tokrat ne pozabijo nanj. Prav na datum njegovega rojstnega dne mu je poštar izročil kuverto s škatlico, iz nje pa se je svetil velik zlat prstan kot darilo in vizitka z najlepšimi željami, predvsem po ponovnem snidenju. Skoraj vsak mesec prispe kakšna elektronska pošta z novicami iz Avstralije, ki jih s pomočjo mojega brata prevedemo in odpišemo. Željko je vesel vsake pošte in sporočila iz tujine. V njem pa še vedno tli želja, da bi spoznal tudi ostali dve sestri, ter da bi še enkrat v življenju lahko objel svojo mamo. Romana Bošak, receptorka BALINIŠČE IN RUSKO KEGLJIŠČE Že pred nekaj leti se je v našem domu porodila ideja o postavitvi balinišča za naše stanovalce. Zato je bilo narejeno tudi improvizirano balinišče ob kurilnici doma. Ker pa je bila zadeva bolj zasilna, tudi ni nikoli prav zaživela. 34 Srca zaposlenih Pri svojih obhodih doma sem se večkrat ustavil ob tem balinišču in razmišljal, kako in kje ga postaviti. O tem smo se večkrat pogovarjali tudi s hišniki in prišli smo do ideje, da bi bila najlepša lokacija med kurilnico in našimi »brajdami«. Ker smo v letu 2009 v naši kotlovnici zamenjali premog s kurilnim oljem, je bilo potrebno izkopati in odstraniti staro cisterno za olje, ki je bila ravno na tem prostoru zakopana v zemljo. Našo zamisel smo predstavili direktorici, ki se je takoj strinjala, od tu naprej pa je šlo vse kot namazano. Izkoristili smo prisotnost gradbenih strojev in opravili izkop zemlje in nasuli peska za podlago. Čez zimo je zadeva mirovala, letos spomladi pa smo takoj, ko je vreme dopuščalo, pričeli z deli. Vodja projekta je bil moj sodelavec Razboršek Milan, ki je svoje delo odlično opravil. Pripravil je načrte, poiskal mere, predlagal materiale in nadziral izvajalce. Naša ideja je bila, da uredimo prostor, na katerem bi lahko imeli tudi še kakšno drugo prireditev (trgatev, srečanja zeliščarske skupine in druge). Ker je bil naš dom tudi organizator športnih iger za stanovalce domov celjske regije, smo z deli pohiteli. Otvoritev novega igrišča je bila 04.05.2010 in od takrat naprej je tudi v uporabi. Naši stanovalci so pridno in zagnano trenirali in na igrah uspešno nastopili. Žal je slabo vreme preprečilo izvedbo iger na igrišču. Upam, da je igrišče všeč našim stanovalcem in zaposlenim. Vse vabim, da nam poveste svoje predloge in želje ter da igrišče kar največ uporabljate. Vojko Težak, vodja Tehničnih služb ZGODBA O KRIČANJU IN ŠEPETANJU Po uspešno končanem študiju na Fakulteti za socialno delo v Ljubljani konec januarja letos sem takoj začela iskati mesto v ustrezni ustanovi, kjer bi lahko opravljala pripravništvo, ki je nekakšna vmesna stopnja po študiju. Pripravi te na samostojno poklicno pot. V Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane sem poslala pisno prošnjo in bila prijetno presenečena ob pozitivnem odzivu in ponujeni priložnosti. Pripravništvo opravljam pod vodstvom mentorice, socialne delavke Tanje Kajtna. V opravljanju pripravništva vidim priložnost, da spoznam zanimive nove ljudi, se ogromno naučim ter doživim veliko lepih trenutkov, ki me bodo izpopolnjevali. Moji prvi vtisi so pozitivni. Vzdušje v domu je prijetno in prijazno. Sicer sem tukaj šele kratek čas, ampak spoznavam, da je dogajanje v domu izredno razgibano in pestro. 35 Srca zaposlenih Ves čas se nekaj dogaja. V prvem tednu moje navzočnosti so posadili trto in organizirali športne igre, v katerih se je med seboj pomerilo več domov za starejše. Verjamem, da je dogajanje tako bogato in raznoliko tudi čez vse leto. Moje delo v domu je raznoliko in zanimivo. Srečujem se tudi s stanovalci, ki jim jesen življenja ne pomeni bremena, pač pa skušajo svoj čas doživljati aktivno, razgibano in polno. Osebje, ki jim pri tem pomaga, je prijazno, strokovno in vedno pripravljeno učinkovito reševati vse težave, ki med ljudmi normalno nastajajo. Ugotavljam, da so topli medsebojni stiki vir reševanja težav, pa naj si bo med osebjem ali med stanovalci. Pomembno je prisluhniti drug drugemu, se pogovarjati in sproti reševati težave, ki v tako številčni skupnosti skoraj morajo nastajati, saj so gonilo napredka in učinkovit generator novih idej, novih spoznanj in novih izkušenj. Pred kratkim sem prebrala zgodbo, ki govori o ljubezni do sočloveka, na katero včasih pozabimo. Rada bi jo delila z vami. Nekoč je učitelj vprašal svoje učence: "Zakaj ljudje kričijo, kadar so jezni?" Učenci so razmišljali nekaj časa, nato je eden izmed njih odgovoril: "Zato, ker izgubimo potrpljenje, zato kričimo." "Vendar, zakaj bi kričal, če je oseba poleg tebe?" je vprašal učitelj. "Ali ni mogoče govoriti po tihem, nalahno? Zakaj kričiš, ko si jezen?" Učenci so dajali še nekatere druge odgovore, vendar nobeden ni zadovoljil učitelja. Končno je razložil: "Kadar sta dve osebi sprti, jezni, se njuni srci zelo oddaljita. Zato morata kričati eden na drugega, da njun krik preseže razdaljo in se utegneta slišati. Čim bolj sta jezna, glasneje morata kričati, da se slišita, ker je razdalja med njima velika. Kaj se pa zgodi, ko se dve osebi zaljubita? Si ne kričita, govorita si nežno, zakaj? Njuni srci sta si zelo blizu. Razdalja med njima je zelo majhna. In kaj se zgodi, ko se še bolj zaljubita? Ne govorita. Le šepetata in se še bolj zbližata v svoji ljubezni. Končno ne potrebujeta niti šepeta. Le gledata se, in to je vse. Takšni sta dve osebi, kadar se ljubita. 36 Srca zaposlenih Kadar se prepirate, ne pustite, da se vaša srca oddaljijo; ne izgovarjajte besed, ki bi vas še bolj oddaljile drug od drugega, kajti prišel bo dan, ko bo razdalja tako velika, da ne boste našli več poti nazaj." (Avtor: P. Nadino Conte) Ta zgodba nosi v sebi globoko sporočilo, ki velja tako za družinske kot tudi druge skupnosti. Če si bodo ljudje med seboj dovolj blizu, bo slišati le prijazno besedo, ljubezensko šepetanje in čutila se bo bližina src. Jasna Kopše, socialna delavka-pripravnica DOMSKA PESEM V Poljčanah pod Bočem stoji en velik dom, kjer ga v naslednjih vrsticah opisala bom. V njem izvrstni ljudje bivajo, ki se stanovalci in zaposleni nazivajo. Pri nas se vedno nekaj dogaja ter veliko zamisli in idej poraja. Tako si srčno želimo vsi, da bi vedno srečni in zadovoljni bili. Včasih pa seveda enostavno ni tako, ker bolezni in tegob preprečiti ni lahko. S skupnimi močmi preprečimo oviro vsakršno, ki nam pusti izkušnjo kakšno. Naš zdravnik k nam redno prihaja ter recepte in nasvete za zdravje izdaja. Medicinske sestre in bolničarji pa skrbijo za to, da delo na oddelku dobro opravljeno bo. Fizioterapevti pri nas poskrbijo, da mišice in kosti stanovalcev ne zaspijo. Če so pri njih redni in pridni so rezultati, kar hitro vidni. Delovni terapevtki delata predvsem na tem, da zapolnjen je prosti čas vsem. Prizadevata pa si tudi za to, da vsakomur oblačenje in umivanje lažje bo. da se vonj po hrani daleč naokrog razprši. Hrano tudi vedno lepo na mizo prinesejo, da se stanovalci na kuhinjo dobro zanesejo. Tu je pa še naša tehnična služba, ki jim je popravilo skoraj stalna družba. Potrebno je poskrbeti, da stroji in ostalo niso alarmni, da počutimo se pri svojem delu vsi varni. V pralnici poskrbijo za likanje in pranje, da vsak stanovalec in zaposleni rad čist »zleze« vanje. Tam se tudi veliko stvari zašije, ko se potreba po tem razvije. Recepcija pa lepo poskrbi, da prvi dober vtis naredi. Tu pa so še drugi zaposleni, ki imajo pravtako veliko dela, pa smo kljub temu druščina vesela. Upamo in želimo, da vsem našim stanovalcem ugodimo. Včasih pa to ni lahko, zato nas sprejmite tudi tako. Potrudimo se poiskati rešitev skupno, pa se ne počutimo več obupno. Zato z optimizmom in upanjem naprej, pa nam bo lažje zdaj in vselej. Nataša Pečovnik, delovna terapevtka Iz naše kuhinje pa vedno lepo zadiši, 37 Srca zaposlenih PRAŠIČEK »FEST« V POLJČANAH Ja, sliši se zanimivo. Pekel se bo odojek, prisotno bo veliko glasbe in zabave. Naš dom kot vedno zainteresiran za novitete ter z željo po par dnevih v letu, ki so malo drugačni od vsakdanjika, se je z veseljem odzval vabilu. Napočila je sobota, ko smo se odpravili proti Poljčanam pod velik šotor z mizami, ki so bile rezervirane prav za nas. Postavili smo tudi svojo stojnico z našimi izdelki iz delovne terapije. Počutili smo se ponosni in sprejeti, da lahko sodelujemo v tako pomembnem dogodku, ki se je odvijal v našem kraju. Kasneje je oder bil samo naš, ko je pevski zbor odpel dve pesmi. Nato se je predstavila še mešana glasbena skupina Pod Bočem. Za konec pa sta še zaposleni v domu, Romana in Janja, odigrali skeč, ki je privabil nasmeh na lica vseh navzočih v šotoru. Po nastopu smo se pošteno okrepčali in najedli dobrot, ki so jih pripravili organizatorji. Razveselila sta nas znana muzikanta in pevca Korado in Brendi ter skupina Express. Pete so nas zasrbele in morali smo na plesišče. Tudi različna poljčanska društva, ki so nastopala v igrah, so nas dodobra nasmejala. S svojo prisrčnostjo so prišli do zmagovalnega društva, čeprav je vsem bil moto predvsem druženje in veselje. Malo že utrujeni in s prijetnimi občutji smo se vrnili domov. Čez nekaj časa smo dobili tudi zgoščenko našega nastopa in vsega dogajanja na festu, ki smo si ga z veseljem pogledali ter še ponovno obudili spomine na ta dogodek. Nataša Pečovnik, delovna terapevtka 38 Srca zaposlenih OTVORITEV RAZSTAVE SLIKARSKIH DEL V DOMU DR. JOŽETA POTRČA POLJČANE Tudi v letu 2010 smo v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane nadaljevali z razstavljanjem slikarskih del. Spomladi je svoje slike razstavljal g. Roman Studenčnik iz Poljčan. Njegova razstavljena dela je bilo kar nekaj časa mogoče opazovati v avli doma. Vsaka slika je umetnost zase. Svojo umetniško domišljijo izraža na slikarskih platnih. Navdihe najpogosteje išče v naravi, v kateri je neustavljiv vir ustvarjalnosti. Značilnost njegovega slikanja je ustvarjanje z slikarsko lopatico, kateri po domače rečemo »špahtl«. Uvod v otvoritev razstave je naredil pevskih zbor Velikonočnica, ki je zbranim zapel dve ljudski pesmi. Sledila je predstavitev slikarja in nagovor gospe Alme Hren, ki je tudi slovesno odprla razstavo. Po uradnem delu je sledilo druženje vseh prisotnih v avli doma. Kristina Golob, delovna terapevtka PRAZNOVANJE OB DNEVU ŽENA V POLJČANSKEM DOMU Ob 8. marcu smo v počastitev praznika Dneva žena stanovalcem Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane pripravili kratek program, v katerem smo se tokrat predstavili zaposleni. Pripravili smo jim kratek skeč, predstavil se je pevski zbor zaposlenih z izbranim repertoarjem, na koncu pa je nastopila še mešana glasbena skupina stanovalcev in zaposlenih Pod Bočem. 39 Srca zaposlenih Celotni progam je v beli dvorani, katero uporabljamo za tovrstne namene, povezovala ga je direktorica doma, ga. Iva Soršak. Zbralo se je veliko število stanovalcev. Nad videnim in slišanim so bili zelo navdušeni, hkrati pa je vsak izmed njih na svoj osebni način podoživel praznik Dan žena, ki je imel nekoč zanje prav poseben pomen. Kristina Golob, delovna terapevtka SILVESTROVANJE 2010 NA VAROVANEM ODDELKU Ko je leto naokrog, se tudi na varovanem oddelku poslovimo od starega in nazdravimo novemu letu. S stanovalci varovanega oddelka in njihovimi svojci smo konec decembra preživeli prijetno popoldansko druženje. Skupaj smo v prazničnem vzdušju pokramljali ob dobri hrani in v družbi nastopajočih osnovnošolcev, ki so nam zaigrali in z našimi stanovalci tudi zapeli. Preko diaprojekcije smo si ogledali in predstavili vrsto aktivnosti, ki čez celo leto potekajo na varovanem oddelku. Popoldan se je hitro prevesil v večer, ko nam je zaključek našega silvestrovanja popestril še ansambel Veseli Slavčki. Dobre volje smo se poslovili od starega leta, pozdravili prihajajoče leto ter si v njem zaželeli le najboljše. Stanka Šošter, zdravstvena tehnica 40 Srca zaposlenih ŠPORTNO - DRUŽABNE IGRE STANOVALCEV DOMOV CELJSKE REGIJE Mesec maj je mesec razcveta narave, mesec ljubezni, hkrati pa tudi mesec športnih prireditev širom naše dežele. V Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane smo bili v letošnjem letu organizatorji športno družabnih iger za stanovalce domov celjske regije. Prijavilo se je devet domov in sicer: Dom Nine Pokorn Grmovje, Žalec, Dom starejših Šentjur, Pegazov dom Rogaška Slatina, Lambrechtov dom Slovenske Konjice, Dom ob Savinji Celje, Dom upokojencev Polzela, Dom Lipa Štore, Špesov dom Vojnik, Dom Šmarje pri Jelšah. Tudi Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane je imel svojo ekipo, ki je bila sestavljena iz štirih tekmovalcev. Zaradi vremena, ki nam je pošteno zagodlo, smo bili primorani tekmovanje izpeljati v notranjosti naše hiše. Pripravili smo tekmovanje v štirih disciplinah: metanje žoge na koš, metanje obročev na lesene palčke, iskanje skritih besed in kegljanje na našem novem igrišču. Slednjega smo morali zaradi dežja žal odpovedati. Nebo nad Poljčanami in temni oblaki nad Bočem se nikakor niso želeli dvigniti, ampak kljub temu smo se z maksimalno organiziranostjo potrudili in izpeljali tekmovanje po predvidenem načrtu. Telovadnica v prostorih fizioterapije se je spremenila v pravo športno prizorišče, kjer smo izvedli metanje žoge na koš in metanje obročev na lesene palčke. Sledil je kratek premor za počitek in okrepčilo, nato pa se je dogajanje preselilo v prostore delovne terapije, kjer so ekipe iskale skrite besede. 41 Srca zaposlenih Nekatere ekipe iz posameznih domov so spremljali tudi njihovi direktorji, ki so se v zaključnem delu pomerili v tako imenovanem »Poljčanskem ribolovu«. S palico so morali ujeti stekleničko rujne kapljice. Žal nobenemu izmed direktorjev ulov ni uspel. Stari rek pravi, da je važno sodelovati, ne pa zmagovati, zato so bili zmagovalci prav vsi. Sledila je razglasitev rezultatov, podelitev priznanj in pokalov, nato pa kosilo v domski jedilnici. Zmagovalec športno – družabnih iger je postal Pegazov dom Rogaška Slatina, drugo mesto je osvojil Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane, pokal za tretje mesto pa je romal v Dom starejših Šentjur. 13. 5. 2010 je dan, ki bo ostal tako nam, prirediteljem kot tudi vsem ostalim udeležencem v prav posebnem spominu. Že drugi dan smo prejemali čestitke in zahvale po telefonu in verjemite, prijetno nam je bilo ob tem. Kristina Golob, delovna terapevtka SPET DOMA Mlad si toliko, kot tvoje zaupanje in star toliko, kot tvoj dvom; tako mlad kot tvoja samozavest in tako star kot tvoj strah; tako mlad kot tvoje upanje in tako star kot tvoj obup. (Douglas MacArthur) Tudi mene v življenju vodi zaupanje, samozavest, upanje in prav to me je privedlo do nove velike odločitve v življenju, to je spremembe službe. Na svoji poklicni poti sem že dvakrat menjal zaposlitev in tako izkusil vse dobre in manj dobre stvari, ki jih takšne odločitve prinašajo. Svoje znanje in delovne izkušnje sem si najprej nabiral v Domu Danice Vogrinec Maribor, nato pa na Zavodu za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Letos se mi je ponudila priložnost zaposlitve v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane. 42 Srca zaposlenih Zavedam se velike odgovornosti, ki sem jo sprejel z zaposlitvijo na delovnem mestu poslovnega sekretarja. Želim si, da bi k urejenemu bivalnemu in delovnemu okolju prispeval svoj del izkušenj in znanja in s tem pozitivno vplival na kakovost življenja in dela v domu. V največje veselje mi je, da sem se po dolgih letih spet vrnil v dom upokojencev in ponovno začutil toplino in skromnost stanovalcev, ki jo izžarevajo na vsakem koraku. Spet se počutim, kot da sem doma. Goran Frangež, poslovni sekretar PEVSKI ZBOR ZAPOSLENIH - GOSTJE V IDRIJI V Idrijo smo pet odšli, pesem delavci doma predstavili, minile so urce dve ali tri, čas v pesmi naenkrat odhiti. Lepo se je tudi skeč odigral, parček duška si je dal, zraven še literček dodal, in dobro voljo zasejal. Sprejem nas je topel doletel, ogled je stanovalce prevzel, v očeh jim žarek je zasijal, in smeh na lica jim prignal. Srečanje je lepo bilo, o, da bi le še trajalo, kajti v življenju pomembno je le, kaj podarimo si ljudje. Čutili smo zadovoljstvo vsi, saj bomo se še srečali, pričakujemo jih, da pridejo v vas, da bodo obisk vrnili, nas z njim počastili. Štefka Jug, delovna inštruktorica 43 Srca zaposlenih NARAVI NAPROTI – SREČA NA POTI V avli doma smo letos organizirali kožuhanje oziroma ličkanje koruze. Zbralo se nas je lepo število, kar za celo skupino, stanovalcev in delavcev doma. Obudili smo star običaj, za mnoge spomin na mlade dni in opravil na kmetih. Naš namen je bil popestriti in zapolniti popoldan in združiti prijetno s koristnim. Seveda je nanesel pogovor na čase nekoč, ko je bilo vse bolj skromno. Sosedje na vasi so si priskočili na pomoč ob spravilu pridelkov in večjih delih. Za mlade pa je bila to priložnost za druženje in spoznavanje. Marsikdo pomni, da se je doživelo veliko lepega. Danes ni več tako… Naše veselo druženje je doprineslo, da smo koruzo hitro zličkali in jo zvezali za obesit. Zraven smo prepevali in se veselili. Vse to smo ponovili kar nekajkrat tudi na varovanem oddelku v delavnicah. Smeh in druženje je povezalo tudi naše stanovalce in delo je bilo kar prehitro končano. Naša utica je bila pozimi ponosno odeta v šope obešene koruze. Tudi delavnice luščenje koruze in fižola smo opravili v utici in jo kar pogosto obiskali. To je vez med naravo, nami in delom, ki je včasih bilo nam vsem znano in potrebno, sedaj pa nam krajša čas, budi spomine in zapolnjuje nekoč delovne roke. 44 Srca zaposlenih Včasih smo živeli skromno, takšna dela so bila nujna. Sedaj so ostali običaji, ki budijo lepe spomine, vračajo nas v leta, desetletja nazaj, ko so ljudje živeli brez naglice, stresa in vsega blagostanja, ki ga imamo danes. Lepo je ob prijetnem opravilu vsaj včasih čas zavrteti nazaj. Žal pa vsi kar hitimo in ne znamo si več vzeti časa za pogled v preteklost. Včasih še časa za sedanjost ni, ampak hitimo v prihodnost. Lepo nam je bilo, spomin nam ostaja. Res je bilo lepo, minilo je, pa še bo. Ko si vzamemo čas, ko pride jesen. Štefka Jug, delovna inštruktorica SONCE S teboj, samo s teboj bolečina zbledi, ki jo seje zima. tvojega vabila. Sonce…, samo s teboj je vredno sanjati jutri. Štefka Jug, delovna terapvetka Se seme veseli, ko ga ljubiš. Se ptica veseli, ko ji obljubiš ljubezen. Se te veseli srce, ko oči čutijo… vsak tvoj žarek podarjene ljubezni. In polniš skrinje z zlatim semenom in s cvetovi rož. Se te veselim, ko iz mračnih dni osuješ suhe liste. Sonce, ko posiješ v moj dom… kot žitno polje vzvalovim, ko poboža me tvoj žarek, zažgolim v srcu. Sonce…, sem tvoja dolžnica. Brez tebe mi zastane srce in v očeh… lesk prekrije tema. Tema…, mavrica ne sliši ZRNO Preden zrno v zemljo pade, da sadove obrodi, mora samo dozoreti, nas narava to uči. Včasih trnje ga prepleta in plevel ga zamori, vendar sonce ga obsije, dež z neba ga orosi. Če je močno, se ne zlomi, pozno, vendar dozori! Štefka Jug, delovna terapvetka 45 Srca zaposlenih POLEPŠAJMO JESEN ŽIVLJENJA IN PONUDIMO DOSTOJNO STAROST S stanovalci varovanega oddelka se vključujemo v kulturne in družabne prireditve, ki se odvijajo v domu. Okolica doma nam nudi tudi uživanje svežega zraka, zato se radi sprehodimo, izkoristimo vsak sončni žarek, da si napolnimo baterije z novo energijo. Včasih tudi posedemo v vrtni utici, izkoristimo mir ali tudi poklepetamo. Na oddelku je vzdušje popestreno z dnevnimi delavnicami in z raznimi dodatnimi aktivnostmi. Za delo si najprej izberemo prostor, da lahko delo skupine poteka vodeno, sproščeno in da skupina ustvarja nemoteno. Te aktivnosti nam pomagajo krepiti socialne stike celega oddelka, negujejo telesne in intelektualne spretnosti vseh posameznikov, saj so aktivnosti pestre in se za vsakogar najde kaj zanimivega. Nekatere dejavnosti nudijo zadovoljstvo in pomagajo ohranjati fizične sposobnosti, druge so bolj intelektualne. Zelo zanimiva in osebna je »Življenjska knjiga« za vsakega posameznika, v kateri zbiramo njegove osebne fotografije, razglednice kraja bivanja, njegove spomine…Stari običaji so nam zelo pri srcu, saj je, zaradi različnosti, kar nekaj tem, ki jih obdelujemo: od šole nekoč, narodnih običajev, do vasovanja, služenja vojaškega roka, porok… Veliko se dogaja ob praznovanjih, ko prinesemo predmete iz podstrešja. Glasbene aktivnosti so izredno lepo sprejete in pozitivno vplivajo na razpoloženje stanovalcev; vedno znova nas združuje pesem, pa tudi igranje na glasbila. Veliko aktivnosti temelji na uporabi barv, papirja, trakov, niti, lesa, voska, gline, suhega cvetja itd…Aktivnostim kuhanja in peke se ne da upreti, še posebej, ko zadiši po domačih in preprostih jedeh. Molitev je posebna pozornost, zadovoljstvo, nastane vez med nami, pomirja nas in skoraj vsi sodelujemo. 46 Srca zaposlenih Družabne dejavnosti je potrebno pozorno izbrati glede na sodelujoče: vrečke presenečenja, kvizi, igranje tombole, organiziranje čajank, pitje kave, piškotne pojedine. Družimo se tudi ob skupinskem poslušanju radia ali branju časopisa. Vsak dan sledijo še telesne aktivnosti, hoja, telovadba, telesne vaje. Izvajamo tudi vaje, namenjene vzdrževanju besedišča in razumevanju besed ter vaje za vadbo kratkoročnega in dolgoročnega spomina. Ljudje si zaslužimo spoštovanje, stanovalci varovanega oddelka še prav posebej. Razumemo jih, poslušamo, spremljamo, pomagamo…Vzamemo si trenutek zanje, da postojijo, da jim stisnemo roko, se dotaknemo ramen, jih pobožamo po licu, rečemo prijazno besedo, … VSE TO JE POTREBNO. NI VELIKO, PA VENDAR JE TO NAJVEČ, KAR LAHKO NEKOMU DAMO. Štefka Jug, delovna inštruktorica SREČA Sreča ni v glavi in ne v daljavi, ne pod palcem skrit zaklad. Sreča je, ko se delo dobro opravi in ko imaš nekoga rad. (Tone PAVČEK) 47 Tako nas vidijo drugi OBISK V DOMU Starejši ljudje, ki stanujejo v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane, so nas pričakali pred domom. Bili so prijazni stanovalci doma, ki zaradi svoje gibalne oviranosti uporabljajo invalidske vozičke. Najprej smo se pozdravili, nato pa odšli na sprehod po njihovi parceli. Gospa Stanija, socialna delavka v domu, nas je usmerila najprej do bivanja prašičev, nato smo pogledali rastlinjak, kjer imajo zelenjavo, ki so jo sami pridelali. Pogledati smo šli tudi zajce, podrobneje smo spoznali zajčico Belko, ki smo jo lahko pobožali. Mnogi smo se spomnili in spregovorili o domačih živalih, ki jih čuvamo doma. Ogledali smo si tudi vrt z zelišči. Z ovohavanjem smo se poskušali spomniti, kako se katero zelišče imenuje. Pred domom stanovalcev smo skupaj spili vroči čaj iz njihovih zelišč, ki je bil zelo dober. Zapeli smo slovenske narodne pesmi, si izmenjali izkušnje. Mrzlo vreme je narekovalo čas za odhod v sobe, pospremili smo starejše do njihovih bivališč in se poslovili. Verjameva, da smo pokazali starejšim, da smo radi v njihovi družbi. Domov smo se vračali z dragoceno izkušnjo, da smo s svojo prisotnostjo naredili nekaj dobrega. Jasmina Narat in Julija Šošter, 9.b OŠ Poljčane 48 Tako nas vidijo drugi ZELO ZANIMIV OBISK Center starejših občanov Metulj iz Slovenske Bistrice prireja tudi srečanja in obiske drugih ustanov. Zelo sem bila vesela, da smo šli na obisk v Dom dr. Jožeta Potrča v Poljčane, da bom lahko obiskala znance. V tem domu je preživela zadnjih pet let moja mama. Spet sem se počutila kot doma. Obiskala sem njeno sostanovalko Štefko, znanki Marico in Kristino, ki še vedno veze čudovite prte, varovanke iz našega kraja Terezijo, Julčko in nekdanjega soseda Vanča. Na delovni terapiji sem našla še mamine sledi: košarico s kaktusom, vazico, košarice v njeni bivši sobi, njeno podobo na informativnem letaku za dom in spomine v razgovoru z varovanci in delovnim osebjem. Povsod je bila domačnost, prijaznost, vljudnost in pozornost, kar že skozi leta izžareva ta dom. Odlične gostiteljice so bile gospe Iva, Tanja in Nataša. Gospa Iva nam je na ogled postavila današnjo podobo doma in življenja v njem, gospa Nataša nas je podrobno vodila po delovni terapiji, kjer smo bili navdušeni nad izdelki varovancev, gospa Tanja pa je poskrbela za vse ostalo. Bile se usklajeni tim, ki nam je ves čas stal ob strani in nas čudovito gostil z dobrotami domske kuhinje. Glasbeni ansambel pa nas je tako navdušil, da smo skupaj zapeli in zaplesali. Čeprav se mnogi starejši ljudje ob besedi dom počutijo nelagodno, smo ob našem obisku resnično spoznali, da ni tako. Zares smo hvaležni, da smo lahko spoznali mavrične barve in nepozabno srčnost Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane. Štefka Krhlanko, Center za starejše Metulj »METULJČKI« IZ SLOVENSKE BISTRICE SMO OBISKALI DOM DR. JOŽETA POTRČA POLJČANE Svoje delo kot višja medicinska sestra v bolnišnici sem opravljala zelo rada. Bala sem se dneva, ko bom zaključila svojo poklicno pot. Kaj bom brez mojih bolnikov? Pred letom dni me je pot slučajno zanesla v Slovensko Bistrico. Na mojo srečo sem zašla v Center za starejše Metulj. Vodji centra, naša Milica in Petra sta čudoviti, dajeta nam to, kar potrebujemo, pomagata telesno in duševno. Mesečni program je 49 Tako nas vidijo drugi tako pester, da res lahko naredim veliko za sebe. Vsak dan se nekaj dogaja. Trikrat na teden imamo telovadbo z elementi pilatesa in joge, kegljanje, pekarske delavnice, pohode, kopanja, pa še bi lahko naštevali. Nikoli nam ni dolgčas. Tam sem našla tudi prijateljice. Z navdušenjem smo sprejele predlog za obisk doma starostnikov v Poljčanah. Imele smo različne motive. Nekaj jih ima tam svojce, drugi prijatelje, nekateri smo šli tja prvič. Moram priznati, da je bila moja želja videti dom zato, da bi si ogledala morebitno bivanje moje mame v tem domu. Mojo 84-letno nepokretno mamo imam v domu Sv. Eme v Šentjanžu pri Dravogradu. Vendar je nam trem sestram tja predaleč. Zato sem komaj čakala dneva, ko bomo šli z avtobusom proti Poljčanam. Že od daleč se mi je dom prikupil. Parkirali smo na urejenem parkirišču in pomislila sem, kako bi moja mama tukaj uživala. Da je tako, sem videla zadovoljne obraze varovancev, ki so sedeli na klopcah in na vozičkih pred domom. Pred vhodom v dom sta nas čakali prijazna direktorica doma in socialna delavka. Ko smo stopili v dom, smo šli mimo nasmejane receptorke, ki je dajala informacije. To je tisto, kar potrebujemo; nasmeh, ki ne stane nič, ti pa polepša dan. Spet mi je spomin ušel na hvaležnost mojih bolnikov, s katerimi sem tako rada delala. Med njimi sem vedno pozabila na svoje probleme in sem jim pokazala nasmeh in vedno imela za njih lepo besedo. Tukaj imajo varovanci doma res skoraj vse. V pritličju so postreženi s pijačo pri prijazni trgovki. Celo strastni kadilci imajo svoj kotiček, kadar je zunaj hladno, kadilnico. Najprej so nas peljali v tretje nadstropje, kjer so nam predstavili aktivnosti varovancev delovne terapije. Pokazali so nam izdelke, ki jih izdelujejo. Izdelujejo verižice, šatulje, škatle, vezejo, pletejo… Med ustvarjanjem se spletajo prijateljstva, dobra volja in smeh, imajo tudi svoj ansambel in pojejo. Še nam so zaigrali in spontano smo zaplesali z njimi. Tudi pogostili so nas. Res je bilo prav »luštno«! 50 Tako nas vidijo drugi Potem je prišel čas, ki sem ga težko čakala. Ogled delovne terapije, kjer so bili varovanci prepuščenim strokovno usposobljenim, prijaznim delovnim terapevtkam. Videli smo, da so zelo zadovoljni. Pa še kratek pogled na nekaj sob, ki so zelo lepo urejene. Že je bil čas, ko smo se morali posloviti. Seveda ni šlo brez gasilske slike. Ko sem po poti domov listala po glasilu Izviri, nisem mogla verjeti, kako pestro je življenje v domu. Upam, da se bo kmalu našla kakšna soba, da bo del teh aktivnosti doživela tudi moja mama. Nada Štaleker, Center za starejše Metulj OGLED DOMA UPOKOJENCEV POLJČANE V Centru za starejše Metulj smo organizirali skupinski ogled »Metuljčkov« iz Slov. Bistrice v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane. Ogled doma nas je vse zelo presenetil, saj smo imeli priložnost videti iz »prve roke«, kako poteka življenjski ritem stanovalcev doma. Vznemirjenje in pričakovanje, le kaj bomo videli, se je stopnjevalo od pričetka že ob vstopu v dom, do kraja obiska, ko smo naredili še skupaj z stanovalci doma gasilski posnetek. Sam obisk je bil nepopisno lep, saj so nas stanovalci pričakali z radovednostjo in toplim, zadovoljnim sprejemom kot tudi osebje doma. Osebje je delovalo usklajeno, dobrodušno in strokovno. Razkazali so nam prostore delovne terapije, fizioterapije, pralnico, šivalnico, sobe z različnimi standardi, čudovito kapelo, opremljeno s toplimi barvami, vrt in hlev, kjer gojijo pujske in pridelujejo vrtnine. 51 Tako nas vidijo drugi Pridni in prijazni delavci doma lepo skrbijo tako za stanovalce kot za prostore doma. Seveda ne gre pozabiti na krasne izdelke, ki jih stanovalci izdelujejo pod mentorstvom delovnih terapevtk, kot so šatulje, škatle, šali, tapiserije, makrameji, pleteni izdelki in prtički, kjer je potrebno imeti obilo ročnih spretnosti, le teh pa stanovalcem doma ne primanjkuje. Pestrih programov aktivnosti in dogodkov v domu je neizmerno veliko, da lahko vsak najde nekaj zase. Vsak stanovalec ima svojo zgodbo, ki so same po sebi dovolj zgovorne, da smo navezali stike in se pogovorili z znanci, prijatelji, bivšimi sosedi ali pa tudi sorodniki in najožjimi člani naših družin. Drobne nitke našega vsakdana so nas povezale in naj ostanejo tako v naših srcih kot spominih. Družimo se in naj stereotipi o »hiralnicah« odidejo iz našega besednjaka. Tako kot mi sedaj skrbimo za naše starejše, babice, dedke in starše, tako bodo naši vnuki skrbeli za nas. Petra Zavasnik, dipl. delovna terapevtka, koordianatorka Centra za starejše Metulj DRUŽENJE Druženje je zelo pomembno za ljudi vseh starosti, za starejše, za ljudi srednjih let in za mlade. Pomaga nam, da se ne počutimo tako osamljene. To velja še posebej za starejše. Jaz sem vsak petek hodila v dom za ostarele v Poljčanah, kjer sem obiskala prijetno gospo in se z njo družila. Poleg nje sem spoznala veliko navad starejših, čeprav mi ni nikoli pripovedovala o tem. Sem pa tudi ugotovila, da se najini družini poznata. Gospa in mamina teta, ki je tudi v domu, se poznata že iz otroštva, saj sta bili sosedi. Prav tako pa se poznata moja mama in njena hči, ki sta bili sošolki v osnovni šoli. Zdaj ne hodim več tako pogosto tja, ker gre gospa velikokrat domov; pred kratkim je prišla iz bolnice in je zelo slabotna. Eva Braučič, dijakinja Srednje šole Slovenska Bistrica 52 Tako nas vidijo drugi V ČETRTEK, 11. 3. 2010 SMO PEKLI VELIKONOČNO KVAŠENO PECIVO Zbrali smo se v domu, od koder smo odšli v drugo nadstropje, kjer so nas že pričakali starejši ljudje iz kuharske skupine. Pozdravljali smo se in se veselili ponovnega srečanja. Po njihovih izrazih smo vedeli, da so nas bili zelo veseli. Preden smo testo, ki je že bilo pripravljeno, začeli gnesti, nam je gospa, ki je v domu uslužbenka, pokazala, kako oblikujemo kvašeno testo v ptičke in prestice. Potem smo vsi ustvarjali in vsak je naredil pravo umetnino. Ko smo vse testo oblikovali, smo ga dali v pečico. Medtem, ko smo čakali, da se pecivo speče, smo se pogovarjali, obujali spomine in peli. Po dvajsetih minutah so se nam že cedile sline, saj je bilo velikonočno kvašeno pecivo pečeno. Bilo je zares slastno. Na koncu smo se pogovorili o nadaljnjih srečanjih. Jasmina Narat, 9.b OŠ Poljčane 53 Tako nas vidijo drugi MEDGENERACIJSKI TABOR NA GORENJU Bilo je kratko, a sladko. To bi lahko rekla za medgeneracijsko srečanje domov ostarelih. Zamisel se je porodila g. Katji iz Doma Slov. Konjice. K sodelovanju je povabila Dom iz Poljčan in Rogaške Slatine in seveda njihove stanovalce. Ker je to srečanje medgeneracijsko, so se v domu v Poljčanah spomnili na otroke iz vrtca Slov. Bistrica, enota Mehurčki Poljčane in nas povabili k sodelovanju. Z domom veliko sodelujemo in tudi tokrat smo se odzvali. Čeprav je bil čas odločitve kratek, so se štiri deklice iz vrtca opogumile in v mojem spremstvu odšle na nepozabno taborjenje. Na tabor smo se odpeljali z avtobusom, kar je posebno doživetje za današnje otroke, saj se večina vozijo z osebnimi avtomobili. Skupaj s sedmimi stanovalci doma, udeleženci tabora iz Rogaške in udeleženci iz Konjic, smo šli dogodivščinam naproti. Med taborniki so bili tudi mladi prostovoljci, ki stanovalce obiskujejo in jim nudijo pomoč in toplo besedo v njihovem novem domu, kjer preživljajo starostna leta. Program tabora je bil zelo bogat in pester. Ko smo prispeli na Gorenje v dom, smo se namestili po sobah, nato je sledilo spoznavanje in druženje. Spletli smo mrežo, izbrali skritega prijatelja kateremu smo namenili posebne trenutke. Popoldan je minil ob sprehodih, ogledih znamenitosti, športnih igrah, delavnicah in že je bil tu večer, ko nas je obiskala folklorna skupina. Zabavni večer je minil ob pesmi in glasbi. Gospod Štefan, ki je spremljal stanovalce poljčanskega doma, je vzel v roke kitaro in pelo je staro in mlado. Po celodnevnem druženju in klepetu smo šli v sobe. Deklice iz vrtca so bile vesele, razigrane in so polepšale dan na taboru. Polni vtisov smo zaspali. Zbudilo nas je vriskanje na hodniku, klepet starejših, da gredo na kavico in potem še na telovadbo. Deklice so se želele še malo poigrati in poležati, tako da smo se z našimi prijatelji zopet srečali pri zajtrku. Ko smo jih pozdravile, so se marsikomu zasvetile očke, božali so jih, stisnili k sebi in bile so »naše punčke«. 54 Tako nas vidijo drugi Tudi drugi dan je bil zelo pester. Obisk smo imeli iz muzeja v Ljubljani, izvedeli vse o stari Emoni in se preoblekli v Rimljane in zaigrali igro. Sledile so bogate delavnice, kjer smo si izdelali spominčke na tabor. Popoldan smo celo pekli pecivo in se sladkali. Veliko smeha je bilo pri odkrivanju skritega prijatelja in še bi lahko naštevala. Vsega je enkrat konec, tako je tudi naše druženje na taboru šlo h koncu. Zopet smo stali s kovčki pred avtobusom in se poslavljali. »Naše punčke« so stekle v objem staršem. Za nami je nepozabno druženje in ostali so lepi spomini. Prepričana sem, da smo z udeležbo predšolskih otrok na tovrstnem srečanju popestrili dneva druženj pod Pohorjem. Hvala Domu Poljčane za povabilo, ki nam je znova omogočilo obogatiti vez med najmlajšimi in najstarejšimi . Anica Žnidarko, vzgojiteljica MOJE PROSTOVOLJNO DELO Sem Niko Valand, dijak 2. letnika Srednje zdravstvene in kozmetične šole Maribor. Kot prostovoljec obiskujem Dom dr. Jožeta Potrča že drugo leto. Moj stanovalec je Anton Auer. V teh dveh letih sva se dodobra spoznala, skozi pogovor in igro. Skupaj igrava karte in šah. Veliko časa, ki ga prebijeva skupaj, pa nameniva za pogovore. Najraje poslušam zgodbe iz njegove mladosti, ki opisujejo način življenja v tistih časih. Na podlagi njegovih besed sem spoznal, da je bilo življenje takrat zelo težko, zato gospoda še bolj spoštujem. Ti ljudje so živeli brez interneta, televizije, telefonov, kar si naša generacija ne zna predstavljati. Prav zato je najino druženje še bolj zanimivo, ker primerjava razlike med najinima generacijama. Kadar najdem prosti čas, prihajam v dom, ker te ljudi zelo spoštujem in občudujem. Kljub njihovim letom in zdravstvenim težavam so vedno dobre volje in nasmejani. Niko Valand, prostovoljec 55 Tako nas vidijo drugi POZDRAVLJENI PRIJATELJI Denar je sicer vladar sveta, a še več je vredno, da imaš dobrega prijatelja. Sicer se tudi prijatelji razlikujejo med seboj, je pa prijetna misel, da se lahko v sili posvetuješ z njimi. Sem človek, ki je rad med ljudmi. Rada se pogovarjam, rada pomagam. Po aktivnem obdobju – službi, sem našla svoje zadovoljstvo v delu s starejšimi. Kar hitro sem se vključila v aktivnosti Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane kot prostovoljka za delo v skupini za samopomoč starejših. S skupino Metulji smo se šest let dobivali vsak torek. Bilo je zanimivo, pestro, včasih tudi žalostno. Danes, že deseto leto, delam s skupino Vitice v Kovači vasi. Tudi med nami so se spletle trdne vezi. Lepo nam je, v dom pa še vedno rada grem in obiščem znance in prijatelje. Metulji so še vedno moja skupina, čeprav mnogih ni več. Poznajo me strokovni delavci in stanovalci. Že pri vhodu se prisrčno pozdravimo in poklepetamo. Prijazna beseda nam vsem polepša trenutke sreče. Po obisku sem vesela in žalostna, pa kaj, ko starosti in bolezni ne moremo spremeniti. Rada jih obiščem. Imam veliko prijateljev med osebjem in stanovalci. Vem, da ni vedno vse rožnato, z dobro voljo in razumevanjem pa dnevi kar prehitro tečejo. Prijatelji moji v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane, hvala vam za vse lepe trenutke in ostanimo še naprej povezani. Meta Javernik, voditeljica skupine Vitice MEDGENERACIJSKI TABOR »GORENJE 2010«, 7. in 8. maja 2010 V osrčju neokrnjene narave, v vasi Gorenje nad Zrečami, smo se udeležili medgeneracijskega tabora, šest stanovalcev Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane in vodja skupine starih za samopomoč »Veseljaki« Štefan Kolar. 56 Tako nas vidijo drugi Organizacijo tabora in pripravo pestrega programa je pripravila prizadevna socialna delavka Katja Pen Sevšek iz Lambrechtovega doma Slovenske Konjice. Tabora so se udeležili tudi stanovalci iz Pegazovega doma iz Rogaške Slatine. Starost vseh udeležencev je bila od 6 let do 86. let. Kljub pestrosti programa, so se udeleženci lahko udeleževali vseh aktivnosti, ki so bile prilagojenje njihovim psihičnim in fizičnim sposobnostim. Zanimiv je bil večerni kulturni program, v katerem so nastopili člani folklorne skupine iz Skomarja. Udeleženci tabora so imeli priložnost spoznati tudi življenje in delo starih Emoncev, ki so živeli v stari Emoni, kako so se poročali, kaj so kupovali in v kaj so verovali. Vse to nam je predstavila kustosinja Muzeja iz Ljubljane na zelo zanimiv in svojstven način. V prikazovanju življenja Emoncev je vključila tudi udeležence tabora iz našega doma. Oblekla jih je v rimska oblačila in so odigrali posebne vloge in sicer uglednega rimskega meščana Markosa, ob predstavitvi posebne časti in priznanja za aktivno sodelovanje v rimski vojski. Znak časti je bila podarjena »kuta«, oblačilo v obliki 22 metrov dolgega posebnega blaga, težkega skoraj 20 kilogramov. Blago so Markosu nadeli sužnja in hčerka, ki sta bili tudi udeleženki tabora, oblečeni v rimljanska oblačila. Prikazan nam je bil tudi obseg takratne Emone, ki je meril 400 krat 1500 metrov, obdan z obzidjem. Danes je to področje v Ljubljani od Kongresnega trga do Narodne univerzitetne knjižnice Ljubljana, torej center današnjega mesta. Zanimiv je tudi bil voden ogled po vasi Gorenje, ki so se ga udeležili vsi taborniki. Organizacija tabora je tekla po predvidenem programu, brezhibno, za kar so zaslužni organizatorji iz Lambrechtovega doma Slovenske Konjice. Naši skupni pozitivni vtisi so naslednji: zanimivo je bilo v družbi različnih generacij, spomnili smo se svojega otroštva ob otroškem živ-žavu, medsebojno smo se spoznali in zbližali. Štefan Kolar, voditelj skupine »Veseljaki« 57 Tako nas vidijo drugi SREČANJA SUPORTIVNE SKUPINE Spoznanja, da moj oče boleha za demenco, so bila zame in za mojo družino zelo boleča. Pojavljati so se začela vprašanja, kako bi mu lahko najbolje pomagali. Počasi smo ga pripravljali za vključitev v institucionalno varstvo. Želeli smo si, da mu pomagamo po naših najboljših močeh. Želeli smo, da bi bilo njegovo življenje v domu za starostnike čimbolj kakovostno. V letu 2008 so se nam želje uresničile. Oče je pristal na vključitev v institucionalno varstvo. Njegov drugi dom je bil nov in lep, poln poznanih ljudi, v bližini sorodnikov, prijateljev in znancev. Toda hitro so se začele pojavljati velike težave. Spoznanje, da oče v tem novem in lepem okolju ne more biti, je bilo zame in za mojo družino že drugo boleče spoznanje. Očetu je bilo potrebno priskrbeti varstvo v domu za starostnike z varovanim oddelkom. Sreča nam je bila naklonjena. Našim težavam ste prisluhnili prav vi, zaposleni v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane. Ponovna vključitev očeta v nov dom in novo okolje je bila za vse zelo stresna. Zaposleni v Domu dr. Jožeta Potrča v Poljčanah ste nas sprejeli z veliko mero razumevanja in prijaznosti. Kar nekaj mesecev je bilo potrebnih, da se je oče vključil v novo okolje. Počasni, vendar vztrajni so bili vaši napori, da ste očeta uspešno vključili v novo okolje, ki ga sedaj imenuje MOJ DOM. Vaše strokovno delo se odraža tudi v njegovem vedenju. S pomočjo vaših strokovnih pristopov oče deluje bolj umirjeno in zadovoljno. Vaše pomoči pa ni deležen samo oče, temveč tudi mi, njegovi svojci. V Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane zaposleni poskrbite tudi za svojce stanovalcev v obliki delavnic, predavanj in srečanj. Tudi jaz se udeležujem srečanj Suportivne skupine za pomoč svojcem stanovalcev z demenco. Srečanja v skupini so zame prijetna, me pomirjajo in mi vplivajo zaupanje v strokovno in kakovostno delo zaposlenih. Na srečanjih se pogovarjamo o izkušnjah, ki smo jih doživeli s svojci, o težavah, s katerimi se srečujemo. Svojci radi pripovedujemo zgodbe iz domačega okolja stanovalcev, spominjamo se najlepših dogodkov, ki smo jih doživeli s k u p a j . S s v o j i m pripovedovanjem pa pomagamo tudi vam, da bolje razumete reakcije stanovalcev v določenih trenutkih. 58 Tako nas vidijo drugi Ne le stanovalci, tudi svojci smo deležni vaših strokovnih nasvetov. Svetujete nam, kako se izogniti težavam in kako premagati strese. Pripovedujete nam vaša opažanja in vsakodnevne izkušnje s stanovalci, ki jih spoznavate v okviru delavnic, kakor tudi na oddelku. Z vašim strokovnim znanjem in bogatimi izkušnjami svojci dobimo nasvete, ki jih brez vaše pomoči ne bi mogli dobiti. Zadovoljna in hvaležna sem, da se lahko udeležujem srečanj skupine, saj se na srečanjih medsebojno spoznavamo, si izmenjujemo pridobljene izkušnje in tako družno skrbimo za kakovostno življenje naših svojcev, bolnikov z demenco. Jelka, hči stanovalca VAŠA PROSTOVOLJKA Sem ena izmed deklet, ki je v šolskem letu 2008-2009 obiskovala stanovalce Doma dr. Jožeta Potrča Poljčane. To je bilo obdobje med šolskim letom, pa tudi med poletnimi počitnicami. Razmišljala sem, da bi tudi med počitnicami pomagala stanovalcem v domu ter po razgovoru z zaposlenima na delovni terapiji, Natašo in Kristino, mi je bilo to omogočeno. Enkrat tedensko sem prihajala na delovno terapijo. Pomagala sem pri različnih aktivnostih: izdelovanju prtov, voščilnic, kvačkanih in pletenih izdelkov, igranju družabnih iger, sprehodi,... Prisotna sem bila tudi pri postavljanju klopotca v domskem vinogradu, kjer smo se skupaj poveselili ob jedači in pijači. Nad izdelki stanovalcev sem bila zelo navdušena. Spoznala sem, da lahko kljub starosti in okornim prstom z veliko dobre volje nastanejo čudoviti izdelki. Prav tako sem prišla do spoznanja, da lahko starejšega človeka razveseli že majhna stvar – pozornost, kot je lepa beseda in iskren nasmeh. Bilo je čudovito doživetje in upam, da sem vsaj malo pomagala pri boljšem počutju stanovalcev. Valerija Kaizer 59 Tako nas vidijo drugi VINOGRADNIŠKA SKUPINA V mesecu maju leta 2009 smo v domu posadili potomko modre kavčine, trte z Lenta. Delovni terapevtki Nataši se je porodila misel, da bi v domu ustanovili vinogradniško skupino. Po kratkem premisleku smo se prvič sestali v mesecu marcu. Dogovorili smo se, da se bomo sestajali enkrat mesečno. Na naših druženjih se pogovarjamo o delih v vinogradu, obujamo spomine kako je bilo nekoč ter kakšne težave so nas spremljale. Na enem izmed sestankov je padla ideja, da bi povečali domski vinograd. Zamisel je dobila pozitivno rešitev. Zraven že zasajene trte smo posadili v prvem tednu maja 20 novih trsov. Ob saditvi trsa je bilo prisotno veliko število stanovalcev. Pri saditvi trsa so pomagali izkušeni vinogradniki. Dogodek sajenja trte je spremljal zvok harmonike. Preživeli smo lepo sončno dopoldne. Želimo si veliko sončnih dni, z upanjem na dobro ter obilno letino. Ferdinand Potisk, voditelj vinogradniške skupine 60 Tako nas vidijo drugi ZELIŠČARSKA SKUPINA ŽAFRANKE Sestajamo se vsaki torek ob deveti uri. Najprej se pogovorimo, kaj se nam je lepega in manj lepega pripetilo v tednu, ali so vsi zdravi in zadovoljni z življenjem, ki ga živijo. Popijemo kavico, zraven se pogovarjamo in kaj o politiki spregovorimo. Veliko se smejimo, kakšen rojstni dan proslavimo in se ob zvokih harmonike zavrtimo. Gredico z zdravilnimi rastlinami skrbno negujemo ter kaj novega posadimo. Za vzdrževanje in saditev potrebujemo različne pripomočke, katere nam nudi z odličnim sodelovanjem gospod Vojko Težak. Zavedati se moramo, da je Dom dr. Jožeta Potrča v naši občini, zato se trudimo za dobro sodelovanje z zaposlenimi in stanovalci kakor tudi oni z nami. V domu so stanovalci različnih starosti in izobrazbe, opravljali so različna dela in bili koristni družbi in državi. Sedaj potrebujejo pomoč, zato jih ne smemo pozabiti. Hvaležni so za vsako besedo in nasmeh, ki jim ga podariš. Premalo se zavedamo, da nas vse lahko čaka dan, ko bomo sami med njimi. Pohvala osebju doma, ki skrbijo za dobro počutje, čistočo, hrano in strokovno pomoč, ki jo nudijo. Dom se z različnimi prireditvami trudi, da dan hitro mine za vse oskrbovance z naslednjimi dejavnostmi: različni nastopi pevcev in skupin, razni izleti, predavanja, delovna terapija in različne aktivne dejavnosti kot so kegljanje in košarka. Zasadili so vinsko trto, skrbijo za zajčke. Imajo prečudovito kapelico in vsako sredo mašo, v mesecu maju pa vsakodnevne molitve. Naštete dejavnosti so le del njihovega vsakdana. 61 Tako nas vidijo drugi Življenje ni vedno takšno kot v pravljici, pridejo viharji, burja in nato posije sonce, prežene oblake, nebo se zjasni in življenje spet smisel dobi. ČAJ ZA POMIRJANJE IN BOLJŠI SPANEC Sestavine: šentjanževka, melisa, hmelj, baldrijan, sivka. Priprava: 1 veliko žlico čajne mešanice poparimo z 2 dcl vode, pokrijemo in pustimo stati 5 minut. Za pomirjanje pijemo zjutraj in zvečer pol ure pred spanjem, 1 skodelico za boljši spanec pa samo zvečer. Dragica Štih, vodja zeliščarske skupine Žafranke SREČANJE IN ŠPORTNO TEKMOVANJE V DOMU DR. JOŽETA POTRČA V POLJČANAH Na vabilo uprave, organizatorja športnih tekmovanj v Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane, smo se 13. maja zbrali v manjšem številu iz Lambrechtovega doma in tudi drugih domov. Udeležba je bila sestavljena iz stanovalcev, spremljevalcev in strokovnih delavcev. Kot udeleženka tega srečanja moram poudariti, da je srečanje in tekmovanje odlično uspelo. Tekmovanje je bilo zaradi slabega vremena v domu namesto na prostem, kot je bilo na začetku predvideno. Vzdušje in veselje med tekmovalci in ostalimi udeleženci je bilo enkratno. S podelitvijo in bučnimi aplavzi so dokazali, da so bili vsi zadovoljni, veseli in srečni ter da si podobnih tekmovanj in srečanj še želijo. 62 Tako nas vidijo drugi Organizatorjem, Domu dr. Jožeta Potrča Poljčane gre posebna zahvala za plemenito in veliko delo, ki so ga opravili. Na zaključku so nam pokazali in razkazali vse bivalne in druge prostore. Za čudovit prizidek, lepo opremo in notranjo razporeditev jim lahko samo čestitamo. Zahvaljujemo se za lep, prisrčen sprejem in vso pomoč, ki so nam jo v času srečanja in tekmovanj nudili. Justina Felicijan, stanovalka Lambrechtovega doma Slov. Konjice SPOŠTOVANI DELAVCI IN STANOVALCI DOMA DR. JOŽETA POTRČA POLJČANE Na povabilo vašega doma smo se srečali stanovalci več domov celjske regije. Presenečeni smo bili nad gostoljubnostjo in prijaznostjo vseh vas. Videli smo srečne stanovalce v lepem domu, ki se nahaja v čudovitem okolju zelenih travnikov in gozdov. Bilo je tekmovanje v igri. Zadovoljni smo z rezultatom, tako našim kot vašim. Pa saj ni važno. Važno je srečanje in druženje vseh naših stanovalcev. Zahvaljujemo se vašemu harmonikarju in veseli družbi, ob kateri smo lahko tudi malo zaplesali. Đuro-Jure Baranašič, stanovalec Lambrechtovega doma Slov. Konjice 63 Smeha ni nikoli dovolj Poskušnja Natakar je gostu prinesel juho. Ko je čez nekaj minut prišel zopet mimo gostove mize je opazil, da ta mirno sedi in se juhe še dotaknil ni. "Ali kaj morda ni v redu?" je vprašal natakar. "Poskusite juho!" je rekel gost. "Je prevroča ali prehladna?" "Poskusite juho!" je spet vztrajal gost. "Je preslana!" "Poskusite juho!" je zakričal gost. "Aja, žlice nimate!" je ugotovil natakar. Polovica Gost se jezi, saj čaka na hrano že debelo uro: "Kdaj bom vendar dobil polovico piščanca?" "Takoj, ko bo še kdo naročil polovico! Kje ste pa že videli, da bi zaklali le polovico piščanca?" Lovec Miha je vedno peljal na lov tudi sina, da bi mu služil kot pogon na divjad. Nekega dne pa je sin hodil bolj po svoje. Po končanem lovu ga je oče pošteno okregal in zaključil: "Ti si pa res pravo tele!" "Od bika kaj drugega tudi ni pričakovati!" mu sin ni ostal dolžan. Rešitev En dan gre babica na sprehod z svojim vnukom in babica pade v reko. Seveda vnuk takoj skoči v reko in jo reši. Naslednji dan pa vnuka pred hišo čaka BMW, noter je pa kovček z 2 milijonoma tolarjev in z napisom : "Hvala, da si me rešil. Tvoja babica." Naslednji dan se ista zgodba spet ponovi z drugim vnukom in naslednji dan vnuka čaka BMW, torba z denarjem in z istim napisom. Naslednji teden pa gre babica spet na sprehod s tretjim vnukom in babica spet pade v reko, vendar jo ta vnuk samo gleda in čaka tako dolgo dokler babica ne utone. Naslednji dan pa tega tretjega vnuka čaka pred hišo Mercedes, v njem je torba z 30 milijoni tolarji in z napisom : "Hvala, da si me rešil. Tvoj dedek." Letela "Mami, ali res angeli letijo?" "Ja, otrok moj." "Ampak, naša Rozi ne zna leteti!" "Ne, Rozi je naša gospodinjska pomočnica in ne zna leteti!" "Ampak očka ji vedno reče, da je njegov angelček!" "Potem bo pa letela!" 64 Smeha ni nikoli dovolj Očeta ni doma Pride nekega dne k Janezkovemu očetu domov nek njegov nadležen prijatelj Tone. Potrka in vpraša: "Dober dan, ali je oče doma?" Janezek: "Ne ni ga" Tone: "Ja, kje pa je?" Janezek: “Ne vem, ga grem vprašat!" Jurček Jurček je odšel na počitnice k dedku in babici. Mamica mu je pred potovanjem naročila: "Ko boš pri dedku in babici in te bo tiščalo lulat, ne bodi vulgaren kot znaš biti samo ti, ampak reci dedku, da bi rad žvižgal. Prvo noč je Janezek spal pri dedku. Naenkrat je rekel: "Dedek, jaz bi rad žvižgal!" "Ne, zdaj, zdaj je prekasno!" "Ampak, dedek, jaz bi res rad žvižgal!" "Rekel sem, ne!" je bil odločen dedek. "Babico boš prebudil. Raje žvižgaj zjutraj, ko se boš zbudil!" "Ampak, dedek, jaz moram žvižgati!" "No, če je pa tako, pa žvižgaj, ampak meni na uho!" 65 Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane Izdajo glasila so omogočili: ARTY RODOŠEK s.p., Maistrova ulica 8, 2319 Poljčane SELEKT PRO d.o.o., Vorančev trg 2, 2380 Slovenj Gradec BIOTERA d.o.o., Cesta talcev 8, 1230 Domžale IZZA d.o.o.,Ljubljanska cesta 42, 2310 Slov. Bistrica HELPY d.o.o., Dobrave 7a, 1236 Trzin Glasilo je izdal: Dom dr. Jožeta Potrča Poljčane Prispevke zbrali: Nataša Pečovnik in Kristina Golob Uredila: Iva Soršak Glasilo je oblikoval: Goran Frangež Tisk: MI BO tisk d.o.o. Naklada glasila: 800 izvodov Poljčane, junij 2010